Avtor: admin

  • Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Špilala je harmonika. Ja, itak, a n. V Mariboxu, ejga. Ne preveč na glas, ono, NZ na glas. Ne pa spet pretiho. Špilala je harmonika, ki vedno špila ravno takrat. Ko je gužva. Ko se guziš. Ko čakaš, ker vedno pozabiš, odmisliš, odjokaš, da boš čakal. Ker nisi navajen, mogoče na Liffeu, da boš v kinu – čakal. Okej, pa kaka marvelkovka. To pa je to. Zdaj pa… Katere kokice boste? Ne vem. ML. Ti samo baši. Sva kartico za avto potrdila? Pa… Najbrž že. Ker tako je. Hektično. Ko se zgodi… Hostar. Dva. Promila.

    Včasih se zgodijo premiere, ki ne da so neponovljive. Ker ta je bila ponovljiva. Kako? Ja, tako. Natalija Bratkovič je vodila večer, v katerega te je uvedla nora gneča, da so še mariboxovci debelo gledali, in pa šot ruma. Okej, mogoče bi lahko bila hostarska kambuča ali pa kak gorenjski brinjewc, ampak podarjen konj pa zobje pa to. Vredu. Skratka. Natalija Bratkovič je bila idealna za tak večer. Pa vemo, kako smo pri nas z govori, pa uvodi, pa… Če bi bil koncert, bi se kdo, z ruškim dialektom, kjer so si to najbrž izmislili, od zadaj huronsko zadrl: »Špilaaaaj!« Tu bi lahko rekli: filmaaaaj. Ampak ne. Ne Nataliji.

    Natalija Bratkovič je prišla kot mitraljez. Strejala ni sicer nikogar, ne nas, ne metaforičnih kozlov. Prišla je gor na oder, seveda nekaj minut čez, premiere, take premiere pa sploh, morajo zamujati, pa čeprav je to bila, joj prejoj, moja prva taka komercialka premiera (bil sem na primeri Piran/Pirano, spomnim se bore malo, pa še to iz LJ Koloseja). In drdrala je, kakor da jutri ne obstaja. Skoraj pritekla je na oder, kot da bo še malo odfitnisirala. Kot da je pritekla na stadion za finiš norega maratona, na katerem bi čakali, če bo padel rekord.

    Guslala je že kakih 37 sekund, ko je naposled ugotovila, da ji mikrofon ne dela. Dobro, mi v spodnjih vrstah smo jo že nekako slišali, ampak oni zgoraj v Dolby Atmos nikoli-še-nisem-bil-v-njej dvorani pa ne. In Natalija? »Ja nič, dajmo še enkrat«. In je šla. Skozi vrata. In prišla nazaj. Pljunuto enako. Če bi gazila po snegu, bi šla po istih stopinjah. Isti poudarki, isti tekst, vdihi na istem mestu, če ona sploh diha med govorjenjem, ne vem, najbrž diha klarinetistično s trebušno prepono. Vse. Faking. Isto.

    Ne vem, ali je to bila neka fora, morda se je nadudlala in napiflala tekst, ampak kaj pa vem, ni mi tako delovalo. Itak Natalije Bratkovič ne poznam, šovov dejansko ne gledam, ampak vem pa, da je pač prepoznavna medijska faca. S kilometrino. Dobro, res dobro dikcijo. In noro energijo. Morda celo še preveliko dozo energije.

    In tak je bil uvod. Kot sem ga jaz tipkal. To ne greš brat za sabo. Rohniš, udrihaš, sesuvaš tipkovnico in čakaš, da se bo film začel. Nadaljevanje najbolj gledanega slovenskega filma v kinih vseh časov, no, časov po osamosvojitvi, ko se je 212 jurjev gledalcev stiščalo v kina, da smo na vrh spravili film, za katerega ti (kar je med top 10 pogosto) niso v šoli rekli, ajmo, deca, v kino. To, da je Pr’ Hostar najbolje obiskan slovenski film v kinu po osamosvojitvi, je, če bi vprašali mene (vem, ne boste me), dobra stvar, ker tako kina nismo zreducirali na obšolsko dejavnost. Pa ne, da je z abonmaji in šolskmi obiski kina kaj narobe. Sploh ne.

    Ampak Pr’ Hostar je pač bil fenomen, ki ga nihče ni razumel ne tedaj, ne zdaj, najbrž še sami ne. Zame predvsem zato, ker je in bo ostal film – kar velja tudi za nadaljevanje -, ki ga lahko gledaš žanrsko različno. Okej, je komedija, to že. Ampak kakšna? Sam sem jo gledal že prvič bolj kot satiro. Je pa res, da sem film zgledal zgolj enkrat – in to v kinu. Poznam ljudi, ki so film videli kot tragedijo, drugi kot cinizem, tretji kot slab izdelek in poceni humor in ki so te želeli zadavit, če si v istem stavku omenil, ja, Deliverance.

    No, Pr’ Hostar je ostal tudi fenomen zato, kako je nastal in s kako malo ne-denarja. Kot tisti hec, ki je dolgo hec, potem pa, ko bi naj bil že resna stvar, je še bolj hec. Ker ne veš več, kdo se s koga norca dela. Pr’ Hostar je tisto, česar pri nas nismo vajeni. Domače in množično uspešno. Ampak da ne bo pomote: Pr Hostar ni cockta, barcaffe ali Dončić. Ah, kje. Pr Hostar nikdar ne bo dobil megapotrditve, čeprav bi jo lahko in bi jo moral. Pri čemer nihče ni trdil, da bi Pr’ Hostar moral dobiti nagrado vesna. Ali kaj takega. Ah, kje.

    Ne, Pr’ Hostar je šel svojo pot, nastal kot spletni fenomen in zgazil vse drugo – z influenserji vred. Ker ni ga influenserja, vsaj v tej državi ne, ki bi lahko tekmoval s stereotipi, socialnimi notami, mešanjem kultur, poceni in ogabnimi štosi. Ni šans. Pr’ Hostar je le pokazal marsikomu, da je film pač tudi, če ne kar predvsem narejen za gledalce. Zato pa je bil obenem še tak marketinški fenomen. Takšen, da se lahko skrijeta obe največji tv hiši. Pr’ Hostar je bil tisti film, ki si ga pač šel pogledat in nihče ti ni mogel nabijati slabe vesti. Še najmanj kak kritik, sklad, minister ali plejada režiserjev, ki najbrž niti lastnim sorodnikom ne rečejo, češ, posnel sem film, dajte pojdite pogledat. Ker tako se začne. Mi nimamo pol milijarde za kampanjo. Slovenija je premajhna, mi smo država, kjer, marketingarji vam bodo to potrdili, letak še vedno zgazi digitalije, najbolj pa še vedno dela od-ust-do-ust. Nismo pa edini, spomnimo se, v kaki zadregi so bili oskarji, ko so gledalci drli na Bohemian Rhapsody in hvalili film, ki je pač obrtniško sestavljen in ima to srečo, da je scenarij, glasbo, režijo in igro naredil že Freddie Mercury.

    In tako smo, šest let kasneje, ker pri nas pač vse traja leta, če si želiš nadaljevanja, ampak ironično, ta vselej pridejo, smo neka posebna vrsta, ki raje snema dejanska nadaljevanja kot rimejke, torej dodajamo cifre (2), prišli do Pr’ Hostar 2. Do filma, za katerega se spet zdi, da po njem ni potrebe. Ob klasičnem vprašanju: kaj naj še povedo, česa niso? In to po prvem filmu, ki je bil, bodimo iskreni, zgodbeno krhek in šibek, saj smo se preveč smejali, da bi sledili zgodbi.

    Drugi film je tozavedno malenkost bolj usmerjen, je pa res, da ima kar nekaj faktorjev x in nenaden perpetuum mobile, pri čemer je Tristan (Niko Zagode) res neprepričljiv kot »menedžr«, ampak očitno dovolj, da zbobna skupaj ekipo, ki je zaspala v hotelu, igrala pikado, skušala zanositi ipd. Pr’ Hostar 2 je vsaj v tem vidiku idealen prikaz, kako zaspati na lovorikah in kako pride vsakodnevnost vedno pred koncepte. Pikado in pir je pač bolje od hostarskega turizma. Lik Tristana je tokrat še bolj v ospredju, Niko Zagode pa nastrelja še več hostarske hrvenščine. Tristan je sicer še vedno zelo tranzicijski lik, ki bi v 90. letih najbrž postal minister, danes pa se pač potika po hotelih in upa, da bo nekje zaslužil hudo manj od tistega, kar bi lahko. Tristan je tip, ki misli, da je 10 jurjev pač ogromno denarja. Ker razlaga o dolgoročnem, razmišlja pa kratkoročno. Upanje na kredit, kaj češ.

    Pr’ Hostar dva promila se bolje izkaže v prvem delu, ker lahko vidimo, kaj ljudje počnejo in kako dejansko živijo, če ne pride nihče z idejo. Kar ne pomeni, da so neambiciozni. Pač… So. Živijo. Kakorkoli pač že. Nesrečo pa imajo, da so v krajih, kjer je delavnost pač vrlina in kjer se ideje poplakne z ravno dovolj in ne preveč piva, da se zastavi načrt. Tristan je tako lik, ki ga imajo nekateri v sebi, drugi ga potrebujejo, tretji pa jih kličejo »šef«. Zato je Pr’ Hostar 2 najbolj zgodba o tem, kako znova zagnati nekaj, kar že v prvo ni zdržalo, pri čemer je osnovni plan kratkoročen, cilj pa dolgoročen. Kar meji na Butalce, jasno. In v tem je scenarij (Dejan Krupić, Goran Hrvačanin) znova kleno rudimentaren, bazičen in osnoven, ampak izpeljan z režijo (Luka Marčetić) in zlasti igro na način, da spet lahko gledamo hostarsko satiro. Dialogi so izpeljani, kakor redkokje, niti v obrtnih tv serijah se ne izmenja toliko šal, dvojnih, trojnih v eni komunikacji. Pa gre, recimo pri Ja!Chef, za licenčno, četudi scenaristično adaptirano zgodbo.

    Pr’ Hostar si želi predvsem vpeljati ruralni, avtentični, gorenjski, hostarski safari. Kar… Reducira ljudi na živali, vemo. Film se tega ne le dotakne, direktn omeni in tako vsaj pokaže, da pozna mejo. Sploh pa je obrat v filmu takšen, da ni nujno povsem jasno, kdo je tisti, ki opazuje, in kdo oni, ki je opazovan. Ne, res ni. Pr’ Hostar je fenomen tudi zato, ker se gorenjskim gaunarjem smejimo brez težav (in podnapisov, saj še pomnimo Traktor, ljubezen, rock’n’roll, ko smo prekmurski film gledali s podnapisi, ne?) tudi na Štajerskem. Dobro, eni smo preživljali cela poletja v Stražišču, zato teh težav nimamo, ampak Hostar je dober v tem, ko slovenščino prikaže takšno, kot je, čeprav jo seveda še malo nafrizira, naloka in nafutra, da izpade še bolj stereotipno.

    Ampak uporaba moških končnih v ženskih ustih (»Noseč sem«) bo pač ostalo nekaj, kar potrebujemo in redkokatera ura slovenščine bo kadarkoli naučila o dialektalnih posebnostih slovenščine toliko, kot Pr’ Hostar. Ne le ustno, tudi pisno, saj se je zapis »a n« kar prijel, dasiravno bo vedno zgledal kot zatipek. Filmu še naprej uspeva slaviti slovenščino ravno s tem, ko je ne dela za nekaj, kar ni, ampak se oklepa tistega, kar je. V tem smislu je film celo več kot upravičen. Ja, tudi nadaljevanje.

    Najboljše pri Pr’ Hostar 2 pa je, da mine skoraj še hitreje kot prvi del. Koliko mi je že rekel Krupić, ki je sedel ravno zraven mene, bolj desno v četrti vrsti, kamor so njemu in še dvema tipoma prinesli nacho čipse, pivo in kokice (kar je prav, da se razume, je pa neobičajno, ker se ti je za hip zazdelo, kot da si na letalu), da je film dolg? Uro in 17? Uro in 22 piše uradno. Pa čeprav se ponavljata varnostnika, pa čeprav se zdi, da smo zgodbo že videli, pa čeprav so nekateri kadri tako predvidljivi, da se jim smejiš ravno zato, kot smo se vsi smejali Tristanu, ko je tako redno zmasakriral besedo »menedžr«, vse pa nadgradil z mojstrsko hrvenščino, v kateri bo zrihtal »sljužbo«. Kraljevski proljev za salatu, kakor sva se za Urbani.si pogovarjala leta 2016.

    Pr’ Hostar bo film, tudi v nadaljevanju, ki ga najbrž nihče ne bo znal pretirano obnovit. Kako se je končal prvi del? Eeeee. Drugi? Bomo kmalu pozabili. Česar ne bomo, je to, da smo se imeli v kinu preprosto fajn, s čimer ni absolutno nič narobe. Kaj narobe. Nujno je. Pa četudi je sestavljen iz money-shot skečev. Ker s tem je vstal in obstal. Pr’ Hostar tudi ni film, kadar pomislimo na »slovenski film«, ker pač ima ta zveza svojo brutalno konotacijo. Ali pa ni prvi. Ni Kekec, recimo. Ima pa cel kup rožletov. In kakega bedanca.

    Na koncu pa je tu še vprašanje safarija. Ker to je safari. Gledati hostarja, sploh v kinu, je znova safari. Čeprav…

    Še vedno nisem povsem prepričan, kdo koga opazuje. In kdo je dejansko na safariju. Vem pa, da je bila top kino izkušnja.

    Hm.

    P.S. Film v kina pride 27.10.2022.

  • Štikl leta? Ljujez’n!

    Štikl leta? Ljujez’n!

    Ena mapa. Debela mapa. Žalostna mapa. V njej pa… Velik, zajeban, nehvaležen, življenjski adijo. Ena mapa. En komad. In nato, par mesecev kasneje, ena popevka in ena zmaga. Trpka, a zaslužena zmaga. Ker ta komad res zveni kot trajni komad. Kot slovo. Poletju, ljubeznim, zakonom. Adijo ti, dobrodošel jaz. In prav je tako. Če kdaj, je tokrat nagrada kljub razgibani konkurenci zadela pravega. Če smo že pri tisti primerjavi med medaljo in metkom.

    Pa čeprav sem pesem, sprva, ko sem jo pač ujel, nekako… Tlačil. Nekam tja. V shemo, kjer pač taki komadi (ne)prostovoljno pristanejo. Ampak sčasoma je pesmi uspelo, kar ni lahko, pa kljub tik-tokovski nalezljivi realnosti parsekundnih napevov. Ljujezen gre v uho in se boji iti v srce.

    Emkejeva Ljujezen je frišni slovenski komad leta. Izbor Radia Maribor in Radia SI, ki je letos doživel drugo izvedbo. V državi, kjer smo uvedli nazaj tudi glasbene nagrade v kategoriji popularne glasbe, imenovane zlata piščal, ampak še dolgo ne bomo imeli tradicije nagrad. Kar pa ne pomeni, da so takšni izboru vnemar. Sploh ne. Prej so dobrodošli, še zlasti, če je nabor tako eklektičen, kot je tokrat. Pa čeprav bi o radijsko-glasbeni politiki zlasti Radia SI lahko debatirali. In bomo. Ampak tokrat je v ospredju – komad.

    Komad o… No, saj je vse… Če ne odpeto in odrimano pa prikazano. Emkej ima pod pajsko debelo, predebelo mapo z napisom ločitveni papirji. Ljujezen je. Kreativno ljujezen. Takšen pač je. Od nekdaj. Samosvoj, poseben, trmast, nepropadalčkan. Tip, ki ima tisti prefrigan pogled, ki pa se na koncu izkaže za kreativno poštenega, delavnega, pač z žilico za izstopanje in nastopanje. In v Ljujezen je uspel narediti iz zajebane osebne izkušnje hit. In vmes pobasal še nagrado. Zakaj? Ker ima pesem zgodbo. Pa četudi tako, da nanjo zgolj namiguje. In to je velik dosežek. To je nekaj, kar danes umanjka številnim komadom. Nekaj, s čimer se lahko poslušalci identificirajo, če le malo prisluhnejo tekstu. In Emkejeva mb tempirana dikcija, ki se je upočasnila z vrnitvijo v domače mesto, je pravšnja za tako poslušanje.

    Emkej je nekje vmes seveda postal mainstream rap popevkar. Itak. Tip ima 10 popevk tedna na Valu 202. Ja, deset. Pa še osem drugih takih, ki so bile nominirane. Emkej je prišel do točke, ko je prerasel zgolj rap osnove, kar je seveda spolzek teren, ker se lahko zgodi, da še sam več ne veš veš, kam zares »pašeš«. Ti pa to vestno dajejo vedeti drugi. No, Emkej, tisti pubec, ki so mu še ne dolgo tega pravili, da ima rdeče oči in iz ust mu srmdi, dalje fura svoje, še raje pa je to potem rekel sam sebi, vse to ve. Z ekipo, ki v Mariboru dela nek čisto svoj melos, za katerega se zdi, da mu v tem mestu namenjamo skoraj premalo pozornosti – glede nato, kake uspeše žanjemo.

    Ljujezen je v osnovi precej skuliran komad. Ni sicer zenovski, noče imeti recepta, kako preboleti in »it dalje«. Ne nudi nasvetov, izžareva pa izkušnje. »Jaz grem naprej po poti, rad bi samo malo mira / stopim mimo, prvo prehitim, pol se obiram / jem vegi, hodim v naravo, se hidriram / ne maram onih, ko so redno jezni / rad bi, da si me zapomnijo po ljubezni,« so verzi, ki bi se jih lahko pretopilo tudi v knjižno uspešnico, najdeno pod razdelkom samopomoč.

    Ampak Emkej v Ljujezni pokaže le pot, kako je našel ta svoj… Karkoli že to je. Chill, mir, priznanje. »Vem, da si jezna, samo kaj naj / Vem, da si jezna, samo kaj zaj / Sama si si kriva, da si tak zaj / Sama si kriva, da je tak zaj,« se bere sicer mnogo bolj neposredno, kakor se sliši s spremljevalnim ženskim vokalom (Polona Leben). Vendar niti za hip ne dobimo občutka, da bi Emkej razščiščeval, obsojal ali, po naše rečeno, pucal za nazaj. Marsikdo od nas je že kdaj grdo nadrajsal v življenju. Ko nas pokopljejo želje, pričakovanja, razumevanje. Lahko bi na dolgo in široko pisal tudi jaz o tem, pa zakaj bi, če nekdo nekaj takega stišči v, kaj, tekoče štiri minute.

    Emkej je napisal enega boljših rap ljubezenskih komadov pri nas. Tudi zato, jasno, ker ima ob sebi take mojstre, kot je Vid Turica, s katerim sta naredila tekoči spoj ultimativnega štajerskega flowa, in Žan Hauptman, ki s klaviaturami pravzaprav dela celotne atmosfere občutij in počutij. Ampak bistven je njegov pristop. Ne samo k videospotu, ki le še podkrepi zgodbo, kar je Emkejev vidnejši pristop. Pač vizualna so že njegova besedila, kako ne bi bili še videi. Ljujezen je komad o ločitvi, ampak ne zgolj in samo ločitvi ter vsem, kar ta prinese, najprej slabega, včasih še slabšega, občasno celo nič dobrega.

    Ljujezen niso puzli, čeprav bi lahko bili. Pa niso. To ni mozaik, v katerem bi iskali tuj odsev lastne (ne)sreče. Emkej ni raztreščen, hkrati pa ni nekdo, ki bi dramaqueenasto hlepel po pozornosti, pomoči, uslišanosti. Ne. Preprosto… Je. Kar v tej državi, kjer meodosebna nesoglasja prepogosto pristanejo v črni kroniki, nudi povsem drugačen vidik. Nujen vidik.

    In obenem Ljujezen, ki sem jo sam kar nekajkrat čisto naključno ujel – zlasti na Radiu SI in Valu 202 –, zlasti zdaj, ko je poletje res že odšlo, res zveni kot post-poletni štikl, kot neke vrste mahanje temu, kar je bilo vroče in sijoče. Ni pa skominanje. Daleč od tega. Obenem pa je – po lanski zmagi Alo!Stari za najboljšo izvedbo (Vse bi dal) – to nov dokaz, da ima Maribor živahno, fajn, napolnjeno sceno. Še desetletje nazaj bi komaj našteli dva banda ali izvajalca, ki bi izstopala na nacionalni ravni. Pa zdaj?

    Imamo… To. In povrhu sodelovanj. Alo!Stari in Emkej. Kdo ve, kaj vse še bo.

    Nekaj pa je jasno. To, da je Ljujezen po izboru poslušalcev najboljši komad leta, je dobra stvar. Zelo dobra stvar. Za marsikoga dobrodošla. Ker je jeza… Včasih… Lahko tudi… Ljujeza.

    Nominirani so bili še:

    Neisha – Lajf je tvoj

    Žan Hauptman – Sledim

    Mi2 – Čavun

    Hamo & Tribute 2 Love – Zato ker je mraz

    Jaša Šaban – Roka v roki

    Čedahuči – Odprta knjiga

    Fed Horses – Argentina

    Anja Hrastovšek – Tja bi šla

    Saša Lešnjek – Kaj bi svet brez upanja

  • Glas, stas in Štras

    Glas, stas in Štras

    Rit. Najprej nam je roadie pokazal… Rit. Khm. Ja. Rit. Pojasnilo? Ja, ga je ponudil. Zinil je, da si je en od Mrfy zlomil roko. Bojda bobnar Rok Klobučar. In da bo pač nocoj, samo za nas, nastopil on. Nato se je začel slačit. Se obrnil. In slekel. Do gole riti. Ob že tako ali tako skoraj polurni zamudi. Mater, kako star, siten, beden zvenim. »Mogoče pa so s tem pokazali, kaj si mislijo o nas?« se je zaslišalo. Hm.

    Ampak vse je bilo vredno. Ja, celo ene nage riti za poldrugo stotnijo od švica dvakrat bolj kot dežja premočenih teles. Ja, vredno. Vredno vsega. Celo predskupine EET. Ene tistih zasedb, ki sicer varjame v svoje žaganje, vendar občasno verjame tudi namesto publike, ki ni najbolj razumela, kam je pevec meril, ko si je po komadih, ki so daleč od radijsko mamljivih, privoščil lestvico lokalnega radia, kjer bi radi bili (osemnajsto) mesto višje. Ah. Nikoli ni prepozno za kitare in rock, stvar duha, mlad si, kolikor se pač počutiš mladega. Ampak EMŠO se tokrat pač ni poklopil. Nič se ni. Niti kadar je predskupina glasnejša. Itak pa noben, no, skoraj noben, ni bil tam zato.

    Bili so za nekaj čisto drugega. Prišli so… Pripravljeni. Mlada dekleta, o, koliko faking mladih deklet, najstnic, dijakinj, mogoče, kvečjemu študentk. Ene z majicami do popka. Druge z mrežastimi majicami. Tretje z bleščicami na obrazu. Vse pa z nezaustavljivim pričakovanjem, ki ti ga lahko da pač samo mladost. V MC Pekarni. Za hip sem starikavo poskusil pomisliti na 20 let nazaj, ko sem začel sam hoditi v ta klub, ki je takrat svoja leta še lahko štel na prste (obeh) rok in, večinoma, tudi dekleta. Če bi bil takrat dijak? Bi to, kaj pa vem, bil vrhunec leta? Gladko.

    Vem, pojma nimaš, kakšni so danes 20 let mlajši in mlajše, hvala bogu, da so, kakršni so. Mogoče malenkost bolj tako previdni kot samosvoji. »Kaj je tu vrsta?« te vprašajo z nežnim glasom, ko se naslanjaš s pijačo v klubu, kjer, pazite to, je veliki bambus res veliki bambus. Veeeeeliki bambus. Tri deci vina, dva deci kokakole. Na zdravje, rigajte, če gre, prosim doma. In kjer ti varnostnik prilepi obvezni štempl na roko – ja, to moram vedno napisat, to so take proustove magdalenice -, potem pa ujameš pogovor z njegovim sodelavcem varnostnikom, očitno začetnikom, in ujameš navodilo: »Če gre nekdo samo na wc, mu ne daš štempla. Samo če pa ga dolgo ni ven, pa greš not po njega?« Hm. In če ga ne najdeš? »O, ga najdeš!«

    MC Pekarna je za take koncerte po svoje blizu tega, da bi bil idealen. Najprej, v osnovi, morda ni, ker nikdar ne bo imel garderobe, kar je na prvi dan, ko je resnejši naliv in občutek pozne jeseni, pač nekaj, kar bi človek imel, ampak MC to nikdar ni bil in upam, da nikdar ne bo. Garderoba je stanje duha. Garderoba je v glavi. In na hrbtu, stopnicah, omaricah. Folk pač obesi oblačila kamorkoli. In moraš. Ni druge. Če je tako nabito polno, domala razprodano, ko neutrudni Ramiz malo pred začetkom še računa, koliko kart še lahko gre v prodajo, potem pač moraš sleči vse, kar ima rokave. In tedaj si prisiljen najti rešitev. In enako velja, če želiš še po kako pijačo ali na wc, pa nisi ravno na robu placa, ki bo vedno imel zlizane ploščice in zatohli brezkisikni vakuum. Pa četudi je MC dobil tisto najbolj luksuzno dobrino. Klimo. Je bila prižgana, ja ja. Ampak pomagalo pa kaj dosti ni. MC je tisti plac, na katerega si pomislil, ko smo bili pandemično doma in vselej na razdaljo.

    Dokler bo takšen, kakršen je, pa čeprav je z leti dobival izboljšave, nenazadnje večji oder na kontra strani, kabino za tehniko in boljše luči, bo MC najbolj primeren plac za takšne koncerte. Ne idealen, pride pa blizu. Mrfy so bili v tem istem placu že tri leta nazaj. Bil je april 2019, pripravljalo se je k pomladi, ampak je prav tako neutrudno zunaj deževalo, noter pa se je stiskala malenkost drugačna publika. Ja, tudi tedaj lepa, zagnana, z y kromomosi, ampak… ne tako mlada. Ali pa me spomin pač vara, četudi sem pisal o koncertu. Takrat je Mrfy deloval primarno kitarski band z zelo solidnim prvencem. Ampak že takrat je bila razlika med ploščo in koncertom kar konkretna. Zdaj? Zdaj je pa brutalna.

    Mrfy je vmes postal band, ki se ga omeni ob Koala Voice, Joker Out, delno Alo!Stari in še kom, ko se poudarja mladi rock val, ki je pokazal, da bi lahko monoliti slo-rock klasike dobili ne ravno naslednike, tudi dediče ne, v bistvu je nemogoče reči, kaj točno so. Ker za to gre. Preprosto so. Mrfy je naredil vse, kar se mora in lahko naredi. Bili so predskupina Siddharti, kar ni lahko. Z leti Siddhartine dominacije morda še težje. Pa Izštekani, pa Zlata piščal za novince leta, pa nastop pred Skunk Anansie, pa sodelovanje Gregorja Strasbergarja – Štrasa v 1 na 1 z Bojanom Cvjetićaninom, pa sklepna točka na Dan 202 ob 50. letnici Vala 202 s skladbo Prjatučki, lani četrto najbolj predvajano skladbo na Valu 202 in nagrajeno z zlato piščaljo za skladbo leta 2022, pa nato še kar dva koncerta v Kinu Šiška… Ni, da ni.

    Tako pride band do točke, ko še redko kaj sploh ostane. Kam še? Okej, Joker Out so šli v Križanke. Ne le razprodali mesece vnaprej, nak, na dan, ko so šli tja, z novim albumom, ki je izšel teden prej, so prijavili, da gredo čez leto dni v dvorano Stožice. In prodali že par tisoč kart. Kira finta. In izdali skladbi v srbščini, ker bi radi pokukali še kam. Koala Voice so se prav tako obrnili malo sem, malo tja, letos pa ravno v začetku junija prav tako v MC Pekarni zvrteli možgane in srca na izjemnem koncertu. Ni lahko obhajati enih in istih placov. Ker jih kmalu zmanjka. To so povedali vsi bandi, s tem so imeli krizo tako Siddharta kot Mi2. Dokler niso prišla nova prizorišča in je vsak malo večji kraj v Sloveniji ugotovil, da si lahko tako ali drugače, z javno ali privat podporo, privošči do tri večje dogodke na leto.

    Ampak Mrfy pa delujejo… Ne, ne skromno. Joj ne. Delujejo pa za takšne odre. Za nagnetenost. Za zvestobo. Za pričakovanje. Če prideš tako na oder, ko vehementno mahata in sta (sama s sabo) zadovoljna že roadie in »tonc«… Ki sta prinesla različne pijače fantom. Iz zaodrja, ki je v MC Pekarni oddaljen, koliko, tri male stopnice in pol metra? Ampak ja. Ni moteče. Je celo, em, zvezdniško, karkoli že to pri nas pomeni.

    Mrfy že pred koncertom delujejo nekaj kakor oksimoron. Begajo. Ne veš, kaj bo. Pol publike so pridna, nedolžna, mila dekleta. Vsaj pol, če ne več. Potrpežljivo so čakala, da je prišla skladba Always (Če te najdem). In da je na oder priletel on. Štras. Ampak… Samo malo, da ne bom delal krivice preostali trojici. Ker ti tipi? Tri, štiri dekleta pred mano so kitarista Tomaža Zupančiča snemala v eno. Obstajal je samo on. Kamera nanj, pogledi vanj, upanja zanj. Rock zvezda? Pa ja, zakaj ne. Enako je bilo z basistom Lenartom Merlinom, da za bobnarja Roka Klobučarja sploh ne govorimo. Tip je prevrgel činelo pri, kaj, četrtem komadu? Pa ima tipski, tipičen, tradicionalen, skoraj Ringo Starr komplet. Pa je ruknil. In se prvi slekel. Nato še druga dva. Le on se ni. Štras. »Vsi se slečite!« je kasneje priletelo s publike. On pa… Kot zanalašč. Ne.

    Na oder je prišel v nečem, kar bi lahko bil pulover. Taki. Skoraj kvačkan. Očitno zlate barve. In z bleščicami. Prosojen, ampak ne zares. In ko je prišel na oder, je prišel s tako dozo karizme, da je presegel vsa pričakovanja. Zagotovo pa je nadgradil koncert iz 2019, pa je že takrat govoril, da »o, saj skoraj zvenim kot Kreslin« in zaradi naliva zunaj krenil v epsko priredbo »Naj pada zdaj dež«, kakršne MC ni videl in vprašanje, če jo kdaj bo. Zdaj ni bil nič manj ekstrovertiran. Le počel je to… Bolj z mimiko, gestami, telesom, kitaro in, še najbolj, glasom. Od najnižje do najvišje lege. Od tišjega petja pa do totalnega kričanja. Delal je, kar je hotel. Pa ne samo on. Celoten band. Karkoli bi lahko igrali. In karkoli tudi ne. Z Video Games, drugim štiklom večera, priredbo, ki jih bo še dolgo spremljala, so ustregli, pobožali, nastavili. Kot da bi bil koncert neke vrste daj-dam.

    Mrfy so združili dva albuma – Story (2018) in Use (2022) – v preplet nečesa, kar je indie rock v svoji osnovi in podstati, ampak dodajajo toliko različnih ščepcev. Od dvojnih synthov pa do resnega kričanja. Kar izdatno pooseblja Zaljubljena, zlomljen, ranjen, krvav, trohneči komad. Kakšna verzija. Kitare, bobni, petje. In publika. O, publika. Vse so ta dekleta faking znala. Ne samo znala, vedeti so, kdaj je treba umret v refrenu. Kaj se ta mularija uči sploh še česa drugega? »Kaj kdo ve, kaj so praštevila?« je nekje vmes vprašal Štras. Kot da bi bil test. Češ, saj v šoli počnete še kaj ali ne?

    Koncert Mrfy je zdaj primeren Štrasovim čustvenim nihanjem na odru. Štras namreč počne vse. In še več. Pusti prepevati publiki. Zahvali se. Po drugi strani pa gre skoraj kričati v obraz. Zabriše se na tla. Zavija z očmi. Kot da bi gledali epileptični napad čustev brez pene na ustih. Tobogan je tak komad. Bizarno zasanjan, post-psihadeličen, kot neke vrste mini živčni zlom, kjer band počne vse živo. Eklektika – v pozitivnem smislu. Potem je bila tu mogočna verzija Anakin, ko se je podredil, polomil na lastnem komadu z: »A se ti ne zdi, da sva enaka?« Ne. Malo verjetno. To je klasa zase.

    In potem je prišel bis. Prvi. In drugi. In bi še četrti. Po drugem, ko je že šla skozi San Francisco, čakalo pa se je na Klic, ki se ga, žal, ni dočakalo, saj je bila BBY izpeta, kot da jutri ne obstaja, je nekdo v prvi vrsti vzel enega od mikrofonov, ga obrnil in prijavil: »Mrfy!!! Kličemo vas, Mrfy!!!« Pa je prišel. Še tretji bis. S čikom bobnarja v ustih. Post-milenijska, generacija z brezbrižnost, ki je pa nikakor ne gre zamenjevati za nečimrnost.

    Mrfy bi lahko imeli še tja, peti, šesti bis. Tako so namamili občinstvo. V tisti sopari, kjer se koncertno gara. Tak občutek je bil, občutek pripadnosti, neponovljivosti, sorodnosti. Tu in zdaj. Mi. Nekaj, česar ne more poustvariti nobena tehnologija. Pa se je snemalo, instagramalo in to. Že, že. Ampak »švica« se ne da spraviti v zaslon. Še v tekst ne. Bila je nekaj kakor borba. Vprašanje pa je, borba za – kaj? In koga? Vsak zase? Vsi za njih, oni za vse? To pa ostaja vprašanje. Kot ostaja ta koncert. Mrfy so prešvicali MC, kar je velik kompliment. Ga stresli, objeli, skričali. In pokazali, zakaj so to, kar so. In še več. In bodo ostal za neko celo generacijo sinonim za tisto neponovljivo obdobje. Ko ne veš, če je bilo vse to res. Pa je bilo. Ali kot so dvakrat zapeli v Prjatučki: »Spet bo zagorelo, ker nam vedno tli na dnu srca!« O, ja. Tli.

  • Življenjska forma Petra Vilfana

    Življenjska forma Petra Vilfana

    Zavzdihnil je. Za vse nas in skupaj z nami. Pa še zanje. »Uhauah!« Nekaj med vdihom, izdihom in infarktom. »Uhauah!« Kaj pa naj reče? Spet. Ta. Košarka. Čez manj kot minuto mu je nato glas že skoraj počil. Zaškripal je, se zatresel, pogrgral. Že v Kölnu, kje je še zaključek v Berlinu! Toda ko komentira on, je kakor da komentira skupaj z nami in za nas.

    Seveda ga zanese. Tudi čez rob. Pa saj, kaj pa naj nekdanji igralec, ki je nekdaj kazal sodnikom rit? Se ustavi? Šteje do pet? Vdih-izdih? Naj bo nekaj, kar nikdar ni bil? V teh letih? Ne. Peter Vilfan je nekaj kakor ustvarjen, da je zraven, kadar je tako, ko je še en nor september. Še dobro, po svoje, telesa so nam hvaležna, da so Eurobasketi zdaj na štiri leta.

    Človek, ki mu je košarka dala vse in ji to vrača. Z ljubeznijo in obrestmi. Peter Vilfan je komentator tiste komentatorske ere, ki se nezadržno končuje. Odhaja generacija komentatorjev, ki so še poznali »mono izkušnjo«. Ena dnevna soba, en tv, en komentator, ena publika. Zdaj? Stilov je vsaj toliko kot programov, že samo v košarki imamo – ja, tudi pri nas – povsem različne pristope. Kar je po svoje dobro, po svoje pa se še navajamo. Da bo prišla nova generacija. No, prišla. Je že tu.

    Za Petra Vilfana se je na to sredo, 7. septembra 2022, ko je Slovenija štela buške proti Francozom zdelo, da je tam kot navijač. Saj je vmes to itak tudi bil in se za zdrs tudi opravičil. Ja, ve, kdaj gre čez rob. Takoj, včasih celo že vmes, skuša se ugrizniti v jezik. Počasni posnetki včasih pač ovržejo zgodbo, temelječo na čustvih. Francozi, naši večni krvniki, ki bodo to najbrž tudi vselej ostali, ker je pač šlo za olimpijske igre, so tolkli po naših. In če kdo, jim Goran Dragić ni ostal dolžan. Je brcnil in dobil ob doseženem košu dosojen prekršek v napadu. Drugega. Šment? Milo rečeno. Vilfanu se je odpelo, odlomilo, odvozilo. Rekel je tisto, kar bi radi rekli vsi. Tja do Kölna. Ampak nato se je pomiril, zbral, sestavil. Peter Vilfan je skoraj šesti igralec. Ali pa vsaj res da vedeti, kako je. kaj je že rekel proti Bih? V tretji četrtini? Da se ponavadi taka tekma obrne v korist tistega, ki ni favorit in lovi rezultat. Bam. Drži.

    Ni učbenika, ki bi dal vedeti, ali je to, kako komentira Peter Vilfan (ali v bistvu kdorkoli) prav ali ne. Če bi bil, bi prvi veljal najbrž na TV Slovenija, kjer je Andrej Stare že davno razdelil gledalce na tiste, ki jim je všeč robatost čez mejo, in one, ki mislijo, da bi meje morale biti. Vilfan prihaja iz časov, ko so meje bile strogo zarisane. Slovnica, govor, potem pa vse ostalo. Sprva je bil ob boku Mihi Žibratu, nato sta si bila konkurenca, zatem so se njune poti razšle. Ampak kaj, ko je košarka tak šport, da se je še uglajenemu, poznavalskemu, umirjenemu Žibratu snelo. Jasno, proti Francozom. »Pietrusa je pa zdaj treba kar na gobec,« je bil zdrs, ki mu je bil tudi ob preranem slovesu ne le oproščen, temveč je pokazal, kako mar mu je bilo.

    Vilfan ima drugačen pristop. Saj, če je pa, če se dobro spomnim, komentiral NBA Action. Vilfan ni bil nikdar Amerika, je pa deloval, kakor da ve, kaj Amerika je. In takšen je njegov komentatorski stil. Ko sem ga zadnjič pohvalil, že po prvi tekmi z Litvo, so bili odzivi različni. Nekateri, ki o košarki veliko vejo, ker je tudi ogromno pogledajo in so absolutno večji poznavalci, z Vilfanom niso zadovoljni, ker dela napake, se kdaj zmoti pri izgovarjavi, ga zanese, česa ne opazi. Kar je več kot legitimno.

    Zame je pri Vilfanu dovoljeno več, kar je nenavadno glede nato, da nekaj podobnega očitam Staretu. Zakaj? Zato, ker se Vilfan tako silovito, čustveno, celotno vživi v tekmo. Že zato, ker je tam. Kdo je kdaj bil na košarki, sploh na večjih tekmovanjih, potem ve, kako je v dvoranah. Glasno, živčno, vroče, napeto. In Vilfan vse to zajame. Prav vse. Zdi se, kakor da ne komentira pogosto nam, ampak malo sebi, malo pa nekomu zraven sebe. Kar je neobičajno, ampak deluje. Seveda dokler so uspehi. Takrat ni težko biti dober komentator, lahko pa kljub temu paraš živce gledalcem. Spet, stvar stila in okusa, vendar Vilfanov stil je pač takšen, da vnovči vse svoje igralske izkušnje, ampak ne na račun gledalčevih. Mi nismo tam, se nam pa zdi, kakor da smo. Vilfanovi vzkliki, medmeti, nagovori bi bili še na prelomu tisočletja grajani. Zdaj že dolgo več niso. Vilfan diha, kriči, obžaluje, čuti.

    In predvsem je, kar je dandanes redko še videno in slišeno, ves čas v tekmi. Sledi ji. Pove rezultat, menjave, prekrške, podaje. Večinoma tistega, kar tako ali tako sami vidimo. Seveda se tako komentira, sploh pri metih (in pri katerem koli športu, pravzaprav), toda Vilfan redko zaide k statistiki, zgodbam, anekdotam. Vsaj ne, dokler so tekme izenačene. Zaradi njega so oglasi nemoteči, pravzaprav bi ga morali povabiti na SOF, saj najbrž redkokomu uspe, da se ne odlepimo od sedežev in si dejansko z oglasi, povrhu ponavljajočimi, oddahnemo in jih gledamo kot nekaj, kar nas pomiri. Ja, še enkrat, ker so takšne tekme, takšna je pač ta prekleta evropska košarka, kjer statistiko zamenjajo buške.

    Peter Vilfan je, kot je znano, dal skozi težko bolezen, kar je popolnoma osebna stvar in pri oceni ne bi smelo absolutno nobenega vpliva. In ga na tem mestu res nima. Kar pa ima, je občutek, da je res tako zaljubljen v ta šport. Da uživa vsako sekundo. Kot tisti, ki ga še vedno nesramno dobro igrajo in hvala bogu, da nosijo tudi slovenski dres. Vilfan na Eurobasketu 2022 ni brez napak, je pa še vedno v življenjski formi.

    Kako drugače zapisati glede na sklepni komentar ob zmagi Slovenije nad Francijo? »Zoran je ukradel žoge Fournieru, ta se jezi, Goran pa je zadeeeel!!! Pet sekund je do konca, Slovenija bo premagala Francijo, v to sem prepričan. In to se bo zgodilo čez tri, dve, ena… V tem trenutku je konec tekme! Spoštovani Francozi, to so evropski prvaki, to je Slovenija, to je Luka Dončić, to je Edo Murić, to je celotna ekipa, ki lahko brez edinega pravega centra premaga ekipo, ki je lani na olimpijskih igrah osvojila srebrno. Bravo Slovenija, bravo naši junaki, bravo vsi, bravo navijači. Joj, kakšen užitek je biti ponovno z našimi košarkarji. Dragi gledalci, nekaj oglasov za pomiritev potem pa gremo nazaj…«

    Ključen je tisti stavek. Kakšen užitek je biti zraven. Vemo, kako je s tv pravicami, tudi nas je doletelo, žal tudi v košarki. Ko vsi niso mogli gledati evropskih prvakov. Vemo tudi, da vsi ne izžarijo tega, kadar so zraven. Za Petra Vilfana? Kakor da je dobil priložnost. Da še nekaj kakor igra. Navija za Slovenijo, pri čemer skuša biti objektiven, kolikor gre. Pa seveda ni. Ne more biti. In še dobro, da ni. Seveda to ne zadovolji vseh, prav je, da so okusi različni. Ampak Peter Vilfan komentira v življenjski formi tako prekleto zagrizeno, glasno, z napakami, prevzneseno in doživeto, da si vsi oddahnemo. Ne zato, ker je Slovenija zmagala. Ampak zato, da bo Vilfan še imel glas. Da še bo.

    Ker takih? Ki so združili športne uspehe in v svojem športu postali takšni komentatorji? Jih skorajda nimamo. Zato… Naj zdrži Peter Vilfan. Nekoč bomo obujali spomine. Še dobro, da še zdaleč nismo tam. Slovenija gre v Berlin.

    Uhauah.

    Foto: zajem zaslona [Pop TV]
  • Liza.

    Liza.

    Zgodilo se je par tednov nazaj. Šla sva na pico in pri mizi zraven se mi je zazdelo, da… Kaj pa če je… Ona? Je? Ni? Je? Ni? Pa mislim, da je. Ja, res je. O, fak. Ne, ne to, da je ona, ampak dafaq!!! Saj nisi najstnik. Pač je. Tu. Na pici. Ker ne, nisem en tistih, ki bi v gostilni obračal vrat in premeril klientelo. No, že, ampak zagotovo pa ne, če je kdo tam…. Znan. Ali slaven. Okej… Ker slaven?

    Biti slaven je že dolgo lahko tudi ne ravno zmerljivka, ni pa to, kar je nekdaj bilo. Ko so slavni jemali dih. Zdaj stisneš selfie, jaz ne, bog ne daj, ampak v trenutku, ko stisneš selfie, je 50:50. Si in so tu. Niso na oblakih. Pa pustimo Andija in njegove minute slave. V Sloveniji se šteje to v sekundah, je pa res, da nas je tako prekleto malo, da pridemo skoraj vsi na vrsto. Pa ne samo enkrat. Itak. Ma, kaki Fitzgerald pa Gatsby pa tista jajca, da »v Ameriki ni drugega dejanja/priložnosti«. Nismo mi Amerika. V Sloveniji pač ješ pico poleg nekaj kakor zvezde.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ker ja. Ona je zvezda. Ker je tako dobra v tem, kar dela, da vidiš ne nje, ampak njen lik. Podoživiš – vsebino. Ne vem, kaj je slava za vas, ampak zame je to. In to je nekaj, kar se, vsaj meni, ne vem za vas, redko zgodi pri nas. Ko vidiš Bojana Emeršiča, vidiš – Bojana Emeršiča. Pa ne, da je s tem kaj narobe, sploh ne, tip je kralj, poleg tega je Emeršič odigral toliko vlog, fasal Zmaga Batino in dosegel nekaj, kar sicer bolj godi standuperjem, da lahko skoraj igraš neko verzijo sebe.

    No, Liza Marijina na tisti pici ni igrala.

    Skratka, bila pa je ona. Liza Marijina, ki sicer igra. Dotlej sem jo poznal samo iz filma Prasica, slabšalno ime za žensko. In tam je bila tako drugačna, vizualno mislim, pač res ono, maska, frizura, kretnje, gestikulacija, govor vse tako prekleto drugače, da sem jo komaj prepoznal. Pa nič narobe. Res. Eh, kje. Kompliment. Saj, to je vendar igra, ne? Da igraš.  V bistvu me je očaralo, kako zelo drugačna deluje v živo. Tam, prek Drave, na eni izmed dveh naj pic v Mariboru (kdor ve, pač ve, ne me cukat za rokav), se mi je zazdelo, da moram najti prevod za »starstruck«. Pa ne samo zaradi krasne istoimenske britanske serije na novozelandsko podlago. Ne. Ampak tak. Res ustrezen prevod. Da ni samo »zvezdnozadet«. Čeprav… Niti ti tako švohotno, ne? Zvezdnozadet? Da ti je skoraj nerodno, ker si pred lastno drago… Malo… Očaran. Zaradi tega, ker te je nekdo prepričal z nečim, kar dela. Glede na sedanjo formo NK Maribor, ni šans, da bi pomislil na zadnjo tekmo. Je pa drugače, ko vidiš Tavaresa ali Zahota. O, ja.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Kakorkoli; Liza Marijina je že tako ali tako »zmagala« v filmu Prasica, slabšno ime za žensko. Je. Saj o tem sem pisal. Ampak potem jo vidim nedavno na ekranu še enkrat, pa še enkrat spet isto. Kot tedaj na pici, le par tednov prej. Je? Ni? Je? Ni? Pa bemomast, da… Je! To je – ona! Pa spet total drugačna. In to v seriji, kjer pa je res ne bi pričakoval. V Ja, Chef! Najbolj gledani seriji na platformi Voyo. Zdaj z Ja, Chef! je nekako tako, kakor ponavadi je s takimi popkulturnimi hiti pri nas. Bolj je hit, manj je kritiško pogledan in hvaljen. Ono, vsi gledamo? Fuj. Pa dobro, saj tv kritikov praktično nimamo. Morda teoretično, ampak to bo prej padlo v kaki diplosmki na FDV kot AGRFT. Ampak saj po svoje je logično: Ja, Chef! je pač obrt, zabava, povrhu narejena po (ruski?) licenci, kar naj bi v štartu zmanjšalo kakršno koli avtorsko genialnost.

    Pa saj, da ne bo pomote. Ja, Chef! ni genialna serija. Je pa serija, ki ve, kaj mora narediti, da zadovolji občinstvo. Kar je bil kar hud izziv, če ne veš, kako zadovoljiti občinstvo, ki gleda vse živo in milijonkrat bolje financirano. Eni snemajo v gigantkih studiih, drugi pa poleg trgovine s pohištvom. Kot fuzbal: kdorkoli gre pri nas na tekmo in potem ujame angleški fuzbal. Uh. Ampak tu se potem ločimo, pa ne po »tujega nočemo, svojega ne damo« ločnici. Ne.

    Po petih sezonah je pravzaprav fenomen in prekletstvo hkrati, da ima Ja, Chef! takšno gledanot. Slej ko prej bo Voyo, kar Branko Čakarmiš in ekipa ne le vejo, temveč je Čakarmiš to tudi napovedal za Sobotno prilogo dela v začetku leta, ko je govoril o večih serijah na leto (!), potreboval še kaj zares izvirnega in prepričljivega. Pot do zvestih in številnih naročnikov je ne le dolga, ampak pri nas finančno tvegana, ker je trg pač tako prekleto majhen, zdaj pa že lep čas tako razpršen, da nekdo na drugi strani vaše stene niti približno ne gleda podobnega kot vi. Vsaj ne pri takih vsebinah.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ampak nazaj k stvari. Ja, Chef! je serija, kjer težko zmagaš, če pa je že itak naj, naj, naj v svoji lastni kategoriji. Če nisi pozoren, boš samo telebnil – pa ne tako, kot je napisano v scenariju. Liza Marijina se v Ja, Chef! pojavi kot Katja, hči glavnega kuharja Ljubomira Bohinca, kar bo nekje vmes postala najboljša vloga Jurija Zrneca na televiziji, ki je mase niso videle in ker Voyo pač ne more imeti takega efekta kot Jezero ipd.

    Liza Marijina – primarno Liza Marija Grašič, ampak Liza Marijina je najboljše ime po Ita Rina, saj to se strinjamo, ne? – prileti s klobučkom, navihano zvedavim pogledom, superduper modernim znanjem molekularne kulinarike (pomislite na injekcije in vakuum), za znoret karakternimi rdečimi ustnicami in še bolj trmoglavo predzgodbo, ki zamaje že tako majavo kuhinjo, povrhu pa sebe, goste in zaposlene.

    Ni veliko serij, ki bi zdržale koliko toliko do pete sezone na način, kot to počne Ja, Chef! Še enkrat: ja, licenčno. Humor je bazičen, gre za igralsko obrt, toda po svoje je prav to tisto, česar pri nas prepogosto zmanjka. Osnov. In Ja, Chef! je tista serija, v bistvu test, ki pokaže, ali igralci to imajo. In kasting je poskrbel, da so našli točno take, ki vse to imajo. Felerjev je malo, želja igralcev pa dovoljšnja, da še Matej Puc z veseljem jeclja že pet let.

    In nekako je Klemen Janežič v vlogi Luke Čeha pač potreboval še kakšno mladostno protiutež, saj je vse ostalo večinoma odpadalo ali se poparčkalo in je zgodba kdaj tudi malenkost zašla, če ne kar liki v celoti (Tina Vrbnjak kot natakarica Saša, a je bila odločitev glede na njeno vlogo v Gospod Profesor smiselna). Ampak Liza Marijina je kot Katja več kot to. Čeprav zgodbo bolj začini kot zares prelevi in obrne na glavo, ker Chateu de Philippe bo pač naposled vedno pod nadzorom njenega očeta, vnese takšen zanos, da požene peto sezono malenkost dlje od doslej videnega. Da ne napišem naveličanega.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Zato je Liza Marijina najboljše, kar se je lahko zgodilo Ja, Chef! Še bi. Ker vnaša nemir in ker ima eno tistih zajebanih fac, ki te hkrati pritegnejo, ampak se ne dajo. Neukročena trmoglavka pa to. Milenijka, ki to po svoje prav zares ni, ampak tudi je. Ve, kaj hoče bolj kot to, česar noče. Zato ji ta vloga silno koristi, čeprav se predvsem kaže, kako zelo potrebuje raznolike vloge. Kamera jo ima tako prekleto rada. Ona je v peti sezoni uspela narediti lik Ljubomira Bohinca širši, pa čeprav Jurij Zrnec pošteno gara, da serija stoji in pade z njim.

    Komedija postane mestoma drama – pa ne zaradi končnih naukov, ki so najšibkejši del serije, ki ima sicer vrhunsko izbrano glasbo, mimogrede – , ker za to poskrbi Liza Marijina. Prekletstvo pa je, če te ima v Sloveniji rada kamera. Ker boš bolj malo ljubljen, če pa boš, tega ne moreš vračati, pa še favš ti bojo za tiste redke trenutke.

    Ampak njen prihod v eno tako že vsega vajenega kuhinjo, med precej stereotipne like, je bil tak, da pač pogledaš, kdo na pici sedi mizo poleg.

  • Zakaj? 50x zato za Val 202

    Zakaj? 50x zato za Val 202

    Najprej, vse najboljše. Vse naj-bolj-šeeee, Val 202! Petdeset let! Zdi se, da so obletnice Vala 202 postale samoumevno (pre)velike. Čeprav… Zame? Večjega od tistega špila Siddharte s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija 16. junija 2002 – u, mater, dvajset let je že ?! – ne bo. Zato, ker je bil moj prvi obisk Križank. Zaključeval sem drugi letnik gimnazije. Val 202 je takrat postal dokončno kul. Tisto ni bil le koncert. Bilo je neke vrste… Kaj pa vem. Gibanje.

    Spomnim se tudi, da smo enkrat na povratku z družinskega izleta, ko sem bil še osnovnošolec, nekje tam pri Uncu na avtocesti ujeli neke spomine ali kolaž na Valu 202, ko sem spoznal, da mediji niso samo togi, resni, zamorjeni. O, ne. Kot tisto, ko smo za geografijo »peš« vstajali in vpisovali duhamorne vremenske podatke. Še v času, ko so na poročilih navajali tudi zračni pritisk.  Raste, pada. No, Val 202 samo raste. O, ja. In to je na ta četrtek, 16. junija 2022, ko Val 202 praznuje 50 let 50 razlogov za Val 202. Ko nimaš časa, pa ga najdeš. Za tak radio? Itak.

    Spetek. Oddaja, zaradi katere nikdar svet ni bil več… No… Tak. Kakršen smo ga poznali. Oddaja, kjer je Tanja Žagar trabunjala o svojem nizkem glasu. Oddaja, kjer je Tomi Meglič govoril, zakaj ni postal skakalec. Oddaja, kjer se je lahko vprašalo vse. Spetek je na novo naredil petke takšne, kakršne so bili, ko si bil še srednješolec. Spetek je bil, občasno še tudi je, žal pa zeeeelo občasno, tisti razlog, zaradi katerega je koncept, ko se dva pogovarjata med seboj, mi pa poslušamo (ob top žvižgajoči glasbi), resda še iz časov lesene žlice. Ampak je tako prekleto vžgal. To smo čakali. Še bi, še. In ja, Spetek me je povabil v goste, ko sem sam dosegel dno dna in mislil, da je z novinarstvom konec. Ja, to je Val 202. Tisti del medijev, kjer veš, da prihodnost obstaja. In da so tam še – Ljudine.

    Kajla Kacinu. Ko v času prvega zaprtja Jelko Kacin ni vedel, kdo je Nejc Jemec in je ta zgolj mirno napisal: »Odgovorni urednik Vala 202 sem«. Kolikor vidim, je kasneje Kacin prav lastni punchline zbrisal. Mu je bilo nerodno? Bolj verjetno svetovano.

    Franci Pavšer (ml). Ko sem začenjal svojo novinarsko pot, sem na eno prvih poti šel na zaključni turnir osmerice v takrat poimenovani Goodyear, danes pa ABA košarkarski regionalni ligi. Šli smo v Beograd, pisalo se je leto 2005. Star sem bil komaj 20 let. Delali smo, kot se je takrat pač delalo. Po svoje manj hektično. In vsak večer, ko smo vsi ostali že oddali in bolj ali čakali, da bomo dan končali pač v hotelu »interkonti«… Je prišel on. Ne spomnim se, ali je pomahal ali požvižgal. Ampak šli smo. V noč. V zgodbe. In tako je postal, vsaj za košarko, zame neke vrste vodič. Ne zato, ker smo hodili ven. Ampak ker je vedno povedal tako, kot je. In to še vedno počne. Nikdar ne bom pozabil, kako se je v Litvi 2011, ko smo vsi zmačkani sedeli v Kaunasu, mislim da je bil Jaka Lakovič v šlafroku, uprl Božidarju Maljkoviću, ki je čisto na koncu pokazal, kako zelo ga je, žal, povozil čas.

    Nedeljski intervju. Okej, tam so gostovali tudi oče. Pa to ni najbolj pomembno, čeprav je. Kar je pomembno, je da ob nedeljskem kosilu mama vedno navede, kdo je bil gost, pa kaj je povedal, pa… Tudi sam, kadar kuham, skušam ujeti sogovornika, ampak pogosto celo vpliva na samo pripravo hrane. Kako cvrtje? Nak. Ker ravno tedaj zgrešiš lucidno misel.

    Živooke. Prve bodo vedno prve, ampak tiste, ko se po celotedenskem mamljivem prcanju s Cesarico od Oliverja Dragojevića na koncu v petek niso ustavili tik pred refrenom? Pa vsa gostovanja, dueti, pesmi, nabori? Nenadkriljivo! Junijske izvedbe so vsaj meni ljubše kot poletne, ampak vsako vzamem takoj. Ker Mihi in Andrej. Ker Ranđoti in Bračići. O, ja.

    Zinka & Toplovod. Če ne veste, kdo je Zinka, potem nikdar ne boste razvozlali bistva življenja. No, nič hudega. Vam to pove – Toplovod. Oddaja, ki je citram podaljšala že tako legendarni status. Mihi, ki želi, da ga kličete Mihi, je tam v bistvu le kanal, če se navežem na de saussarjeve osnove komunikologije. Oddaja smo mi. To je audio verzija tistega, o čemer je pisal Anton Trstenjak. To je… Izumljanje tople vode. Na novo. Žlahtno!

    Opravičilo poslušalcem. Ko se je Nejc Jemec, odgovorni urednik, opravičil poslušalcem zaradi nedeljskega intervjuja, ki ni dosegal standardov. Ker jih res ni. Zelo, zelo, zeeeelo redko videno. In spisano tako, da gre lahko v učbenike kot primer medija, ki res ceni možgane svojih poslušalcev.

    Pot v raj. Mojca bo ostala naša slaba vest. Boštjan nikdar. Ker Bošti bo glas tistega dela, kamor mikrofoni pač ne grejo. Ker bi postali megafoni. Depresivna radijska veseloigra srednjega sloja družbene bajadere je v osnovi radijska igra, toda prilagojena sodobnemu času na način, da smo na torke čakali na nek nov, bizaren način. Nikakor nismo želeli, da bi postali Boštjan in Mojca, najbrž zato, ker smo na poti tja. V raj.

    Naval na šport. Okej, že tivolska sirena, ki je iz tiste nore sezone 1996/97, ko sem bil na treh tekmah v »ta mali tivolski«, bo večni poklon slovenskemu športu. Toda zgodbe tega uredništva? Ob 09.15? To se da na glas. To se kava neha kuhat. Športno uredništvo Vala 202 je tisto, ki naredi vse športne dogodke malenkost bolj… Kako bi rekel? Ljudske?

    »Gol, gol, gol«. Šele v dokumentarcu ob 50. letnici Vala 202 sem ugotovil, od kod prihaja znameniti trikratni »gol gol gol«. Še na stadionu, kadar pade gol, si ga včasih rečem. Pa gledam veliiiiko nogometa. V živo. Na licu mestu. Vidim več slabega kot dobrega nogometa. Ampak zaradi, kot vem zdaj, Mirka Strehovca je »gol gol gol« tisti vzklik, ki definira še zdaj nedeljske popoldneve in upam, da jih bo v avizu še dolgo, ki pokaže, zakaj je nogomet tako prekleto nezgrešljivo privlačen. Že od leta 1973 in tekme Jugoslavije. Gol, gol, gol.

    Nova zvočna podobna, kukavica ostaja! Že približno 1878-krat mi je uspelo nadvestodvajstniti partnerko za – kukavico. Češ, draaaagaaa, pride in potem. Hu-hu. Ku-ku. Haha, kako mi rata, kako se potem loviva! Zdaj po lanski prenovi glasbene zvočne podobe avizov in jinglov, je sicer kukavice manj in ne dela ku-ku tako dolgo, ampak je še tu. Mora biti. Pa baje, tako so vsaj radijci meni rekli, so posneli originalno kukavico. Cel dan so čakali, snemali, upali. Hu-hu.

    Če že, potem tja, Anže. Podkast sultan je bil, je in bo samo en. Tudi zdaj, ko njegova mreža, ki hvala bogu nikdar ni prerasla v korporacijo (pa bi lahko), že lep čas počiva. Koliko? Leto in pol? Podrobnosti, Glave in, jasno, izvirni Apparatus. Brez Anžeta Tomića bi bil medijski prostor pri nas… No, pol manj bi ga bilo. Kdo ve, kakšna bi bila podkast scena. Ne prej, ne kasneje boljšega ni bilo. Pa še pomagal nam je. Vsem nam. In zdaj dela z Marušo v Odbita do bita. Če že, če ga je že kdo snedel, potem… Val 202. Absulutno.

    Proti etru, spet ta dež. Val 202 je imel kar nekaj oddaj s top imeni, ampak boljšega od tega ne bo. Ni šans. Pa še top oddaja je, Nina Zagoričnik je v takšni kondiciji, da lahko mi z »manjšim emšom« kvečjemu zardevamo.

    Luka in Žoga je okrogla. Kadarkoli vidim, srečam, ogovorim Luko Petriča, okej, bolj on mene, je svet mnogo manj stresen. Mnoooogo manj. Luka Petrič je totalna flegma, ampak v tistem žlahtnem smislu. On se sekira tam, kjer je to vredno. Pa se, ob mnogih športih, izdatno posveča fuzbalu. Tej »vedi« o nestrinjanju. Čeprav sam delam že sedem let fuzbal podkast, je Žoga je okrogla priletela kot nekaj, kar je Val 202, še bolj pa nogomet, potreboval. In dobil.


    Popevka tedna in »Beavis in Butthead«. Beavisa in kolega sicer že lep čas ni več v avizu, kadar gresta skozi Popevki tedna. Ker so potekle pravice ali nekaj takega. Ampak jaz se še vedno, če ujamem ob 09.35 ali 16.35, zasmejim. S tistim glasom ja. Vrednim Popevke tedna, zaradi katere je zlasti slovenska glasba vse to, kar je. Hvala, Andrej.

    Kulturnice. Tista oddaja, ko bi skoraj preklopil, pa si v zadnjem hipu premisliš. In si nagrajen. Ja, ker stara šola je včasih pač najboljša šola. In to je stara šola. In najboljša. Kultura na kulturen način.

    Ankete. Katja in ostale… Ko gredo na ulice, naredijo iz anket remek dela. Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek.

    Nebuloze. Ker se zlivajo ena z drugo: Nebuloze bodo Mihijev drugi eksperiment, neke vrste kontrolna skupina v primerjavi z drugim, drznejšim, radovednejšim Toplovodom. Nebuloze ob torkih najprej zintrigirajo twitter, po osmi pa še širno poslušalstvo, ki ne more, da ne bi. Nak, ne gre. Ne more, da ne bi kontrirala, se vključila, oglasila, preglasila. Nebuloze že v imenu povedo, kaj so. Pa jih vseeno skušamo vsi skupaj vnovič, vsak torek, pretentati. Zaman. O, kako zaman.

    Izštekani. Kaj naj še povemo o Izštekanih, kar že ni bilo? Jure Longyka je zgradil inštitucijo, ki je dala slovenski glasbi, kar ji skoraj nihče ni. Težo. Klasiko. Poklon. Siddharta 2003 bo zame najbrž prelomnica, četudi gremo lahko precej nazaj in k Sokolom s komadoma, ki sta pristala na moji zlizani cedeji Sokoli ’88 – ’93.

    Jezikanje. Kot ex-študent slovenistike sem nekaj takega sanjal. Da bo nekoč nastala zabavna oddaja o sloveščini, književnosti, jezikih. Saj vem. Oksimoron. Je. Ampak Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj, katere povratek se že zdaj neučakano čaka, evo, še en oksimoron, zmoreta povrhu ob petkih jezik prepogibati način, da so še ankete na ulici tako prekleto mamljive. Vi ne bi na ulici odgovarjali, kaj je Homerska primera?

    Otroški kvizi. V času prvega zaprtja zaradi koronavirusa so bili otroški kvizi nekaj najboljšega sploh. Ko je Val 202 pokazal, kako lahko na hecen način resno tretiraš (naj)mlajše. In si zagotoviš publiko še za vsaj naslednjih 50 let. Kvizi za otroke so bili nadtop. Sploh.

    Antikviz. In če smo že pri kvizih… Samo Valu 202 uspe, da nekdo pokliče tja, se predstavi, upa na nagrado, potem pa zine: »Sem Jaša Lorenčič Lorenčič in nimam pojma«. Če to ni dosežek, potem ne vem, kaj je. Srede, o te srede.

    Maruša Odbita Kerec. Nisem prepričan, da sem Marušo spoznal, ko sem gostoval v Spetku. Morda. Ne vem, megleno je. Vem pa, da glas Maruše Kerec naredi dan nekako bolj tekoč, optimističen, lagoden. Njen glas so žareče oči. Njene besede so ihteče povedi. In njena volja… Maruša Kerec je oseba, za katero veš, da res rada govori in še raje to počne na Valu 202. Nova generacija na dveh nogah.

    Dan 202. Najboljše? Siddharta v Križankah 2002. Nič ne pride blizu. Ne tisti verziji Le Mavrica. Ko še Rh- ni obstajal. Leto in dva meseca pred Bežigradom. Ko je Jani Hace komaj prišel v band. Dan D špil je bil dober, a je bila tiskovka na strehi še boljša. 70-minutni kolaž leta 2012 v Tivoliju pa dokaz, da niti Keane ne morejo priti blizu domačijskemu občutku, ko si mrmraš Poletno noč. Ni ga banda, ki bi presegel takšen venček. Tujega banda.

    Latrina. Oddaja, ki je ni, pa bo. Vedno obstajala kot tista, ko je greznica rumenega čtiva zadišala. Samo »Mihi« je lahko prepričal Ivana Lotriča, da je glas posodil… No, temu. Petkova Latrina je bila uradni konec tedna, tistega, prvega dela. Latrina je bila nežni prehod iz tedna v vikend. Kot da bi se vlegel na posteljo s povsem tigrastim vzorcem.

    Decibeli. Album Mi2, posnet v živo, no, dvojni album, je v prvem delu iz Radia Slovenija. Ni »Izštekan« koncert, je pa tista verzija pesmi Odhajaš, ki sklene prvi plošček, vsaj meni rešila kakšno leto. Dve. Tri. Ker ja.

    Petkova centrifugagagaga. Haha, ko sem pa zvedel te dni, da se je peš snemalo avizo za Petkovo centrifugo? Haha. Ne bom pozabil, da sem centrifugo prvič mislim da ujel leta 2004 kot zeeeelo mladi praktikant na poti na Bled na sprejem Čop&Špik dvojca. In mi je Janko Rath, Večerov fotoreporter, odčital lekcijo: »Vidiš, tak se dela radio!« Nisem mogel verjeti, da je taka lucidna zajebancija iz dnevne politike možna.

    Glasbena želja. Ne bom se spomnil ne leta ne datuma, bila pa je po moje sreda. Ko mi je na tvit željo Andrej Karoli izpolnil glasbeno željo. Tako. Ko daš sam sebi focn. Z nemškim popom. Aplaus Aplaus! Moj bog… Kako že gre tista ameriška? Pazi, česa si želiš?

    Liki. Kadar sem ujel Like, se mi je zdelo, da bi lahko bil… Čebelar. Oskrbnik gradu. Inštruktor padalstva. Ena tistih vsebin, ki so, pa mislim, da niso možne. O, pa so. Liki ali kadar vsak človek lahko postane sebi in drugim zgodba. To niso usode. To so povesti. O dobrih ljudeh. Slovenska duša post-realizma 21. stoletja.

    Sopotnica. Danila Hradil Kuplen – saj se strinjamo, da s takim imenom avtomatsko postaneš radijec, ne? – je ob sredah taka Sopotnica, da mi je samo žal, ker se v sredo popoldan večkrat kam ne peljem. Ker ja, tole je treba poslušati v avtu.

    Ti-ri-du-ri-du-ri. Vsak avizo/jingle postane sčasoma… No, stvar navade. Ampak ta Vala 202 za prometne informacije? Ah. Ta pa… Mi, s Štajerskega konca, se takrat, verni ali ne, pomolimo. Naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta… »Nujna informacija: na štajerski avtocesti je nastal…« Pa najprej bentiš, potem pa… Ugotoviš. Da boš še malo pač na Valu 202.

    Frekvenca x. Je tista oddaja, zaradi katere bi dan moral imeti 105 ur. Ne, ker bi bila dolga, ampak zato, ker bi rad slišal vse oddaje. Prav vse. To je kvaliteta kvalitet, to je tisto, kadar rečejo politiki »vlagali bom v znanost in razvoj«, pa ne vedo, da vse to, z večjo, hudo večjo kvaliteto, govori že Frekvenca x.

    Jutranji koncerti. Ne bom pozabil, kakšen šus je bil, ko sta gostovala pri Andreju onadva. Mhm. Zala in Gašper. Na poti do trenutka, ko še nista bila to, kar sta potem postala. Srede so, enkrat mesečno, dan za jutranji predah. In ponos. Pa se je začelo s sposojeno klaviaturo… In Neisho…

    Ime tedna. Kadar ujamem, me iskreno zanima, kdo, kaj, zakaj. In da Ime leta postaneš/ Uh! Ampak najboljše? Tisto, ko nominiranci prejšnjega tedna povedo, kdo, kaj in zakaj za »ta teden«. Top.

    Rožnata dolina. Najboljši podkast, ki ga nikdar niste slišali. In najboljša stvar o tem, kako mladi morajo biti predolgo mladi.

    Zgodbe. Pridejo in … Ne, ne grejo. Ostanejo. O, pa še kako! Sploh zdaj ob 50. letnici. Ko so naredili še zgodbo s – tajnicami. Ja. Ki imajo, mimogrede, takšno barvo glasu, da bi gladko povozile marsikaterega špikerja.

    Forum 69. Samo na Valu 202 je možno, da nekdo prečesa tiste najbolj samoumevne in vseznalske forume. In pove z »glasom ljudstva«. Vse. O vsem. In vseh. Haha. Torek, ta torek…

    Odbita do bita. Četrki z Marušo in Anžetom in gosti so vedno… No, morajo biti takšni. Neverjetno ostaja, kako zelo Marušo vse zanima in kako Anže vedno vse ve, ampak gostje premorejo pa, ne vem kako, vedno oboje. Ena najbolj poslušanih oddaj pri nas, mimogrede, vsaj kolikor vem.

    Botrstvo. Če bi en razlog obstajal, zakaj naj obstaja Val 202? Botrstvo. Tisti projekt, ki ni projekt, ampak naša kolektivna vest. V dobrem in slabem. Akcija, ki naredi reakcijo. Presežek presežkov, ki ima povrhu oporo v dolgoletnem občutku za humanitarno nrav tega radia.

    Glasbeni S.O.S. Glasbeni SOS sem tudi sam uporabljal ohoho krat. Predvsem za domače štikle, ki jih navoha to uredništvo. Morda kdaj sicer ne dela v nulo, ampak sicer pa… Najdeš. Ker si, in to je najbolje, zapomniš, koliko je bila približno ura, ko si slišal ta top komad.

    Druga jutranja kronika. Odkar sta dva voditelja, je še bolje. Nisem si mislil, da bo, malo me je presenetilo z lanskim letom ali kdaj že je bilo uvedeno, toda dela, o kako dela. Druga jutanja kronika deluje, vsaj meni, kot boljša verzija TV Dnevnika večer prej.

    Špilferderber. Ko sem bil gost, je bila oddaja še boljša. Haha, smeh na stran, toliko le, da vidim, če ste še tukaj. Ja, Jurij Drevenšek je dobil priložnost generacije za generacijo, ki priližnosti bojda niti ni imela. Koncept se malenkost še išče, toda prav je, da taka oddaja je, ker predvsem pokaže neki 1985 cca. Generaciji, da ima glas. In zobe, kot bi rekel Niko Zagode.

    Mala malca. Ujel zgolj dvakrat doslej, ampak še en dokaz, da Val 202 resno vzame tudi (naj)mlajše. Žiga in Peter raziskujeta, iščeta, brskata in se pogovarjata na način, da tudi poslušalca iskreno in pristno pritegne.

    Dokumentarec 50. let. Je z režijo in scenarijem Boruta Krajnca že v prvem delu pokazal, kaj in zakaj Val 202 predstavlja vse to, kar je. Zakaj je tako »občuten« med ljudmi. Kako je dobil in častil legende. Od Vilija Vodopivca do Francija Pavšerja. In pokazal tisto neko posebno nrav, ki biva na hodnikih Vala 202.

    Majica in logotip. Val 202 ima top barve. Črna in rdeča. Kot neke vrste spoj tistih na Slovenskem nezdružljivih barv. In logotip je tudi… Perfekten! In njihove majice so točno zato, če so vam prav še seveda, meni niso, haha, nekaj, kar se nosi s ponosom, odgovornostjo in privilegijem!

    Adijo, tuneli. To, da je bil Val 202 – ugibam, da ob Prvem – prvi, ko nisi preklinjal zaradi trojanskih tunelov, je bilo nekaj tako svobodnega, da vam težko razložimo, zanamci. Ja, šel si v tunel in je zašumelo. Pa ravno, ko so povedali nekaj… Zaradi česar si še bolj pizdil kot zaradi gužve na cesti.

    Frekvenca. Nimam pojma, koliko je frekvenca? 96.9? 99.9? Ne vem. Vem pa, da tudi ko na starem radiu »peš« vrtim… Nekako trofim. Že po glasbi. Veš. Aha. To je Val 202.

    Glasbaaaa. En sam razlog? Glasba. Ker… Kje to najdejo. Radio, ki je vedno svež, pa zna vedno pobožat. Tudi z Master of Puppets. Poglejte samo številke za leto 2021. Med top 100 komadi, največkrat vrtenimi, je 87 slovenskih skladb. Prva tuja? 28. mesto.

    Twitter profil. Tisti radio, ki zna retvitati nehagiografske tvite. O, ja. Take, da nikomur ne rabi biti nerodno.

    01 475 202. Okej, idealno bi bilo 01 825 202, da bi se res »izpisalo« Val 202, ampak to je ena redkih cifer, ki si jih slej ko prej zapomniš. In to v času, ko si cifer ne zapomniš že dolgo več. Ko še svojo komaj vemo…

  • Pižama + solze = Vertigo!

    Pižama + solze = Vertigo!

    Zašepetala je, naj zapremo oči. Zaprli smo oči. Nato je začela recitirati. In smo deklamirali. V petek zvečer. V placu, kjer je zlizane ploščice polagala neka pokojna vojska, ko se nihče od nas zbranih še rodil ni in ki je prav te dni dobil – klimo. Fensi-šmensi. Pa je vseeno teklo z nas. Ampak se je zaprlo oči. In krenilo. V vrtoglavico za konec desetletja. Vertigo.

    Zabrisala se je na kolena. S kitaro. Podrsala na rob zdrajsanega odra kluba MC Pekarna. Pa ni bila tam dolgo. Ne, ne na robu. Bila je itak čez rob. Valjda. Že kako uro. Že kako desetletje. Čez, onstran. Sunkovito se je dvignila. In migljavo poplesavala. Še bolj, še več, še, še, še. Sem, tja, levo, desno, gor, dol, mimo, okoli, počez. V nekaj kakor pižami. Okej, ni bila ravno pižama. Saj ne veš, kaj je. Ne pri njej in ne pri tej skupini. Ne moreš vedeti. Gledaš, čutiš. Slišiš, vzameš.

    Trzala, udrihala, skoraj orgazmirala je s celim telesom. Na lastne štikle. Z lastnim bandom. Poseksala nas je, pardon izrazu. Vse po spisku. Sebe, band, muziko, publiko, plac, mesto. To je muzika seks. To je… Ejakulacija akordov. To je platonsko platnšpilersko onaniranje. Temu se sicer znucano reče, da je »padla not«. Da je v elementu. Da ji je dogajalo. Pa ne le njej. Vsej četverici.

    Bobnar Miha Prašnikar se je s čelom skoraj dotikal snare bobna. Da bi ta nek poltempo zamaknjenosti, ki ves čas pazi, da so epileptični kitarski napadi dozirani še do zadnje zdrave mere, skušal nadzorovati. Kolikor pač gre. In nekdo pač mora. Basist Tilen Prašnikar naposled ni videl nas in mi nismo videli njega. Zlasal se je z basom. Čez oči. In čisto levo je Domen Don Holc stal tako kot mora stati nekdo s takim imenom. Kot – don. O, ja. In s sončnimi očali, pač, dokler je še šlo. In izpod njih je mižal še on. Dvojno mižanje. In še kolektivno za povrh. Ko kitara postane post-rock sfingasto polbožanstvo. Oni trije. In – ona. Vsi skupaj – Koala Voice. Ampak ona. O, ona. Dve figi, ki zgledata kot gobi. Ne, nima več spuščenih las. Zdaj zgleda še bolj navihano. Post-adolescentno. Z glavo je risala navidezne osmice. Z boki jih je odmotavala nazaj. S koleni je skakala, delala počepe, drsala, suvala. Redki so bili trenutki, ko je imela obe stopali hkrati na tleh.

    Kako bi jo vi gledali? Mi? Vanjo smo gledali kot uročeni, kot povoženi, kot zamaknjeni. Kaj je to? Pa kako? Od kod? Je to še možno? Kdo je že rekel, da bo pandemija prinesla novo normalnost? Pa da nikdar ne bo več, kot je bilo? Em… Vsi? Pa saj nikdar nismo želeli biti normalni. Niti nismo bili. Ta generacija pa sploh ne. Zanje je normalno nekaj nenormalnega.

    Po ducat letih, kar so pokukali iz zasavskega Kisovca, to so kraji, kjer tisti, ki se odločijo, da bodo nekaj naredili, ker je želja lačno prevelika, potem grejo in postanejo, no, rogliči in koalice, in odprli val, ki je pomladil slovensko kitarsko sceno za približno vsaj dve desetletji, je Koala Voice na tisti najbolj nehvaležni točki. Po že štirih albumih, kjer so na vsakem ne samo iskali, ampak tudi našli nekaj novega v svojem indie rocku, kar je že giga dosežek sam po sebi, nagradah, regijskih top kritikah in špilih od najmanjših sob pa do trgov in festivalov, je Koala Voice tam, ko lahko butne le še utesnujoče domača realnost majhnosti, ki je nepremično dejstvo in ne majhnost v glavah. Slovenija bo imela še lep čas dva milijona ljudi.

    Ta jedka realnost pač ne čaka na nikogar. Na muzičarje toliko manj. Sploh take sorte. Na »mama, ata, jaz grem v muziko!« redko padejo družinski ponosni kriki veselja. Da je, pade kolektivna ugotovitev, to nekaj, kar se zgodi vmes. S kitaro pač… Si… Na poti do… Bridke cankarjanske bučne realnosti. Ampak odgovor na lasten komad »kam bi šla / kam bi šla, če bi lahko zbežala« vseeno obstaja. Narediš si ga sam. Kam bi zbežala? Sem. Točno sem. Na oder. Med ta folk. Premešan. Ko te dregne tip, ki hodi na koncerte od leta, ko si se ti rodil. Ko na enem prvih špilov cca. dvanajstletnik očitno z res kul starši ne more verjeti, kaj doživlja. Ko se dekleta čisto sprostijo, skačejo, gledajo, varno in ponosno delajo, karkoli želijo gledati. Če se pa itak miži. Tu buljiš… Mimo desetletja, ki bo težko kdaj doživelo nostalgijo. Bo pa ostalo. V občutkih. V hipotalamusu. V nas. Desetletje, ko je mladina spet bila mlada. Za hip. Da vsaj enkrat, kot gre tisti angleški pregovor, mladost ni bila zapravljena na mladih.

    Pa sem, odkrito priznam, na TAK koncert zamudil. Priznam. Zato, ker živimo v mestu, kjer imam(o) ta privilegij, da se dogodki kakopak prekrivajo. Ko v Sodnem stolpu nastopa post-Ema fenomen LUMA in ko vidiš razliko med golimi začetki in tem, kaj se zgodi, če to delaš desetletje. Ko je na Židovskem trgu Maribor z Jazz ‘ma mlade najbližji izlet v v Evropo ali ZDA. Ko sem se peljal mimo s kolesom na Tabor, čez most, ko po Dravi nosi utrip mesta, za katerega vedno upamo, da bo vse in še več, kar potem itak je, je izza pekarniških sten že bučala Ker tu je vse tako lepo. Ko sem prišel pred vrata, je bila Go Disco. In ko sem se odločil za manj kisika in vrtiljak, vertigo, tornado, orkan, je Manca Trampuš rekla, naj zapremo oči. In krenila v Vertigo. V pesem, ki poje. O vsem. Vseh. »Samo igramo se dokler ne umremo / In potem sonce eksplodira / V solzah in ljudje se razprše.« Svet je začel umirati, ampak o, naj tako umira. V dvoje. Srečko Kosovel bi na tem koncertu najbrž bil tonski tehnik. Odobravajoče bi čakal, da pesem postane konstrukt. »Ta pesem žal ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta / Da se spremeni, si povedal mi, to je vertigo.«

    Začne se ti vrteti. Saj »je rekel«. Morda zaradi sopare, kakršna mora biti v točno takšnih klubih. Ko band zveni tako prekleto kot celota. Ko sta kitara in bas objeta, ko bobni delujejo kot frdamani timpani. Od vseh koncertov po koroni, pa sem za kakega to že zapisal, je bil ta koncert tisti, po katerem vidiš, da: ne, rock ni crknil. Kitare še niso riknile. O, ne. Nič ne pride blizu temu… Dialogu, izmenjavi. Tega, mulci in mulke, se na internetih ne dobi. In za tak občutek, kot je štikl Vertigo, ne gre skozi tik tok. Moraš čakat. To niso sekunde. To so ure. V bistvu leta. Desetletje. Na zvok sirene, da zapoje ob 22.00. V emsiju jo še vedno, gasilsko, sučejo na roke.

    Kadar se zgodi to, kar se je v petek, 10. junija 2022, je koncert odmik, obvod, oddih. Po dveh letih in pol pandemije. Po desetletju, ki se je začelo s krizo in končalo s pandemijo. Po desetletju, ki nam bi naj prinesel reset. Po desetletju s šestimi predsedniki vlad. In vsem vmes. Koala Voice so na odru negirali sami sebe. Da pesem, žal, ne zna rešiti obeh, ustaviti sveta? Je vertigo, seveda je. Ves ta čas je en sam vertigo. Prehitro gre. Prehitro. Sploh, ko komadi tako bobnijo. Ko se zdi, da vsak od četverice igra več kot en inštrument in več vlog. Ko bobni pojejo. To je koncert, ko bi vsak dal tonskemu tehniku za rundo. To je koncert, ki se lahko zgodi bolj ali manj enkrat samkrat.

    Pa čeprav so, če štetje drži, v klubu MC Pekarna igrali že – petič. Vsaj. Ko sem jih gledal nazadnje, bilo je novembra 2017, joj, kako pet let hitro mine, so rekli, da ne čutijo več, da so glas generacije. Kakor, češ, da so bili leta 2014. Pa Koala Voice nikdar ne govorijo o sebi visokoleteče. Kot je rekel Ramiz Derlić iz MC Pekarne: za starejše so bolj pop, za mlade bolj alter. Leta 2017 je bila predskupina – MRFY. Mladost je že počasi na novo skakala čez jarek in ne čez most. Koala Voice je bil prehiter in prepozen hkrati. Naredil čisto vse, no, prav. Več s takšno glasbo v Sloveniji z vsemi njenimi specifičnostmi težko narediš. Koala Voice so šli od Baltika do Nizozemske, bili predskupina Pixies, napolnili Cvetličarno, alo, Manca Trampuš je pela na državni proslavi, kadar so te takšne, da lahko taki kreativci tam seveda sploh nastopijo. Naredili so vse. In kaj zdaj? Kam potem? Kaj se zgodi? Če nisi tista prva, stara liga, kar zaradi EMŠA nisi niti mogel biti. In še to: leta 2017 so delovali… No, drugače kot zdaj. Ko…

    Potem… Igraš. Če to res delaš… Še iz enakih razlogov kot na začetku. Potem… Igraš. Špilaaaaj, bi rekli v Mariboru. Nismo rabili. Dvajset štiklov smo dobili. Dvajset. »Maribor, hvala vam stokrat!« je proti koncu začelo lomiti Trampuševo. Lomiti? Ja, lomiti. Čutila je, z vsakim bolj norim aplavzom, ne, saj to niso več aplavzi, tole je grupnjak, da se bo na neki točki zlomila.

    Koala Voice namreč zdaj deluje kot tisti edini par iz srednje šole, ki mu je res ratalo. Pa res ratalo. Ne ono, ko že misliš, evo, glej, še sta skupaj, potem pa tam proti nezadržnemu koncu tridesetih slišiš o varanjih, objokanih otrocih, neplačanih svežih kreditih in podobna sranja. Ne. Koala Voice deluje kot četverica, ki je na odru tako prekleto povezana. Kakor da, kot mi je rekel Domen Holc za Večer leta 2018 v Šiški, ko so iskali plac za vaje, Kisovec nikdar ne bo pobegnil iz njih. Tista želja. Ki lahko nastane kjerkoli, v manjših krajih pa zagori kot večni plamen ustvarjalnosti.

    Koncert v emsiju je šel nezaustavljivo dalje. Publika je bila newtonov zakon v praksi. Vsaka reakcija na odru je imela svojo enako močno reakcijo v publiki. Po spolu nekje pol-pol, pa ne da bi to bilo pomembno. Starostno, kot rečeno, premešano. Ni bilo nabito, to ne. Je bilo pa dovolj polno, da si se dotikal ljudi. Na relativno introvertno glasbo je bila to ekstrovertirana dogodivščina. Tu ne moreš, da ne bi plesal. Ne gre, da ne bi skušal slediti. Fluidnemu jeziku. Slovenščina, angleščina, hrvaščina. To je band, ki jezika ne rabi, je pa vseeno v Vede premikanja, Ker tu je vse tako lepo in Vertigo, pogruntal, da materinščina ne samo, da bolj pali. Ampak se bolj začuti. In dikcija Trampuševe? Že na plošči, sploh Plata (2021), je sijajna. Ampak v živo? To je bil presek rock špila in top literarnega večera, kjer osupneš, da lahko poezija v živo iz ust in ne s papirja tako trofi.

    Ko je šla skozi Wild Dancer, pesem, za katero vedno zapišem, da sem jo v živo prvič slišal v miniaturnem, ampak popolnem Glasu podzemlja leta 2014, ko je Trampuševo naslednjo jutro čakala matura, je Holc začel igrati skoraj kot Tom Morrello iz Rage Against the Machine. Tapkal je. Drug drugemu so na odru kimali. Se občudovali. Bili zliti skupaj. Vem, zveni osladno, pa ni. Ostro je. Koala Voice ni sacher torta. Ne. Prej tabasco. Pri Wild Dancer je pesem v živo še vedno to, kar njen naslov pravi, da je. Njena doorsovska repetitivnost poskrbi, da se skače.

    In potem je prišel še bis. O, bis. Dva komada. Ne več na gas. Ne več na polno. Da ne bo kot pred dvema tednoma. Ko je Marko Soršak – Soki iz istega odra prosil, lepo prosil, moledoval, naj vendar, za božjo voljo, publika dovoli konec koncerta Elvis Jackson. Koala Voice so to naredili drugače. Na drugo finto. Niso šli z najbolj udarnima komadoma. Ne. Šli so z Zlomila si mi srce za na plato, ki se skoraj samougonbi. Ter poslovili z Brainstorm. Nežnim kitarskim praskanjem. Kot dotik rahlo pogrizenega nohta na dotika željno kožo. Komad s katerim je vsak konec možnost za nov začetek. Ni nujno, da je. Ima pa potencial. Band se je priključeval. Začela se je risati svetloba. Tam, ob pol dvanajstih zvečer. V pesmi, ki, prosti prevod, pravi, da »mi praviš, da so moji možgani zlomljeni / kot odrasli možgani, ampak preprosto ne delujejo / kot mesto, v katerem nikdar nisem bil(a) / kot poved z milijon besedami.«

    In potem, ko se komad zaustavi. Ko strune postanejo film. Sledijo le še štiri besede. Teh ne bom prevajal. »It’s gonna be alright«. Začela je Manca Trampuš. Sledil je Miha Prašnikar. Za njim Tilen Prašnikar. In potem cela MC Pekarna. Zdaj, ko to pišem, imam naježeno kožo. Peli so vsi. Smo vsi. Vse bo vredu. Vse. Bo. Vredu. Se lahko koncert bolje konča? Kot sporočilo, nagrada, napotek? Da bo vse vredu? Po kanonskih akordih, torpedih od komadov. Potem tole. Božanje. Zdravilo. Omilitev. Tole je kot ležanje… Kasneje. Peli so. Peli smo.

    Vsi.

    In nato… Se je Manca Trampuš, tako je bilo videti, zlomila. Ni šlo več. Konec. Tresk. Solze so ji stopile v oči. Kitaro je že odložila. Paličice in trzalice so bile pospravljene. Le še četverica. Objeta. Štirje v vrsti. Kot večni prijatelji. Mi smo pa peli. Vsi. Da bo vse vredu. Medtem ko ti folk na angleški tekst v Mariboru, ko si prišel iz Kisovca, poje nazaj tvoj refren. Se ti prikloniš. Je kaj večjega? Ne stožice, ne tivoliji, ne wembleyji. Ko dobi pevka solze v oči. In to potem, ko je že rekla: »Vi ste čist nori usi skp!«

    Pa so peli, »samo igramo se, dokler ne umremo«. Morda pa je to, kar pravi Vertigo, življenjski nauk in nauk o življenju. Samo igramo se. Kadar igrajo Koala Voice. Ko veš, da bo vsake toliko spet vse vredu. Ko te četverica iz odra, ki zdaj preprosto špila in se špila, poboža in objame. Tisti spontani trenutki koncerta, kjer se je vmes Trampuševa čudila, ker so šli v drug komad od napisanega. Ja, še so taki koncerti. Kjer šprica spontanost. Kjer se švica. Kjer se pleše. Kjer se joče. Kjer je vse tako lepo in kjer »nič me ne boli«.

    Mogoče ena pesem ne zna rešiti oba in ustaviti sveta. To ne. Zna pa en koncert v poldrugi uri spržiti vrtoglavico z rešitvijo za vsakega od nas. Ker… Bo vse vredu. Ker… tu nič me ne boli.

  • Žvaka

    Žvaka

    Vsi ga poznamo. Ne, ne Marcela. Okej, no, to tudi, seveda. Ker tudi oni ga poznajo, ki ga nočejo poznati. In bi zdaj naredili vse, da ga ne bi bili nikdar (s)poznali. Ampak ne, ne govorim o Marcelu Štefančiču. Ne. Govorim o tistem pregovoru. Uvoženem, resda, ampak trajnem. Katerem?

    Nije žvaka za seljaka.

    Seveda je pregovor, kar je treba najprej priznati, žaljiv. Je. Do pač. Seljakov. Beseda, ki ima negativno konotacijo tako v izvirniku kot na širšem (nekdanjem skupnem) prostoru. Ampak to zdaj ni pomembno. Ni bistveno. Omenjeno je le v konktestu, da je pregovor uporabljen s polnim zavedanjem. Da lahko tudi (u)žali.

    Napisan pa je zato, ker je tako kot-ata-na-mamo prikladen. Marcel Štefančič je na dan zmage, 9. maja 2022, žvečil. Ne vem za vas, ampak jaz še vedno, v tistih redkih post-česen ali post-trije-piri zaprosim, ako je nimam, za – žvako. Zame bo vedno – žvaka. Kot v rabi: »Pardon, alo, sori, stari, kaj maš kako žvako?«

    Marcel Štefančič je imel žvako. Zmagoslavno žvako. Zdaj… Nimam pojma o osnovnem bontonu tv voditeljev, ki niso športni asi ali pop/rock/hip hop zvezde, ampak nekako bi ugibal, da žvaka pač… Ni za vsakega. Da, hej, skladno s pregovorom, nije žvaka za seljaka. Ker res ni. No za Marcela pa je. Zakaj? Ker on ni seljak. On je tisti, ki lahko žvaka, medtem ko se pogovarja z zmagovlcem volitev. Kdorkoli drug? Bi fasal… No, pregovor. Nije žvaka za seljaka.

    Za Marcela pa je, ker je pokazal tako sebi, v bistvu pa še bolj javnost ter oba gosta (poleg Roberta Goloba še Slavoj Žižek) in z video kolumnami redni kolumnisti. Marcel lahko žvaka. Marcel lahko tako žvaka, da se to vidi. In da kdo lahko reče in vpraša: kaj res žvaka? Ja, žvaka. On lahko žvaka. Ne zato, ker bi to delal namenoma, nalašč, na silo. Ne. On pač žvaka. To mu pomaga, da drdra svoje stavke, skače v besedo, gradi svoje pogovore kot prebijam-četrti-zid predstave ali koncerte, kot je bil denimo Beyonce v Zagrebu, ko je ponujala le delčke, ali 50 Centa v Tivoliju, ki ni zmogel več kot delčke. On pač žvaka.

    In na dan zmage, ki je bil res dan zmage, 9. maja 2022, ko bi naj bilo vse poraz, je on tako presneto žvakal, ko je dejansko lahko ne le vprašal Roberta Goloba, kar je želel, temveč je tudi dobil praktično skoraj vse, kar je želel, torej bolj ali manj direktne odgovore, četudi je bilo nekaj floskul, konceptov, pogojnikov, ampak dobil je dialog, kakršnega si je nemara ves čas celo želel, no, na takšen dan zmage je Marcelu Štefančiču celo zmagoslavno padla žvaka iz ust. Medtem ko je tako vzneseno spraševal Goloba, če ni že res čas, kot sam napoveduje, da pridejo na ministrska mesta dejanski strokovnjaki in to celo taki, za katere smo že slišali.

    Morda je to učinek, ki ga ima mi-plešemo-la-la-la Robert Golob na slovensko politiko oziroma bolj na njeno javno prakso. Na soočenja in intervjuje. Ker sam ne pada na fore, padajo drugi. Padel, dobesedno, in nato izpadels je Zmago Jelinčič. Izpadli so skorajda vsi v tistem istem soočenju, kjer je sicer boj na izpadanje delegiral Igor Pirkovič. Izpadla je obstoječa oblast. Izpadla sta dva bivša premiera iz parlament. In padla je ven žvaka Marcelu Štefančiču.

    Pa saj se ne sekiral. Pobral jo je, Golob se je nasmejal. Ampak niti za hip ni to zmotilo lucidnih misli. Pa je ravnokar, sodeč po številkah, vsaj 30 tisoč Slovencev videlo, kako mu je ven iz ust padla – žvaka. Haha. Malo smešno, malo nagnusno, malo mimo, malo teatralno. Nekako tu vmes. Pa se ni obremenjeval. Okej, škoda, da je ni dal nazaj v usta. To bi bilo šele epsko. Tako pa jo je odvrgel in samo šel dalje. Piči, gas pa dolge luči.

    Ker to je pregovor za Marcela. Gas pa duge luči. Marcel ni za zadnji naj ugasne luč ali, v prevodu, motaj kablove, gasi internet. Ne. Seveda bo to povedal in je povedal. Ampak potem je naredil. In bil najbolj Marcel doslej. Vsaj tako je bilo videti. Več je lahko naredil kot v eni uri na Televiziji Slovenija. Teater in internet sta pač bolj brezmejna kot tv format. Če bi mu žvaka padla ven na teveju… Uh. Tako pa… Ampak to si je treba zaslužiti in Marcel si absolutno je. Tudi zato, ker je takšen, kakršen je. Stroj. Mašin-žaga. Pa kritike, pa analize, pa sociologija, pa ekonomija, pa politika, pa šport, pa muzika… In stil. O, stil. Marcel Štefančič ima takšen stil, da so vsaj mene, ko sem začel tam nekje takoj po 2000, svarili, da ne bom imel takšnega stila kot on. Ne zato, ker bi bilo v njegovem stilu karkoli slabega. Eh. Ampak zato, ker je tako prepoznaven. In edinstven. In to si je prislužil, kar je povedal, izpisal, izstisnil, izživel.

    Marcel Štefančič je vsake toliko, tudi ko nastaja takšen tekst, ki nima nobene želje biti hagiografski, torej fanboy, man-crush nabijanje, vsaj zame luč, ampak v predoru, ki ga kopljem in v njem švicam, propadam, se mučim že tako dolgo, da se ti zdi, da si postal vmes žival. Pa ne človeška ribica. In da bo ta tunel, kot tisti Pitve na Hvaru, če se je kdo kdaj peljal iz Jelse na južno stran otoka, itak premajhen, preozek, da bo v njem cela drama, pa take prakse, da… Se ti zdi, da te nihče ne bo pohvalil, ker si kilometer tunela skopal z žlico. Po možnosti z leseno, ker se ti zdi, da si 50 let za leseno žlico.

    Dan zmage z Marcelom je bil zmagovalen, ker si je vzel čas. Ker je pokazal, da format v bistvu ne šteje. Dokler so kamere in mikrofoni koliko toliko solidni, stream pa boljši od kakega kak-te-ni-prenosa fuzbal streama, ni pomembno prav nič drugega kot – vsebina. Seveda je lahko mnogo političnih izpeljank: Golob je dobil še eno kontekstualno umestitev in priznanje, Marcel si je to med drugim lahko privoščil v javno financiranem gledališču, la la la. Ja, marsikaj bi se dalo napeljati. Ampak tokrat še ni šlo za to, čeprav je legitimno vprašanje, ali bo Marcel z oddajami vztrajal. Sam menim, da bi to bilo dobrodošlo. Ne zato, da bi s tem karkoli dokazoval. Ne. Kako hudo boli, je dokazala nacionalka pod tem vodstvom sama, ko je včeraj imela »retrospektivo Studia City«. Kot slab ponaredek, ki prizna, da je ponaredek, ampak trpi, ker ni original. Marcel je adidas tri črte, tisto drugo sinoči je bilo adiads pet črt.

    V vsakem primeru pa je rafal, ki je sledil s Slavojem Žižkom, ko sta se pogovarjala dva, za katere se zdi, da se težko pogovarjata, ampak da govorita in brblata in guslata, kar seveda ni res, niti slučajno, dokazal, kakšno moč lahko ima pogovor. Kadar to počnejo veliki. Kadar se tega lotijo mojstri. Kadar žvakajo znalci. Ne gre za prepričevanje istomislečih, za pihanje enakomislečih milnih mehurčkov. Eh, ne, čeprav ima (ne)hote in (ne)vede tudi takšen učinek. Ne. Šlo je za moč dialoga, tudi za svobodo, pisano lahko tudi z velikim s, ampak kaj za to. Vsaj za en dan se je dan zmage zdel zmagoslaven. Češ, vedno se najde način. Pa ne tako, da potem doma snameš vsa ogledala in se gledaš le še skozi pofiltriran selfie. Ne. Tako se to naredi. Ni to »cela Slovenija«, sploh ne, že številke tega ne potrdijo. Je pa to Slovenija. Pa če komu paše ali ne. Je.

    Marcel Štefančič je imel za tisto prvo od dobrih dveh ur, ki sta se končali z Bella Ciao, seveda z Golobom skupnega – Janeza Janšo. In se je iskreno začudil, malo nasmejal, na veliko pa razširil roke, ko je Golob rekel nekaj kakor, da se bomo zdaj vsi znašli in da bo zdaj bolje. No, Marcel je z vneto, marljivo, izkušeno, profi ekipo izgubil službo. »No, eni imate pa slavo,« mu je pristavil Golob in pokazal, kakšen mojster komunikacije je. Če ne bi bil, ne bi bil to, kar je. Žaganje drevja je seveda primarno nekaj, za čimer marsikdo žaluje. Ampak ponudi lahko marsikaj. Od papirja do omare za knjige. In to sta naredila Golob in Štefančič.

    Dan zmage z Marcelom je seveda imela vse nastavke še in že pred prvo minuto, da bo legendarna. Da bo nekaj, kar bo ostalo kot del medijske krajine tudi kasneje, ko se kaj že pomeša, kaj pozabi, ampak ostane pa nekako v kolektivni zavesti kot »ko je Marcel mel City v teatru«. In imela je post-legendarni status tudi ob koncu, ko je v odjavni špici pisalo Vége. Ker je pokazala, kaj vse premoremo. Koliko potenciala. In koliko spoštovanja. Ko so na koncu skupaj stali Golob, Žižek in Štefančič in ju je slednji spraševal, če lahko spet nastane nova LDS. In Golob je poslušal »največjega slovenskega filozofa«, kot ga je označil Štefančič, sekundiral pa Golob. Ko sta Štefančič in Žižek končala, je dobil vprašanje še Golob in samo končal v smehu: »Če vidva mislita, da imam jaz tukaj kaj za povedat…«

    Ja, Golob je bil morda ključni stranski igralec, ki bi se lahko znašel tudi v kategoriji glavnega. Ker je pokazal, kako prekleto razume sodobne medije, pojavnost, metode. Ne pravim, da je zaradi tega nadcar. Ne. Sploh ne. Le v tem kontekstu je debata o resnih stvareh imela pridih celo impro lige ali, še bolj, stand up specialke. Marcel se je seveda tudi nekoliko lovil, mestoma je kaj bilo okorno, malo je bilo nenavadno brez glasbe, špice, prispevkov, ampak video premori s kolumnisti so bili ne le dobrodošli, ampak tudi vsebinski, Marcel pa je sam vmes, preden je vezista Goloba po uri »igre« zamenjal golman Žižek, ki izvaja proste strele in penale, kar priznal, da se mora nekaj kakor malo nadihati.

    Ker takšen šus je to bil, ja. Dve uri spoštovanja, vsebine, dialoga. In dokaz, da je včasih forma res samo forma. Studio City je in bo več kot le ime. Ki se bo kdaj vrnilo ali ne. Moralo bi se. Ampak tudi če se slučajno ne, prihodnost in status in nujo in bistvo ima. In bo, dokler bo takšen, vedno imel.

    Ker je dokazal. Če nič drugega, eno samo stvar.

    Da nije žvaka za seljaka.

  • Štiri leta. In pol.

    Štiri leta. In pol.

    Sliši se dosti… Štiri leta in pol. Pa hkrati… Ne. Ampak šele ta teden, ko se nekako spravlja vse skupaj k derbiju, ko pa je »zaj že res cajt, da te enkrat ruknemo Olimpijo«, sem štiri leta in pol postavil v kontekst. Sam sem na tekme začel hoditi tam nekje, star sedem ali osem let. Kar pomeni, da bi recimo bil star že enajst, dvanajst let, znal bi že več kot le osnovne računske operacije, osnove herbarija in abecedo, pa še vedno ne bi bil videl zmage Maribora v Ljudskem vrtu na ligaškem derbiju.

    To je bolj razmišljanje o tem, kako dojamemo čas. No, fuzbal čas. Kako? Zelo… No, vsak po svoje. Morda nisem niti pravi za tako razmišljanje, ker novinarji vendarle gledamo ali pa vsaj naj bi na dogajanje bolj celostno. Da ne zapišem tiste zloglasne besede na o (objektivno). Ker že novinarji nasankamo, kadar se prerekamo, če večni derbi sploh še imamo, ko pa je bila večnost pretrgana med leti 2004 in 2009. Ampak dobro. Bo pa derbi, kadarkoli bodo žogo brcali vijolič’ni in zeleno-beli. Maribor in Olimpija.

    Bila je dolga era v časih Zlatka Zahovića, ko Maribor res ni imel težav z derbiji. Olimpija je zmagala prvič šele na devetem derbiju ob povratku zmajev v prvo ligo. Na prvo zmago v Ljudskem vrtu so čakali kar debelih pet sezon. Ducat gostovanj, brez zmage. Potem pa je prišel derbi, ki ga Ljubljančani, Damjan Bohar in Ante Šimundža ne bodo nikdar pozabili. 0:3. Bizarno. Prišel je Milan Mandarić in naslov po doooolgih letih vrnil v Ljubljano. Ampak vmes so vijoličasti tolkli svoj niz. V Stožicah. Enajst. Tekem. Brez. Poraza. In to v nizu, ko je Olimpija osvojila dva naslova. Maribor pa se je dvakrat uvrstil v ligo prvakov. Tega epskega niza, ki nikdar ni kdo ve kako izstopal, ni bilo konec še niti takrat, ko je Olimpija začela svojega v Ljudskem vrtu.

    In na tej točki se nekako zdi, kakor da porazi bolj zarežejo. Kot zmage. Nenazadnje je bil dotlej le en stari derbi, ki je presegel vse. Ko sta se v zadnjem krogu še za Bežigradom udarila tekmeca. In je bil… No, remi. Dovolj za Maribor, premalo za Olimpijo. Ampak tisti derbi 19. maja 2018? Praktično za naslov, ker sta bila moštvi tako poravnani, da je odločal ne le izkupiček iz tekem, ampak potencialno kar gol razlika? Na štirih tekmah?

    Po tistem derbiju, ko je Olimpija osvojila drugi naslov, je nekako obveljalo, da je Darko Milanič dobil svoj odgovor. Proti Igorju Bišćanu je spoznal, da na »kdo da več«… Ni imel dovolj kapitala na igrišču. Ampak derbi je ostal. V spominu. Tudi gol Andresa Vombergarja v izdihljajih tekme. Za 2:3. Za goste. In niz je bil odprt. Za zgodbe. Že na naslednjem derbiju v naslednji sezoni je Tomislav Tomić z granato zabil za zmago. 1:2. In potem še tretji derbi, ob koncu sezone, vse pripravljeno za zgodnje slavje Maribora. Le še vprašanje časa, kdaj bo Maribor petnajstič prvak. No, tisti vikend še ne. Do polčasa je bilo… 0:3. In tako tudi ostalo. Letelo je z vzhodne tribune, mimo glav Zlatka Zahovića in Darka Milaniča, da je sledila bizarna tiskovna konferenca, kjer je Drago Cotar, predsednik NK Maribor, med drugim prijavil, da ni enako, če bakla leti mimo glave recimo golmana, ki da je tega vajena, ali pa klubske legende.

    Ampak vsaj porazov Maribora je bilo konec. Trije so bili dovolj. Maribor je resda suvereno odhajal iz Stožic, toda niti v tistem nizu enajstih tekem brez poraza ni nikdar trikrat zapored zmagal. Še več, niti v dominantnih časih v 90. letih in prvi polovici naslednjega desetletja se to ni primerilo. Nikdar. Prav tako ne v času Jugoslavije, ko resda vijoličasti nikdar na desetih tekmah niso slavili za Bežigradom, Olimpija pa zgolj dvakrat v Ljudskem vrtu.

    Vem, morda je konfuzno in statistično. Kar se zgodi zlasti z analizo zadnjih petih derbijev v Ljudskem vrtu. 0:0, 1:1, 1:1, 1:1, 0:0. Pet remijev. In vmes tekme, ko so različni trenerji odgovarjali na vprašanje, zakaj smo gledali tako (pod)povprečne derbije. Še zlasti pred praznimi tribunami zaradi koronavirusa. In ko sta naslov osvojila najprej Celje, nato pa lani še Mura. Obisk se posledično do danes ni pobral. Več kot 10.000 ljudi na katerem koli stadionu je bilo nazadnje, ko je Olimpija slavila v Mariboru z 0:3. 11. maja 2019. Skoraj tri leta tega.

    Pa tudi zdaj Ljudski vrt ne bo mogel razkazati celotne kapacitete. Ki je po prenovi zahodne tribune tako ali tako manjša. Zdaj bo pa še manjša, ker bo južna tribuna zaprta. Ker… Pač. Saj vemo. Ampak bo pa znova priložnost, da Maribor po 17. novembru 2017 vidijo zmago vijoličastih. Zadnja zmaga je bila minimalna (1:0). Gol je zabil… Jasno. Marcos Tavares. Ima 25 golov na kar 57 derbijih.

    Trenutno Maribor že lep čas vodi. In znova ima priložnost, da prav proti Olimpiji naredi bistveni, ne še nujno odločilni korak proti novemu, šestnajstemu naslovu. Radovan Karanović je v Ljudskem vrtu vodil en derbi (0:0) in še enega v Stožicah (poraz 1:0). Pravi, da je to le še ena od tekem, čeprav bo vedno posebna. Da se prvenstvo ne bo odločalo na derbijih. Kar najbrž res drži, celo v štirikrožnem sistemu. V Maribor se bo vrnil Aljoša Matko. Vijolčni bojevnik. Fant, ki mu je klub res šel na roko, mu prisluhnil, stal ob stran ob osebni stiski. Da mu ne bo lahko, verjame Nemanja Mitrović, nekdaj kapetan Olimpije, ki je v Stožicah na svoj račun, ko se je vrnil v vijoličastem, slišal prav tako že marsikaj.

    Ne, to ne bo običajna tekma. Ker nikdar ni. Prvenstva se dobivajo z obrambo in na malih tekmah. Ja. Se. Ampak vtis, status, zgodovina, kult, epskost, legendarnost… Prav za to pa so derbiji. Ali pa so vsaj dolgo bili. Ta derbi ne bo takšen, kot bi naj bil. Saj nikdar ne vemo, kaj vse se bo zgodilo. Sam celo na derbiju čutim neko tesnobo, kot da bo nekaj šlo narobe, zdaj zdaj. Potem pa se vedno zgodi nekaj… Ne vem. Nek faktor x. Tisto, zaradi česar je fuzbal, no, fuzbal. Ta derbi, po osmih brez zmage, ni bolj pomemben od naslova. Težko. Je pa derbi za vse tiste, ki so bodisi pozabili, kako je videti zmaga Maribora v Ljudskem vrtu proti Olimpiji. In še bolj za tiste, ki tega še sploh niso videli.

    Če že tuhtam bolj o svojem mestu. Tako… Neobjektivno. Ker na dolgi rok… Tisto, kar Maribor dela fuzbal mesto, je tisti občutek, tiste nelagodne face, da saj naslov in vse in prav, ampak če v štirih letih in pol ne »pokneš« Olimpije? Ker derbiji niso zato, da bi se igrali. Ne. So zato, da se dobivajo. Za res pravo zgodbo pa tudi izgubljajo. In potem znova dobivajo.

  • Stooseminpetdeseti

    Stooseminpetdeseti

    Žogo je dobil v izdihljajih tekme. In izdihljaljih kariere. Enaindevetdeseta minuta njegove petnajste sezone. Dve minuti do konca tekme Maribora pri Aluminiju, še deset tekem do konca njegove zadnje sezone. Na tistem igrišču, v tej ligi. Tam, kjer so zmage Maribora minimumi, služba, nuja, remiji so resen zdrs, porazi pa katastrofa. Tam, kjer ne zmanjka vstopnic, kjer ni VIP sedežev, kjer ni ne kokic ne burgerjev. Tam. Tam nastanejo in ostanejo legende.

    Bila je enaindevetdeseta minuta tekme šestindvajsetega kroga. V izdihljajih zanj dolge, bogate, nore, epske, rekordne kariere. Petnajsta sezona, pa komaj druga tekma. In petnajsta minuta na igrišču na le sedem podlage. On. Sprejel jo je dobrih dvajset metrov od gola. Daleč od njemu ljubega gola. Od mreže, ki mu daje kruh, kariero, smisel. Ampak… Nihče drug ni več vedel, kaj bi storil, da bi se vijoličasti ognili porazu. Nihče drug se ni izpostavil. Nihče drug ni šel na glavo. Nihče drug ni… Ne. On.

    Žogo je dobil in z njo takoj krenil. Kot tank. Kot sila. Kot kobra. Čim bolj proti golu. Pritekel je Luka Petek. Trčil vanj. Odbilo ga je. Odbitek od zgodovine. Pomagati je skušal izkušeni Klemen Bolha. Dovolj izkušen, da bi naj bil vedel, kdaj, kako, čemu. Pa je samo odletel. Mimo. Od legende. In v blok je skušal še Tin Martić. Prepozno, žal, prepozno. In prvi in drugi in tretji. Vsi skupaj, vsi zaman.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    Ko je zamahnil Marcos Tavares v četrtek, 10. marca 2022, popoldan, v tistem mrazu in vetru, ko je sonce šlo čakat pomlad, na tistem domala kultnem igrišču, kjer je vsakič po svoje drugače, zdaj mehko, zdaj trdo, zdaj lepo, zdaj grdo, je zamahnil po zgodovini. To je bil njegov 158. gol v prvi ligi. Že dolgo je rekorder, prejšnji in dolgoletni Štefan Škaper je postal dokončno anekdota nekih drugih časov. Ampak hkrati je bil to njegov prvi gol letos. Na drugi tekmi. Ja, komaj drugi. Doslej je dočakal eno operacijo in en nastop. In eno knjigo. Marcos Tavares naj bi bil že… Preteklik. Pa ni. Ne še. Zamahnil je tam, kjer je lani zastreljal enajstmetrovko. V ključnem trenutku na koncu neuspešne sezone, povrhu na debiju Simona Rožmana. Zdaj je bilo, kakor da je poravnal račune. Pa ne da bi jih bil moral. Sploh ne.

    Marcos Tavares ni dolžen nič. Nikomur. Ta gol je bil… Kvečjemu kot dolg drugih do njega. Samo malo prostora je potreboval. Ampak ta ni prišel sam od sebe. Ne. Prišel je z voljo, fiziko, trudom. Ni pa več kot prej. Bili so goli pred njegovo knjigo Legenda. In ta je prvi po njej. Gol, v katerem je toliko moči. Njegova biografija, zgodba fanta, ki je dal toliko skozi in bi lahko končal vse prej drugje kot tukaj. Na hladen četrtek v Kidričevem. Kjer bi Maribor lahko rutinsko začel zapravljati točke. In naslove. Maribor že dve leti ni odpiral klubskih vitrin. Evropa je vse bolj nekaj, za kar se uporablja preteklik. Večina soigralcev iz lige prvakov je odšlo. V šumi je bil edini z nastopom v ligi prvakov na igrišču. Ja, edini.

    Še dvajset dni in star bo 38 let. Spet bodo zaokrožile anekdote, vici, štosi. O tem, koliko je star. Pa saj to je tisto! On in cifre. Koliko golov ima? Ogromno, rekord. Koliko tekem? Ogromno, rekord. Koliko let ima? Ogromno, rekord. Ko je stopil na igrišče, je bil edini, ki je igral v ligi prvakov. Edini.

    Ima vse. Ima rekord lige. Ima največ nastopov in golov za klub. Ima rekord evropskih kvalifikacij. Ima, hej, knjigo. Edini v ligi. Iz lige, v ligi, za ligo. Knjigo. Izdana v zadnji sezoni, po kateri se bo lahko bolj ali manj sam odločil, kaj, če sploh, bo še počel v NK Maribor. Vrata so mu odprta. Nekje okrog stadiona, kdo ve, bo najbrž spomenik. Sam sebi bi lahko stisnil petko. Odigral dvojno.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    Knjigo že ima, torej. Prebrana, prečitana, prehvaljena. Potem pa to. Eno so knjige, drugo pa zelnica in rezultat v šumi. Gol, ki v živo, na nek četrtek, v zimi kariere pokaže in na zimski dan, ko se pomlad zdi nedosegljiva, le vedno manj tekem v ligi ti daje občutek, da bo enkrat maj, zakaj ima knjigo, rekorde, kapetanski trak. Na tekmi, kjer če Maribor zmaga, je to pač minimum. Če ne zmaga, je drama. Če izgubi, so alarmi.

    In potem se je, ko sem ga vprašal, če mu je kaj žal, da je že napisal knjigo, nasmejal. S tistimi neskončno belimi zobmi. Nasmeh, ki je skoraj vedno tam. Ne na silo, ne zato, da bi kaj skrival. Ne. Marcos Tavares se smeji, kadar ima razlog. In zdaj ga je imel. Ne pa za krohot. To vendarle ni mega uspeh. Zanj je to bil gol, ki je bil nujen. Za ekipo, ne zanj.

    Ampak vseeno. Marcos. Ni knjiga izšla malo prehitro?

    »Ah, ja,« je premislil, »bom napisal drugo.«


    Toda še bolj je izstopalo, kaj je dodal malenkost kasneje. Manj kot dvajset sekund. Že pred tem je rekel, kako hvaležen je, da sploh igra. Po operaciji kolena. »Ampak res sem vesel, da lahko igram in rad bi se zahvalil trenerju Radovanu Karanoviću, da vame zaupa, velika stvar je to azme, že proti Radomljam sem se zahvalil, tudi danes se mu zahvaljujem.«

    Ponižen je. Prav to ga loči. Tu se lahko začne. Nek mali fant je bojda blizu press tribune rekel, da je Tavares, no, debeli. Saj najbrž ni želel biti žaljiv. Pač ti dresi, sploh pa beli, so oprijeti. Sploh veste, kako tanki, oprijeti, majhni so ti dresi? In kako suhi nogometaši? Ko stojijo skupaj, se poznajo dekagrami. Ko jih vidite vsakega posebej, so… Drobni, suhi, srne, antilope. Tavares še vedno ni daleč od tega. Ni pa v top formi več. Saj sam ve, vsi vemo, jasno je, operacija, leta, vse naredi svoje.

    Pa vendar. Do žoge, do nogometa, do športa je tako prekleto ponižen. Še vedno. Prav to ga dela – legendo. »Zelo sem vesel, da lahko po operaciji sploh igram nogomet in zabijem kakšen gol. Zabil sem, ampak škoda, da nismo zmagali,« je pristavil in tako jasno dal vedeti, kaj je cilj. Naslov. Ne njegove številke. Ker ve. Da so tudi sezone brez lovorik. On ima toliko sezon kot ima klub državnih naslov. A ko je prišel, je imel Maribor 7 lovorik. Zato je jasna izjava: »Moramo se izboljšat, trenirat, še več, več, več.«

    Je imel občutek, da so soigralci računali, da ga bo prav on zabil? »Na vsaki tekmi sogiralci želijo, da dam kakšen gol. Ker, hvala bogu, dobro treniram. Danes je prišel ta trenutek, ko sem ga zabil. Vedo, da je to moje delo. Zelo vesel sem.«

    In to po tekmi, ko se je občutek potencialne rutinirane zmage sprevrgel v muke v šumi. Ko je gladkih in prezgodnjih 0:2 postalo pogrebnih 3:2. Za Aluminij. Za že dolgo zadnjo ekipo lige. In po preobratu so naciljali še v prečko, vohali 4:2 in sploh prvo zmago to pomlad. Še trenerja, za katerega je delovalo, da bo nezamenljiv, so zamenjali. V ponedeljek. Pa saj. Maribor je zanje taka stranka. Že septembra je bil. Sedem tekem, Aluminij brez zmage. Osma tekma? Prišli so vijoličasti. Mislili, da bo 20 minut dovolj. Ali zgolj to, da se bodo pojavili. Nak. Ne tam. V Ljudski vrt so namesto treh točk prinesli tri komade.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    Marcos Tavares je pokazal, kaj pomeni biti kapetan, legenda, spomenik. Ta gol, ki sam po sebi ni nujno poseben ali kdo ve kako pretirano lep, je v sebi nosil tisto, kar pri Tavaresu toliko bolj poznamo. Tisti, ki smo tu za take tekme. In na takih tekmah. Ko se resno vprašaš. O smotru. Ampak… Si nagrajen. Ne moreš ceniti gola za ligo prvakov, če ne ceniš gola za 3:3 v šimi. To so goli, kakršen je bil, ko je padel Škaperjev rekord proti Gorici. Ko je preigral vse in še sebe. Ali pa gol izpred dveh let, ko je Maribor izgubljal z Bravom, viole so očitale igralcem premije. Zadnja tekma za Darka Milaniča in Zlatka Zahovića. Narobe je šlo vse, kar je lahko šlo narobe. En manj, dva gola zaostanka. Proti Bravu. Kaos na tribunah. Edina dobra stvar s tiste tekme je bil njegov gol. Pokazal je združljivost brazilskega in mariborskega karakterja. Nepopustljivost. Tavares je vzel žogo in preigral vse. S sabo in fuzbalom in trmo vred. Če je bilo treba kogar odriniti. Karkoli. Samo da je pokazal. Ko bo šlo vse cugrund, bo on še tukaj.

    In je zabil gol.

    In ga je tudi danes.

    V tistem mrazu. V tisti sili. Ne iz obupa, temveč iz ponosa.

    Tavares je rešil Maribor poraza. Morda za točko, ki utegne na koncu priti še kako prav. Maribor je v zadnjih štirih sezonah dvakrat imel toliko točk kot prvi, pa ostal brez naslova. Ampak naredil je še več, Tava. Spomnil je hkrati tudi, kaj dela Maribor, no, Maribor. Kot najtrofejnejši slovenski nogometni klub. Kot sinonim za borbo. In ponos. In čast.

    So tekme, ki ti spolzijo, zdrsnejo, propadejo. Ko so vijoličasti prišli septembra, ni Aluminij premagal nikogar še v sezoni. Domov so šli z 0:3, poklapani, negotovi, Simon Rožman pa z nogo in pol na poti k nazivu bivšega. Takrat smo špekulirali, kaj bi lahko nastalo iz Ognjena Mudrinskega. Zapravil je dva zicerja. Tretjega ni dočakal. Zdaj pa smo spet ugotovili, kdo, kaj in zakaj je Marcos Tavares. On je takrat tam, ko klubu tudi ne gre.

    Zdaj pa to. Maribor je imel 0:2. Po dvajsetih minutah. V šumi. Ampak ta šterntalski veter nekaj nosi. Veter nepredvidljivosti. Maribor je Kidričevu bližje, kot je Kidričevu kateri koli tekmec. Zato pa tako igrajo. V nedeljo niso igrali, propadli so v Stožicah. Šest komadov, abonirani na visoke poraze proti Olimpiji. Ampak čakajo na take tekme. Na tiste, ki se borijo za nekaj povsem drugega. Pač takšni so. Tako to je. Aluminij bo raje šel na glavo in po točke proti (naj)boljšemu Mariboru. Radomlje, konkurent za izpad? Zabili so jim štiri gole. V šumi. Gladko.

    Zdaj pa taka tekma. Luka Janžekovič, faktor x, magija od nepredvidljivosti, ultimativni kapetan Aluminija, je podaril prvi gol. Nastavil žogo. Peta minuta. Nato je v 20. minuti gol zabil še Rok Sirk. Nisem njegov pristaš, sploh ne. Ampak gol je bil prekleto lep. Tak. Skoraj v rikverc. Za tak gol rabiš a) občutek in b) jajca. Bam. Dras. Čeprav je Radovan Karanović zamenjal postavo, predvsem predelal obrambo, je kazalo, občutek je bil, da bo dovolj.

    Nerad primerjam naš fuzbal s svetovnim. Joj ne. Ampak bilo je kot večer prej v Madridu. Ko je PSG vozil, sankal, nasmodil Real. Dokler… Ni ena poteza, ena napaka vsega obrnila na glavo. Maribor ni imel neposredne napake, čeprav je Ažbe Jug odletel v prazno pri predložku. Ampak vse je storil Martin Šroler. Eden tistih Hrvatov, ki ne govorijo, ampak delajo. Veliko jih je v našem prvenstvu. Čez 40. Ogromno. Za štiri enajsterice. Ampak Šroler je reagiral mojstrsko. Večina igralcev bi tak zdrs golmana nabilo čim prej proti mreži. Ne on. Narolal je, zarolal je in zabil. Ter nato kmalu v

    Knjigo je že napisal. In marsikdo jo je že prebral. Pa ni še vse spisano. Ni. Ni v najboljši, optimalni formi. Vse to naj bi bila le še poslovilna turneja. No, turneja. Pač. Čakanje na veliko slovo. Ker to bo epsko slovo. Ampak do tega, da si tak, spomenik v izdelavi, legenda tu in zdaj, se pride točno s takimi goli. Kot je bil ta. Na dan, ki za moštvo ni bil dober. Popoldan, ko lahko skrbi trenerja, ki se sam sprašuje, kako je njegovo moštvo lahko tako razpadlo. Hm. Prišel bo dan, morda zelo kmalu, ko bo moral tudi sam poznati odgovor. Vprašanje bo jasno, kam bo letelo. Do športnega direktorja, ki sestavlja kader, za katerega je že trdil, da je najboljši v ligi. Lestvica ne laže, Maribor je še vedno prvi, ampak prednost je trenutno bolj varna in sigurna kot zaupanje v globino kadra, kjer že ena sprememba povzroči skrbi, več njih pa probleme.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    In zato je ta gol toliko bolj izstopajoč. Maribor je rešil poraza. Dal je točko. Ampak prav v tem se skriva ključno vprašanje. Kaj in kakšen bo NK Maribor, ko ne bo več Marcosa Tavaresa? V dveh nastopih si je priigral tri resne priložnosti in zabil en gol. Odstotek je silovit, prezenca tudi.

    Ampak če kaj, je lahko Marcos Tavares na ta 158. gol še kako ponosen. Mi, ki smo na ta popoldan bili v Kidričevem, kjer novi trener Robert Pevnik samozavestno verjame, da bo Aluminij zmagal na petih od zadnjih desetih tekem, čeprav so v 26. krogih slavili le štirikrat, tega gola v tisti mrzli sapi sprememb ne bomo pozabili. Ne tako zlahka. Ker je bil gol, ki je pokazal, kaj imajo največji. In zakaj so največji.

    Zato je Marcos Tavares to, kar je. In bo ostal. Večni borec. Nepopustljiv. Tava. Tavagol.