In? Kaj naj zdaj… Če ti nastopajoči iz odra reče “hvala, Jaša”, potem je vprašanje, če sploh lahko napišeš recenzijo. Pa saj. To niti ne bo recenzija. Prej vtis, mnenje, opazka, sporočilo. In še in še je tega, kar je Jurij Drevenšek v [torek in] sredo zmetal iz svojega grla ob prečkah kitarskih strun v Salonu uporabnih umetnosti. Veliko je povedal itak že naprej v intervjuju. Zato me je zanimalo, ko sem se z bolečo nogo [ne sprašujte] in bolečim grlom [sprašujte še manj] spakiral na predstavo, kaj mu je sploh še ostalo.
Uf. Jurij Drevenšek je gigapaket iskrenosti, v katerega je všteta neomejena količina izkušenj, prigod in anekdot njegovega 30-letnega življenja. In to je Jurij. Življenje. In ne, nobenega doplačila v tem paketu [karte so sicer veljale 7 evrov, kar je zelo fer cena] ni za kritiko sistema. Saj vem, kritika sistema se sliši tako… Naučeno. Kot špricanje pouka, ki bi ga bila organizirala šola. Jurij ni kritiziral sistema. Jurij je jebal sistem direkt v glavo. Koga natanko, ve vsak, ki se mu vsaj približno sanja, kaj Drevenšek sicer počne v življenju. Povedal je, kar tak, med komadom, do kdaj še ima pogodbo v teatru. Zrecitiral je dialog malega človeka proti sistemu točno tako, kot se to dogaja v realnem življenju. Ko te šef drka v glavo, ker si taki, kot si. Ni problem, ker bi s tabo bilo v osnovi kaj narobe. Samo tvoj stil. In tvoj gobec. In tvoje lapanje. In tvoje jebivetrstvo. Uf. To pa ne. Kdo si misliš, da si. Zakaj ne klečiš? Zakaj nisi… Taki, kot smo mi vsi?
Ne rečem, saj je tako bilo najbrž od nekdaj, stvar odraščanja… A z eno razliko. Prav to je tisti oksimoron moje in Jurijeve generacije [oba letnik 1985]. Tumbali so nam po celi vertikali šolskega sistema, da smo lahko karkoli želimo, da bi bili. Pa saj, marsikdo je res lahko, dokler še imamo javno šolstvo, ki je ob tem še zelo pripravljeno na nas. Edino, česar nam niso povedali, ker je padlo v drobni tisk, je, da se moramo obnašati po točno določenih pravilih, ljubiti sistem in se ponižno uklanjati samovolji nekih tipov in tipic, ki kolobarijo po dobro plačanih pozicijah samo zato, ker so del nekega kroga, v katerega mi nikoli ne bomo imeli kao vstopa. In ti ljudje na poziciji se ne rabijo dokazovati nikomur. Njihovo osnovno delo stagnira. Za šefe se samoumevno razume, da so najprej šefi. Saj ni važno ali na banki, na cajtgnu ali v gledališču. So šefi.
Kar gre najbolj na živce temu sistemu [in govorim iz osebnih izkušenj], je natanko poteza, ki jo je že z dvema nastopoma kot takima naredil Jurij sam. Premaknil se je iz odra SNG Maribor samo malo naprej v mestu. In nagovoril generacijo, ki nujno ne lazi v gledališče. Nič ni narobe z obiskovanjem gledališča, ravno nasprotno, je pa narobe, če igralci zehajo na predstavah, kritiki hvalijo megalomanske ali pa megadolgočasne režiserje in vse skupaj na koncu plača država, ne da bi kdo sploh resno rekel, čujte, kaj pa če je kaka predstava dejansko za kurac. Ker je. Ne more biti vse v nulo dobro. Še zdaleč ne. Komu je odgovarjal Goran Vojnović za polom Piran, Pirano? Nikomur. Da so mu štiri ali petkrat prej zavrnili scenarij [z razlogom], nima veze. Dajte pubecu film. No, Mitja Okorn je to naredil drugače. Naredil film sam, potem pa spakiral. In ko je prišel nazaj za šefa komisije na filmskem festivalu, je bil bojda preoster in neotesan. E, jebite se.
Ravno ta nepopolnost v naredi-vse-sam filozofiji je briljantna. To je bil neke vrste punk
Pesem za eno Drevo [z veliko, naglašeno na e, to je njegov vzdevek] je nepopolna in nedokončana predstava, če bi jo ocenjevali kot tako. Dramaturgiji manjka več štosnih premorov brez kitare, režija bi lahko bolje zapakirala poanto in igralec bi lahko bolje ravnal z mikrofonom. Seveda. Jasno. Itak. Ampak ravno ta nepopolnost v naredi-vse-sam filozofiji je briljantna. To je bil neke vrste punk. Jurij ni kitarist, čeprav je končal nižjo glasbeno šolo in je, kot je povedal, na kitariadi na Festivalu Lent 1997 premagal edino drugo tekmovalko [neko punčko, še manjšo od njega]. Je pa dal vse od sebe in si kitaro sposodil v isti maniri kot Freddie Mercury, ko je napisal Crazy Little Thing Called Love in vsakič na špilu, s kitaro okoli vratu, povedal: “Ta jebeni inštrument zna itak samo tri akorde.”
Jurij nas je spomnil na osnove kantavtorstva, ne da bi bil kantavtor, čeprav sta mu proti koncu dva komada že zelo lepo ratala, gledano iz rock prizme, ne pretirano široki glas pa se ravno prav prilega njegovemu karakterju. Povedano drugače, Jurij ne fuša. Jurij je kurziva. Boli ga briga. Zdaj… V kakšnem drugem okolju bi rekli, da se gre Jurij jazz, zraven bi nafopali milijon tujk in naflodrali nekaj o smislu življenja.
In medtem ko zna marsikateri kantavtor pri nas jebeno zatežit in zamorit, smo zdaj pokasirali dozo nadrkanih besedil, ki niso primitivno direktna [če bi želel to, bi bila rešitev preprosta: kitaro bi nadomestil s harmoniko], temveč ravno prav ovita v oksimorone in ostale besedne štose. Jurij se je približal tistemu, kar počnejo v bojda zlati dobi televizije tv serije. Svojo zgodbo je odpel/povedal tako, da smo se ob tem režali in hkrati zamislili. Razumeli smo. Takoj. Nobenih ovinkov. Še Hansa smo poštekali, Hansa iz Klovnovih pogledov Henricha Bölla. Ne da bi nujno morali prebrati knjigo. Bi bila Wikipedia dovolj. Čisto res.
Baje je v torek občestvo rahlo bolj razigrano sledilo predstavi [in v zahvalo dobilo Bognedaj da bi crknu televizor, komad, s katerim je bil Jurij Drevenšek prva kitara Festivala Lent leta 1997] kot v sredo, ko je bilo hihitanje bolj… Malo… Ne, ne bom napisal malomeščansko. Pač. Bolj zadržano. Kar ne pomeni, da Jurij ni dobil bisa. Itak, da ga je. In to bis, ko vmes aplavz že crkne, ampak se še najde folk, ki spet zaploska. In je prišel Jurij nazaj. Moral je. Tako dobro je pokazal sredinec sistemu, ki bi ga drugače postriglo, mu zbilo mariborščino iz zob, zamenjalo punco – že v komadu, ki je govoril o poslu.
Okej, rekel je tudi, da je Maribor mesto za upokojence in da se ga poveličuje, ampak če se mesta ne poveličuje, je v bistvu prazno, puhlo, nepomembno, dosadno. Ne vem, kam točno je meril, ampak saj verjamem, da bo še kdaj tole razvil, dopolnil, nadgradil, odpeljal. Še kakšne anekdote, kot je bila tista o končnem izletu ali pa tista o tem, zakaj so otroci živčni na dopustih, bi prišle megaprav, čeprav je res, da bi potem šel nevarno blizu k stand-up komikom. Pa saj. Za bis je povedal štos. O Vidu Valiču. Mega štos. Taki. Ki jih manjka. Zelo. Taki. Cinični, pikri. Šajba.
Jurij Drevenšek je bil glagol biti na tej predstavi. In bili smo tudi mi v publiki. Smo.
Tovrstnih predstav manjka. Pa ne nujno v Salonu. Eh. Salon je zakon. Pijačo so stregli ves čas in vsaka čast vsem, ki so prišli tako v torek kot v sredo. Več tega bi morali spraviti skupaj tisti, ki so bojda ure in ure porabili za gledališče, ki ga bojda tako ljubijo. Ne bom pozabil, kako je Milena Zupančič rekla par let nazaj, da so se včasih igralci več družili, šli vsi na Borštnikovo srečanje in igrali pogosto tudi povsem brez plačila. Tako. Za špas. Ne, ni res, da dokažeš ljubezen do svojega dela tako, da si daš gor klobuk, vzameš kitaro in odkričiš v dobri uri svojo zgodbo. Vsak ima nekaj. Ampak Jurij je vsaj pokazal, kaj to je. In s tem postavil letvico za vse svoje kolege gledališčnike. Klinc, še za vse kulturnike. Jurij rad glumi. In je v tem takšen, kot je. Rahlo zmeden, rahlo odklonilen. Ampak vsaj – je. Jurij Drevenšek je bil glagol biti na tej predstavi. In bili smo tudi mi v publiki. Smo.
Zdaj namreč vemo. Nismo sami v tem podjebavanju, ko se sistem dela, kot da se čas in prostor nista spremenila. Poanta življenja ni pofukani regres, o katerem Jurij itak nič ne ve, kot je povedal. Hm. Je razvedrilo, če se nekdo odpre in pove, da je razkrivanje duše ravno tako segrevanje družbe kot kidanje premoga? Je. Itak. Za moje pojme je že to megalomanska (pre)drznost. V pozitivnem smislu. Zaradi mene lahko Tomaž Pandur naredi predstavo v Ljudskem vrtu za 10 milijonov evrov in da glavne vloge Ronaldu in Messiju. Naj. Blef. Vsaj mene ne bo tako zadelo in poknilo, kot me je Jurij Drevenšek. Ki je šel zadnji iz placa po moje. Debatiral o predstavi. S folkom, ki mu je šel in stisnil roko. Ni to poanta gledališča, performansov? Jurij si je želel, da bi prebil četrti zid. In ga je. Zelo uspešno.
Pesem za eno Drevo ni pesem. Je punk štikl z irokezo, sredincem in stilom. Je odkritosrčna ura nekoga, ki ti pove svojo zgodbo. Ker si upa. Lahko da bo zaradi tega še pošteno najdrasal. Ampak če bo več takih povedalo svojo zgodbo in samo želelo predstaviti svoj plan, svoje želje, ki so kreativne, produktivne in še kaj… Bodo morda nekoč poštekali. Tako pa… Ni čudno, da sivih glav praktično ni bilo v Salonu. Mladi. Ki nas baje nič ne zanima in samo kofetkamo. V torek in sredo ne. Juriju Drevenšku je tako uspelo tisto, kar si primarno želi vsak v naši generaciji. Nagovoriti svojo generacijo in morda preko tega nagovoriti še starejše. Uspelo je to Matevžu Luzarju, uspeva Siddharti in Mi2. Zakaj ne bi še komu?
