Bo pa res malo nenavadno, če Krunoslav Jurčić prizna, kako ne bi bilo prav(ično), če bi Zavrč izgubil 4:3 v Ljudskem vrtu. Že zato, ker je Jurčić z Zavrčem že imel izkušnjo na Tekmi treh golov, ko je Maribor v Halozah zabil vse tri komade in – izgubil. In tudi zato, ker je imel Jurčić tokrat prvi konkretnejši obračun z lastnimi tribunami. Ga je dobil?
Tu nekje kot tekmo z Zavrčem. 3:3? Remi ali poraz? Navdušenje, ker so se pobrali, ampak dejstvo, da je 3:3 resda super za nevtralne gledalce in pristaše Olimpije, za Maribor pa bolj očitno dejstvo, da nekaj več kot očitno ne štima. Če si aktualni prvak, ki legitimno želi ostati prvak, poškodbe, kazni in ritem ne bi smeli biti problem. Prej je problem recimo sedem prejetih golov v tednu dni, tanek kader v obrambi, tri brutalne napake. Kriza je izključno pri Mariboru samem, žal razpored tekem in tekmeci s tem nimajo nič. V ključni fazi prvenstva, ko Maribor in Olimpijo čakata obračuna z Zavrčem in Domžalami, so vijoličasti tisti, ki si ne bi smeli privoščiti spodrsljajev.
Gigli? Ni kriv čisto za vse…
Že res, da Abel Gigli pri prvem golu Zavrča ni imel veliko opcij, ker je Željko Filipović tako dobro zaposlil Dejana Glavico, da se je ta spustil v šikanje, obnil Giglija, se ognil Mertlja, evrogolu naproti. A vendarle: Gigli kljub 90 minutam proti Olimpiji, Gorici in zdaj še Zavrču bolj ali manj nazaduje. Lahko se tako še trudimo, ampak fant… Ni pravi. Ne gre mu. Muči se. Ko bi dobil vsaj na samozavesti, pa mu še to dela preglavice – tako kot izbijanje žoge, sodelovanje z Markom Šulerjem ali ubadanje z napadalci. Definitivno nogometaš, ki zavira razvoj dol po hierarhični lestvici. Damjan Vuklišević je tokrat vsaj prišel na klop, toda to je bila bolj slaba uteha zanj, saj je lahko v živo, ob igrišču gledal nekoga, ki mu ni težko biti dorasel. Jurčić bi moral reagirati, pa ni. Gigli je štorasto podrl še bolj štorastega Riero, da je Zavrč dobil penal in zalet. Zatem je zgrešil Gigli na sredini še celo žogo in njegov dan se je končal obupno.
“V zadnji vrsti imamo probleme, odkar sem tukaj. Ne bi preveč krivil Abela, ni bil na pripravah tu. Napake so normalne. Nisem pristaš tega, da bi dobre ali slabe partije ekipe dajali na dušo enega igralca,” ga je vsaj malo v bran vzel hrvaški strateg. Morda gre kritika bolj na rovaš višje po lestvici, torej do Zlatka Zahoviča, ki se bo moral odločiti, kaj z Žigo Živkom in Damjanom Vukliševićem. Poškodba Aleksandra Rajčevića in odhod Arghusa sta na debelo odrezala kvaliteto štoperjev. In ko ni še Petra Stojanovića (kazen)… Zavrč zabije tri komade, Maribor pa prejme sedem golov na treh tekmah v tednu dni.
Gigli je evidentno “odpeljal” Riero za prvi gol Španca v PLTS.
Mučenje žoge na sredini, rešitelj Kabha
Tokrat pa se varianta z enim zadnjim vezistom ni obnesla. Pričakovali bi, da bi se to zgodilo z dvema drvarjema [ko smo pri drvarjih, Amir Dervišević je bil po dolgem času spet na klopi], imajo vijoličasti največje luknje, sploh ko je treba žogo spravit naprej, proti moštvom, ki se tako kot Zavrč uspešno postavijo v dve stabilni vrsti. Prav to je pohvalil Jurćić, kar skrbi, saj se je Zavrč tako postavil že, ko je Jurčić gostoval v Halozah.
Tako je padel prvi gol in tako je padel tretji. Željko Filipović se sam kar naenkrat ni znašel več in povrhu še grdo padel na hrbet, da je mesto nato – skoraj usodno prepozno – prepustil Marwanu Kabhi, ki bi moral vstopiti že ob polčasu, pa z nekim razlogom ni. “Moral bi se posvetovati z zdravniško službo med polčasom, pa se nisem, če ste to mislili,” je Jurčić odvrnil na vprašanje, kaj je rekel med polčasom, ko se 1:1 niti najmanj ni zdelo rutinskih. In kaj je rekel? Naj bodo mirni. Ampak nekateri igralci niso pravi v glavah, tekma se ni lagano pripeljala kar sama od sebe do konca. Kabha je z ligaškim prvencem, evrogolom, rešil čast, vprašanje pa je, kaj 7 točk, ki jih je Maribor že izgubil proti Zavrču, pomeni za usodo prvenstva. S takimi tremi napakami je čestitka za vstajenje po 1:3 bolj slab hansaplast.
Kabha je prvega za Maribor stisnil Rudarju v pokalu, zdaj še prvega v ligi.
Gregor Bajde ne potrebuje Stojanovića & Vilerja
Maribor je bil na bokih hudo tanek, zdaj, ko je Stojanović kaznovan, Viler pa poškodovan. Erik Janža je tekal kot kura brez glave, ni vedel, kdaj naj prodre naprej in kdaj naj raje popazi v obrambi. Nekaj, kar na desni strani Aleš Mertelj vse bolje obvlada. Zato pa je Bajde tudi pri prvem golu vse storil sam. Potegnil je mimo Ivana Novoselca, ki bi ga lahko kvečjemu poprosil le za avtogram – potem ko bi splo prišel do sape. Bajde je našel Agima Ibraimija v polnem šprintu, kar je Bajdetova glavna odlika.
Je najbolj okreten in ekspresni napadalec Maribora, ki je željan tako asistenc kot, jasno, golov. Jurčića utegne nekoliko skrbeti le njegovo igranje v obrambi, saj se tokrat Bajde ni toliko vračal, ravno ko je obramba Maribora najbolj potrebovala dodatnega moža – res pa je, da je Bajde pričakoval več od igralcev za svojim hrbtom. Suša Tavaresa na zadnjih treh tekmah daje prednost njemu, je pa zato zadel Jean-Philippe Mendy.
Kaj je sledilo, vemo…
Jurčić vs. Ljudski vrt
Že ko je Jurčić prišel v Ljudski vrt, je kmalu povedal nekaj, česar v eri Zlatka Zahoviča nismo slišali. Da naj imajo ljudje, ki pridejo na tekmo, vendarle malo več potrpljenja. V mrazu jih je prišlo uradno 2.500 [500 več kot med tednom proti Gorici, iskreno smo pričakovali večji obisk] in že pri 1:1, do polčasa, ko žoga nikakor ni znala naprej, so žvižgali. Jurčić je pošizil in jih s kretnjo želel… Spremeniti. Nak. Njegovo skakanje ob sodniških odločitvah je tisto, ki za zdaj bolj vpliva, čeprav je pri 3:3 dobro dvignil tako Viole kot ostali del stadiona.
“Če je 1:1, ne moremo menjati stila svoje igre. Ne more Handanović nabiti naravnost do Tavaresa, ki povrhu ni igralec za tak stil. Razumem navijače, želijo si, tudi sam si, ko sem navijač,” je bilo njegovo pojasnilo. Priznal je športno “remi”, ki je, kot je rekel, v boju za naslov pač poraz, ter poudaril, da je izpod vsakega kriterija, ko doma prejmejo tri gole. Da je Maribor v trdem ritmu sreda-sobota, kar je še lani bil privilegij, pa je pri tako širšem kadru brutalno slab izgovor in jamranje. Se opravičujem, ampak je. Jamrati, da je prišla spočita Gorica in da je prišel spočiti Zavrč. Zato pa je Maribor – Maribor. In s tem pride tudi takšna publika, ki sploh na zahodni tribuni (pre)hitro začne z žvižgi. Jurčić se temu upira in ne bo požrl vsega samo zato, ker “je tako od nekdaj“. Kar je prav in kar izredno cenimo. Doslej še ni bilo trenerja, ki bi tako delal s publiko.
Objem pred tekmo, čestitke po njej…
Za Solomuna uspeh, za Vuka…
Ivica Solomun, ki ga je Šalca pred tekmo duhovito predstavil z “Trener gostov je DANES Ivica Solomun”, še svojega drugega remija v Ljudskem vrtu v tej sezoni ni ne vem kako slavil. Zakaj? “Hvala bogu je za nami nekdo, ki išče še več od tistega, kar smo danes pokazali mi,” je spomnil na enega-in-edinega Mirana Vuka. Ko sem ga vprašal, kako je lahko letos remiziral dvakrat z Mariborom in enkrat z Olimpijo [Zavrč je poleg tega še premagal pod Slavkom Matićem tako Maribor 2:1 doma kot Olimpijo v gosteh 0:2] in skušal dodati, da Zavrč točke izgublja nižje po lestvici, je kar vskočil v besedo, da je težko biti kapetan po bitki in da “kdor se ne zna nositi s pritiskom, naj gre kelnarit.”
Prav to izrazoslovje utegne spet slišati, ko ne bo šlo proti manj kvalitetnim tekmecem. Zavrč suvereno [a rahlo pretrgano] drži peto mesto že enajst krogov; tisto mesto, ki dvakrat doslej med elito Vuka ni zadovoljilo. Kot smo se strinjali na pogledu na lestvico novinarji: že dolgo ni bilo tako lahko biti peti in tako težko šesti. Da ne omenjamo, kako točke v boju za tretje mesto letos zapravljata tudi Gorica in Domžale.
Tako! Na polovici smo! In zdaj je čas, da vam Rene Puhar in Jaša Lorenčič postreževa z najbolj zanimivimi, najbolj kvalitetnimi in najbolj izstopajočimi dosežki tako na kot ob igrišču deseterice klubov, ki sestavljajo našo in vašo Prvo ligo Telekom Slovenije. Rene je zbral prvi del [na igrišču], Jaša pa drugega [ob igrišču]. Uživajte ob branju in nam spodaj, komot, pripišite še svoje predloge in pripombe.
Obljubimo – no, recimo -, da bomo v naslednjih 18. krogih še bolj pozorni in pripravili tam, konec maja, še bolj temeljit izbor, vreden PLTS. Izbor je izključno subjektiven, duhovit in luciden. Upamo, da boste to sprejeli kot tekst dveh ljubiteljev našega državnega prvenstva.
RENE PUHAR
POZITIVNO PRESENEČENJE • GREGOR BAJDE (Maribor)
“Bajde, kdo?”, s(m)o se spraševali v Mariboru ob njegovem prihodu. „Za kolko? Peeetsto tisoč?!!“ Ampak je imel Zlatko (spet) prav, pa čeprav je z vizionarskim razlaganjem, da v Celju na krilu ni bil izkoriščen in da prihaja v Maribor kot čista devetka, očitno pihnil mimo. Energičen, drzen, lačen… klizačkih štartov, podaj in golov. Bajde pri Jurčiču (p)ostaja krilo. Disciplinirane ofenzivce Maribor krvavo rabi tudi za evropske tekme.
NEGATIVNO PRESENEČENJE • VALON AHMEDI (Celje) Je to res (t)isti Ahmedi iz lanske sezone, ki je s podajami in navdihom hranil Verbiča, Sunnya, Vrhovca? S potezo preveč in očmi zadaj, da se nam je kar kolcnilo po Zajku Zebi? Bodisi je za njegov trenuten žalostni izgled kriv spodletel prestop bodisi pogreša stare soigralce, stiskamo pesti za čimprejšnji „comeback“. Pravo desetko v tem trenutku v slovenski ligi zelo pogrešamo.
NAJBOLJ KONSTANTEN • NEJC VIDMAR (Domžale) V izjemni formi je odigral vseh 1620 minut jesenskega dela sezone in to brez enega samega večjega kiksa (za tisti gol Maribora je kriv Dobrovoljc!). Domžale so, močno po njegovi zaslugi, prejele le štirinajst golov – kar šest manj kot na primer Maribor. Je tudi najbolj konstanten reprezentant iz slovenske lige, ki ob slovesu S. Handanoviča čaka na prve minute v slovenskem dresu v članski konkurenci. Čimprej mu jih privoščimo.
NAJLEPŠI POVRATEK • MILAN BURGIČ (Gorica) Potem, ko je lani v Olimpiji izgledal kot da nima več nobene volje do nogometa, smo Milana Burgiča, polovico tistega ubijalskega goriškega dvojca izpred desetih sezon, letos dobili nazaj. Kakšna predanost, požrtvovalnost in vpliv na goriško igro! Samo ob njem lahko tako blesti Eleke. Slava vsem, ki po bogati karieri na tujem na domačih tleh znova najdejo prvinsko strast.
NAJBOLJ IZSTOPAJOČ POSAMEZNIK SVOJEGA MOŠTA • DAVID POLJANEC (Krško) Ja, lahko bi bil Šporar. Ampak Šporar bi lahko bil izbran tudi pri vsaj treh preostalih rubrikah. Tukaj pa iščemo takšne, ki jih tekom leta nekoliko spregledamo. Kljub slabši formi in predolgemu strelskemu postu, želimo izpostaviti njegov izjemen doprinos petnajstim točkam ekipe. Z dvema okrepitvama in Poljancem iz začetka sezone je v Krškem vse mogoče.
NAJLEPŠI GOL • ENIS ĐURKOVIČ (Celje) Hentyev prodor v Mariboru, Ibraimijeva bomba iz petintridesetih metrov v Celju, Elekejevi čudežnih goli iz vseh možnih pozicij, Šporarjevi kirurških dotiki, Pajačevi prosti streli, Tim Čeh a.k.a. Paul Gascoigne, Matjašečeve nekakšne škarjice,… Bogato. Domače, domače! Posebej pa izpostavljamo Đurkovičev drajek proti Mariboru. Nobenega naključja, čista popolnost izvedbe.
NAJBOLJ NEIZKORIŠČEN POTENCIAL • BOLHA, TRIFKOVIČ, TOLIMIR, M. IN S. BABIČ, ČRNČIČ… (Rudar) Vezna linija Rudarja. Agresivna in tehnično podkovana. Nikakor se ne more izgovarjati neizkušenost. Niti na poškodbe in preofenzivno igro celotnega moštva ne. Ekipa s takšnim vezivnim tkivom mora osvojiti veliko več kot točko na kolo. Javornik bo moral iz omenjenih v spomladanskem delu potegniti veliko več, če želi imeti (našo) nadaljno podporo.
POSEBNA OMEMBA • NEMANJA MITROVIČ (Olimpija) V zadnjih tekmah nas je popolnoma prepričal. Kaj prepričal, prevzel! Še en igralec Olimpije ob kateremu se skavtom cedijo sline. Moderen branilec, ki je ob izjemnih fizičnih predispozicijah in 193 cm sposoben tudi graditi igro iz zadnje linije. In podajati – spomnite se njegovih dveh na derbiju. Postaja standarden, konstanten. Še vedno pa nekoliko spregledan. Doslej tudi iz naše strani.
JAŠA LORENČIČ
NAJBOLJ BIZARNA TISKOVKA • BOJAN BAN & DRAGO COTAR (Maribor) Ante Šimundža je bil že teden dni bivši, glavni govorec kluba pa je kar tako, na ajns, cvaj, draj, ratal – Saša Gajser. Kar ni bila ravno najboljša pr finta. Gajser se je spustil v delo novinarjev, češ, da smo vlekli Šimundžo po zobeh in bili nespoštljivi. Mediji da s(m)o bili grdi-grdi. In je prišla tiskovka vseh tiskov. Ponedeljek, 24. avgust. Nabito polna soba, bolj kot za Astano. Bum! Ne. Ni prišel novi trener. Prišla sta… Direktor Bojan Ban in predsednik Drago Cotar. Povedala sta besedo ali tristodvanajst o – poslovnih uspehih kluba. “Bo pa še letos,” sta povedala o tem, kdaj bo znan novi trener, ki se je nato predstavil pet dni kasneje po tekmi s Krko (2:2).
KULINARIČNI PRESEŽEK • RIBA, MESO, PASULJ (Zavrč)
“Smrdite po mesu in smrdite po ribi, pa niste ne meso ne riba,” je najbrž izjava vseh izjav. Izrekel naj bi jo – po besedah Mirana Vuka, šefa Zavrča – Zlatko Zahovič na tistem gostovanju Maribora, kjer so vijoličasti dali vse tri gole, a izgubili (1:2). Ampak da je kulinarika eden ključnih faktorjev pri Zavrču, kjer v mini sobici pogosto postrežejo s pečenko, čebulo in dobrim Vukovim vinom, je ugotovil Miljko Đurovski. Vse bi še bil prenesel, ko gre za vtikovanje Mirana Vuka v trenerski posel, ampak ko je videl, da je na jedilnik med reprezentančnim premorom prišel pasulj namesto mesa, ker da se tako dobi na moči (ali pa, na svojevrsten način, onemogoči tekmeca), je imel zadosti. In odšel.
PISMA “BRALCEV” • (Domžale, Gorica) Ko imaš res dovolj sodnikov, ko misliš, da drugače pač ne gre… Resno pošiziš. Ja, lahko tako kot Krunoslav Jurčić na derbiju in fašeš jurja evrov kazni naknadno. Ali tekmo prepovedi, kot Marijan Pušnik. So pa taki, ki se razbesnijo nad tipkovnico. Denimo predsednik Domžal Stane Oražem. On je začel s pismi bralcev, naslovljenimi na NZS in zlasti na Zvezo nogometnih sodnikov Slovenije. Imeli so marsikaj prav, video pač ne laže in vidno je bilo, da so se nekateri šli rokomet. Sploh igranje z roko dela sodnikom pri nas vse več preglavic – ne glede na klub. A ker bi sporne sodniške odločitve itak nucale tekst zase, se raje vrnimo na dejstvo, da lahko pisana besede nese očitno dlje, saj so kmalu stvar kopirali pri Gorici in prav tako napisali svoje. Kaj ne bi, če je za nekatere prepovedano uporabljati škarjice in to, ko je branilec dva metra stran.
NAJBOLJ BIZAREN VSTOP V IGRO• ALEŠ MEJAČ (Maribor) Ta je še zelo sveža, iz drugega derbija. Maribor je že bil omejen na deset igralcev, Petar Stojanović je pač moral – s pomočjo Ibraimija in Jurčića, ki sta ga komaj obvladala – iz igrišča. Okej. Igra je šla dalje. Jurčić se je v štirih minutah odločil da bo okrepil obrambo in bo Dareta Vršiča zamenjal z Alešem Mejačem (edinim “branilcem”, ki si ga je izbral za na klop). V zmešnjavi je četrti sodnik Aleš Skok popisal menjavo in nato kar rekel Mejaču, naj steče. Zdaj… Aleš Mejač se je pripravil na svojo 276. tekmo v prvi slovenski ligi. Izkušen tip. Ampak… Mejač je kar stekel noter, ne da bi Vršič odšel s terena. Cela klop Olimpije je vstala, skočila in pokazala, z vsemi prsti obeh rok, da ima Maribor vendar samo deset igralcev, ne enajst. “Bravo!” je Krunoslav Jurčić v smehu pohvalil vprašanje, Pušnik pa spomnil, kako s(m)o ga po odločilni tekmi za prvaka 2002/03 krivili, ker je Celje v Ljudskem vrtu tekmo končalo z dvanajstimi in so “nekateri” trdili, da je tekma neregularna.
NAJBOLJ BIZAREN RUMENI KARTON • IVAN ŠIMURINA (Koper) Če je Aleš Mejač postavil osebni, najbrž pa tudi klubski rekord, s kartonom v eni sami sekundi [Davor Drečnik mu ga je pokazal takoj, ko je drugič vstopil], je Ivan Šimurina izenačil rekord lige, ko je dobil rumenega, ne da bi sploh vstopil. Zakaj? Na tekmi sodniške inovativnosti je brcnil žogo s klopi, ki jo je grel vseh preostalih 90 minut, nazaj v igrišče, da bi Koper pridobil na času [in naposled odnesel tri točke z zmago 2:1 v Gorici]. Dragoslavu Periću ni ostalo nič drugega, kot da je Šimurini pokazal rumeni karton. Ne da bi ta sploh igral.
NAJBOLJŠI GOSTUJOČI NAVIJAČI (Krško)
Krčani so prišli v Ljudski vrt v takem številu, da so si izbrali dve tribuni. Severno, kamor so šli Nuclear Power Boys, najboljši povratniki na navijaško sceno zadnjih nekaj sezon, in zahodno, kjer so se drli in kričali, še posebej, ko je David Poljanec stisnil častni komad. In ne pozabimo, Krško je prišlo v Maribor v tretjem krogu kot vodilno moštvo PLTS! Gostovanje je bilo tako vzhičeno, da sta Tomaž Perovič, trener Krškega, in njegov pomočnik zamudila začetek drugega polčasa, ko je takoj na začetku zadel Agim Ibraimi. Že takrat se je Anteju Šimundži videlo, da bi – sveže po izpadu iz kvalifikacij za ligo prvakov – raje imel znova takšne probleme, take, kot jih je imel pri Aluminiju in Muri. Ni kaj, Krčani so se res izkazali na kar nekaj tekmah in marsikdo si želi, da bi ostali v ligi. Častna omemba: Terror Boys! Zakaj? Ker pridejo na tekmo. Pa če jih je petnajst (Zavrč) ali pet (Maribor).
NAJBOLJ GLASEN NAVIJAČ • Neimenovan (Celje) Ker od fuzbala kmalu ni bilo več kaj veliko, saj je Jure Travner pomagal Olimpiji, da se je na Areni Petrol poigravala s Celjem, Andraž Šporar pa je stisnil vse štiri komade (4:0), peščici navijačev (1250) ni ostalo drugega, kot da bodri svoje Celane po svoje. Itak so bili zadovoljni, da so med tednom Ljubljančane pehnili iz pokala. In se je našel navijač na severni tribuni, tisti glavni, ki je navijal malo za Celje, malo za Olimpijo, pa spet za Celje, znova za Olimpijo, nato malo utignil in nato zakričal: “Begunci!”
NAJBOLJ ISKRENA PONUDBA • Jernej Javornik (Rudar) Igrišče je res bilo… No, ni bilo. Uboga zelenica v Velenju. Pa so bili svoj čas, v nekih drugih časih, nanjo upravičeno ponosni. A letos poleti je bila neka zamuda s skrbnikom trave, igrišče je namočilo in… Že konec avgusta je bila zelenica v Velenju hudo načeta. Jerneju Javorniku, trenerju s trenutno najdaljšim stažem v #plts (od 7. januarja 2013, sledi Luka Elsner od 21. avgusta 2003 na klopi Domžal), je bilo iskreno hudo. Zato se je opravičil v svojem imenu in imenu kluba. Da bi stvar poglihal, tako, športno in gostoljubno, je Sašo Gajserja, takrat prvega gasilca požara na klopi Maribora, povabil na pivo ali špricer, češ, za dobre stare čase, ko sta se najprej en proti drugemu, nato pa tudi skupaj podila po tej isti, a malo boljši zelenici. “Ah, kje,” je v profesionalnem duhu, ki pač ne pozna časa za špricer ali pivo, odvrnil Gajser.
NAJBOLJŠI KOMENTATOR • TOMAŽ LUKAČ (Kanal A) Seveda ga vsi nimate radi. Nekaterim gre na živce bojda pristranskost, čeprav če bo Lukaču, ki sicer prihaja iz Celja, torej ravno nekje na pol poti med Mariborom in Ljubljano, še naprej očitano, da zdaj navija za Maribor in zdaj za Olimpijo… Je ded zmagal. Ko sem ga v Velenju srečal na tekmi Rudarja z Mariborom, se je lepo zahvalil za pohvale, ki sem jih spisal tukaj, in hkrati potožil, da ko je poleg PLTS prišla še liga prvakov, je ugotovil, kako zajebano je komentirati tri tekme na teden. Fuzbal ima pač omejen korpus besed. Okej, resda ne tako omejen, kot ga imajo nekateri komentatorji na nacionalki [ta je med dodatnimi kvalifikacijami za Euro 2016 pokazala, kako zelo nepripravljena in iz forme je, ko gre za fuzbal], pa vseeno. A Lukač ohranja ne samo formo. Rad ima ta naš fuzbal. Sliši se. Povzdigne glas, vesel je vsakega gola in ko dobi še malo predaha ob oglašanju novinarjev s terena (Tadej Vidrih, Nada Pavšin, Božidar Bulat…), je Kanal A medijski zmagovalec, ki je pokazal, da je tudi naša liga lahko cel žur. No, Kanal A in podcast Ofsajd [malo samoreklame].
Foto : Kanal A
NAJBOLJŠI VZKLIK • HOČEMO PIVO (Viole) Ko je tam, v začetku poletja še ornk žgalo in se je v parlamentu spet šušljalo pred tem, da bi morda na stadionu ponudili alkoholne pijače še splošni populaciji (in ne samo vipovcem), so v prvem krogu mariborske Viole glasno izrazile, kaj hočejo. “Hočemo pivo!” so kričali v prvem krogu proti Zavrču. Kot se je izkazalo, so si piva po tekmi – pivce za živce – želeli sploh pri vijoličastih, saj sta po tej tekmi šla Aleš Mejač (krivec za gol Zavrča) in Dalibor Volaš (podajalec pri izenačujočem golu) morala v B ekipo. Mejač in Volaš sta se kasneje vrnila, pivo žal ne. So pa dobili po odhodu Šimundže tisto, kar so jasno sporočili Jurčiću: “Hočemo fuzbal!”
Najbolj sporen (ne)ofsajd sezone? [Screenshot: prvaliga.si]NAJBOLJŠI PR • MESTNA OBČINA (Koper) Kot nama je v Ofsajdu 8 povedal Simon Maljevac, so se v Kopru odločili za prav poseben način komuniciranja z mediji. Ker so se hermetično zaprli [morda zato, da so se ob prihodih in odhodih malo bolje najprej prešteli po sistemu prvi, drugi, prvi, drugi…], so tako vse novinarje raje napotili kar na mestno občino Koper. Koliko dela imajo tam zavoljo vprašanj, povezanih z delom župana Borisa Popovoviča, pa je znano… Ampak! Pozor! Koprčani, ki imajo stalno prebivališče v Kopru, na Bonifiki zgolj pokažejo osebno izkaznico in – hop! So že noter!
NAJBOLJ MODNI TRENER •ANDREJ KASTREVEC (Krka) Andrej Kastrevec je že sam po sebi impozantna pojava. Najbrž zaradi gologlavosti? Mogoče, možno. Gospod, ki te dni obhaja leto dni, kar je sedel na klop Novomeščanov, najraje nosi črno kombinacijo. Črne hlače, črni suknjič. No, za osončeno gostovanje Maribora na Portovalu si je omislil še dodaten modni dodatek. Črna očala. Gangstersko, vam povemo. Res. Nekaj časa je delovalo, vijoličasti so delovali še kako prestrašeno, na koncu pa – ko je Kastrevec zaradi vse bolj zahajajočega sonca že snel očala – odnesli vse tri točke.
DRUGI NAJBOLJ MODNI TRENER • MARIJAN PUŠNIK (Olimpija) Marijan Pušnik ne deluje ravno monotone sorte. Najbrž res ne. Zato ima najbrž v pogodbi, predvidevamo, določeno, v kakšni opravi naj predstavlja Olimpijo. V toplejšem delu je to bil zeleno-beli šal Olimpije, sledil je fluorescentno zeleni pulover, ki ji je, ko je stisnil mraz, dodal še zeleno jakno, s katero je bolj viden od vseh redarjev na stadionih gor in dol po državi.
MIŽEČI SODNIK • MILOVAN NIKOLIĆ (Kanal A) Glavna težava Milovana Nikolića ni ta, da ni pretirano televizijčen, še zlasti pa ne za komercialni tv. Njegova glavna težava je, da ne ve točno, zakaj je tam. Ali pa mu nihče še ni povedal. Nikolićev življenjepis je, okej, skrben in to, vendar še vedno ne takšen, da bi lahko komentiral tako sem-in-tja delo sodnikov, ki so sodili hudo bolj pomembne in zahtevnejše tekme od njega. Če je Mateo Beusan iz HTV k nam pred leti prenesel “Oko sokolovo”, ki smo si ga tako želeli, no, potem gospod Nikolić gotovo ni to. Apologeta (pre)dobro plačanih sodnikov, ki so največji poraženci jesenskega dela prvenstva in bi morali vsi skupaj na resne priprave [in po možnosti pred občinstvom, ker jim večje število gledalcev povzroča hude preglavice], pač ne potrebujemo. Takega že ne.
REKORD LIGE • MIRAN VUK (Zavrč) Ne potrebujemo Slavka Jeriča [MMC], da bi ugotovili, kdo je podrl rekord. Itak. Miran Vuk. Trenerja je zamenjal kar štirikrat: začel je Ivica Solomun [“On nam je zapravil Evropo!”], nadaljeval je Slavko Matić, ki je na sedmih tekmah petkrat zmagal & dvakrat remiziral in odšel v Koper [“Tam je dobil 3.000 EUR in stanovanje!”], Vuk je stopnjeval z vele imeni in pripeljal Petra Paculta za vsega dve povprečni tekmi [“Za ta denar pričakujem od njega več!”], dokler se ni odločil za Milka Djurovskega, ki je v Zavrču na štirih tekmah spravil Zavrč v polfinale pokala [prek Drave] in zbral dva remija ter uspel povedati predvsem to, da je za Sportal končno povedal, kakšna napaka je bila, da se je pred sedmimi leti odločil in šel za trenerja v Maribor in ne Olimpijo, da bi se na koncu Solomun vrnil nazaj na začetek. Najbolj bizarno? Zavrč je še vedno peti [mesto, kjer je končal v prvi in drugi sezoni med elito] in še vedno z resnimi možnostmi za Evropo. “V Lendavi!” pravi Vuk, če ga vprašate, kje bi igrali evropske tekme. Doslej so slovenski klubi v tej sezoni opravili devet trenerskih menjav.
PRESTOP JESENI • ALBERT RIERA (Zavrč) “Skupaj lahko tega dojenčka vzgojimo, krepimo in tudi izobrazimo!” je ob prihodu rekel Albert Riera. Ni kaj, Miranu Vuku je uspelo… Ma, vse. Samo da sta Slavko Matić in športni direktor Dušan Petković kmalu odšla, Riero pa pustila v Halozah. Španec, ki je bil v kadru Španije leta 2008, ko je furija prvič osvojila Evropo, je doslej na 8 tekmah zbral 437 minut, 2 asistenci in 2 rumena kartona. Gola še ni zabil, je pa ponudil že nekaj prečk in vratnic. Glede nato, da ima ženo in tri otroke v Omsku, mu Vuk pušča prosto med reprezentančnim premorom. Še vedno pa je menjava Zlatan Muslimović (prej BiH) – Albert Riera (prej Španija) v majici Zavrča, ki je nekako prišla tudi v roke Pepeja Reine, še vedno kultni prizor. Ja, to lahko uspe samo Miranu Vuku.
Foto: Zavrč
NAGRADA ŠTEFANA ŠKAPERJA • MARCOS TAVARES (Maribor) Nagrada sicer uradno nosi tega imena, a bi jo lahko. Šestnajst let je že, kar je Štefan Škaper brcnil uspešno še zadnjič žogo. Bil je 29. avgust 1999, v dneh, ko se je Mariboru mudilo prvič v ligo prvakov. V 18. minuti tekme v Velenju je Škaper zabil še svoj zadnji in 130. komad v PLTS. Deveta sezona, 226. tekma. Dras in gol! Mura je na koncu tekmo dobila z 1:2, Škaper pa je do danes ostal tudi najboljši v hat-trickih. Do 130. se je še lani, ko je Marcos Tavares s 17. zadetki znova postal najboljši strelec lige, zdelo neverjetno daleč. Ampak letošnje prvenstvo bo drugačno. 17 ne bo dovolj. Gole je treba štepat’ in Tavares je resno zavihal štucne. Prišel je že do 112. gola, letos jih ima tako že 10. Če bo tako priden in zdrav in na voljo še naslednjo sezono… Se zgodi, da bo Štefan Škaper, prvi golgeter Prekmurja, nekega dne celo ujet. Do takrat pa, slava mu!
NAGRADA ZORANA UBAVIČA • ANDRAŽ ŠPORAR (Olimpija) Prav v soboto, na dan derbija, se je bil poslovil. Zoran Ubavič. Nadkralj. Takega golgeterja zlepa ne boste našli. 142 tekem za Olimpijo in 112 komadov. Bamf! To je bil kralj. Njegovih 29 golov iz prve sezone 1991/92, ki je štela 40 krogov in je v njej sodelovalo vse živo [Ljubljana je imela kar 4 klube med elito], je še danes nedosegljivih – najbližje sta prišla Sašo Udović [1992/93, Olimpija] in Štefan Škaper [1994/95, Beltinci] s 25 komadi. Kot sta nedosegljiva tudi 102 gola, ki jih je takrat sprašila Olimpija, ki pa je letos na dobri poti, da se temu približa [50 golov po polovici prvenstva, ki pa ima 36 krogov]. Andraž Šporar je pri 17 golih, od tega je kar tri štihnil na dveh derbijih, in bi lahko prišel blizu, če bo le ostal v Stožicah.
NAGRADA SEBASTJANA GOBCA • RAHMANOVIĆ & ŠME (Koper) Gobec, ki se je lepo poslovil tako, da je videl Celje znova v Evropi in zdaj pomaga v vlogi športnega direktorja, je rekord tako po številu nastopov (488) kot tudi rumenih kartonov (146), čeprav je bil Amir Karič (110 rumenih kartonov) dostojen tekmec. No, trenutno ima največ rumenih kartonov Amar Rahmanović (Koper, 8 rumenih), ki pa je po točkah nefairplay lestvice za soigralcem Denisom Šmejem (4 rumeni, 1 direktni rdeči). Ampak… sezona je še doooolga. Sicer pa Koprčani vodijo tudi pri ofsajdih.
Evo. Polovica prvenstva PLTS je… Mimo. Točno na polovici smo, dame in gospodje! In nekaj stvari je že jasnih. Največ ofsajdov ima – Koper. Daleč največ. Jah, pa bi človek pričakoval, da bodo prav v Kopru, kjer biva naš bojda najboljši sodnik zadnjih let, najbolje vedeli, kako nadmudrit ofsajd zanko..
Ko je šlo tako daleč, ko nismo več vedeli, kje se igrišče sploh konča in kaj pomeni za ofsajd, če se igralec vrže v avt [Euro 2008], sem vprašal kar Damirja Skomino. Takrat je bil še zgolj četrti sodnik in celo v tej vlogi stopil na sceno na tekmi Avstrija – Nemčija, ko je bila cela štala in celo kazni. Kdo bi bil vedel, da mu mednarodno kariero pohabil ravno ofsajd. V Parizu. Dva ofsajda. Uf.
Ampak Skomina je takrat na vprašanje, kako bi razložil ofsajd nekomu, ki pojma nima, povedal, da ne bi uporabil besed, temveč igrišče ali, vsaj, posnetke. In ja. Ofsajd je res zajebana stvar. Ni tako izi, kot vsi mislimo, da je. Angleži so si šli pravila razlagati po svoje, da je stvar še bolj zakomplicirana. Ampak, eto, uradno, da ne boste rekli, da nismo prebrali in se napiflali. Najdete tukaj. Zdaj pa… Rekorderji in vsi, ki so se ujeli v prepovedanem položaju. Uradno. Pri statistiki sem si pomagal s podatki minute-by-minute, ki jih tipkajo bolj ali manj vestna očesa statistikov Prve Lige Telekom Slovenije.
Gospod, ki pove, zakaj je tako, kot je [Screenshot: Kanal A]
POSAMIČNO [18. KROG]
15 – Jaka Štromajer [Koper]
14 – Josip Ivančić [Koper]
14 – Andraž Šporar [Olimpija]
14 – Marcos Tavares [Maribor]
14 – Blessing Eleke [Gorica]
12 – Ivan Firer [Celje]
REKORDI – POSAMEZNIKI 4 – Ofsajdi na eni tekmi [Andraž Šporar, Josip Ivančić]
5 – Zaporednih solo ofsajdov na štirih tekmah [Dejan Glavica]
Če bi Handanović tu žogo odbil, … [Screenshot: Kanal A]
KLUBI [18. KROG] 49 – Koper
43 – Olimpija
42 – Maribor
33 – Celje
31 – Krka
30 – Krško
28 – Domžale
27 – Zavrč
24 – Rudar
21 – Gorica
REKORDI – EKIPNO 3 – Tekme zapored brez ofsajda [Rudar, Krško]
TEKME BREZ OFSAJDA Celje – Zavrč (2:1, 6. krog)
Domžale – Krka (3:0, 14. krog)
NAJVEČ OFSAJDOV NA TEKMI 9 – Rudar – Olimpija [2:7]
8 – Rudar – Celje [1:7]
Najbolj sporen (ne)ofsajd sezone? [Screenshot: KanalA]
1. FC LUKA KOPER [49 ofsajdov]
#1. – #9.: 23
#10. – #18.: 26
POSAMEZNO 15 – Jaka Štromajer
14 – Josip Ivančić
3 – Ivica Guberac, Goran Galešić, Amar Rahmanović
2 – Mitja Lotrič
1 – Denis Halilović, Dalibor Radujko, Domen Črnigoj, Jan Andrejašić, Damir Hadžić, Patrik Posavac, Sven Dedić, Davor Škerjanc.
Taka klasična, obič(aj)na, medtedenska zmaga. Okej, saj vem. Ni. Šest komadov na hladno sredo ni, ono, nekaj običajnega. Ne pride vsak teden. So pa običajne take tekme, če ima klub resne ambicije po ambicijah. To, prav to, Maribor spet ima. Cilja tja. Na vrh. Itak. Gladkih 4:2, ki niti enkrat, niti ko se je ustavila igra sredi prvega polčasa ali ko je Gorica takoj po odmoru znižala na 2:1, ni dajala vtisa, da bo G0rica odnesla kaj več kot upanje, da bo naslednjič v Ljudskem vrtu še vedno tako visoko na lestvici. In da bo prišel ta dan, ko bo po petih letih spet nabila vijoličaste. Maribor? Izi-pizi, dokazal je, da ima širino v kadru [Dino Hotić!] in da je remi na sobotnem derbiju [2:2] vzel kot napredek in motivacijo za naprej. Krunoslav Jurčić drži poskakajoče pubece na gumitvistu z Olimpijo.
Ravno na takih tekmah se dobiva prvenstva, na takih v nizu, med tednom, ko padeta temperatura in obisk. Od štirih zadetkov Maribora si je Gorica kar dva zabila praktično sama, saj je Alen Jogan podaril žogo Sintayehu Sallalichu, nato pa še brcnil v lastno mrežo odbitek istega igralca. To je res slab dan. Uf. Boli. Prvi gol Ibraimija pa je bil protinapad, kakršnega so Goričani najbrž na poti na tekmo planirali sami, četrti pa opomin, da se tako pač v Ljudskem vrtu nima smisla odpreti [kar so letos izkusili najprej Krčani, nato Koprčani in nazadnje dvakrat Velenjčani].
In dva prejeta zadetka? Prvi je bil iz ofsajda, drugi pa iz pomanjkanja zbranosti na samem koncu, čeprav je bila priložnost še za 5:2, kar je pač dvoreznost Srebrničevega sistema [Gorica ima na četrtem mestu bizarno gol razliko 29:30]. In drugo? Maribor je dovolj hitro rešil tekmo, da je lahko Jurčić radodarno talal minutažo. Dino Hotić 25 minut, Damjan Bohar 20 minut. Sledi pet ugotovitev.
Gregor Bajde x4 Rudar. Krka. Olimpija. Gorica. Še mesec nazaj je bil Gregor Bajde tretji napadalec. Bil bi morebiti četrti, če ne bi Dalibor Volaš imel svoje “zgodbe”. V sistemu z enim napadalcem in tretji napadalec? Uf. Zdaj je prvo ime mariborskega napada, z dolžnim spoštovanjem do Marcosa Tavaresa, ki mu je nastavil gol proti Krki tako, kot mu ga je tokrat Marwan Kabha. Bajde je najbolj agilen izmed vseh napadalcev, z največ zagona, želje in gibanja. To je tisto, kar so vijoličasti potrebovali, čeprav smo nekateri sprva v fanta, ki je prišel iz Celja, tudi nekoliko dvomili. Zdaj ne dvomimo več. Gregor Bajde je v top formi.
“Čakal sem, da sem Bajdeta spoznal. Kajti vsakič, ko smo imeli reprezentančni premor, sta skupaj s Hotićem odšla v mlado reprezentanco. Čakal sem na ta znak, da je živ(ahen). Dobil sem ta znak v Velenju, ko smo izgubili 0:1 v pokalu. Ima energijo.Vprašanje je bilo samo vstopanje v tekme, ima dobro energijo. Mislim, da bodo tudi drugi lahko pokazali to,” je povedal Krunoslav Jurčić po tekmi. Statistični fakt za Jurčića: Bajde je vse štiri gole zabil, če je začel tekmo.
“Čakal sem na ta Bajdetov ‘znak’!” – Krunoslav Jurčić
Sodniki res niso problem #plts? Blessing Eleke je dal enajsti gol, kar pa bi moral biti njegov štirinajsti ofsajd [ta je sicer prišel na vrsto malo kasneje]. Tako ste vsaj pisali in govorili, takoj po golu. Imeli ste prav, tako se vidi tudi na posnetkih. Eleke – čisti ofsajd. Nov feler. Obupen. Meter v ofsajdu. Mariborska klop je vstala, Jurčić je krilil, za njim še igralci, a manj kot v Ljubljani – zavedajo se, da jih publika in javnost opazujeta. In da ima lahko jamranje nad sodniki [razen če spisete maturitetno dolg esej, kot so to storili pri Domžalah] tudi kontraučinek. Igralci Maribora so skočili in predvsem kazali na Francija Pavliča [Laze v Tuhinju], prvega pomočnika anemičnega Dejana Balažiča [Ljubljana]. Maribor je sicer takoj znova povišal, vendar znova so sodniki posegli ne samo v igro, ampak tudi v rezultat, kar pa tokrat ni dalo podpisa na lestvici.
Čas je, da nekdo za takšne napake odgovarja. Pa nekdo višje od Drečnikov in Pavličev. Liga je pač – to lahko po polovici prvenstva že rečemo – postala prevelika za sodnike, nevajene takega pritiska. Pol Ljudskega vrta se je smejalo, ko Balažič ni upal pokazati rumenega kartona Sallalichu za rokometni vložek. Pač. Nikomu ništa.
Učinkovitost Maribora v napadu Največja prednost Jurčićevega Maribora je v zgornji četrtini terena. Torej vse, kar je naprej od zadnjih veznih/drvarjev. Tam Maribor preprosto zmore več, čeprav je prvi polčas po prvem in pred drugim golom dolgih 20 minut znova spomnil na tiste “anti” čase, ko je Ante Šimundža verjel, da bo žoga že nekako prišla do gola. Sama od sebe. Hvala bogu je to preteklost. Ne še povsem, a je. Kar se je prej na sredini končalo, se zdaj začne. Žoga pride do napadalcev, ampak se za to gara in pomaga, ko se igra s hrbtom proti golu [Tavares].
Gregor Bajde se je na levi strani tudi dokazal kot hvaležen, trpežen in predvsem kondicijsko suveren igralec, kakršnega takšen Maribor nujno potrebuje. Nekoliko je bila vprašljiva znova le igra Ibramija – ob odsotnosti Dareta Vršiča: znova je dobro mislil, a je to počel prevečkrat, čeravno ni sam kriv, da gre žoga vedno k njemu. Maribor pod Jurčićem z manj kakovostnimi tekmeci precej lažje igra. “Prave” pa premalokrat dobi. Zato je motivacija, ko pridejo na vrsto tako (ne)razpoloženi tekmeci, toliko bolj ključen faktor.
Preveč odprta Gorica? Človek bi pomislil, da Miran Srebrnič ni bil branilec v svoji igralski karieri. Vse stavi na napad… Ni plač, ni obrambe? Pa saj… prvih četrt ure je še šlo. Andrej Kotnik je na levi strani stal tako visoko, da ga je še Aleš Mertelj, provizorični desni bek, čudno gledal. Stavili so na protinapad, pa jih je prav to pokopalo takoj na začetku. Nato pa obupna predstava Alena Jogana, ki je podaril drugi gol in dal tretjega. Res obupno za Srebrničevo četo, ki bo ena tistih, ki komaj čaka na zimski premor, saj so vse dlje tisti časi, ko so resno krojili vrh lestvice.
Še gol Elekeja, ki bo imel vse več razlogov za odhod, je bil dosežen iz ofsajda. Obramba pa živa groza. Mariboru so podarili zmago. Na mestu je bilo vprašanje, zakaj je Maribor za Gorico tak bav-bav. Štirikratni državni prvaki, ki so vijoličastim z nekimi drugimi fanti v predprejšnji sezoni snedli pokalno lovoriko, niso vijoličastih premagali že od leta 2011. In to v štirikrožnem sistemu. Srebrnič? “Odločile so naše napake, proti Mariboru moraš biti pa 100%, če želiš odnesti vsaj točko.”
Zimski obisk: 2.000 Maribor [500 Ljubljana] Dva tisoč duš – ko zveš hkrati, da jih je v Ljubljani četrtino tega – niti ni tako malo. Jap, še enkrat, sploh če je po derbiju v Stožice štiri dni kasneje prišlo zgolj 500 gledalcev. Oziroma v Krškem še 100 gledalcev več kot v prestolnici. Uf. Bizarno. Postderbi efekta torej ni bilo, res pa je, da bo pravi efekt derbija viden za vikend, ko Maribor v soboto gosti Zavrč, Olimpija pa v nedeljo Gorico. Okej, Kanal A, bojda rešitelj slovenskega ligaškega fuzbala, ki pač planira svojo shemo očitno dovolj vnaprej, da prestavljenega kroga ni uvrstila na spored v času, ko ima svoj vse bolj prodoren produkt Svet.
Obisk v Ljubljani in odločitev Kanala A po derbiju nekoliko izgublja na momentu, saj je do zimskega premora še nekaj zanimivih krogov, nenazadnje pa Olimpija in Maribor tečeta mrtvi tek in samo čaka se, komu bo prej spodletelo. In takrat bi vsak rad bil zraven. Res pa je, da takšna premoč – kot v zaostalih tekmah 18. kroga – pač nima takega draža kot izenačeno napeti derbi. Čaj za novinarje – takoj po prvem golu Ibraimija – je znova lepa gesta Ljudskega vrta, saj vse tiste, ki tipkamo med tekmo, pošteno nazebe v roke [fond za rokavice, s katerimi se lahko tipka, bomo kmalu odprli, nato pa razpisali referendum za benificirani delovni staž].
Rahela HT. Jap, lahko si zapomnite samo končnice. Gre skozi. RHT. Morda, nekega dne. Kratice bi šle skozi. Itak! Sicer pa je Rahela Horvat Toš. Itak pa… Kakorkoli že se bo že poimenovala. Ratalo ji bo. Bo? Bo! Mora! Okej, pretiravam, pa ne da bi izvajal zdaj tu pritisk nad šestnajstletnim čudežnim dekletom iz Maribora. Ampak, dragi urbanci, drage urbanke… Kako me je minuli petek na muzikalu Alica v čudežni deželi prilimalo na zic! V amfiču, za katerega bi rad napisal, da je dobri-stari amfič II. gimnazije. Ni, itak, da ne, sploh odkar ni več balkona. Toda… S takimi predstavami, kot je Alica v čudežni deželi amfič piše novo zgodovino. In to kakšno! O. Moj. Bog. Rahela HT. To. Morate. Videt. Slišat. Gibat. Zapet. Odigrat. Rahela HT. O. Moj. Bog.
Na premiero, tam konec oktobra, nisem šel, ker sem se pri Romeo+Juliet resnično zajebal z izbiro spremljevalke, ki se je pred predstavo, med predstavo in po predstavi šuntala z mojo prfokso nemščine, ki ji je kdo-ve-kaj vse natvezila za vsa tista leta, ko sem pisal na testih stavke tipa »Ichhat ein fahrrad gerriden wollen sein werden!« Zato sem rekel: a-a. Bom počakal na redno predstavo in šel med froce. Okej, vem, premiera je premiera. Pa naj bo. Sploh pa je bila ena druga prednosti. Kooooončno sem lahko nekaj napisal o EST-ju, ker sem se na Večeru pač, če se je le dalo [po lekciji na prvi praksi leta 2003, ko sem fotra klical in vikal v slušalko], izognil pisanju o »fotrovi gimnaziji«. Še ko sem se upognil, požrl cmok svojega profesionalizma [in ugotovil, da imam previsoke standarde glede nato, kakšno dno koplje slovensko novinarstvo] in šel v Bolzano z EST-om ter tam spoznal neprekosljivi talent Maje Keuc, sem skratka pomislil, da na debelo kršim novinarski kodeks, ker je foter ravnatelj. E. Odnesite si kodeks nekam. Nisem jaz kriv, da sem se rodil. In ,e, zdaj sem končno lahko šel kot kao recenzent. In pokasiral. Zaliman zic. Brada do tal. O. Moj. Bog.
Še samo pol tega, okej, celega odstavka in bo dovolj o meni. Bom povedal, zakaj. Videl sem vse EST muzikale od Aladina [1997] naprej. Manjkajo mi torej tisti prvi trije kultni: Fantom iz opere [1990, Phantom of the Opera], Nesrečniki [1991, Les Miserables] in Mačke [1992, Cats]. Ker sem pač bil mulo. Aladin, Briljantina, Levji kralj, We Will Rock You, Feel the Beat, Deček z džungle in Romeo+Julija pa sem videl. Nisem zaradi tega dejstva stručko za muzikale, eh, kje pa. Nisem stručko. Okej? Okej. Sem jih pa nekaj videl. Tudi v Londonu. In Križankah. In tak. Pač. Fen? Ne bi ravno rekel, čeprav je Grease res še vedno nekaj najboljšega, kar je film spravil skupaj. No, poleg Moje pesmi, moje sanje.
Torej… Ja, da preidem na poanto. Bilo je nekaj vlog, ki so te sezule. Ali pa celo obule. Jani Kancler je bil oh in sploh, turbo mega, iber, fultrefer Danny Zuko. Jani je bil to, kar je danes Cristiano Ronaldo. Pr’mejdun, da je bil. Izrezani John Travolta, ampak taki, naš, štajerski. Šmeker, rocker, zvezda, nadcar. Olivia Newton-John pa je v Tini Pečar in/ali Maji Pihler [takrat slednja ni bila še ne Stermecki ne Bilbi] ni imela le dostojni naslednici v vlogi Sandy Olsson. O, ne. V Tino si se zaljubil, direkt, sploh kot osmošolec. Z Majo si pa pel in delal vragolije. Sanjaril sem in šel muzikal gledat vsaj petkrat. Bum, tresk, dras! Vsaka zmaga, vsaki gol, nikol mi ni dovol…
Tako izrazito, izstopajočo, nepozabno predstavo je [kot rečeno, ne štejem prvih treh] imel le še neponovljivi Primož Bezjak [ja, tisti Primož Bezjak] v vlogi Duhca v Aladinu, kjer je haral na dolgo in široko, povozil celo sceno in celi ansambel. Maradona, Jimi Hendrix, Don Draper. Nato pa so z novim tisočletjem muzikali na Drugi zavili v bolj kompaktno smer. Saj so nekateri res poželi zaslužene aplavze, nenazadnje Maja Keuc, ki pa sploh ni imela glavne vloge. So bile izstopajoče vloge, so bili top liki. So. Ampak ne tako top.
Do petka. Do Alice v čudežni deželi. O. Moj. Bog. Direkt to sem nakracal na facebook. O. Moj. Bog. Povozilo me je. Odprlo oči, ušesa, nos, usta, kocine. Že tam nekje, v drugem prizoru. Rahela HT, oblečena v priskrčano modro oblekico, majhen otroček, tako krhek, nežen, ampak navihan, zvedav, razigran, je visela dol iz štrika, na škripcu. In pela. Lucy in the Sky With Diamonds. Za zjokat dobro. Za. Zjokat. Dobro. Takega šusa ni bilo vse odkar je Jani Kancler med Greased Lightning skakal po onem jugecu/fičotu v Briljantini, e, tako dolgo nisem fasal tega občutka. Da gledam… Presežek, kvaliteto, sfingo, peterobojko.
In potem… Nimaš šans, da uganeš, koliko je stara. Po eni strani je res šestnajstletnica, drugi letnik, čeprav je hitro tudi na videz kako leto več, po drugi pa je ob zlasti moškemu delu zasedbe tako drobna drobtinica, mali cukrček, ki pa se v dveh urah in pol razsipa po odru v skorajda vseh kadrih. To je sladkor, ki se vam iz vrečice pet gramov vsipa po mizi, po vseh vaših kolegih. Ki vas gledajo in se vam čudijo. Da ste tako… (ne)normalni!
EST. II. gimnazija.
Na odru je Rahela, koliko, 95% časa? Tekst, ples, komadi, igra, predstava. To je, dame in gospodje, moderni peteroboj. In Rahela HT tako prepriča, da jo kar vidite. Ne, ne več tukaj. Tam, v West Endu ali na Broadwayju. Okej, saj je logično, da izstopa, če pa je naslov predstave Alica v čudežni deželi, ona pa igra Alico. D’oh! Itak! Ona je Zlatan Ibrahimović v dobri ekipi, Jimi Hendrix v dobrem triu, Josip Murn v dobrem kvartetu. Zaradi nje je Alica v čudežni deželi najboljši muzikal EST vsaj zadnjega desetletja. Top 3? Tu nekje.
Kako tako punco sploh vprašati za intervju? Trajalo je, da je odpisala na FB. Ko je, ni imela nobenih tistih bojazljivih podvprašanj, za katera bi bilo povsem normalno, če bi jih imela. Ne. Le če bi šlo, v torek, 13:45, nasproti Druge. Seveda. Itak. To je to.
In potem pride. Oblečena tako, kot so oblečene vse tiste sošolke, za katere rabiš tri konference, da si zapomniš njihovo ime. Sveže oprani, gosti lasje ji prekrivajo še kolena skoraj. Ampak njena velika očala poudarijo ta neskončni pogled. Igriv, prikupen, avanturističen. In večja je v živo. Čisto res. Na odru tako majhna, v živo pa… Ne bi naciljal, da je stara 16, a-a, ni šans. Sede, začne govoriti. Nič treme, nič strahu. Nič. Pismo, še ljudje, ki redno dajejo intervjuje, imajo tremo. Ona pa nič. Ne, ni to nonšalantnost ali, bog ne daj, zvezdništvo. Ne. To je ta prvinska iskrenost. To je… Rahela. Alica. Rahela? Alica? Rahela! Alica!
Naročila je čaj z meto in vljudno, nasmejano in razigrano počakala na prvo vprašanje.
Rahela, že v sedmem razredu si izrazila željo, da bi nastopala v – muzikalu. Prišla na avdicijo EST. V sedmem razredu!
»[vskoči] ‘Izrazila željo’ je zelo relativen pojem. Šla sem v sedmem razredu na šolo muzikala, kar je bila predpriprava za EST, ki je takrat menjaval del vodstva. Bila sem sprejeta, ampak ‘izrazila željo’ je relativna izjava zato, ker sem to željo izrazila že pri štirih letih.«
Štirih?! Večina punc izrazi željo za… Ne vem. Še malo soka. »[smeh] Vem, vem. V nekem trenutku je moj oče na gramofon dal vinil Fantoma iz opere. Prvi muzikal, ki sem ga kadarkoli slišala.«
Pa te, pri štirih letih, Fantom ni nič preplašil? »Ne, najbrž, ker mi je ati razložil, za kaj gre. Od takrat dalje je to bil in bo moj najljubši muzikal. Tako me je prevzelo, da sem se že v vrtcu začela ukvarjati z baletom. Fantom je bil morda, ko zdaj pomislim, takšen motiv zato, ker je bil opera v operi. Vse je imel. Z mamo pa sva potem šli še na II. gimnazijo gledati Levjega kralja in… Sanje. To. Sanje.«
Ampak tako rosno mlada, kaj, dvanajst let, pa na avdicijo? Te ni zdelala trema, ko si se začela dotikat sanj? »Prednost sem imela zaradi baleta, saj sem tremo znala dati na stran že na produkacijah SNG-ja. Na avdicijo sem pa šla, čeprav sem bila pod minimalno starostjo. Kar bo, bo. Nič nisem imela za izgubiti, dušo sem dala noter in…«
…In takoj dobila vlogo Julije v Romeo + Julija. »Ja, eno izmed Julij, hehe. Tisto resda ni bila večja vloga…«
Oprosti, težko boš našla večjo vlogo od trenutne Alice [smeh]. »Ja, ja, pardon, saj vem [smeh]. Med premikom EST iz Romea in Julije v Alico sem se tudi osebnostno zelo spremenila, to sem mislila. Človek se pač baje največ spreminja prav v tem obdobju.«
Ja, drugi letnik je križ, ja. »Aha. Pade malo uspeh v šoli, hihi.«
Kakšen uspeh si imela kot fazanka? »Odličnega.«
Čakaj, ples, petje, igranje, balet, jazz petje… Če polijem ta čaj po tleh, boš hodila po vodi? »Ne, to ne [smeh].«
Beli zajec. Čudežna alica.
Začela si torej z baletom? »Ja, ker me je pri baletu najbolj navdušilo, da lahko pogovor izraziš s telesom. Komunikacija brez besed mi je v tej obliki tako všeč. Da pojasnim: recimo, če imate v baletu masivno sceno, kjer ima nekdo solo na sredini, v ozadju pa je ogromno statistov, kao dvorjanov, si druga oseba že zato, ker gib ni običajen način komunikacije. Stojiš, v ozadju, pa vseeno ‘govoriš’.«
Res pa je, da je plesa nekoliko manj v tej Alici v čudežni deželi kot recimo v Levjem kralju ali Dečku iz džungle. »Drži, ampak na to ne morem vplivat’, hehehehe.«
No, pa saj itak »plešeš«, tudi ko sediš. Zdi se, kot da nikakor ne moreš biti pri miru. Popravljaš si obleko, lase, migaš z glavo, rokami, koleni… Del igre ali je to tvoj karakter? »Ne, ne – igra. Podzavestno to počnem zdaj, ko sem prisvojila Alico. Ko sem Alica, sem Alica. V nekem trenutku mi Rdeča kraljica v predstavi reče, naj ne migetam s prsti. Kot Alica pa prav to vedno počnem, razumete? E, to.«
Ker ti balet očitno ni bil dovolj, si končala tudi nižjo glasbeno šolo iz klavirja… Zakaj? »Klavir je bil zato, da bi lahko kasneje pela in spremljala tudi sama sebe. Najraje pa igram Schumanna.«
Ne Chopina? »Ne, Roberta Schumanna [smeh].«
Okej, in kje si potem ob baletu, klavirju, odraščanju, naganju staršem in še čem našla še čas za igro? »V šolskih predstavah [OŠ Ludvika Pliberška, op. a.] sem rada sodelovala in že v šestem razredu sem napisala predstavo Druge Julije, parodijo na Romeo in Julija. Pravo Julijo sta ukradli čarovnici iz Sneguljčice, Romeo jo je šel iskat’, a je na poti srečal toliko različnih Julij. Vse so malo zaljubljene vanj in ga skušajo osvojiti, na koncu pa se on združi s svojo pravo Julijo. In to smo igrali, vtaknili zraven sodobne pesmi, da je vse skupaj že imelo obrise muzikala.«
Ostane nama torej v tem tvojem peteroboju le še petje. »Pela sem poleg klavirja, ja, ampak šele v zadnjem letu sem začela hoditi na solo petje. Sem se pa osnov naučila v šoli muzikala na II. gimnaziji. Dve leti smo vadili in vadili… in vadili.«
Za Alico v čudežni deželi ste izbrani večinoma prvi in drugi letniki. Posledično zlasti ti deluješ krhko, mlado, zalo, mičkeno. Ampak imaš hkrati resnično zajetno, epsko, zahtevno vlogo. Kakšen občutek je bil, ko si izvedela, da boš – Alica? Je bila konkurenca za vlogo Alice velika? »Mogoče je bila moja prednost pred ‘konkurenco’, da sem že dve leti sodelovala v EST-u. Poznala sem zgodbo, prebrala sem knjigo, pogledala film(e), predstave… In že kot otrok sem imela na kaseti radijsko igro Alice v čudežni deželi, slovensko verzijo. Polovico sem znala na pamet! Vedno sem se identificirala z Alico, z liki, ki pobegnejo nekam drugam. Strašno simpatično!«
Pa ni prav Alica najbolj »normalna« v celotni zgodbi? »Hm. Meni se že v osnovi ne zdi normalna, saj pride v nenormalno okolje in se tam normalno obnaša, kar je po svoje nenormalno, če razumete, hehe?«
Razumem [smeh]. Večina »nealic« najbrž ne bi pogledala v zajčjo luknjo, padla v labirint? »Morda res ne.«
Ti, kot Rahela, bi šla v labirint? »Ja, takoj! No, nisem pa štartala na vlogo Alice. Najboljša vloga se mi je zdela vloga Rdeče kraljice, ker je tako… tako… tako… No, tako [zadržano prikupen smeh]. Zdi se mi, da nisem v realnem življenju takšna oseba, kot je Alica. Nisem tako otročja.«
Otročja ali otroška? »Otročja. Alica je v knjigi stara sedem let! Sedem! Morda sem jaz – kot Rahela – malo bolj odločna, hladnokrvna, saj se mi zdi, da so nekatere moje reakcije na odru pretirane, če jih primerjam s svojim življenjem. Med mano in Alico so in niso primerjave. Pričakovala sem, da bom Alica, nisem pa bila prepričana, da bom izbrana. Ko sem nato končno izvedela, me je pa postalo pošteno strah. Vedela sem, da ne bo več Alic v eni predstavi in da bom celotno predstavo tam, sama, na odru. Čutiti jo moram, biti moram Alica – to mi je šlo po glavi.«
Zdaj dobiš alternacijo, understudy v predstavi? »Ja. Ker vloga je res zajetna, urnik pa tudi.«
Rahela HT. Alica.
Kdo po tvojem mnenju bolj vpliva na koga: Alica na vse čudaške like ali ti liki na Alico? »Definitivno oni vplivajo na Alico! Ona je tujek v čudežni deželi. Moj glavni napotek je bil: Rahela, čudi se! Vsi liki okrog mene imajo strašno močne karakterje, ker so, no, pač – nori. So čudni, a hkrati zanimivi. Bolj jaz reagiram nanje kot oni name. Včasih se mi zdi, da me sploh ne ‘šmirglajo’, ono, kdo te ti si, Alica? A proti koncu sem vedno bolj vajena te čudežne dežele. V prvem prizoru pa sem najbrž res totalni kontrast vsem ostalim.«
Ni to že zaradi te prikupne, male, modre, izrezljane obleke? »Gotovo, ja, hehe. Moja obleka je najbolj praktična v celotni predstavi, definitivno! Najbolj zračna je, gibam se lahko v njej, plešem, skačem. Mislila sem pa na karakter: ne pašem ne v čudežno deželo, ne v realni svet.«
Se držiš napotka »čudi se« tudi kot Rahela? »Se, raziskujem, to že, ne reagiram pa tako čustveno na reakcijo drugih ljudi. Moj najlubši knjižni žanr, kar najbrž ne bo presenečenje, je znanstvena fantastika.«
Me ne čudi [smeh]. Slišal sem, da veliko bereš stripe? »Ja.«
In to v – srbščini? »Ker jih je v slovenščini premalo. Svet domišljije, svet umetnosti je ta čudežna dežela, po kateri lahko vidiš nekaj globljega tudi v vsakdanji realnosti, v vsaki stvari lahko odkriješ zajčjo luknjo. Zato sem najbrž sploh šla na gimnazijo, ker me je zanimalo vse, kar smo se naučili v osnovni šoli in naletim nanje vsak dan.«
Ko je padla odločitev za vlogo… Misliš, da je bilo bolj strah tebe ali umetniške vodje/koreografinje Maje Pihler in režiserja Matjaža Latina? »Najbrž smo bili vsi nekje tu-tu. Nov začetek za vse nas, zdaj smo gradili skupaj nek kompleksen lik, česar pri Juliji ni bilo. Doma sem veliko razmišljala o Alici, o tem, kako reagirati pri vsaki novi sceni, ki so si tako različne.«
Kako Rahela »izklopi« Alico? »Ko sem Alica, najdem vse tiste točke, ki jih ima Alica, pa še pretvarjam se malo zraven. Ko sem Alica, mojega življenja ni. Kot Rahela pa… Ne vem. Zdaj se mi zdi, kot da imam dve različni osebnosti. Ni to čar igre?.«
Je, seveda, nisi bipolarna, če me to sprašuješ. »Okej, hvala [smeh].«
Kakšna je Maja/Bilbi kot umetniški vodja? Ali Latin kot režiser? »Tako dobra človeka sta, ker lahko z njima sodeluješ in dodajaš. Sprejmeta tebe in tvoje ideje. Če ne bi sprejela toliko naših idej, bi bila predstava najbrž čisto drugačna. Ravno v pravi meri ‘nas’ vključita. Kot vodji sta zelo fajn.«
Februarja ste začeli, oktobra že premiera. »Ja. Zveni več časa, kot je bilo potem dejansko. Pomembne so ustaljene vaje, seveda, vendar največ smo naredili med poletnimi počitnicami, ko smo se lahko fokusirali res na to. Ni bilo distrakcij šole ali česarkoli drugega. Zdaj šola malo trpi, ker nimam polovico zapiskov… Ampak je vredno, res je vredno.«
Po petkovi predstavi – kot vsaki drugi – so obiskovalke, mlade učenke osnovnih šol, takoj tekle do fantov, ki so igrali v predstavi… Kaj pa ti? Si oblegana, si zvezda? Pazi, ne sprašujem te v okvirjih oddaje Slovenija ima talent. »[smeh] Mogoče se to, da sem Alica, sliši malo bolj pomembno kot dejansko je. Ne zdi se mi, da bi se kaj posebej spremenilo pri mojem odnosu do drugih. Znotraj EST-ja pa se pozna, da smo se pri Alici zelo zamenjali, sama pa se nisem imela časa toliko družiti z ostalimi kot oni med sabo. Včasih sem zato morda kanček izolirano, ker je vloga tako zajetna. Ampak funkcioniramo res dobro, še vedno smo tim, sprejeta sem toliko, kot želim biti.«
Kaj pa sošolci? »Če bi sama to potencirala, prišla v razred in rekla ‘čujte, jaz s’n pa Alicaaaaa!‘, bi bilo najbrž drugače, ja, hehe.«
Da taka nisi, se vidi iz aviona. »Vem [smeh]. Nič posebnega ni, itak pa ne vem, koliko sošolcev je predstavo že videlo. Nihče me ne ustavi na hodniku, res pa je, da če ne bi hodila v EST, me res nihče na šoli ne bi (pre)poznal. V kakem trenutku zato spoznam, da me ‘pozna’ več ljudi, kot si mislim, da me.«
RHT.
Omenil sem osnovnošolke in osnovnošolce, ki predstavljajo (naj)večji del obiskovalcev predstav EST. A že zaradi teksta, delno arhaične angleščine, dvoumnih dialogov in dolžine se mi je predstava morda zdela kanček zahtevna za učence pod devetim razredom. Tebi? »Kot zgodba je Alica v čudežni deželi primerljiva recimo z Medvekom Pujem. Prebereš/poslušaš jo lahko že pri štirih letih in določene stvari razumeš. Ne vsega, pač vzameš nek delček. Drugače jo dojemaš nato pri 20. ali 60. letih. Vsakič jo dojameš drugače v neki novi polnosti. Zelo majhnega otroka lahko pripelješ na Alico, mu bodo pač zanimive druge stvari, nekaj bo pa gotovo odnesel. To, e, to je prednost muzikala, ker je tako vizualen. Če bi igrali dramo, bi bilo gotovo drugače. Ples, petje, skakanje, kostumi – saj zgodba je lahko potisnjena tudi v drugi plan. Odrasli ljudje bi najbrž drugače gledali predstavo celo od mene.«
Matjaž Latin, ki je pri svojem fotru našel navdih za stari rock, je vtaknil vse od The Beatles, Pink Floyd, The Doors pa do Toma Jonesa, Toma Waitsa, Donovana, Jefferson Airplane, Queen in Rolling Stones. Povej mi, si poznala že od prej pesem Lucy in the Sky With Diamonds [1967]? »Z’aj pa tak’…! Hehe, Beatle sem poznala že od – nekdaj. Res, od nekdaj sem jih poslušala. Ko smo slišali, da bo muzikal Alica, smo že mi ‘gušili’ za Lucy in the Sky With Diamonds [smeh]. Pašejo v predstavo [tudi I Am the Walrus, op. a.], sem pa Beatle nekoliko prerasla morda v zadnjih letih, ampak se vedno vračam k njim.«
Končate pa z You Can’t Always Get What You Want od Rolling Stones. Kako doživljaš stari rock v Alici? »Osebno sem fan klasičnih muzikalov – kot je v Alici skladba Beyond the Sea, ta del je zame najlepši v predstavi – vendar na tematiko klasika ne bi tako ‘pasala’. Če bi sama režirala ta muzikal, bi izbrala podobno muziko. Kako strašno paše Jefferson Airplane in komad White Rabbit! Uf! Pri mački tudi recimo kaj drugega kot What’s New, Pussy Cat niti ne bi moglo biti«
Bo tvoja generacija zdaj prvič slišala Jima Morrisona? »Hm, znotraj EST smo vsi glasbeno razgledani in smo bili te glasbe zelo veseli. Širše pa… Do muzikala je že v osnovi publika prizanesljiva, ni pa ta izbor del tistega, kar je recimo najbolj priljubljeno sedaj med mojimi vrstniki. Ne vem niti, če bi sedlo. Izbrana glasba je dokaj kompleksna in povzame kompleksnost same zgodbe. Hudo popularne sodobne glasbe res ne bi mogli tiščati zraven. One Direction, recimo.«
Moram vprašati: si imela svojo fazo One Direction? »Ne, moja faza One Direction so bili Beatli (smeh).«
Te Slovenija, ko razmišljaš o prihodnosti, glede muzikalov – duši? »Pa saj, nimam kaj veliko izbire, vemo, kje so muzikali v Sloveniji. Pa je naša država zelo potencialna za muzikal, bi funkcioniralo, res pa je, da je platforma, na kateri bi lahko ustvarjali, res (pre)majhna.«
Vi kot EST na odru komunicirate in pojete v angleščini. Bi funkcioniralo tudi v slovenščini? »Bi, zakaj pa ne? Velikokrat sem se ob poslušanju slovenske glasbe spraševala, o moj bog, kaj se tu dogaja? Toliko petja skozi nos, ponavljanje enih-in-istih besed, vse tako nosljavo… Sem pa gledala pred kratkim Mammo Mio in čeprav so bili prevodi kanček smešni, so svoje povedali. Bi šlo v slovenščini, bi.«
Mimogrede, zadnja filmska verzija Nesrečnikov z Russelom Croweom in Anne Hathaway ti je bila všeč? »Hmmm. Nerodno je, ker sem Nesrečnike videla kot muzikal v živo v Londonu [smeh]. Saj vem, klasika je, ampak to je predvsem muzikal in dosti bolj funkcionira na odru kot na filmu.«
EST: Alica v čudežni deželi [info: www.est.si]Greš prepevajoče skozi življenje kot družina von Trapp v Moje pesmi, moje sanje? »Tako, da bi me ljudje čudno gledali, (še) ne [smeh]. Ljudje me sprašujejo, kako to, da si ne prepevam nekega komada, ki gre skozi radio in ga vsi na kavi recimo zamrmrajo. Češ, ti igraš Alico, kak’ to, da ne poješ? Zakaj? Ker glasbo povezujem bolj z dejanji.«
Vaše »plačilo« za ustvarjanje je izlet v London, kjer si ogledate muzikale in mesto in to. Je vredno? »O, jaaaaa! Če bi že samo dve leti samo vadila in lahko enkrat samkrat nastopila… Bi. Taaaaakoj! Že ena predstava je… Vau! Ko smo šli pa po Romeo + Juliet v London, ta ekipa… Eno najboljših doživetij v mojem življenju doslej.«
Doslej ste imeli štiri reprize Alice. Kolikor vem, ste jih po drugi predstavi kar pošteno slišali, ker je vsem bojda malo padla zbranost? »Približno enako je očitno, kako predstave rastejo in padejo. Pri Romeu in Juliji je bilo podobno zgodaj, ko je nekoliko padlo. Pozna se, če dva tedna nič ne delamo. Pozabi se tekst, pozabi se koreografija… Zgubi se občutek, kar je logično, saj smo vsi srednješolci. Je pa Alica tako nabit muzikal, da hitro noter padeš, pri Romeu in Juliji kot klasični drami pa smo se mogoče malo bolj lovili.«
Rekla si, da je Alica v originalu stara sedem let. Ti se boš od nje poslovila stara osemnajst let. Bo ostati otrok največji izziv? »Na nek način, ja. Ampak otroškosti se navadiš, ne vem, zakaj, a postaneš vedno bolj podoben otroku. Ne gradiš vsake predstave iz nule. Spomniš se, zakaj je vsaka predstava lahko boljša – vsakič ugotovim, kaj bi lahko bilo še boljše.«
Ko je bil Luka Zahovič, še en (bivši) dijak II. gimnazije, star približno toliko kot ti, se je podil po okoliških, razritih igriščih. Dve, tri leta kasneje je dal gol v ligi prvakov in šel brcat na Nizozemsko. Ko si gledala predstave v Londonu, si se videla na tamkajšnjih odrih? Te je motiviralo ali…? Kaj je tvoja liga prvakov? »Motiviralo me je! Da bi delala vse in še več, samo da bi prišla tja. Zanimivo se mi je zdelo, da se tako vidim v igralcih, dokler igrajo svoje vloge. Ko se pa priklanjajo in so ‘navadni’ ljudje, se tam nikakor ne vidim, nikoli mi ne bo uspelo, to so ja profesionalci, zvezdniki, supertalenti… Ločen svet je med vlogo in prodorom, tako se mi zdi. Izkušenj takih še itak nimam, ampak tako nekako razmišljam.«
Pa imaš plan b? »Jazz petje, igra, ples…«
Okej, torej ne medicina, arhitektura, šport? »Ne-ne, joj ne. Jeziki, morda zgodovina, angleščina, slovenščina. Imam široko področje, vendar strogo družboslovno. Medicina gotovo ni zraven [smeh].«
Si se kdaj vprašala, češ, nabasala sem ravno zdaj na Alico, zakaj nisem raje katere druge predstave? »Vedno bi si to mislila, pri katerem koli muzikalu – če bi ga gledala, zakaj nisem igrala tu noter, ker so meni pač vsi muzikali ‘všeč’ [smeh]. Enako bi rekla, če bi gledala Alico. Najbolj všeč mi je, ko sem lahko nekdo drug ter pojem, plešem in igram. Čez tri leta bi bila najbrž še vedno enako srečna in enako uživala. Če bi zdaj spet igrali Romeo in Julijo, bi uživala. Ni to ta čar igre, da si kadarkoli lahko kdorkoli?«
Saj, zato pa se hodi v gledališče. Koliko je v tvojih mislih publika? Koliko lahko spremeni celotno predstavo odziv občinstva? »Publike ne dojemam kot skupek posameznih ljudi; publika je publika [smeh]. Zabavno mi je, publika naše delo dela interesantno. Malo me je že strah, pred in po, ampak med predstavo pa nikoli več. Odpravim jo, ampak zelo se potrudim, da me vidijo. Niso ljudje, so enotno bitje, ki se mu moram ‘kazat’. Ni pa najbolj pomembna stvar, važno je, kaj se dogaja na odru. Sem pa imela na začetku težave, da nisem gledala niti malo proti občinstvu, bila sem čisto noter v dogajanju na odru. In sem jih slišala. ‘Daj, Rahela, odpri se, lezi k publiki’!«
Rahela v Romeo + Juliet. Foto: facebook
Kaj je – po tvoje – diva? »[smeh] Samozavestna in samovšečna oseba, ki veliko gleda v publiko, da bo dobila neko dodatno potrditev.«
Pa si samovšečna? »Malo baje moram bit’, če igram, ne? [smeh]. Samovšečnost ne bi bila prava beseda, sem pa samozavestna, to pa.«
Rahela, hvala. »Hvala vam.«
RHT – na kratko
Najljubši muzikal. Fantom iz opere.
Najljubši pisci. Isaac Asimov, Stanislaw Lem, Kurt Vonnegut.
Najljubša glasba. Esperanza Spalding, The Beatles, The Cardigans.
Najljubši dan v tednu. Bil bi petek, če ne bi bil tako grozen urnik; sicer pa sobota.
Najljubši šolski predmet. Se spreminja glede na ocene [smeh], zgodovina.
Maribor v eni besedi. Dom.
Najbolj ponosna sem na… Dneve, ko imam ogromno stvari, pa lahko počnem stvari, ki jih imam rada in sem v njih dobra, a tudi tiste, v katerih nisem dobra.
O Alici nihče ne ve, da… Da ima rada stripe in slikanice; ko ji na začetku predstave ni jasno, zakaj ni slik v knjigi o angleški zgodovini.
EST. Amfiteater.
EST Tehnika. [smeh] ful sposobni in ful zabavni; najprej nisem vedela, kako jim je ime; zdaj končno vem vse.
Končno. Spet. Ornk. Solaža! Končnooo! E, to mi je prvo padlo na misel. Ob prvem poslušanju na slušalke, doma. Še vedno, ko se lotim novega izdelka Siddharte, v meni vlada tisti občutek… Leto 2001. Časi, ko je mariborski Radio City še vrtel BohemianRhapsody sredi dneva in ves teden napovedoval novi singel Siddharte. Prvega iz Norda. B Mashina. Taka ihta, da sem fotru rekel v avtu, naj niti pisne ne.
Okej, ta flešbek je pač naslonjen na dejstvo, da je Nastalo bo, novi spot in prvi singel iz prihajajoče sedme plate Ultra [11. decembra se bo pricedila kot drugi polčas, nadaljevanje albuma Infra], že dvajseti videospot. Uf. Kako. Grejo. Leta. Mimo. Mater, Siddharta je, ko prešteješ te videospote, res še iz nekih drugih časov. Videospotnice. Ko je uletel njihov prvi izdelek, Pot v X, se je v vsaki dnevni sobi na veliko kregalo. Takrat je bil še Dnevnik [in pa 24 ur] ob pol osmih. Videospotnice takisto. Bum, dras, bam. Kregali smo se za pilota? Morte mislit? Ne, nočem biti senilen in nostalgičen in tumbati, kako smo vse zavozili in kako je bilo boljše, ko smo bili mladi…
Mladi. E, to uspe Siddharti v Nastalo bo. Morda je kriva končno spet kakšna kitarska solaža, ki jo tokrat Primož Benko razlije po končno spet izstopajočih in iz aviona opaznih ritem kitarah. Pa wah-wah na koncu. Kot neke vrste hommage Pot v X. Bemtiš, kako gre čas naprej. Siddharta ima že 20 let, a ji vsaj z Nastalo bo ostaja ostajati mlada. In pa Tomiju Megliču je KONČNO spet ratal tekst, ki si ga že pri tretji ponovitvi refrena lahko mrmramo poleg. Refren, vreden tiste Siddharte, zaradi katere smo drli na Bežigrad in nekateri še na reprizo v Stožice. “Ostala boš ti, ostal bom jaz, nastalo bo tisoč najlepših pesmi… In najlepši čas.” Magično vrhunsko! Sploh, ker lahko kričimo čez klaviature tokrat ravno prav naštelanih klaviatur Tomaža O. Rousa. Kako spolzimo vsi skupaj čez. Še Jani Hace [bas] in Boštjan Meglič [bobni] sta v videospotu upravičeno “padla not”. In, ja, za nas orto spremljevalce kariere Siddharte. To je komad, kamor bi spet pasal tisti saksofon Ceneta Resnika.
Siddharta – Ultra
Nastalo bo je tako najboljši klasični rockerski komad, ki ga je Siddharta posnela po Sagi [AngelDiabolo, Vojna idej], čeprav distorzije ni manjkalo niti na VI [Postavi se na mojo stran] niti na Infri [Dios]. Nastalo bo pa bolj dela, bolj nastane morda ravno zaradi tako izstopajočega teksta. Ki ne gre iz glave. Še, pismo, riff si mrmraš. Pa solažo. Če se Dan D gre minimalizem, rahlo bolj obskurne sorte, se je Siddharta spomnila, da je nekoč pisala komade Stipe, Opice, T.H.O.R, Zoo 69, Črnobelo, Plastika, Domine, Mr. Q…
In videospot? Izi pizi. Tako se to posname. Ja, saj nas najprej pozdravi sopihanje konja. Vendar protestniška nota [“Na ta večer od daleč opazujem ljudi / lahko te vidim tudi kadar ni več luči”] se nato hitro pomeša z intimo v dvojini [“Ledeno mrzle roke hladijo srce / Le-to bo pregorelo od tvojih besed”]. Kaj nam torej ostane? Tukaj sva. Sama. Podeliva si telo. Kje je bil ta Tomi Meglič? Kdo, razen njega, še lahko v rock štikl uporabi stilistični blef, imenovan le-to? In potem že omenjeni refren? Vau. Res. Mravljinci in občudovanje. Že na Infri pesnik ni več sam v sobani sedel. Zdaj se je pesnik vrnil in vse napisal na novo. Bolje? Ne nujno. Drugače.
Siddharta z Nastalo bo počne tisto, v čemer je najbolj genialna. Ja, resda nas starejše fene, ki imamo popraskane Id-e in Norde, kjer ti zgornji del cedeja seveda pade narazen, ker se je cd že zdavnaj zlamal, nikoli več ne bodo tako navdušili kot v svojem primarnem, pionirskem šusu. Ampak! Velik ampak! Z Nastalo bo, takim štiklom, Siddharta ujame vsako novo generacijo, za katero mislimo, da je rock, kitare, črno pomalani nohti modelov, ne zanimajo ali da je passse. Nak.
Nastalo. Bo. Nastalo. Je.
TOP 5 VIDEOSPOTOV SIDDHARTE
5. B Mashina [Nord, 2001]
Ker je šele s Siddharto Ljubljana dejansko vstopila v novo tisočletje. Vzela je najboljše kulise [Cankarjev dom, TS3], se vozakala gor in dol ter vpletla v sicer futuristični komad eno najbolj prepoznavnih in oprijemljivih zgodb. Aja, pa rop banke? Top!
4. Domine [Petrolea, 2006]
Za balast podirajo domine / sol na prelomu libida. Hm. Kdo? Koga bi vi dali v videospot? Okej, bodočega Tomaža Kajzerja. Kul. Ampak, no, koga? Ja. Punce. Atletinje. Vrhunska realizacija, najbrž še posebej zato, ker so punce bele, Siddharta pa okravateno črna na plošči, ki ni tako ratala, kot so vsi mislili, da bo. Presežek? Sklepni podalpski kader Ljubljane.
3. Klinik [Nord, 2001]
Zdaj, za nazaj, Klinik deluje kot generalka za Bežigrad. Čisto resno. Plesalke… Uf. To. Je. To. Resda Tomi ni nesel na snemanje kitare, ki mu jo je podaril Jonas [nesel je gibsonko]. Ampak tukaj se je dokončno izdelala, vsaj za naslednjih pet let, podoba Tomija Megliča, ki je šel tipom na živce, puncam pa na srce. Koreografija v utesnjenem prostoru. Jap. Klinika. Let nad kukavičjim gnezdom 2.
2. Ring [Rh-, 2003]
Najbolj Tomijev videospot? Najbrž res. CGI in animacije in to. Tomi je postal – puzzle. Ena-na-ena dvoboj z mlado igralko… Jap, dela. Kdo pa bi na koncu rad sam ostal? Ampak, klinc, videospot je uspel pokazati, kaj je tisti strup, ki ga je v čaj nalil Tomi za eno najlepših in tudi najbolj trdih balad v zgodoviniu slovenskega rocka. Moja ladja še na suhem potonila bo. Ja, saj bi dal tudi Rave, ampak ima Ring več intime.
1. Samo edini [Nord, 2001]
Spot takih presežkov, ki tako zarine dušo nekam tja, do grozljive stiske… Spot takih razsežnosti, da je še Siddharta le statist v lastnem videospotu. Okej, ja, crossover med Ko jagenjčki obmolknejo in Dead Man Walking je več kot očiten. A dela. Ker je… Rahlo naš. Zdi se nam, ves čas, da ne samo, da obsojenca poznamo, ampak da bi se lahko, če bi se tako groteskno zaljubili, znašli na njegovem mestu tudi mi. Absolutni zmagovalec. Pika.
Nikoli ni slabe volje. Nak. Nikoli. Vedno sicer gleda nekam tja, ne ravno v tla, ampak pač… Nekam nižje. Išče že kaj, najbrž. Ampak kaka faca. Res. Če mi je kdo dal upanje, so mi ga skozi leta, odkar jih je vedno več, dajali prodajalci kebaba. Ta v Mariboru, tam na Partizanski, je iber faca.
Ko sem v sredo po kinu domala laufal, šprintal, triatlonil tja do Partizanske, ker nikoli ne vem, do kdaj imajo odprto [baje do enajstih, polnoči, zdaj pa se znajdi], sem prisopihal in evo. Še preden sem rekel, nadihal, namudril, kaj bi… Je on naredil žalostni ksiht. Kot-da-mu-je-kdo-umrl žalostni ksiht.
“Zaprto je že, žal.”
Zaprto?!??!?!
Svet se mi je… Padel mi je iz alu folije. Direkt na podn. Nič ni bolj obupno, kot to. Da ti kebab zaprejo pred frisom. Pa tako si sanjal, upal, čakal, odšteval. Zdaj pa nič. Zaprto. Žal. Malo je manjkalo, pa bi se bil zjokal ali pa skočil čez šank in se nabodel gor na oni štil, da bi se jaz vrtel okoli. Ja, vem, že vas vidim vse one, ki zavijate z očmi, češ, kako lahko piše tekst o kebabu, to ja redi, to je fuj tajfl in to. Ma, ste samo favš. Ker bi ga vi tudi. Razen če ste legitimni vegani/vegetarijanci/desni beki. Pol okej. Pol vzamem nazaj.
Skratka. Faca. Sesuta. Na jok mi je šlo. Mami, pomagaj, varianta. Nič. Pavza. Bom pač žemljico glodal, jaz, ubogi vrabček. Kakšen down. Depresija. Ne, Niet ne bi napisali tako za-žile-rezat depresivnega komada. Tole je huje od samomora.
“Ne, saj te hecam samo. Kakšen obraz si ‘mel. Haha.”
Faaaak! Najbolj obična, najbolj poceni finta, ona, še iz vrtca. Vici tipa, je bil en, pa je prišel še en, pa sta b’la dva. Haha. Haha? Fak ju, pa haha! Najbrž me je na to foro nekdo nagnil nazadnje, tam, še 1990-ih. In sem se mu iskreno narežal. Res. Ker sem debelo nasedel. Nagnil me je. Uhe. Saj sem pa ja videl, da so v lokalu še gostje, da na notranjem šanku še nekdo naroča. Ampak vse upe pač položiš v kebabmajstra. Vedno. On je takrat tata-mata. On ve vse. On je bog. On je… Karkoli hoče bit. In če kebabmajster reče, da je zaprto – je zaprto. Štekaš? Štekaš!
“Boš kot vedno?”
“Ja, ja.”
In, e. Kako je to topel občutek. To je iztegnjeni sredinec globalizaciji. V H&M me pač ne vprašajo, če bom ono, kot vedno. Še manj v McDonald’su, le če bom za tu ali za zraven; že gostilne, kamor hodiš, je to nemogoče slišat, sploh ker je ponudba danes pač večja in ne moreš rečt “pivo ono moje bi”, ker kelnarco skoraj infarkt trofi. Večja verjetnost je, da me bo mestni redar vprašal, če bom “tak kot vedno”. Aha. Precej Večja.
In potem je do okenca, na kebabmajster strani, prišel njegov kolega/sodelavec. Z najbolj horny faco na planetu. Sreda zvečer, študentje ga žurajo, čeprav v center mesta žal ne lazijo, ker so jim vse prinesli direkt do riti. Pač. 2010-ta. Enivej, oni njegov kebabmajster kolega se je naslonil na njegovo ramo in gledala sta me – oba sicer prek 30 let – kot dva top sošolca, 7.b, ki jima manjka samo še žoga. Mislim sem, itak, da zijata mene, čeprav je bil filing preveč čuden. Mah. Kje.
“Glej, kak’ ‘ma ona kratko krilo! Glej… Ti… Njo… Ijuuu!”
“Kje?!”
“Ona, tam.”
“Aaaaa. Aaaaa. Aaaaaaaaaaa!!!!”
“Pizda, veš, zadnjič sem kruh od kebaba zažgal, ker sem se na žarčič naslonil, ko sem eno gledal, pa čisto pozabil na kruh. Kake noge… Ijuuuu.”
Na glas sem se narežal. Ker sta govorila tako, da si štorijo videl. On demand. Boljše kot na televiziji, majke mi. Tam ti filma ne zarolajo tak nazaj. Še boljše pa je bilo, da sta dialog oddelala v slovenščini. Ti, ta pravi kebabmajstri, se med sabo sicer pogosto pogovarjajo v albanščini. Kar štekam. To je njihova prednost. Folk jim pač komaj, preredko in še to na silo reče “zdravo”, “hvala” ali “nasvidenje”. Ne. Večina folka, ki pride, je mitraljez navodil: “Daj mi… Doner, pa brez čebule… Pekoče mi daj, samo ne preveč… Jufko mi zrolaj z leve proti desni…” Jaz bi na njihovem mestu, če bi lahko, tudi prešaltat in se pogovarjal na nekem devetem jeziku. Itak.
“Veš, kaj mi je zadnjič en rekel?” mi reče ovi, faca kebabmajster.
“Kaj?”
“Da bi kebab brez zemlja.”
“Kaj?!”
“Ja. Tak’ je bil pijan, da je rekel zemlja namesto zelja. Haha. Slovenci. Hihi. To je Maribor.”
Lahko bi zvenelo, ono, podjebavanje na nacionalni ali regionalni osnovi. Nak. Ni. Kebabmajstri garajo tam cele dneve in se še režijo poleg, ko režejo tisto slastno meso. Face. Vsi po vrsti. Vsakič, ko pridem tja, me vpraša, če kaj delam. E, to ti je Maribor. Da ti prešvicani in zgarani gastarbajter nabije tisti filing, ono, delaš kaj al samo laufaš na kebab?
To mi je tako kul, da sem vam preprosto moral povedat’. Žal o kebabmojstrih še noben ne poje komadov – kot nekoč Zaklonišče prepeva o burekmejkerjih. Morda se kdo najde. Ker si zaslužijo, tile modeli pa res. Zaklad štosov, anekdot in dobre volje. Pa se naposlušajo o tem, kaki da so. Šiptarji, Albanci in to. Ma, jok. Niso. So face. Velike. Včasih zažgejo kaki kruh, ampak ja.
Jubilejni: deseti Ofsajd! Juhu! Torej…? E, vsaj nekaj zgodovinskega! Slovenski nogometni reprezentanci pa se žal ni uspelo uvrstiti na Euro 2016 v Franciji. Pa smo zelo kričali v Ljudskem vrtu. O, ja. Jaša je bil kar malo hripav, a ne tako kot tisti navijač dve vrsti za njim, ki je porabil arzenal vseh kletvic za Cüneyta Çakirja, Rene pa je imel še kako v mislih navijača, ki je ves čas pozival Srečku Katancu, naj vendar da v igro Novakovića. Boki pa je poskrbel, da smo uvod danes posneli kar dvakrat, ker je tak dober!
Prvi, nori, navdahnjeni gol je dala publika [torej mi] s pomočjo Boštjana Cesarja, za drugega pa je “nekaj” zmanjkalo. Ker je Kevinu Kamplu spodrsnilo, je Ukrajina zabila za 1:1 v 97 (!) minuti, bomo vsi – razen ekipe TV Slovenija – gledali Euro z razširjenimi 24 reprezentancami s kavča. Kot pravi kavč selektorji.
Kaj je zmanjkalo in zakaj je v Mariboru pritekla druga(čna) reprezentanca od one v Lvivu/Lvovu, nama je pojasnil specialni gost – eden in edini Andrej Miljković [Ekipa]. V dobre pol ure smo dognali marsikaj, predvsem zaradi gostove lucidne in direktne analize. Ki pravi, da če nisi za Katanca, še ne pomeni nujno, da si proti njemu. Tudi, če si imel z njim privat pogovor ali zelo osebni intervju. Itak bodo pa epilog podali kanapejčki na tradicionalnem NZS žuru na Brdu [z Renejem ciljava, da bova šla drugo leto, pri tem nama lahko pomagate seveda najbolj vi, dragi poslušalci!]
Kakorkoli že. Nekateri smo v Ljudskem vrtu prijeli za žvako pod stolom. Nekateri so se od kariere poslovili in jih že zdaj kar malo vsaj nostalgično pogrešamo. Jah, tretjič zapored se že nismo uvrstili nikamor. Kriza? Je. Za vse, razen za Aleksandra Čeferina, ki pravi, da s(m)o na dobri poti. Ravno ta (m) v oklepaju je težava. Smo to mi? Ali oni? Kako lahko izrazimo nestrinjanje z delom NZS? Hm? Ve kdo?
Skratka, v Ljudskem vrtu je bilo res glasno in ratala je najboljša tekma. Žal to ni bilo dovolj. Žal. Ampak… Mladi so nabili Srbijo 2:0 [#dinohotic #andrazsporar]. Predvsem pa vsi komaj čakamo sobotni derbi med Olimpijo in Mariborom. Baje bo padal sneg! Uf. Je že zdaj vroče. Kot je bilo v desetem Ofsajdu, kjer smo razkrili tudi, kdo bo bojda naš naslednji gost v rednem Ofsajdu, takoj po derbiju, v ponedeljek, 23. novembra.
*** RUMENI KARTON. Andrij Jarmolenko [za pristop]
RDEČI KARTON. Bakle [prekinitev ob dveh naletih naših]
IGRALEC KROGA. Miha Penko [glasno vodenje programa v LV]
***
#Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 na www.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformi www.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.com
Zasebno bogastvo temelji na javni revščini. Vemo. Pardon, je vedel. Že Karl Marx. Zdaj je to, 150 let kasneje, nagruntal tudi Thomas piketty, najbolj znan ekonomist ta hip. Ne, ne bom zdaj tu flodral o neoliberalizmu, socializmu in ostalih iznajdbah človeštva. Ne gre zato. Gre za njegovo knjigo Kapital v 21. stoletju. Ki košta pri Mladinski knjigi – 39,96 EUR. Da, štirideset ojrov.
O knjižnih trgih veliko ne vem. Štekam, da je treba plačati prevajalca, lektorja, oblikovalca. In pravice, da knjigo sploh izdaš. Okej. In 772 strani je res ornk špeh. Verjamem, da se kar lepo zajebavaš, da izdaš tako knjigo. Že da je izšla v angleščini, je trajalo leto dni. In še eno leto, da smo jo dobili mi.
Jaz sem jo, dokler nisem zgubil zanimanja, prebral, kaj pa vem, kakšnih 200 strani. “Sposodil” sem si jo. Pač. Strokovna knjiga kot marsikatera druga, le da pač Piketty kot nekoč Zola ali Marx doživeto opisuje, zakaj so eni bogati, mi vsi ostali pa revni. Ker da vsi kradejo državo. In da država rešuje banke, odvetnike, špekulante in ostale kretene. Mi pa to gledamo in se praskamo po jajcih. Ali nekaj takega.
Skratka, ne bom zdaj obnavljal vsega o knjigi. Ne. Skrbi me nekaj drugega. Kako je možna pri nas taka hinavščina, takšno licemerstvo? Da stane knjiga, v kateri izvem, zakaj sem reven, kar 40 evrov?!?! WTF?! Okej, Mladinska knjiga je v začetku oktobra ob izidu organizirala okroglo mizo v Ljubljani, kjer so bile na voljo brezplačne vstopnice. Seveda pikettyja ni bilo. Ima gužvo, ali kaj. Najbrž res. Slovenija je, ironično, premali trg.
Kot sem pisal že pri jubilejni izdaji Pike nogavičke: knjige so pri nas brutalno predrage. Zato pa je v knjižnicah taka kilometrska gužva. Narod si ne more privoščiti knjige, kjer bi izvedel, zakaj je tako presneto reven v primerjavi z onim 1%, ki je nesramno bogat. In mislim, da bi se Mladinska knjiga lahko malo zamislila. Da nas ima, če smo iskreni, malo za norca. Ima knjigarne na najboljših lokacijah, čeprav Slovenci ravno ne kupujemo več knjig na metre. Njena lastniška zgodba je cirkus svoje vrste, ampak Mladinska knjiga se od vseh obnaša ravno tako, kot piketty piše, da nas vodi vse zugrund. 40 EUR je pač preveč. Je. Pa rečite, kaj hočete. Če bi s piarjem znali malo bolje, kaj šele z marketingom in postavili v trgovine prodajalce, ki niso sitni, če karkoli vprašamo, bi morda pritegnili več ljudi, ti bi kupili več knjig in cena bi padla.
Tako pa lahko trenutno o tem, zakaj je 99% revnih, pri nas bere tisti 1%. Bogatih. Ker 40 evrov za knjigo pa res ni malo. Da si lahko pri nas narišemo e-izdaje, pa vemo. Slavna knjiga Iana Kershawa o Hitlerju košta pri Mladinski knjigi 30 evrov. Za e-izdajo! Pa a ste znoreli? En epub/mobi/pdf fajl za 30 evrov?! Na Amazonu stane skoraj natanko pol manj! Ali dnevnik Anne Frank za 14 evrov? To so cene paperbackov, ne pa e-fajlov.
Vem, kmalu sem slišal tisto, da v Sloveniji od knjig živijo vsi – razen tisti, ki jih pišejo. Ko sem Mladinsko knjigo prosil, če bi lahko na eno mesto napisali spisek vseh knjig, ki so izšle pri legendarni seriji Kondor, so me pošiljali sem in tja. Od tajnice do druge tajnice do nekega oddelka pa do drugega. Samo štel sem. Koliko je to ljudi. Ki seveda ne pišejo. Vprašanje, če sploh berejo. Nimam pojma.
Ampak čudi me, da se nihče ne oglasi zavoljo takšnih cen knjig. In to knjig, kjer nam en ekonomist epopejno razloži, zakaj smo revni. Kje je zdaj FDV klika? Kje filofaks? Kje vsi ostali? Nikjer nobenega. Vsi vedo, kako gnil je knjižni trg, ampak so raje tiho, ker se bojijo, da bodo naslednjič ob kak honorar. Verjemite, prišla bo generacija, ki je itak že tu. Ki bere knjige, sunjene iz internetov. In pač čitajo v angleščini. Ker je đabe. In ko bodo prišli do denarja in morda razvili drugačen odnos, bodo kupovali leđit knjige. Za soliden, pošten znesek. Ne pa za 40 evrov.
Kje živite vi, na Mladinski knjigi? Odprite okno in poglejte malo po ulici in se vprašajte, koga imate za norca s 40 evri za knjigo?
Tako neverjetno jim je, še tam enkrat poleti, uspelo spromovirati Prvo ligo Telekom Slovenije! Kapo dol, Kanalu A. Še komentator Tomaž Lukač se mi je bil zahvalil za ta tekst. Sem ga napisal z veseljem. Itak. Komercialki je uspelo dvigniti gledanost, narediti produkt iz nečesa, za kar smo vsi mislila, da nima prav nobene perspektive, ker je večinoma nacionalka zavozila fuzbal, medtem ko se je šla zimski cirkus. Kanalu A je zato uspel, ja, čudež. Če ne še kaj več. In potem ko bi morali samo prekopirati ta uspešen model, je prišla liga prvakov. Nak. Ni šlo. Prišle so – opice.
Kaj je bilo tako uspešno v #plts? Izi. Če je bil uvodni studijski del z lokalnimi gosti na terenu daljši, je bilo še bolj krasno. A tudi že vsaj 15 minut, z dvema prispevkoma, po en o vsakem klubu, po dve izjavi in celo vklop Milovana Nikolića, ki se je kot neki starosta zdaj želel predstaviti kot ultimativni znalac fuzbalskih pravil… Vse to je presneto delalo. Naša prva liga je postala kul zadeva. Res. Kul. Nikoli si nisem mislil, da bom gledal domače prvenstvo in rekel, da je kul. Tudi izjave med polčasom in zlasti po tekmi je tisto nekaj, na kar komaj čakamo. Več kot debeli dve uri programa s tekmo vred, včasih tudi po dvakrat na vikend. Ogromno, a nekako ni preveč. Zato ni čudno, da je Kanal A bil najbrž najbolj besen, ko je odpadel derbi. Imeli so res pripravljenega štofa, vip žur, skratka, tako, kot se temu streže. Fuzbal so vzeli resno, ko ga noben drug ni. In bili poplačani s komplimenti vseh: od trenerjev, igralcev, funkcionarjev, novinarjev, javnosti in predvsem navijačev.
A potem je prišla liga prvakov. Finta je, da lahko letos gledamo vseh osem tekem na en večer. Eno tekmo, ki jo predizbere Kanal A, vse ostale pa na vseh Sportklubih [SK]. To daje gledalcu možnost, da mirne duše prešalta na kateri koli drugi kanal. Če mu ta tekma ne paše ali če Bayern pregazi Arsenal do polčasa, lahko gledaš nekje drugje. Ali zamenjaš komentatorja, kar je tudi pogost pojav.
Kanal A še vedno ni našel očitno ultimativne formule, kako prepričati vse tiste gledalce, ki jih fuzbal ravno ne zanima, da bi v torek in sredo, ko je na sporedu liga prvakov, vendarle prešaltali na Ronalda, Messija in ostale tipe. A tega so se lotili totalno narobe. Čisto. Kaki feler. Kot da bi žogo pred praznim golom falil in nato s čelom trofil vratnico. Ampak na Kanalu A fuzbala pač ne igrajo z glavo. Žal. Samo po tleh. Od avta do avta po končnega poraza.
Gojc, še imaš ti kako vprašanje?
Kje je problem? Najprej, za vsako ceno se borijo za večjo gledanost, čeprav je zdaj že javna skrivnost, da je gledanost lige prvakov pač vselej – glede na enormni vložek – bolj kilava, še zlasti za tako majhen trg. Razen, če se Mariboru ne rata ugurat med elito. Uf. Takrat je pa gledanost rekordna. A letos nihče niti ni prenašal tekme z Astano, gledali smo na youtubu, komentiral je Jože Pepevnik in Kanal A je lahko res enormni gledanosti pomahal še preden se je vse skupaj dobro začelo. Zato mi nobene televizije niti malo ni žal. Kaj pa niso vzeli vsaj tisto malo, kar se jim je ponujalo. Že tu je smrdelo.
Ko se je elita septembra spet zbrala, so na Pro Plusu stavili na voditelja Andraža Hočevarja in voditeljico Natašo Gavranić. Pa ne skupaj, v paru, kar bi morda bilo nekoliko bolj pričakovano, ampak, hej, saj tudi Dani Bavec je slej ko prej zmogel brez Maje Tratnik in, če nič drugega, je Bavec, sicer precej boljši komentator tekem, pokazal, da si Saša Jerkovič ne lasti patenta studijskega voditelja. In, okej, enkrat Andraž, drugič Nataša. Že tu je bil relativni feler, saj so želeli iz fuzbala narediti cirkus, ki pa ga bo en voditelj zmogel voditi. Ne en ne drugi nista vodji nečesa, kar nikoli ne bo Cirque de Soleil.
Cirkus? Ja. Cirkus. Kaj pa je gostovanje opice – ja, prave opice, to ni metafora – drugega kot cirkus? Ubogi Paul ali kaj je že bil. Hobotnica Paul. Kje je že to… Paul je že pet leta pokojen, slava mu, kalamaru [več o njem in njegovih rezultatih tukaj]. Ker so komercialke in žuti tisk takrat, med Euro 2008, videle, da je za Paula vedelo čim več ljudi, tudi taki, ki prej fuzbala niti povohali ne bi, so seveda šli v svet životinjskega carstva in skušali najti še boljši model. Ne da bi pomislili, da se bo finta morda kmalu izpela. Ampak, hej, enako je s Talenti. Bolj kot Maja Keuc in ostali bivši udeleženci pravijo, kako je vse skupaj samo beden šov, kjer ti rišejo papirnate gradove, bolj se folk prijavlja. In se pač še bo. Ker bi radi bili slavni. Škoda, da nihče Branku Čakarmišu ne zine, da je prišel po denar in da naj Pop TV predlaga nižanje davka na nagrade v DZ.
Ronaldo? Ibrahimović?
Okej, da ne bom skrenil. Opica Mojca je komercialno dno, ki ga je na novo izkopal Kanal A. Okej, če bi še kaj izvedeli o Mojci ali da bi videli, kaj zna z žogo, bi še rekel. A ko vidimo “novinarja”, ki se z opico pogovarja, gledamo dejansko dno dna. Ne vem, kako zabit moraš biti, da se skozi pleksi steklo pogovarjaš z – opico. Ni tega denarja, majke mi, ni ga. Štekam, so lastniki psov in mačk, ki se s svojimi ljubljenčki pogovarjajo, čeprav vedo, že tisočletja, najbolj pa po zaslugi Charlesa Darwina, ki se v Westminster Abbeyju obrne vsakič, ko se nekdo pogovarja z opico o fuzbalu, da opice seveda naše komunikacije ne razumejo, ker smo edina bitja, ki se lahko sporazumevamo z besedami.
Da je vse skupaj nateg, je včeraj celo povedal najboljši slovenski fuzbaler vseh časov Branko Oblak [prostovoljno lahko vstavite koga drugega, če se s tem uradnim izborom ne strinjate]. Ko je opica, logično, spet izbrala prvo (Bayernovo) posodo, v kateri je bila hrana, in nato pogledala še v drugo (remi), če bi še tam kaj našla. “Če bi šalce [posode] zamenjali, bi izbrala pa pač tisto drugo,” je rekel nekdanji selektor. Ni čudno, da je Hočevarju vse skupaj dol padlo. A saj nam je prej prispevek z Mojco napovedal z: “No, zdaj pa gremo, po domače rečeno, afne guncat.”
Zelo pogumen, drzen, velikojajčen moraš biti, da rečeš v prime-time terminu med najpopularnejšim klubskim tekmovanjem na planetu, da boš šel “afne guncat”. Ampak to ni nek Hočevarjev poseben stil. Eh. Ne rečem, jaz se tu pošoram na slovenščino in pičim svoj stil. Ne Hočevar ne Gavranovićeva pa stila preprosto nimata. Slovenščina? Kaj je to? Malo bi, malo ne bi. Presežek smo videli v torek, ko so režiji crknili posnetki glavnih priložnosti in se je morala voditeljica znajti samo z besedami ter Markom Miladinovićem (gledališki in filmski igralec, pisec, kreativni direktor; za tiste, ki ne veste) in Rokom Kronavetrom (nogometašem Olimpije; za tiste, ki ne veste). Slovenščina se je zreducirala na okorno ljubljanščino (pa nič proti ljubljanščini), ker se je Gavranovićevi svet podrl. “Tako ali tako se vse vrti okoli njiju,” se je nerodno skušala izvadit z Ronaldom in Ibrahimovićem. Problem je bil, da ne Ronalda ne Ibrahimovića ni bilo nikjer, nič od nič, komaj kaj pri žogi. Gosta sta jo čakala in upala, da ne bo bruhnila ali zajokala.
Prav izbira tega dodatnega, drugega samo-da-ga-poznajo-oni-ki-ne-vejo-da-iz-avta-ni-ofsajda gosta je dokončni pokazatelj: hej, gledanost nam šepa. Bomo pripeljali nove goste. Saj ni pomembno, ali imajo kaj pojma o fuzbalu (itak vsi vemo vsaj nekaj). Samo da jih ljudje kao poznajo. Pri čemer Miladinović ni ravno rock zvezda, Gojc pa bi bolj pasal v kakšno oddajo, ki jih ima rad Mario Galunič. Zanimivo je, da Kanal A nikakor ne izbrska nobene ženske ali pa komaj kakšno. Če bi že radi dobili širšo populacijo, bi lahko kje vključili tiste dekline, ki so med zadnjim mundialom briljirale s heštegom #nogometzapunce. Tisto je bila dobra finta, sveža, nova. Vsaka lahko vpraša karkoli. Ni butastih vprašanj. Samo da so.
In katero posodo bi izbrali vi?
Kanal A pa s takšnim pristopom, kjer voditelj vpraša Gojca, če ima morda še on kakšno vprašanje, ker se bo ziher spomnil kakšno bolj duhovito od njega samega, odvrača gledalce, celo tiste, ki komaj čakajo na fuzbal. Nogomet, najbolj popularni šport na planetu, se težko bolj poenostavi. Je popularen ravno zato, ker je relativno preprost, če odzvzamemo pravilo ofsajda, ki ga ne razume niti pol slovenskih sodnikov. Ko pride tip kova Milovan Nikolić, pa je itak vsega fertig. Saj ne rečem, kdaj tudi prizna, da so sodniki naredili napako, a ko gre zlasti za slovensko ligo, bi se gospod Nikolić moral zavedati, da so slovenski sodniki glede nato, za kakšen drobiž igra pol igralcev v prvi ligi, preplačani in preslabi, pa če jim Vlado Šajn ne vem kaj zrihta. Poleg tega je Nikolić bolj material za nacionalko, saj ima antikomercialni imidž, ne glede nato, da bi lahko nagovoril večinsko/starejšo populacijo. Pa je seveda ne.
Zato je res nerazumljivo, da Kanal A ne prekopira modela iz slovenske lige še na ligo prvakov. Ki ni in ne bo cirkus in si takega pristopa ne zasluži. Žal. Poleg tega bi lahko počasi nekdo postavil vprašanje, koliko je zgornja meja števila prenosov za enega komentatorja. Za moje pojme je Tomaž Lukač trenutno daleč najbolj korekten, pošten, sposoben, atfmosferičen in poslušljiv fuzbalski komentator pri nas. A to ne pomeni, da bo človek izdahnil za mikrofonom. Nekateri drugi izbori (sploh Tomaž Klemenčič) so pokazali, kako ozek je zaenkrat krog, kar pa Lukaču v tem trenutku najbrž bolj malo pomaga. Nogomet ima pač omejen korpus besedišča, zato se slej ko prej začneš ali ponavljati ali pa izmišljati nekaj, kar v fuzbal pač ne sodi. Ali pa štepaš statistiko, da mine tistih dvakrat petinštirideset plus podaljšek.
A komentiranje Lukača je še žur v primerjavi s tem, kako studijski del kljub temu, da je več reklam skorajda kot vsebine, skorajda uniči voljo vsakemu, ki bi rad pogledal malo evropskega fuzbala, če le najde čas in voljo zanj. Pa še nekaj: krog gostov bi veljalo vsekakor razširiti. Pa ne, ne mislim na vse tiste, ki o fuzbalu nimajo pojma. Tudi za temo beguncev ne dobimo na eni strani, ne vem, državnega sekretarja, na drugi pa vaškega Jožeta. Kavč selektorji so kavč selektorji z razlogom nekje drugje, ne pa pred očmi celotne javnosti. A govorim o drugih gostih. V ligi prvakov ni igralo tako malo Slovencev. Sedem jih je dalo gol. Imamo nekaj bivših sodnikov, ki so sodili v ligi prvakov. In trenerjev in tako naprej. Rotacija za zdaj dokaj uspeva, a še ne dovolj. Prednost pa bi morali – kot je to vsepovsod v tujini – imeti tisti, ki so ligo prvakov videli v živo, bili njen del. Po televiziji jo namreč gledamo tudi mi. In opico Mojco.
Čas za strokovno debato.
Upam, da bo kmalu imela svoj mir in da bo lahko dobila banano ne da bi morala določati usodo lige prvakov in reševati totalno odsotnost razuma ljudi na Kanalu A. Če mene vprašate, je prav to izživljanje nad živalmi. Me čudi, da še kdo ni prijavil kanalovcev. Če bi jih, ne bi imel nič proti. Pustite Mojco, prosim, pri miru. Ni ona tu zato, da bo vam dvigovala gledanost. In ima za razliko od hobotnice malo bolj razvita čustva in sposobnost opazovanja svoje okolice.
![Pet ugotovitev: Maribor – Zavrč [3:3]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/FullSizeRender-11.jpg)
![Najbolj sporen (ne)ofsajd sezone? [Screenshot: prvaliga.si]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/olimpija-1.jpg)
![Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [4:2]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/FullSizeRender-5.jpg)
![EST: Alica v čudežni deželi [info: www.est.si]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2015/11/cropped-Alicadizajn.jpg)
