Avtor: admin

  • Barva. To. In? Kakšne barve je bil vaš maturantski?

    Barva. To. In? Kakšne barve je bil vaš maturantski?

    Barva. Zapomniš si barvo. Dobro, pubeci si zapomnimo bolj kako temno. Črna, temnomodra. Punce pa, no, izkaže se, da če vprašaš, če se spomnite svoje obleke z maturantskega plesa, vse po spisku, cela paleta izbire, želje, razlik. Od turkizne do črne. Od bele do zelene. Zapomniš si. Zanimivo, da ko imaš opcijo, kaj je tvoje varnostno vprašanje ob morebitni izgubi gesla, ni ponujeno tudi to. Kakšne barve je bila tvoja obleka na maturantskem plesu? Ker to? To si zapomniš. No, pa ime soplesalca/ke. Manj že, kaj ta slednji/a danes počne. Ne veš pa, kje so sedeli prfoksi, kateri band je špilal, kdo je bil voditelj/ica in, še najmanj, kaj si jedel. Neko pohano, neko meso, neke gobice in čao. Ampak barva? Ta pa ostane.

    Vir: Grok

    Česa se, pravzaprav, spomnimo od maturantskega plesa? Ko sem bral, da Tretja gmnazija v Mariboru ne bo imela profesorjev na svojem plesu, ker so padali očitki, kolikor razumem, da profesorji ne plačajo nič in pač jejo in čagajo brezplačno, sem pomislil na marsikaj. Kdo ne bi. Maturantski ples je en tak »mus«. Ne, ne čokoladni. Mus, nuja. Je seveda marsikaj. Začenši s tradicijo, pa pesmijo, pa prehodom proti zrelosti, slovesu od srednje šole. Jadajada. Je tudi ena sobota, praviloma spomladanska, ko si nekaj, kar nikoli nisi. In to pred maarsikom. Sošolci, sosošolci, profesorji, vodstvom šole, nekim bandom, ki ga ne poznaš, nekim znanim voditeljem/ico, ki ga kao poznaš, pa pred starši, ki jih 95% ne poznaš. In svojim starši. In soplesalko. In ob tem si, ja, plesalec. In oblečen v nekaj, česar ne boš nosil vsaj do pusta čez tri leta, kake prehitre poroke in podobno.

    Vir: Twitter

    Maturantski plesi so ena taka večna tema. Ampak pustimo zdaj, kako je, bogati in revni, popularni in nevidni, štorasti in gibčni, srečni in nesrečni, družine in ločenci, samski in zvezani… O, ja. Vse to je. Meni je bil maturantski ples en tak neobvezen štos. Neka pač sobota, ki bo prišla. Soplesalko sem dobil, ko sem pecal eno drugo sosošolko preko njene sošolke in ker sem to počel, eeee, ene tri leta ali koliko že, se mi je zdelo, pač, da rečeš, v obupu, glej, boma pa plesala midva, boš soplesalka? Pa ne samo zato, da ne bo do D. zvenelo nesramno ali kaj takega. Sploh ne. D. je bila najboljša možna soplesalka v danem trenutku. Ker je vedela, zakaj imam žvako na vajah v ustih. In moji trije kolegi iz šanka v Narodnem domu.

    Vir: Grok

    Tisti celi četrti letnik, ko je 2003 drvel v 2004, je bil en sam tak šprint. Tri leta si se nekaj pripravljal in čakal in zijal skozi okno na neke deževne februarje, ko so ti dve leti vnaprej razlagali o tem, zakaj še vedno pišeš poskus eseja, pravega pa se moraš bat, no, potem pa pride vse hkrati. Od maturantske plesa, treh rekordnih pokozlanih petkov, prva resna zveza, izpit za avto, volilna pravica, izstop iz zapostavljenih v Kebrovem zakonu, vstop v EU, koncert Siddharte za Bežigradom, kulturni maraton na Drugi in November Rain, polom Maribora po sedmih letih v zadnjem krogu, adijo tudi Euro … Pa poletna prva praksa na Večeru in pozabil sem še kakih triljavžnt stvari. Maturantski ples je torej bil nekje tam, na 13. mestu.

    Maturantski ples ni bil stres pravzaprav. Dokler se ni zgodilo toooliko vmes. Najboljšo zgodbo je imel sošolec po tistem kao spoznavnem večeru v Trustu, ko bi naj dobili plesalce še tisti, ki jih nis(m)o imeli. Jaz sem imel, je bilo pa naporno za one, ki tega niso še imeli. In Trust, kdo je prišel na to idejo, naj bi to pomagal rešit. In to med tednom. Edino, kar je rešil, je mojega sošolca, da je prespal naslednji dan le prvo in prebruhal drugo uro. Ampak ja.

    Zanimivo, zdaj, ko gledaš za nazaj, se maturantskega plesa spomniš po … čem? Gaudemaus Igitur že takrat, bodimo realni, noben ni zares znal teksta. Četvorka in te Strauss jajce? Nekaj smo šetali in šepali in kruncljali sem pa taj, pa taj pa sem, pa upali, da ne bomo pohodili že sebe, kamoli druge. Pa saj zvoziš, dišiš, celi neki kao lepi si. Sam se spomnim, da sem lahko takrat fotra ravnatelja kot bivši predsednik klasa pozdravil, ko sem v imenu 4.B lahko nagovoril vse zbrane, kot vsak razred, in sem našteval ter, jasno, dodal fotra. In spomnim se, kako se ne bi, da je Ž., seveda Ž., polil bambus po krasni šampanjasti obleki moje prve punce. Ona se ni sekirala, so pa bili ksihti njene rodbine še bolj rdeči od tistega slovina. Tega ne spraviš dol. Nikoli. Še danes je madež gor.

    Ampak ja. Dobra finta se mi zdi to, kar imajo potem na II. gimnaziji, zdaj že nekaj časa, a davno za nami, da obleke lahko še kdaj in čimprej nosijo. Da če že, potem že. Da ni le enkrat in adijo. Saj ne rečem, ene punce ziher še kdaj kasneje nosijo obleko in upam. Bi pa se dalo kaj takega organizirati čimvečkrat. Da je potem naložba v obleko res, res, reees smiselna. Pa ne bom zdaj trajbal tu, ni to poanta, da kako je vse drago, kako da se pokažejo razlike. In se. Itak da se. Sam sem sicer imel v gimnaziji to srečo, da sem prvič videl, kak sem se zajebal, da sem šel v osnovni šoli brcat žogo v Ljudski vrt – ne pa plavat v Pristan ali veslat na Dravo. Ker plavalci in veslači, ti so ti vsaj v stilu pobrali vse najlepše punce. Brez izjeme, brez razlik.

    Vir: Twitter

    In potem si fasal prvi šus pri matematiki, pa šestega in kmalu je ona zlata petka za osem let odličnega uspeha šla iz mize nekam v predal, tvoji upi po zlati maturi pa v predzadnjo klop ob radiator. Videl si, da imajo eni več, eni manj, eni so se vozili iz krajev, ko še zdaj ne veš naglasa (Gočova), drugi smo bili iz mesta. Eni so pili fruc vodko silno radi, drugi ora banana kivi in mercator namizno. Eni so se žvalili samo leže na snežnem stadionu, drugi so imeli resno zvezo že v drugem letniku. Skratka, maturantski ples ni bil tisti, ki ti je delal razliko. In, v bistvu, tam se prfoksov pa reeees ne spomnim. Niti kje so sedeli. Niti kako so zgledali, kaj so pa jedli, pa ne vem, neko pohano pa neke gobice pa ajde jej. Prfoksi so tam, da jih lahko takrat, ko si polnoleten, vseeno malo jebeš, pa nazdraviš s smajlom, rečeš, da si se vpisal na AGRFT, ali pa ti pač dol visi.

    Vir: Grok

    Ampak spomniš pa se … Barv. To. In ko sem včeraj na X-u vprašal, če se folk spomni barve svoje obleke, je samo začelo šprudlat. Nekaj odgovorov najdete tu spodaj. Kar jaz najdem, so res lepi, nepozabni spomini. Večinoma so seveda bolj pisani in živi, starejši kot so. Kar je ironija, seveda. Da si obleko sešiješ sam? V času, ko je vsaka obleka itak samo za par mesecev, vsaka cota bolj kot ne za malo tu in malo tam, je lahko nekaj takega nepozaben spomin. In tudi na to, kdo in kaj so bili starši, kako si se znašel. Za marsikoga pa je, verjamem, tudi bolečina.  In slaba izkušnja. Maturantski plesi bodo najbrž ali pa morda nekega dne drugačni. Če še bodo? Najbrž že. Se pa v teh barvah, tako pisanih, skrivajo zgodbe, ki so tako prekleto odkrito pisane.

    Vir: Grok
  • “Neom joko za Cineplexxom”

    “Neom joko za Cineplexxom”

    »Policijska akademija, enkica,« je rekel oni na moji levi. »Indiana Jones,« pa oni na moji desni. Šanki bodo šli, hvala bogu, zadnji. So pa vedno redki šanki, taki šanki, kjer sredi tedna, sredi mesta vprašaš, če ste, pardon, da motim, mogoče, slučajno, vem, da je intimno vprašanje, no, če ste, mogoče, kdaj kak film gledali dvakrat v kinu? Fejst intimno vprašanje je. Če vprašaš nekoga, ki ga poznaš na videz ne pa po imenu. Veš, koga to sprašuješ. Starejše od tebe. In ti povedo. O časih, nekih drugih časih. Pa ti prilepiš, da si gledal več kot enkrat v kinu – Titanic. Štirikrat. »Štirikrat? Kaj? Si mislo, tretjič, da bodo šli okoli ledene gore?« in podobne poglede pol fašeš. Moraš. V Mariboru izveš, kje so bližnjice in lepi avti, če se vržeš pod avtobus. Lepota mesta.

    Na to prigodo, ki je stara kaka dva meseca, sem se spomnil ta teden, ko smo izvedeli, da se poslavlja Cineplexx v Mariboru. Jokal ni, vsaj ne da bi vedel, nihče. Pa saj. Ko zaprejo kino, ne jočeš. Vsekakor se ne cmeriš. Ne cmizdriš. Ni to tako, kot če ti preimenujejo, prenovijo šolo ali podrejo lokal, kjer si naročil prvo juicevodko. V bistvu, ko zaprejo kino, dobiš nekako topel nasmešek na lice. In najbrž na misel sploh ne pridejo filmi. Ne takoj. Ko gre kino cugrund, se spomniš vsega drugega.

    Čeprav sem mnogo, mnoooogo premlad, da bi stal od Partizana pa okoli nekam vsaj do Dravograda za karte za Kekca, Neretvo ali kaj takega, ali gledal vesterne ali kaj že v Udarniku, pa nisem toliko premlad, da se ne bi spomnil maaarsičesa. Še vedno se. Partizan? Po karte si šel strahoma mimo tistega šanka, kakršnega ne prej ne kasneje ni bilo. Kaki liki, kako zakajeno. In stoli v Partizanu. Ko so ti odtrgali tisto zeleno karto, ko so karte še bile oblikovane, ko so ti odtrgali pildek z ogrizeno jabolko, si prišel not. Kina Partizan najprej nisi uzrl, temveč zavohal. Videti ni bilo kaj dosti. Taki. Rjavo-bež zlizani stoli. Ko neki tapisan ali nekaj. In imeli so vonj po … Kako naj to opišeš? Vonj, kjer so se mešale izkušnje in švic. Upanje in razočaranje. Smeh in solze. V Partizanu je bil vonj Maribora. Potem Udarnik? Zanimivo, bolje ga pomnim, ko so ga res lepo obnovili, taki krasni modri zici, veliki, celo parni so bili v zadnjih vrstah, velika finta za tiste, ki smo lahko samo sanjali, da bomo kdaj v dvoje, Udarnik je imel zvezdice na vrhu, bil je narejen za to, da v kino nekoga pelješ in upaš, da boš zapeljal ali bil zapeljan. Še na balkonu, kjer sem, denimo, gledal v dvoje Trojo. Film, ki je bil čisto okej, ne pa presežek in ki nam ga je na faksu ubil Janez Vrečko, stručko antične književnosti, ko je prijavil, da je bil Ahil tako lep, da je Brad Pitt grd.

    Potem pa smo imeli ob Unionu, kamor si šel, če si želel pred sabo imeti vsakega Mariborčana, višjega od dveh metrov, v dvorani, kjer ni naklona z vrstami, še Kino gledališče, ki je bilo, ne bomo se kregali, najboljše kino vseh časov. Ko smo tam zijali Gospodarja prstanov, enko, to nisi spal tri dni. Dobro, kino je imelo nekdaj davno tudi Pobrežje in najbrž še kdo.

    No, ko je potem prišel Kolosej, tista črna kocka, ki je povozila vse spomine na Halo C, A, B, kako že gre, je Maribor že bil zadaj. Multipleksi so bili… Nekako … Mamljivi, ko smo šli EU naproti. Ko sem dobil izpit za avto, sem šel v Celje v Tuša, nek kič z Drew Barrymore in spomnim se samo, da je bilo najlepše na počivališču Zima, ker nisem bil sam. Pa pustimo, kakšno je počivališče Zima. In kakšno ime ima. Kolosej je bil magnet približno en ogled. Mogoče dva. Potem pa smo kmalu začeli gledati, kako je to skupaj narejeno. In kako pač drugače je. Bolj vse drugo – samo kino ne. Z multipleksi so prišle reklame pred filmi, prišel je nacho čips, prišli mobiteli in opozorila, naj se jih ne uporablja. Prišla je tudi navada, da si je folk začel čipse, pohano, naprsnico, gigabambus zraven nosit. Saj je šla tehnologija dalje, filmi epski, superjunaki, vsi možni in nemožni rimejki. So filmi, ki so vseeno delali in bodo delali. Gravity, recimo. Vau.

    Ampak že to, da si gledal, če boš šel v Kolosej – zdaj Maribox/KinoBox – ali Cineplexx – prej Tuš – je bila izbira v času, ko je izbire (pre)več. Cineplexx je bil tam, pisal sem o njem. Meni je bilo nekako weird, čeprav sem tu in tam rad šel. Najbrž zato, ker sem tja šel z avtom in ne peš. Ne bi znal prešteti, kolikokrat sem bil v Cineplexxu, ampak tam nekje do ali okrog desetkrat. Če že, bi več znal povedati o Koloseju, em, Mariboxu, em, Kinoboxu. Ampak drugače. Ne tako zagnano. Kaj bo z vsemi temi velikimi kompleksi, nimam pojma. Da bi kdo imel nostalgijo? To ni ravno TAM ali MTT, ne? Ni pa niti manjše, osrednje. Škoda je, kvečjemu, za tiste, ki jim je Cineplexx lokacijsko bližje. In za desni breg, pa četudi se mesto primarno ne deli po reki. Cineplexx je plačal davek cele filmske industrije, ki je imela zadnji veliki šus z Barbenheimmer, dvema filmoma, zdaj pa ima hude težave, ker smo pač vsi tooooliko raje doma. Čeprav skoraj vsak, ki gre v kino, reče, da bo še večkrat šel. Potem ko pozabi na zavijanje z očmi, ko sijejo telefoni, šklepeta čips, se zamuja in klepeta. Ta izkušnja nam je vse bolj tuja in to ni nič novega. Paznikov, rediteljev v kinu pač ne bo. In tudi zato bo kina manj. Ampak ne samo zato.

    V Mariboru bi itak naj dobili mestni kino, ko bomo dobili Center Rotovž. Kadarkoli to bo, če bo, ker je cena šla tako gor, da se ne ve, kdo bo to plačal. In tudi tam ne bo ravno kino-kino. Manjše bo. Pa še Lutkovno imamo, kjer se luštno trudijo. Udarnik je bil vmes spet kino na idejo, zagon in upor, pa ni dolgo neslo in zdaj noter ni več nič. Partizan je depot muzeja. Kino gledališče pa je postal del rts studia, ki ga tudi ni več. Le Union še laufa, ampak ta bo laufal, že dolgo pa ne več kot kino. V bistvu, ko človek tako pomisli, če je nekaj zdaj kino, kdo ve, kaj bo kasneje. Kino skoraj ziher ne. Sploh pa… Bolj, kot so se ti multipleksi trudili biti čim več, manj so dejansko bili. Bodi eno in še nekaj in čao. To je bila formula uspeha. Bowling, knjigarne, hipermarket, pa še kino … Kje je kino na vrsti, se mi pa itak vedno zdi fascinantno, ko navedejo, da je na neki ogromni ladji, križarki, še toliko kinodvoran. Ker to ja. Na Madagaskar bom šel na križarjenje in vmes pogledal, ne vem, Pirate s Karibov 12. Ne. Kino je kino. No, bilo. Pa naj zveni še celo elitistično. Tako kot gledališče, jebiga. Ali pa fuzbal. Še fuzbal. Ko greš na fuzbal tekmo, ne boš šel še po fasungo ali, ne vem, še malo ročnega fuzbala pa biljarda zmetat. Zato pa dela.

    Cineplexx nekega romantičnega slovesa zagotovo ne bo imel. Ne more ga imeti. Zato, ker je tako s kinom nasploh. Kar je lahko žalostno, usodno ali pa mimobežno. Taki časi pač so. Pali nostalgija, tega pa ni. Kaj šele takih, ki bi v kino en film šli gledat večkrat. Takih? Pa sploh ni. Več je onih, ki so se spraševali, zakaj bi moral plačati več za film, ki je daljši. Ker tudi to je bilo. V teh, ja, trinajstih letih. Simbolika te cifre ne gre mimo.

    Foto: Google

  • Še z nobeno z levega brega

    Še z nobeno z levega brega

    »Alo,« nam je kar tako, sredi druge runde, na še en prepozni petek razlagal Uroš, »veste, kaj sem zadnjič nagruntal? Da še niti enkrat nisem zalizal niti ene z levega brega. Niti ene. Nikoli.«

    Uroš, kdo pa. Uroš. Za njega res velja, da je pojava. Ne, ne pojava. Prej pojav. Pojava bi bilo prenežno, šlampasto in zastarelo. Ampak Uroš je bil ves ta čas, ko srednja šola še noče postati spomin, zato si vsake toliko laže, da je nostalgija, še naprej pojav. Kot dodatni okvirček v učbeniku za geografijo. V tistem modrem iz prvega letnika, ko je »obča« geografija res zajebana in ko ti ravno tisti dodatni okvirčki dajo vedet, da pač nikoli ne boš zdravnik. Ni šans, da se boš vse to napiflal. Ne v prvem letniku, ko itak ne veš, pa bi rad, da se nikoli ne boš lizal z nobeno iz levega brega. Ljudje se pač ločimo postopoma in večplastno. Eni še danes rečemo »pohorski tonalit«, ker zakaj bi vedeli, da je granodiorit. V tem mestu je itak kocka pač kocka. Ponos, sredstvo, zagon. In reka ni ločnica. Ne namenska. Jo pa spoznaš. Še Tone Partljič tako pravi.

    In tak je bil Uroš. Je bil in je. Mislili smo, da tudi bo, kot je šel včasih skozi slogan za NK Maribor za tistih prvih sedem državnih naslovov. Ko je vse postalo samoumevno in ko noben ni podvomil v Železnega Jožeja, ko je vsako leto maja ponavljal »Maribor je bil, je in bo prvak«. Ampak tako kot Maribor itak ni mogel biti večno prvak, tako tudi Uroš ni imel več možnosti, da bo granitna kocka. Ampak saj ni bil on kriv. Problem je, ker smo vsi mi ostali želeli, trmarili, vztrajali, da bi bil Uroš še naprej granitna kocka. Ker saj vemo, kakšne so tiste redke ulice, kjer še greš čez kocke. Imajo, eeem, karakter. Ko se pelješ po granitkah, e, takrat veš. In enako je bilo za Uroša. Mi smo nehote gazili čezenj. Hupernli stil.

    Zajebano za Uroša je bilo pa to, da je on bil prav rad še naprej nostalgični granit. Mi pa smo se, jebiga, radi vozili čez njega. En petek na leto. Samo zato, ker smo en petek 25 let nazaj na neke balkone metali kepe snega. In zato smo komaj čakali, da bo zinil nekaj točno takega. Da še ni zalizal nobene z levega brega. Kar bi še šlo, če ne bi bil sam z levega brega. In zdaj, ko je to govoril, noben od nas ni pomislil, da mogoče govori tako resignirano, kot da je na smrt bolan. Ni bil, eh, kje.

    »Čaki, pa se nisi takrat žvalil z Barbaro, kaj je blo, Piše se leto al City al nekaj?« sem ga vprašal jaz.

    »Ne, skoraj, samo ona se je itak preselila šele pol v četrtem letniku. Tak da ne šteje.«

    »Kam se je že preselila?

    »Iz Nove vasi nekam tam Košaki ali Počehova al nekam tam.«

    »Počehova… to je tam ko je piceria Ali?«

    »Ja, ampak to zdaj ni pomembno…«

    »Kak smo pa tam žrli one canabis pice…«

    Mi smo pice res žrli. Ko smo še šli na pico, v časih, ko si šel na pico zato, da si tresno še tri pire. Tega že dolgo ni več. Razen kake obletnice, samo kurc, na obletnicah so zdaj kanapejčki pa to. Noben ne upa predlagat, alo, daj, naročimo neke kebabe, pa pice, pa burgerje ali pa kar gremo do Đabirija.

    »Ja… Smo, smo,« je resignirano ponavljal Uroš in žulil kozarec, ki je imel toliko njegovih odtistov, da bi se lahko kar sam predal, če odtise še sploh jemljejo v DNK dobi. Pa saj bi se moral, ampak ne. Uroš je, tako kot vsi mi, pač Mariborčan. Kar pomeni, da se ne predaš. Nismo mi taki. Ravno zato mi avtohtono, če smo fejst živčni, v besedi ne za e dodamo še a. Nea. Samo nea. In tak je Uroš. Petkov simbol pozabljenih petkov.

    Uroš bi najbrž lahko imel pri 40 letih življenje z reklame za kredit. Samo ga nima. Kje in zakaj in kdaj … Še on ne ve, kaj šele mi. Čeprav smo ves čas gotovo dajali občutek, da vemo mnogo, mnogo, mnoooogo več o njem kot on sam o sebi. Skoraj vse. Razen tega, da še nikoli ni bil z nobeno z levega brega.

    »Pa saj breg, levi, desni, jaz nikoli nisem tak na to gledal,« sem ga nekako skušal preusmerit.

    »Ja, to rečeš ti, ki si z levega brega. Vi ste tak meli vse.«

    »E, pa smo spet tam. Veš, tudi nam ni bilo lahko.«

    »Kak te vam ni bilo lahko, daj no?«

    »Veš, kak zruži, ko zlata žlica po tleh pade?«

    »Hahahahaha, iji v pizdo.«

    Pa se je nasmejal. Vsi smo se, vsi štirje. Moralo bi nas biti šest, samo življenje gre naprej za ene, nazaj za druge, mi pa smo nekako vmes. Kot cela naša generacijo. Nismo ne eno ne drugo. Ne pionirji ne devetletkarji. Diplomiraj, ker prihaja bolonjski, če ne, boš žrl bolonjsko s konzerve še šest let. Ena taka generacija, ki ji noben ne bo posvečal pozornosti. Še Drevenšek je naredil Špilfederber podkast na Valu 202, dobro je hoto, samo so valjda podkast skenslali. Itak, itak.

    »Pa, čakaj,« je zdaj vprašal Robi, »kaj si res hoto kiro tak ali si zdaj kako srečal al…?«

    Robi je bil pač tak. On je vprašal še bolj direkt od direktnega. Zakaj bi šparal in čakal. Kot da ne čakaš na radar, ampak greš kar kroge delat okrog policijske postaje.

    »Ne, ne. No, okej, videl sem zadnjič neko sliko na fb, pa sem se spomnil na Manjo. Se spomnite Manje?«

    Tak. Še sednajst pirov. Njegova Manja. Jao. Ta faking Manja. Nikoli, ampak nikoli, ko je treskal o tej Manji, še te, ko je bil zatreskan v njo, res zatreskan, vredno te besede, ki je od 2001 nekje noben več ne uporablja, no, nikoli nismo bili doma pred poldrugo ali spili manj kot sednajst pirov, ko je začel o Manji. Pa saj ne rečemo, Manja je bila čisto okej, tam, skoraj a liga, nekje za 8,5, ajde, 9, preden je valjda dobila nekega tipa, ki je bil 11, ampak Manja in Uroš res, res, reees nista bila za skupaj. Kako pa bi? Ona je vedela, kaj bi. Saj on tudi. Samo on je hotel samo njo, ona pa še kaj več. Jeba je bila, da dokler je on hotel samo njo, je imel jebemti vse, tipu, našemu Urošu, je ratovalo vse, da smo ga samo zijali, kje vse ni bil, koga ni vse poflodral, s kom vse se ni menil. Zajebalo ga je, da se mu je vse to zgodilo tam nekje do 2012, 2013. to je prazgodovina v dobi družbenih omrežjih. On je bil naš facebook, njemu si stisnil lajk. Ko nam je poslal kartico iz Južne Afrike s fuzbala, gor pa taki podpisi, da smo šli skoraj h grafologu, če je res, da so vsi ti fuzbal asi se mu gor podpisali, no, takrat smo mi okoli hodili kazat kartico. V kafič, našim dragim, še staršem je Robi pokazal. In vsi smo vedeli, da bo Uroš samo šel dalje. Samo, če pozabi Manjo. Ampak ne. Je rinil, je trajbal, je gural, je rintal. Jebogabog.

    »Čakaj,« je bil Robi spet Robi, »si se spomnil na Manjo ali je bila slika od Manje?«

    Uroševo življenje je seveda padlo v odgovoru.

    »Oboje.«

    »Kaj?« sem se zmedel. »Kak kurc oboje?«

    »Ma neki plakat je bil za to njihovo firmo, kaj majo.«

    O Manji smo vedeli vse, cifra noge 36, polt ji diši po marakuji, sestra starejša in poročena, študirala nekaj nekaj družboslovenga, rada ima neko muziko, ko so vsi bandi na The, in, ja že dolgo je v zvezi, ima dva otroka, pesa pa ne, ker je drugi mali alergičen. No, sem rekel, vse vemo o Manji. Edino, česar pa res nismo vedeli, ne da ne bi probali, pa je to, kaj kurc je ta firma delala. Nekaj med svetovanjem in izležavanjem. Saj smo rekli, tip je bil za 11. Smo ljudje, ki nimamo thule na strehi, in so taki, ki jo majo. Manjin tip jo je imel. In njo. In firmo.

    »Kaj pa je bilo na plakatu?«

    »Pa nič, neki slogan, reka teče pod mostom sreče in sami srečni ludi pa Manja nekaj tam roko steguje čez most.«

    »E, vidiš, mogoče bi rada šla na levi breg,« sem rekel jaz.

    »Hahahah,« smo se zasmejali vsi.

    »Uroš,« je vpadel Robi, »samo Manja ni bila doma z levega brega.«

    »Saj to vem…«

    Bili smo take mb face, da smo se iz Maribora lahko vredu norca delali. Da je pač tak, ko je nekdo s tega ali onega firtla. Samo Uroš je imel petkovo krizo, redno zanj, redko za nas. In smo pač skušali pomagati.

    »V čem pa je potem problem? Saj pa, Uroš, imaš zdaj Žano, kaj vama pa manjka,« sem vztrajal.

    »Pa Žana je hodila na Polančiča, ni? Evo ti levi breg« je dodal Robi.

    »Je, ja, samo doma pa je bila s Pobrežja. No, je.«

    »No vidiš in kje zdaj gradijo lepe nove bloke? V jebenem centru zabačenem in praznem ali na Pobrežju?«

    Vedel sem, takoj, da sem mimo butnil. Zelo. Kaj te majo novogradnje veze s tem? Sploh pa Uroš ne bo šel v novogradnjo. Noben od nas ne bo, vsi smo nekje vmes, nekaj kredit, nekaj erbanje, nekaj sreče, nekaj Jazbinšek. Uroš se je kasneje preselil k Žani in šel živet na Pobrežje. Po moje ga je to zajebalo na dolgi rok, da je pomislil na to, kak se žvalijo one z levega brega.

    Uroš je bil prvi, ki je vzel pivo, ko je prišla nova runda, čeprav je imel v prejšnjem kozarcu še kaka dva prsta brozge. Uroš je imel tudi finte, recimo to, da nikoli, ampak nikoli ni spil piva do konca iz kozarca. Jebali smo ga mi, jebalo ga je osebje, jebali so ga lastniki lokalov, češ, veš, koliko se to nabere pri pirih, ki jih ti spiješ?

    »Sploh pa,« je dobacil Robi, »čakaj, v bistvu, e, moja Jana je tudi z desnega brega, no, Razvanje je tak daleč od Drave, da niti nima veze levi ali desni. Pa, no, Urban, saj tudi Tina je iz Borove, ni?«

    »Mhm.«

    »No, Uroš, vidiš. Kaj te jamraš pol?«

    »Ne vem, pač … Spomnil sem se, kak je bilo, ko smo lazili od emsija do štuka in trusta pa to. Pa kak se nismo nič sekirali. Ne vem, saj nima veze.«

    »Čakaj, čakaj,« sem zdaj jaz začel, »kak se nismo nič sekirali?! Hodili smo pecat vse po spisku, pol pa ko nismo našli ma niti ene, smo še ko butli iskali kaj za jest. Pa nikjer nič. Jebojih bog, včasih smo lazili po celem mestu, lahko si šel, kam si htel, od Satchma do Krpana, od Yucatana do pekare, pa kurc kje blo kaj za jest. Zdaj pa kebabi pa vege kebabi pa burger na palčki pa pakistanski burek, pa vsi doma ob pol enajstih rečejo pri 31. letih, mami, jaz grem ajo bajo. Jebote ajo bajo. Kaj se nismo sekirali, seveda smo se, samo pač o drugih stvareh. A misliš, da je našim v vrtcu lahko? Te pa ti ostani brez rdeče voščenke, pa da te vidim.«

    »Hahahahha,« se je smejal Uroš. »Evo, sem že boljše, hvala ti.«

    »Ma nič hvala, saj toto rundo boš ti mel. Pa nea mi cmizdri, noben od nima kaj cmizdrit. Na koncu nam je še vredu uspelo.«

    »Govori zase, Urban,« je prijavil Robi.

    »Zakaj? Kaj pa te tebi manjka?«

    »Ma, pusti…«

    »Ne, daj, povej.«

    »Urban, pusti ga,« je bil zdaj takoj resen Uroš.

    »Ne, zdaj me pa zanima. Ker kaj, meni gre pa tak vredu? Te pa ti mej sp.«

    »Saj ga bom moral met, pizda jim materna. Ne gre več tak popoldanski pa to. Bom moral na polnega. Prispevki pa sam veš, kaki so. Ampak saj bom, saj bom. Pustimo. V bistvu, Uroš, zdaj bom še jaz začel razmišljat, če sem se kdaj lizal s kiro z levega brega. Je lažje. Daj, odpri facebook, pokaži Manjo, mogoče še mene zgrabi nostalgija.«

    »Hhahahaha.«

    »Na, izvoliš,« mu je neverjetno hitro pokazal Uroš.

    »U, jebote, reka teče pod mostom sreče,« je začelo streljat iz Robija. »Kaj te to je? Pa kje je ta most? Trbovlje? Kaj te niso našega lepo vzeli, rdečega, starega, mamo še kopijo poleg. Kaj je te tak srečnega na teh ljudeh? Gleeej to no, vsaki drugi v rumeno oblečen. Zdaj pa poglej tu po lokalu, če je kdo oblečen v rumeno.«

    »Oni tam je, glej,« sem rekel jaz.

    »No, oni je, jebote, dobro, če bi jaz bil tak dugi bi tudi nosil rumeno. Drugače pa doben. Kdo te nosi rumeno?«

    »Pol klubov v naši fuzbal ligi.«

    »No, zato pa imamo tako ligo in taki fuzbal.«

    »Hahaha.«

    »Dobro, no, evo, bom vzel tam z onega roloja še piksno arašidov, pa gremo pol še kam?«

    »Ja. Kam pa?«

    »Ne vem, bilokam, samo bek od tu pa na desni breg. Če ne, se bom šel še kje lizat z onim v rumenem puloverju.«

    »Hahahaha.«

  • MB šus: R., nepredvidljivo nujni R.

    MB šus: R., nepredvidljivo nujni R.

    Pa ravno, ampak res ravno, ko sem mu verjel, da me pa ne bo, me je. Na grdo. Na debelo. »Jaša, daj,« me je spodbudno napeljal, v duhu že(l)jnega ponedeljka, ki mu ni bilo usojeno biti vsaj četrtek, »dvigni brado gor, daj daj.« Pa ni bil ravno dan za travmiranje. Samo pač poveš, da bi kaj lahko bilo bolje. In ti da zagon. Mariborski zagon. Trgaj in grizi. Saj pa smo te mesto, kjer se sfajtaš. In on? R.?

    »Taaak ja. Zdaj pa dvigni vse brade, kaj jih imaš.«

    Aaaaaaa!!! Sem vedo, vedo, vedo, veeeedo sem. Faking R. Frdamani, zagamani, nabriti R. Ne poznam ga niti toliko, da bi vedel, kako mu je ime. R. je priimek. Vem, da je hodil na Prvo, poznam vsaj tri sošolce njegove, čeprav o Prvi ne vem skoraj nič, pa ne zato, ker bi bil elita z Druge. R.-ja sem spoznal tam, kjer sem spoznal vse po koroni. Celo garnituro novih ljudi. V Gambrinusu. Saj vem, saj vem. Kolko reklame boš še naredo placo? Niso dovolj kvizi, pa kvizi, pa fuzbal, pa članki, pa … Ne, ne. Tokrat ni poanta niti Gambi, pa čeprav je. Poanta je R. On je tisto, za kar v Mariboru nimamo izraza, pa bi ga morali imeti. Ker »smejati se na lasten račun« je tako zborno, knjižno, duhamorno, jebote.

    Z R. sva se pogovarjala ravno o stand upu, ko mi je prijavil, naj dvignem brado. Pol pa še duplo brado. Trojno brado. Jebote, ja, debeli sn. Ampak v tem je finta. Če boš nekomu rekel, da je debeli, to ni nekak smešno. Saj če si debeli, veš, da si debeli. Ampak temu? Ko te nekdo tako nasmuka, nadribla, nafopa? Adeeeejo. R. je majster tega. Kameno lice ima. Saj se smeji in to, nič ne rečem, ampak ravno, ko spustiš maaaalo pozornosti, e, takrat te pehne. In, ja, enkrat je pa dejansko počakal. Imel sem zajeban teden, dva, kdor je kdaj sam malal stanovanje, potem ve. In prideš ob koncu te na pivo, likof že bil, samo za spucat še toooolko. Pa sem prišel, sedel in videl sem ga. V mračnem kotu sijoče zajebano pripravljenega obraza. Buljil sem v šank, čisto zlaman, milijavžnt skrbi, če te že malanje zajebava, kaj bo šele, ko pride dete. Pivo, ja, prosim. In mir. Ovi pa v kotu čaka in čaka. Vidiš ga s perifernim vidom, tudi če na periferiji perifernega vida nimaš, čeprav jebiga, mi ga moramo imet, če smo pa z Maribora. In videl sem ga, cel kup štosov je imel spet perajt. Pa sem ga prosil. Ne da bi ga gledal. Periferno sem ga fehtal. R., kaj lahko, prosim, malo počakaš.

    In, e, tu smo duše, tu je mesto, tu je bistvo. Počakal je, sedel sam, pil pivo. In čakal. In čakal. Trajalo je, ziher, kakih pet minut. Mogoče deset. In je čakal, si nekako navznoter požvižgaval. Videl si, ni moglo biti bolj očitno, da ima na jeziku rafal štosov. Takih. Mastnih na tvoj račun. »Okej okej, bom še malo počakal, zaslužiš si.«

    In to njegovo čakanje ali pa ta finta z brado, to te nasmeji. Imaš takoj lepši dan. Takrat sem počakal, ampak potem je obrnil in jaz več nisem mogel čakat. Dobro, R., ajde, daj. In je. Streljal take, da sem se valjal. Ravno, ko ne pričakuješ. Vedno moraš biti perajt v našem mestu, ampak vedno. In taki kot je R., ga delajo to, kar je. Nepridvidljivo zabavno. Ko najmanj pričakuješ. Pa magari na ponedeljek.

  • Zakaj skoki z leti vse bolj pomirjajo

    Zakaj skoki z leti vse bolj pomirjajo

    Privilegij je, pa hkrati izziv, včasih prepir. Kaj je nacionalni šport, šport številka ena? To bi bile kolumne posebne sorte. Knjige. In so šank debate, no, šanki bodo kmalu izumrli, vsaj takšni hripavo glasni. Prej internet komentiranje. Smučanje proti fuzbalu, košarka in kolesarstvo, rokomet in veslanje, odbojka in atletika, jasno, pa hokej, pa judo, pa celo deskanje, pa … Ne prideš do konca. Potem so tu tradicije od Planice do večnega derbija. Pa milijavžnt uspehov. Ampak letos sem se, kurc, staram se, familija, to in ono, zalotil, da res radi gledamo skoke.

    Saj to ni nič novega. Skoki so pač naš šport, v njem smo izredno uspešni, je pa res, da so uspehi prišli za alpskim smučanjem. Vendar so res nacionalni šport. Zakaj? V Kobilju visi slika, kjer so pubeci v času črnobele fotografije, torej dooolgo nazaj, skakali s smučmi. Ja, v Prekmurju. Pod Pekrsko gorco v Mariboru je bila celo mednarodna tekma, gledalcev pa so našteli v petmestni cifri. Pa Jablance imajo skakalnico, nedaleč od Maribora. In še jih je. Že res, da so najbolj uspešni praviloma Gorenjci in tisti rajon, četudi je Timi Zajc iz bolj vzhodnih koncev, tam, Žalec in to.

    Ampak saj ne gre toliko za zgodovino, četudi seveda gre. Uspehi so še kako bistveni, za skoke toliko bolj. Malo je športov, ki jih gledamo le zato, ker imajo neko čast in draž. Miting v Zürichu, atletika, recimo. Marsikatero državno prvenstvo je celo v finalu izgubilo na vplivu in pomenu. Ja, tudi v hokeju in košarki. Derbi v fuzbalu je imel tudi mrke dni, kar štiri leta ga v prvi ligi ni bilo, še ko se je vrnil, je trajalo, da je spet postal nekaj več. Skoki pa vemo, kako je bilo, vse tiste oddaje, kako se v Planici samo pije in kozla, enim od veselja, drugim pa od žalosti, ko se je podrla Bloudkova velikanka.

    Vse to so zunanji faktorji. Nekako so bili časi, ko so bili skoki daleč za smučanjem. Spet, uspehi. Po Primožu Ulagi je bil Franci Petek. Po njem z malo pavze Primož Peterka, potem pa dolgo noben, vse do Petra Prevca. In zdaj to traja. Skoki so s Planico na čelu postali naše jedro. Preganjalci dolgih zim. V tem športu smo tako prekleto uspešni, da v recimo mešani ekipni tekmi srebro pač … Ne da nismo veseli, samo mi bi zlato, ker smo zlati bili že večkrat. In vsi ti prevci. Tista slika, ko se Cene, Nika in Domen s kavča odrivajo, Peter pa jih gleda, tista slika bi morala nekje še posebej viseti in je vredna gigamuzejskih evrov. Je.

    Skoki so sicer šport s čelado, tako da vedno ne vidimo obrazov tekmovalcev. Ampak ne za dolgo. Ko čakajo na rezultate, snamejo očala, nato še čelado. Vemo, kako so videti naši in ker so naši iz zime v zimo dobri, gledamo in gledamo in vemo, kako je videti Stefan Kraft, denimo. Skoki so šport, ki se je potrudil za malo več poštenosti, vetrna izravnana in vse te točke smo sprva čudno gledali, potem je pa prišel »modrinček«, ki ga zdaj čakamo in nekako razumemo, čeprav prav zares pravil ne poznamo. Zakompliciranih pravil, pa potem še vsi ti dresi in norveška afera, ki jim utegne spet čisto uničiti skoke.

    Toda bistvo je prav v tem, da so skoki potihoma negovali tradicijo. Saj skušajo še kam, se širiti in vse to. Govorim lahko le kot analfabet. Skoki imajo to prekletstvo, da skače tako malo držav in se pojavi vedno legitimen argument o konkurenčnosti. Tako kot tista, da je lažje biti svetovni prvak na srednji skakalnici kot najboljši fuzbaler v svojem bloku. Kar ni prav. Toda zdaj, ko so naši vedno nekje blizu, ko čakaš celo na Niko Prevc, potem ko tudi mi nismo bili brez afer in odmevov, pa najsi je šlo za Timija Zajca ali tisto nesrečno zmago Jurija Tepeša, skoki so nekako skoraj meditativni. Vredu, odvisni so tudi od komentatorjev, kar je tema zase, nihče ni popoln, Andrej Stare ni bil, Aleš Potočnik je prekleto glasen, Miha Mišič navijaški. Ampak če to odmisliš, skoke lahko mirno gledaš. Je tak higge sport. Saj je napeto in vse, vedno lahko tudi kdo grdo pade, toda to dričanje s puklov … In praviloma je vsega konec v, kaj, poldrugi uri, mogoče dveh? Toplo ti je, ko oni zunaj skačejo. Zdaj šele razumem, zakaj imajo ta šport ljudje tako radi.

    Čeprav spada med redke športe, ki jih mi, navadni smrtniki, pač res ne moremo izkusiti. Še vesla lahko vsak, igra tenis, gre na golf, še reli se lahko greš magari s svojim avtom, vse borilne veščine, atletika večji del z izjemo kake palice ali kladiva, da ne omenjamo vseh športov z žogo. Dobro, bob, ajde. Pa biatlon, pogojno. Ampak skoki? Ne vemo, kako je. In to jim ohranja moč, čudovitost, izraznost. V tem športu je vprašanje o »občutkih« res legitimno. Še sami ne znajo vedno povedati. Kako bi? Na živce mi je šlo z leti, kako obstaja tak šport, kjer si leto, mogoče dve, redki pa tri res najboljši, potem pa te ni. Kar tako. Ne da si kar tako zglajzal. Poškodba, gostilna, zasebno življenje. Ne, ne. Ni te. Stoch, Schlierenzauer, Ammann in taki. Nekoč nepremagljivi, potem pa skačejo, ker se pač skače. Tam, petnajsta, dvajseta mesta. Kot da bi se Federer, Nadal in Đoković zajebavali še v zadnjih letih za mogoče drugi krog grand slama. Mogoče. Ali da bi Modrić igral spet za Zrinjski kot posojen nogometaš. Saj so jabolke in hruške, smuči in žoge, že že.

    Toda skoki so, z uspehi seveda še bolj, šport, ki ga šele sčasoma bolje razumeš. Pa čeprav se spomnim, kako sem prišel tisti ponedeljek ali torek, v vsakem primeru pa med tednom, iz šole, pa je v Innsbrucku navdušil nek skakalec, ki so ga naglaševali kot Petêrka in šele zatem Péterka. Pri čemer je Primož Peterka tisti, ki ga je lovila Nika Križnar (Vodan), ulovila pa le Nika Prevc z dvema kristalnima globusoma. Edini zares tak zvezdnik, ki ga nismo ulovili sproti in nismo razumeli in se nismo ujeli. In je, kjer je. So države, kjer ti je prav vse oproščeno. Še če si čisto zapit, kot je veljalo za Georgea Besta ali Paula Gascoignea. Ne rata vsem tudi v življenju.

    Skoki ti čez vse te vikende dajo vedeti, da ti pa morda ni tako težko. Pomirijo te. Iz serije v serijo, iz pukla na pukl, od skakalca do skakalca. Iz zime v zimo. Starejši, kot si, bolj te zajame tradicija poznih vikend popoldnevov.

    Foto: zajem zaslona TV Slovenija
  • Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Še mi, totalni centraši, smo na vratih, ko smo šli ven-ven, rekli, da »gremo v mesto«. V mesto ja. In tako je, ugibam, še danes. Po moje, če si doma nad Glavnim trgom, rečeš isto. Greš. .. V mesto. Na Krekovi smo ziher tako rekli. In kaj je potem mesto? Ko sem gor rasel, tam nekje, ko je Maribor bil drugo največje mesto Slovenije z resnim izzivom, ker ni bil več največje industrijsko mesto Jugoslavije, se je mesto začelo, ne vem zakaj, na vogalu Tyrševe in Slovenske. Zakaj ravno tam? Najbrž bi me prijatelji iz ostalih firtlov samo debelo zijali. Zanje se je mesto ziher začelo prej in širše. Kje se začne center? Kdo bi vedel.

    Ampak nekaj je bilo na tisti stavbi. Z dolgo zgodovino, tam, od leta 1930 in malo čez. Še iz časov Dravske banovine, kakor pravi članek. Stara bajta, arhitekturna bajta. To vidiš, da so še delali Arhitekti. Ne to, kar bi naj bilo danes, ko ne veš, zakaj nihče več ne naredi ono okna-okna. Ne pa čez neke stebre. Bajta tam na ovinku je bila sila impozantna. Morda zato, ker sem tam videl prvi bankomat. Verjamem, dopuščam, da seveda ni bil prvi, je bil pa med prvimi. In vsekakor med zadnjimi, ki je bil še zelo prvinski, prototipski, preden so bankomati začeli izginjati še iz centra. Ko sem bil mali, je bila tam not, v lepi ogromni stavbi, še banka. Ne vem, katera poslovalnica, kakšnega tipa, kdaj sem bil tudi noter, jasno ne kot komitent, temveč kot froc. Na zunanji strani, na stebru, vem, da je bila telefonska govorilna, ona, stoječka, ko ena želva nabita na steber.

    Z leti se pač marsikaj spreminja. Banka je kar dolgo zdržala, ampak ne pa večno. Kje pa, še »naša« ni več, šla je ven leta 2017, če sem prav našel, noter pa je potem prišel, prvi, po moje Petrol. V peš coni. Pa razumi. Itak da ni neslo. Poskusile so pekarne, mislim, da bo Hiša kruh zdaj tretja že. Ker ima pač mimohodno lokacijo. Ampak ne celo leto. Samo takrat, bolj ali manj, ko je šolsko leto.

    In to je v centru res pomembno. Vse bolj in bolj. Saj je bilo tako najbrž vselej, ampak ne pa tako očitno. Ko ni pouka, ko so počitnice, katerekoli že, dobro, pustimo zdaj poletne, ker da imamo turizem, ki je res viden in ne le statistika, ampak Maribor center je zelo, zelo drugačen med tednom in vikendom. Med prvim tednom septembra in februarskimi počitnicami. Sobotni popoldnevi v mestu so, pustimo zdaj lepo vreme in Lent, kar precej očitno prazni. Ali pa kaka manj lepa sreda v juliju. Še vedno imamo kar nekaj praznih lokalov, zdi se, da jih bo še več. Razlogov je malo morje, niti ni to poanta tega teksta. Bolj pa tista, da si nekako včasih prišel na Slovensko in je bilo to res mesto. Nafnaf, papirnica, mesnica, vse to je bilo okoli banke. Zdaj nič več od tega ni, kafič, bajta od kluba, restavracija … Saj se vsako mesto menja, itak da se.

    Vendar vse manj pa vem, kdaj in kje pa je torej mesto res mesto. Kje se začne? Poštna? Glavni trg? Trg Leona Štuklja? Lent? Vendar ne gre samo za kje, bistveno vprašanje bo postalo, kdaj se mesto začne mesto. Ne zato, ker bi ga bilo nujno toliko manj. Je pa mnogo bolj odmerjeno.

  • Glasbeno željo imam. Radio Si, hvala!

    Glasbeno željo imam. Radio Si, hvala!

    Ratalo je skoraj vsakič. Ampak res skoraj vsakič. Pač poklical si, če ni bilo druge. Tam, najkasneje dvajset do osem. Sms si itak poslal že prej. Če ni vžgalo meni, je V. pisal. V nemščini. Dobri, freh nemščini. In smo jo dobili. Ne sicer čisto, čisto vedno. Ampak ene 75% uspešnost, tu nekje pa smo bili. Vsaj. Mogoče 80%.

    Zadnja stacionarna številka, kamor sem redno klical, tako ni bila tista domov. Mi, ki še vemo, da je bil Maribor nekoč 062. Pa smo bili itak premali, čeprav smo vedeli, da smo sprva imeli pet cifer za 062. Toda bistvo je drugje. Zadnja stacionarna cifra je bila, najbrž je bila, tista, ko si klical na Radio SI. Med 19. in 20. uro. Vsak dan? Pa možno, da ja, čeprav najbolj pa med tednom.

    Radio SI je bil tam zate, ko še sam nisi vedel, kdo in kaj točno si. Kdaj in zakaj smo prešaltali ravno na ta radio, ne vem. Vem pa, da so onemoglosti vrteli Čas od Dan D. Dvajset let tega, preko prsta. Ko sva z V. prišla v stanovanje v Šiški, zadaj za Celovško, Na jami, je to bil eden tistih vmesnih časov. Mi, 1985, smo itak ena taka premešana generacija. Malo tu, malo tam.

    Prepozni za prejšnji sistem, prepozni za kao novega. Nismo imeli ne devetletke, ne bolonjca. Ko je Mark naredil facebook, smo dali skozi IRC, MSN, MySQL ali kaj je že bil. Imel si winamp in nekaj štiklov, diskman je imel antišok, ampak ni šel ravno v vsak žep. Zlati časi Radia City so bili glih za glih, čeprav se je čutilo, da bo šlo marsikaj drugače in na novo.

    Ko smo prišli v Ljubljano, še nisva imela interneta, na mizi v moji sobi je bil tv katodni ravno tako širok, da je šel do stene in ne čez rob. In imela sva radio uro. Ono, kockasto. Od moje pokojne babice. Ni vleklo slabo, sploh ne, malo si moral ročno naciljati frekvenco in gremo. In tako je prišel Radio SI. Tam, leta 2004, 2005, 2006. Nastal je seveda že precej prej kot MM2, torej ememcvaj, leta 1985, potem je bil Radio Maribor International (1992), leta 1999 se je preimenoval v Slovenski turistični radio (STR), od leta 2001 pa je Radio Slovenia International oziroma Radio SI.

    Ko smo klicali za glasbene želje, je bil Radio SI, če se ne motim, izključno tujejezičen. Nobenet te kičaste, prijazne, na pol komercialne vljudne slovenščine, ki je prišla kasneje. Ne. Radio SI je bil ali v nemščini ali angleščini. In ko si klical tja, si, če se spomnim prav, govoril v angleščini. Ali pa sem že pri skoraj 40 malo senilen? Ne vem. Vem pa, kako kul je bilo poklicati tja. Že zato, ker so tja taki klicali in pisali. Ni šlo čez, to niso bili časi omejitev, nič takega ni bilo v tistih glasbenih željah. Nobenega dokumentarca ali nostalgije ne bo po njih. Bo pa po občutku. In tistem, da si pač malenkost več upal zinit ali napisat. O, kako smo pecali. In s kakimi komadi. In če si bil res nadroljan, si seveda zafehtal November Rain. Skoraj devet minut, da so te kleli klicatelji gori, doli, naokoli.

    Radio SI je nato, kasneje, postal vse bolj domač. S tem je, vsaj zame, izgubil marsikaj. Pa res nisem pristaš tega, da je tuje vedno boljše. Ne, ne. Ker speakerji tam? Ti ljudje so znali reči »world« tako, da niso zveneli, kot da so doma iz nekje med Hočami in Sibirijo. In enako velja za nemščino. Niso palamudili, nobene politike, še športa komaj kaj. Kratko, jedrnato, malo reklam, sicer pa večinoma res okej muzika. Moderna, pa z malo ščepca tistih pretkanih začimb, da je dišalo po kvaliteti.

    To je bil Radio SI. To je radio, ki ga doma, kjer imamo res stari radiokasetnik na mizi, za katerega mi je bilo rečeno, da ne dela že dolgo ne, ko sem ga vzel izpod kavča, pa je seveda delal, skratka, Radio SI je radio, ki ga rad vklopim za vikend. Sploh sobota ali nedelja, tam, popoldan. Saj ne, da Val 202 ni okej, če bom pisal redne radijske kolumne še pridem do tega, toda včasih sprememba paše. Radio SI je nevsiljiv. In zna skombinirati domače (Mi2 in taki) s tujim. Sam sicer nisem pristaš r&b melosa, ki se je vmes precej udomačil in prerinil naprej. Še manj pa sladkobne slovenščine, ki bi bolj sedla na komercialne postaje.

    Hudo je tudi, ko ni native speakerjev, ki imajo povrhu še močan naglas, za nameček pa še zvenijo, kot da se morajo še trikrat odkrehati. To so pomanjkljivosti. Ni pa pomanjkljivost, da sestavijo prekrasne playliste, da imajo res top voditeljice in da je Radio Si nekako občutek, večinoma, kot da je taka prijazna, mirna sobota, nekje v nepretoplem in nepremrzlem maju, ko te ujame toplo sonce in daje vedeti, da je lep dan. Miren, fajn, tudi zabaven dan.

    Radio SI bi, se mi je zdelo, lahko postal še precej večji. Vsaj tako je izpadlo takrat leta 2005, maja ali junija, ko so Dan D špilali zadaj na širnem travniku. Osebna kriza tistih dni je bila epskih razsežnosti, ko nekomu pir na glavo zliješ, ko se ti lomi srce od tega, ker te je punca pustila, pa vseeno si bil tam, s kolegi, ki so potem naredili resne novinarske kariere. Tudi radijske. In Radio SI je bil tudi radio, kamor si lahko sredi noči, če se spomnim, poslal sms ali pa dobil željo kar tako. Sploh kak Le naprej od Dan D. V pravem času. Lidija Čučko, Tatjana Dolanc, Michael Manske in meni vedno najljubša Darja Potočan, katere glas je bil tako objemajoč in topel, da sem poklical kar nekajkrat tja, da sem se pogovarjal. Pa je nisem poznal. Ne zares. Pa se mi je zdelo, da ona pozna mene.

    Zato me je tako jubilejno ujelo, da bo Radio SI letos imel že 40 let. Kot jih bom imel sam. In se samo spomnim časov, ko je bil radio tako prekleto mlad in smo tja klicali s tisto mladostno bebavostjo in idealizmom, kakršnega imaš le tedaj. Pa sploh nismo stari. Radio SI je še naprej glasbeno lahko celo najbolj kuriran za to, čemur je namenjen. Ja, tudi turizmu in vožnji čez našo državo. Kar počne res kvalitetno. Vem, da glasbenih želja nima smisla več vračati, zakaj bi jih? Je pa bilo včasih ravno zato, ker je bil le tujejezičen, en tak sprehod stran od vsakodnevnosti. Ko si poslušal Radio SI, se ti je zdelo, da si lahko kjerkoli. Magari v Londonu. Ali Berlinu. Ko si tja poklical, si si naredil London ali Berlin doma. Zdravo, kaj lahko zavrtite Le naprej od Dan D? Kaj delam? Kosilo grem kuhat. Namenil pa bi jo Radio Si. Hvala.

  • Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Kaj je večja katastrofa: katastrofalne poplave ali vaša mlajša sestra? Odgovor ponuja nova serija Poklicani: oboje. Nova serija, po kateri najbrž navala za delo v klicnem centru 112 ne bo kaj dosti večje. In serija, po kateri bodo starejše sestre še vedno tako gledale na mlajše. In mlajše na starejše. Serija, ki ne more rešiti prav veliko. Razen življenj. S scenarijem, kakršen je dih jemajoč in nekaj najboljšega, kar smo videli v tv serijah sploh pri nas. To pa.

    Poklicani je vsaj po pilotni prvi epizodi nekaj najboljšega, kar se (je) da(lo) gledati na TV Slovenija. Tam, najbrž nekje od Dekamerona dalje. Ali Ščuka je, ščuke pa ni. Ja, z Jezerom vred. Drzna, predrzna in ja, za ta naš prostor ne samo premočna trditev. Tudi nismo vajeni tega. Joj ne. Pohvaliti karkoli? Novega? Dati na piedestal? Joj ne. Ampak Poklicani si drzne biti to. Tudi če ni in dvomim, da v kar osmih delih to tudi bo. Skoraj zagotovo ne.

    Toda takšnega učinka vse od Jezera dalje ni bilo. Okej, Jezero je bil drugi špil. Napumpan, naciljan. V pravem trenutku, ko smo vsi že gledali serije vsepovsod, smo Slovenci naredili serijo kao zase v prime time terminu, kar najbrž je ob Planici, fuzbalu ali basketu in volitvah le še nedelja zvečer. Ko je nacionalka poskušala in ji je uspelo. In ker ji je uspelo, malo na slepo, predvsem pa na firbec, čeprav smo vsi jamrali, da se Cavazze aka Tarasa Birse nič ni slišalo, je potem štancala. Ekipa Bled, Leninov park, Dolina rož pa do Primerov inšpektorja Vrenka in, po ovinku, V imenu ljudstva, ki je bila na koncu boljša, kakor na začetku.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani ne bodo sicer niti najboljša serija niti najbolj gledana. To sploh ne. Že zato ne, ker je nacionalka najprej nekaj palamudila, da bo Vrenko spet fasal tri primere, pri čemer za vsakega nuca dva dela, zdaj pa smo eni kar gledali po prvem Vrenku napovednik za 9. marca. Čakaj, čakaj. Kako 9. marec? Vrenko bo potem samo dva dela? Da bi bil taki razkoš, da bi nacionalka furala dve seriji hkrati, tega filma, no, serije pa ne bomo videli. Film, ta celo zdaj ima denar, nacionalka pa itak reže in reže. Pri vsebini. Ne ljudeh, vsaj ne svojih. No, s to popotnico je štartala serija Poklicani: s popotnico – kje je Vrenko?

    Martin Vrenko je dobil končno v tretji sezoni malo bolj zagonetni primer, kar politika pač je. Vrenko je dobil politični triler, ampak le po ovinkih, nakazalo se je, kje bi bil resen potencial, toda mi nismo niti Hrvati, ki so imeli Novine, kaj šele Srbija, kjer so posneli Porodico in usodo Miloševića. Spet, tega filma, no, serije ne bomo videli. Vrenko na koncu paralelno itak rešuje vsaj svoj odnos s punco in fotrom, kaj bo potem še politiko? Čeprav je bila tretja izvedba tako močna kot šibka hkrati. Močna zato, ker nimamo klasičnih umorov take sorte, da bi jih štancali iz nedelje v nedeljo, temveč imamo politično klanje z noži v hrbet. V bistvu je Vrenko razgalil celo to, kako potem lahko izpadejo Odmevi. S Tanjo Gobec vred. Šibko je bilo pa to, da si serija ni upala ven iz okvirjev, ki so bili predvidljivi, kar pa, spet, najbrž občinstvu godi. Ob nedeljah. Občinstvo nacionalke, ugibam, pač gleda tv sproti, vrenko ni streamerski hit.

    No, na vse to potem priletijo Poklicani. Ni sicer daleč, od policije do 112 je ena cifra, ampak vmes je kar cel svet. En Kadunc, dobri stari Kadunc, ki ga je v Outsiderju za vse večne čase upodobil Uroš Potočnik, je tu že stari fotr, starina, đomba, pa še on ima napake. Poklicani je serija o samih napakah. No, napakah. Nič ne gre prav, niti ne more. Noben ne pokliče na 112 in vpraša, kako je kaj. No, razen tukaj. Vendar da ne bom predolg, vsebino lahko itak najdete ali pa si pogledate. Bistvo te rezencije je, da sta si Iza Strehar s scenarijem in Žiga Virc z režijo pač upala. Pa ne zdaj spet ne vem koliko. Upala sta si že prej, vsak po svoje. Iza pri Prasici, Virc pri Houston, imamo problem. To je nova generacija, ne pa nujno novi val. Je pa tesnobno, najbrž, za tako generacijo, ki snema nekaj za svojo generacijo. Toda to je ja edina pot. Drugače ne gre. Razen če bi res ciljno snemali in kopirali.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani niso zdaj spet ne vem kako izvirni, malo diši po danskem Den skydlige, ki je doživel netflix remake The Guilty z Jakeom Gyllenhallom, ampak bolj na daleč. Podobne sestavine, ne pa nujno ista jed. Poklicani je dobra serija, ker si dovoli biti res takoj sproščena in neobremenjena. S čimerkoli. Like predstavi take kot so. Če je to novi socrealizem, pa naj bo. So liki malo preozki za serijo? Bomo videli, mogoče res, toda ključ je potem tudi v izvedbi in tu sta Lara Vouk (lik z imenom Aleša, mislim, a res, fak, Aleeeešaaaa) in Mia (Suzana Krevh) mojstrsko izbrani. Zakaj mojstrici? Si lahko mojster tako relativno mlad? Ja kdo pa naj igra take like, pri čemer je Vouk letnik 1991, Krevh pa 2000.

    Prva igra očitno ločeno starejšo sestro, ki se je pač morala zgurati v lajfu in pač dela na klicnem centru 112, Mia pa je jebiveter, skoraj preklasične sorte, čeprav bi se marsikdo našel v opisu tipa natriletnega kolobarjenja s praho. Bolj kot istoimenski band je znan opis »pa si šla v gimnazijo za tri leta, pa ni bilo zate in si šla ekonomsko, pa si šla študirat psihologijo za tri leta, pa si pustila in si se odločila, da je zate sociologija in ugotovila, da tudi to ni zate«. Nekaj takega. Kdor od nas je pustil dva faksa, bi se tudi pizdil, če bi dobil pri 25 letih po takem rezimeju nato gintonik z brezalkoholnim đžinom. In potem predaval, da gin brez alkohola ni gin. S fengšui metodo.

    V bistvu je simbolika precej jasna, saj bo očitno Aleša bolj uspešno in na daljavo reševala tako klicatelje v resni stiski, sploh, kaj je že, tisto Petro, ki seveda tudi išče sestro, kot pa bo reševala lastno sestro in odnose. V tem je serija predvidljiva in samo zato, ker jo premika v malo drugačen prostor, 112 klicni center, jo to še ne naredi sodobno. Pravzaprav je nekaj bizarnega: ob nedeljah nacionalka verjame, da bo najbolj vžgalo, če se rešuje umore (Vrenko, Jezero), politične zvijače (V imenu ljudstva) ali naravne katastrofe in nesreče (Poklicani). Je pa res, da uvod s poplavami, ki poplavijo s klici klicni center (prelahka povezava, haha), deluje, ker so bile poplave pač res krute in katastrofalne in ne tako dolgo nazaj.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani so močni in dobri in najboljši zato, ker se ne ozirajo na prav nič. ne bi jim moglo bolj dol viseti, kaj bo kdo o tej seriji rekel. Da ni Vrenko, da je kopija, da ni to to, da so liki predvidljivi, da mora biti očitno en lik istospolni, da je šef nesposoben, da imamo ljudi radi pse tako zelo, da kličemo na 112… Ne bo dosti »Slovenije« na prvo žogo. Ta se zgodi v stanovanjih. Takih. Še z malo socialistične opreme, one, temno rjave. V stanovanjih, kjer ne veš, kako dolgo boš, dokler ne porihtaš lajfa, pri čemer noben ne pove, serija še najmanj, kaj porihtan lajf pravzaprav je. Poklicani ima v naslovu namenoma večpomenskih odtenkov. Ampak da bi ti liki bili zares poklicani za nedeljo? Za nacionalko? Nabrž res ne, kar pa ne pomeni, da ne vžgejo. Tudi malo nadležnosti, napačnosti ne moti. Narobe, nujna je. Sicer je res, da bi naj bila nedelja nekak miren uvod v nov teden, toda nacionalka pač ne snema ruralne idile ali mestne harmonije. Zato je izbrala petek. Nedelja je pa pač zatežena. Kot udarec, bolje v nedeljo zvečer kot v ponedeljek zjutraj?

    Poklicani niso val, so pa glas te generacije, ki snema to, kar želi snemati na svoj način. Ve, kaj lahko posneme in, še bolj, česa ne. Utapljanje v jami? Z našimi budžeti? Kvečjemu na daljavo po telefonu. Za to, da je napeto in da vžge, pa potrebuješ najprej svinjsko dober scenarij, nato pa še izvedbo z igralci in režijo in glasbo vred. Prav scenarij zelo, zelo uspeva. Morda okoren, ko gre za družinske odnose, ne pa, ko gre za akcijo in celo šiht. V tem pa je Poklicani nekaj res najboljšega. Ne štedi s časom, v bistvu je tako krenila, da je resno vprašanje, če bo Virc znal posneti res serijo, ker tole precej diši po filmu. Ampak diši. Ne smrdi.

    Poklicani pa vsekakor ne bo serija za najširšo množico. Ker ne sprejema kompromisov, vsaj ne očitnih. Kar je tvegano, ampak tokrat bolj za nacionalko kot ustvarjalce. In to? To je napredek. Mora biti. Vrenka se lahko posname kadarkoli. je šablona. In, ja, je tudi nekaj zabave v njem. In to nacionalka zna delati in zakaj ne bi tega negovala še naprej, četudi se zdi osnovni material mestoma kar šibek, odvisen pa od knjižne produkcije Avgusta Demšarja. To? Tega pa ne moreš posneti vedno. In dobro je, da se je to posnelo. Četudi je tesnobno.

  • (Z)metala jih je. Z nasmeškom. Zlatim.

    (Z)metala jih je. Z nasmeškom. Zlatim.

    Vrgli so jo na tretjega. Na tretji program. In ona? Ah. Nič. Flegma. Je pa še sama vrgla tudi trojko. Tri tekmice. Ena, dve, tri. Do medalje. Potem pa še eno. Za zlato. Za zlato na julijski torek, ki je trajal in trajal in trajal. Zjutraj je bila Andreja Leški judoistka, za katero bi zdaj želeli, da bi bolje vedeli. Za tak nasmeh, nekaj kakor flegmo. Zdaj zanjo vemo. Vsi. Moramo.

    Gledati Andreo Leški na tak torek je bilo prenaporno. Judo, kar pozabljamo, traja. Cel dan. Od desetih pa do šestih. Šiht je to, pravzaprav. Gruzijko je dopoldan vrgla na vazari in ippon. In smo mi, ki judu namenimo, kaj, mogoče uro, če sploh, enkrat na štiri leta, že spet bili na veliko pametni. Ja, ja, ippon, čisti, daj, vazari, pa nismo prepričani, če ima ippon dva p. Judo je šport, kjer je sicer repasaž, ampak do tja je daleč. Leški je bila pri drugi tekmeci v težavah, Alžirka je sicer dobila karton, taka taktična finta, potem pa prilepila vazari in čas se je začel drobiti. Ura je bila tam malo čez poldne, v času poletja je to ura, ko ne misliš na medaljo. In Leški? Minuto je še imela, ona pa se ni sekirala. Karakter, kakršnega premorejo res največji. Minuto imaš do tega, da spakiraš in noben ne ve več zate, razen tisti komentatorji, ki ti rečejo, da si turist. Ja, tako je. Leški pa je zgrizla, prilepila Alžirko na tatami. Za 10 sekund. Pa do 20. Hvala, adijo.

    Tako dobiš tisti dve uri počitka, poskusiš nekaj naredit, da ne boš imel občutka, kako si zavozil dan. Čakaš in čakaš. Judo je šport, kjer se dolgo ne zgodi nič, dogaja se vmes vse, ampak drugim. Ti pa čakaš. In ko smo čakali, smo slišali. Da bo Leški in celotni judo, z vsemi medaljami vred, šel na trojko. Ne rečem, odbojka je hit, moštveni športi pritegnejo, od odbojkarjev se veliko pričakuje in hvala bogu. Ampak vendarle je šele druga tekma skupinskega dela, ja, vsaka je pomembna, vse razumemo. Toda da ni šlo preklopit? Za tiste štiri minute? Dobro, smo šli na trojko. In kdor je šel, dneva ne bo pozabil. S Kanadčanko ni šlo nikamor, zato je šlo v podaljšek, še enkrat je vrgla tekmico in jo držala deset sekund in, evo, polfinale. To je trenutek, ko se svetijo medalje.

    Potem pa smo izvedeli, kdo bo tekmica. O, ne. Clarisse Agbebnenou. Seveda. Ravno ona. Itak. Tekmica Tine Trstenjak, s katero sta se dajali v Riu in Londonu, enkrat slavila ena, drugič druga. Saj smo vedeli, da je Clarisse kao zvezda pa to, ampak v Parizu? Doma? Za polfinale. Ono, blizu in daleč. Clarisse se je vanjo zakadila, letelo je, tolklo. Ne znam si predstavljat. Petkrat sta se pomerili Leški in Clarisse. Petkrat. In vsakič isto. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Potem pa pride še Pariz. Videlo se je, da ima 31-letna Agbebnenou pač leta izkušenj. Neko finto. Nek napad. Nekaj. Je pritisnila, čisto na koncu, se zakadila in vrgla, pa ni šlo. Podaljšek bo. Bo? Bo. Ne, ne bo. Leški je od nekod dobila Agbebnenou in jo zabrisala. Sodniki so šli gledat v ekran. Jo je res? Še mi smo gledali, jo je res? Če pa … Velika Agbebnenou. Zdaj mlada mamica. Je možno? videli smo enko na ekranu. Jaaaa, točka. Pa čakali. Aleš Potočnik, komentator, ki je najbrž letel po tatamiju, je čakal. Ni videl, ni vedel, ne vem. Trajalo je. Kot da ni možno. Pa je bilo. Medalja.

    Ostal je le še finale. Z Mehičanko. Zvita, agilna, gimnastičarska. Mehičanka je šla, kakor gremo mi na tekilo. Pardon za stereotip, ampak tako je. Greš, tolčeš, zmahaš. Leški je bila pa tam. Potrpežljivo je prenašala vse, kar je prihajalo. Češ, ti samo daj. In je poletela. nekaj kakor na kolo, doma smo se spogledali, če ni še kdo od nas poletel. In točka. Vazari. 0:1. Bemtiš. Vendar nekje vmes, nekje nekoč se je zgodila prelomnica. Bila so leta in leta, ko nas je kaj takega povozilo. Nas vse ja. Ne pa Leški. Pa kaj. Premeteno je čakala, da Mehičanki postane vodstvo všeč. Da ura začne tečt. Da se zlata lesketa. In potem … Človek pajek. Zasukala je Mehičanko, jo obrnila in položila in smo šteli. 1, 2, 3, 4, 5, daaaaaj, 8 jaaaa, 9 ,,, jaaaaaaa!

    Kar naenkrat, na nek torek, je Andreja Leški imela zlato kolajno. Smejala se je. Kot da … ne, ne da je samoumevno ali kaj takega. Smejala se je, ker se takim ljudem smeji. Kot da je vedela, da bi lahko, ne, da bo šlo. Da jaaaaa, kot se je zadrla. Ni jokala, ne v trenerja, ne v kamere, ne v kimono, še med himno ne. Tam sploh ne. Smejala se je, pa ne vem, če se je že kdo med igranjem himne na olimpijskih igrah. In ko smo vmes videli še potrtet Andreje Leški, ki si zasluži vso pohvalo, saj smo videli osebo, ne le športnice, smo ugotovili, da punca igra tri inštrumente, da je doštudirala ekonomijo, da je imela prehranjevalne motnje in,  nad vsem, da ima nasmeh, kakršnega ne najdete na sliki nobene zobozdravstvene ordinacije.

    Morda bo razlog, ker je s Kopra. Pa ne, da se drugje ne smejimo. Itak, da se. Ampak smeh Andreje Leški je tisto, kar bo ostalo. Ker ji je šlo na smeh tudi, ko ji je šlo za nohte. In je vse to obrnila. Do zlate.

    In dala vedeti. Če že mečete na tretjega, medtem ko jaz mečem tekmice za zlato? Zakaj ne bi bil parlamentarni program raje – športni program? Zasluži si. Ona. O, ja.

  • N(e)a šlataj!

    N(e)a šlataj!

    Prvi je prišel Handa.

    Handa. Že ko napišeš … Ja, napišeš. Rečeš ne. Njemu? Ne bi. Ne, ker ne bi upal ali karkoli. Ni tak. On je Handa. Ampak v živo? Daš roko in rečeš … Jasmin, zdravo. In, če si nekaj med novinarjem in avtorjem, ne veš. Ali bi vikal? Ali tikaš? Saj ni pomembno, ti nisi pomemben, je pa trenutek.

    Zato… Jasmin, zdravo. Morda je bilo tako najbolje. Handa je tak. Ne ravno čisto preresen tip. Pa tudi ne redkobeseden. Čeprav bi lahko kimal enemu in trepljal drugemu. Gladko. Sploh pa golmani… Neka liga zase. Dresi pa sploh. In Goran, naš Goran, ga je oblekel. Ravno tega, ja. Jasminovega. Triintridesetko. Zadnjo v tem klubu. Sicer pa … Ker to še nekako dobimo mi gor, navadni smrtniki, rekreacija mogoče, gotovo pa večni desni beki. Handa je tak. Visok, resen, konkreten. Ko je on vzel v roke dres, si vedel. Okej bo. Če nič drugega, on bo tam. Rešil. Ne nujno takoj, ampak nujno pa, ko je nujno. Ker golmani taki so. Barvna kombinacija druge sorte za domače sorte. Ha? Ja, to. Sicer pa, če kaj ni jasno? Ni bilo časa.

    Zadaj je že čakal Aleš Mejač.


    So igralci, ki se jih spomniš. Seveda se jih. Ampak v tem norem, kaj, drugem desetletju, ko se je Mariboru zgodil magični realizem, ko je resnica magična in magičnost resnična, je Aleš Mejač šel v dolgoročni spomin. Tam je. Bil. Potem pa vidiš. Koliko tekem. In številka. Sedem. In spomniš se. Plzna. Bil si tam. Viktorka, malo možnosti, ampak gol, ki se ga ne pozabi. Polvolej, rašlje, upanje. Potem pa pride ta(k) Mejač in vzame dres. V rokah ima tistega iz svoje zadnje sezone. Prišel je skoraj med prvimi, ko je enkrat prišel Zlatko Zahović. Se poškodoval na prvi tekmi. Se vrnil. Še za derbi. In potem šel. Ne najlepše, ne najbolje, ampak četudi prihaja z Gorenjske, pravi temu tu dom. Kako ne bi. Zatresel se mu je glas. Če bi mu rekli, kako naj zaigra? Ja, rečeš, pojdi tu, vzami mogoče dres, razpri, kamera. Ampak tega se ne da igrat. Ko je rekel, ne, zaihtel, šel bi nazaj na igrišče? Uh.

    Sledila je nato mini pavza.

    Pa to ni so pavze. Kaj so? Premolki?

    Ker …

    … Potem? Kot Majakovski pišeš. Padajoče verze.

    Potem pa…

    … Pride.

    Legenda.

    Človek, ki je legenda v času, ko je legend preveč. Človek, za katerega ne moreš najti presežkov. Ima ime po tribuni. Upokojili devetko, četudi je kdo gledal malo postrani. Tako cifro? Ampak kaj naj reče kdorkoli? Saj rečemo. Ne moreš. Devetke. Ne zaradi Tave, ni on kriv. Ampak že Arnejčič? Človek, ki smo ga videli brcati mi, ki še embrio nismo bili? Tava je pa… Maribor 1960. Ne zato, ker bi bil, ono, karkoli pred 2008, ko je prišel. Ni bil. Je pa zbincal, zrekordal, zmariboral vse tiste rekorde, zaradi česar je spomnil na Branka Horjaka, Mladena Krajnca, Tomislava Prosena, Aleša Križana in take.

    Moj najbolj močen spomin nanj ni, recimo, ko je dal gol Apoelu na Cipru, ko je bilo vroče, letelo je vse živo, zabil ga je bivšemu, na vetrovni julijski dan, ligi prvakov naproti in potem še dodal »zabil sem… kot kobra«. Sem bil tam. Marsikaj mi uide, da ne bi mogel biti »uradni biograf«. To pa sem bil. Vsi rekordi, lige prvakov, Celtic in »dal bom gol v ligi prvakov« in ga je… Vse to, ja. Moja spomina največja sta pa, ko je šel proti zicu in dvignil svoj dres v roke, dva. V prvem podre rekord Štefana Škaperja, zabije 131. gol v prvi ligi. Proti Gorici. Decembra v Ljudskem vrtu, na enih tistih tekem, ko kasneje rečeš, ah, vedo sn, vedo sn, da bojo zmagali, ampak se dolgo zdi, da ne bojo. Deloval je, kot da, češ, umaknite se mi. Ne zato, ker je to, kar je. Ampak ker vas bom sicer samo še bolj narolal. Pa jih je. In ga stisnil. Za 2:1. Za zmago. v sezoni, kjer Maribor na koncu ni bil prvak, 80 pik ni bilo dovolj, ampak dal pa ga je. In skočil sinu v objem. Dinastija? Mogoče.

    Drugi močen spomin pa je, davno tega, ko smo enkrat šli na družinsko kosilo, neka mrzla sobota je bila, ko Maribor še ni bil vroča evropska roba, on pa iz Astorie tam gor. S kanglicami. Takimi, s katerimi se nosi kosila iz domov upokojencev, vrtcev, šol. Tega danes? Nogometaši Maribora že dolgo ne poznajo. Danes je zdravo, kartica, jaz sem iz kluba. Takrat pa…? Nisem ga še poznal, vsaj ne tako, da bi naj vedel, kdo sem, pa ne, ker bi mislil, da bi to moral vedeti. Ne. Res ne. Poanta je drugje. Dvignil pa je prst. Nam. Razprl ustnice. In pokazal tiste bele zobe. In s palcem v zraku rekel »ždravo«!«

    V roki je držal dres iz svoje prve lige prvakov. Druge za klub. Padel je Celtic, nato remi v Ljudskem vrtu s Sportingom, edina tekma, na katero, zlomljenega srca, nisem šel. Od devetih domačih v treh epizodah. Zlamljal sebe doma. Ker… Nikdar nisi tako zlaman kot za fuzbal. Potem pa je prišel Schalke zunaj. Nerad gledam zunaj take tekme, no, to sem. Na Poštni. Z ljudmi, ki ne vedo, da iz avta ni ofsajda. In ta gol? Podpiše nek drug Maribor. Tava je žogo preskočil, Damjan Bohar ga je stisnil. Hecali smo se zdaj, če bi danes za to VAR piskal ofsajd. Najbrž bi. Ampak takrat?

    Toda šlo je za nekaj drugega. Ko Tava prime v roko dres Maribora, prime svoje življenje. Ja, kliše je. Ampak pove, zakaj je to življenje. In ponazori, zakaj to ni kliše. Ker ve. Od kod je. In kje je. Fuzbaler, ki nikdar ni jamral. In tak, ki je svoje, kot sem ga enkrat intervjuval v času, ko so mlajšim kolegom iz slačilnice očitali nešportno življenje, že odžural. Kot se je hecal. Na veliko. »Ah, to? Jaz sem bil zabava z Ronaldinho! Tri dni, cela diskoteka!« Tava je hkrati resen in nasmejan. Hkrati čuti Maribor in obenem ga tudi soustvarja. Je naš, četudi vemo, da je od drugod, ampak vedno bomo zaradi njega vedeli, kdo smo.

    In Tava je tako žarel. Ko gre na pumpo, kakor pove, gre tankat na številko devet. Ker takšen je. In ko je končal, držal dres v zrak, smo se gledali. Gremo domov? Kaj še sploh naj sledi? Če bi mu rekli, če bi pilili scenarij, ne spišemo tega.

    Pa je prišel Josip Iličić, nek res rešpekt imaš do njega. Pa čeprav bi lahko pisali knjigo analize, kakšna je njegova vrnitev. Ni lahka, ni pa težka. Človek je dal štiri komade v osmini finala lige prvakov. Na eni tekmi. Busi z Bergama pridejo v Maribor, na poti v Graz. In mu izkažejo nekaj, česar ne da ne dojamemo, ampak ne moremo imeti. In je bil tak, kot Jojo najpogosteje je, kadar je to, kar želimo, da Jojo je. Tako ponosen. Še vedno skromen. Ko on reče, hej, spal sem v dresu? Kaj naj rečeš na to? Da bi imel rad vnuke, ki bi jim pokazal vse te drese in povedal, kaj je to pomenilo? Josip Iličić bo zagotovo šel v zgodovino tega mesta in tega kluba kot igralec, ki je potreboval najmanj tekem, da je bil največ, kar si v spominu lahko.

    Maribor ni mesto poražencev, ni bila poanta v tekmah s Palermom, da je Maribor lahko upal na preobrat, ko je Ljudski vrt bil nekaj, s čimer se ga še zdaj zaman primerja. Ko Iličić reče ne le, da je večino dresov razdal, temveč doda, da sploh ne ve, če ima kakega iz prve ere, veš, da to ni marketing. Sprašuješ se, pubeci, kaj če mi nismo začeli snemat kar dokumentarca?

    Ja. Hm. Mogoče? Vsi tisti dresi, različne kolekcije, isti opremljevalec, pa vseeno toliko zgodovine. Visijo, pa toliko sporočajo. Saj so to videni prijemi, nisi prvi, ampak tega je pri nas tako malo. Ko vidiš drese in priimke, vidiš ne le njih in sezone in kluba. Vidiš celo, pismo, sebe. In tekme. In mesto. In okolje. Ko je padel Panathinaikos s 3:0, veš, da ni bilo pomembno, da si zamudil minuto, ker si jokavo spet oplel pri mitu od dekleta. Ko prideš v ligo prvakov še tretjič veš, da si bil tako vesel, ker si to lahko tudi delil. Z drago. Na daljavo in neprespano, ampak vedel si. Bo.

    In tako je, za konec, prišel še Aleš Mertelj.

    Zdaj pomočnik. Čakali smo ga malo dlje, ker pač sestanki, tekma v nedeljo, ki se je potem končala s 7:0. Aleš Mertelj je bil nekje vmes igralec, ki je deloval kot garancijski list. Fix. Simbol. Utelešenje sistema, ki je ne le deloval, ampak zelo uspeval. Pa vsak dan je v klubu, najbolj zraven, mogoče celo bolj kot Jojo, pa ta še igra! In kot Tava in Handa, ki sta tako ali drugače poleg.

    In pride Merti.

    In … Se nam skoraj zjoka.

    Ker prva liga Evropa. Tisti Rangersi. Tista podaja Volašu. Tisti začetki, ko je bila mladost še tako prekleto mlada. Gledaš posnetke. Ne samo igralci. Še Zaho, Milanič in ta ekipa. Vsi tako mladi. Skačejo, norijo, plešejo. In potem se Mertiju trese glas. Saj je jokal, ko je odhajal. In dobil častni krog, kakršnega dobijo res le redki. Še en Gorenjec, ki se je po diagonali države naredil tukaj. In (p)ostal. Ter s cmokom v grlu razložil, podoživel, izčutil, kaj lahko pomeni en tak kos oblačila. Zanimivo, niti en od peterice v osnovi ni Mariborčan. En, handa, je celo Ljubljančan. Trije so odraščali na Gorenjskem. Peti pa, saj vemo, tam daaaaleč stran. In prišel sem po takem naključju … Od genijev je le še Nikola Tesla tako zalutal v Maribor, ampak četudi bi se s Tavo lahko končalo enako, se ni.

    Pet intervjujev, v katerih je bil … Dokumentarec. Ne moreš nekomu na praznični četrtek, ko je že tako ali tako vse tišje in počasneje, reči, hm, bodi čustven. Merti, a lahko malo hlipaš, Tava, daj bodi malo čustven, Jojo, a lahko utrinek iz otroštva. Ne gre, ne da se.

    Ker to.

    To naredi ta dres.

    Zaslužen. Res zaslužen.

    In odslužen.

    Ampak ne v tistem smislu. Ne.

    Odslužen, ker so ga ti odslužili.

    Za nas. Za to mesto. Za te ljudi.