Avtor: admin

In kak’ dolgo gledaš sliko ti?

Šel sem štet. Za nazaj. But’l. In kol’ko časa si ti ponucal? Deset sekund že ne. Kaj pa če… Ampak… Kaj pa je narobe, če slike, pardon, umetnine pogledaš na ena, dve, tri…? Okej, okej. Malo bolj umirjeno. Skuliraj. Da bodo bralci sploh poštekali, za kaj gre. Torej, khm… Odgovorite si na vprašanje: ali v povprečju gledate umetnine na razstavi več ali manj kot deset sekund? U, ja. Štejte. Tik-tak. Gremo. Tik-tak. Zakaj? Ker to veliko pove o vas in vaši ljubezni do umetnosti. In ne, tega ne pravim jaz, neki dripec. Nak. To pravi Rainer Maria Rilke. No. Skoraj on.

Torej… Ne bom se pretvarjal, vas guncal ali kičkuglal, kako sem stručko za likovno umetnost. Joj, ne. Nisem. Že zato ne, ker v ducat letih obveznega šolanja nismo šli praktično na nobeno razstavo, v Ljubljani pa smo raje kot v Narodno ali Moderno galerijo pač zavili v živalski vrt [iiii, meeedooooo], sem prvo konkretno galerijo, pardon, konkretno bajturino od znotraj videl šele leta 2005, ko sem bil star že dvajset let. Kar je, baje, relativno pozno. Kakorkoli že, foter me je peljal v londonsko National Gallery in že pred prvo sliko, ki je napovedovala posebno razstavo Rembrandtovih del, sem ostrmel, obstal, zatrokiral in začarano gledal kot tele v nova… dela. Zijal sem povsem zamaknjeno. Zdaj v sliko, zdaj v napis zraven. Slika. Napis. Slika. Napis.

»Em… sine, če boš vsako sliko gledal tako dolgo, bova tu cel teden…« me je rahlo pokroviteljsko, ampak na prijeten način, priganjal foter, ki je bil v tej galeriji že milijontič.

»Saj, razumem, ata… Ampak… Ampak… Ampak…« me je bilo nekaj kakor sram.

»Kaj je?«

»Kaj… to.. je… res… narisal… Rembrandt?«

Lahko si mislite. Foter se je prijel za glavo, ampak okej. Od takrat dalje so konkretni muzeji, oni, v več štukih res pametno naložen denar ali, v angleškem primeru, brezplačen obisk. Če je čas denar, je galerija zastonj runda. In ko obiščeš bodisi madridsko Regino Sofio in te Guernica vsaj enakovredno povozi na dan, ko greš prvič v živo na finale lige prvakov, ali prvič vidiš tisto posvečeno sobo slovenskega impresionizma v ljubljanski Narodni galeriji… Padeš noter v ta svet. In ko daš skozi še Amsterdam in Pariz… Misliš, da so vse razstave takšne. Nepozabni šus sto-in-več let stare komunikacije. Slik namreč nikoli nisem dojemal kot eksponat, ki ga gledam jaz. Ne. Obratno. Vedno pustim, da te gledajo mene.

Foto: UGM

Zato ni čudno, da sem nabasal na cel kup pomislekov, ko sem šel prvič resneje v našo – Umetnost galerijo Maribor [UGM]. Bila je razstava, posvečena Zoranu Mušiču, ki ga zdaj tako na veliko in stalno naprej potiska Ljubljana, čeprav se je z njim lahko suvereno dičila tudi mariborska galerija, ki baje nima za burek v primerjavi z ljubljansko. In sem šel in niti nisem bil tako zelo razočaran. Iskreno. Res. Nisem. Bil. Sploh ni bilo švoh, vsaj kar se slik tiče. Mislim… Saj… to… je… Mušič. Vau! Me je pa sicer razočaral plac kot takšen. Vedno se mi je, pa ne vem zakaj, zdelo, da je vhod v UGM drugje, ne pa tam… Poleg… Satchm(ot)a. In potem prideš noter in te tam na vratih pogosto kar čudno gledajo, ne veš točno, kam bi šel… Skratka… tak. Hladen prostor, vsaj zame – pa ga ne primerjam z Rijksmuseum ali Louvreom. Bog. Ne. Daj. UGM vsaj meni deluje zapuščeno, hladno. Da me umetnine ne bodo gledale, temveč mežikale. Pa ne v dobrem smislu. Češ, pusti nas na miru.

Muzeji in galerije so načeloma plac, kjer ugotoviš, zakaj si samski ali zakaj si v takšni zvezi, v kakršni si. Čisto res. Sploh če veliko galerij vidiš sam in nabašeš na tiste iz aviona vidne pare, kjer je očitno, da je en drugega moledoval, da sta spakirala tja in se en dolgočasi, drugi pa je jezen, ker hodi z nekom, ki ni to, kar je mislil(a), da je. Je pa res, da najdeš tudi takšne pare, ki so vidno očarani in si pustijo tisti prepotreben prostor v takšnem prostoru. Pač. Galerijo vidim kot obisk v dvoje, pa še nikoli nisem šel v dvoje v nobeno galerijo. Kakorkoli…

In potem so tudi otvoritve razstav… Tam je šele bolje, če si baje v paru. Bil sem namreč doslej zgolj na eni, v Moderni galeriji v Ljubljani in niti ni bilo tako zategnjeno, pa saj, kako bi bilo, če je bila razstava, posvečena – Metki Krašovec. Halo? Da. Te. Sezuje.

Nemalokrat sem od folka, ki redno hodi na te stvari, slišal tisti klasični, malomeščanski, kislosmetanski: »Daj… Pridi, zastonj je za pit.« Prvič, itak ni zastonj, ker nobeno kosilo ni zastonj. In, drugič, ponavadi servirajo toplo in kislo čmigo, po kateri si želiš, da bi ti van Gogh odrezal uho, da bi te bolelo še kaj drugega kot glava.

Foto: UGM

Skratka… V petek, ko je otvoritev dočakala slovensko-kitajska razstava z izzivalnim naslovom Zemlja je ploščata, sem šel… Pač… Pogledat. Okej, priznam, upal sem, da bom nabasal na kolegico in njene kolegice ali pa pač na kogarkoli. Zakaj? Ker vidiš čisto preveč filmov o razstavah in literarnih večerih, kjer se vsi o-glej-spet-se-vidimo naključno snidejo in imajo potem poglobljene debate, grejo žurat itn… Imaš pač prevelika pričakovanja. Vsaj jaz jih imam. Okej, namenoma sem zamudil dobrih deset minut, ker bog ni naredil petkovih večerov za to, da bi poslušal govor osemnajstega ministra za kulturo v zadnjem tednu ali župana, ki ima cel haufn drugih problemov. Tako da sem nabasal na, ironično, skoraj prazne sobane, sveže pomalane, saj so vsi poslušali oba baje smela govora v tistem glavnem prostoru.

Pa je bil kilav uvod. O, ja. O, ne. Najprej sta dve že gospe, očitno del osebja, stali na vhodu, da nisem vedel, ali jima moram kaj povedat, rečt, namignit, stisnit petko [z roko ali evri]. Ampak sem šel boječe, bojazljivo in po prstih mimo. Uf. Za las! Ampak nisem prišel daleč. Nabasal sem in skušal prebrati tekst, ki stoji ob stopnišču, pa sem se, odkrito, zbal, da bi bil komu, neroda, ki ne zna hoditi na razstave, v napoto, ker sem takšna uvidevna moška drolja. Skratka, šel sem gor. Zradiral, toda na poti po štengah sem se skušal kot na spraševanju biologije spomniti, kaj sem se napiflal, vsaj nek podatek, nekaj, če me slučajno kdo kaj vpraša, preveri in premeri, pa sem se spomnil le kitajsko-slovenskega sodelovanja, naslova razstave in pa dejstva, da bo to sodobna umetnost. Kar je bolje kot nič.

In smo tam. Sodobna umetnost. Ne maram tega pojma, res ne. Pridevnik »sodobna« mi, oprostite, zveni, kot da je stvar stagnacijsko obtičala in se ne bo premaknila. Kot neki birokrat ali bankir na banki, ki je tam zato, da te jebe v glavo. Stavim, da noben res dober umetnik ni sebe označil za »sodobnega«. Morda Jovan Vesel Koseski. Ajde. On. In točno to, kako je sodobna lahko evfemizem, jebena olepševalnica za komorna, sem ugotovil, ko sem šel skozi sobane. Priznam, šel sem iber hitro. Prehitro? Pa… Itak bi resnejša raziskava prišla do ugotovitve, da obiskovalec nameni prvim slikam nekoliko več časa, nato pade, nato najde nekaj, kar bi ga naj prepričalo, da je pametno vložil čas, nato pa itak izgubi občutek za čas in prostor in se mu, ko je enkrat že zunaj, zdi, da nič ne razume.

Foto: UGM

Naletel sem, ko sem prišel do konca, misleč, da to seveda še ni konec, na gospoda arhitekta, ki o teh stvarih nekaj ve. Našel sem ga ob koncu aplavzov.

»In? Kako je?«

»Kontraevolucijsko. Počutim se zabito,« sem mu namignil.

»Potem sva oba začutila globino razstave,« se je zarežal.

»Ravnino. Zemlja je ploščata in to,« sem še pribil, preden me je poklicala kolegica in takoj, neumorno, potem ko sem z brado trčil ob njeno ramo in bi si bil kaj kmalu odgriznil jezik, vprašala, če bom o razstavi »kaj napisal«. Iskreno? Nisem imel namena pisati o razstavi. Če že, prej o sebi.

Ampak… Nekako sem šele kasneje ugotovil, da je naslov razstave njen najbolj luciden del. Zemlja je ploščata. Dobro prcanje. Saj vem, za znanstvenike je to taka brutalna blasfemija in nekoliko zapoznelo delanje norca iz Kopernika in kolegov. Toda… Ko vidiš gigantsko črno mavrico na bež gigantskem platnu… Ta je bila kitajska, od Zhang Fangbaija, če sem si bil dobro zapisal. Osrednje mesto je dobil Shang Yang, vsaj tako se je meni zdela postavljena razstava, njegove Zapuščene gore, iz katerih štrli nekaj, podobno zelo oguljenim hlačam, meni pa predstavlja listje, to pa jesen in pač… Razlagaj. Si. Po. Svoje. Vse je šlo, dokler nisem nabasal na sliko, ki je zgledala kot oni puzli iz pene, ki si jih sestavljal kot froc in se učil dopolnjevanja različnih oblik, kar je najbrž dokaj dober simbol za pričujočo razstavo.

Nisem dajal pretiranega poudarka na to, kaj je naše in kaj kitajsko, ker je umetnost itak vedno naša. Khm. Ja pa ja. Ko zdaj pišem ta tekst in gledam še enkrat, kar sem gledal v petek, ko je ena gospa pazljivo lazila za vsemi nami in nam dala občutek, da nam bo demonstrirala judo prijeme, če bo kdo vzel ven telefon in šklocnil en posnetek [lahko da je to dovoljeno, pa sem se jaz pač zbal], vidim, da sem bolje poštekal naše umetnike, sploh silhueto Marjana Gumilarja, ki je v seriji Undressed mojstrsko upodobil sklonjeno žensko, da si začutil tegobe njene hrbtenjače, medtem ko te je Uršula Berlot sezula s svojo mojstrsko tehniko nečesa, čemur se reče »ferokristali, lasersko rezan in digitalno tiskan na pleksisteklu«, pred čemer se je vsakdo ustavil in se vprašal, kako naj bi se te stvari, tega stvora sploh lotil. To in ono kalejdoskopsko poigravanje je bilo, vsaj zame, presežek razstave.

Foto: UGM

Ki sem si jo, bodimo iskreni, ogledal v desetih minutah. Sem zato nekulturno neartikulirana pizda? Kaj pa vem. Poglejmo nazaj na začetek. Doli, pri štengah, kjer je osnovni napis, vodič, mnenje, da sploh veš, za kaj gre, tisto Rilkejevo droljanje. Mimogrede, ko smo že pri napisih… Ti so ob slikah boleče premajhni, da mora vsak k zidu, kar omeji pogled drugemu obiskovalcu, zato kaže razmisliti o povečavi pisave.

»Umetnine so neskončno samotne in z ničemer tako malo dosegljive kot s kritiko … Ob vsaki razpravi, oceni ali uvodu se zanesite nase in na svoj občutek, čeprav bi se motili, vas bo naravna rast notranjega življenja polagoma in sčasoma pripeljala k drugačnemu spoznanju. Naj vaše sodbe živijo svoj tihi nemoteni razvoj, ki mora kot sleherno napredovanje izvirati globoko znotraj in ga ni mogoče z ničemer izsiliti ali pospešiti … Potrpljenje je vse,« se je direktorica UGM Breda Kolar Sluga spomnila Ranierja Marie Rilkeja. Dobri stari Rilke, tako direktorica, je sicer to namenil umetnikom v nekem drugem času, ko je ta bojda tekel drugače, čeprav bi Einsten povedal, da se je čas upogibal drugače.

In za to gre. Na koncu sestavka direktorica, ki sicer lucidno zapiše, kako se danes umetnost morda še najbolj najde, kot si jo prirejam sam, v tekmi z materialnim, pomisli, da je Rilke nagovoril nas, ki delamo mentalni klik-klik brez fleša mimo slik, ki jih, kot zapisano, v povprečju gledamo deset sekund. »Če želimo odgovore, premagajmo anksioznost, vzemimo si čas. In čaka nas presenečenje, vedno je tam, kjer ga najmanj pričakujemo.«

Iskreno? Mislil sem, da bom hraknil direkt v napis. Koji kurac? Eno največjih presenečenj je bilo, da so takoj po aplavzih vsi navalili na zdaj nafilane kozarce – ko sem šel jaz mimo, vnovič (raz)očaran, kako hitro prideš skozi sobane UGM-a -, in da je parket še vedno vštet v obisk kot dodatna, avdio komponenta obiska razstav v placu, ki je tako nujen prenove/selitve/nečesa. Kako škriplje. Res. V nekaterih sobah se je prav težko osredotočiti na gledanje, ker ti tako frdamano delajo ušesa, ker se zdi, da je paket zrel za kako resno simfonijo. Ampak tisti napis? Ni mi dal miru.

Ko sem zapustil plac, sem pred vhodom videl, kako direktorica in minister čebljata, ona bolj vneto od njega, medtem ko je župan še gori v sobani telefoniral, kar se mi v takih prostorih vseeno vedno zdi neprimerno, še posebej, ko je tako hrupno, brezzračno ipd. Verjamem, da je direktorica ministru gušila o tem, kako pomembna bi bila spodletela selitev/posodobitev UGM-ja. Je. Ne rečem. Ampak posvet, protest, karkoli že to bo v sredo ob 11:05? Galerija že premore super prostor na Trgu Leona Štuklja, ki ima, kolikor pač zelo pavšalno spremljam [ja, lahko me šimfate, ker govorim po čez], zelo soliden program, vendar UGM vsaj za moj okus še vedno premalo nagovarja lastno mesto, ki povečini o lastnih umetnikih kaj prida veliko ne ve. Ne verjamem, da bi nova stavba to rešila sama po sebi. Ne, ne bi bilo prav, če bi sodil po eni otvoritvi razstave. Sploh ne.

Foto: UGM

Vendar vsakič, ko sem bil v UGM in to je bilo zdaj že dovoljkrat, nisem dobil občutka – razen, ko sem delal reportažo za Večer o stanju UGM in se sprehodil z zelo zagnano direktorico po prostorih in spoznal zaposlene -, da bi se bili za obiskovalce ravno metali na zobe. Saj vem, vedno je stvar denarja, odprtosti folka, povrhu premalo poznam tematiko in ne bi bilo pošteno primerjati UGM z Narodno galerijo, ki te dni tudi v Mariboru na veliko oglašuje stalno razstavo Zorana Mušiča. Kar je približno tako, kot če bi Olimpija oglaševala, naj si Mariborčani pridejo kvalifikacije za fuzbalsko ligo prvakov letos – po možnosti pa stalno – ogledati v Stožice. Ne gre, ne?

Skratka, moja izkušnja je bila ekspresno kratka. Pa je vseeno ratal tako dolg zapis. Predolg. Spomin? Itak. Kar je kompliment, čisto zares. Ampak me je vseene razhudilo in dejansko spravilo v slabo voljo tisto z desetimi sekundi. Kdo pa mi lahko pove, da mi ni mar, če pa so mi te umetnine vendarle dale malo misliti? Frdamani Rilke, ha? Je znal podjebavati, kvalitetno, ni kaj.

Ampak hej! Morda bo to razstava, ki me bo poslej opominjala o pravilu desetih sekund, čeprav se mi ne zdi pošteno, da se obiskovalcem štopa/anketira njihovo zavzetost pri ogledu razstav. Jebiga, vsaka slika pač ni Nočna straža. Ali Kofetarica. Ali Sejalec. Tudi vsi komadi The Beatles niso takšni, da bi jih vsakdo poslušal do konca, ne? Itak živimo v času šundra, ko je vse na ena, dve, tri. Pozornost je dandanes… Hipna. Danes umetnost niti več ne pride in gre. Danes umetnost pomaha iz oddaljenega avta. Če smo dovolj prismuknjeni, se zapodimo za njo. In jo morebiti dohitimo. Iskreno pa se mi ta razstava ni zdela kot komunikacija kitajskih in slovenskih umetnin. Ni bila niti tekma, ne, to bi bilo kruto, ker bi se vprašal, kdo je zmagal [walda mi!]. Ampak pač. Vemo že, da Zemlja ni ploščata, prav tako ne vem, kako gredo dolge mavrice, usločen hrbet, razgibana gorovja, kalejdoskopi trenutkov skupaj s ploščatostjo…

Morda pa včasih ni slabo, da se spomnimo, da je zemlja okrogla. Tudi za manj kot deset sekund ali minut, ne? Rilke, tu zdaj izbiram besede, ampak… Ko te jebe.

5. junija 2016
Hotel sem prijeti… Partljiča.

Gostiteljici sta vzorno, umirjeno, ampak tudi neizogibno nasmejano sedeli. Ena poleg druge. Komorno, previdno, vseeno rahlo zadržano. Takšni pač so literarni večeri, vsaj kolikor imam sam izkušenj z njimi. Pa saj sta se hihitali, drobceno, v kulturnih okvirih, karkoli naj bi že to pomenilo. Bolj sami pri sebi. Sledil je relativno dolg uvod. Nič ne rečem. Pač. Mora bit’. In ni lahko pač… Če… Sledi… On.

Kajti ko je nato on vstal. Pri petinsedemdesetih letih. Ne, v roko ni vzel mikrofona, kot voditeljici, kar je vedno tvegano, saj itak stvar zatem ponavadi šumi, poka ali pa je, kot v tem primeru, nastavljen občutno preveč na glas, da izgubi večer na šarmu in ti zuji v ušesih. Ampak dobro.

Tam je stal, v ponedeljek, v Salonu uporabnih umetnosti. Brez mikrofona. le takšen, kot je. Vsake toliko je sunkovito nagnil nazaj svoje sive lase, pa so itak zlezli nazaj. Tam je stal. Vsaj eno uro. Za svoj… Šov. On.

Tone. Partljič.

Dobro se spomnim njegovega govora, ko je letos februarja naposled dobil veliko Prešernovo nagrado. Zasluž(e)no, itak. Ampak tam je Partljič, ki sam rad govori, da rad govori in ga v tem zanosu vselej skrbno zgrajenega pripovedovanja resnično težko kaj ustavi (»Na šoli tvaršicam ne pustim niti dihat!«), med drugim rahlo ošvkrnil stand-up, češ, če in kakšna umetnost je to. Pa saj, ne gre mu zameriti, približno mislim, da vem, kaj je želel takrat povedati. Kaj o skrbi za jezik in to. Pa okej. Ni to poanta tega teksta.

Skratka, Tone Partljič je vstal. Brez mikrofona. »Saj se slišimo, ne?« je najprej rekel in premeril prostor. Skorajda povsem nabito, dobro, pretiravam, kakšen zic je še bil prost, nekaj zamudnikov je še našlo prostor, pa še bi kakšen stol razstavilo ustrežljivo osebje Salona, ki, mimogrede, med prireditvami načeloma ne hodi okrog po runde, kar je v takih primerih pravzaprav zelo lep in smiseln bonton. »Vidim, da niste oni, kaj so stalno… Bom lahko povedal tisto, kaj stalno povem… No, razen vi, gospa,« je pomežiknil gospe v predzadnji vrsti, »vi ste stalno tu, moja občudovalka!«

Večer je bil svojevrstno slavnosten. Ponovna izdaja legendarne – ja, legendarne – knjige Hotel sem prijeti sonce. Ena tistih, ob kateri se samoumevno nostalgično zavzdihne. Pa ja, kdo je ne bi bral? Partljič je prišel v moje življenje – kot najbrž v vsako, ki mu je posvetilo pozornost – ravno v pravem času, ko sta starša omedlevela nad vsemi »zakaj pa to, zakaj pa tisto« vprašanji in še bolj, ko sem bil že starejši, ko sem se preizpraševal vse tisto, česar se mora vsakdo naučiti v življenju. Pri Partljiču imaš, ko čitaš te knjige – poleg Hotel sem prijeti sonce sta se v moj spomin vtisnili še Slišal sem, kako trava raste in še posebej kultna Dupleška mornarica, ker je foter pač iz Sp. Dupleka – končno tisti občutek, da nimaš edini teh misli. Partljič je in, upam, bo tisti navihani kolega vsakega radovednega, a tudi rahlo nesigurnega otroka. Američani imajo Marka Twaina, mi imamo pa njega.

S Partljičem sem lani delal prvi intervju in me je… Tako navdušil. Koliko ta človek ve. To je neverjetno. In njegova raba jezika. Pravopis na fračo in dras! Zato pa ima polne literarne večere, model pa je v taki formi, da se zdi, kot da je vsaj petnajst let mlajši. Ampak hkrati ni postal senilen starec, pa tudi če bi, bi se najprej opravičil, da je – senilen.

»Ti se bori, kol’ko se spodobi in me discipliniraj,« je namenil eni od dveh voditeljic, ko je postalo jasno, da bo večer trajal krepko čez eno uro in da bosta onidve komaj kaj rekli. Saj… Partljič je zvito povedal, kako se profesorice slovenščine vneto in marljivo in temeljito in krčevito pripravijo na njegova šolska gostovanja, potem pa komaj kakšno izustijo, ker Partljič drdra in drdra in drdra.

Toda Partljič govori tako… Ne vem. Tako blizu ti je kot pisatelj. Na eni strani čitaš njegov Sebastjan in most, markantno skorajda remek delo, na drugi ga vidiš, kako s psičkom hodi čez most in se reži in je točno takšen, kakršnega ga doživite v živo. Nima te avre, privzdignjenosti, larpurlatistične drže. Saj veste… Kot so nas gledali duhamorni pisatelji in pesniki na stenah šolskih učilnic. Cankar s tistimi mrkimi brki. Gradnik kot nek pariški boem. Kosovel kot mož, ki bo vedno fante. Prešeren? Eh, za njega niti vemo ne, kako je videti. Na ljubljanskem trgu kot neki revež, ki ne ve, ali bi pesnil, pil ali prodajal rože, na tolarju je bil narisan dejansko kot zadnji klošar ipd.

Morda je pri Partljiču drugače, ker je… »Naš«. Pardon, mi njihovi. Mi, Štajerci. Veliko čitam zadnje dni Edvarda Kocbeka in morda ni naključje, da tudi iz njega veje, še danes, vedrina, okej, bolj upanje. Kakorkoli. Ne verjamem pa, da bi Kocbek rekel, kako je, ko doma pogleda polico svojih knjig, ki jih Partljič nikoli ne jemlje v roke: »Da bi bil kot frdamani Miško Kranjec, ki je pisal knjige na metre.« Tone Partljič pove, tak’ kot je. Zlatan Ibrahimović slovenskega pisateljevanja. Tu in zdaj je. Tako gajštno oprijemljiv. Ko je za uvod razložil zgodbo, kako je prvič videl na pol prerezan buhtelj od Verice, ki je želela videti tudi njegovega pinzla, pa je spičil, kolikor so ga noge nesle. »Skorajda natanko tako povedano, kakor je napisano v knjigi,« je dahnila voditeljica večera.

Ja. Partljič govori, kar drugi tipkamo. Lupeta s takimi pridevniki, da te sezuje. Na dah, kar je bilo včasih, kot bi najbrž rekel sam, na eks. Da te butne! Bum. Bum. Bum! »Ti butl’, preden bi tja prišo, bo sonce že drugje!« je slišal lekcijo, kako bi lahko lazil po celem svetu, ne samo okoli in mimo Pesnice, pa se ne bi dotaknil sonca. Ampak ravno v tem je finta. Partljič se morda nikoli ni dotaknil, se je pa sonce dotaknilo njega. Saj vem. Kliše. Ampak če tako jebeno drži! Partljič zna vrhunsko nizati svojo zgodbo, ironično, podobno, kot to počne stand-up. Dobro ve, kdaj bo prišel punch line in da se bodo režali tisti, ki so štof slišali prvič, in tudi oni, ki so ga slišali že sedemnajstkrat. »Saj isto kot s soncem in dotikanjem je tudi z ženskami,« pa smo spet planili v smeh, sploh, ko je spet pogledal gospo iz začetka in nadgradil, »’mate potrpljenje al’ vam grem na živce?«

Njegova sposobnost ubesedenje je bila, predvidevam, toliko močnejša, ker je zaobšel tiste postulate socialnega realizma, zaradi katerih sem sam že trikrat skušal prebrati Strici so mi povedali, pa mi Kranjec nikakor ne sede. Ne vem, morda bi moral resno prečitati Maksima Gorkega? Kaj pa vem. Ni pomembno. Partljič je socializem in realizem združil na malo drugačen način, pa saj ne razlagam, pišem ali ugotavljam karkoli novega. Nak.

Toda ko je povedal, kako je njegova mama jokala, ko je popisoval res okrutno zgodbo ubogega otroka, ki je odraščal brez očeta, obrcan in zavržen… »Točno tak’ je bilo, točno tak’…« je hlipala njegova mama, Partljič je pa bolj ali manj na blef sestavljal drobce, slišane skozi dolga leta, ker so to bili pač časi, ko se je človeške tegobe zadrževalo v sebi in zalivalo, po možnosti z dobro staro šmarjolo. »To je za pisatelja odgovornost, moraš pazit’«, je sijajni napotek za prihodnje generacije, ki bi raje pisali o sebi in skozi sebe skušali iz okolice narediti Disneyland. »O meni bi morali napisati roman. Jaz s’n se na britofu rodil!« se je za štof ponudil, po golem naključju, nek ribič v Izoli, ko je Partljič tam vandral še kot presednik pisateljskega društva. Kakšne zgodbe, ha? Tega si ne moreš zmislit. A prav s tem, s prekleto prepričljivo fikcijo je imal Partljič take težave, da ga je kdo kdaj tudi na zid naslonil, trdno prepričan, da piše o njem. »Ste prišli po gradivo, ne, Partljič?« je slišal, ko je bil med osmimi na pogrebu dobre stare Karoline Žašler, ja, one Žašlerce. Pa je bil pogreb res tragikomedija, padla je truga, se odprla… Nobene poroke, en pogreb. Kontra.

Ko je tako razlagal, kakšen vpliv je imela Žašlerca, najbrž še bolj osebno kot Moj ata socialistični kulak… Nisem mogel mimo prepričanja, da bodo te njegove zgodbe o(b)stale, ne glede nato, da so že zdaj iz polpreteklega časa. Partljič se v svoji osnovi sploh ne loči tako veliko od, kaj pa vem, Josipa Jurčiča, Janka Kersnika ali celo Ivana Tavčarja. Češ, narava, mali ljudje z velikimi zgodbami, veselimi ali žalostnimi. Ampak to pač pove na tak način, da … da … da… »Veste, kaj se je nekaj časa govorilo, da je mož siknil ženi? Češ, stara, ti si še trikrat večja kurba kot Žašlerca!« Hudo, ne? Še huje je tisto, ko je neka profesorica učila hči Žašlerce in je v zbornici rekla Partljiču: »Ta bo še hujša kot njena mama!« In se je Partljič, iz krvi, mesa, stoječki, pač spozabil: »Pa jebemomater, jaz jo bom prijavil, to sem si mislil… Joj, pardon… Samo kaj naj…«

Preden sem skliznil po eni uri, ker se mi je, kot se nam pač v teh časih, mudilo, sem pokasiral še lekcijo iz Aberta Camusa. O, ja. Ta velika, klasična imena. O katerih kao nekaj veš, pa v bistvu ne veš nič. No, Partljič je okoli, po dolgem in počez, naposled povedal eno bolj ključnih sporočil – preden je, predvidevam, zavil v še eno zgodbo iz Hotel sem prijeti sonce -, in sicer, da ni naloga pisatelja, da sodi, temveč da skuša razumeti svoje like in zgodbe.

Največja zmaga, vsaj tako sam menim po tej nepozabni uri, pa je, če liki in zgodbe razumejo tudi pisatelja. Hotel sem prijeti Partljiča… Pa je Partljič prijel mene. In me bo težko spustil. Če sploh… Kdaj.

2. junija 2016
Pet ugotovitev: Švedska – Slovenija [0:0]

~~Mladi vs. Stari~~ = Boljši vs. Slabši

“Čaka nas še zelo veliko dela, da bomo imeli novo jedro reprezentance. Začel se je proces formiranja neke nove izbrane vrste, ki bo trajal več tekem,” je glavna ugotovitev, ki jo prinaša remi s Švedsko (0:0). Morda tekma, težka, klasična prijateljska, naporna, a tudi dokaj dinamična, sama po sebi ni prinesla toliko v smislu ene tekme, smo pa lahko videli, da tisti, ki jih je še pred tekmo Katanec označil za “škodljivce”, pač vidijo nekatere stvari razumljivo drugače od selektorja. Ker smo pač v državi z dvema milijonoma selektorjev.

Toda tudi Katanec po obračunu, ki je tako rezultatsko kot po igri zelo dobra spodbuda za naprej, ni mogel mimo nekaterih dejstev. Obramba je čisto okej funkcionirala proti trdim, surovim in komolčastim Švedom. Luka Krajnc že v mladi reprezentanci dokazuje, da bo imel Boštjan Cesar, ki smo ga pogrešali še bolj v napadu [skok] kot obrambi, več kot le legitimnega naslednika, Aljaž Struna je bil dokaj soliden v prvem delu, nato malo padel, a se je vnovič častno žrtvoval za skupno dobro. Zelo solidna je bila sredina, a je Kevin Kampl v drugem polčasu [kot proti Ukrajini] spet igral sam, ko se je Rene Krhin povsem izgubil in ni zmogel zadrževati Švedov kot destruktor – vloga, ki jo Katancu težko izpolnjuje. Rok Kronaveter je debitiral naravnost očarljivo, da je bil razgiban še Josip Iličić, prostor pa sta spredaj dobila žrtvujoči Robert Berić, ki je priložnosti prepuščal v sami špici Romanu Bezjaku, ki je imel dve krasni priložnosti, a žal ni šlo. Če smo iskreni, veliko manjkajočih nogometašev nismo niti toliko pogrešali, niti Jana Oblaka ne, saj se je Vid Belec v treh situacijah več kot izkazal.

Tako smo ugotovili, da ne gre toliko za golo pomlajevanje ekipe v smislu EMŠA. Prej gre za to, kdo je česa sposoben. Bojan Jokić se je požrtvovalno boril, vendar Slovenija je bila zaradi njegove kondicije [ali pomanjkanje le-te] ob levi bok. Ni res, da ni rešitev na levem boku. Da nimaš rešitev, lahko rečeš, ko tam igra… Golman [mimogrede, situacija z Jokićem spominja na tisto z Alešem Mertljem v letošnjem Mariboru]. Kronaveter, Bezjak, Krajnc, delno Skubic, Belec… So zdaj že več kot le izjeme. So dokaz, da imamo širino v kadru. Že res, da selektor pravi, kako daje priložnost toliko novim reprezentantom. Ampak končno smo lahko videli, da če ne gre, pač ne gre. In da če gre, imamo zelo gibljivo, stabilno in povezano “ekipco”, kot se je izrazil selektor.

Kronaveter pokazal Kurtiću, dokazal PLTS

Še v Velenju je med slavjem Olimpije Rok Kronaveter kar neposredno pisnil. Da je do zdaj praktično že obupal nad dejstvom, da bi ga bil selektor poklical. “Če me do zdaj ni…” se je zamislil najboljši nogometaš Prve lige Telekom Slovenije. V kakšni drugi situaciji, če bi Slovenija recimo šla na EP, bi Kronaveter v sekundi oplel. Začuda ne pri Katancu, ki po taki zlasti spomladi vezista Olimpije ni mogel pogledati mimo. In Kronavater se je oddolžil ne le njemu, temveč celotni ligi. Za tiste, ki spremljamo podrobno PLTS, se lahko Kronavetru le zahvalimo. Dokazal je, da je PLTS čisto okej liga, v kateri lahko v eni sezoni sestaviš sebe, svojo igro in svojo prihodnost.

Sam je s šmekom in pristopom praktično pokazal, da ni pomembno, kje igraš, temveč kako igraš, s čimer je imel selektor vnovič krčevite težave v zadnjem letu. Nejc Skubic je recimo na drugi strani pokazal, da selitev v tujino še ne prinese sama po sebi boljših tekem, da se nam je kar precej zakolcalo po Petru Stojanoviću. Kronaveter je bil gibljiv, zapiral prostor in odpiral prodore. Ko ga je zamenjal Jasmin Kurtić, pa smo videli, kje je reprezentanca tanka. Nedojemljivo je zlasti to, da se Katanec lažje prilagaja pri štoperjih in celo golmanih kot pa sredini, v katero tako verjame. Ampak… Počakajmo za sklepno oceno o sredini še na tekmo s Turčijo.

Staroselci. Veterani. Zacementirani.

Če Srečko Katanec išče poslovilni moment, taki, pravi, za Milivoja Novakovića, bi bilo najbolje, če bi organiziral prijateljsko tekmo z Nemčijo ali Japonsko in zdravo. V Kölnu ali na Dajnem vzhodu. In zdravo. Ne vem, kaj točno želi selektor ugotoviti z napadalcem, ki je v Mariboru na sicer štirinajstih tekmah zabil sedem golov [dober koeficient], a kaj, ko je zapravil največje priložnosti, zgrešil kar nekaj zicerjev, tudi onega proti Kopru, po kateri ne bi prišlo do slačenja dresov ipd.

Nihče noče Novakoviću jemati njegovih golov in njegovih zaslug. A te so, bodimo iskreni, iz nekih drugih časov. Razumem, da gre čas dandanes hitro dalje, ampak od svetovnega prvenstva v Južni Afriki je vendarle preteklo že šest (!) let. To je v fuzbalu cela večnost. In če je Novaković, ki je v odnosu do soigralcev očitno pozabil, da je zastreljal penal proti Severni Irski, lahko le krilil z rokami, ko je želel v napadu pokazati, kako “smo to včasih počeli”, se je Jokić boril v obrambi, še bolj pa sam s sabo, ko je raje pomagal štoperjema, kot da bi pobegnil po sredini.

Zato je težava pri Katancu ta, da vsi čakamo, kdaj bo “spregledal”. Razumem, da težko menja svojo nrav. Vendar počasi bi bil že čas, da poskusi še s kom drugim kot s Skubicem na desnem boku in da proti Turčiji za več časa kot le šest minut preveri, kako bi sredina funkcionirala brez Reneja Krhina. Da se ne bo potem klicalo Daliborjev Stevanovićev ali upalo, da bo Jasmin Kurtić kar naenkrat v reprezentanci pokazal tisto, česar očitno ne zmore.

Boljši PR, boljša energija

Anže Bašelj, ki se je nekje v zadnjih dveh letih prelevil v prvega fuzbal terenca nacionalke, je dobro opazil na treningu v Malmöju, da je na tribuni tudi “skrivnostni dvojec”. Zakaj je tam? Bojda skrbi za boljšo energijsko pripravljenost in pozitivno vzdušje. Pri vsem, kar ima NZS, naj ima še to, ker je absolutno nujno. Ab-so-lut-no. Nu-jno. Naj stane, kar hoče. No, dokler ne gre za šamanstvo, šalabjzerstvo, bioenergetski nateg ali kaj podobnega, kar zna zasenčiti osnovno bistvo.

Ampak če je pred tekmo še selektor, ki ga ta tekst pač še vedno čisto preveč omenja, da upamo, da bo kmalu tega manj, govoril o “škodljivcih”, ki to seveda nis(m)o, je bil v zelo dolgem intervjuju po tekmi odkritosrčen, bolj umirjen, ne sicer še spravljiv, ampak zavzet in poslušljiv. “Merodajnih je le 60 ali 65 minut na prijateljskih tekmah, potem smo opravili številne menjave. To je lepa popotnica za naprej. Imamo dobro atmosfero, fantje delajo zelo dobro. Ne zatiskam si oči, da je Švedska igrala brez Ibrahimovića,” je izjava, kakršno bi si lahko samo narisali še jeseni. Seveda je pripomoglo tudi dejstvo, da je Slovenija iz gostovanja z na papirju kar dokaj boljšo reprezentanco prinesla vsaj remi. Že Turčija bo nov boj, vendar Malmö je po dolgem času nekaj, kar prinaša dovolj pozitivnih izhodišč, da bi lahko NZS računala tudi na boljšo podporo v Stožicah. Kot smo pisali že v preteklosti: primarno pa to prinašajo dobri rezultati.

(Ne)pripravljenost TV Slovenije

Ravno včeraj dopoldan je priletelo PR sporočilo, ki je razkrilo, kaj bomo gledalci na nacionalni televiziji videli v novem velikem fuzbal projektu: Euru 2016. Khm. Pa smo tam. Težava nacionalke, ki jo je fuzbal v novem tisočletju ujel povsem nepripravljeno, je pri tem, ko se drži enih in istih imen, da tudi ta imena, ki se hkrati starajo in so že fasali vsak svojo oznako, da ima preprosto premalo nogometa za tako velike hece. Ker Euro je za TV Slovenija, ki je letos dobila lekcijo iz fuzbala, kako se dela domači fuzbal oziroma jo dobiva že lep čas od športnih televizij, pač prevelik hec.

Najbolj boleče se to pozna pri komentatorjih. Urban Laurenčič komentira naveličano, znucano in vsakič znova se nam zdi, da od zadnjega prenosa kaj veliko fuzbala ni videl. Tako da dobro komentira za tiste, ki so na fuzbal približno tako mahnjeni kot on. Spremljajo, ne pa v nulo. Kar se je poznalo, ko so Švedi igrali zelo moško, tudi čez mejo, vendar kričanje in začudenje Laurenčiča je porodilo vprašanje, ali je komentator pozabil, da je nogomet pač kontaktni šport in da tudi naši [recimo Jokić] niso bili povsem nedolžne ovčice. Tako se je v drugem polčasu Laurenčič ne samo izgubil v onaniranju na Zlatana Ibrahimovića, ki ga imajo, najboljšega strelca Švedi seveda radi, a so tudi nacija z drugim in tretjim mestom na SP, česar komentator ni omenil, temveč je tudi komentiral kot tisti derbi navijač, ki pride pač samo na večje tekme.

Ker je nogomet pač tako popularna stvar, da ne moreš dati glave v pesek, se skuša nacionalka na glavo vržti na prav vsaki reprezentančni akciji, da ob vseh prispevkih in kvizih in prepevanjih izpadejo… Smešno. Dobro je, da so se dokončno odločili v minulih kvalifikacijah za Nenada Protego, ki ima dober stil, in Branka Zupana, ki tehtno govori, in pri tem vztrajajo. Vsaj nekaj. To je naše in zdravo. Sploh Zupan je vse bolj artikuliran, a ga še vedno zafrkava premedel stil. Je pa dejstvo, da bo nacionalka po zares slabem svetovnem prvenstvu tako vnovič na največji sceni pokazala, ali se je kaj naučila iz številnih kritik, jih sprejela in se zavedala, da je fuzbal pri nas pač zelo gledan. Zadnje reprezentančne kolobocije, ko so se komentatorji v že itak maloštevilnih tekmah preštevilno menjavali, so pokazale, da se niso.

31. maja 2016
Bistvo… fuzbala

»Ki te muzika je?« Gospod je vneto, začudeno in poželjivo nekaj kakor pogledal v prazno. Tja, proti kabini, kjer je špiker. Čakal ga je. Kje. Je. Muzika. Padel je peti gol na tekmi, tretji, zmagovalni za Zavrč. Tako se je zasukal, da smo vsi pogledali v tisto smer, levo. Še malo, še malo. Ta-ra-ta-raaaam. »Aaaa, tak’ je prav, ja,« je zadovoljno pripomnil. Evo ga, avizo. Na Golici. Brez klenega domačega aviza gola v Halozah pač ni. Gol, harmonika, pečenka.

Petič v tej sezoni sem bil že v Zavrču, po vseh treh spektakularno nemočnih gostovanjih Maribora in tekmi z Gorico, ko je Ofsajd naredil prvi večji intervju (hvala še enkrat, Miran Vuk!), zdaj še na tekmi dodatnih kvalifikacij za prvo ligo. Vsakič je tako presneto, iskreno, naravno fajn. Ko zaviješ z avtoceste in zavijaš tam od Borla naprej, kjer srne skačejo čez cesti. Prideš do zadnjega rondoja in do hrvaške meje je samo še… Pljunek. Zaviješ v hrib, po zaviti cesti in se pripelješ do stadiona v Zavrču. Sam grem vedno zadosti prej, ko je glavna tribuna, sveže zgrajena, še prazna. Spokojni čudež. Završki stadion je tujek v okolju. Ne zato, ker je porihtan, ampak ker se tam špila čudež od fuzbala. Malo gor, malo dol, vselej pa pestro. In kulisa! Vau! Sonce vselej lepo pada, tam, za vinogradi, ki dajo nek občutek Goriških brd. Čisto res. Brez heca.

Odložil sem stvari in šel na kavo. Kot vedno. Osebje v baru, kjer je tudi plastični model, oblečen v vse »Zavrčevo«, gigantsko prijazno. Raja se polagoma začne zbirati in kapljati na stadion. Kalibri vseh sort, taki, ki pač pridejo zaradi družbe, oni, ki jim brez fuzbala živeti ni, ogromno je mladih fuzbalerjev, ki pripeljejo svoje res v nulo zrihtane dekline. Da se tribuna kmalu in konkretno napolni. Malo manj kot jurja sprejme, novinarji pa vedno napišemo 1000 gledalcev. Ker ja.

Direkt pred mano se je včeraj vsedel gospod z velikim rogom. O, ne. Pomislim sem na tiste frdamane vuvuzuele, edino, kar bo ostalo po svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Kolega vodič mi je od tam prinesel tako trotl’ziher plastično in že tisto ti je res izprašilo rit, če ti je kdo podpihal izza hrbta. No, tale rog je bil nedolžen, plus imel je profi nastavek, taki ustnik, kakršnega imajo ta dobre trobente. Gospod je imel tudi šal in predvsem dobro voljo. Kot vsi. Čeprav, priznam, sem pričakoval, da bodo Haložani bolj glasni. Saj v kotu tribune, tja bolj proti južni strani, je vedno domača, mlada, zagnana grupica navijačev, ki vihti zastave. Ampak zdaj so prišli tudi Kidričani, ker pač to je borba za prvo ligo. Bo Zavrč, ki je spomladi komaj enkrat zmagal in mu je sezona potonila v podaljških polfinala pokala, ostal med prvoligaši ali se bo drugič tja uvrstil Aluminij, ki je trinajst tekem brez poraza pod Bojanom Špehonjo, stručkotom za mlade, iz katerih Simon Sešlar ni znal izvleči dovolj?

Ko si tam, v Halozah, kjer so iz zadnje lige prišli do prve in si postavili nov stadion, pripeljali Alberta Riero in Zlatana Muslimovića na igrišče, Petra Paculta in Milka Đurovskega pa ob zelenico… No, ko si tam, dobi prva liga neko svojo relativnost. Ni to bistvo fuzbala? Da prideš na tiskovno konferenco in vse duha po čebuli, ki so jo pomazali s pečenko, ko te pričakajo bolj ali manj prazne steklenice, ki jih polni kar gospod Vuk sam? Seveda je. To je… fuzbal. Prva liga? Ja, prva liga.

Okej, malo je tokrat v ušesa tolkla glasba, ki je bližje oni strani meji. Pa termin, v nedeljo ob osmih zvečer, bi tudi bil moral tolči na vest. Pa ni. Tribuna se je praktično povsem napolnila. Kot na vseh slovenskih stadionih sicer šele tam enkrat v deseti minuti, ampak ja. In ravno takrat se je vsipalo iz neba, potem ko je veter polagal korner zastavico in napovedoval ploho. Pa to ni zaustavilo top navijačev, ki so na oni strani, na bregu, na pol v šumi, iz hoste, na gmajni v dežju spremljali ta naš fuzbal. Pa je res svinjsko lilo in pihalo.

Tekma je bila… Šušljalo se je marsikaj. »Kaj te veš… Če šefa klubov kafe vkup pijeta pred tekmo, te ti nič ni jasno, veš…« mi je razložil gospod, ki rad in veliko hodi na fuzbal. Bližje mu je bil na tej tekmi Aluminij. Imel je enega tistih telefonov, ki mu baterija drži tako dolgo, da pozabiš, kje imaš polnilec. Nokia. Ki mu je kar lepo cinglala. »Kaj? Če ko sn bil doma, so še ovi vodili za devet golov? Zmagali? Nea ti verjamem,« je rekel, ko je izvedel za rezultat finala rokometne lige prvakov. »Ja, čuj, zaj je pa že 2:2… Dobro, se čujema, še ena šansa je,« se je zadovoljno zarežal ob polčasu, ko je javljal kolegu rezultat, »je hoto it’ poleg, pa je nekaj jamro in evo, zaj mu je pa žal! Haha!«

Jap. Lahko mu je bilo žal. Dež gor ali dol. Pet golov smo videli v prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za popolnitev prve lige. Zavrč je šel v tekmo tako, da je Slavka Matića, trenerja, ki jeseni z Zavrčem ni znal izgubiti, zdaj, po povratku iz Kopra, ki je Haložane povrhu pahnil v ta dvoboj, pa skorajda ne zna zmagati, kmalu začela boleti glava. »Moji igralci so šele po drugem golu dojeli, da ne bo lahko. Vse, kar smo jim govorili pred tekmo, so do polčasa videli sami,« je jadikoval Matić. Seveda je bil tudi jezen, a je skušal to skriti. Kaj ne bi bil jezen. Kevin Ed Kokorović je zagrešil hud feler, nato branil z roko in Aluminij je imel penal, ki ga je Lovro Bizjak kresnil ziher zanalašč po sredini, da je še bolj bolelo. Tudi uradnega špikerja na stadionu. Ta je golmanov brat. E, to je ta… Majhnost, ki ima svojo štorijo. Še preden je Zavrč lahko pogruntal, da je Aluminij tekmo vzel prekleto zares, je bilo že 0:2. Zdaj je celo sezono suvereni Lovro Cvek nerazumno prepustil žogo ravno Bizjaku, ta jo je podaljšal do Roberta Kureža in dras! 0:2.

»Možnosti v tem dvoboju so 50:50. Če bomo mislili drugače, ne bomo ostali v prvi ligi,« je pribil Matić po tekmi, ki bi se lahko kaj kmalu končala kar v prvem polčasu, če bi Denis Topolovec zadel kaj drugega kot vratnico. Zavrč se je sestavil, Aluminij se je namestil in pričakovati je bilo, da golov do polčasa ne bo več. Ampak tu se je poznala razlika med prvo in drugo ligo. »Zavrč je vajen težkih tekem…« je izdavil trener Špehonja po tekmi. Jap. To je razlika. Kokorović, osmoljenec iz začetka tekme, je nabil na drugo štango, tam je pa čakal mladi reprezentant Aleks Pihler, ki se je odločil ostati za dodatne kvalifikacije, v katerih Matić boleče pogreša Josipa Golubarja in Jureta Matjašiča (ta upa na prve minute danes na Švedskem za člansko izbrano vrsto). In Pihler jo je z glavo ugural v mrežo. 1:2. Ni bilo časa, Zavrč je šel na polno, po bokih, še en prekršek sopihajočega Aluminija. Prosti strel, Kokorović. Dras! Gol, ki ga je v evrogol nadgradil prekratki, mladi, a zagnani vratar Dejan Janžekovič. Komadčina od gola.

Med polčasom so si bili nekako na tribuni enotni, da je rezultat pošten, ampak da nekako nihče ni pričakoval štirih golov. Tiste, da Aluminij šola Zavrč, so poniknile, bolj so na plano prišle spet tiste, da bi Zavrč z malo bolj stabilno ekipo, ki je bila celo sezono na petem mestu, ki so ga osvojili v svoji tako prvi kot drugi sezoni med prvoligaši, lahko resno ogrožal mesta za Evropo, ne pa da se skoraj junija daje za obstanek. Itak je večje vprašanje ob igrišču. Če si Vuk in Zavrč sploh želita prve lige…

No, v drugem polčasu se je pokazalo, da si je še kako želi. Zavrč je krenil na polno, mlel Aluminij, ki so mu povsem pošle moči, ne glede nato, da je Špehonja skušal pravočasno, hitro in učinkovito menjati. Šment, to je uspelo ravno Matiću. Zavrč je vse bolj ogrožal, pritiskal, gural in rinil v kazenski prostor, sploh prek bokov. In slej ko prej se je moralo kaj zgoditi. En odbitek, en Pihlerjev strel, sam Tišma, ki se je pošteno namučil na žogi, a jo vseeno porinil v mrežo. »Jah… 0:0 bi vsekakor bilo bolje kot 3:2,« je odgovoril Špehonja. Še pred tiskovko mu je Mladen Dabanović v šali pristavil, češ, idi, pa povej, da smo bili boljši. Bili so… Enakovredni. Dokler niso bili. Tu je težava, čeprav je pred povratno tekmo še vse odprto, ne glede nato, da je ena bizarnosti letošnje domače fuzbal sezone ta, da klubi raje in bolje igrajo v gosteh.

»Pa… Če ne bo deža bom šel na tekmo,« mi je povedal še gospod, preden je šel. Iz ptujskih koncev je, nekje na pol poti med Zavrčem in Kidričevim, bližje so mu rdečebeli kot rumenozeleni. »Dvakrat sem šel letos na tekmo Aluminija. Pa me je vsakič vreme doblo. Frdamano vreme! Prvič toča, drugič pa oni naliv, ko je Aluminij ptujsko Dravo nabasal 8:0! Ne bo me več dež dobo. Stalno gledam toto radarsko sliko padavin, pa me stalno zajebe!«

Ja. Sam sem šel na tekmo na začetku drugoligaške sezone v Kidričevo. Aluminij proti Tolminu. Vroče, čebele, ose, karta niti ne tako poceni. So pa bili tolminski navijači. Ampak v Kidričevem, ki ima tako sijajne pogoje za trening, toliko igrišč, je ravno glavno igrišče… No, to ni to. Saj je lepo igrišče, prijetno vzdušje, šuma za golom. Okej. Ampak brez strehe, razen tistega majhnega koščka na kontra strani… Bolj švoh. Kot v Novem mestu na Portovalu, recimo.

In o tem smo kakšno še rekli. No, bolj oni. Da… Kako nepošteno je, da Nogometna zveza Slovenije, ki je tako visokopotezno odprla novi nacionalni center na Brdu, zajebava klube z licenciranjem, pa pogoji temi in onimi… Nato pa dopusti, da grejo v prvo ligo klubi, ki sploh, za začetek, ne igrajo na svojem stadionu, kot se to dogaja z Radomljami. Da ima Aluminij fine dečke, ki se res borijo, je ena krat ena. Res so se borili, v Bizjaku imajo več kot le 23-letnega talentiranega napadalca. Imajo dušo, srce, voljo. In navijače, ki so skorajda preglasili domače, zato komaj že čakam na povratno tekmo v četrtek v Kidričevem. Ne glede nato, kaki stadion je tam. Važen je, najprej, fuzbal. Vendar ob takem pogrebu, kakršna je slovenska druga liga, ki je ena sama muka, s katero očitno nihče ne ve, kaj bi… Se človek resno vpraša, če je NS mar za celoten slovenski fuzbal. Saj razumem, toliko vsega je, najprej vseh reprezentanc, nato vseh lig. Se nabere. Štekamo.

Ampak tisoč gledalcev, ki je prišlo v nedeljo ob osmih zvečer v Zavrč… Je kompliment, je ponos, je bistvo tega našega fuzbala. Srečanje prve lige, ki je letos zgodba o uspehu, z drugo ligo, ki sploh ni zgodba. Seveda nekaj pomaga, da sta si kluba tako blizu, kaj, petnajst, dvajset minut vožnje od enega do drugega stadiona? Še petega in šestega sodnika je NZS poslala v Haloze, za vsak slučaj, čeprav jih na odločilnih tekmah Maribora in Olimpije včasih niso.

Nekje sredi tekme je tisti gospod končno pihnil v svoj rog/trubo. »Hehe,« se mu je zarežal sosed, ko je prvi zmogel zaigrati prve tone Na Golici. »Pa veš… Mogoče pa bom vseeno šel,« je rekel pa oni drugi, ki navija, v svojem bistvu, za Aluminij. Gospod zrelih let je vedel o fuzbalu toliko, da bi ga poslušal in poslušal. Vse ve o lokalnih štorijah, o tem, onem, devetem. Njegov opis štoperjev Aluminija… Je bil epski. To je slovenski fuzbal. Ta gospod, vneti oboževalec športa. Kukal mi je v računalnik, vmes pisnil »tehnologija, a?«, ko je crknil internet, ki si vsakič vzame malo lufta na tekmah Zavrča. E, to so ljudje, poleg katerih je fuzbal… Živa stvar. Živahna. Saj ne rečem, so lige prvakov, je angleška liga, so evropska in svetovna prvenstva. Ampak ko sem vonjal čebulo ob odhodu iz Zavrča v nedeljo ob desetih zvečer… Sem nekako začutil tisto bistvo fuzbala. Ki te pelje, kot pojejo navijači Maribora, na tisoč(e) kilometrov. »Štiri tekme Aluminija smo gledali, takšen rešpekt imamo pred njimi,« je poudaril Matić in dal lep kompliment ne samo tekmecu, ampak drugi ligi. »Športno je upati na najboljše,« je za povratno tekmo pribil Špehonja.

Zato pa. Se gre. Tudi v Kidričevo. Ker bo borba. Na igrišču ziher.

30. maja 2016
Maribor, en plein*

Ves čas je bilo res kot iz filma. Vse, kar ste kadarkoli videli o Parizu, je bilo tam. Cinema en Plein. Kino na prostem. Pridi in vidi sistem. Kariraste, šarmantne dekice. Pleteni cekrčki. Plastični prozorni kozarci. Steklenice vina. Bagetke in baretke. Skratka, Pariz kot iz slike. Le da v živo.

Ne bom obujal spominov, tega je zdaj itak že debelih šest let in sploh ni kino na prostem neka velika novotarija, že takrat ni bila, poleg tega to furamo zdaj že lep čas tudi pri nas. Okej. Ampak te ideje »na prostem« so tako prekleto dobre. No, če je vreme. Ker če vremena ni… Pozabi.

No, takrat sem šel v Parizu na Cinema en plein. Milijon izgovorov sem želel samemu sebi nadroljati, ker je pač ogled take zadeve bolj ali manj družabna stvar, da ne bi bil šel. Sploh pa sem Peklensko pomarančo že videl. Večkrat. Kubrick, pač. Ampak na prostem? Sredi Pariza? Kako zahojeno, resda osamljeno teslo, butl, omejenec. In sem šel. Lazil za folkom, kot pač klasični bojazljivi Slovenec, ki pač sledi drugim, a ga navznoter trga, ker bi pa morda le naredil kaj po svoje, ampak se bo ziher zajebal in joj prejoj.

Kakorkoli, zalutal sem v mali market, taki lični, kjer so pogruntali, da lahko take trgovinice še naprej laufajo po sistemu najboljšega soseda. In so. Iber. Prijazni Parižani. Da, tudi to je možno. Gledam, kaj bi nabavil. Kupovati za enega, je načeloma jeba, ker pri nas te, če bi si kupil sir ali vino, vsaka polica, vsak izdelek, vsaka imate-že-našo-družinsko-kartico prodajalka spomni, preizpraša in oceni, v nulo, da si seveda sam in da ti ni pomoči. Ali vsaj tako sem se počutil tedaj. Ampak ne tam. Tam mislijo na to, da med milijoni v Parizu pač slučajno kdo nima družbe in je tudi sam. Brie, bagetka, vino. Tudi za enega. Kak’ kul, ne?

Vse je šlo. Razen nakup vina. Kot zadnje nepoučeno teslo sem ostrmel pred šokantnim spoznanjem. Da je rose dejansko… Popularen. Pardon. Giga popularen. Ker to, kar sem bil videl… Adeeeeejo. Bila je ena mala polica z belimi vini, bila je zraven čisto mičkeno večja z rdečimi vini. In bili sta dve strahotno (pre)veliki omari samo z roseji. Nič, nabasal sem eno flašo, mišljeno za štiri žejne, in spakiral. Ležalnika nisem vzel, pa ne zato, ker bi mi bilo težko dati tista dva evra ali pet ali nekaj takega, ampak ker ga res noben ni vzel. Bil je prekrasen poletni večer, nedelja, če se dobro spomnim. In ljudi… Da nisi mogel prešteti. Najprej sploh nisem vedel, kje bo platno, ampak zicnil sem se v isto smer kot pač vsi drugi. Nato se je gigantsko platno napihnilo in postalo največji pojšter, kar ste jih kdaj videli. Držal sem pesti, da bodo Francozi požrli vsaj malo ponosa in da film ne bo sinhroniziran. Ni bil. Ampak niti ni to več bilo pomembno. Sedel sem tam. Sam, ampak niti slučajno ne osamljen. Dobra energija, pozitivna, ne glede nato, da smo vsi skupaj prišli zijat Kubrickovo sadistično maltretiranje Burgessove klasike. Nedelja za frike, recimo. In ko se je ravno dovolj stemnilo, da so zaštartali film in so iz bližnjega Orlya osvetljena letala povsem nehrupno vzletala in pristajala, sem si zaželel, da bi kdaj kaj takega lahko ratalo pri nas. Ono, jutri.

In potem se zgodi ta petek. Prišel sem iz mini izleta v Račah. In že tam, v Mes pubu, ko sem plačeval tisto eno pivo za manj kot dva evra, sem zaslišal, kako so se štirje možje po končanem delovnem tednu pogovarjali ravno o tem. O operi v mestnem parku. Seveda so si raje naročili še vsaj eno rundo in še kako zatem, ko sem jaz odpakiral, ampak vedeli so za stvar.

Pa saj. Vedeli so očitno vsi. Že lani je opera na prostem res ratala. Nisem šel. Ker pač… Ni pomembno. Letos pa sem se zaklel, da bom šel, a sem si na vsak način prizadeval, da ne bi bil šel sam, ker je eno, če si sredi Pariza sam, drugo pa, če si sredi svojega mesta. Pa saj. Na koncu bi bil šel sam. Ker firbec, ker pisanje, ker kultura. Pa me je poklical Ž. Ravno v pravem trenutku. Da bi šla. Ker ja.

Žal mi je zmanjkalo časa za trgovino, ampak Ž. je bil dovolj žejen tudi sam, da je kupil dva piva. Ne, ne zdi se mi blasfemično onečaščenje, če si na tako stvar neseš pir. Sam bi sicer vino, po možnosti rose, ampak bi ga moral bil naguziti v premali zmrzovalnik v sklopu hladilnika, ki ni mišljen za takšno petkovo kulturno degustiranje. Kakorkoli. Že ko sem hodil iz železniške postaje proti domu in nato proti parku, sem videl kolono, morje, migracijske tokove. Okej, bilo je malo pred osmo, ura začetka se je vse bolj bližala… Ampak spraševal sem se, v kaj se bo to seštelo.

In se je. O. Moj. Bog. Fak. Đizs. Ko se je razlezlo po promenadi to mariborsko občestvo… Te je sezulo. Prijazne mladenke so najprej talale spored za abonma nove sezone Opere in baleta SNG Maribor, kar razumem, prav je, da skuša taka ustanova vnovčiti na račun res dobre ideje. In vremena. Pismo. Bilo je pravzaprav nekaj kakor vroče. Se je prav videlo, da se marsikdo ni znal odločiti, ali bo vzel tisto »še nekaj z dolgimi rokavi«, so pa vsi vedeli, da je to, kar nosijo, najbrž zelo primerno. Malo je bilo takih, ki so prišli v večerni toaleti. Pa saj… Toliko naroda na kupu, da za obrekovanje najbrž ni niti časa niti prostora, čeprav o tem vem bore malo, ker se res ne ubadam s tem, kako je kdo oblečen – je pa prav to razlog, da pizdim, ko so vrata v SNG včasih zaprta pred začetkom predstav in se folk (samo)opazuje in igra modne guruje, fuj, fej, marš.

Foto: facebook

Kje bi se zicnil? Bilo kje. Najprej so šli seveda gotovo stoli, midva sva prepozno prišla. Skušala sva pa nekako ujeti še zadnje ali vsaj predzadnje zvočnike, da bi pokasirala koliko toliko dober zvok. Na malo privzdignjenih robnikih, po katerih skače vsak otrok, ko gre po promenadi (tudi jaz sem kot mulo), so ljudje naredili naravno vrsto. Drugi so posedli po travi, nekateri so stali. In tu in tam sem videl otočke. Malo stran, na tisti veliki jasi ali pa tja bližje Akvariju. Tam so bili. Kot da bi bili skupaj takrat v Parizu. Prinesli so si… Piknik. Kozarce, šampanjce, žogo, palice za badminton. Otrok toliko, da je bil cel živžav. A niti slučajno ne moteč. Ne. Kje pa. Malo fuzbala, malo opere. Zakaj pa ne. In tudi, to sem prav pozorno premeril, kar nekaj šolajoče mularije. To je to! Mene šola nikoli ni peljala, v dvanajstih letih, na opero. Okej, če ne greš ti na opero, pa pride opera k tebi. Saj so skrivali ali pa niti ne kako flašo vodke, poceni vina ali generičnega piva. Naj. Vsaj jaz nisem videl nikogar, ki bi bil zrel za solo točko v Rigolettu.

Ni pa bilo lahko izbrati prave pozicije. Ko se je enkrat začelo, ko je orkester zažingal, krenil precej suvereno v uverturo v Don Giovannija in se je dalo takoj prepoznati Mozarta, nisi točno vedel, ali bo nekdo še pojačal stvar ali bo to to. Nekateri s(m)o še klepetali, drugi so se zleknili, tretji so zaprli oči, eni so ležali, stali, sedeli, polsedeli… Ravno to je ključna finta take »intervencije«. Šus je. Ni recepta, ni bontona, ni nekega lista, ki bi ti pisal, kako tole vpijaj. In v tem Maribor zmaga. Ker pokaže karakter. O, ja. Nihče ni ššššš-jal drugega, vsaj ne tam, kjer sem bil jaz. Nihče ni okaral frocovja, ker je tekalo in se žogalo. Ne. Vsak je bil to, kar je želel biti, kar je hotel biti, kar je. Okej, Soundbiro bi lahko poskrbel za vsaj malo boljše ozvočenje, pa saj vem, obstaja milijon razlogov, zakaj je tako, kot je. Pravim samo. Da bi lahko bilo malo bolj impozantno. Nič ni narobe, če bi tole bilo bližje Woodstocku, kar je itak bilo, če si pogledal levo-desno.

Zakaj Woodstock? Ker gre za družbeni fenomen. Konec maja in toliko ljudi na kupu? Smo bili vajeni tudi na drugem koncu mesta povsem drugačen tip žura. Pa nič proti koncertom Radia City. Sploh dijaki so to morali dati skozi. Če se nisi vsaj enkrat tam žvalil s kako sošolko, nisi bil… Pravi. Tam je bilo v ospredju druženje, v čemer smo Mariborčani itak hiperaktivni talenti in smo iz radijske čage naredili giga masovko. Škoda le, da nikoli ni prerasla osnovne zamisli, morda pomislila, kaj bi iz take mase ljudi še lahko izvabila. Okej, itak je bilo ponavadi slabo vreme, frdamani dež, da je še pokojni Smiljan Kreže raje premikal Piše se leto, na katerem praviloma dežuje še vedno, tudi v sklopu Festivala Lent.

Ampak ko sva se sprehodila z Ž. po promenadi, malo sem, malo tja, šla še po kako pivo in videla povsem skulirano mladino, ki se ni nacejala pred obleganim Sparom, nato pa se vrnila skozi morje ljudi in šla bližje Piramidi, na hribček, v bistvu za hrbet orkestra, saj je prostora med deset-in-nekaj tisoč ljudi itak že zdavnaj zmanjkalo. Umirjeno, da si ptice, preden so šle spat, še slišal. Kako je vso to občestvo in predvsem kam šlo lulat, nimam pojma. Ta del bi morda lahko bil zastavljen še bolje, morda bi se postavil dodatni šank, toda to potem rodi cel kup birokracije, trk z ekologi in tako naprej. Je čisto okej tako, kot je. Zleknil sva se tam, poslušala, vpijala, vmes malo debatirala, da ne bi koga zmotila. A z razdalje si še bolje slišal, kako publika da priložnost. Saj so, itak, izžarevali energijo ob Mozartu in Verdiju, ampak meni se je zdelo, da jih je najbolj zadel, trofil in prevzel Aleksander Borodin in njegov Polovski ples iz opere Knez Igor. Kaj pa vem, slovanske duše in to. Nisem stručko za opero, niti slučajno, se je pa videlo, da folk šteka, kdaj solist raztura in kdaj ne. Vsaj po aplavzih sodeč. »Najbolj se navduši ta naš folk nad klasiko, saj veš, Mozart in to. Skrivamo, dalj časa smo zajebana publika,« mi je rekel Ž. in imel je res prav. Sem pa odvrnil, da damo priložnost. Nihče noče na glas reči, alo, kaj nam dogaja ali, še pogosteje, da je nekaj zanič. Pač. Tiho smo, pogosto, žgoljimo, ker, joj, kaj pa bodo drugi rekli.

Foto: facebook Opera SNG Maribor

Tu ni šlo za malomeščanstvo, za kislo smetano ali za hohštapleraj. Niti blizu. Tu je spregovorila le ena oseba. Maribor. Kot tak. Maribor kot ena oseba v tisočih. Kako neverjetno mesto smo, sem ugotovil, ko so zvezde že mežikale in je narod fehtal, moledoval, gušil in ploskal za prvi, drugi in zaman še za tretji bis. O sole mio, kankan. Ja, super. Plosk, plosk, plosk. Tako je to pri nas. Ravno ko rata fajn, ko se sprostimo, odpremo, mežikamo, hlastamo, sopemo… Gre stvar h koncu. Zato je bil drugi del konkretno boljši od prvega, vsaj ko gre za vzdušje. Itak pa so vse kadence, vse solaže, vsa dinamika pod Simonom Krečičem, suverenim dirigentom… Vse to je narod lagano poštekal. Kaj poštekal. Kupil. Še bi. Še. Kje se to da še? Več? Kdaj? Kje? Ko deset tisoč ljudi čaka na veliki finale Nessun Dorma in zaploska, ker se tako zaploska v Hollywod filmih… Potem veš. Da smo, pismo, evropsko mesto. Da folk ve. Kako so nagradili Renza Zuliana! Taki aplavz pokasiraš samo še v Ljudskem vrtu za kako res dobro finto ali borbenost. Opera SNG Maribor je prinesla oboje, dobro finto in borbenost, skušala je med greatest hits uštuliti in ušunjati še kaj več kot standarde in Maribor jim je vrnil z dvourno pozornostjo in željo po še.

»Stari, samo da je zastonj, pa je Maribor tako frdamano kulturen! Ne. Moreš. Verjet!« mi je rekel Ž. Ko je to izdavil, to pravilno, v nulo kratko, ampak pretkano trditev, sva bila že na Židovskem trgu, kjer sva padla na jam skupino v sklopu Jazz ‘ma mlade. Tudi tam – vstop prost. Tudi tam – skuliran folk. Tudi tam – ne. moreš. verjet. Kako »nam« to rata? Saj, vem, ko nekaj v Mariboru res uspe, znamo govoriti v množini, čeravno se samo po sebi, ne vem zakaj, išče tisto eno osebo, pandurja, gogota, krežeta. Pa ni to na koncu sploh pomembno. Če projekt rata, rata. In ta dva, ki sem ju obiskal v petek, sta ne samo ratala. Sta me premaknila. Ne samo, da bi se aktivno vključil, poročal, pisal, hodil na take stvari. Rad bi, da opero vidijo še prihodnje mlade generacije. Mi je nismo in zato tudi nismo mogli lažje dostopno razviti čuta za te presežke, ki jih imamo in premoremo.

Ko je Matic Jereb Ozzy s svojo grupo na vokalu megalomansko prekrasno združeval, žvalil in stiskal vse možne žanre, da smo se pozibali ob fenomenalnem špricerju za en evro (peresno lahek kozarec pa za 2,5 evra), se je Maribor, kot se mi je zapisalo, zdel vsaj kot New York. Kako to rata ravno tu? Tako… Nenarejeno, pristno, iskreno, naše? Enako je bilo, ko smo se, zdaj še v družbi A., ki živi in dela v Ljubljani, a jo kot Mariborčanko počasi vse bolj vleče sem, kar razumem, ker sem bil sam podoben, le da sem na vsak način skušal poštekati Ljubljano, pa mi to ni ratalo, podali na Poštno, ta simbol sodelovanja, šetanja in srečevanja. Seos, lej ki se srečamo. To bi lahko bil slogan Poštne, komot. Pridi, veni, vici bi lahko bil za Operno noč na prostem. Razgled, špricar, muzike bi lahko nadeli Jazz ‘ma mlade. Kar samo od sebe kipi, tolče, razgraja, vendar v smelem, kreativnem, produktivnem, zagnanem smislu. Maribor. Nima zaman tako ostre soglasnike v imenu. Nima nežnosti Ljubljane. Ima robatost, granitnost, kockastost. Ima. Ampak takoj za tem pa ponudi razigran, odprt, temperamenten folk. Ja, ki ima svoje hibe, poze, štose in hece. In to take, ki znajo samouničiti tudi vse dobro.

Foto: Facebook Opera SNG Maribor

Razlika med Ljubljano in Mariborom je ta, da v Ljubljani moraš praviloma na 17 sestankov, preden nekaj rata. A ko rata, potem res rata. V Mariboru pa stvar hitro najde samozagon, nek perpetuum mobile, ki je kar v luftu in se zgodi. Bum. Hitreje, kot bi kdorkoli pričakoval. Ampak potem se gre včasih prehitro na resda zasluženo pivo, kjer se začne delati nadaljne načrte, a je najbolj resen tisti o novi rundi in stvar zna obtičati, zardeti ali, najhujše, zapade v stanje stagnacijskega propada.

Vendar Maribor zna biti… Ne, ne samo, da zna. Maribor je drugačen. Maribor je… Maribor. In to v petek je bil Maribor, kakršen niti ne rabi kdo ve kako vabiti. Pridi, vidi. Spomnil sem se, kar sem razdal tudi Ž. in A., da sem podobno videl in doživel v Parizu, ampak to je povsem drugačen nivo, druga čustva, drugačen špas. Tole je naše, tole smo mi. Tu. Smo. Mi. Doma. In to v mestu s toliko problemi, toliko stisk, toliko brezizhodnosti in predvsem toliko megle, ki megli in megli.

Pa ni vse megla, ni vse brezjajčništvo, ni zgolj lapanje. Ne. Maribor v petek, 27. maja 2016, ni lapal. Maribor je pel, soliral, drhtel, žvrgolel. Nepričakovano? Da, tudi. Ni vse Festival Lent ali Borštnikovo srečanje ali Zlata lisica ali fuzbal derbi ali liga prvakov na Poštni. Še imamo, še. Samo upat’ si moramo verjeti, da smo več. In smo bili. Vau. Da ti vzame dih. Kako dobre volje so lahko ljudje z »malo« opere. Opere. Pa živimo v letu 2016. Ravno v tem je hec. Da si car, če se objaviš na facebooku, kako na jasi ali promenadi čilaš in poslušaš opero. Srečaš praviloma nasmejane ljudi, očarane, ker vsak od njih ve, da mu ne more in mu ni žal, ker je prišel na ta večer, na ta dan, v tem trenutku točno tja. Kam? V Maribor. Na prostem. Maribor, en plein. Še bi. Še. V mestu, kjer neverjetno in nemogoče postane še kako verjetno in mogoče. In, prepogosto, žal, tudi obratno. Ampak tokrat je bil Maribor… Na prostem. Prost. Tak, kakršen je najboljši. Sproščen.

*Maribor, na prostem

29. maja 2016
[Bipolarna] dilema [epske] zmage

Jasmin Handanović 7/10

Pri zadetku je lahko le pomahal, ko je dvignil roko, desnico, dolgo in šapasto, pa ni pomagalo. Nak. Refleks je pa vseeno pokazal, kako zelo pri stvari je bil in je v letošnji sezoni. Vse preostale štiri strele v svoja vrata je suvereno ukrotil, na mestu je bil pri dolgem, a mehkem poskusu Zajca, ohranil mirno kri pri ostri preusmeritvi žoge Radovića, pobral tudi poskus Elekeja. Pa saj, kot vso sezono, obramba Maribora funkcionira. Dokler ne kasira frustracij lastne igre. In takrat na sceno stopi Handanović, ki pa vse bolj dobiva tudi zadetke, pri katerih težko karkoli naredi, kar vpliva na psiho, ta pa rodi napake. A tokrat? Ni šans.

Mitja Viler 6/10

Ko bodo pri vijoličastih pogledali posnetek zadetka Olimpije, bo upravičeno padlo [retorično] vprašanje za Vilerja: “Alo, kam si te ti h’tel it’?” Taktika domačih je pač bila “na hantle”. Pustili so obema bočnima več kot dovolj prostora, da bi slej ko prej vsaj enega od obeh zamikalo s prodori. Češ, saj še zmorem, saj sem perajt, ajmooo. In Mitja Viler je zgrabil priložnost. Tako napadalnega in agilnega, kot je bil v prvem delu, ga že dolgo nismo videli. A kaj, ko so njegovi prodori kratkega daha, sploh pa potem zmanjka kisika za povratek v obrambo… In se zgodi, kar se je zgodilo. Manjko v obrambi in gol. Zato ni čudilo, da ne samo Olimpija, še Maribor se je odločil, da bo v drugem polčasu raje igral po durgi strani, po desni, čeprav Mertelj nima Vilerjevega predložka. A tega, kot smo videli, nima niti več Viler in vprašanje, če ga bo še imel. Glede na njegovo formo, bi to v konkretnem klubu bil zadnji tovrstni derbi za levega bočnega, ki je veliko dal, a ne zdrži več nivoja. Inventar, bi temu rekel Darko Milanič.

Denis Šme 8/10

Še vedno sicer tu in tam vzame sapo svoji ekipi, saj na trenutke prehitro posreduje, skoči ali naredi nekaj sunkovitega. Kot da ga vrže iz njegovega špancir šmek ritma, kar je parkrat uspelo Elekeju. Ker igra res “šmekersko” v zadnji vrsti, kar je kompliment, da ne bo pomote. Eden redkih, ki je prišel kot relativno znan igralec [iz naše lige], pa se ni pustil nujno in za vsako ceno prilagoditi igri Maribora, temveč se je ta uspela prilagoditi njemu. Ker si upa, zna in hoče. Zelo dobro. Zelo, zelo dobro. Maribor ima na štoperskih pozicijah porihtano takšen tandem, kot ga nima ne na zadnjih veznih ne v napadu.

Rodrigo Defendi 9/10

Brez njega te tekme Maribor ne bi niti remiziral. A-a. Ni šans. Nak. Kako je zaustavil Blessinga Elekeja ob prodorih, ko ga je prevzel od Denisa Šmeja.. Noro! Vse to je bilo za Nigerijca sploh v drugem polčasu preveč, zato je vstopil Julius Wobay, ki se je še manj znašel med dvojcem Defendi – Šme. Če pustimo rompompom okrog Novakovića ob strani [Valona Ahmedija praktično še nismo videli v konkretni vlogi, Mateja Palčiča pa sploh ne], je Defendi najboljša letošnja okrepitev [za Marka Jankovića pač še vedno ne vemo, ali je dolgoročna okrepitev ali zgolj posojen preblisk].

Defendi je igralec, ki je vnesel ne samo stabilnost v zadnjo vrsto, temveč povezal vse v celoto, ki ne dela več napak, kakršne si je znal privoščiti zlasti Marko Šuler, hkrati pa nima ne nihanj ne izpadov zaradi poškodb, kot je to bilo pri Aleksandru Rajčeviću, še manj pa ga zanese kot njegovega sonarodnjaka Arghusa, ki mu je bil še najbolj podoben. Defendi je tako sam zvito, premeteno, odločno in vehementno poskrbel, da Maribor ni zaostajal z večjo razliko ob polčasu, ne glede nato, da je pri podaji Elekeja za zadetek Kronavetra akcijo le pospremil. Redko delim devetke, a to je bilo še skoraj za kaj več in bi bilo, če Maribor ne bi prejel gola. Vau.

Aleš Mertelj 7/10

Najbrž se ni sam odločil, da bo imel takšen drugi polčas. Takšen… Da bo dobil “dvajset” predložkov, od katerih bo en “slej ko prej ratal”, kot se je izrazil kritično neposredni Rok Kronaveter po tekmi. Mertelj je poleg Jasmina Handanovića najbolj resen kandidat za Vijolč’nega bojevnika [škoda, da tega NK Maribor navijačem v glasovanje da za koledarsko leto, ne pa za sezono], ker se raje bori sam s sabo in svojim položajem v moštvu raje izven igrišča. Kaj si misli o tem, da se zajebava z desnim bekom… Ne vidimo, ne slišimo, ne začutimo. Na zelenici se mu pač vse to ne pozna, da grize kolena, stiska zobe in gotovo tudi preklinja, ker ima za bočnega toliko smisla, kot bi ga nemara imel Marcos Tavares.

Za razliko od Vilerja pa ni zgrabil vabe in stopil visoko, da bi pustil za seboj veliko prostora, zato je imel tudi Miha Zajc precej manj prostora, kot je pričakoval [enako velja za Matica Finka]. Pri golu je, sodeč po reakciji, že očitno pričakoval, da bo že njegov šus končal v mreži. Ni pomembno, veselil se je skorajda najbolj, pretekel pol igrišča, do klopi, na kup, za slavje. Se pa hkrati poraja vprašanje, vse bolj, kaj bi Mertelj lahko ponudil, če bi igral na svoji poziciji. In kdaj to spet bo. Več kot očitno mu Darko Milanič ne samo zaupa, marveč slepo stavi nanj, kar se je v letošnji pomladi v pokalu v Zavrču in doma proti Kopru skoraj že izkazalo za pogubno. Tokrat se ni.

Dare Vršič 8/10

Njegov bi moral biti že prvi polčas. Pa, kot celotna igra Maribora, ni bil. Na sredini je doma, tam se počuti suvereno, domače in dovolj sproščeno. Ne pa na boku, na krilu… Tam… Ga ni. Nikjer. Ko je pa na silo skušal z igro proti sredini, je moral iskati prostor in dom okrog luknje, ki jo je s tavanjem, slepomišenjem in nočnim postopanjem povzročal njegov partner na sredini Amir Dervišević, ki je najbolj uspel onemogočiti ravno igro Vršiča.

V nadaljevanju je, ko se je premaknil v sredino, takoj začutil prostor, se spustil s ketne in čeravno nikoli ne bo več dokazal iger, kakršne je ponujal ravno v Stožicah [kdo ve, morda bi se podoben “kompleks” zgodil tudi še enemu Štajercu, Kronavetru], je kresnil po materialu trikrat. Prvič prek živega zidu, ko je imel Nejc Vidmar nepričakovane težave z žogo. Tretjič po tleh, ko je Vidmar že začutil njegov strel. Drugič, vmes, pa v roko Dejana Kelharja, ki je vnovič svojo solidno igro uničil z nerazumnim in predvsem nezrelim posredovanjem. Penal ali ne penal, zdaj je, kar je. Vprašanje sicer, kje bi tisti strel Vršiča končal, morda tam, na Žalah, kjer so parkirali mariborski navijači. Vsekakor pa je znal stopiti na žogo, iskal je prostor, ko je žogo še bolje zadrževal Marko Janković. Poskusi z Vršičem na krilo znajo žal še vedno biti še bolj usodno napačni kot z Mertljem na boku, zato je težko razumeti strokovni štab Maribora, ko ima “dileme”. Pri Vršiču dilem ne bi smelo biti. Ni krilni igralec. Pika.

Marwan Kabha 7/10

Bodimo iskreni, ni imel svojega večera. Kot že nasploh pod Milaničem ne sestavi suverenih predstav, ki jih je kazal in z njimi navduševal jeseni. Če je pod Krunoslavom Jurčićem imel čas, pregled in tisto prepotrebno samozavest, zdaj vse to počne nekako na silo. Za vse to, kar je prej prišlo samo od sebe, zdaj troši energijo, kar bi bila še najbolj smiselna razlaga glede njegovih posredovanj v obrambi. Povedano bolje, obrambe praktično ni igral. Puščal je ravno tam prodore, kjer je Olimpija silovito močna: iz sredine na bok [in nato pred gol]. Ironično, Milanič je navidezno našel skorajda rešitve počasi že za vse situacije [tudi za tiste, kjer drugih rešitev nima], le za pozicijo zadnjih vezistov ne, da se zdaj upravičeno sprašujemo, ali ni Maribor v prvem delu vendarle pogrešal Željka Filipovića. Vsaj malo. Kar je res ironično, glede nato, da je to profil pozicije, ki je v Mariboru poleg “lufta” dobila svoje ime [“drvar”]. Kabha in Milanič se nikakor ne najdeta nekje na pol poti.

Amir Dervišević 5/10

In ko smo že pri drvarjih… Pet je za to, kar je spacal skupaj Amir Dervišević v tričetrt ure, še visoka ocena. Pod pet načeloma dajem igralcem, ki usodno škodijo lastni ekipi, čeprav Dervišević ni neposredno škodoval Mariboru, vsaj ne pri zadetku. Je pa uspešno sesuval vso upanje, ko je Maribor zaman vstopal na nasprotno polovico. Centimeter po centimeter je šlo, bil je Stalingrad, ampak takšen, kjer bi Rusi izgubili. Preboj je ratal itak le v samem finišu prvega polčasa, ko se je priložnost ponudila prek lepe podaje Novakovića ravno njemu. Iztegnil je svojo nogo. Oh, ja. Če bi bil tako samozavesten, kot je bil pred tekmo, ko se je krohotal in muzal z enim od ljubljanskih varnostnikov ob robu igrišča… Ali če bi njegove noge imele takšen karakter, kot ga ima njegova pričeska… Kdo ve, kakšen evrogol bi bili videli.

Ampak to je zdaj, kot se je videlo, Amir Dervišević na odprti sceni. Že res, da je Milaniča očaral v Velenju in morda še kakšno minuto tu in tam, toda včeraj se je pokazalo, dokončno, da Dervišević ni nivo za NK Maribor. Hiter, povsem nepotreben rumeni karton, dve izgubljeni žogi, ki sta takoj rodili protinapad tekmeca… Tako se na taki tekmi pač ne igra. Izgubljen v času in prostoru. Naivno slab, prepotentno spodletel in neprimeren za nivo takšne tekme. Še srečo vsaj ima, da Maribor te tekme ni izgubil, je pa res, da si je s tako predstavo tokrat šamar prilepil kar sam.

Damjan Bohar 6/10

Ni sam kriv, da ima njegova minutaža bipolarno motnjo. Začel je šele četrtič pod Milaničem, še drugič proti Olimpiji in pred tem proti Gorici in Domžalam, kar kaže na to, da v njem vidi trener suverenega igralca za tekme proti najbolj resnim in konkretnim tekmecem v ligi. Paradoks, absurd, še zlasti glede nato, kako se Bohar bori s svojo vlogo v ekipi. Če česa letos nima, je to prav stabilnost, prepričanje, samozavest, ki bi se odražala v igri, s kakršno je navduševal še v lanski sezoni. Po levi bi Olimpija lahko prodirala še bolj, saj se Bohar v obrambnih funkcijah nikakor ni znašel in nasploh imel tekmo “brez žoge”, kar mu nikakor ne ustreza in je bil precejšnja žrtev mariborskega nerazumevanja sistema 3-5-2. Menjava takoj, že med polčasom, je bila najboljša stvar njegove tekme.

Marcos Tavares 7/10

Tam je bil. Podstavil nogo. Bum. Gol. V sezoni, ko skuša najti svojo igro nekje med točko na sredini igrišča in točko za penal, je pri devetih, desetih golih. Vseeno, na koncu, nekako, nekje… Rata. Pokuril je prepotrebno energijo, že igral na silo pred 80. minuto in izenačenjem, hodil po žogo tako daleč, da bi mu kdo lahko pokazal, v katero smer je gol. Očitno je bil Milanič dobro ravnal, ko ga ni poklical iz igre. Podobno kot Mertelj kaže tisto vztrajno suverenost in je skupaj s Handanovićem del trojčka, ki ohrani najbolj mirne živce tudi ko gara, grize in hoče, pa magari na silo. Za vprašanje o njegovi dolgoročni vlogi bo čas po koncu sezone, je pa tekma pokazala, da bi – pustimo velikopoteznost primerjave – Maribor in Tavares lahko razmislila, kako ustvariti prostor [za vsako ceno], kot je to recimo Manchester United storil za Waynea Rooneyja, ki je prav tako napadalec le še na papirju.

Milivoje Novaković 8/10

Če odštejemo podajo Derviševiću v prvem delu, je imel praktično zgolj in samo penal. Pa. Dobro. Tudi prav. Zato so tukaj napadalci. Scenarist Prve lige ga je seveda dal streljati njemu. Čeprav sem vprašal Tavaresa po tekmi, zakaj so se tako “pogovarjali”, kdo ga bo streljal. Debata je bila baje kar vsebinska, delno očitno tudi argumentirana. Ni bilo morda najbolj pametno, da je šel Novaković streljati proti Vidmarju, ki si ob svojih prvih reprezentančnih akcijah najbrž vse sveže zapomni in si je zapomnil tudi to, da je Novaković proti Severni Irski pomeril ostro v levo [in imel ubranjen strel].

Proti Kopru je nato Novaković zadel in dobil tisto, kar napadalci potrebujejo. Jajca. Dras! Kakšen evrogol od penala. Iskreno, nisem bil edini, ki je najprej pomislil, da bo žoga odletela daaaaaaaleč prek gola. Že zato, ker je vzel zalet izven šestnajstke, nato zacepetal in kresnil. Bum! V rašlje! Četudi bi se šel Babea Rutha in naduvano pokazal Vidmarju, kam bo pomeril, najbrž ne bi imel golman Olimpij šans. Ne najbrž. Ne bi jih imel. Pika. Velika jajca. S takšnim šusom je priletel nad žogo za penal, da ga je odneslo v mrežo. Žogo in njega. Se je pa videlo, da čeravno je imel žogo premalo, da bi domači navijači nadležno žvižgali ob vsakem dotiku, da bodo tudi Ljubljančani potrebovali nekaj časa, da se bodo nanj navadili v mariborskem dresu [nič zato, tudi v Mariboru smo potrebovali par tekem]. Čeravno odrezan od igre, je stopil na sceno, ko ga je Maribor najbolj potreboval. In zdaj mu to gre. Zelo dobro. Dras! Bum! Gol!

Marko Janković 8/10

V 45 minutah je sam zmogel to, česar prej celotna vezna linija, celotna četverica na sredini, ni. Držal je žogo. In ne. Ne samo držal. Vedel ali pa vsaj dal občutek, da ve, kaj bi rad z njo. Gremo. Malo levo, malo desno, malo proti sredini, malo na bok. Saša Gajser je Jankoviću in Mendyju oddržal celo predavanje med polčasom in očitno je to, kar jima je povedal, zelo zaleglo. Maribor je igral de facto z dvema igralcema večji del polčasa. Janković do Mendyja, Mendy do Jankovića. Pick and roll, bi temu rekli v košarki. Skušala sta, da bi magari Mendy padel in bi Maribor imel predložke, prekinitve, nekaj. Karkoli, “bilokaj”. Janković je daaaaaaaleč največ izkoristil po aferi Ibraimi in je trenutno najbolj prodoren mariborski bok, ampak le na tekmah, kjer ima prostor, da se prebija iz boka na sredino [proti Celju, ko prostora ni bilo, je imel obupno tekmo]. Če in ko bo Maribor iskal okrepitve… Dasiravno Janković pri svojih 21 letih še seveda ni izdelan igralec, bi v Mariboru to lahko postal. Trenutno je pač posojena rešitev. Ki se je izkazala kot edina in uspešna, ko so vse druge zatajile. Kar pa tudi veliko o pove o glomazni kadrovski stiski mariborskih opcij za doseganje zadetkov.

Jean-Philippe Mendy 8/10

Pri Mendyju gre zgodba približno takole. Počakajte na njegov prvi duel. Lahko je zračni [praviloma] ali pa po tleh, moško, telo-na-telo [tudi pogosto]. Po vsej verjetnosti bo sicer padel, a potem počakajte, kaj bo sledilo. Če bo obsedel, dvignjenih rok, s pogledom proti sodniku… Bo imel stekleno, medlo, prozorno tekmo, kjer bo več časa presedel in preležal. Ker bi se nemara to na belih hlačkah, v katerih je igral tokrat Maribor, to morebiti preveč poznalo… In ker je to bila tekma vseh tekem… In ker je prvi strelec kluba letos… Bam! Kadarkoli je padel, se je pobral. Tudi v situaciji, ko bi Matic Fink za prekršek nad njim moral videti rdeč. Še močnejši. Kakšna surova, močna, mogočna, moška, vztrajna, predrzna predstava! Ja. Predstava! Prišel je noter v predzadnjem dejanju in razturil, oskar za stransko vlogo, bemtiš. V duelih je grizel in se prebijal v kazenski prostor, kot si ga vedno želijo navijači Maribora. Mendy kot “žival”, kot se ga je opisovalo, ko je prišel, nato pa bralo tudi ritmične skovanke “Mendy me-ne-ni.” Tokrat pa je bil. O, ja.

Sintayehu Sallalich 7/10

Dva, trikrat je moral Saša Gajser v tistem hrupu poklicati proti igralcem, ki so se še segrevali ob avt črti [Janža, Sallalich, Bajde], kjer se je tudi dogajalo [Alves je dobil upravičen rumeni karton na tistem malem prostoru]. Sallalich je pokazal s prstom nase, češ: “Jaz? Res? Jaz?” Ker, da, lahko bi pričakovali tudi Bajdeta. O, ja. Komot. Sploh ker je v 71. minuti voda že pošteno tekla v grlo. Ampak ne. Zanj se je odločil Milanič. Že res, da ni imel pretiranega vpliva na igro, a z dvema prodoroma na levi, kamor se je premaknil, je vendarle odprl še drugo fronto, da je še bolj raztegnil Olimpijin bunker in poskrbel, da je domača obramba vse bolj trošila energijo.

Darko Milanič 4/10 prvi polčas, 8/10 drugi polčas

Drugače ga skorajda ne gre oceniti. V prvem polčasu je s postavitvijo škodoval svojo ekipo, v igro porinil Boharja in Derviševića ter tako visokoleteči Olimpiji ponudil, česar ni znala izkoristiti. “Po dveh takih polčasih ima trener veliko dilem,” je povedal na kratki tiskovni konferenci po tekmi. Vprašanje, čemu dileme. Ne glede nato, da ni mogel računati na Željka Filipovića, kar mu je očitno najbolj zlomilo načrte, bi lahko bolje presodil že glede na minute, ki jih je namenjal Boharju in Derviševiću, ali bosta navzlic treningom in želji po dokazovanju kos trenutku. Nista bila. Tako je Maribor prišel v Ljubljano z najbolj napadalno postavitvijo… na klopi. In ko je v drugem polčasu lovil lastne sence, popravljal lastne napake, je bil “dobri stari Milanič”, preverjeni, kot ga je opisal Mile Ačimović. Ja, pod Milaničem je Maribor pogosto moral reševati lastne vojake, namesto da bi se ubadal s tekmecem. Ne brez žrtev, a tokrat se je umirjenemu Primorcu izšlo, njegovo vodenje sploh v nadaljevanju, ko je Rodolfo Vanoli skakal ob igrišču in škodoval lastni ekipi [njegova polčasa sta bila ravno obratna]. Kar ne preseneča. Na obrazu je imel ves čas takšen izraz, kot da je edini na stadionu vnaprej vedel, kako se bo vse skupaj izteklo. Ne, to še ni Maribor, kakršnega bi si tudi sam želel. Je pa Maribor, poglihan z Olimpijo tri kroge pred koncem. Da ti je vse manj jasno. Ali pa vse bolj. Je NK Maribor dober, ko misli, da ve, kaj dela, ali še boljši takrat, ko tega ne ve?

8. maja 2016
Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:0]

Zaviti v nebogljeni klobčič

Karkoli že je bilo to na začetku tekme… Manjko energije, pritisk, trema, slab dan, spomladanska utrujenost / brezvoljnost, slaba pripravljenost, nasičenost… Karkoli že je to bilo, lahko Darka Milaniča resno skrbi. Vsaj moralo bi ga. Celje takega uvoda – kar je Milaničevo orožje, tisto, na kar stavi, a se mu doslej še ni tako obneslo, kot bi sam želel – ni kaznovalo. So klubi, tudi v tej ligi, ki bi ga. Namesto napadalne igre, ki jo je obetala intrigantno “leteča” postava Maribora, so se skorajda zvili v klobčič. Malo je manjkalo, pa bi se v obrambi prijeli za roke. Nebogljeni, nemočni, nekonkretni.

Še Celjani so bili, kot je rekel Matic Kotnik, presenečeni, kako zlahka se da mimo Erika Janže, kar je uspevalo zlasti Mateju Podlogarju. Žiga Kous je iz te strani poskusil presenetiti Jasmina Handanovića. Zakaj? Ker je to kdaj komu v ligi seveda že uspelo. In je stresel prečnik. Šele to, takšen horuk, je očitno dovolj šokiralo vijoličaste, da so se nekako sestavili. Janža, ki je dobil priložnost pred proti Kopru neprepoznavnim Vilerjem, je poskušal z višjo igro, pa ga je to spet stalo samozavesti, ki si jo je povrnil šele nekje proti koncu tekme. Željko Filipović se je dejansko izkazal na mestu štoperja ob Denisu Šmeju, ko je Rodrigo Defendi dobil zaslužen počitek [ob tem ko je začutil aduktor, a Šme pravi, da bo Defendi igral v soboto]. A prav tega bo proti Olimpiji imel tudi na koncu (strogo) izključeni Željko Filipović. Obrambi Maribora bi Celje lahko pripravilo še kaj več kot 15 minut. Že teh je bilo dovolj, da je Handanoviću od sile nenevarna žoga padla iz rok.

Kam z žogo?

Ključna težava Mariborčanov, če boste vprašali Darka Milaniča, v tem trenutku ni, da žogo podajajo nazaj. Večja težava je, da tudi ko jo podajo nazaj, ne vedo, kam bi jo podali naprej. Saj… Zato jo podajajo nazaj. Ergo. Sintayehu Sallalich in Marko Janković bi glede na videno pod Milaničem morala prikazati več ali, v teh okoliščinah, vsaj nekaj. Pa nista. Sallalich je trmasto poskušal na silo mimo Kousa, Janković se ob takem Travnerju raje ni zaletaval, prostora za prodore proti sredini pa ni bilo, zato je bil zlasti Novaković tako očitno odrezan od akcije.

Boleče se pozna odhod Petra Stojanovića, ki je na takih tekmah ponujal “vsaj nekaj”, pritekel je iz ozadja in vsaj poživil igro [takšne ne bi mogel niti Agim Ibraimi, ki pa mu je prav Celje nekako ponavadi ležalo], vse bolj pa se tudi poraja vprašanje, ali ne bo nemara usodno trmasto vztrajanje pri “edinih možnih rešitvah”, kakršne so Aleš Mertelj na desnem ter Erik Janža in Mitja Viler na levem boku. Maribor je imel cele priprave [sicer še z Jurčićem] in zdaj že celo pomlad čas, da pogleda, ali niso nemara dol po igralskem spisku [Adis Hodžić je vsaj sedel na klopi tokrat] še kakšne možnosti. Ni res namreč, da možnosti ni. So. Le Maribor jih noče/ne upa izkoristiti. Tiste, ki jih pa ima, pa ne zna postaviti naprej – mislimo na Marwana Kabho, ki ga Milanič ne zna izkoristiti, kot je to uspevalo Krunoslavu Jurčiću in celo Anteju Šimundži.

Tisto malo znova zapravljeno na veliko

Milivoje Novaković ni imel ravno idealnega predložka Marcosa Tavaresa, svojega vse bolj rednega asistenta. Ni lahko pospraviti polvisokega voleja v rašlje. Ampak… Ja. Ta “ampak”. Bila je priložnost, tisto malo, kar ima Maribor na takih tekmah, pa zapravi na veliko. Na vseh štirih remijih pod Milaničem je imel ravno Novaković na nogi zmago. Proti Olimpiji (0:0) uvodoma za las mimo leve vratnice, proti Zavrču (0:0) v Kovačića, proti Kopru (2:2) prav tako v Tomića, proti Celju pa mimo desne vratnice.

Če kaj, se Mariboru – poleg odhoda Stojanovića – vse bolj pozna poškodba Gregorja Bajdeta v Krškem. Marko Janković in Jean-Philippe Mendy skupaj morda še sestavita Bajdetove kvalitete na boku in v napadu, toda očitno po sistemu toplo-hladno, saj v eni tekmi navdušita, ponudita nekaj več, nato pa se že naslednjič sprašujemo, katera je tista “prava slika”. Streli Tavaresa in Vršiča od daleč so bili tokrat tisto “vsaj nekaj”, vendar bolj iz sile, nuje, na juriš, kot je temu rekel Milanič. Ampak če je moral na koncu staviti na Amirja Derviševića in morebitne visoke žoge… Še nikoli tako širok kader NK Maribora ni bil tako ozek. In ne, ne zaradi poškodb in odhodov. Prej zaradi trmastega upanja, da bo vse tako, kot je nekoč bilo. Pa ni. Že lep čas ne. Vsaj že od lanske pomladi.

Predfilm za derbi

Zadnjih deset minut je v smislu konkretno napadalne saj-nimamo-česa-izgubiti igre lahko morda model za derbi, se je strinjal Denis Šme. Toda ne za deset minut. Vsaj za šestdeset. A kaj, ko so si vijoličasti sami naložili več pritiska in še več vprašanj. Bosta Mitja Viler in Aleš Mertelj zmogla na bokih? Kdo bo krmaril na sredini? Kako žogo spraviti v napad? In kako poskrbeti, da bo Novaković osredotočen na svoje strele, ne pa na to, zakaj igra v drugačnem moštvu, kot je pričakoval, moštvo pa, da bo imelo drugačnega Novakovića?

Če je bila prva spomladanska generalka s Celjem pred derbijem totalni polom, ki je odnesel Jurčića, utegne biti tokratna generalka s Celjem, še ena, kjer je vijoličastim manjkalo prav tisto samumevno (energija, želja, iskrivost, dominanca), na koncu še kje res tista, kjer je Mariboru zmanjkalo energije za naslov. Ker se ne borijo več samo za naslov. Borijo se z navijači, ki jih skušajo na (ne)prave načine spomniti, kje sploh živijo, tremi trenerji, ki jih je bilo treba prepričati [ali pa trenerji njih], svojimi inflacijskimi karierami, ki so zdaj v večji meri na prelomni točki, zdaj močno zdaj nemočno Olimpijo, dejstvom, da bi si sami morali biti počasni na jasnem, kako proti Astani ni zmanjkalo “sreče”, temveč kaj drugega, in predvsem ogledalom, v katerega se mora vsak pogledati. Kaj tam vidijo, bo morda odločilno za derbi.

Pod Milaničem vijoličasti z izjemo tekme v Novi Gorici niso sestavili zares prepričljive predstave, predvsem pa ne táko, da bi bilo vsaj na oko dominantno kot pod Jurčićem. Glede na doslej videno, je malo argumentov, ki bi Maribor postavili v vlogo dominantega favorita proti Olimpiji, s katero so letos enkrat prepričljivo izgubili in dvakrat enakovredno remizirali. Če je bilo še lani več front in čim več tekem privilegij, letos to vsekakor ni več, ker ima Maribor odprto fronto prek Trojan in tudi v Ljudskem vrtu. Bo pa derbi v vsakem primeru dokončno dal odgovor, ali (še) ima to moštvo zmagovalni karakter. Oziroma kakšen karakter sploh ima. Astana [kvalifikacije za ligo prvakov], lansko Celje [pokal] ter letošnji superpokal [Koper] in na trenutke tudi pokalni polfinale z Zavrčem kažejo, da ga nimajo. Če bi ga imeli, ne bi, za začetek, zamenjali treh trenerjev v eni sami sezoni. Kar se zdaj kaže za vse manj uporabno, sploh ko je očitno pomembno to, da igralci sprejmejo trenerja [ne pa obratno], vse bolj pa je tudi jasno, zakaj igralci niso “sprejeli Krunotovega sistema”. Ker ga niso bili sposobni. Kot niso bili sposobni premagati Kopra in Celja. Deveto in osmouvrščeni moštvi PLTS. Maribor bi rad bil takšen, kakršen je bil. Da bi vse bilo, kot je nekoč bilo. Ne bo. Ampak da se to zgodi… Se ne zamenja zgolj kolekcije dresov ali trenerjev.

(Še) Celje bolj z mislimi pri lestvici

Nenavadno, toda celo Celjani so igrali bolj tako, da je bilo videti, kako imajo ves čas nekje zadaj v mislih stanje na lestvici PLTS. Borijo se za vsako točko, je povedal Robert Pevnik. Borijo se s tekmeci. Ne sami s sabo, kot Maribor. Da bo to žilava in zgolj surova borba za obstanek, smo komentirali nekateri. Toda Pevnik daje Celju vse tisto, česar ne Kapušin in niti Rožman pred njim več nista mogla. Fuzbal. Igro. Upanje. Celjani igrajo na navdih, njim je bilo 4.100 gledalcev ne samo v čast, temveč radost, še najmanj pritisk. Kar uspeva grofom spomladi, je res hvalevredno. Prišli so prek anemičnih Domžal do finala pokala in so zdaj v vse bolj varni coni, ki bi bila manj varna, če ne bi bil na devetem mestu Koper, medtem ko Krka še kar brca.

Morda tokrat ni bilo tako videti, toda sredina z Blažem Vrhovcem je bila vsaj enakovredna mariborski, z Matejem Podlogarjem v napadu pa se sprašujemo, kaj neki so v napadu impotentne Domžale mislile, ko so predale Podlogarja v Celje. In medtem ko imata na kakšnih drugih tekmah Marko Pajač in Janez Pišek več prostora, so Celjani povsem legitimno moštvo za Evropo – glede na videno to pomlad. In če koga, je taka tekma najbrž zadovoljila Srečka Katanca, ki je videl v Vrhovcu igralca, ki lahko tako krmili kot zaustavi.

1. maja 2016
En obisk, dva prvenca

Jasmin Handanović 7/10

Ni mogel, da ne bi imel spet ene poteze, ki je vsaj malo vzela dih Ljudskemu vrtu, kar niti ne preseneča glede na število žog, ki mu jih nazaj podajajo soigralci. Toda zdaj se – ob tandemu Defendi & Šme – polagoma tako ali tako spet lahko končno bolj fokusira na branjenje. In ne zgolj na reševanje obrambe. Strela Mihi Blažiču in Žanu Majerju je mojstrsko ubranil, bil točen na predložkih – razen ob tistem, kar ni prihajalo v taki obliki z bokov, kot bi lahko -, pri zadetku pa niti on ni mogel vedeti, da bosta oba bočna tako zatajila.

Mitja Viler 6/10

Ne samo, da je Vilerju do živega prišel tempo tekem, pri čemer dejstvo, da je Erik Janža “rodil” in trenutno najbrž ni neposredna konkurenca, niti ni tako pomembno. Nekaj drugega je, sploh v drugem polčasu, ko stopijo na sceno kondicijski mojstri, bodlo v oči: Dejan Trajkovski je na drugi, kontra strani – res, sploh v drugem polčasu – dokazoval, kaj je Maribor izpustil iz svojih rok. Pri zadetku Manceta je najprej slabo posredoval Mertelj, nato pa je Viler s prepoznim štartom iz ritma vrgel še Defendija in Šmeja. Njegovih predložkov, ki so bili glavni razlog za prednost pred Janžo, ni več. Zmore to Bajde sam. Ne, Viler jeseni in Viler spomladi ni eno-te-isto.

Denis Šme 7/10

Resda še ni povsem tako siguren in prepričljiv kot Defendi, toda za mladeniča, letnik 1994, je to povsem razumljivo in pričakovano. Vsekakor pa je že stabilen člen, ki mu vse bolj mesto v prvi postavi absolutno pristoji. Marko Šuler bi po naravnih fuzbalskih zakonitostih moral precej garati, da bi ga zamenjal.

Rodrigo Defendi 8/10

Iz tekme v tekmo dokazuje, da je bil morda že res najmanj odmeven prihod med pestrim prestopnim rokom, toda za zdaj je pokazal z naskokom največ. Prav to. Z naskokom. Oziroma skokom. Ne zamuja v štartih v obrambih, končno nekdo tekmecem v PLTS daje občutek, da obrambe Maribora ne sponzorira SPIZ. Da to ni penzija. Da to ne bo zaletavanje Abela Giglija ali podajanje na pamet Marka Šulerja. Prvenec z glavo po kotu pa le dokazuje to njegovo superiornost v zraku. Že res, da je Šuler tudi stavil na svoj skok, vendar se je nežno skušal “ušunjati” med tekmece. Defendi pa pride – razturit. Med najboljšimi nakupi Zlatka Zahoviča v zadnjih sezonah. Absolutno.

Aleš Mertelj 6/10

Vse bolj se riše občutek, da bi lahko Aleš Mertelj v bistvu enako igral na čisto vseh pozicijah, z golmanom vred. Kar še zdaleč, niti slučajno ni nujno dobro. Še zdaleč ne. Milanič nam je povedal, kako upa, da bo Mertelj zmogel do 25. maja. Kar je res daleč. Vsaj devet tekem daleč, deset, če se Maribor uvrsti v finale pokala. V drugem delu je povsem padel, kombinacija Črnic-Trajkovski pa ga je ubila in nenazadnje je z leve tudi padel gol, ker Mertelj ni pravočasno odpravil akcije gostov. Skuša se vključevati v napade, toda takrat potroši že tako ali tako oskubljeno energijo. Na tej poziciji Milanič trenutno nima adekvatne zamenjave, pa že Mertelj ne igra na svoji naravni poziciji. Toda gol Domžal bi moral biti znak za alarm, da v sili še hudič… In če je lahko Mertelj šel na bočnega. Zakaj ne bi še kdo? Dokler ne bo prepozno…

Amar Rahmanović 6/10

Ne bi bilo pretirano koristno, če bi iz tako giljivega nogometaša, ki je v Kopru krmaril od kazenskega do kazenskega prostora, Maribor naredil še enega zadnjega vezista, ki se boji igrati po sredini, po tleh, hitro, od noge do noge. Ne pa nazaj. A prav to se je v moštvu vijoličastih doslej naučil očitno Rahmanović, ki se mu malo zašibijo kolena, ko dobi žogo za protinapad in ne ve še točno, do kam lahko gre. Škoda.

Željko Filipović 7/10

Če je komu prišel prav obisk viol, je prišel prav njemu. To je bil, bodimo iskreni, drugačen Filipović. Višje, močneje, hitreje. Vse je bilo prestavo višje. Zato je toliko bolj presenetilo, da se je Milanič ob polčasu odločil za zamenjavo z Derviševićem. Ampak kot je pojasnil trener, je igral pod bolečino, obležal med polčasom in sam prosil za menjavo. Vprašanje, kdaj bo Filipović spet bolj zdrav in, še večje, kako bo Maribor funkcioniral brez njega. Podobno kot brez Ibraimija tudi brez njega vijoličati niso “pravi”, karkoli že to pomeni. Sredina je do konca tekme namreč vidno razpadla in še nekaj minut igre in kdo ve…

Gregor Bajde 7/10

Bajde bi “moral” stati višje že v tem članku. Maribor bojda ne zna igrati 4-3-3, vsaj tako smo razumeli, ko je bil trener še Krunoslav Jurčić, ki je, kot smo izvedeli, ko je moral oditi, želel nekaj, česar ekipa ni sposobna. In v klubu je imela stroka prav: Maribor v taki formaciji ni za 4-3-3 in poleg Rahmanovića največji davek v svoji preobrazbi plača ravno Bajde, saj se ga porine na krilo. Globoko na krilo. Kar mu še ne ustreza. Prišel je do enega odbitka, to pa je bilo tudi vse. Nevarno za takega igralca, ki ima rad žogo, je, da iz krila rine proti golu in “carini”. Za zdaj tega še ni v izobilju, se pa izrisuje, da želi Bajde na silo tu in tam pokazati, kje je njegova “prava” pozicija.

Damjan Bohar 6/10

Zdaj je res dobil priložnost, na kakršno je čakal. Brez Agima Ibraimija je zanj več prostora v kadru, toda kot da te priložnosti ni izkoristil, kot bi morda sam upal, pričakoval in želel. Ker ni klasični krilni igralec, mu ob takem Mertlju in vseeno agilnih bokih Domžal ni ostalo veliko priložnosti – razen v nadaljevanju, ko je lepo prodrl, nekoliko počakal, pomeril, a je Maraval precej zlahka njegov strel ukrotil. Igralec, ki ima najmanj minut glede na število nastopov, ima zdaj ključno priložnost do konca sezone, da pokaže, kako in kaj.

Marcos Tavares 7/10

Kapetansko, kot že vso sezono. Podredi se igri, čeravno ne vedno najraje in smo ga zadnje čase že videli večkrat bližje sredini kot golu. Marcos Tavares, osrednji vezist? Hm. Ampak asistenca? Vau! Izgrizel je ob Darku Zecu, ne glede nato, da se pozna manko v eksplozivnosti, toda asistenca za Novakovićev gol? Presežek. Totalni.

Milivoje Novaković 7/10

Pa ga je končno dal! Ravno ko je Mariboru voda počasi spet tekla v grlo in se je zdelo, da bodo kislo grgrali kisli remi. Počasi smo spoznali, bolje, se sprijaznili, kaj lahko ponudi Novaković, kakšna je njegova igra in kaj si najbolj želi. Tisto podajo. Zdaj jo je dobil od Tavaresa, ki ni naravni asistent, a se je odlično znašel. In dobil je še eno, od Mendyja, za ena-na-ena hitri zmenek, speed dating, pa se z Maravalom nista ujela, ker ga je domžalski golman prečital kot lanski cajtng. Škoda. Novaković sicer še vedno taktično kaže osrednjim vezistom, naj vendar, za božjo voljo, stopijo kanček višje. Predvsem pa je navdušil z medijskim nastopom po tekmi. Izrazil je odkrito mnenje, da je pričakoval več profesionalizma: “Predvsem pa v slačilnici vsi preveč govorijo.” In premalo na treningu. Ja, za napadalca, ki se je nekoč potekal v peti avstrijski ligi… Je to vse res privilegij. Ni bil pa navdušen nad obiskom viol, a ve, da so si kritiko zaslužili. Tako stežka, kot Maribor spoznava Novakovića, tudi on spoznava Maribor. Kot da bi šlo za domenjeno poroko. A počasi se bosta nekako že imela rada.

Amir Dervišević 7/10

Šel je izvajat podajo iz kota. Amir Dervišević? Nenavadno, pri njegovi višini, ne? Ampak kakšen predložek! Vau. Glede nato, da je potegnil najkrajšo od obiska navijačev, se ga je vse skupaj zelo dotaknilo in se je oddolžil z asistenco in relativno stabilno igro na sredini. Milanič mu očitno zelo zaupa, bolj kot morda kdorkoli drug. Zdaj, če bo Filipović imel težave s pripravo in bo dobival vsaj po polčas, bo poleg Boharja imel priložnost, da pokaže… Več.

Marko Janković 7/10

Ko je prišel v 62. minuti v igro, jo je vsaj malo poživil, skušal se je poigravati in, zato takšna ocena, skušal po sredini, nekako povezati sredino z napadom po najbolj klasični varianti. Vzami žogo in gremo. Je pa res, da ne razmišlja veliko o tem, kaj, če žogo dobi tekmec in gre v protinapad. Janković bo najbrž neznanka tudi, ko bo odšel, čeprav pridno nabira minute v primerjavi z, denimo, Pablom Ceppelinijem.

Jean-Philippe Mendy -/-

Pričakovali bi, čisto iskreno, da bo zamenjal Novakovića, saj veste, aplavz za gol in to, ne pa Tavaresa. Ampak dobro. Je prispeval ključno asistenco, za gol, ki bi dokončno odločil tekmo. Podaljšal je do Novakovića in mu dal avtocesto do gola. Novagol ni zadel in Mendy se je najbrž upravičeno spraševal, zakaj je sistem trenutno takšen, da se takšna priložnost ne nariše njemu.

Darko Milanič 7/10

Njegova taktika za tekme je očitno precej premočrtna. Stisnimo na začetku, visoko, s tremi napadalci. Edino, kar manjka? Hiter gol. Vsaj proti Zavrču in Domžalah se je to zelo poznalo. Premešal je zelo postavo, nemogoče je uganiti postavo vijoličastih, ne da bi vsaj dva, trikrat falil. Milanič se je spremenil. Zelo. Ima zelo pozitiven odnos do okolja, fuzbala, taktike. Želi dati gol. Pa ne le enega. Težava je le ta, da se moštvo muči, da po začetnem pritisku pade in da očitno ni tako pripravljeno, da bi lahko izpolnila zadana navodila. “Iz dneva v dan, iz treninga v trening igralci odpadajo,” je priznal o kondicijski pripravi. Še bolj pa je udaril s tistim, da on že ve, kaj pomeni biti profi športnik v Mariboru. Pomembno je, kam je pomolil taco. Da vsi tega očitno ne vedo. Ibraimi? Ni komentiral. Ubada se s tistim, kar ima. Fokusiran na tekmo, golo taktiko, opravlja svoj posel. Očitno bolj samosvoje, kot smo to morebiti pričakovali. Neposreden, a dobrovoljen, nezamerljiv, zahteven in profesionalen. Milanič je trenutno na nivoju, ki ga v slačilnici dosegajo (pre)redki.

10. aprila 2016
Big Brother > Liga prvakov

Saj se je morebiti še spomnite, ne? Pa walda! Kako se je ne bi. Opica? Ja. Opica Mojca je napovedovala rezultate skupinskega dela lige prvakov. Pa seveda se je še spomnite! Da smo že takrat rohneli, da nekdo – česar ne samo, da niso skrivali, temveč so to kar glasno napovedali, konkretno Andraž Hočevar – afne gunca iz lige prvakov. Zdaj, ko gre v ligi prvakov zares, je pa tako hudo, da bi si želeli morda celo Mojce. Da, tako globoko je padel Kanal A v svojem pokrivanju elitnega tekmovanja.

Ni bilo težko zgrešiti, kam so na Pro Plusu taco molili jeseni. Ampak ne glede nato, da so imeli že večletne izkušnje z ligo prvakov, po kateri je bil Branko Čakarmiš svojevrstni general, ki je razlagal, kako da se to pri taki ceni pravic nikakor ne splača, so se vrgli na glavo v fuzbal. In kar je bil velik hit pri Prvi ligi Telekom Slovenije, kjer smo jih hvalili vsi po dolgem in počez, je nekdo zgrešil celo žogo, celotni fuzbal pri ligi prvakov.

Ne. Skupinski del tekmovanja pač nima take gledanosti. Nima. Smučanje ima boljšo, da. Ker je tisto za vikend, to pa med tednom. Pač. In takrat ne pomaga niti, če ligo prvakov, tako cenjen izdelek, zbaniliziraš, pardon, narediš nedeljski resničnostni šov, karaoke, modno pisto, čvekanje ali karkoli devetega.

Saj veste, povabiš kakega fuzbalerja, ki se tam trese od treme, ker pričakujejo, da bo retorični Zlatan Ibrahimović (takih imamo manj kot prstov na eni roki), zraven pa pritakneš neko popkulturno ikono, teh pa v Sloveniji pravzaprav nimamo, zato Gojc in taki igralci pač nekaj rečejo o fuzbalu, ker tu in tam žogo brcnejo. Oziroma so jo brcnili nekaj let nazaj. Skratka, za vsakega nekaj. Za Srečka Katanca, za mamko, za ta male. Na fuzbal se pa ja vsi spoznamo, ne? Ja. Se. Na fuzbal na dvorišču.

Gojc, še imaš ti kako vprašanje?

Ker pa verjetno gledanost ni bila takšna, kot so na Kanalu A upali, da bo, se je program skrčil. Tako skrčil, da ga zdaj sploh več ni. Adijo studijo, adijo Andraž Hočevar, adijo Nataša Gavranić. Kanal A se gre pri ligi prvakov znova špar program. Kar bi razumeli v skupinskem delu, ko ne bi bilo nič narobe, če opica Mojca sploh ne bi povohala nobene posode ali pa bi, kot je predlagal Branko Oblak, zamenjali posode in bi opica v ljubljanskem živalskem vrtu pač izbrala drugo posodo in bi se vsi režali. Kar je bil itak primaren namen. Ni pomembno 4-3-3, muke Pepa Guardiole, niti frizura Cristiana Ronalda ne. Opica Mojca!

Toda zdaj, spomladi, bi si gledalci ne samo zaslužili več. Vedno več jih bo, gledalcev namreč. V aprilu pa sploh, ker je noter stiščan četrtfinale in še polfinale. Jap. Samo messiji, ronaldi, ibrahimovići. Ena na ena. Torek, sreda, torek, sreda. Šus. In Kanal A? Lepo med 20:00 in 20:30 rola svoj Big Brother Šov. Torej Lionel Messi, Jan Oblak in kompanija včeraj niso imeli za prazni burek v primerjavi s tem šovom vseh šovov. Sledile so reklame [kot že v osmini finala], nato pa kakšen prispevek, dva, ne da bi te novinarje kadarkoli videli. Ugibam, ampak najbrž je tistih 15 minut pred tekmo pogojeno s pogodbo, saj se morajo odrolati reklame za ligo prvakov? Če ne bi bilo tega, bi se Tomaž Lukač vključil ob 20:44:59.

Težava pri slovenskih televizijah je, da televizijo odkupujejo, resne televizije se pa – izvemši informativnega programa, kjer jim razvedrilo tu in tam še uspe – več ne grejo. Pri ligi prvakov je pač ta hec, da studijskega dela ne moreš “kupiti”, prekopirati, ušunjati. Ni to licenčna oddaja. Z licenco pride 32 klubov in fuzbal talenti. Vse ostalo, karkoli delaš prej in potem… Je tvoja stvar, stvar tvojega navdiha, kreativnosti, idej.

Če nekako še razumemo [beri: pogoltnemo], da Sportklub pač nikoli ne bo gradil na studijskem delu in novinarskih prispevkih [srečni smo že, če se po e-stave reklamah vklopimo vsaj do začetka tekme], je to težje razumeti pri Kanalu A. Še bolj, ker se špar program vse bolj pozna tudi pri pokrivanju slovenskega prvenstva. Razumemo, štekamo, jasno nam je, da Kanal A primarno ustvarja dobiček, ta pa seveda pride z reklamami. Ampak logika, kjer bomo krčili vsebino, je primitivna. Ker jemlje gledalce za samoumevne. Češ, opice ali pa nobenih opic, saj bodo itak gledali “ta svoj fuzbal”.

Vzoren primer majhne televizije, ki ob vsakem večjem projektu [seveda noben ni tako velik kot liga prvakov, če odštejemo olimpijske igre in svetovna fuzbal prvenstva, ki jih praviloma plačujemo z RTV prispevkom] zagrize, je Šport TV. Če bi dobili spoj količine prenosov Sportkluba in novinarske zagnanosti Šport TV, e, gde bi nam bio kraj. Ampak zaenkrat je tako, kot je. Kar ne pomeni, da smo s tem zadovoljni. Še zdaleč ne. Šport TV je zagrizel recimo v finale državnega hokejskega prvenstva, ki po kvaliteti res šepa oziroma se pozabi pak na poti do gola pri kazenskem strelu. Slabo? Ja. Ampak naše. Grdo bi bilo reči, da je včasih treba iz dreka delati potico. Ne. Slovenski hokej ni drek. Jesenice in Olimpija lahko gresta tristodvanajstkrat v stečaj, pa bo to derbi. Zakaj? Ker to vemo že iz fuzbala. Obisk v Tivoliju in Podmežakli še zdaleč ni slab, niti v Ljubljani ne. Je boljši kot v Ligi EBEL, ki je po kvaliteti seveda toliko spredaj, da taka Olimpija tam nima nobenih možnosti.

Skratka, v produkt je treba verjeti, se potruditi zanj, vztrajati. In rasti. Hvala bogu, da je Kanal A sprva ponudil (pre)več, toda s krčenjem zdaj jasno kažejo, da so si očitno za nova tri leta naprtili nekaj, česar ne znajo/nočejo/ne zmorejo delati. Izgovora, da gledalci napačno šaltajo kanale, zdaj ne more več biti, saj je od letos razdelitev prenosov bolj jasna [minula tri leta so bili torki na Kanalu A, srede pa na Sportklubu], poleg tega lahko zdaj gledamo praktično vse tekme lige prvakov, ker jih Sportklub toliko prenaša. V golu Atletica je Jan Oblak, igra proti Barceloni. In čeravno Oblak ni pretirano hvaležen tv material, ker je pač čisto preprost dečko, bi se iz njega lahko naredilo vsaj toliko, kolikor se je iz Damirja Skomine, ki ima, bodimo iskreno, tv pozornost izredno rad.

Da je Kanal A obupal čez zimo, je žalostno, še zlasti glede nato, koliko denarja je, ugibam, šlo za tv pravice. Slovenski nogomet, šport, televizija.. vsi si zaslužijo več. Precej več. Ne, nihče noče nazaj opice Mojce ali fuzbalskih debat za vso družino. Ker ne. Bi dali opici banano pred državnimi volitvami ali vtaknili poleg nekih ekonomistov pri debati o, kaj pa vem, univerzalnem temeljnem dohodku še naše pevke, filmske igralce in stand-up komike?

Liga prvakov – in tega Kanal A očitno ne razume – ni Big Brother, Znan obraz ima svoj glas ali, če želite, Vse je mogoče. Ne. Je precej več. Je prestižni izdelek, s katerim se tako tudi ravna. Včasih je morebiti bolje, če se ne spustiš na najnižji skupni imenovalec. Lep primer je v glasbi Adele. Liga prvakov pač ni in ne more biti Pop In. Prej TV Klub, če že. Ampak zdaj še to ni več…

6. aprila 2016
Mendy? Mendy!

Jasmin Handanović 7/10

Ko je na samem začetku, ko je Gorica vrnila z natanko enako mero [beri: dve polpriložnosti, več ihte kot izkupička] zavladala rahla panika ob dveh zaporednih poskusih domačih, je bil daleč najbolj miren, zbran in odločen. Oba strela v okvir je ubranil, zdi pa se, da je tudi on bolj užival ob tandemu Šme-Defendi. Celo tako, da je eno žogo kar “zbalinal” [beri: padla mu je iz rok], še vedno pa se ni navadil, da mu soigralci včasih iz sredine podajajo vratolomne podaje [beri: ena takih je končala v golu, saj še pomnimo Zavrč, ne?]

Mitja Viler 6/10

Na oko vsekakor bolje kot proti Krki. Sezona, v kateri še vedno uspeva njegova hop-cup finta iz leve na desno, a hkrati počasi celotna liga s Krko vred spoznava, da Viler ni več med najhitrejšimi [zato je Gorica raje šla po svoji desni, če se je upala], se mu morda do konca sestavi. Se je pa spočil in hkrati pokazal nogometno inteligenco, saj je tokrat vsaj kanček bolj premišljeno Žeeeleee-tuuuu-seeeem dvigoval roko. Njegova asistenca pa je bila bolj ali manj splet naključij, saj se mu je drugi del dvojne podaje s Tavaresom v bistvu odbil od goleni. Ampak dobro. Je bil tam.

Rodrigo Defendi 8/10

Mi smo Maribor. To je sporočil v vsakem štartu 29-letni branilec, ki se je proti Celju še rahlo lovil v prvem polčasu, nato pa zvadil v drugem še za dober obračun z Olimpijo, kar je nadgradil z najboljšo predstavo med tremi dosedanjimi. Robustno, ostro, hrabro, predvsem pa točen v vseh naletih [beri: če bi zamudil, bi s tako ostrino hitro dobil rumeni karton]. Prvi štoper Maribora? V tem trenutku absolutno. Tudi zato, ker zna ostati visoko po prekinitvah, kar mu je ponudilo resno možnost za prvenec, a je meril previsoko.

Foto: Nk Maribor

Denis Šme 7/10

Če Marko Šuler ne bi bil že v petek javil, da proti Gorici ne bo zmogel, bi Šme najbrž obsedel na klopi. Kar bi bilo… No, škoda. V mladi reprezentanci je v postavitvi 3-5-2 pokazal, kako gibljiv in motoričen štoper z odtenki bočnega je. Aha. Z Defendijem se je ujel, kot da bi si menjavala sličice za SP 2010, če ne še prej. Šme je trenutno v nedvomno boljši fizični pripravljenosti kot Šuler, ki resda ima izkušnje, a prav v teh prepogosto zataji. Zelo soliden prvi nastop.

Aleš Mertelj 7/10

Če bi se izbiralo mesečno Vijol’čnega bojevnika, bi Aleš Mertelj pobral nagrado za februar in marec in bi bil glavni kandidat tudi za april. Ni mu bilo lahko, dvakrat so ga ornk kresnili po nogi [sploh Jaka Kolenc]. Mertelj se je zdaj že kar konkretno udomačil na desnem bočnem, kar seveda ni nujno dobro, a čeprav daje občutek profesionalca, ki mu je to pač služba, vendarle ni zamorjen, ker mu je šef naložil obveznosti, ki ne sodijo nujno v opis delovnih zadolžitev. Manjkajo pa predložki, tokrat je stal bolj globoko in ob vnovič carinskem Ibraimiju je bil Maribor brez desne strani.

Damjan Bohar 7/10

Ne vem, kje kdo vidi nihanja pri Damjanu Boharju. Okej, morda pri njegovi pričeski [videli smo že vse od košate glave, balin lige prvakov in zdaj te košate irokezice]. Ampak v igri? Nak. Bohar si je KONČNO zaslužil mesto v prvi postavi, čeprav je k temu botrovala tudi kazen Dareta Vršiča, ki ga, če smo iskreni, nihče ni dejansko resno pogrešal v Novi Gorici. Bohar je hitrejši, bolj uporaben tako v sredini, na krilu kot v napadu in je točno takšen igralec, kakršen Vršič pri Mariboru ni (več). Valon Ahmedi in Sintayehu Sallalich sta imela s tribune kaj videti. No, resda tudi iber zgrešeno priložnost v prvem polčasu, ampak Bohar je soliden, aktiven in bolj nevaren tekmecu kot soigralcem.

Marwan Kabha 8/10

Izpustil je tekmi z Rudarjem in Krko. Hm. Na obeh teh tekmah igra na sredini še zdaleč ni bila takšna kot proti Gorici. Lažja, prepustna… Diha. Pa ne na škrge. Že res, da si je Amir Dervišević od Milaniča prislužil nekaj pohval, vendar to je nekaj povsem drugega. Kabha se preprosto boljše premika po igrišču. Z manj dotiki, več naredi s telesom in ubere ravno pravo razmerjo med destrukcijo in konstrukcijo. In smo spet tam, da Kabha, ki je povrhu prišel do dveh, treh strelov [če sede, je evrogol, a izkupiček je pri njem res švoh, kar se je pokazalo že proti Olimpiji], zmore sam na sredini več kot včasih dva skupaj.

Željko Filipović 6/10

Truda mu nikakor ne gre oporekati. Ravno zadostno inteligenten igralec je, da skuži, kadar je fuzbal brihten, uličarski, napadalen. A prav videlo se je, kako ga je mikalo, da bi tu in tam žogo vendarle podal [spet!] nazaj. V Ljudskem vrtu bi zato kasiral žvižge, a to je bil novogoriški športni park in Filipović se je skušal bolj mobilno premikati sem in tja, toda ob takšnem Kabhi veliko prostora nima, umikanje nazaj k štoperjema, ki jima je bil tokrat prej v napoto, je vnovič tisto ključno vprašanje, ali je za Filipovića sploh mesto v taki postavitvi. Če pustimo, da je vsakdo doprinesel svoje k tej zmagi, je odgovor zdaj že precej trd(il)ni: ne.

Agim Ibraimi 6/10

Še ena v nizu tekem, kjer je imel Ibraimi, navzlic vsej želji, zaletavanju, driblanju, vtekanju in iskanju prodora iz boka v sredino, bolj ali manj tekmo s samim sabo. Še Goričani so ugotovili, da je boljše malo počakati. Ker si bo Ibraimi itak vzel čas. Nihče ne dvomi v njegove individualne kvalitete, zdi pa se, da on dvomi sam vanje in bi na vsak način rad pokazal, kaj vse zna. Ker mu izza hrbta ne vteka več Petar Stojanović, je mariborska desna stran zdaj precej paralizirana. Ibraimi takšen Maribor zaustavlja, žal.

Marcos Tavares 7/10

Grizel je, hodil nazaj po žogo in skoraj ves čas je gledal gol, na katerem je bil Handanović. No, skoraj ves čas. Ta globoka igra s Tavaresom bo vedno cenjena, saj kaže na njegovo neumorno željo, da žogo iz sredine na kakršen koli način spravi naprej, do gola, komurkoli, najraje pa, seveda, sebi. Mu pa takšna igra seveda pobere večji del energije, ki je potem zmanjka za zaključek. Dva zmenka s Sorčanom mu nista uspela, ni mu ravno plačal večerje, nekako sta plačala vsak svoje, je pa Sorčan dobil večji šnicl: obakrat je bil boljši mladi goriški vratar [ki je imel ob Cotmanu in Obradoviću domala avdicijo za naslednika Handanovića], a kapetanu to volje ni vzelo. Kajti če je želel pokazati ali poslati sporočilo [Novakoviću], mu je to znova uspelo.

Jean-Phillipe Mendy 9/10

Kako je Jean-Phillipe Mendy postal trenutno najboljši strelec Maribora? Tako, da se mu je dvakrat “zmešalo” v Novi Gorici. Štiri komade je zabil Gregorju Sorčanu, vse štiri na gostovanju. Kar je tretjina njegovih ducat golov. Kakšna predstava! Ste videli tisto finto ob Alenu Joganu? Od časov Viktorja Pača nismo videli v špici takšnih jajc, takšne prefinjenosti in takšne drznosti. In špička pri golu, ko sta Škarabot in Jogan flipersko dočakala svoj “tilt”? Še Miranu Srebrniču ni bilo nič jasno. To so goli, kakršne Maribor v tem trenutku najbolj rabi. Preproste, špička, šus. Mendy je bil fizično na svoji ravni, ni bilo več tistega “steklenega” Mendyja, ki pade ob prvem pišu vetra. Zakaj ravno Gorica? Kdo bi vedel. Ima pa Mendy 1.429 minut in 12 golov. Ibraimi, ki resda ni napadalec, jih ima 2.219 in 10 golov, Tavares 1.823 in 11 golov, le Gregor Bajde ima boljši izkupiček [1.303 minute, 11 golov]. Če katera, je ta poteza Milaniču v nulo ratala.

Gregor Bajde 7/10

Vstopil je, zanimivo, namesto Boharja, a takrat je Gorica dokončno obupala nad točko, zato nisem posvečal pretirane pozornosti, ali je Maribor dejansko šel nazaj v 4-3-3 ali ne, saj Bajde pač ni krilni igralec, prej bi bil Tavares vezist, a je tudi on potem odšel iz igre. Bajde ima rad žogo, to se je znova videlo, precej manj pa je dal vedeti, kako nanj vpliva rotacija, ki bo prišla v poštev. Še šest tekem je v aprilu…

Milivoje Novaković -/-

Če bodo takšne menjave pri takšnih rezultatih v 75. minuti, bo zadnje, na kar bi kdo pomislil, da oba igralca Maribor preveč staneta, da bi se menjavala malo-meni-malo-tebi. Sploh, če bodo glavnino dela opravili drugi [da ne bo pomote, proti Krki je Maribor rešil Tavares kar lepo sam]. Novaković se je smehljal med segrevanjem. Morda vesel, ker je bil tokrat pod manjšim pritiskom?

Amar Rahmanović -/-

Če bi Milanič želel videti, kaj zmore Rahmanović na tekmah, bi bilo vendarle morda bolj smotrno, da mu nameni en cel polčas. Ker v takšnem tempu Rahmanoviću najbrž ne bo uspelo do konca sezone: dve minuti proti Rudarju, dvaindvajset proti Krki in zdaj še tri proti Gorici. Ibraimija bi lahko Rahmanović, ki očitno dobiva prednost v sredini pred Ahmedijem in Sallalichom, zamenjal precej prej.

3. aprila 2016