Avtor: admin

Hodor! Gol-man! Handa!

Jasmin Handanović 8/10 Če bi štirje polčasi med Mariborom in Aberdeenom ponudili več, kot iskreno sta, bi dobil Handanović na obeh tekmah desetko. O, ja. Bil je gladko junak obeh tekem. On je tisti, ki omogoča miselnost »vse se začenja v obrambi«. Brez njega, tega ni. Medtem ko Šuler po (lastnih) napakah krili in išče krivce, on rešuje in rešuje in rešuje. Že znano, ampak je vredno ponoviti: evropski Handanović je po Herbertu Vabiču in Marku Simenunoviću najboljše, kar je Maribor imel v vratih.

In bo imel še lep čas… sodeč po sedanjem kadru. Ukinitev t.i. tripple punishment (izključitev ob penalu), česar se je držal bolgarski sodnik Nikola Popov, ki Handanovića ni izključil za trk z Rooneyjem, je prav tako rešila vijoličaste. Če bi moral v vrata Matko Obradović, bi bilo hudo težje. Ne samo zaradi ubranjenega penala, da ne bo pomote. Zlatko Zahović med pogajanji ob prihodu Handanovića menda ni imel pretiranega potrpljenja z vratarji, toda obotavljanje z nakupom novega vratarja (Gregor Sorčan, Vid Belec, Matic Kotnik…?) se lahko ob kakršnem koli zaostanku Handanovića kruto pozna (vprašajte Olimpijo). Včeraj je bilo že zelo blizu. Handanović je seveda rešitev za Maribor. Ničkolikokrat. A kako dolgo še? Sezono, največ dve?

Erik Janža 7/10 Še kar, še bolje, še več. To je tisto, na kar se je upalo ob njegovem prihodu, pa je stroka vztrajala z Mitjo Vilerjem. Takrat po svoje razumljivo. Takšen je pač Maribor: ko dobiš priložnost, jo izkoristi. Takoj. Janža dobiva zdaj drugo priložnost in jo – po lanskem izostanku Vilerja, ko mu nikakor ni steklo – izkorišča do potankosti. Še bolj kot na Škotskem je zaustavljal prodore z desne, previdno čakal in opravil vse, kar se je od njega pričakovalo. Ligaška rotacija z Vilerjem mu za zdaj ne škodi, igra vijoličastih od njega sicer pričakuje še kakšen predložek več, vendar zdaj je jasno, kdo je prvi levi bek.

Rodrigo Defendi 7/10 Ni bil tako opazen (že na prvi tekmi), kot smo ga bili vajeni pred poškodbo. Kar niti najmanj ni slabo. Defendi je zdaj/spet tisti, ki krmili obrambo, sploh takrat, ko ima Šuler svoj moment. Morda mu Aberdeen ni najbolj ležal, ker kombinira med skoki in solo prodori, toda Defendi je tam, kjer je bil pred poškodbo. Kar daje Milaniču prepotrebno sigurnost.

Marko Šuler 6/10 Ocena je, iskreno, zelo varljiva. Prvi polčas? 4/10. Drugi polčas? 8/10. Zato je izbrana sredina. Napaka, ki jo je storil, ni samo nedopustna. Lahko bi zapisali »saj se zgodi«. Ja. Težava Šulerja je, da se mu to preprosto prevečkrat dogaja. In to takrat, ko najbolj zagusti. Še preden je podal žogo Rooneyju je imel težave s kontrolo žoge. Pritisk Ljudskega vrta mu je po dobrem vstopu v sezono naposled znova prišel do živega in storil je – na njegovo srečo – neusodno napako. Odlika letošnjega Šulerja je ta, da se po tem zna pobrati. Čeprav se je spet obrnil in skušal v nekom drugem najti razlog, zakaj je storil takšno napako, je v drugem polčasu razbijal Škote. Pobral je vse skoke, dobil vse duele. Ko je Aberdeen želel najbolj pritisniti in vnovčiti Stockleyja, je Šuler vnovčil izkušnje ter odrešil v prvi vrsti sebe, v drugi pa še ekipo. Ko bi le bilo takih dih jemajočih napak manj…

Denis Šme 8/10 Kakšna predstava! Komaj drugič je v vijoličastem igral na desnem boku. Resda pozicija, ki ga je pripeljala iz Kopra, ampak nismo vajeni, da bi Milanič tako na slepo zaupal in stavil v evropskih tekmah. Še dobro, da je. Niall McGinn si bo Šmeja zelo dobro zapomnil. Nova generacija prišlekov v Ljudski vrt dokazuje, da je nujno najti pravo ravnovesje med lastno in moštveno identiteto. Ostati »jaz« znotraj ekipe. Ne si dovoliti pranja nogometnih možganov. Šme se drži zapovedanega, vendar je izvedba prepuščena njemu. Psihološko neverjetno stabilen fant z veliko prihodnostjo.

Aleks Pihler 7/10 Iskreno smo bili presenečeni, da je dobil prednost pred Marwanom Kabho. Iskreno. Pa ne zato, ker bi to bila prevelika preizkušnja za Pihlerja, šele peta v vijoličastem. Spet: nismo vajeni, da bi Milanič toliko preizkušal in iskal posamezne elemente v želeni igri. Gibljivost tega fanta je lahna kot veter, potreboval je le kanček več poguma in podpore, ker nikoli ni lahko priti nazaj v Ljudski vrt. Obrambno vselej na mestu, vse bolj pa ponuja tudi tiste podaje, ki so ga zaznamovale v Zavrču. Lucidne, nevarne, kreativne. Od dvojca na sredini bi pričakovali več, toda Pihler ima takšnih izkušenj pač manj.

Blaž Vrhovec 6/10 Morda ni imel takšne tekme kot na Škotskem, na njem se je znova lovilo težišče igre vijoličastih, ki je bila v prvem polčasu daleč od načrtovane in zaželene. Ko se v pasivno pozo postavi Vrhovec, se v pasivno pozo postavi Maribor. Usoda zadnjih veznih v tej strategiji. Škoda, ker je bil Aberdeen že na prvi tekmi šibek ravno v igri po sredini, Vrhovec je očitno pričakoval več duelov in manj protinapadov, vendar še vedno tudi v takšni izvedbi ponuja sidrišče za gradnjo. Vprašanje je le, kdaj bo dobil nekaj počitka, saj mu moči že vidno pešajo.

Dare Vršič 7/10 Eno je liga, drugo Evropa. Ne glede nato, kako evropske apetite je Vršič nekoč že imel. Kaj je njegova idealna pozicija? Vidno iz aviona: klasična desetka. Je, v prvenstvu. V evropskih preizkušnjah Milanič predpostavlja, da Vršič za kaj takega ni dovolj fizično pripravljen. Če je bil v prvem delu še relativno neopazen, je v nadaljevanju vseeno prodiral in žoga ga je kar sama od sebe hotela. Zmogel je vsaj štiri strele, skušal postati prejemna stran zadnje podaje. Ni se mu izšlo, toda za trud ga gre nagraditi. Prav tako za prilagodljivost zahtevani igri.

Marcos Tavares 6/10 Spet je bil najbližje golu. Je bil. Žoga je tam oplazila vratnico, ko je zamahnil odbitek s polvolejem. Okej. V prvem delu je garal, grizel in veliko pretekel. Prav. Toda ko je Maribor po izključitvi Stockleyja končno prišel do odkritih priložnosti, imel strelske vaje, se ni vključil v kombinatorno igro, ki bi jo radi predstavili soigralci. Še zlasti Novaković, ki rad kombinira. Dvojec si je v prvem delu dvakrat lepo podal, toda Novaković je s solo akcijami počasi v prednosti, saj ima že na oko več moči.

Tisti en obvezni strel po tleh, na pol iz kolena je sicer dobrodošel, kapetanski trud, ampak Tavares zaustavlja igro, skuša prevečkrat sam, vse na račun preteklih izkušenj. Lahko? Po svoje seveda. Ampak ne pozabimo: Maribor je dal v Evropi sam dva gola, enega je v Sofiji stisnil prav Tavares (in zastreljal penal), drugega Novaković v Aberdeenu. V Ljudskem vrtu ga vijoličasti (pustimo avtogol Shinnieja) še niso zabili. Vsega pač ne more biti kriv le Novaković, ne glede nato, da Milanič v Evropi Tavaresa ne uporablja neposredno v napadu, kar je nadaljni problem in ne rešitev. Vprašanje, kaj in kam s kapetanom, utegne rešiti tudi vprašanje, kako bo Maribor zabijal zadetke.

Damjan Bohar 7/10 Prednost je dobil pred Dinom Hotićem, ki je bil tokrat »zaradi rotacije« na tribuni. Tako se je Milanič pač odločil po prvi tekmi, ko se je pokazalo, da je Hotić pač prešibek za škotske dede. Boharjeva prednost sta zaletavost, četudi brezglava, in nekoliko več moči. Slabost je manjša sposobnost kreacije, vendar je bil edini, ki je skušal nadoknaditi manjko mariborske igre prek bokov. Boharjev adut seveda niso predložki, po odhodu Stojanovića v moštvu praktično ni »evropskega« asistenta, še manj streli. Včasih se mu (pre)samozavestna drznost obrestuje, tokrat se mu ni, smo mu pa dali sedmico zato, ker je šel, ko drugi niso. Četudi mu potem ni uspelo žogo spraviti do (naslednjega) cilja.

Milivoje Novaković 7/10 Moško se je boril z Reynoldsom in Taylorjem. Skrbno sta pazila nanj, a si je Novaković izboril prostor z obratom v drugem delu, pa je Lewis njegov strel odbil. Komaj, toda tokrat ga je. Novaković ima nekoliko presenetljivo raje takšen fuzbal, kar je razumljivo zaradi njegove višine, toda za igralca v letih bi bilo pričakovati, da mu bolj leži manj kontaktna slovenska igra. Oddelal je svoje, bolj priključen in željan kombinacij.

Gregor Bajde 7/10 Če pozabimo na nesrečen padec, ko je tako želel, da bi mu žoga bolje sedla, je bil od 74. minute dalje vnovič tisti člen, ki moštvo popelje naprej. Zmogel je nevarnejši strel in uvidel, koliko prostora puščajo desetglavi Škoti. Tudi njegov pritisk je pomagal izmučiti in onemogočiti Aberdeenov zadnji desant na mariborski gol.

Marwan Kabha 7/10 Milaničeva garancija. Tako je v 77. minuti izpadel vstop Kabhe, ki si je resda hitro prislužil še tretji rumeni karton, toda ob vstopu Izraelca je lahko Maribor vnovčil širino in globino v kadru ter se počutil udobneje tudi z 0:0 na semaforju.

Sintayehu Sallalich -/- Vstopil na samem koncu, najbrž da bi morda preusmeril kakšen protinapad, še bolj pa, če bi šlo s sekundami na tesno.

5. avgusta 2016
Še takih [prvih] polčasov

Jasmin Handanović 7/10 Razen enega poizkusa, ko je refleksno ubranil strel ob navalu Rudarja v nadaljevanju, ni imel pretiranega dela, vselej je bil na žogi, se parkrat dobro iztegnil, da je vzel upanje in voljo Velenjčanom, žogo dobro kontroliral z nogami in predvsem z nasveti pomagal Robertu Pušaverju.

Mitja Viler 7/10 Proti Kopru je bila njegova asistenca odločilna. Tokrat je odločila njegova presoja, da nemara ne bo nič hudega, če poskusi malo višje in s svojim klasičnim preigravanjem iz leve na desno nogo, kar je rodilo več predložkov vijoličastih v prvem delu, hej, še Viler je sam poskusil. Za tovrstne ligaške tekme je očitno dovolj zanesljiva opcija. Boljše predstave Erika Janže pa so mu spet dale željo po dokazovanju.

Rodrigo Defendi 7/10 Prva tekma po vrnitvi po poškodbi za branilce nikoli ni ringšpil, zato je Defendi tokrat skušal na novo odkriti DNK obrambe vijoličastih, ki pa z redkimi izjemami ni bila na takšni preizkušnji, da bi dobili konkreten odgovor, kdo je v bistvu zdaj poveljnik mariborske obrambe. Po občutku čez palec je to Marko Šuler. Defendi je sam prosil za menjavo, saj še ni nared za 90 minut.

Marko Šuler 7/10 Razjezil se je še pred prvim žvižgom, izgledalo je, da zavoljo tega, ker je Maribor izgubil met kovanca in je moral prvi polčas igrati proti jugu. Kar kaže na njegov pristop, zavzetost, voljo, željo, ki je tako manjkala lani, letos pa je Šuler točno tisti izkušen štoper, kakršnega mariborska obramba (nujno) potrebuje.

Robert Pušaver 6/10 Prva žoga mu je ušla prek noge. Morda še spomin na Celtic, ko res ni imel svojega dne? Ampak podpora občinstva mu je dobro dela, Ljudski vrt ima potrpljenje in Pušaver se je pokazal v zelo solidni luči. Kot je rekel Darko Milanič, so mu vsi pomagali, s klopi, z gola, s tribun. Je pa še vedno vprašanje, ali mu pri taki igri Maribora in takšni njegovi konstituciji pozicija desnega bočnega dejansko ustreza, kar se je pokazalo ob iskanju predložkov iz (njegove) desne strani.

Blaž Vrhovec 7/10 Skupaj s Pihlerjem tvorita svež, ne pa tudi trhel tandem. Zaradi njune razumljive uvodne previdnosti, ki se kaže v obračanju obeh in premerjanju, ali stojita na pravi razdalji, nekoliko trpijo podaje in odigravanja na sredini igrišča, toda Vrhovec v silovitem tempu, ki ga stopnjuje skozi tekme, kaže, da je bil smel nakup.

Aleks Pihler 7/10 Težko je za zdaj še vedno ocenjevati fanta, ki bi sezono, dve nazaj komajda dočakal priložnost ravno na tej poziciji, kjer je konkurence zdaj precej manj oziroma Milanič na njej brez pomislekov zarotira. V obrambnih zadolžitvah konkreten, trden in prepričljiv, v napadalnih pa se je po 1:0 dokončno sprostil in sodeloval pri prekrasnem drugem golu, ki ga brez njegove gremo-do-konca želje ne bi bilo.

Gregor Bajde 7/10 V prvem polčasu je kazal Vilerju, večkrat, ponavljajoče, kam naj mu porine žogo, pa ni šlo tako zlahka, saj se je krilo odprlo šele, ko je Viler stopil nekoliko naprej. Zato je v drugi del krenil na polno, zadel takoj na začetku še vratnico in kazal borbeno predstavo, s katero je bil zadovoljen tudi Milanič, ki ceni Bajdetovo podrejanje taktiki 4-2-3-1 v kateri mora Bajde paziti tudi na sredini na igrišča, zaradi česar je sicer (pre)več oddaljen od cone za doseganje zadetkov.

Dare Vršič 8/10 Če bi igral vselej na sredini, za napadalcem, na točno tej poziciji… Je vprašanje, kako bolj gibljiva in migetajoča bi bila igra Maribora v napadu. Milanič je prikimal, da se tudi on zaveda, kako je to za Vršiča najboljša pozicija, kjer se najboljše počuti. Vnovič je bil – tokrat v prvem polčasu – vsepovsod, razpoložen, navdahnjen. Ali je podajal ali poskušal sam. Na vse možne domiselne načine je skušal ukaniti Borivoja Ristića, na koncu je zmogel asistenco za Sunnyja. Tudi v nadaljevanju je bil on tisti, ki je skušal narediti razliko, a se pri tem dovolj utrudil, da ga je Milanič raje zamenjal po 67. minutah, ki z drugim delom ni bil več tako zadovoljen in je s Tavaresom želel zadržati žogo pred vezisti.

Sintayehu Sallalich 6/10 Glavna lastnost, zaradi katere je prišel, je še vedno premalo izrazita, da bi Sallalich igral vsaj na oko bolj sproščeno. Velenjčane je že bolje driblal, skušal prodreti, ampak je še vedno omejen na predložke, ki pa niso nujno njegova močna stran, zato na trenutke še vedno deluje nekoliko zmedeno, vendar se vztrajno ponuja in je spet omogočal diagonale Mariboru.

Sunny Omoregie 8/10 Glede nato, da sta bil to zanj že šestnajsti in sedemnajsti gol v PLTS, je bilo najbrž le vprašanje časa, kdaj se bo »zgodilo«. In se je. Bumf, bamf. Morda še malo nepričakovano, da je tudi Matjaž Šalamun Šalca malo počakal z napovedjo (»Vi recite Sunny… Omoregie… Suuunyyyy!«). Slej ko prej ga je moral zabiti osamljeni napadalec, ki je čakal, da bo kateri predložek padel tudi nanj. Ampak drugič, za drugi gol, je publika že naravno znala. Sunny dobro sledi akcijam, niso se čisto še navadili drug na drugega, ampak tokrat je bil dvakrat zelo na mestu. Kandidaturo za prvih enajst je napovedal že ob prihodu, je poudaril Milanič. Dva zadetka, ki ju je suvereno pospravil, sta trenutno predvsem konkurenca Novakoviću.

Marcos Tavares 7/10 Kapetansko je vskočil, čeprav traku od Handanovića tokrat ni prevzel. Je pa skušal prevzeti pobudo od Vršiča, vendar je vseeno očitno, da so leta tukaj in da Tavares iz sredine sam težko odigra ali povleče žogo bližje golu. Kar pa je Milaniču všeč, saj so vijoličasti tako preprečili Rudarju, da bi še naprej v drugem polčasu kreiral na polovici Maribora.

Denis Šme -/- Vstopil zato, ker Defendi še gotovo ni nared za 90 minut in ker je Rudar v nadaljevanju vendarle bolj pritisnil na zadnjo vrsto vijoličastih, zato je bila to bolj preventiva.

Damjan Bohar 7/10 Na voljo je imel dobrih osem minut, pa je zmogel en pronicljiv strel in eno še bolj pronicljivo podajo, ko je pri drugem golu s peto zaposlil Sunnyja in spomnil na tistega Boharja, ki je tako navdušil z zagnanostjo in samozaverovanjem ob prihodu v Ljudski vrt.

25. julija 2016
Raje izdihljaj kot izdih

Jasmin Handanović 7/10

Ni imel veliko dela, vendar ko ga je imel, je moral pokazati vse, kar zna. Sploh strel Joela Valencie pa prodori Belime in še kakšen poskus z razdalje… Je vse odnesel in dal občutek suverenosti. Tokrat – za razliko od Levskega – brez kiksa pri podajah (seveda tudi on sliši cinični »daj golmanu«), še vedno pa se ne zna odločiti, ali ujeto žogo hitro podati v protinapad ali začeti od zadaj. Mu je pa Hodžić rešil nedotaknjeno mrežo.

Mitja Viler 6/10

Kmalu se je v prvem polčasu pokazalo, zakaj gre Maribor v napadu le po desni. Ker po levi z Vilerjem pač ne more. Dvakrat mu je Ruben Belima nevarno pobegnil in skoraj zabil, da je vse skupaj delovalo že zelo nerodno. Toda Viler je v svojem stilu na zanj slabi tekmi (ocena je bližje 5/10) na samem koncu z lucidno podajo po tleh našel Vršiča, ta pa je zabil. Zdaj pa razumi, kdor lahko.

Marko Šuler 7/10

Če je še proti Levskemu dajal občutek igralca, okrog katerega z njim vred vsi čakajo iztek pogodbe, se je tokrat dokazoval kot že lep čas ne. Priložnost za gol (dve), izbijanja, pristop… Ni, da ni. Trgaj in grizi, krik Viol, je vzel najbolj zares od vseh. Dobra tekma, absolutno.

Aleš Mertelj 6/10

Lani se je na novo izučil za desnega bočnega, letos bo nemara krpal na mestu štoperja. »Zaradi boljšega pretoka žoge,« je odločitev zanj pojasnil Milanič, ki je pustil Denisa Šmeja tokrat na klopi. Če je to bil glavni razlog za igranje, Mertelj ni imel ravno idealne tekme.

Adis Hodžić 6/10

Četudi mu kakšna žoga uide, čeravno sta se kdaj s Hotićem zapletla… Mu je Ljudski vrt upravičeno zaploskal, dal podporo, zagon, energijo. Hodžić pri sedemnajstih pooseblja »prenovo«, res pa na žlahtni poziciji, kjer je Maribor prej gradil svoj preboj (Milec, Stojanović). Za razliko od Erika Janže precej bolje lovi ravnotežje obramba-napad, kar je skušal pokazati z za zdaj neuspešnimi predložki, še bolj pa s situacijo v drugem polčasu, ko je rešil s črte ob strelu Zlatana Muslimovića.

Gregor Bajde 5/10

Če komu trenutno najbrž najmanj ustreza makiavelistični pristop Zlatka Zahoviča in Darka Milaniča, je to Bajde. V Jurčičevem sistemu 4-3-3 mu je leva stran bolj ustrezala kot v bolj nazaj zazrtem 4-2-3-1, ko mora vendarle po žogo globlje, še posebej, če je partner na levi Mitja Viler. Proti Krškemu se je lani poškodoval ob takih vračanjih, letos je od gola še dlje kot lani, zato je vprašanje, komu takšna pozicija koristi. Za zdaj niti igralcu niti ekipi.

Blaž Vrhovec 6/10

Nehvaležno nalogo ima Vrhovec tako zgodaj po prihodu. Tam, kjer je bil Maribor najbolj stabilen, je zdaj najbolj… No, svež. Vrhovcu samozavesti še ni zmanjkalo, mu pa vsaka minuta, ko je edina opcija podati žogo na bok, nekoliko zbija tudi samopodobo. Z dvema zadnjima veznima na tak način se zdi, da mu je vse nekoliko v napoto in da se duši. Če so rešitev diagonale na bok, bo težko našel svoje pravo mesto.

Aleks Pihler 6/10

Še več potrpljenja kot za Hodžića bo potrebnega najbrž za Pihlerja. Lani je bil precej bolj gibljiv pri Zavrču, hitro je znal preskočiti sam z žogo celotno linijo, zdaj pa ima ob Vrhovcu precej podobnega (so)igralca, zato ne ve točno, kam bi se dal. Je pa stabilen, zrel, pripravljen. Obrambno več kot zadovoljivo, za napad pa bo moral dobiti preprosto boljša navodila.

Dino Hotić 6/10

Zanimiv bi bil iskren odgovor Hotića, kako se počuti na desni strani. Že res, da mu je ta pozicija v Krškem ugajala in saj podobno kot proti Levskemu je tudi tokrat, ko je sam uvidel, da po bokih ne bo nič, poskušal s streli od daleč ali pa predložkom. Kaj, ko potem to Novaković zapravi. Ni čudno, da mu je v drugem delu, ko je prodiral v sredino in skušal sam rešiti vse (toda niti približno ne tako na silo, kot je lani počel Ibraimi), pošla sapa.

Marcos Tavares 5/10

Kapetan, ki je lani kapetansko rinil ekipo naprej in hodil po žogo naprej in šel z goli po večni lestvici naprej, zdaj resnično ne ve, kam točno bi se dal. Rooney kompleks torej, le da Tavares v tej fluidni poziciji pol-špice nikakor ne pride do izraza, povrhu upočasnjuje igro, ne poveže sredine in se nato bolestno muči v želju po opravičevanju kapetanskega statusa. Saj je v izdihljajih prav on žogo peljal naprej, ko je moral nazaj, toda kot rezerva bi bil še bolj svež in bi Maribor nemara tekmo lahko odločil že prej.

Sunny Omoregie 5/10

Glede nato, kakšno priložnost je imel takoj v drugi minuti, je ocena težje višja. Zicer? Podarjeni zicer, ampak še vedno. Zicer. Sunny s štirinajstico še vedno spominja na Jean-Philippe Mendyja, sploh na začetku, ko je Francoz na trenutke kazal več, kot se je upalo, nato pa proti koncu to dejansko tudi dokazoval in odšel na Kitajsko. Odrezan od napada je Sunny vsaj skušal nastaviti eno žogo Tavaresu in dvakrat preusmeriti predložek.

Dare Vršič 7/10 [od 62. minute]

Če bi Milanič začel z nekom a la Vršič na tej poziciji zadnjega veznega, ki to itak ni, in se ne bi tako striktno držal dveh zadnjih veznih, bi bila igra Maribora po sredini gotovo bolj prepustna in manj ihte polna. Da je trenutno med bolj zbranimi, je pokazal z zadetkom, ki je odrešil nerodnega štarta v sezono celotno moštvo, Milaniču pa zastavil vprašanje, zakaj Vršič ne začenja tekem. »Saj pod mano igra in tudi bo igral,« je trener ošvrknl vprašanje, ali je Vršič le »igralec za 30 minut«.

Milivoje Novaković 4/10 [od 62. minute]

Kakšen zicer! Joj! In zicer številka… Koliko? Saj že težko štejemo, vsekakor pa prvi v tej sezoni in samo vprašanje je, koliko jih še bo. Kmalu bodo vsi dobro pripravljeni odgovori (tudi Novakovića samega) zgolj še besede, ki bodo rinile k športnemu direktorju, zakaj je torej prišel Novaković? Če je bil razlog, da bo psihološko padla Olimpija, ne samo, da ni delalo. V Etienu Velikonji ima zdaj Olimpija prav takega igralca, ki bi ga Maribor krvavo potreboval. Če so bili razlog zadetki, pa… Hotićev predložek bi napadalec takega kalibra in pompa pač moral pospraviti v gol.

Sintayehu Sallalich 6/10 [od 79. minute]

Poživil je igro, kolikor je pač lahko kot edino, zadnje napadalno upanje. Hotića je reševanje napadalne časti dosihmal izčrpalo, zato je bila ta menjava v 79. minuti že skoraj (pre)pozna. Prodiral je, imel lepo akcijo z Vršičem in pomagal narediti razliko. Če je Maribor ne bi opravil, bi bilo za Milaniča legitimno in nerodno vprašanje, zakaj je imel na klopi zgolj enega napadalca.

18. julija 2016
Bolje samski kot nikoli

Stari ludi smo samo zijali. In čakali. In še malo čakali. Hvala bogu za slušalke. Če ne bi bil ravno Mitja Okorn, bi lagano spakiral domov. Ko te jebe, dragi Cineplexx. Že itak me vedno zaščemi, kadarkoli se spravim v kino, kar je v povprečju do dvakrat na leto, od tega potem vsaj dvakrat ne grem. Nazadnje sem bil v kinu, ko sem se vrgel v Star Wars svet. In mi niti ni bilo tako žal.

Zdaj pa… Deževna nedelja, ki je sredino junija premaknila na konec oktobra, tisti čas v letu, ko ga samski, ne vem zakaj, najbolj nadrajsamo. Ampak dobro. Kakorkoli. Ker je to ravno Mitja Okorn in ker sem sploh bil začuden, da je Planet samskih [Planeta Singli] sploh še na sporedu… Sem… Ne ravno potrpel. Trpel sem. Pa sem doma še imel kurzor miške na »Nakup vstopnice«. Lepo bi jo nabavil s kreditno kartico, ki jo imam itak samo zaradi letalskih vozovnic, pa itak nikamor ne letim, pokazal QR kodo onemu zdolgočaseno sitnemu modelu, ki raje kaže gor na utripajoče številke dvoran, ta kruti orwellowski način ogleda kina. Čakati moraš, da te spustijo noter oni. Zakaj? Logično. Itak. Vsakič znova vem, da me hočejo napizditi, da bi kupil nacho čipse in vprašal še, če imajo pico, čevape, kalamare in ostale pizdarije. Zato je šlo kino, dragi multipleksi, v kurac. Zato vam obisk pada.

Ravno zato, ker sem v kino recimo temu zamudil. No, bili so še predfilmi, vrata odprta. Ampak počutil sem se neprijetno. Ne ker bi bil neki pedantni zategnjeni šilček, ampak ker sem bil pač tako vzgojen. Da je kino nekaj med gledališčem in fuzbal stadionom? Ne. Niti ne. Kino je pač kino…

No, o tem sem razmišljal, ko sem čakal v vrsti. Oni. Cik-cak, ko moraš mimo trakov. Kot na letališču ali v gardalandu. Nič narobe, pač… Malo gužve. Nič zato. Ampak potem sem videl, že vnaprej, da so na čelu vrste sami froci. Pa dobro, sem si rekel, nič hudega. Naj naročijo, da se naučijo osnovnih fint in tega. Ampak kaka kurac zrelostna izkušnja naj bi to bila? Stari so tamalim dali kartice, na katero nafehtajo keš in potem grejo vsaj malo na oddih, pustijo frocovje, ki še niti v zadnji triadi osnovne šole ni, da gredo sami v nakup. Krasno. Ko froci vidijo, kaj vse lahko nabavijo, pri čemer je nakup same vstopnice, goli razlog, zaradi katerega so sploh tam, se jim itak skeglja. Zmaga marketinga. V nulo. Froci so na trdi drugi. Slušiji, gigakokice, nachočips… Ni čudno, da se je začela delati gigavrsta, ko so froci v družbi po štiri, kjer je motiv »nea upaš probat totega slušijaaaaa«, nabavljali živež za konec sveta, jebo vas Independence Day 2. Starejši smo stali, pri čemer sem bil jaz še med mlajšimi. Valda nihče ni upal ničesar reči. Frocovje pač mora biti samostojno in permisivno vzgojeno. Zato se je začelo vse zamikati. Številka 8 za našo kinodvorano je začela utripati šele po 18. uri, ko bi se film itak moral že začeti. Kako mi gre to na kurac. Ne, ne. Kako sem šel sam sebi na ološ. Jezus kristus, bog pomagaj, prmejdun.

V tistem trenutku, ko sem skušal poslušati podcast, pa so mi še Tomić, Nachbar in Conde dojadili, ker jih itak nisem mogel zbrano poslušati, ker je vse šumelo od tistih slušijev… Frdamana Dory, ziher so to šli gledat. Pa dobro… Skušal sem se zbrati, pomiriti, sestaviti. Kaj če bi to bil moj otrok? Okej. Ne odpiraj te teme. Ampak dobro, saj je hipotetično, teslo… Okej… Če bi bil… Bi…Bi… Ma kurac bi. Saj punce nimaš. Planet samskih greš gledati sam. Romantično komedijo, za katero sem si po vseh recenzijah, ki so vse po vrsti vnovič hvalile Mitjo Okorna [več kot upravičeno], zabičal, da če jo grem zijat v kino, se ne bom cmeril, hihital ali metal na čustvene zobe.

In tako sem tam stal. Čakali smo. Bilo je kar nekaj starejših parov, za katere se ne spodobi ugibati, ali so že v penziji ali še ne, ampak vsem je na facah pisalo, kako težko skrivajo tisto, kar se nam je vsem po glavi podilo. Da je šlo kino v kurac, z njo pa naše največje bogastvo, naši otroci. Ko vidiš, kako je deca vesela, ko cuza tisti cuker, s katerim bi Amerika rada nazaj izvozila sladkorno in pobrala dobiček, si nekako… Ma kaj pa vem. Jaz sem bil nekako vesel, da sem samski. Da še to ni moj problem. Kar problema seveda ne bo rešilo. Če sem jaz v evolucijski enačbi A in je otrok C, mi itak manjka B. Te teme pa raje ne bi odpiral.

Počutil sem se nekako tesnobno v tisti vrsti. Najprej sem seveda skušal najti milijon argumentov, da so itak krivi prepočasni in leni uslužbenci… Pa jim je ob vseh naročilih otrok tako tekel švic dol do riti, da… Se mi je skoraj milo storilo.

In tako sem končno prišel na vrsto tudi jaz.

»Zdravo!«

»Em… Rezerviral sem, saj ne vem, zakaj, karto za Planet samskih ob šestih. Vrsta 7, sedež 12.«

»Aha… Ok. Izvoliš še srečko.«

»Kako srečko?«

»Ja našo, morda kaj zadeneš.«

»Močno dvomim, pa tudi nimate tistega, kar bi jaz rad trofil.«

»Kaj pa?«

»Ni pomembno…« sem naredil žgoljavi ksiht.

»Okej. Izvoliš. Šest evrov petdeset.«

Ker sem tako vljudna drolja, sem seveda nabacil drobiž. Točno. Ampak držal in mencal sem s tisto srečko, da sem dva evra pobasal v svojo roko.

»Em… To bi pa jaz mela…?«

»Kaj?« sem jo pogledal. Bil sem ziher, da bi imela mene.

»Em… Denar…«

»Aja…« sem razočarano dahnil in se odpravil proti kinu.

Ko sem rezerviral vstopnico, sta bila zasedena le dva zica, tista na sredini dvorane, ki sta, mislim da, zasedena po defaultu. Zdaj je bila pa dvorana kar lepo popolnjena, no, lepo popolnjena… Glede nato, da film igra od aprila, sem bil ziher, da bomo v kinu jaz in vse moje bivše punce s svojimi iber tipi, kar še vedno pomeni, da ne bi bilo ama nobene gužve. Tako pa… Sem bil pri svojih tridesetih najbrž celo najmlajši v kinu. Kar je… Ko enkrat skužiš, da gledaš sebe na platnu, rahlo okorno. Torej… Starejše pare zanima, kako in zakaj smo mladi singl? Uf. Dobro, saj v filmu je tudi mama glavne junakinje, ampak v njej se seveda starejši niso prepoznali, ker so se nam, našim telefonom, našim aplikacijam, našim fejsbukom pač prevež krohotali in valjali in kikotali.

Pa dobro. Moral bi sedeti poleg enega para, seveda poleg deda, kar je… Ne hvala. Je bilo čisto preveč zicov. Najraje bi vedno itak sedel čisto na robu, pa potem folk itak zamuja, ker kokice, ker froci, ker slušiji, in si se duplo zajebal. Tako da… Sem se pač zicnil malo stran. Rad imam ta svoj mir. Saj vem… kaj… Boste… Pomislili… Tip ima resno obsesivno kompulzivno motnjo. Pa… Niti ne. Pač… Ko enkrat najdem svoj zic, se predam in sprostim in to.

Razen če, kot v tem primeru, pred mano ne sede mama s premajhnim otrokom za tak film. Punčka je bila stara, kaj pa vem, mogoče devet let. Znala je čitat podnapise boljše kot poljsko, predvidevam. In tamala je kakšnih osem minut še gledala film, potem pa je stvar postala kmalu dolgočasna in ker so Okornu dopustili 132 minut filma, je tamala proti koncu že skakala po zicu, sedla na rob zaprtega zica in raztegnila roke kot Jezus na križu ter mlahedrala z lasmi. Sedem sem skoraj direkt za njo. In spet. Strah me je bilo reči karkoli. Čisto res. Ker pač… Starši znajo biti resno kolerični dandanes, kino je bil za to mamo očitno oddih, tako da sem spet bil uvidevna drolja in sem najprej počakal.

»Alo…« je rekla mama.

Punčka ni rekla nič, sedla je kao nazaj dol. Za kakih pol sekunde. Potem pa znova. Skok, hop, cup, tip, tap, top. Hvala lepa. Presedel sem se, tiho kolikor je šlo vrsto nazaj in skoraj povsem na rob. Aaaa. Pa sem končno zadihal.

Ko si tako na robu in ko padeš v tak film, kjer je scenarij tako sijajno popeglan, naštudiran in natupiran, si… Cukrast. Si sam kot jebeni sluši. Itak da so mi stopile solze v oči nekje proti koncu. Če pa je glavna igralka tako jebeno ujeta v svoji lepoti izgubljeno-najdenega. Okorn pa itak briljira kot najboljše rock solaže. Ja, saj glavna solaža mora biti iber top. Ampak šele res dobra ritem kitara jo lahko povzdigne do klasike. In tako njemu ratuje, da pod glavno zgodbo zapakira mojstrske podzgodbe. Ja, glavno zgodbo bi kdo med nami še napisal in posnel. Toda toliko likov, tako povezanih, jebeni omnibus?

Z glavno junakinjo Anjo nisem sočustvoval ali karkoli, bi se pa iber žvalil z njo, ker je tako nepopisno lepa, da bi šel s peciklom magari v Gdansk. Glavni junak Tomek mi je morda malo bližje, ker bi seveda tudi jaz moral enkrat imeti tv oddajo, čeprav bi kvečjemu lahko nastopil kot lutka. Ni pomembno. Kar me je zabrisalo v film, je ta občutek, da je Okornu ratalo. Pismo, še sredi junija je kinodvorana lepo zapolnjena, folk je bil pripravljen stati v vrsti in čakati, da frocovje faše diabetes, film je v faking poljščini in ne nazadnje se dela norca iz nas samih, čeprav mene ni šans, da spravite na dejte prek interneta in to. Pa dobro… Ne bom zdaj tu flodral recenzije, ker pač ne, ampak že ko sem gledal Tu pa tam v Koloseju in so kokice letele po celi dvorani in smo vsi ploskali, ko je Okorn z animacijo lepo prečrtal filmski center in jim tako lepo rekel, naj se lepo jebejo, sem videl, da me nagovarja nekdo, ki se ni predal, porinil glave v pečico ali šel nabavljat šmarnico za pol evra na hektoliter.

Okorn tega filma pri nas ne bi mogel nikoli posneti. Že zaradi predragih scenaristov in predvsem predobrih, ki jih pri nas s svetlimi izjemami ni. Lahko bi mu dali keson, šajtrgo in bager denarja, pa ne bi dobil takšnih igralcev, ker jih pri nas praktično ne delamo. Igralci pri nas stežka igrajo nas, neke vrste e-realizem, ker ne živijo »našega« življenja. Pa saj vem, pavšalno vsepovprek je zdrisasto šalabajzerstvo, ampak ni šans, da bi to lahko posneli pri nas. Že zato, ker vse od Poletja v školjki in Sreče na vrvici nismo imeli top mladih junakinj v naših filmih, ker bi pri nas 16-letno hčerko itak igrala 28-letna igralka. In tako naprej.

Ampak kar je zmaga filma… Je to, da je predolg. Ampak je to fajn. Prav to. Da bi še malo. Da veš, da bo na koncu srečen konec, jasno, vmes te sicer Okorn lepo napizdi, ker misliš, da veš, da te bo napizdil, pa napizdiš samega sebe, ko ugibaš, da bo Anjo itak na koncu ruknil oni učitelj športne ali pa, še bolje, ravnatelj, ki z Anjo sicer nima nič… Vedel si, da bo konec srečen, ampak konec romantičnih komedij ni več… Mamljiv. Pa naj bo še tako pocukrano ironičen s princem na belem konju. Mitja Okorn ne nuca več šiltkape na glavi, pa nam še vedno na svoj ikoničen način zasuče stereotipe in pokaže, da bi se z belim konjem ne samo zajebali, ampak da v tej štoriji itak nikoli ni bil bistvo princ temveč beli konj in prav ta te lahko potem zajaha.

Na koncu sem kar ornk skrival solze, si brisal topla lica. Nisem se cmeril ali cmizdakal, ker, kaj pa vem, nimam punce že dve leti in ker sem počasi začel razmišljati, da bi bilo spet fajn, če bi šli na kaki dejt. Pa da magari reče ne. Samo naj malo počaka, da rata neka štorija. Ker to je bistvo, ne? Da se družimo, da poskusimo, da se zajebemo. Ker samo tako lahko ratujejo neke zgodbe, spomini in ne nazadnje tisti trenutki, ko nam življenje skrene v neko drugo smer, na katero prej ne bi niti pomislili.

Predvsem pa sem novodobno, torej mamljivo in ponosno favš Okornu, ker mu rata nekaj, česar Slovenci načeloma nismo zmožni. Smejati se samim sebi, pa ne glede nato, ali smo čefurji, Prekmurci, Štajerci, brezposelni, vodovodarji ali karkoli devetega, v kar bi nas predalčkalo. Pa ja, saj so liki v njegovem filmu precej plastično stereotipni, vendar to ne pomeni, da niso večplastni. Ne samo, da imajo lok, temveč imajo tisti filing, da se lahko vsakemu od nas kaj zgodi in da zgodba Anje ni prav nič boljša od zgodbe njene top kolegice. Zgodbe niso večje ali manjše. Eh. Najmanjši v celi zgodbi je itak največji, torej Tomek, ki bi mu resni psihoterapevti šli z geotrikotnikom meriti tamalega in mu povedali, da ima hude mommy išjus.

Najboljše pa je, da mu je za dve uri uspelo, da sem v kinu tako užival, da bi še šel. Pa ne samo njegovega filma. Šel bi v kino. Sam, itak. Ker če ne morem sam, kaj bom te hodil potem v paru. Morda bom naslednjič kupil magari karto vnaprej in pokazal qr kodo… Ampak ne gre zato. Planet samskih mi je dal tisti prepotreben pogum, ki te natera, da greš in se magari resno zajebeš. Ampak če nič drugega… Dve uri sem gledal lepe ljudi na platnu, z lepim scenarijem, lepo zgodbo in se ob tem imel lepo. Preprosto, ampak vseeno tako, da sem se vmes kar nekajkrat zamislil in preizprašal in te zen jajce. Nisem nič pametnega nagruntal, ker je itak bila največja akcija, do katere me je film spravil, ta, da sem si šel po kebab in da sem si doma ob ogledu fuzbala naredil kokice. No, zase in za fotra.

Dejti pa bodo že še prišli, ne Mitja?

P.S.: Zjutraj sem odprl tisto srečko. Ni je bilo treba počohat, ker so me takoj pogledale gigantske črke z napisom VEČ SREČE PRIHODNJIČ. Itak. Komaj čakam!

20. junija 2016
Čof!

Nak, Vinko ni manjkal. Ko ga šljivi. Pa je lahko še takšna mariborska zvezda te dni. In naj je to bil ravno pravšnji njegov, želvast svet, kamor bi… Resno zaplaval. Ono, v nulo, čof čof čof. Toda Vinko, želva hlastavka, ne bi mogel ujeti, pohlastati vsega, kar je zmogel v ponedeljek na svoji zaključni prodkciji Center plesa. O, ne. Vinko bi splezal, kot jaz, na suho. In se samo predano čudil.

Med najboljšimi življenjskimi metodami, ko se vidi, kdo in kaj si, je najbrž ravno tista z vodo. Češ, zalučali te bomo v vodo in preverili, ali boš splaval. Ali pa pač ne. Izkustvena metoda. Eksperiment. Dela, že leta, preverjeno. Ampak pozor. Seveda ne za vse in v vseh primerih enako, saj vsi pač nimamo enakih predispozicij. Nismo psi, ki naj bi po defaultu vsi znali plavat. Okej, itak naj bi, saj vidite, kam pes taco moli, ta metafora bolj veljala za petje, ono, vsak zna pet’, walda tudi oni, ki ne znajo. Pri plesu pa je… Mah, kaj bom pameten. Kaj se pa meni sanja, okorno sem sukal sosošolko Dašo na plesnih vajah in maturantskem plesu, naučil sem se na srednješolskih čagah tistih par fint, ki si jih ponucal, ko si plesal v neki kleti z neko punco in zganjal cirkus, ki je imel več veze z iskanjem orientacije (in šanka) kot pa z neko dodelano koreografijo.

Zato… Je to v ponedeljek bila izkustvena metoda. Sam sebe sem vrgel v vodo, ko sem šel v ponedeljek drugič na produkcijo Centra plesa. Prvič sem bil pozimi na tisti božično-novoletni produkciji v unionski dvorani, kamor me je bil povabil Rene. In bil sem… Paf. Okej, saj sem hodil seko gledat še v gimnaziji, ko je plesala za Plesno izbo. Tisto ni bil hec. Tisto je bil resen štof od plesa, tako resen, da sem prvič slišal za, kaj pa vem, jazz balet. Ampak okej, tega je že sto let nazaj. Pozimi sem bil šokiran, da je ena taka, poldrugo uro trajajoča produkcija, kjer nastopajo malčki od treh let pa vse tja do zrelih plesalcev, mentorjev, koreografov, no, da je ena taka produkcija tako celovita, zapakirana, dinamična, tekoča… Tako fejst.

Toda svoje doživetje sem vzel z rezervo, ker sem pač zadnje čase bolj hitro navdušene sorte. Bojda. Prvič je pač prvič, ne? In zato sem se odločil, da grem še drugič. Niti malo nisem cincal, čeprav sem tako izpustil prvo tekmo Eura 2016 v živo. Ma, naj se prepucavajo Irci in Švedi. Pa saj, kdorkoli bi se, razen naših, ki pa jih itak ni poleg… Bi šel. In sem šel.

Zdaj… Ko greš na tovrstne produkcije sam, nobene veze s plesalci, kao novinar… Je rahlo bizarna situacija, saj so tam itak ateji, mame, dedki, babice, bratje, sestre, pogojno fantje [in punce, čeprav je bilo zrelih plesalcev skorajda nič], mogoče kakšna res dobra prijateljica… To pa je to. Povozilo me je, ko sem videl, da bo zaključna produkcija v SNG Maribor. Ne vem, ali je bila že kdaj prav, kot rečeno, to je nov svet zame. Čisto nov. Tako na veliko? Velika dvorana? Uf. In ko sem dvignil karto, me je skoraj kap, saj sem fasal prvo vrsto v parterju, zic dvanajst. Lepo sem pogledal rahlo zmedeno hosteso gori na balkonu, ki je bil, hvala bogu, odprt. Zakaj hvala bogu? Ker me nihče ni rabil prenašat. Mojih »bravo«, »kaj si nor«, »kak dobro« ali petje nekaterih songov, ki so pospremili posamezne točke.

Gori na balkonu je, sploh ko je ta bolj ali manj prazen, totalni žur. Svoboda. Nekako lažje dihaš. Pač, gledališčne dvorane sem nekje vmes odčutil, tisto gledanje pred začetkom predstav… Ni zame. Ja, pod šlicom imam strgane kavbojke. In včeraj so se mi, čisto zares, strgale še bolj. Ker sem se začel tako premetavat na zicu. Ja. Premevat. Skoraj plesat. Pardon, plavat.

Koncept tokratne produkcije je bil… Morje, oceani, kareta, hobotnica. Naslovljeno: Pustite nam ta svet! Jap, s klicajem. Kar je ornk naslov, skorajda krik, več kot očitno dvojno sporočilo, ki presega le ekološko rotenje. Center plesa se je od leta 2000 do 2007, ko je upal in grizel, boril ravno za ta svoj svet, svoj akvarij. In gre dalje, naprej, višje, močneje, gibčno. Zdaj že do SNG Maribor, velika dvorana. Ker je toliko plesalcev, da se je nabralo za točno dvajset točk v lično pripravljenem programu.

Ko so ugasnile luči in se je prižgala animacija, veliko morje, koralni grebeni, vso tisto življenje, je zadonel gromki tekst: »Zaprite oči. Predstavljajte si, da živite v morju. Da ste morska žival, recimo velika morska želva. Plujete in obkroženi ste s tisoč rib. Potujete pod morsko gladino. Življenje zunaj je za vas neprijetno. Tam se premikate nerodno. Za vas je resnično prijeten samo ta svet, ki ga živimo tukaj. V tišini, miru in spokojnosti. V vodi.«

In že na tej točki, še preden se je prva Vodni cikel sploh začela, vidiš, da je Center plesa vse tako presneto naštudiral. Profesionalni odnos, ki pa ni polikano institucionalen. Začutiš pristno energijo, ki že zdavnaj presega amatersko ali zgolj zanesenjaško organizacijsko energijo. Poštekaš, da to delajo ljudje, ki se trudijo, da bi od tega živeli, a tega ne jemljejo kot zategnjeno službo. Igra je. Darilo teles. Radoživost. Not si padel že v drugi točki, Beneath the Sea, ko so se na odru združile kar tri skupine malčkov. Bemtiš, če bi imel otroka, ki bi nastopal v tem slavju brbotanja, bi ne bil samo jako ponosen. Verjel bi. Da so otroci res naša prihodnost. Vem, kliše, ampak… Ker so koreografinje Ajda Pfifer, Katarina Barbara Kavčič in Amy Anne Kennedy tako preprosto združile igro, ples, nauk, druženje… Kot da bi gledal plešočo basen! Nihče se na odru ni porazgubil, vsi so vneto sledili, vsak svoji koreografinji in uvod je bil zatorej tako migetavo prikupen kot v filmu Finding Nemo. Pisano veselje, gibko življenje. In tooooliko otrok, fantkov, punčk, ki poštekajo vso stvar. Vau.

Če si v prvi točki še nekako postal, pogledal, zaplaval mirno žabico, je nato šlo kot da bi te nekdo nabasal na torpedo in pognal iz (rumene) podmornice. Morski ježki (hip-hop), morske trave (street dance style) in koralni greben (modern/sodobna) so vsak po svoje pokazali, kako se lahko odrašča s plesom, koliko različnih zgodb zmore telo, kaj šele kombinacija teles. In kot da to ni bilo dovolj… So prišle Globokomorske pošasti. Breakdance. Bum! Šest pošasti, ki so razkazovale kaj je in kaj še vse bo. Za vsak korajžen zasuk, premet, preval je padel gromek aplavz. Zasluženo. Mater, koliko in kaj si vse upajo ti mulci in mulke. Vau. Na glavo! Čof!

Biser produkcije je bila najbrž ravno njena dinamika. Zdaj hitro, zdaj počasi, zdaj burno, zdaj lebdeče. Kot morje. Zdaj mirno, zdaj valovito. Jazz balet štikl Atlantida se je res antično potopil skozi bež telesa, ki jih je mlahedravo premikal tok, ki je sijajno in usklajeno prinesel še potopljene kipe, prav staodavno se je zibljalo, kot se premika boja na površju ali alge na dnu morja. Takšen spokojen mir, ki pa v tišini toliko pove. Zgodba pa je šla dalje, ravno ko smo se dovolj potopili med zapuščene ostanke, so prišli Duhovi na potopljeni ladji, eden od presežkov produkcije. Ne samo zaradi fenomenalno zlasanih (lasulj) plesalcev, ampak zaradi poante, filmske izvedbe in dejanskega strahu, ki so ga s telesi v kosti nagnala zgodnjenajstniška telesa. Spet. Vau.

In potem… Okej. Saj… Po svoje pričakuješ, da bo… To, kar misliš, da bo. Da se bo mali pubec zasukal. Na glavi. Naredil premet. Da… Bo. Kot v faking filmu. Ampak… Potem se zaveš. To je ja produkcija. To je ja Maribor. To ja ni film. In dras. Mali gre. In se… Zasuče na glavi. Ne rata mu v nulo… Ampak poskusi še enkrat. In še enkrat. In še v tretje. Ker ja. Vredu, pride drugi mulo. Pa se še on meče po odru, razmetava, na glavo, na štrbunk. Bumf! Tresk! Dva pubeca, tako samozavestna na tako prevelikem odru. Kakšen potencial! Kakšna vzgoja! Kakšen šus!

Ampak ni časa, da bi kaj na veliko razmišljal. Tole je bilo tavhanje na dah. Tok nas je odnašal naprej, ni nas ravno premevatal, ne glede na premete teh dveh pubecov. Prišel je Sea the Truth, kjer smo videli po animaciji, ki je opozorila na ekološke probleme morja, ki ga tudi v sto-in-nekaj-kilometrov od morja oddaljenem Mariboru takoj slano zavohamo, tisto, o čemer ponavadi le slišimo. Zdaj smo pa videli in še zmočilo nas je. Vrtiljak, takšno koreografsko finto, da te je povezanost rok in človeški ringlšpil zamaknil. Pa ni časa. Dalje… Prišle so… Smeti. Kup šušljavih PVC vrečk, ki so letele po zraku, odru, šelestele, šumele, se oprijemale brhkih teles, jih utesnjevale, stiskale, utapljale. Sodobni raziskovalni ples koreografinje Maje Arzenšek je imel najbolj neposredno, proekološko in razpoznavno sporočilo. Top!

Tako kot se v morju mešajo velike in male ribe, so se proti koncu spet primešali otroci, kar je doživetost samo še bolj navilo, da si čakal, kaj bo zdaj. In je bilo. Rumena podmornica, ki jo je nosila deca, zraven pa so otroka v sebi pokazali power modern kombinacijo odrasli v Plesu pod vodo. Ravno to, da so se otroci in odrasli pomešali med sabo, kaže, kako univerzalen in vselej enako dobrodušen je lahko ples, gibanje teles, že zgolj držanje za roke ali sedenje v krogu. Toda produkcija ni postala, ni si vzela premora. Morje se pač nikar ne ustavi, kit ne neha plavati, želva ne neha migati, hobotnica se ne skrije. Nak. Globočina nas je vrgla na samo dno, Marianski jarek, tja, kamor človek še sploh ni dobro pokukal, le malo posveti. Videli smo lahko, kaj je na dnu. Pretakanje zmedenega kontinuuma, mirna štafeta nore nemirnost. Globočina globočine.

Nekako razumljivo je bilo, da smo Morske deklice (aerial yoga) videli le na videozaslonu, čeprav bi v živo to guncanje brkhe Ariel krat šest resnično pričaralo polisimfonijo Malih morskih deklic…

… Pa nič zato. Kajti ko se je kot predzadnji gor na koreografijo Marka Urbaneka zazibal plankton… Ob klasični glasbeni spremljavi… Namenoma… Delam… Tri… Pike… Ker je bila tudi koreografija taka… Motna… Svobodna… Ampak hkrati urejena, nežna, krhka, krotka, povezana… Te je trofilo. Končno vidiš plankton, ki ga nisi nikakor poštekal pri urah biologije. Tam so nam razlagali, da plankton pač… Je. Biva. Miglja. In da je osnova, bit. To pa je bilo tudi vse. Zdaj smo pa lahko videli (balet intermediate/advanced) od blizu, vsak planktonček posebej… In ko je ob sklepni kadenci vsaki plesalki nepričakovano zasvetila lučka na telesu… Je bilo popolno.

Hobotnica, preplet lovk, teles, nog, rok, trupov, je bil samo še nadgradnja, dokaz, kam vse lahko še pogleda kolektiv Tovarishia, kjer so mentorji razkazali svoje smelo videnje konfuznega morja. Le še priklon, topel aplavz, skupinska fotka.

Pogledal sem na uro. Malo več kot poldrugo uro je trajal potop v prajuho telesne kreativnosti. Vrhunski akvarij. Ja, seveda se je vsak plesalec spomnil, da je kje zamudil, kje napak podstavil nogo, kje to, kje ono… Vendar iz tudi te produkcije Centra plesa je zavela ta neskončna želja po druženju teles, izražanju človeške biti in neumorni koreografiji sveta, bodisi nad ali pod gladino. Ni kaj, Centru plesa je uspelo (do)povedati, zakaj jim je nujno treba pustiti ta svet. Nujno. Ker so prinesli toliko sporočil, družabnosti, barv, odtenkov na čustveni paleti… Da se sploh za prihodnost mularije ni bati. Niti malo. Ti froci štekajo. O, ja. Koreografi pa tudi. Mojstrsko, celovito, dinamično zapakirana produkcija, ki te je vrgla v vodo in ti pustila plavati. Žabico, kravl, hrbtno, delfin, mešano… Ni pomembno. Nekje vmes je bil res občutek, kot da smo na morju. Ker se je imela otročad tako zelo fino. Mi ostali pa tudi. Tak’. Zdaj pa čofotat’ v življenje. Čof!

14. junija 2016
Tu. Smo. Mi. Doma.

Luči so se polagoma ugašale. Čisto res. Ne nakladam. U-ga-ša-le. In jaz. Skoraj sam. 19:55. Četrtek, ko je odprto do osmih. Zunaj je škrebljal dež. Noter pa… Mi. Slovenci. Težko je opisati, da občutek. Ta šus. To klenost. Te mravljince. Si predstavljate? Da ste praktično sami v naši Narodni galeriji? V onem delu, kjer je najboljše, kar se je v Sloveniji namalalo v 19. in 20. stoletju? Ko vidite, kako gre Kofetarica spat, kako Sejalec seje v poltemi? Neverjetno. Res. Neverjetno. Da dobiš tisti iskreni občutek… Ko ti slike govorijo… Ko gledaš… Samega sebe. Nas.

Nikoli ne bom pozabil napisa in krikov v Bratislavi na fuzbalu. Slovaki, ki smo jih takrat sredi njihove prestolnice namahali, so tako na veliko kričali… Tu. Sme. Mi. Doma. Favš sem jim bil. O, ja. Ker je tako donelo, tako ponosno, domoljubno, prikupno. Ravno v pravi meri. Ne izključujoče, nikogar se ni naganjalo. Prijetni Slovaki so nam samo dali vedeti, hej, tu smo pa mi doma.

Velikokrat to nakracam. V kakšen tekst na tej strani, v kaki facebook post… Ampak nikoli me še ni tako frdamano poknilo to geslo, ta slogan, moto, klic… Kot… Minuli četrtek v Narodni galeriji. Saj vem… Obnovljena je, tisti sprednji del, narodni dom, če se ne motim. Tako da sta zdaj novi novi in novi stari del ali nekako tako. Vhod iz Cankarjeve je res vrhunski, čeprav tudi tisti iz Prešernove, ki sem ga uporabil jaz, ni švoh.

Skratka, ko so januarja odprli prenovljeno galerijo, je bil to velik hit. O, ja. Pa saj, tudi impresionisti so bili iber šus, mega fantastična razstava, na kateri sem se nekje na sredini počutil kot v londonski National Gallery, amsterdamskem Rijksmuseumu ali madridskem Regina Sofia. Bil, bil, bil. In, ja, bil sem kar nekajkrat v Narodni galeriji. Muzeju, ki… Je več kot le muzej. Ko sem bil nekje na začetku faksa tam prvič, me je sezulo. Čeprav sem bil prvič v kaki večji galeriji v Londonu in sem tam spraševal fotra, če je tole res narisal Rembrandt, da se je stari prijemal za glavo, me je vse tisto prevzelo. Pač. Nekje si, slej ko prej, naletel na Kofetarico, na Sejalca, na Ivana Tavčarja, na Šubica na to na ono. V šolskem berilu Svet književnosti ali na semenih Semenarne. Ali pa dobro staro Kofetarico recimo v originalnem Skeletu, kjer ji manjkajo zobje, gleda zlovešče in je najbolj svetovna čarovnica sploh.

Ampak ta del, 19. in 20. stoletje, je bil pred obnovo, vsaj ko sem jaz bil tam nazadnje, v srednjem delu in je bila recimo ena soba, kjer so bili Rdeči parazol, Sejalec, Pomlad, Križanke v jeseni… Okej, lahko da sem zdaj kaj brcnil v temo, ampak…Evo. Vendarle. Kofetarica je špegala izza enega od ovinkov, Zamorka je bila ravno prav frontalno uperjena vate, da te je Anton Ažbe prav direktno napenalil.

Imel sem, ker sem pol zrinil še na Siddharto na dež, vsega uro in pol. Vem. Vsi umetnostni zgodovinarji, kustosi in oni, ki se jim voščenka Duga nikoli ni zlomila, se zdaj držijo za glavo. Jaz pa ne. Pač. Bolje ura in pol kot nič, ne? Zdaj… Dekle na informacijski točki je bila tako sladka, prikupna, iber prijazna, da bi kmalu raje pisal o pecanju, magari spodletelem kot o obisku stalne zbirke. Res. Kako krasna pupa, črtastega pulovra in toplih oči. Vau.

Priznam, zaradi obnove in vsega sem se malo lovil. Najbrž, ker sem pričakoval, da bo vse tam, kjer je bilo. Kmalu sem nabasal na ono gospo, ki je očitno odgovorna, da prečekira, če imaš karto [hvala Narodni galeriji in Živi Rogelj za vstopnico!], kar je storila zelo nežno, nevpadljivo in dobrohotno. Ne vem, zakaj, ampak nisem upal vprašati direkt, kje so naši »greatest hits«, že zato, ker bi mi itak rekla, da je vse najboljše, kar imamo, in bržkone bi imela prav.

Zato sem malo izgubljeno lutal, ta soba, ona soba, novi del, ki res diši po novem delu, tako da če imate radi sveže popleskani vonj, pojdite čimprej še v Narodno galerijo, predvidevam, da je na tisti strani nova stalna zbirka Zorana Mušiča, ki nam jo v Mariboru tako vneto oglašujejo, kot da bi postavili plakat »Hej, pridite ligo prvakov letos gledati v Ljubljano«, ampak, glej… Se zgodi, haha. Z Mušičem težje podjebavaš kot z Olimpijo, ne?

Nato sem gledal napise, table, usmeritev… Vmes nabasal na oni kultni pogled Marka Pernharta, ki na hodnikih zdaj kaže svoj pogled iz Šmarne gore, ko Vič, Šiška in ostalo še sploh ni bilo del Ljubljane. Ne vem, zakaj, ampak tako zelo sem želel do malo mlajših umetnin, da sem zgrešil Matevža Langusa, ki je naslikal Primičevo Julijo s kuro in bratom, ki je, mimogrede, bila naslikana na moji vstopnici. Pač. Kar trgalo me je. Nemir. Vihar. Nevihta. Samo da bi čimprej našel… Nek mir.

Veste, ko si tako sem-in-tja, facebook, twitter, fuzbal, koncerti, novinar, pisec, ono, ovo… Se je težko umiriti. Jaz sem potreboval kakih petnajst minut, da sem… Se predal. Priznam, imel sem glasbo v slušalkah, mislim da celo Siddharto, ampak bolj nežne ali pa bolj indie komade [forza Id!], pa bi dal muziko na off, izključil, ugonobil in prisluhnil slikam… Če ne bi, ko sem končno našel, kar sem iskal, tam dve študentki tako zagrizeno čebljali. Pa… Se ne bunim. Četrtek je zanje še posebej naporen dan. Dolg dan. Aja, kako sem našel… Nisem mogel verjeti, da je ta del zdaj na najbolj severni strani galerije, da moraš torej čez tisti nadhod, ki gleda, kako originalni Robbov vodnjak moli ven… In potem prideš tja.

Najprej sem bil razočaran, ker sem pač bil vajen, da je impresionizem in to… Tam, kjer je bil prej. Ni več. Uf. Dihaj. Dihaj. Dihaj. In sem dihal. O, ja. Prišel k sebi. Ugasnil muziko. In slišal… Študentki. Ne vem, o čem sta se pomenkovali, ziher ne o tem, kateri Šubic je večji car. Sta imeli pa obe all starke, nezlikani majici in skuštrane lase. Taki. Pravi študentki. Pa saj… Po svoje hvala bogu, da sta bili tam. Sicer bi bil povsem sam. No, nekje se je smukala še varnostnica. Ne vem, zakaj, ampak zalotil sem se v razmišljanju… Kaj če bi lepo pljunil in eno sliko odnesel domov? Kot so eno od Munchovih slik Krik v Oslu. Prišli sredi dneva, z lojtro, v delovnih oblekah. Seos, mi smo prišli po sliko, gre na restavracijo, smo zmenjeni, a niso javili, pa bi morali, skratka… Hvala lepa.

Pa ne, da bi karkoli odnesel. Joj ne. Preveč cenim te slike. Me je tako jebeno strah, da bi kihnil ali da bi mi spodrsnilo ali da bi se mi preprosto zmešalo in bi padel v sliko, s ksihtom naprej. Pač. Skrbelo me je za slike, to je vse. In ko sem videl ti pupi in potem še varnostnico in enega modela, ki je očitno želel prej domov, pa je padel v debato s študentkama… Sem bil pomirjen. Dobro je. Vredu je. Nihče ne bo odnesel Ivane Kobilce domov.

Začel sem gledati slike. Ampak ono. Gledat, kot gledamo danes. Mimo, skozi, okrog slike. Ker nucamo. Težko je gledati leta 2016 nekaj, kar je staro skoraj dvesto let. In bi se težko pomiril, ko sem gledal Janeza in Jurija Šubica… Če ne bi.. Videl… Ivana Tavčarja. O. Moj. Bog. Dobri stari Ivan. Saj je bil narisan v učbenikih, ja ja, pa kaki portret na magistratu ziher kje sloni. To me je premaknilo. To me je prevzelo. To me je sezulo. Da sem sedel. Na tisto edino, majhno klop, ki je v bistvu malo višja pručka. Preden padem v opis slik… Naj povem, da v galeriji s klopmi res šparajo, povsem po nepotrebnem, saj so sobe zelo prostorne, težko kdo komu zastira pogled in klopi so res maloštevilne in še tiste, ki so, v najboljšem primeru stisnejo tri otroške riti.

Ampak… Kakorkoli že… Zastrmel sem se. In zijal. V Ivana. Zdaj… Ivan Tavčar je bil v svojih književnih delih… No, George R. R. Martin ravno ne, ampak… Baje je pobil pet tisoč likov, plus minus. Tu pa… Pač, njegove fotke nimamo, vsaj ne v Galeriji, hehe, imamo pa ga takega… Kakršen je očitno bil za Jurija Šubica. Nežen? Ne vem, vsekakor pa zamišljen, skorajda nežen, pomirjen sam s seboj, nekako toplo-hladno. Sploh, ko zraven vidiš soprogo Franjo Tavčar. Prej bi potem pomislil, da bi srce – kot Meti v Cvetju v jeseni – počilo njemu, ne njej. Tavčar ni takšen hrust, vsaj ne v tej sliki.

Toda ne glede na vse me je to spravilo v tisti najboljši možni občutek, ki ga lahko pokasiraš samo v galeriji. Kar naenkrat so slike gledale mene, ne jaz njih. In slik je… Uf. Malo morje. Ko sem se pomiril, sem ocenil, koliko je sob v tem delu galerije v obliki črke u. Hodil sem in hodil… In nabasal na Petkovška. Bam! Direkt v fris! Bum! Kakšne obraze, ksihte je risal Jožef Petkovšek. Mož, ki ima nabrežje in lokal ob Ljubljanici, poimenovan po njem, tam smo viseli večer za večerom, ne da bi se nam malo sanjalo, kakšni umetnini sta Doma in Beneška kuhinja. Vaaau! Kot da sedim tam za mizo. Tam. Tam. Tam. Niti klasiki slovenskega realizma te ne povlečejo tako za roko v stare čase…

Foto: Narodna galerija

Pa moraš dalje. Seveda moraš. In greš, tavaš, skoraj blodiš. In prideš. V tisto sobo. The sobo. Takoj je tam desno Kofetarica. In ti je ono… Ne boš šel najprej tega zijat, nisi neki dripec, ki bo šel najprej tja. In odločitev je bila več kot krasna. Ker sem šele nato ugotovil, da Kofetarica ni taki šus, kot bi bil pričakoval. Ne. Iskal sem pravo točko pogleda v največji sobi, ki raztira pogled še v ostale sobe… Nisem je našel, ker je ne moreš najti. Niti nimaš miru. Ne zaradi študentk, ki sta čebljali z onim modelom. Ne. Šunder je. Tako klepetajo, gofljajo in lopetajo te slike. O, ja. Bratranec Ivan me je gledal. Ko te jebe, gledam te nazaj. Ne, vražjih rokic si ni izmislil Ronni James Dio, tisti metalski kazalec in mezinec. Nope. Janez Šubic, brate!

Pa nimaš časa, da bi se ustavil, da bi postal, premislil. Nak. Odkril sem nova presežka stalne zbirke. Moj bog! Henrika Šantel in njeni dve nadumetnini: Deček z oranžami in Rdečelasa deklica. Kakšna zgodba, štorija, štof! Deklica sedi naveličano, deček ravno tako, vendar sta si tako jebeno različna. Pokjen sem bil. Čisto pokjen. A greš dalje. Vidiš, kako te Anton Ažbe, najbolj napredni med vsemi, mož, h kateremu se je v Monakovo [beri: München] šlo na šolanje, pa jih je vse našolal, scat peljal. Njegov avtoportret je prav drkanje v glavo, kakšno muzanje, skoraj parodija. Tisti čikec? Halo? Kaj je to? Rizla fest? Hahahaha. Prav na glas sem se režal, pa kako se ne bi, ko je pa njegova Zamorka tako resna, mogočna, slavna, skoraj kot Nefreteta. Da ne omenjam njegovo delo v haremu, ki ga najdeš sicer v naslednji sobi. Adeeejo pamet. Jim Morrison bi si ga roko vrgel ob tem. Kakšen presežek!

Vendar ne. Ne. Ne. Ne. Najbolj me je oprala Ivana Kobilca. Najprej, njen avtoportret je vse, kar pet jurjev tolarjev ni bilo. Niti malo. O, ne. Nak. Ni šans. Nada. A-a. Ne vem, frisi njenih slik so… Tako različni, ampak po svoje malo mogoče, kaj pa vem, predvidljivi? Če je vse, kar poznaš, Kofetarica, potem… Morda Bosanska deklica, Mira Pintar, Dekle v naslonjaču, Gosja pastirica niti niso tako odstopanje, šok ali prevrat. Celo Poletje ali Parižanka s pismom… Saj so dih jemajoče slike, đizs, totalni fultrefer!

Ampak… Ampak… Ampak… Za eno sliko sem pa šel, oprosti Saša Lendero, na kolena. Ja. Dejansko. Na. Kolena. Obklečal sem, obtičal, obnemel… Pred… Mico Čop, rojena Kessler, kar ti daje vedeti, idi na kolena, ampak to je to. Ne bo to tvoje. Kakšna… Se res opravičujem… Ampak… Kakšna pička. Adeeeeejo! Zrl sem. Se zaljubil. Hlastal sem, si oblizoval ustnice in bil cel mehak medo. Mehak, ja. Ne trd. Ne, to ni pornografija, čeprav je dobra stara Mica imela lip gloss preden so vedeli, kaj je lip gloss. Kakšne ustnice! Prve ustnice Narodne galerije! Prve ustnice države! Ne samo smejalo… Čutil sem, bil sem. O, ja. Še dobro, da nimam punce, ker če bi jo imel, bi ji rekel, nisi Mica Čop. Jebiga, nisi.

Mica Čop. Foto: Narodna galerija

In tako vznesen sem končno stopil do Kofetarice. Tam je. Nagiba tisti kafe in je carica. Ja. Je. Ampak zraven so zdaj dali – najbrž je bil že prej – Dečka v mornarski obleki. Mali pubec, deček, dripec, gizdalin. Ubogi poba. Zraven Kofetarice se drži tako, kot bi se vsakdo držal zraven Kofetarice. Ampak je tako dober! Tako se ti zasmili, da bi… da bi… ne vem… Zdi se mi, da je njegova mama stala direkt za Kobilco in gledala, če bo mali razprl roke, dlani, komolce… Ampak ne. On sedi. Nemo. Milo. Nežno.

In e! Kako ne bi bil povožen, vznesen, napolnjen že na tej točki? In to še preden sploh prideš do impresionistov. In naprej. Tam nekje sem pomislil, da bi pa mogoče le kaj pofotkal, ampak… Kaj če me bodo po prstih? In takrat prideta edina druga gosta med mojim obiskom. Punca lahkotna, svobodna, ded pa otovorjen z rorom, gigantsko bazuko od fotoaparata! Ha! Če lahko s tem fotka, lahko pa tudi jaz, ne? Ampak še bolj so me zamikale tiste QR kode ob očitno najbolj znanih in zgodbenih slikah. Zamaknjen sem si upal. Mira bi si želela, da bi. Moja Mira. In Župančičeva mira.

Pa saj… Na tej točki sem bil malo pa tudi besen. Gledal sem, skoraj šlatal [beri: nisem, bog ne daj] kipe Ivana Zajca in Alojza Gangla in Franca Bernekerja, treh kiparjev, ko slovenstvo postane meso. Požar me je sesul v prakoščke. Zdenka Vidic in Mira Ban ter Ženska glava sta čisto tumač, Berneker je delal tako nežne kipe, da se ti milo stori. Ampak kipi so tako… Sredi sobane, da… Je bilo prej bolje, ko so bili posebej na parketu na južni strani galerije… Ampak tudi tako… Saj ne rečem, edino preveril sem, ali dobri stari Ivan Cankar v izvedbi Alojzija Repiča res škili, bulji, zija naravnost v Sternenov dekle z Rdečim parazolom. Kar bi bil problem. Kot mi je povedala QR koda, je to Sternenovo dekle, tako da… Bi imel razlog za ljubosumje in pol.

Itak ne bi to čudilo. Te doriangrayovsko povozi že Ivan Vavpotič z dvojno lastno podobo. Kaki šmeker, kaki car, kaki blefer, skoraj kvartopirec, Freud, filmski superstar. Ubije te. Finta je ravno v tem. Zato tako dela stalna zbirka 19. in 20. stoletje. Ker so podobe tako prekleto pristne, doživete in skoraj naduvane. Ene bolj, no, druge precej manj, ampak vse dela. Nato se začne film kar naenkrat vse hitreje vrteti, slike so se mi nizale vse hitreje, skorajda že 24 sličic na sekundo, kakor gre v filmu… Še malo prej, sobo prej, sem bil v Škofji Loki, pa Brdu pri Lukovici, pa v Križankah… Tja so me, v sneg, v zimo, v pomlad, na polje, njivo, popeljali Matija Jama, Matej Sternen, Ivan Grohar in Rihard Jakopič. Kako dobra je tista QR koda! Najprej sem še kliknil in mi je dalo spletno stran, ampak potem ti oni model iz RTV dokumentarcev [oni drugi, ne Ivan Lotrič] prečita tekst, ti pa gledaš sliko in vpijaš in padaš noter in si polje in si sejalec in si zima. Neverjetno je, kako so Cezanne in oni slikali pomlad, lokvanje, drevorede… Pri nas pa tako frdamano dela dooolga bela zima. Večja reklama za sneg kot faking božič, dame in gospodje! In ko slišiš v slušalke, za đabe, prek qr kode, da je Sternen preslikaval prve akt fotke, ker je težko dobil modele, kako je Ivan Cankar hvalil Pomlad in to…

Si tam. Si not. Ostane trenutek. To pišem štiri dni kasneje, pa se spomnim svojih občutenj. To. To mi daje Narodna galerija, kadarkoli jo obiščem. Menjavala se je svetloba, zunaj je škropilo, mudilo se je, hitro je šlo, ko so prišli Veno Pilon in njegova vrhunska vas Sv. Križ, Tone Kralj te z nevihto ubije, pripelje v grozote, a tudi naprednost 20. stoletja, Gojmir Anton Kos ima tako tihožitje, da se prav vidi, kaj je prinesel socializem, Stanetu Kregarju se odfuzla v Fantaziji na terasi, Dalmatinski konjički so najboljša kombinacija Picassa in Don Kihota, ki jo je lahko naredil samo Mušič, potem najbolj prikupen froc v celi zbirki dobra stara Lucija, prvorojenka Gabrijela Stupice… Vrteti se ti začne, vrtoglavica, Hitchock stil.

Tam sem šele naletel na varnostnico. Ura je šla, tekla, šprintala. Bal sem se, da bom predolg, da bom tvegal preveč. A sem prav upal, da bom čim bolj sam s temi slikami. Da bom imel mir. Da bom… Slišal, kar bi radi, da bi videl. Hotel sem prijeti zvok, sliko, zgodovino.

Sprehodil sem se torej še v kontra smer, nazaj, koder sem prišel. Luči so počasi ugašali. Študentki sta spakirali. Varnostnica se je preoblekla. Videl sem, kako bo noč padla na Mico Čop. Kako bo glavni junak Požarja imel še bolj odprta usta, še bolj kričal. Šlo mi je nekaj kakor na jok. Od sile. Od slovenstva. Od umetnosti. Od tega… Ko vidiš, v sobanah na črko u, v uri in pol, kako smo postajali narod, kako smo bili klasični, pa napredni, pa njivasti, pa nravni, pa socialistični, pa kritični, pa nežni, pa čuteči…

Ko sem šel dol po štengah, sem stopicljal. Bojazljivo in nežno. Slišal sem svoje lastne korake. Kako so doneli. Si lahko predstavljate? Jaz si nisem in si še zdaj ne. Vsak trenutek gre fiksno v spomin. Hodil sem stran od slik, pa so slike lazile za mano. Ne, ne samo našobljene, roza, seksi ustnice Mice Čop. Zdelo se mi je, da ima Ivan Vavpotič tri odseve. Da Tavčar hodi za mano. Da me Sejalec čaka v gostilni za rundo. Da so Bernekerjevi kipi oživeli, se postarali in postali… Mi.

Nežno sem rekel pupi na informacijski točki hvala. Vzel knjigo sto umetnin Narodne galerije. Šel proti ulici. Nerad. A moraš. Ven. V trenutek. V naravo. V svet.

Ko sem porinil vrteča se vrata Narodne galorije, sem zajel sapo, dih, moment, slovenstvo. In prišel ven.

Naredil sem nekaj korakov in se ozrl.

Pomislil. Zaprl oči.

Hm.

Hm. Hm. Hm.

Tu. Smo. Mi. Doma.

O, ja.

Mi. Slovenci.

13. junija 2016
Cepetajoče nenadjebljivo

Mogoče si je mrmrala en refren. Tak. Na pol. Ker ni mogla niti pet poleg. Ono, ko poješ, pa v bistvu ne veš, da poješ. Ker itak cmok v grlu. Ajde. Mogoče je mrmala dva. Ha? Na tej točki, ko sem to štel, bi mi moralo biti vsaj nerodno. Iber nerodno. Pizda, da tako buljiš v nekoga? Tako nesramežljivo, direkt, dejansko. Buljil sem vanjo. Odprtih ust, kot predzadnji dripec. Ampak nisem se mogel zadržati. Buljil, zijal, špegal sem vanjo. Enajsta vrsta. Levo. Bež majica. Temni bernard. Zraven nje kolegica v očalih in s telefonom v roki. Tako sem zijal, da sem videl, da nekoga ta njena kolegica kliče. Kako kolegico, ampak, pri moji sreči, ziher fanta. Od te, druge. Pa ni bila v tem finta. Ne. Sploh ne. Kakorkoli. Obrnila je, očalasta kolegica, telefon, da bi oseba na drugi strani slišala… slišala… slišala… tole. Biffy Clyro. Ker ja. Taki špil, da moraš povedat, kako jebeno dobro je.

Saj vem… Ko novinar piše o sebi, je novinarstva konec, kot pravi Boštjan Videmšek. Dobri stari Boštjan ima seveda itak v nulo prav, glede nato, kje se on potika, raziskuje in popisuje… Štekam. Ampak pisati iz sebe, o sebi, s sabo, za sebe je tako prelestno in prekleto fajn. Drugače o tem špilu ne gre. Špil, na katerem bi se zaljubil. Ne bi. Se. Pismo. Da. Bi. Se. Čisto res. Ja, v ono, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica, očalasta kolegica.

Bil je tretji zaporedni večer moje “Ti. Samo. Spet. Špilaj. 2016” turneje. Tretji večer zapored v Kino Šiška, kar ti, če se greš prekotrojanski nočni hec, naflodra sinkope v bioritem. Malo sem že škilil, priznam. Ni še bilo na “kaj mi je tega treba” točki, ni bilo pa daleč. Sploh pa… Biffy Clyro? Dal sem jim, prav pogledat sem šel, obupnih 2/5, ko so pred dvema letoma zganjali svoje slečeno, nago, potetovirano, mojzasto žaganje na Dunaju. Priznam, nisem poštekal, kaj bi radi bili. Nickelback? Ki radi igrajo balade, zaradi katerih so slavni, še raje pa bi dvojna fusa, drop d, heavy metal razbijaštvo? Resno? In tako je bilo tisto na Dunaju. Ni bilo. Kar nekaj. Da sem si resno razbijal glavo z vprašanjem… Češ… Mogoče pa imajo res pravo ime, ki ga nihče ne šteka? Halo? Saj razumem, če prideš iz pripizdine na Škotskem, ni lahko… Nenazadnje, nihče od Guns N’ Roses ni iz Los Angelesa, Nirvana je prišla iz, če prevedemo v Slovenijo, iz sela, ki ga še kočevski medvedi ne najdejo… Ta dva banda sta pač pognala Biffy Clyro tam leta 1995, ko so najstniki začeli svoje.

Pa dobro. Ne bom zdaj tu flodral biografije banda, ker nima smisla. Imate vsi vse na Wikipedii in ne glede nato, kolikokrat boste kliknili, prehvalili, izustili ime tega banda, ga vaša mama/dedek/babica/teta ne bo znal/a izgovoriti. Sprijaznite se ali pa v jok in na drevo. Vaša stvar. Morda pa, hm, tega takrat na Dunaju nisem poštekal…? Da pač… Pa kaj, če folk z določenim EMŠO-m tega ne bo nikoli poštekal, kupil, vzel, navil?

Ampak potem se zgodi tole, kar se je zgodilo v Šiški v sredo, 8. junija 2016. Dan, ko si ga zapomniš. Šiški manjka špilov, ki bi ti ločili koledar, češ, je to bilo pred tem-in-tem-koncertom, sva se dala dol, smo se ga napili, smo šli tja-in-tja pred ali po tistem koncertu? No, ta špil je prišel zeeeelo blizu temu. Po dveh večerih, ki sta bila res super, res top, res fajn… Pride tole. Da dobiš resnejši kontekst. Da ti Andrej Karoli reče, da te bo na gobec, če ne daš temu špilu sedem od pet, če si, kot me je dregnil Jernej Sobočan, dal Garbage 4.5. Evo, Jerry, nižam. Na štiri. Biffy Clyro pa višam. O, ja.

Kako se taki večeri zgodijo? Kako se lahko vse poklopi? Morda je bilo vse jasno že zjutraj, ko so Šiškarje presenetile tujerodne najstnice, čakale ves frdaman dan na pobe zrelih let, ki so zdaj že 20 let starejši od njih ali, bolje, one so se rodile, ko se je rodil njihov band. Ampak…. Ampak… Ampak… Hvala bogu za to mularijo, ki je pririnila na svoj, najbrž pa tudi naš koncert leta, ko gre za klubske špile, čeravno Šiška sama po sebi ni klub. Ampak e! V sredo je bila! Sreda, 8. junij 2016. Večer, dan, koncert, ki gre v anale. O, ja. Zakaj? Že zato, ker se je vse začelo KOOOOONČNOOOOOO ob normalni uri. Končno! O, ko bi se vsi koncerti tako začeli… O. Moj. Bog.

Najprej so točno ob osmih, ko smo morali iskati parking sem in tja, ker je kar nekaj mularije prišlo najbrž s ful iber navdušenimi starši [ja pa ja], začeli predvozači Jardier. Naše gore listi. Jardier so tisti band, ki ga zdaj moraš poznat, mu dati priliko, če ceniš svoja ušesa. Škoda le, da jih ne ceni tonski tehnik. Okej, štekamo, Jardier ne seksajo v đakuzijih, temveč v retro & echo & delay zvoku svojega melosa, ki tako prekleto dela in ga tako prekleto kupiš. Te premakne. Le pevca so tako naštimali, tako je pel v mikrofon, da je band zvenel, kot da se v jugecu pelje mimo z odprtim oknom in na pol priprtim šibedahom. Ampak okej. Pol urce. Ravno prav. Kakšen cuker.

Ne sicer taki, kot je bila vljudna bejba gori na šanku. Pustimo, da so ji joški skoraj padli ven, ampak to je rešitev, da se dedi ne pizdimo, ko čakamo na pir. Pa saj. Gužve na šanku kasneje ni bilo več. Ni imelo smisla it na pir. Nič ne prime tako, kot je prijel tale špil. O. Joj. Prejoj. Prmejdun. Forza.

Ko se je ob točno devetih začelo, je pripalilo kot seks po dveh letih, kot dve desetki na faksu, kot dve vespi za birmo… Katedrala, gornja različica Kina Šiška, je bila ravno prav polna. Ne tako nafilana kot večer prej. Ampak ni to poanta. Nak. Ni. Šteje folk. Veste… Kino Šiška ima še vedno sterilen okus, če resno vgrizneš v tiste štenge. Še vedno ima vonj po novem, ki bi zdaj, ko se stvar bliža desetletju, moral biti stari vonj. Ne vem. Meni ima še vedno vonj po novem. Saj se je vohalo švic (Megadeth), pivo (Flogging Molly) ali še več piva (Dropkick Murphys). Se je pritiskalo na ušesa, ko je My Bloody Valentine stvar skoraj podrl z jumbo jet feršterkerijo in napisom »čepke za ušesa najdete na šanku«, kar je itak čudež, glede nato, da vnovič prihajajoči Mudhoney niso s kitarami prežagali še sveže Šiške, ki jo je glomazno z decibelnim orgazmom, atomsko bombo hrupa opustošil hurikan Goodsped You! Black Emperor. In nihče ni tako kričal kot frocovje in bebasta bivša punca na Franku Turnerju ali mahal, krilil in škilil kot na The Kooks.

Torej, ja. Ko greš tako, čez palec, kaj smo v Šiški že videli… Ni poanta v tem, kaj smo videli. Šiška je vsakič drugačna, vsak dan, z vsakim koncertom. Tu je point. Tu je finta. Tu je fora. Folk naredi plac. Saj vem, ravnokar sem povedal, da Avstrija nima morja. Ampak v Šiški to tolikanj bolj velja. Vsak prišlek nastavi ton, barvo in okus večera. Ker je ljubjanska scena pač takšna… Zadržano intrigantna. Firbci, sami faking firbci. In iber ljubitelji in poznavatelji muzike. Res. Samo pač… Ko se v treh dneh zamenjajo trije tipi publike… Vidiš, kaj je bistvo Kina Šiška. Druženje, folk, koncert. V tem vrstnem redu.

V ponedeljek smo tako videli folk s Slash majicami, dobre stare rockerje, ki so nekoč pivo grizli iz piksen, zdaj pa gledajo, katerega pira še niso kresnili [in spisek je vse krajši, ne glede na pestro šišensko ponudbo]. Zakk Wylde je dal točno to, kar je folk želel. Kitaro, zdaj soliraj, zdaj porini, zdaj ti gre. In potem je po ponedeljku, d’oh, prišel torek. In Garbage. Keson. Koncert za vse, ki so feministi in za tiste, ki bi to radi postali. Shirley Manson je gofljala, gobcala, nizala, je pa res, da je zvok bil… No… Če imate cdje, niste veliko zamudili. Ja, Sobočan, prav imaš. Ni bilo za 4.5. »Jaško, se ti vidi, da nekaj časa nisi bil na koncertih,« mi je sredi sredinega večera podjebantsko pljunil Boštjan Tušek, novinarski kolega. Tušo, vem, da si dobro mislil, štekam. Ampak ni šlo zato. Malo pavze in distance je prišlo prav. Ker potem vidiš, preveriš, lažje opaziš, če ti stvar prime, če te zgrabi, če bi, iskreno povedal, fukal na tole.

O, ja. Kdo pa ne bi? Saj je pa Simon Neil, ikonični frontman, kitarist, pevec, takšen prišel na oder. Neodoljivo, droljasto, tetovažasto šekasto, nenadjebljivo poseksan. To je bil seks od koncerta. Libido? Navit prek deset. Tako kot zvok. In kakšen zvok. V Šiški se še vedno najdejo talenti, ki resno zajebejo koncert. Pridejo bandi, ki vzamejo stvar z levo roko [še pomnite Florence and the Machine?] in ne izkoristijo ponujenega. Biffy Clyro so po White Lies, bandu, s katerim smo nekateri špilali pingpong po špilu, prvi band, ki ni prišel samo obujati spominov in je tako željan igranja. Vsaj tako kot fuka. O, ja. Kako je priružilo, prihrumelo, priropotalo!!!! Adeeeeejo!

Mon the fucking Biff. Kdor je bil, ve. Prvi komad? Nova komadčina, Wolves of Winter. In krik… Kako se počutiš, ko ni nikogar, ki bi te podprl, kako je, hej, pizda ti materna, ko ni nikogar, ko si tako jebeno sam… Pogledal sem po ksihtih folka. Mulariji se je odpeglalo. Preprosto… Pozabi. Padli so noter za naslednjo poldrugo urco. Ni drugega. To je to. Ko pozabiš na vse drugo. Si tam. Zaliman. Zaprepadno te prilima na tla. Zijali smo, čitali tetovaže iz Neila, kot da bi brali Prousta. Basist James Johnston, nekdanji profi alkoholik, zdaj pa profi muzičar, je v črni majici deloval kot idealni kontrast. Zdaj Biffy Clyro končno ve, kaj bi rad. Špilal svoje. Se predal. Delal, kar mu paše. Saj so, še dve leti tega, v Gasometru tudi. Za tri tavžnt faking folka. Jamesov bruder Ben je pa udrihal, tolkel, glomazel, šodral, razbijal, uničeval vse pred sabo.

Ni čudno, da so po treh komadih pohvalili publiko. Sploh ženski del je znal na pamet, nazaj vse. Še tekste, ki so sveži. Po moje. Ja, pretiravam, ampak za to je šlo. Za pretiravanje občutkov. Da, špil si tako frdamano začutil, pičil ti je, prilimal focn, hej, zaj te bomo hiptnozirali. Neki trije dedi pred mano so se objemali in skakali skupaj. Ko vidiš Mančka, Klančarja, Karolija, Majcna, ljudi, ki so vsak od njih doslej videli sedemnajst giljonov špilov, kako migajo z glavo. Med Bubbles je nekdo pihal milne mehurčke. Pazi, da se to spomniš prinesti s sabo? Te veš. Za en song… pa saj. Že v prvem so povedali vse. Dosegli smo toliko več, kot ste sploh mislili, da bi lahko. Dosežeš lahko vse. Poceni verzi? Pa… Dve leti tega, na Opposites, plati, ki je bila tako nagnjena kot je nagnjeno drevo na njeni naslovnici. Pa saj… Jih razumeš. To je band, ki s tremi platami ni prišel nikamor, eno te isto, vukojebina, tema, anonimnost, podn, alternativa, luknja. Potem pa posname plato s par dobrimi štikli in ti enega spiči Simon Cowell in ga nek lepi poba lepo odpoje za najlepši angleški božič. Love Actually? Pravzaprav… Bolezen.

Biffy Clyro je nastavil špil v Ljubljani tako, da so to res gigantska jajca, ki se lahko izpraznijo le na en način. Z odfukanim špilom. O, ja. Jajca pa zato, ker so odšpilali lep kos novih štiklov, jih pritaknili preverjenim hitičem, ki imajo resda podobno finto, ampak vsakič znova dela. Biffy Clyro je punca, ki jo nategneš še sedeminpetdesetič in se ti smeji. Simon Neil je vmes od vzhičenosti skočil kar ob zaveso, na podest, skakal neumorno, faking Tarzan, kitara mu je mlahedrala ob žilavem telesu, basista je peglalo, še oba spremljevalna glasbenika, ki sta pač na turneji poleg, da je zvok pravi, še njiju je ubrisalo. Ne vem, ali je bil Mike ali Richard, en od njiju je kar za glavo šprudlal. Tako zelo so bili navdušeni nad publiko, ta pa nad njimi. Vzajemni orgazem. To je bil špil, kjer je ded dvignil deda na rame. Ker pač. Se ti odpegla, sfuzla, odkadi, odrola. Novo, staro, prastaro. Nima veze. Še Spanish Radio je tokrat, čeravno je žanrsko shizofren štikl, delala. Za Mountains, Bubbles, Black Chandelier, Sounds Like Balloons, Different People.. Pa… Pozabite. ne mravljinci. Tole je bila droga. Koka, eks, hors, pivo, trava, žvaljenje, oralni seks, zadetek na lotu, nova služba, rojstvo prvega otroka… Vse v enem. Nič drugega ni bilo. Samo muzika.

In ko pride potem še bis… Ko vidiš, pod božajočimi rumenimi lučmi, vse ožarčene obraze, nasmejane, romantične, pizda, ti je šlo na jok. Saj… Many of Horror, ki jo bolje poznamo pod When We Collide, je lepa pesmica. Taka. Za iMDB filme, ocena 3.7. Ko veš, da se bosta na koncu v dežju žvalila. In zakaj je tako prijelo? Zakaj tega ne more naflodrat noben radio, noben Denis Avdič, noben džingl, noben prastari vic…? Zakaj? Ker je Šiška komaj še obstajala. Cepetalo se je z nogami za bis. In verjemite, to se sliši do backstegea. Kaj sliši. Treslo jih je, stavim glavo. Zato je bil bis res… Bis. Vreden vsega tega in dasiravno bi bis moral biti nekaj nepripravljenega… Je šlo za to. Nepripravljeni smo bili. Na to… to… to… to… Ljubezen muzike. Ni bilo kot v filmu. Bilo je kot v res dobri tv seriji, s katero vztrajaš nekaj let, pičkariš čez torrente, ker ne grejo hitreje.

Many Of Horror ni bil presežek, ker presežkov ni moglo biti. Ko napiše član Happy Ol’ McWeasel, da je to najboljši faking ever špil. E, te veš. Pogledal sem ono punco, ki sem jo omenjal na začetku. Ne vem. Zgledalo je, kot da je sredi špila ratala noseča. Tisti ožarčeni ksiht, topla lica, prijazen pogled, ki te poboža in ti reče, da vedeti, te objame z vedenjem, da bo še vse vredu, da je svet lahko tako presneto lep, fajn, krasen. Za zjokat, vam pravim.

Ampak ker Biffy Clyro niso sisiji, je Stingin’ Belle pripalil še za veliki konec. Ura je bila pol enajst, ko so končali, prišli do konca, ejakulirali. Ravno prav. Ne nucaš več. Lahko greš še samo domov. Saj vem, moral bi to do one punce, ji rečt, napisat, sporočit, da je bil cel koncert pospravljen v njen obraz, njen pogled, njene nasmejane oči. Nisem, ker ni bilo potrebe. Ker je to sama vedela. Ker je to vedel vsakdo, ki je prišel.

Ja. Tole je bilo od ena do pet… Za sedem. Karkoli manj in bi sam sebe na gobec. Kar se bom itak moral, da pridem k sebi. Kako te lahko nek band v drugo obrne. Samo še Arctic Monkeys je to uspelo. Ampak tole zdaj… Na Dunaju sem si želel, da bi bil spet srednješolec, magari nesrečno zaljubljen in magari spet sedem haklov pri matematiki do novembra. Zdaj pa si tega ne rabim želet. Ker še kar drži. OoooooooOOooOooOoOooooo. Še enkrat? OooOoOoOooooOooOOo. Ja. Pridejo koncerti, ko verjameš. Da je glasba… Ljubezen. Da se lahko spet zaljubiš. Da se lahko spustiš s ketne. Da se lahko objemaš sam, v družbi, v dvoje… Ampak s tako glasbo. Cuker? Ja. V kockah. Fuck me, kako nenadjebljiv koncert. Iber! To je Kino Šiška. In upam, da se bodo kaj naučili. Biffy Clyro so končali pet minut zatem, ko so večer prej Garbage začeli. In je bolje delalo tudi zato? Ja. Ja. Ja. Še bi. Ampak dvomim, da je tak večer ponovljiv. Po White Lies drugi taki koncert. Svež. Ne samo za obujanje spominov. Biffyje čaka nova plata, ki so jo suvereno predstavili. Ko veš, pizda, ta band bo pa še nekaj dosegel. Pa ne, ne rabi bit’ One Republic. Ne. Lahko je slečen, potetoviran in piči svoje.

Koncert… Tedna ziher, najbrž pa še kaj.

Hvala punci, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica. Ti si. Mon the Biff.

9. junija 2016
Gofljasto na gobec in v jajca

Bog je Kino Šiška postavil za točno take špile. Ziher. Aham. Mhm. Walda! Oni, metafizični kjerkoli-že-je bog, ne oni v magistratu, da ne bo pomote. Itak! Kaj je bilo nafilano. Pa. Kaj. Si. Fsekan. To so tisti šišenski koncerti, ko se je pač treba obtačlat. Kljukice delat. Ja ja. To pridejo vsi. Direktor, šefica, pesnice, bivša punca. Vsi. »O, živjo!« te pozdravi še nekdo, ki ti med letom, ni šans, ne dvigne telefona. Ker so tako jebeno dobre volje, ker imajo karto za že zdavnaj razprodani koncert. Malo so žleht, privošljivi onim, ki so favš ostali zunaj. Pa saj. So imeli za kaj bit’ favš. Šljeka pac princip. Garbage je namreč naduvano nesramno pokazal, da se marketingarji ne bodo obesili, ko se osemdesetih ne bo več dalo (raz)prodajati. Brez skrbi. Pridejo devetdeseta. To nas bodo šele lupili. Kajti… Če bodo od mrtvih vstali tamagočiji… In če bo prišla taka naduvano gofljasta frajla, kot je pevka Shirley Manson. O, ja. Na gobec. Direkt. Špil, po katerem smo se dedi sami šlatali. Ne, ker bi se radi. Ampak ker smo preverili… Če je… Vse… Še… Tam.

Če je kdo prišel z namenom, da bo kaj upecal na takem špilu… Pozabi. A-a. Neo šlo. Na ta koncert so prišle dekline in iz njega odšle sufražetke. Stavim glavo, da ga je kaki tip, ki je še tako dobrohotno šel na koncert elektro, industrial, trip hop, grunge rocka, ki se ga legitimno še kar gre Garbage, no, stavim glavo, da ga je kaki tip resno nadrajsal. Živel feminizem? Pa recimo. Ampak nismo še tam. Ne ne.

Najprej smo zunaj. Na platoju. Kelnarji v Šiški so skužili, da se splača slalomirati med folkom, ki se sreča na takih stvareh. Vito, recimo, je taki kelnar. Točno ve, kdaj mora zagušit s pirom za 2,90 evra. Dobro so sfolgali, res dobro, kajti Šiška se je začela vse bolj in bolj filati. Kaj pa drugega, če so po živalskem Zakku Wyldeu v ponedeljek nato v torek postavili kar dva špila, poleg Garbage v zgornjeetažni Katedrali še Liima v spodnjeetažni Komuni. Nafilano? Sardelasto, ja. Da se je vrsta delala za vse – razen za hajzl, hvala bogu.

Neuradno, da ne bom koga zajebal, mi je na uho prišlo, da je Šiška prodala res čim več kart. Kar razumemo. Itak. Ti bandi, takšen teden… Ni poceni, niti za šiškarje ne, pa ne glede nato, koliko Zoki kapne v proračun. Zato se je obetal končno razprodani koncert, kar naj bi ta besedna zveza v osnovi pomenila. Ono, ko že na štengah gor, ko greš enkrat mimo varnostnika, ki ga bolj zanima, če imaš plastični glaž kot pravo karto, vidiš, da danes pa ne bo heca. A-a. Danes so prišli vsi. Aha.

»O…živ…jo!« mi je rekla Zarja P. Skoraj mi je telefon padel z roke. Bolj kot to, da bi se razbil ekran, bi ga najebal, ko bi skliznil po stopničkah in bi nato tavajoče šlatal med vsemi dobro oblečenimi bejbami. Ampak mi žal ni. Mislil sem, da bo to to. Z mano ni govorila sto let. »Kak je?« me je še vprašala. Mislil sem vprašat, kak’ to, da je prišla na špil, glede nato, da se je rodila tam nekje, ko so si trije ameriški modeli zaželeli pevko, pa so slučajno zijali televizijo in jo našli v neki vukojebini na Škotskem, pa se mi ni zdelo preveč smiselno vprašanje, preveč droljasto. Zato mi je raje oddrdrala, kaj počne v lajfu. Nasmejana, dobre volje, sveže opranih las, ki sicer niso sveže oprani, ziher ne, ampak ajde, vsaj videti so bili tako. Ja, to je bil večer sveže opranih las. Povedala mi je neko kratico organizacije, kjer dela… Pa… Bi si jezik in možgan zlomil, če bi se probal tega nadudlat.

Ampak to je bil, majke mi, najboljši možen obet za večer. No, to in debata tu in debata tam. Z dvema iz Vala 202 recimo. Hvala, Jernej, za pivo, se vidi, da Štajer’c še vedno ne more plačati pira Prekmurcu, pa magari niti v Ljubljani. Skratka. Obetal se je dober špil in vso to gledanje drug drugega, ko se je rolala čisto okej backround muzika v ozadju, je pomagalo, da nihče ni preveč škrtal z zobmi, vnetimi dlesnimi ali budilko s tremi dremeži, ker se je koncert splaniral za ob 22:30, ko gre še Slavko Bobovnik počasi spat. Ampak okej.

Ko je bila ura pol enajst, so vsi tisti, ki so videli napis, kdaj zadeva štarta, torej skoraj vsi, pririnili noter. Kar pomeni, da se je Šiška nafilala. Jurja in čez. Ne vem, koliko točno, ampak čez. Bil sem na »razprodanih« špilih tam in bil sem tudi na Megadeth, ko so prišli prvič, in se nas je naguzilo poldrugega jurja, da nam je švic riti umival. To včeraj je bilo bližje slednjemu, ker je to špil, na katerega bi prišli vsi. In tudi so prišli vsi. Jap. Vsi, ki še vejo, kaj se jim je zgodilo tam nekje leta 1998 in bi vam to znali razlagati vsaj tri pire dolgo. Jap.

In se je začelo… No… V… Bistvu… Skoraj končalo. Kakšen pogreb od začetka. Ojoj. Vsi pir kozarci so ratali žare, vsi objemi truge. Kak-šen po-greb! Sometimes, štikl iz sveže, nove, danes izdane plošče Strange Little Birds. Kaj te to je? Halo? Okej, zvok je bil še kar soliden, ampak kaj je to bilo? Halo?! »Včasih sem rada pretepena,« je prvi verz. Zdaj pa idi od tu dalje. Včasih bi rada uničevala, včasih ni tvoja krivda, ampak te vseeno krivim. In taki verzi. Ni ravno za objemanje, za stiskavac, za šlatanje, ne? Ne vem, zdelo se je, da to ni Garbage, pa naj so bile črke zadaj na platnu še tako gigantske. Ne vem, kdo to je, ampak… kaj… bi … lahko… prosim…

…. aaaaa! To je to! Ko je uletel Empty, smo bili naposled vsi na pravem špilu. Jap, jap. Zružilo, zbobnelo, zgomazelo je. Malo si ponucal, da si skužil, kaj gre kam, kje ena kitara, kje druga, kje bas in kako to razpoznati iz matrice, ki je tako zelo sekala ven. O, ja. Malo neugledno tiha je bila dobra stara Shirley v refrenih. Pa saj, kdo bi to opazil? Tri komade je še zdržala s spuščenimi lasmi. Za fotiče, ne? Itak. Potem si je pa naredila tako žgoljasto, poredno, nagajivo, saj bi napisal še kaj, pa moram biti politično korekten, figo usred glave. Da je bila Shirley Manson, kot jo poznamo. Gofljasta bejba, ki ve, da je gofljasta bejba in v tem neskončno uživa. Tam nekje pri četrtem, petek komadu, ko je band ravno prav padel not, je zajebala, kar je itak samo ona zajebala: »Opa, opa, opaaaa… Pardon, to je moj feler… Gremo še enkrat.«

In so šli. Še enkrat. Iskreno? Malo se mi je zdelo, da bo pač nekdo še enkrat stisnil play. »Saj noben ne bi opazil,« je rekel glasbeni urednik poleg mene. Jap. Ima prav. Saj je šlo za vajb in za dobro odpete kitice. Glasba Garbage je… Pa ja, naj se sliši klišejsko, boli me briga, ampak Garbage je res kot keson smeti. Ja ja. Dobri, stari keson. Iz časov, ko še nismo reciklirali, ločevali in si ubijali glavo s tem, ali je arašid, dobri stari kikiriki, biološki odpadek. Garbage ni iz teh sodobnih časov, se pa trudi biti po svoje del njih, kar je gotovo nova plata, ki pa je, bodimo iskreni, sprva malo morbidna. Ampak hej. Kdo smo mi, da bi bili pametni?

Finta je v tem, da se je Shirley imela skoraj tako noro dobro kot večer pred njo Zakk Wylde. Še bolj noro je to, da sta skoraj generacija, 1966. in 1967. Skratka, Wylde se je v ponedeljek ikonično razmetaval kar med folkom in imel šestminutne kitarske ejakulacije. Mansonova pa… Videlo se je, da je bila v Ljubljani vsaj en večer. Kot mi je naložil Miro… Se je imela baje tako lepo gori na gradu. Pa saj, kdo se nima lepo na gradu, sploh če ve, da ga naslednji večer čaka razprodani špil? Ampak okej. Pri Shirley… Nikoli. Ne. Veš. To je bejba, ki reče javno, da ji je všeč njena oranžna kitara, ker je to barva njene… njene… njene… No, saj veste, česa. Shirley Manson je bila tudi v Šiški žleht Pika Nogavička. Ravno ko si se režal z njo, je prijavila, nadroljala, naložila kaj žleht. Bog nam vsem pomagaj, kakšen politični govor je imela pred Sex Is Not the Enemy. Mislim, da sem dejansko pošlatal sebe tam spodaj, da sem pogledal, kam so se mi jajca skrila. Uf. Kako žleht govor. Saj vem, saj ne misli, da smo vsi slabi, pač dala je primer, tako dolgo je lapala, da smo se eni, ki smo čakali raje nov štikl, vprašali, o kom sploh govori, žicali one poleg, pa so tudi oni samo mežikali in odkimavali.

Vendar to je njena stilistika, to je njen stil. Njen gobec je njen stilist. »Hvala slovenski vladi, da je vsaj kaj naredila prav in vas naučila angleščine, da me razumete!« je bil po(ne)srečen poskus nagovoriti nas. Da so tako veseli, ker so končno tukaj, da so tudi oni nas čakali. Ja pa ja. Vse lepo in prav, če ne bi nekdo v ekipi Garbage, nek zahojeni kreten, napisal Ljubljana – Slovakia na vrh setliste, ki jo je imela Shirley pod nogami. Slovakia. Še dobro, da so vedeli, kje so, kajti Shirley je rekla Slovenia tolikokrat, kot je pač treba. So naši, ampak so naši vsepovsod enako? Najbrž. Ne vem, zame je to bilo prvič. »Škoda, da z nami ni Butcha Viga, kako bi delal zadaj na bobnih, ampak nič zato, tukaj z nami je…« je člane banda predstavljala Shirley. Ja. Butch Vig. Manjkal? Kakopak. Ipak je Butch Vig… Butch Vig. Pustimo peh, da je hkrati prvič spoznal Mansonovo in izvedel, da Kurta Cobaina ni več med nami.

Setlista, program, repertoar je bil primerno razgiban, nabrano iz vseh plošč, med njimi štirje novi štikli, ki kažejo, potrjujejo in namigujejo, da ima Garbage še vedno svoj specifični zvok, ki se ga ne da prekopirati. Temu štofu je publika iber prisluhnila. Ne vem, še zdaj, po vseh teh letih, si nisem na jasnem, ali folk v Ljubljani, ta ljubljanska publika, dejansko tako v nulo prisluhne novemu štofu, ima tiste poduhovljene ksihte, ali pa tako dobro glumi. Ne vem. Vem pa, da je bila setlista ravno prav razporejena – edina resna pritožba; kje pri pizdi materini je Queer? -, da so dobri stari hiti bili točno to. Dobri stari hiti. Push It. Adeeeejo. Šele takrat sem si Shirley dobro ogledal. Prej sem iskal pravo pozicijo, da bi stal na štengi, ne bi zakrival pogleda kakšni gobčni fenici ali da ga meni ne bi zakrival sveže naseksani par, ki tako rad fotka selfieje sredi špila. Je pa to bil koncert, ko dedi niso stali za puncami in imeli roke okoli njih, očarano zehajoči, prislonjeni nanje, čakajoč Godota in sreditedenski fuk. Nope.

To je bil koncert, kjer si bil zraven ali pa te ni bilo. Ker si čakal, kam bo skočila Shirley. Raje je šla na našo levo, tja je lazila, se držala kot nek klasični hiphoper za rob svoje tigrasto vzorčene obleke, spodaj vrhunske fishnet najlonke, tiste poredne, cipaste, vražje, kar naredi Garbage za točno tisti band, ki ni hotel le ikonične pevke [dober dan, No Doubt], temveč tako, ki je noben ne bo mogel prekopirati, a da ne bi šli tako alter kot generacijski kolegi Skunk Anansie. Garbage je resen keson. »Vem, dobivam veliko pozornosti zaradi svoje goflje.. Ampak Garbage je to, kar je, tudi zaradi takšnih albumov kot je Garbage 2.0, še vedno ultimativni album, ki smo ga posneli,« ali nekaj takega je naložila bolj proti koncu, ko smo se sprijaznili, da bondovski band ne bo zaigral svojega Bond štikla The World Is Not Enough, da bi človek šel skoraj svečo prižgat sicer še kako živemu Pierceu Brosnanu. Ampak ko zdaj pomisliš, da so takemu bandu dali Bond štikl, ko pogledamo, da smo danes prisiljeni gledati, kako Sam Smith ne bo nikoli Adele [ali Shirley Bassey]… So bila devetdeseta toliko bolj kul? Da je Shirley Manson dobila priliko pokazati, da bi lahko bila Bond dekleta taka… pegasto žleht?

Pilo se je pivo, kričalo, deklinam se je trgalo. O, ja. Po moje jim je bilo, vsaj onim tam ob steni, ki so se naslanjale, naslajale, poplesavale, se trkale ob kolegice in stegovale vratove za po moje onim visokim igralcem, ki igra Povodnega moža v novi reklami za uniončke, no, po moje jim je bilo… To – to. Dogajalo? Dogajalo! Staaaari. Push It. Vow. Only Happy When It Rains. Lahko bi bilo konec takrat in tam. Bum! Mislil sem, da bo dobra stara Shirley raztrgala svojo obleko in oranžno skakljala naga in nam tako lepo jebala mater, da bi potočili kakšno solzo za čase, ko so taki bandi še žagali na veliko. Pustimo, da je Garbage praviloma band, ki ga poslušaš sam, jezen na cel pofukani svet, na bivšo bejbo, na šefa, na vremensko napoved. Skupinsko to dela. Si tam. Vsak obiskovalec je bil delček, ko je lapala Shirley, je lapala vsakemu od nas. Pa okej, pustimo, da je to malo razbijalo dinamiko špila, ampak pač… Naj te lapa, če že more. Sem seksist, šovinist, ker take pišem? Ne. Itak sem se sprijaznil nekje na pol špila, sploh pa na koncu, da ne živimo v eri moškega. Pa kaj. Naj imajo punce svoj večer.

In imele so ga, svoj večer. Okej, seveda je prišel tridelni bis. Konec je bil taka šamarčina, pljuska, obisk spletne platforme direkt.na.gobec.si. Shirley ni mogla, da ne bi. Povedala je, kako je tekst napisan po inspiraciji avtorice Laure Albert, ki je morala pisati pod moškim psevdonimom JT LeRoy. O jebote harry potter da te jebo. Da se ti Lovro Kuhar prav smili. Ker nima zgodbe. »Žalostno, da se morajo ženske pretvarjati, da so moški, še vedno, dandanes… Zato je ta komad… Tudi zanjo.« Dum-dum-dum, wah-wah pedal, ki ga ne spraviš iz uh. A-a. To pride v ušesa leta 2001 in ostane tam. To je štikl – poleg Queer – h kateremu se sam najraje vržem. Ker je oni »go baby go-go« del tako…. tako……. takoo……….. Ne vem, kaj. Ampak je. In ko potem vidiš, kako tako luštne punce, da grizeš ustnico, pesti, jajca in volan na poti domov, uživajo, vse bi bile Shirley Manson, pismo. Vse. To je dala Shirley, ki smo jo toliko bolj slišali v kiticah in manj v navitih matricah, da je koncertu čisto malo zmanjkalo do petice. Shirley Manson je dala občutek, da se lahko vedno razfukaš, samopokoplješ, zabrišeš v keson… Če ti paše, daj. Bodi, karkoli hočeš bit. Bodi najboljša verzija samega sebe, ampak bodi prekleto prepričan, da boš to naložil vsem okrog sebe. Garbage je tako še vedno enako močan band, stoji za prave stvari, ima tole-se-ne-da-prekopirati zvočno sliko in je bil primeren, oster, feminističen, glasen, razprodan svojevrstni presežek Šiške. Kajti kaj kmalu bi to lahko bil en tistih večerov, ko greš gledat v nedeljo ali kdaj je že na sporedu oni Pop In, če te je kamera slučajno ujela, zdaj, ko si si glavo opral z onim šamponom, ki si ga dobil za božič, ki je tako visoko na polici v DM-u, da ga ne doseže tvoja fsrana roka. Pa ni bil. Tole je bil večer, kjer ti je bilo marsikaj (do)povedano. In pa pisan folk je bil, ni bilo tiste generičnosti, kot da je SOF skočil za en dan na koncert.

Koncert Garbage je bil oglas le za eno samo stvar. Za tisti žleht filing. Glejte mene, kako mi gre, kako verjamem vase, pizda vam materna. Razlika med nami in Garbage? Ko to počnejo Garbage, jim piha ventilator in jih napihnjeni veter naduvano zmajsko spušča skozi lajf. Morda je pa to sporočilo skoraj dvournega špila dvaindvajsetih štiklov. Idi, najdi svoj ventilator, obleči se v šekasto progasti tepih ali zaveso ali prt in ajmooo. Z vetrom, v katerega je nekdo še malo prej špargljasto scal ali pa fižolasto prdnil, v laseh. Svoboda, baby! Včasih je pač treba prdnit skozi usta. Go baby, go go.

Ocena. 4.5/5

P.S. Posvečeno Zarji P za prikupen pozdrav, Jerneju S. za pivo in Viteju Č. za kelnarijo.

8. junija 2016
Žvalil kitaro. Kitaro žvalil.

Včasih se najboljši koncerti zgodijo ravno na ponedeljek. Zakaj? Nimam pojma. Ampak se. Nekaj je na ponedeljkih, kar jih naredi za… Drugačne. In, o.moj.bog, kako fejst drugačen je bil ta ponedeljek, ki je bil najdaljši vikend, vaše poletje, tvoj praznik, njen spomin, njegova prihodnost, ta včeraj, ta koncert, ta Zakk Wylde. Ljudje, niste še videli, da bi kdo tako imel rad svojo kitaro, po letih šprudlanja, svoj band, po letih menjav, svoj koncert, pred ne ravno zavidljivo nafilano dvorano. Ampak to? O. Moj. Bog. Kaj. Si. Ti. Nor. Malo. Fejst. Ko nekdo žvali lastno kitaro? Pri 49 letih? Kje še to vidite, a? Ste že jemali to? Adeeeejo.

Ta teden je Super Šiška Week. Teden za koncertne supermane. Zakk Wylde (ponedeljek), Liima + Garbage (torek), Biffy Clyro (sreda). Te tri sem tudi sam izbral, ful pozno sem se sicer spomnil, ker nisem vedel, ali ja ali ne ali kaj in… [hvala Šiški za hitro reakcijo!]. Sicer pa… Adeeejo, kaki teden! Ker še v četrtek Siddharta v razprodanih Križankah, pridejo pa še Battles in Marko Hatlak, če vas bo kaj zamajalo v Šiško. Priznam, v Kino Šiška že lep čas moja noga ni stopila. Pa… Načeloma iz različnih razlogov, ki na tem mestu niti niso tako pomembni – razen tistega, da je Kino Šiška, očitno, svoj vrhunec že doživel v prvi triletki, ko je bil res center urbane kulture, zdaj pa je že lep čas prostor urbane kulture, ki je še vedno ugledna, mikavna in prepoznavna lokacija, ne pa še tudi status, legenda, kult.

Nekako mi, če sem iskren, Šiška nikoli ni povsem potegnila. Da ne bo pomote, bili so top koncerti, mega trenutki, ampak si si te moral vselej narediti sam, nikoli te ni nihče drug nažical, napeljal, nasmodil, da bi se vrgel na glavo in se ga fsipal v muziko. Ne vem točno, zakaj. Pa dobro. Vem. Kafič se nekako ni ujemal s sporočilom vsebine, programom, bitom. To. Šank je pač duša rock’n’roll placov. Ali pa hip-hop, razstavnih, urbanih. Kakor vam drago. Hvlaa bogu, da jo sploh imamo, ampak ko je Šiška prišla je Cvetličarna čisto okej laufala in čeravno je imela bolj kilave pogoje in tepihasti zvok, je imela povezanost in dušo. Vprašajte vse one, ki s(m)o tja lazili na redne koncerte Mi2. Pa okej. Kakorkoli. Ta teden sem rekel, ajmo, gremo pogledat. Eni grejo na dopust na morje, eni se bomo pač vozakali sem in tja v Šiško, Ljubljano. Ker si naša prestolnica to zasluži? Ne, ker si to zaslužimo vsi mi, čeprav je Kino Šiška seveda občinska, ne državna zadeva, tako da smo sploh mi prekotrojanci le gostje, mediji, obiskovalci.

Nemalokrat me kdo vpraša, tudi starejši, češ, kako to, da manj lazim po koncertih – tudi v Ljubljano. Zakaj? Ker se je nekje vse skupaj malo ustavilo, kar ne pomeni, da koncertov ni; eh, sploh ne, samo pač… Drugi tip špilov za drugi tip publike. Ampak ta trojček, ta teden? Uf. To je to. To je priložnost, da Kino Šiška in Ljubljana pokažeta, kako koncertno prestolnico imamo.

Hm. Koncert Zakka Wylda je bil… Fenomenalen. Zakaj? Zaradi Zakka. Zaradi štimunge kolesja, ki hodi gor in dol po svetu. Že predvozaču Jaredu Jamesu Nicholsu in njegovemu triu so navili feršterkerijo do onemoglosti. »Če je bilo to tak na glas, kako bo šele za Zakka,« mi je rekel mariborski kolega na hajzlu, gori, v štuku, ko se je še pisoar tresel. Že Nichols nas je spomnil, da so nekoč bili taki koncerti. Ne, to niso »mačoman« špili. Nak. Ampak visoki, mišičasti, predani dolgolasci v đinsu so pač… Izumirajoča vrsta. Tako. Zelo. Osemdeseta. Pa kaj, nič zato. Prav fino je bilo, sploh ko se je trio spustil v priredbo skupine Free in sekal, žagal, ropotuljil. Žagalo, da ti pete odnese.

Nato smo malo počakali, da so vse naštimali za Zakka. Priznam, ko sem pridrvel na parking Šiške, sem si obetal boljši obisk. Videl sem cel kup italijanskih avtov, mariborsko druščino in polni plato pred Šiško, kjer pa nekako pivo ne teče ravno v potokih, tudi na šankih ni bila ravno gužva. Pač, pivo za 2,90 evra ni baš rock’n’roll.

Ko so postavljali oder, platna, podeste in ostalo… Si nisi bil čisto na jasnem, kaj bo. Zakk Wylde. Okej, najbolj poznan po črnobeli hipnotični a la film vertigo kitari, ki pa jo zdaj zamenjuje warhammer tudi prečnato porisane kitare. Pa po metalskem videzu. Ustanovitelj heavy metal šusa Black Label Society in, še bolj opazno, nekdanji kitarist Ozzyja Osbourna. Prva metalska liga, torej. In tako je gor vletel. Ampak vendarle bolj rockersko. To ni metal. To je rock. Pa, dobro, saj vem, itak je na koncu vseeno, samo da žaga. Ampak prvi komad? Sold My Soul? O, ja. Duša prodana. Mojster, prefrigani. Vse trike, štose, vragolije… Vse je razkazal takoj na začetku. Evo, fotoreporterji, izvolite. Naslikajte se. Zdaj na levi, zdaj na desni strani odra. Zdaj za glavo, zdaj z zobmi. O, ja. Z zobmi, Jimi Hendrix style. Ti. Samo. Šprudlaj.

Ni čudno, prav res ni niti malo presenetljivo, da je nekdo spredaj, v prvih vrstah nekje po treh, štirih komadih vprašal: »Kaj misliš, da nam bo še pripravil?« Kolega mu ni odgovoril, ker smo vsi odprtih ust čakali. Kaj mislim z »vsi«? Kaj pa vem. V najboljšem primeru pol polna Katedrala, kaj pa vem, 400, 500 ljudi? Saj številka kmalu ni bila pomembna, na to nas je Zakk Wylde tako korenito in plemenito spomnil. Kdor je prišel, ne bo pozabil, kaj se je zgodilo… Ne toliko to, da je težko razumeti, razbrati besedilo v Wyldeovem petju, ko je brundajoče kombiniral southern rock iz plošč Book of Shadows (1996) in Book of Shadows II (2016), in da se je koncert kmalu zazdel kot neskončno dolga pesem. Ena. Sama. Pesem. Pa saj… Ni to bistvo southern rocka? O, ja. Lynyrd Skynyrd, baby!

Ampak ne, ne bomo si špila zapomnili toliko po tem, niti po solaži na tretjini špila, ko je Wldea zaneslo v wah-wah pedal, nagibal je kitaro sem, tja, gori, doli, naokoli, trije preostali spremljevalni člani pa so mu zvesto sledili, niti najmanj zdolgočaseno, temveč celovito, kompaktno in zvočno perfektno… Ampak ne… Tudi po tem si ne bomo zapomnili špila. O, ne. Najbolj odbiti moment, največji kompliment za prišleke, za Šiško, za Ljubljano… Je bil komad Throwin’ It All Away, ki ga je pred dvajsetimi leti posvetil nekdanjemu cimru Shannonu Hoonu [iz Blind Melon, pel je backvokale na Don’t Cry od Guns N’ Roses]. Dobri stari Zakk je skočil iz odra. Dol. Na štenge, šel mimo ograje. In se sprehodil. S kitaro. In ves ta čas pičil in pičil in pičil. In šprudlal in šprudlal in šprudlal. Lahko si mislite… Vsakdo je vzel telefon iz žepa. Vsi smo obupali pred njim. On je padel noter. Sredi dvorane, v krogu ljudi, je soliral. Do onemoglosti. In še prek. Drr-drrr-drrr-šprudl-šprudl-šprudl. Mi smo slikali, stali, ga trepljali po njegovem thorovskem telesu. Ja, ded je res nabit, res je v formi, ampak to ni nič v primerjavi z njegovo željo po žaganju. Težko boste bližje kakšni rock zvezdi tega kova. Slash tega več ne sme početi, ker bi ga narod pohrustal. Zato je Zakk Wylde spomnil, kakšen je prepoteni, zašvicani, s pivom politi kitarski rock. In, pazite, komad Throwin’ It All Away, je molovski. To ni dur, to ni ringaraja. Nope, nak, nada. Tole so gola čustva. V publiki, kjer je bil testosteron vsaj 75% prevladujoč, se nam je milo storilo. Ker ni nehal. Nak. Še kar je drajsal kitaro. Drr, drr, drr. Preostala trojica je čakala, kdaj bo prišel iz ritualnega kroga. Ampak ni igrala zdolgočaseno. Nope. Špilalo jim je, špilali so.

Zato ni čudno, da ko se je po solaži, ki se je zdela dolga sto let, vrnil na oder, posvetil tudi bandu. Klaviaturist je lahko vstal in še on šprudlal po kitari, ne tako predano kot Wylde, a je delalo. Bobnar in basist sta najboljši možni ritem paket. »Devetkratni oskarjevski nagrajenec!« je Wylde kričal, ko je predstavljal basista in vsakemu nadel krajevno poglavje, skladno z naslovom plošče Book of Shadows. »Bobnar ima devet življenj in dvanajst otrok in nesramno reven!« in »Klaviaturist, ki vam bo opral perilo in vaše davke in vam povrnil denar!« sta morda naučeni predstavitvi, toda ko se še člani banda režijo Zakku Wyldeu… Potem veš. Kako je tip predan. Metallica se takih hecov ne more it’. Ker so preveliki, ker korporacija. Res, vsi smo se mu režali, nemalo nas je bilo takih, ko je po dveh urah prišel do konca in odšel brez bisa, ker bi ta bil v njegovem primeru povsem nesmiseln, ki smo se spraševali, pismo, kako se mu da, iz večera v večer.

Toda to je to! To! Ta razlika, o kateri je Scott Ian iz Anthrax pisal v svoji knjigi. Kakšna je razlika med ameriškimi bandi in evropskimi. Ameriški igrajo in igrajo in igrajo, ker je država pač tako velika. In to se vidi. Ne to, da se nadrkaš za en, dva, morda tri špile in temu rečeš turneja. Šiška je bila četrti zaporedni špil na že itak dolgi turneji. Lodž, Plzen, Dunaj, Ljubljana. In pride take volje. V ponedeljek. Tu-di-tu-di. Jap. Včasih ne rabiš stadionov, ne rabiš niti polne Šiške. Da ugotoviš. Kaj je tisto bistvo. Bilo je skoraj filmsko. Videli smo, kako v južnih državah ZDA izgledajo najbrž žuri. Vsaj v filmu so takšni. Saj veste, tisti topli kitarski akordi, razkavi glas in zdaj objet parček, zdaj prepir, zdaj pretep, zdaj zaljubljenost, zdaj…

To je bil maturantski ples delte. Škoda le, da publika v Ljubljani prepogosto skriva čustva, stoji skoraj okamenelo in čaka, kdo se bo prvi spustil s ketne [tokrat je to storil raje Zakk sam], če odštejemo klasične zanesenjake v prvi vrsti. Bil je koncert, ko se ti zazdi, da nisi vreden nastopajočega. Ko te pregazi, povozi, premami. Spomni. Pizda, stari, to je rock’n’roll. S koncertnim lokom, pismo, Wylde je za The King proti koncu sam sedel za orgle in odtipkal presunljivo balado, preden se je vrnil za kitaro. To. Je. To.

In na koncu, po šestnajstih komadih, ko je bilo vsega fertig in ti je šlo na jok od lepega… Od komadov, ki bi jih rad snemal Kid Rock, od komadov, ki bi jih rad še slišal od originalne postave Lynyrd Skynynrd. Na koncu… Po vsem… Je Zakk Wylde mogočno stopil na podest, na katerega se je postavljal in nizal svoje solaže. Še poslednjič. Mogočno, s svojimi gigantskimi rokami… Je dvignil kitaro. Nad nas. »Hvala, ljubljansko poglavje!« In zažvalil kitaro. Čisto res. Jo lizal in ljubil. Kako ima ta tip rad kitare. To je… To.

Hvala, Zakk Wylde. Res… Hvala.

7. junija 2016
Pet ugotovitev: Slovenija – Turčija [0:1]

Precej (bolj) navdušujoča igra…

Če je bila marčna akcija bolj toplo-mlačno preizpraševanje bolj “kaj zdaj” ne pa “s kom zdaj”, je bila ta pozno pomladna s Švedsko [0:0] in Turčijo [0:1] ne samo zelo koristna, temveč tudi vsebinsko konkretna in zdi se, da je Srečko Katanec vendarle popustil, poskušal in naredil nekaj potez, s katerimi smo se končno vsi lahko bolj posvetili fuzbalu, ne pa samo temu, zakaj nekdo (ne) igra. Seveda so nekaj k temu prispevale tudi poškodbe, zato je kljub zelo solidni igri proti Turkom in povrh tega še rezultatski uspeh proti Švedom [ti so, mimogrede, včeraj razmontirali Wales s 3:0] še vedno nad nami vprašanje, kaj bo, ko bodo vsi zdravi [ja, s tem mislim tudi na Andraža Kirma].

Prejeti prepoceni in prezgodnji zadetek bo zaslužil svojo ugotovitev, ampak po njem je Slovenija bila Turčiji vsaj enakovredna, delno tudi zato, ker so običajno vročekrvne Turke presenetili z bolj moško, trdo in grobo igro, ki pa so je vsi vajeni – razen italijanskega sodnika -, tako da je bila prava, konkretna tekma, prava generalka za jesenski začetek kvalifikacij za SP [zato pohvale NZS, da je izbrala takega tekmeca]. Slovenija zna zadržati žogo na sredini igrišča, če tega ne zna, ima tukaj Kevina Kampla, z naskokom najbolj suverenega, zagnanega in sposobnega nogometaša, ki vse bolj – že ob petju himne – postaja neuradni kapetan, na katerega se lahko vsi zanesejo. Kampl dokazuje, kakšna je razlika, če igraš za Bayer in resno konkuriraš za najvišja mesta v bundesligi ali če igraš v sredini ali spodnji polovici v Italiji. Žal. Tako je in to je vidno. Slovenija je, pavšalno gledano, znala sestaviti dve solidni tekmi, manjkal je le zadetek in malo več pazljivosti v obrambi [plavalo se je že proti Švedom, gol Turkov je bil tisto, česar Švedi niso zmogli]. Spodbudno za začetek kvalifikacij? Pa… Je.

… ampak letos so na štirih tekmah zabili le en gol

Slovenija ima, tu si ne moremo zatiskati oči, niti tega ne počne selektor, kronične težave z neučinkovitostjo. Lepe priložnosti, veliko držanje za glavo. Kar pa vsaj rojeva upanje. Hej, morda pa koga celo dobimo. Za zdaj še ne, ampak rojevajo se “mogoče”, “morebiti” in “morda”, namesto “eh”, “saj”, “itak”. Reklamam za glivice, luskavico in boleča kolena bi se lahko pridružila še ta: zabijte vendar ta gol. Okej, alarmantno resna kriza bi bila – in dovolj močan argument, da bi se selektorja lahko konkretno legitimno žagalo -, če priložnosti ne bi bilo, kot je bilo recimo na tekmi s Severno Irsko (0:1). Gol Romana Bezjaka proti Makedoniji je tako žal edino, kar je vknjižila reprezentanca na štirih prijateljskih tekmah in temu primeren je bil tudi izplen [zmaga, remi, dva poraza]. Če k temu dodamo še dejstvo, da je proti Ukrajini zabil samo Boštjan Cesar, ki je v minulih kvalifikacijah zabil še po en gol proti Švici (2:3) in San Marinu (2:0), je realizacija lahko resen problem. Sploh glede nato, da proti Švedom in Turkom ni bilo malo strelov.

Če je Bezjak dvakrat nastreljal Isakssona v Malmöju, se je tokrat v najlepši priložnosti, ironično, znašel Milivoje Novaković. Tisti penal v Belfastu in zdaj še ta refleksno odbojna priložnost… In bil bi le še dva gola do Zlatka Zahovića in bi vsi poškilili mimo, zakaj se ga tišči v igro in bi se s tem dejstvom ne samo sprijaznili, kdo ve, morda bi NZS izumila poleg #srcebije še bolj v oči vpadljiv hashtah #novinovarekord. Novaković je na stara leta postal postarani Gerd Müller tip napadalca, vendar ga je “killer instinct” očitno že nekje na Japonskem zapustil, kar smo lahko gledali to pomlad pri Mariboru, ko je takšne zicerje zapravljal enega za drugim. Lahko sicer pravi in se za Siol posipa s pepelom, da ni optimalno pripravljen, toda takšne zapravljene priložnosti imajo lahko tudi dolgoročne posledice – da ne omenjamo tiste v Lvovu, ko je prav tako zapravil zicer. Poleg dveh poskusov Jasmina Kurtića pa je to bilo to, Robert Berić in Roman Bezjak se še lovita, edina pozitivna uteha pa je tisti “če”, ko bo zraven znova Andraž Šporar. Ampak, ja, čeravno je na sredini bolje, je v napadu zdaj že resen problem. Sploh, ker bo prva tekma z Litvo, ko se pač pričakuje tri točke. Te pa prinaša vsaj en gol. In če Litva ne pade, gostovanje gor ali dol, se bo te zapravljene priložnosti vleklo na plano. Itak.

Prejeti gol posledica kombinacij v obrambi

Po odhodu Samirja Handanovića ima Slovenija nekaj težav s predložki, ko ni Boštjana Cesarja, pa s celotnim hišnim redom obrambe. Bodimo iskreni, vsaka turška akcija, ki je pokukala proti našemu golu, se je zazdela bolj nevarna od naših sveč in predolgih predložkov zlasti Josipa Iličića. Pa to ne gre na rovaš več kot le solidnega Vida Belca [ali Jana Oblaka, ki je v Belfastu preprečil še višji poraz], da je res škoda, ko imamo takšen presežek kvalitete ravno na vratarskem mestu. Pa dobro, saj tudi štoperji niso tako “švoh”: Miha Mevlja, ki bi lahko postal nova Katančeva tarča posmeha, je zelo solidno opravil svoje delo, če mene vprašate, je tekma s Turki pomaknila Aljaža Struno še mesto nazaj. Zakaj? Ker je Struna, ki sploh ni štoper po osnovnem poklicu, plaval že na Švedskem, tokrat pa ob povprečnem predložku kril bolj ali manj samega sebe, kar je hkrati počel še Jasmin Kurtić in Burak Yilmaz je naredil tisto, kar najboljše zna: stisnil nepričakovano komadčino.

Ko se bo vrnil Cesar, bo glavno vprašanje, koga dati obenj. Zelo se je izkazal Luka Krajnc [vprašanje, kakšni so načrti z U-21], tukaj je Miral Samardžić, odpisan ne bi smel biti niti Siniša Andjelković, pa zdaj še Miha Mevlja, poškodovan je Nemanja Mitrović… Tu nujnih težav ni. So pa, evidentne, na obeh bočnih pozicijah. Andraž Struna, ki ima težave z obvladovanjem žoge v reprezentanci, se je trudil v prvem polčasu, stal visoko, skušal kombinirati s Kamplom in imel dober polčas. Vendar na desni strani je konkurence veliko, ni pa še nihče ultimativno prepričal, še najmanj poškodovani Petar Stojanović, ki bi po neki fuzbalski logiki moral biti prva izbira, a je tu še Nejc Skubic, Katanec pa je videl, v kakšni formi je Boban Jović: za prvo postavo še ni.

Je pa kriza na levi strani, pa ne zato, ker bi Bojanu Jokiću, tokratnemu kapetanu, manjkalo kvalitete. Sploh ne. Jokić se je vnovič borbeno izkazal, za prav zelo solidno oceno, skušal je v prodore, dal dobro, kleno, fejst izjavo po tekmi o sposobnosti reprezentance, tako da bi veljalo še poskusiti z njim, sploh v trdih tekmah. Smo pa ob levi bok, če se odpre prostor. In tu bo štab moral najti kakšno rešitev, da ne bo potem tekla voda v grlo, če se Jokić poškoduje, dobi kartone ali si ne najde kluba. Vsekakor pa se bo moral Katanec odločiti za četverico, ki ji lahko zaupa, da ne bo prejela takšnih golov, kakršen je bil tisti fliper kičkuglasti v Belfastu in zdaj še to cincanje proti Turkom.

Koga na sredino?

Tekma s Turčijo je najprej pokazala, da reprezentanca ne stoji in pade z Renejem Krhinom. Iskreno? Blaž Vrhovec je po tak-tak predstavi s Švedsko odigral zelo solidno partijo v Stožicah, da je lahko še posebej Mariboru žal, ker ga ni pripeljal iz Celja. Kurtić ima še vedno preveč težav z napakami v obrambnih nalogah, da bi odtehtala njegova dva zelo solidna, še najbolj nevarna strela – sploh zato, ker ne gresta v gol. Zato je potem enačba jasna: Kampl = sredina. Da, pogrešan je bil Rok Kronaveter, ki bi raztegnil sredino, šel po levem krilu. Prav tako si še vedno nismo na jasnem, kam z Josipom Iličićem, ki po Švedski ni imel svojega večera, zato bi ga veljalo zamenjati z Miho Zajcem še prej. Ni namreč res, da je edina legitimna konkurenca Jojotu zgolj in samo Valter Birsa, katerega proste strele in predložke, bodimo iskreni, smo kar precej pogrešali v prvem polčasu, ko se je iskalo glavo Berića in Bezjaka.

Slovenija trenutno lažje igra z bolj gibljivimi napadalci a la Berić in Bezjak, ki sta, četudi manj nevarna [če odštejemo resno priložnost z glavo ravno Berića], imela več od igre kot Milivoje Novaković, zaradi katerega je moral Benjamin Verbič precej več teči, iskati prostor in je nepotrebno trošil energijo, medtem ko je Novaković čakal na priložnost, jo dočakal in zapravil. Slovenija lažje funkcionira s povezano igro, hitrimi preskoki, prodori in igro po tleh, ki jo zdaj Katanec tako čisla. Zato potrebuje takšno kombinacijo sredine in napada, pa naj bo to bolj prožni 4-3-3 ali centralno usmerjeni 4-2-3-1. Katanec je to pomlad uspel najti igralce, ki znajo zadržati posest. Zdaj bi bilo fino, če najde način, kako spraviti žogo do gola, pa ne samo tako, da se priložnost ponudi “slučajno” in se potem napadalcem zašibijo kolena. Dva tedna treningov sta se zelo poznala, reprezentanca je zadihala skupaj in dobila tudi podporo javnosti, ki zaploska, ko dobi priložnost Jure Matjašič, ki je do reprezentance prišel prek – Zavrča. Zasluženo? Ja.

Mediji 1 – 0 NZS

Že bentenje čez organizacijo tekme, ko je nekomu padlo na pamet, da je v nalivu predčasno zaprl polprazno garažo, kaže, da NZS še vedno ni prišlo v kri organiziranje tekem v Stožicah. Ki so bile, to moramo poudariti, tokrat zelo solidno zapolnjene: 7.209 gledalcev za začetek junija je sicer še daleč od odličnega [za to bi morale biti take tekme v petmestnih cifrah]. Toda kakršna koli številka, tudi če bi bila petmestna, bo vselej imela estetsko napako: za golom. Če so Turki imeli štiristotnijo zvestih privržencev, se NZS, ki tako rada govori o navijačih, še vedno ni resneje in z rezultati lotila izginulih združenih slovenskih navijačev, za katere očitno misli, da se bodo vrnili sami po sebi – da se niso niti, ko je šlo prekleto zares, je pokazala tekma v Ljudskem vrtu z Ukrajino.

Da se tudi mediji v našem fuzbalu spreminjajo, pa je poskrbel Urban Laurenčič, ko je direktno vprašal in, najbrž nevede, seznanil Katanca tudi z govoricami, da naj bi se NZS pogovarjala z Ediyem Reyo. Katanec, ki mu vidno neko svetuje glede medijskih nasvetov, je povedal zelo iskreno, da lahko mesto tudi odstopi ter se na ta račun tudi pošalil, kar je delna zmaga tudi za selektorja, ki je imel prav z mediji takšne težave [in jih pred tekmami še vedno ima, ta del še mora izboljšati]. Edina, ki je v tem izgubila, je NZS, ki ne zna skomunicirati želja svojega predsednika, predčasno utišati govoric o Reji, ima tiskovnega predstavnika, ki na elektronsko pošto odgovarja z veliko zamudo. Do sedaj so bili mediji do tega obzirni. Težava je, da ljudje niso.

6. junija 2016