Avtor: admin

Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [1:0]

Dobra plat: stabilnost v igri

Dve lastnosti sta tokrat priromali v ospredje. Dve, ki sta letos Mariboru (z)manjkali. Prva je stabilnost v igri, druga je reakcija po zapravljenih priložnostih. Načeloma gre za eno-te-isto zadevo, vendar je prva ponavadi posledica druge, ne pa nujno. Tokrat je bila takšna tekma. Vsakič enako drugačna. Prava prvenstvena, karkoli že to pomeni, čeprav najbrž pri tej besedni zvezi vsi mislimo podobno.

Prava prvenstvena nemara pomeni, da ni bilo nič odločeno takoj, na hitro, mahoma in preprosto. Gorica ni več tekmec, ki bi jo Maribor še dvajsetič zapored preprosto odpihnil. Tisti avgustovski poraz v Novi Gorici – resda sredi evropske sezone – ima zdaj vendarle nekaj več teže; še posebej po remiju v prvi tekmi četrtfinala pokala, čeprav je Milanič zamenjal osem igralcev po derbiju, zdaj pa znova osem. Če kaj, so tokratne rotacije – za razliko od tistih med Evropo – pokazale, da imajo vijoličasti stabilna štoperja in vse bolj korajžna bočna branilca.

Maribor je zmogel kar petnajst strelov (osem v okvir), poskušal je na vse možne oziroma dovoljene načine, kolikor je strnjen tekmec pač dopuščal. In čeprav v prvem delu ni šlo nič v gol in bi lahko bil Novakovićev zicer ravno tisto, kar vrže moštvo iz ritma, so v nadaljevanju vijoličasti še bolj pritiskali. Ko so hitro zabili – po seriji treh kotov, kar je bilo edino, kjer Gorica ni mogla parirati, kot je navrgel Miran Srebrnič -, so se vijoličasti nekoliko povlekli nazaj, dokončno pa po menjavi Hotić-Vrhovec.

Ni res, da je Maribor s to menjavo dobil toliko kompaktnosti na sredini, kot je povedal Milanič, ki se mu tokrat ne more oporekati var(č)ne igre na 1:0. Bolj je dobil psihološko kompaktnost v smislu, češ, saj nam ga Gorica že ne bo zabila. In ga res ni, več od strela Andreja Kotnika in Sandija Arčona z razdalje niso zmogli. In to je ta stabilnost, ki se je predstavila na najboljši način na derbiju, ko Maribor po golu Olimpije ni kolapsiral, temveč je tekmo suvereno pripeljal do konca. In zdaj znova. Kakšna sprememba v primerjavi z lani, kajne? Ni kaj, to je bila predstava, vredna naslova prvaka.

Slabša plat: Novakovićevi zicerji, rotacije napada

Ko je zgrešil z glavo po prelestnem predložku Erika Janže, mu tega tako zgodaj, v šesti minuti, nihče ni zameril. Ko je zgrešil podobno, le da z nogo in malo bolj stran od gola, mu na koncu polčasa, ko bi gol nagradil trdo delo, prav tako ni. Prav tako ne, ko je imel na nogi 2:0 po krasnem protinapadu Luke Zahovića in Dejana Mezge. Ker finta je ravno v tem. Novakoviću težko človek kaj zameri, ker se ves čas tako trudi. Resda za vsako ceno in soigralcem z rokami dopoveduje, kam naj mu naslednjič podajo. Nekaj, kar smo videli letos tudi v reprezentanci (v Litvi, recimo).

Novaković je dober v tem, da se znajde v dobri situaciji. Ker gara, vteka in se ponuja. Na oko je težava le ta, da bolj kot je sam – sploh če je ena-na-ena z golmanom -, manj verjeten je končni uspeh. Ti zicerji se nabirajo, a nabirajo se tudi njegovi goli. Olimpiji je na štirih derbijih zabil tri. Skupaj ima po prihodu v Ljudski vrt na 31 tekmah v vseh tekmovanjih doslej 12 zadetkov (lani 14/7, letos 17/5). In kdo ve, koliko še priložnosti.

Tokrat s Tavaresom nista sestavila tandema, ki je pripravil tako lep zadetek v Stožicah, saj je bil ob igri podaj v globino in predložkov Tavares precej odrezan od igre. Boljša se je zdela vnovična (pozna) menjava Tavares-Zahović, ko je slednji vnovič poživil igro dovolj, da je tekmecu pošlo upanje. In kje je ob tem Sunny Omoregie? Milanič pravi, da je začel zelo dobro, zabijal, ampak da je konkurenca postajala vse večja, vendar to še ne pomeni, da ne bo dobil priložnosti. Nekoliko kočljivo namreč je, da Sunny ostaja prvi strelec Maribora. In da je to bila spet tekma, kjer mariborski napad ni zabil, temveč je tri točke priboril Marko Šuler ob kar precejšnji pomoči Mirana Burgiča.

Hotićeva nova priložnost: solidno

Dino Hotić je z desetico na hrbrtu začel komaj četrto tekmo v tem prvenstvu. To sam po sebi ne bi bil kdo ve kako izstopajoč podatek, če ne bi bil začel prvih treh tekem v Evropi (obe proti Levskemu, v gosteh proti Aberdeenu). Zato ni ostalo neopaženo, da ni igral na nobeni od naslednjih treh evropskih tekem in da na derbiju sploh ni bil v kadru. Že res, da naj bi bil prišel iz mlade reprezentance, ki mu je lani jeseni proti Srbiji ponudila največjo priložnost, ki jo je sijajno izkoristil, nekoliko poškodovan, vendar že tekma v Gorici je pokazala, kako željan je igre.

Tri poškodbe so se morale primeriti (Pihler, Bohar, Vršič), da je dobil priložnost in to na mestu, kjer bi mu marsikdo rad dal priložnost. Marsikdo iz publike, se razume. Za razliko od Aleksa Pihlerja, ki mu sprva desna stran sredine ni ležala, se Hotić na mariborski desni (še) ni znašel tako kot spomladi na krški, kjer je kar letel po igrišču, kreiral, prodiral v sredino in se po aferi Ibraimi znašel z desetico na hrbtu.

Ocena njegove igre je težka, ker je na sredini igral tudi Dejan Mezga, kar je bolj povleklo igro Maribor, priložnosti pa so prihajale zlasti po bokih (Janža) ali pa s streli z razdalje, gol je padel pa po prekinitvi. Hotić je bil na vrhu romba zelo gibljiv, želel si je dvojnih podaj z enim dotikom, iskal prostor, kar je bolj ugajalo Novakoviću kot Tavaresu.

Zaradi poškodbe Vršiča, ki je z razlogom na vrhu in ne več na boku, je bila ta tekma res specifična (kot bo tudi v sredo), še vedno pa velja vprašanje, koliko kondicije ima v nogah mlad fant, ki ga drugi polčas zdaj že skoraj tradicionalno poskrba (skorajda bolj kot Mezgo). Predvsem potrebuje minute in nekoliko več zaupanja, toda ta tekma ni dala ravno jasnega odgovora, ali mu bo Milanič zaupal vidn(ejš)o vlogo.

Srebrnič ima prav: to je nogomet

»Prišli smo igrati nogomet in mislim, da nam je to uspelo.« Da, Miran Srebrnič je imel kar prav. Gorica je igrala nogomet. Čeprav je to lahko zelo subjektivna debata, bi kot objektivno lahko vzeli že posest žoge (zgolj 54:46 v korist Maribora). Ali pa komplimente Darka Milaniča, da je Gorica kvaliteten tekmec. Najbrž bi podpisal tudi oceno, da so se morali vijoličasti konkretno potruditi, garati in grizti za sploh prvo zmago v že tretji letošnji tekmi.

Največ vprašanj pri trilogiji dvobojev v tednu dni se nanaša na »tekaško sposobnost« Goričanov, kar je evfemizem za »Gorica nima toliko lufta in pubecov kot Maribor«. Srebrnič se s tem, zanimivo, niti malo ne strinja in v bistvu ima kar prav. Maribor ni »pretekel« Gorice, saj ni izkoristil nobenega od protinapadov, ki so se mu bili ponudili, ko so gostje po prejetem golu odzveli žogo, a predaleč od gola.

Srebrnič je opravil tri menjave v primerjavi s sredino tekmo, tako da so Osuji, Tilen Nagode in Sandi Arčon vstopili v nadaljevanju, vsi igralci, ki so nekoliko bolj nevarni za mariborska vrata. Jasmin Handanović je moral dvakrat konkretno posredovati, obakrat proti Andreju Kotniku, ki kaže, kakšen top ima v svoji desni nogi. Srebrnič opozarja, da je »fant star komaj 21 let, igra prvo sezono v prvi ligi« ter da ga čaka še veliko učenja. Njegovi soigralci nad njegovimi podajami vsekakor niso tako navdušeni kot nad njegovimi streli. V vratih pa ima še naprej Gregorja Sorčana, ki pri zadetku ni mogel rešiti svoje ekipe – že zato ne, ker ga je premagal Miran Burgič, kot so zapisali pri Gorici in gol raje pripisali sebi. To in topel aplavz si vsekakor zaslužijo, čeprav so na lestvici trenutno nekoliko nižje.

Ko sodniki spet ugibajo

Ne bomo na dolgo in široko, ker je tema znana in prežvečena. Lahko le dodamo v peto ugotovitev nove poteze slovenskih sodnikov. Te so v Ljudskem vrtu, kar samo po sebi ni nič neobičajnega, pospremili z žvižgi in to v fair tekmi, kjer ni bilo niti enega rumenega kartona. Zato so žvižgi nekoliko neobičajni, saj ponavadi prav kartoni dvigujejo pritisk občestva.

Dejan Balažič je bil v situaciji, ko je Novaković žogo poslal v roko nekoliko nerodnega Uroša Celcerja, sicer že nekoliko bolj suveren, vendar če se vsi že tako držijo pravil, bi moral Novakoviću za šrajanje potem pokazati rumeni karton. Pustimo, da Novaković marljivo in precej dobro izkorišča svoj veteranski status pri sodnikih. Balažič se je odločil, da to pač ni penal. In okej. Ni. Težava je, da smo penale videli že za precej manj. Recimo roko Kotnika, stran od gola, ko ga je žoga v Stožicah nerodno zadela. Ja, saj vemo, proti Olimpiji. Z rokami je res velika težava v našem prvenstvu, ampak v to situacijo so se spravili sodniki sami – najbolj v Kidričevem.

Pa to ni edina stvar. Četrti sodniki so zelo aktivni, ko gre za pedantno pošiljanje osebja znotraj označenega prostora. Manj aktivni so, denimo, ko je treba preveriti, če tabla za rezerve sploh dobro dela. Ker tokrat ni. Ali pa imamo potem pomočnika Jureta Praprotnika, ki je dvakrat vidno omahoval, na koncu pa ugibal, kdo je zadnji igral z roko. Ne toliko odločitve same, publiko na naših stadionih vse bolj jezijo načini, s katerimi dokaj dobro plačani sodniki posegajo v igro. In tu ni prav nobenega napredka ali vsaj prilagajanja specifiki slovenske igre. Še vedno pa prepogosto vlada občutek, ko sodniki s poskoki in retoričnimi prijemi želijo dopovedati nogometašem, kako naj bi se bil nogomet dejansko igral.

23. oktobra 2016
Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [1:3]

Dobra stara šola

Ena skovanka bo podpisala ta derbi. Da je Darko Milanič pošolal Luko Elsnerja. Seveda ni nova in seveda se jo pretirano in ponavadi prehitro uporabi/zlorabi. Hm. Pa saj… Ni šlo toliko ali samo za šolanje. Tekma namreč ni bila lažja od pričakovanj, je izplen dostojanstveno pospremil Milanič. Maribor je moral garati, da je stisnil tri komade Olimpiji in sestavil precej celovito tekmo, kar mu v prvenstvu v tej sezoni še ni uspelo. In ne pozabimo: prvih deset, petnajst minut je bila učitelj Olimpija. No, bolj pripravnica, ki se preizkusi pred neusmiljenimi dijaki, ki komaj čakajo, da izkoristijo neizkušenost pripravnice. To ni bila tekma za pripravnike. To je bila dobra stara šola.

Kar se je zgodilo namreč nato, ko Benko iz obrata ni zmogel ukaniti Handanovića, diši na preobrat ne le te, ampak tudi prejšnje mariborske sezone. Prav to je ponudil Maribor, kar je lani krasilo Olimpijo. Ekipna zagnanost, borbenost, neprizanesljivost. Odpornost na kritike, napovedi, prepotentnost. Ni zaman Milanič pred tekmo spomnil na tekmi slovenske reprezentance s Slovaško in Anglijo. Nismo vajeni, da bi veliko govoril o reprezentanci, katere vidnejši član je (tudi) bil. Ampak pokadil je Srečku Katancu, ko je rekel, da bi se lahko naučili kaj od borbenosti na tekmi z Anglijo. In točno to je zmogel njegov kader. Če komu sprva ni šlo, kot bi sami najbolj želeli (najbolj očitno Marwanu Kabhi in Sintayehu Sallalichu), so pregrizli. Niso zanihali, kar je bila doslej ključna tema mariborske sezone na igrišču. Kabha je kraljeval na sredini – da, tudi s prekrški -, Sallalich je v nadaljevanju končno trpinčil tekmeca s hitrimi prodori iz boka v sredino (bolj mu uspevajo driblingi po širini kot dolžini igrišča).

Ravno na derbiju je Milanič našel kombinacijo, v katero je zaupal najprej sam, nato pa še vsi drugi – z igralci vred. Ni eksperimentiral, ni dvomil vase. Povlekel je v ozadju poteze, ki ne bodo šle zlahka mimo (Mitja Viler, Aleš Mertelj, Dino Hotić niso prišli niti na klop). Pustil je v uporabi svoj romb, s tem sicer tvegal, da se Aleks Pihler ne bi bil znašel na desni strani sredine, vloga, ki jo je v Zavrču navrgla fuzbal evolucija. Pa se je. O, ja. Raje kot Mateja Palčiča, katerega predložki sicer vedno prav pridejo, je v igro na desni bok poslal Denisa Šmeja. Ta je pospravil Blessinga Elekeja, nato še Juliusa Wobaya in Etiena Velikonjo. V nulo. Morda le menjava Vršič-Vrhovec ni imela pričakovanega učninka (strnjena sredina), saj so vijoličasti prejeli zadetek. Vendar tudi po njem niso padli, čeprav je 1:2 v Stožicah lahko zelo spolzkih. Tokrat se ni zgodil Andraž Šporar, pa ne zato, ker Šporarja ni več, pa bi zdaj prišel bolj prav kot kadarkoli prej, ker je bila Olimpija odrezana od gola. Vsekakor tekma, kjer je Milanič vnovčil vse svoje izkušnje. In to po Domžalah v Ljudskem vrtu, ko je nerodno pospremil zdaj še bolj nerodne žvižge. Mariborska specifičnost je, da bodo navijači najbrž sodili po sredini pokalni tekmi z Gorico, preden se bodo odločili za aplavz. A takšen Maribor je in prvič se zdi, da je Milanič to sprejel in se našel znotraj kritik. Kako? Kot pravi sam. Z delom. Prav pa pride tudi film Rock’n’Rolla, kjer je Guy Ritchie sijajno spisal: »Ni je tako dobre šole, kot je dobra stara šola. In jaz sem jebeni ravnatelj.« In tokrat je bil Milanič – ravnatelj.

Tavares nezaustavljiv, Novaković neusmiljen, Zahović pa tam

Molk. Niti pisnil ni nihče nič. Z zamikom je prišel »uuuu«. Ko je Tavares izprašil iz kolena, kmalu po tem, ko se je zdelo, da bo stožiška mokra in ugrezljiva zelenica pogoltnila a la živi pesek tudi njegove težke noge (kot Benkove in Wobayjeve), je pokazal, kakšen as je. Neverjetno. Samo spogledali smo se, Rok Vodišek bi lahko šel božati prečko. Dras! Prečka. Uf.

Če smo na začetku sezone – sploh v Evropi – dvomili, da lahko z Novakovićem tvorita tandem, ker se EMŠA ne da skriti, sta pokazala, da gre računati nanju tudi v tekmi visokega tempa. Protinapadi so bili smrtonosno orožje, ker je Olimpija za Darijanom Matićem puščala ogromno prostora in prejela vse tri zadetke po akcijah, ki so šle prek bokov. Tavaresova asistenca Novakoviću je bila poezija v prozi, Novakovićev gol pa tista poezija, ki je delala hit štikl v Kölnu. Neusmiljen gol z glavo. Tretji gol na štirih derbijih. Penal, noga, glava. Ena, dve, tri. Drži, da je tisti prvi zapravljeni zicer na začetku leta v Ljudskem vrtu (0:0) pustil slab vtis, ki se je vlekel in vlekel, toda Green Dragons z lucidnim napisom »Novakovića ste nam podvalili« tokrat niso tako zadeli, kot je zadel Novaković. Grize, kot je grizel proti Slovaški na istem igrišču. Sodeloval je tudi pri akciji za 0:2, ko je Tavares naredil nekaj, česar še v začetku sezone, še bolj pa v lanski, ne bi bil storil. Videl, opazil, pogruntal je Pihlerja. Kako preprost zna biti fuzbal, če znaš opaziti prostega igralca in ne poskušaš vsega sam. Dras! 0:2! Dve asistenci po tem, ko je dal dva gola Domžalam. Za še dvoletno pogodbo. 2+2+2 = Tava.

Da je z napadom lahko zadovoljen, je Milanič tudi sam poudaril po tekmi. Kako si drugače razlagati, če pa ima Luka Zahović štiri gole v 274 minutah. Od tega je dal tri gole v le peščici minut (Celje s prvim dotikom, Domžale, Olimpija, ali drugače, 88. minuta, 91. minuta, 95. minuta). Tam je. Nihče mu noče na glas prilepiti oznake joker s klopi, ampak prav to trenutno je. Dodatna doza, ki dela konkurenco še vedno prvemu strelcu ekipe Sunnyju Omoregieju. Milanič mora zdaj v treh tekmah z Gorico najti le pravi tajming za četverico napadalcev, ki jim z goli še vedno izdatno pomaga tudi sredina. Če ne Dare Vršič ali Marwan Kabha, pa tokrat Aleks Pihler.

Katanec videl več od Elsnerja

Nekje sredi drugega polčasa sem se ozrl nazaj, proti VIP tribuni, in med vsemi obrazi gor po diagonali je iz množice štrlel nasmejani obraz Srečka Katanca. Kako se ne bi bil smejal. Če pa so na koncu trije od štirih reprezentantov iz večnih tekmecev zabili. Ampak ne gre se znebiti občutka, da je Maribor odnesel bolje in več po reprezentančnem premoru. Novaković je bil točno takšen, kot si neumorno prizadeva biti, Pihler pa ni fasal PRS-ja (posttravmatskega reprezentančnega sindroma), ki je tako očitno vplival na Blaža Vrhovca.

Večja težava je bila pri Olimpiji. Da ne bo pomote, ne Rok Kronaveter ne Miha Zajc nista imela nujno slabe tekme. Imela sta pa slabo pozicijo v že tako slabi taktiki. Olimpija ima še vedno kvalitetne igralce in na nekaterih pozicijah bolj kvalitetne od vijoličastih. Ampak oba sta bila konkretno predaleč od gola, Elsnerjeva taktika pa je v napadu videla le Leona Benka, vse ostale pa daleč stran. Za pritisk potrebuješ dobro kombinacijo na celotni zelenici, tako pa sta imela Denis Klinar in Aljaž Krefl, ki sta bolj napadalno usmerjena od Erika Janže in Denisa Šmeja, bipolarne motnje, saj nista vedela, kje točno naj stojita.

Največji davek takšne taktike sta povsem iz pozicije plačala ravno Zajc in Kronaveter v vakumski sredini, zlasti prvemu so doslej derbiji še kako ležali, ker je imel bolj prosto vlogo in je Mariboru tudi zabil že kakšen gol. Škoda zanju, da nista imela vidnejše in primernejše vloge, ki bi si ju, glede na doslej prikazano, absolutno zaslužila. Enako velja za Elekeja, ki je ravno toliko krilni igralec, kot je bil pri Mariboru Gregor Bajde. Sta pa Pihler in Novaković gotovo potrdila Katančev tokratni izbor in zelo presenečeni bi bili, če ju ne bi bilo proti Malti in Poljski znova zraven. Enako velja za Kronavetra in Zajca, pri čemer slednji precej bolj potrebuje pravo pozicijo. Šme, Zahović, Krefl pa so pokazali, da bi Primož Gliha iz mlade izbrane vrste lahko povlekel več.

Elsner ni mož velikih tekem

In pika. Za zdaj prav nič ne kaže, da bi v domačem prvenstvu znal najti recept za Maribor. Ali, kar je še huje, za Olimpijo, sploh zdaj, ko je njen trener. Nihče mu ne more odzveti statusa mladega, marljivega, umirjenega, pedantnega, všečnega in predvsem retorično suverenega trenerja. In predvsem mu nihče ne more odzveti priimka. Toda West Ham gor ali dol – ta je tako ali tako bil krona dolgoletnega dela – njegove Domžale so dobile lekcijo od Rodolfa Vanolija, ki je v 0:3 imel poleg derbija v Mariboru najboljšo tekmo ravno proti Elsnerju. In Elsner je prvič vodil domačo tekmo pred 13.770 gledalci. Edini, ki je podrl rekord v tem oziru.

Za navijače Olimpije bodo njegove iskrene in preudarne besede bolj malo vredne, če se bo Ljubljančanom vodstvo stopilo. Ni bil namreč toliko problem, da je Elsnerjeva Olimpija na derbiju delovala, kot vse nove Olimpije pred prihodom Milana Mandarića, ki so se z Mariborom mučile predvsem v Stožicah. Elsnerjev problem je, da je Olimpija delovala kot Domžale proti Mariboru. Blizu, pa daleč. Bi, pa ne bi. Ja, pa ne. Hvalevredno in za širši fuzbalski kontekst je odlično, če se zna trener posipati s pepelom. Kar se Elsner je. Če bi lahko, bi zamenjal sistem v drugem polčasu. Etiena Velikonjo bi poslal prej v igro. In precejšnji del krivde je na meni, je poudaril. To slišimo hudo redko v našem fuzbalu. Na. Meni.

Ampak ključne besede se skrivajo v njegovi oceni, ali je še prezelen (ali pa premalo, kakor vzamete) za takšne tekme: »Večina fantov je že odigrala take tekme, derbije v svoji karieri. Odigrali smo daleč od tega, kar smo sposobni.« Tisti prvi del je pomemben. Igralci so takšne tekme igrali, da. So Olimpija, so nenazadnje aktualni državni prvak. Z Elsnerjem so tako delovali tudi na šestih zaporednih tekmah, ki so jih dobili. Ampak proti Mariboru se je videlo, da so se vsi poslušno podredili njegovi ideji presinga, ki pa ne more delovati kot v Domžalah, kjer je bil tekmec (Maribor/Olimpija) zafrustriran, ker ni mogel najti svoje igre. Ta Olimpija pa ima predobre igralce, ki so, ja, dali nekaj skozi, da bi našla svojo igro tako, da je tekmec ne najde. Najbolj opazno je to bilo pri povsem izgubljenem Matiću, da sistema dobro ne pogruntajo, pa je pokazal tudi njegova zamenjava Danijel Miškić, ki ga je pri Elsnerju kar poskralo.

Kruto bi bilo po svoje zapisati brez razlage ali iz prve, da je bil Elsner pošolan. Če pa še dobro ni v šoli. Sam to najboljše ve, navrgel je, da je poraz treba sprejeti moško. Sliši se dobro. Da. Izgleda tudi, tako, na prvi pogled. Vendar njegov manjko gestikulacij je vendarle opazen. In ne, nihče si ne želi San Remo plastenk, ki so prepevale z Vanolijem. Prej tisto, kar je počel Marijan Pušnik v svoji kultni fluorescentni bundi. Elsner je pa prekrižanih rok v lepi srajci in obleki doslej še vedno aktivnega Sebastijana Cimerotića prilimal na sedež. Zato morda ni bil Elsner toliko pošolan. Prej je dobil od tekmeca tisto, kar rečejo v ZDA: »Welcome to the NFL, kid.«

Jug (p)ostal hit, a le v pesmi

Ko sodnik dobi svoj song, je zadnji, ki bi si lahko mrmral popevko. Pa da ne bo narobe… Matej Jug si je song zaslužil. Nesporno in nedvomno. Njegov edini dosežek je, da so mu precej enodimenzionalno sporočilo zapeli Green Dragons. Sodeč po odsojenem, bi mu prej lahko robantile viole, to pa pomeni, da ga ne »marajo« ne v Mariboru ne v Ljubljani. Kar je baje v slovenskem nogometu najboljši kompliment. A to ima dve plati. Če te ne marajo tako v Ljubljani kot Mariboru, lahko res pomeni, da nekaj delaš prav. Lahko pa pomeni, da delaš nekaj tudi zelo narobe.

Glavna težava Mateja Juga, ki je ob Nejcu Kajtazoviću, Davorju Drečniku, Robertu Ponisu in še kom zdaj že očiten sindrom, da je zelo selektiven in da sodi na podlagi rekcije. Ne njegove, temveč okolice. Drži se Newtonovega zakona, da ima vsaka akcija tudi reakcijo. Ampak ko je sodnik reakcija, je slabo. Pa je skušal biti on pobudnik, skušal je imeti »akcijo«. Kabhi je gladko pritisnil karton zgodaj v obračunu za trd nalet in ko ga je Marcos Tavares želel povprašati po zdravju razlogih, ga je pritisnil še njemu. Mihi Zajcu ga za podoben štart ni. Trajalo je globoko v drugi polčas, da je Aljaž Krefl dobil karton za enega od podobnih naletov. Vmes bi Kabha do konca prvega polčasa lahko videl, doživel in odšepal rdeče. Pa ni. Jasmin Handanović in Milivoje Novaković sta vnovčila veteranski status in kričala nad Jugom, precej manj kot je to storil Tavares, ta pa nič. Handanoviću je naposled le pokazal rumeni karton za ukradenih debelih 40 sekund [zanimivo, da Elsner takrat niti trznil ni]. Ko kričijo starejši, se Jug poskrije. Ko je čas za reakcijo… Ga ni nikjer. In potem čaka na kompenzacijom. Sojenje po sistemu kuponkotov.

Enako pa sta se poskrila oba stranska sodnika, ki sta se, milo rečeno, blamirala. Pri zadetku Olimpije je bil Leon Benko, preden je žoga prišla do Roka Kronavetra, v najbolj preprostem ofsajdu, kar jih je. Pa nič. Matej Žunič ni dvignil zastavice. Megla? Ni videl? Okej. Kupimo, še nekako. Ampak da je Robert Vukan tako neučakano in diehardovsko dvignil zastavico, ko je Kabha podal, em, em, em, Kabhi, ta pa potem Luki Zahoviću za 1:3, kaže nato, pod kakšnim stresom živijo ti sodniki. Velikim. Saj, ne rečemo, za vso psihopatologijo dobijo denarno nadomestilo, honorar, ki je na derbiju morebiti res skromen, na vseh ostalih tekem pa je ima-se-može-se razkošje. Vendar zanje to ni dovolj. Že ko so stopili na zelenico, je Jug kazal s prstom na luknje v zelenici. Tega niso počeli ne nogometaši Olimpije ne nogometaši Maribora, ko so se segrevali. Zelenico so označili za slabo, če že, po tekmi. Niso kazali s prstom, češ, glej njivo. Ker ja, zelenica je res bila na nekaterih predelih njiva (pa da ne bo pomote, tudi v Ljudskem vrtu smo že videli »vegetacijo«). Pa kaj. Za oboje enako. Za vse razen za – Juga. On si pač zasluži tepih, ker sodi ligo prvakov. Do katere pa lahko pride samo preko… Naših »njiv«. Žal, tako je.

Ponavljam se, vendar slovenski sodniki imajo največje težave z narcisoidnostjo. In to veliko. Imajo razloge za samozavest, za samoponos? Seveda ga imajo, Vlado Šajn jih je daleč spravil in tam so praviloma odsodili dobro, čeprav bo Skomini v življenjepisu vedno ostala tekma Francije in Ukrajine. Tokrat narcisoidnost ni bila usodna, toda Jug se je gotovo moral vprašati pri situaciji z Antonijem Delameo Mlinarjem, ki ga žoga najbrž res ni zadela v roko (jo je pa imel nevarno iztegnjeno in je to rodilo cirkus), kako smo prišli tako daleč in kdo je kriv, da bi imeli penale vsi levo in desno. Igralci so še najmanj krivi. Televizija vse vidi, a televizija žal še vsega ne ve.

Ker sodniki pač ne pridejo na vrsto, ker ne znajo razčistiti v svojih vrstah, ker ne poznajo samorefleksije in ker se jim posledično dogaja eno-te-isto. Hvala bogu tokrat glavni igralec ni bil sodnik. Se pa sprašujemo, kaj se je spraševal Damir Skomina, ko je sodil v Kidričevem tekmo Aluminija in Radomelj. Pa z dolžnim spoštovanjem, tam je šlo še mogoče bolj za res, sploh glede na rezultat. Morda to, da Jug pač ni njegov samoumevni naslednik, kot bi si vsi želeli. Najbolj Matej Jug. Tekma je bila na evropskem nivoju, sojenje pa gotovo ne. Argument, češ, če piskajo Ronaldom in Messijem, potem pa že vejo… Ne zdrži. Vsaka nogometna tekma je nova zgodba. Kar vedo očitno vsi… Razen, spet, sodnikov. Zato se vsi legitimno sprašujemo, kdaj bo spet derbi sodil Damir Skomina? ZNSS odkrito iz derbija dela poligon za sodnike, ki nucajo take tekme za evropski nivo, ampak dela to na škodo domačega nogometa, od katerega živijo tudi sami. Drečniki in Kajtazovići pač nimajo nivoja za derbi. Jug očitno ni rešitev po Skomini. In, še bolj, kdaj bodo sodniki odgovarjali za svoje napake (ker, da, Skomina je na svojem zadnjem derbiju v Stožicah piskal penal za Maribor, čeprav tista roka najbrž ni bila v kazenskem prostoru). Ošabnosti je pač dovolj. Ne hodimo na fuzbal zaradi sodnikov.

16. oktobra 2016
Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:3]

Prvič tri za mirn(ejš)i reprezentančni premor

Pa je le uspelo, kar ni samo spodletelo le proti Gabali, temveč doslej v celotni sezoni. Maribor je zabil tri gole na eni tekmi! No, khm, zabili so (sami) drugega in tretjega, prvega je ipak pomagal »uvaliti« Janez Pišek z avtogolom. In to v trenutku – še pomnite Aberdeen? – ko so to najbolj potrebovali Darko Milanič in njegovi fantje (v tem vrstnem redu, se razume).

Še v prvem polčasu, ko je Marwan Kabha za las meril mimo, ko je kresnil po materialu iz razdalje, ker je bil tudi on besen nad Sunnyjem Omoregijem, saj je ta zgrešil čisti zicer po prekrasni podaji Erika Janže, no, še v prvem delu je kazalo, da imajo vijoličasti tekmo resda pod nadzorom, a da bo gol padel ali po napaki ali pa po sreči. Padel je po simbozi napake in sreče, ko je Sintayehu Sallalich poslal predložek, ki najbrž ne bi imel kdo ve kakšnega efekta. A ker je glavo podstavil Pišek in povsem iz ritma vrgel dokaj nezanesljivega Matica Kotnika (še Stane Bevc je v studiu priznal, da bi si Kotnik morda vpoklic v reprezentanco zaslužil v preteklosti, ko je bil v boljši formi, ne pa zdaj, ko je Sorčan šel v mlado reprezentanco), je Maribor imel vodstvo. Spet v času, ko so živci že konkretno delali. Še en taki zicer… Uf.

Preostala dva zadetka sta bila nato tudi posledica precej moralno strtih Celjanov, ne pa povsem. Če že, se je bolj(e) poznalo, kako lažje gre ekipi, ko enkrat premagajo lastne težave. Pišek je bil tokrat Tavares. Še Milivoje Novaković se je sprostil, sodeloval, vtekal in bil čisto drugačen Novagol, čeprav ga ni zabil. Celjani so Sunnyju dali še drugo priložnost, ko sta bila s Šmejem povsem sama ob prekrasni podaji Aleksa Pihlerja iz kota (definitivno jih izvaja bolje od Dina Hotića, ki žogo iz kota ne spravi do prve vratnice). Te ni zapravil, stisnil ga je z glavo. Še svojega tretjega. Prvi strelec kluba, (deljeni) tretji strelec lige. Hm. Pa razumi, kdor lahko. Še manj pa tretji zadetek… In enako izjavo Milaniča, da je v tej zmagi zmanjkalo le to, da bi zabili še kakšen… gol?

En dotik, en gol, trinajst sekund
Sodeč po izjavah Tadeja Vidriha, letečega reporterja, si je Luka Zahović tako zelo želel igranja, da si je oblekel celo dres Marcosa Tavaresa, ko je Milanič v svojem stilu cincal z menjavami (73. minuta Bohar, 80. minuta Vrhovec, 86. minuta Zahović). Če bi pripisovali temu posebno simboliko… Je ne rabimo. Luka Zahović ima svoj stil igranja, ki ga ne podreja za vsako ceno klubski mentaliteti. Zelo svojeglav je. Ne kravža si možganov, kako biti a la Tavares.

Biser akcije za 0:3, ki je spomnila na najboljše iz časov Krunoslava Jurčića, ni bil ne Zahovićev gol niti lucidna kombinacija Kabhe in Novakovića. Ne. Biser in bistvo je oboje + v Zahovićeme spremljanju atraktivne in hitre akcije. Pretekel je skoraj 50 metrov, šel je do konca. Kot da bi vedel, da bo ratalo. Ni že to – sprememba? Kajti bil je tam, kjer letos ponavadi ni bilo nikogar, kar je pač davek sistema 4-2-3-1, kjer bi sicer vsaj en iz sredine rad bil napadalec, ker to sicer tudi je (Sunny, Tavares).

Zahović je tako pokazal, da ne samo, da ni pozabil igrati fuzbala (d’oh), temveč morda v nulo razume Milaničevo idejo, za katero se sicer še vedno zdi, da še sama ne ve, kaj točno želi. Glede nato, da sta bila Dare Vršič in Gregor Bajde na tribuni, utegne biti do konca prestopnega roka konkurence v napadu manj, kot bi je bilo, če bi bila omenjena v kadru. Ampak vsekakor bo Zahović lahko računal na večjo minutažo kot v Heerenveenu (v prvi ligi zbral 139 minut, v drugi ligi pa za b ekipo 1.397). Križ je ob njegovem povratku ta, da se zdi, kako vsi skupaj – z nami vred – začenjamo na novo, le leto dni kasneje. Heerenveen naj bi bil (poleg mlade reprezentance) pač dokončni poligon, da pokaže, kaj zna in se razvije v… Luko Zahovića, kakršnega smo videli sedaj.

Težava mariborskih bokov
Ko smo pisali prej o Milaničevi ideji, smo imeli v mislih prav igro prek bokov. Pri Milaniču gre sicer zavoljo njegovih odločitev nekako za domino efekt. Zdi se, da najprej izbere štoperja in napadalca ter zadnja vezna, nato pa izbere vse ostalo. Nič narobe, če ne bi bilo »vse ostalo« tisto, kjer Maribor gradi svoje napadalne akcije, ki prepogosto ostanejo 50 metrov od gola, žoga pa pri – Šulerju. Tudi v Celju je bil uvod levo-desno-daj-Šulerju, kar prisili Kabho, da se povleče na svojo polovico, nadalje pa to pomeni, da ima nedosegljivi Novaković preveč časa za razmišljanje o tem in onem. In enako velja za navijače, ki imajo preprosto preveč časa za tuhtanje, zakaj žoga ne gre hitreje.

Tudi zato, ker je moštvo oskubljeno na igri po bokih. V tem kontekstu je zaman gledati na lestvico in rezultate Olimpije (in Domžal in Gorice). Milanič se – tako se zdi – za zdaj ne trudi najti naslednika Martina Milca in Petra Stojanovića. Zakaj je to čudno? Ker je Adisu Hodžiću najprej ponujal tudi evropske minute, preden se je proti Aberdeenu spomnil, da lahko Denis Šme na svoji osnovni poziciji dobro zapira prodore. V redu, če bi Maribor igral 4-4-2. Maribor pa tega ne igra, ravno nasprotno, v 4-2-3-1 stremu ravno k prodornim bokom. Erik Janža je v tem pogledu napredoval za 100 odstotkov od lani, ko nikakor ni znal ujeti naprej-nazaj ritma. Ko bodo napadalci zabili več, bo imel tudi on več asistenc. Na desni strani je Šme dober v obrambnih nalogah, vendar računati, da bo skozi eno sezono napredoval v »Stojanovića«… Je preveč trdoglavo in celo naivno. Igra po bokih se bo za več točk morala izboljšati ali pa bo Milanič proti bolj razpoloženim tekmecem moral popustiti in zamenjati sistem. Trenutno se slednje zdi še vedno manj verjetna opcija.

Vpoklici v reprezentanco, prestopni rok
Maribor bo v obe (člansko in mlado) reprezentanco poslal sedem nogometašev. Blaža Vrhovca in Milivoja Novakovića je izbral Srečko Katanec, Luko Zahovića, Aleksa Pihlerja, Gregorja Bajdeta, Denisa Šmeja in Dina Hotića pa Primož Gliha.

Vprašanje, za koga je »premor« od vijoličastega boljši: morda bolj za Vrhovca, ki bi utegnil dobiti proti Litvi spet občutek, kakšen nogometaš je in potrditev, da Maribor ni prevelik klub zanj, občutek, ki ga je – tudi zavoljo nekoliko slabše priprave – vidno izgubil (izkoristil pa je to Pihler). Pri Novakoviću pa… Severna Irska je spomladi pokazala, da lovljenje rekorda Zahovića ne koristi nikomur. Ker je šel penal… Mimo. Katanec bo zdaj, ko Bezjak podpisuje pogodbo za Darmstad, imel dober izgovor, zakaj uporabiti Novakovića, ki je prigarano proti Olimpiji in Aberdeenu grdo zapravil proti Gabali.

Glede nato, da ima mlada reprezentanca še vedno lepe možnosti za vsaj drugo mesto, bo peterica mladih željna dokazovanja v generaciji, ki veliko obeta in se – po prikazanem letos – legitimno lahko ponaša z dosežki, na katerih tudi sloni igra Maribora. Še najbolj si boljših iger od vseh verjetno želi Hotić, ki mu desetica na hrbtu predstavlja breme, ne sicer tako veliko kot dojemanje sistema Maribora, ki igra drugače kot Krško.

Ko se bo v pogon vključil še Dejan Mezga, bo imelo moštvo dovolj veliko konkurenco, da bi bili odhodi pravzaprav dobrodošli, sploh pa zdaj, ko (spet) ni Evrope in se takšen nabor zdi domala razkošen. Namig o Vršiču in Bajdetu bi utegnil biti resen, kot bo tudi njun odhod, saj je okrog Vršiča, ki mu je v drugih polčasih praviloma pošla moč, Milanič gradil upanje proti Gabali. Maribor zdaj potrebuje predvsem, če že, drugega vratarja in resen razmislek, kaj bo naredil na desnem boku na dolgi rok (čaka se povratek Palčiča).

Pevnik iskreno o Celju
Robert Pevnik je faca. Je. Trenerski poklic jemlje z zdravo logiko. Ne poveličuje svoje vloge in predvsem ne naklada s frazami v izjavah, kjer želijo biti nekateri trenerji (Vanoli, Milanič, Elsner) nekaj, kar na igrišču vsekakor niso, ko se enkrat potegne črto. Zato je neposredno povedal, da si je Maribor zaslužil zmago in da bi njegovo moštvo potrebovalo tri, štiri okrepitve, s katerimi bodo vsaj malo bolj konkurenčni.

Več kot očitno je uvodni zanos, prikazan v Stožicah, ko je Pevnik glasno (in prehitro) napovedal, da bo Celje poseglo v dvoboj Maribora in Olimpija, pošel, a hkrati Pevnik ne deluje kot nekdo, ki bi jamral. Ne. Razbrati je bilo, da trenutno ne Mourinho ne Guardiola ne bi mogla spraviti več iz ekipe, ki je Mariboru dala Bajdeta, Vrhovca, Sunnya in Ahmedija, Olimpiji pa še Miškića.

Če je obramba še delovala do prvega gola, ko je vse skupaj precej padlo, je tokrat zmanjkalo v napaku, kjer je bil Matej Podlogar vidno utrujen, tako da Celjani niso uspeli znova držati vijoličaste v šahu na svojem stadionu.

29. avgusta 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Gabala [1:0]

Milaničev pogled na ~~svet~~ Ljudski vrt

Če je Darko Milanič slišal samo aplavze in spodbudo publike, ki je glasno, zasluženo in ponosno nagradila pubece za prikazano borbo – da so se ti »za bis« še vrnili iz slačilnice na veliko veselje tudi res odličnih viol – hkrati pa preslišal ne le peščico takih, ki je njegov odhod pospremila z žvižgi… Če tega ni slišal, če se tega ne zaveda, ima Maribor problem. Najprej majhen problem, ampak problem, ki lahko začne rasti. In v preteklosti še vselej je. Mariboru ni zmanjkalo tako malo, kot je to želel predstaviti Milanič. Ja, Bezotosni je odbil s črte, Janža pa je za las zgrešil. In ja, bil je zicer na prvi tekmi. Ampak bile so cele faze tekme (obeh tekem), ko je bil Maribor nekonkurčen. V tistih fazah je zmanjkalo za napredovanje. In za to je v prvi vrsti odgovoren strokovni štab. Igralci so poslušali navodila v nulo in se podredili vsem napotkom. Zdi se, da bi bolj kot Gabalo morali premagati lastni sistem.

Ni pa zgolj Darko Milanič kriv, da je Gabala napredovala za svojo drugo zaporedno evropsko ligo, medtem ko je Maribor še drugič ostal brez evropske jeseni. Ni samo on kriv. Pika. Ostala bosta dva velika če-ja (Novakovićev zicer v Bakuju, Bezotosnijeva obramba iz golove črte v Ljudskem vrtu) in cela kopica malih. Ampak Maribor je dvakrat brutalno padel, na prvi tekmi usodno, na drugi pa ne – po zaslugi Handanovića in tudi nekaj sreče. Padec je spet prišel v drugem polčasu (s temi ima Maribor hude težave letos) in spet najbrž zaradi občutka nemoči v napadu. Maribor ima toliko posesti žoge hkrati, da ga napadi tekmecev začnejo lomiti (spomnimo se samo Aberdeena). Filip Ozubić je imel strelske vaje takoj v nadaljevanju, po golu pa je dišalo kot po hamburgerju. Maribor se zna očitno braniti le z žogo, kar je odlično izkoristil zlasti Aluminij, delno pa tudi Gorica, ki sta vzela žogo in šla proti golu.

Proti Mariboru se pač nima smisla nazaj pomakniti, ker to – s Šulerjem kot nenamernim organizatorjem igre – počne Maribor dovolj »dobro« sam. Brez žoge je moštvo pomaknjeno preveč nazaj, stisnjeno kot pločevinka in brezglavo nemočno. Zalogaj posledičnih treh golov, kjer je imel vsak zato svoj zakaj, je bil preprosto prevelik – tudi če bi Maribor imel boljšo formo v napadu.

Milaničev romb, ki je bil bolj deltoid z nizkim težiščem, je bil daleč največja sprememba. Tveganje? Glede nato, da se zanj v svoji drugi eri odloča bolj poredko (na pamet pade tekma v Zavrču spomladi), je tako pomembna tekma slab in nevaren poligon za eksperimente. Že res, da je bil Vršič gibljiv in aktiven na vrhu tega romba, vendar glede nato, da tega moštvo ni izkoristilo (ko je Tavares zabil, je Vršiču že pošla sapa), je bil davek previsok. Zakaj? Kje? Ker je Gabala mojstrsko sprevidela in skužila igro vijoličastih ter se zabarikadirala na sredini ter jim hvala-evo-vi-kar-izvolite prepustila boke, je bil Maribor omejen le na levo stran. Naj je Erik Janža še tako tekal, kar je begalo zlasti Boharja, ki je v prvem delu tavajoče iskal svoje mesto, mu je pri morebitnih predložkih razumljivo zmanjkalo moči. Naj se je še tako boril in grizel. Moral je, ker desne strani ni bilo. Denis Šme je v najboljšem primeru odličen bočni igralec, a bolj v strnjenem sistemu 4-4-2, kjer bek ne rabi spustiti duše, kvečjemu parkrat prodre in je to to. Ker pa Aleks Pihler ni vajen igrati tako gibljivega desnega veznega, desne strani ni bilo. Nikjer.

V prvem, slabem, medlem polčasu (končanem z žvižgi) se je zato vse vrtelo okrog Vršiča, ki je spravil žogo tako visoko, da je Maribor imel udarce iz kota in par predložkov. Toda v tem konceptu je bil izgubljen zlasti Milivoje Novaković, ki je povrhu v drugem delu – po vstopu Sallalicha – stal vselej na prvi vratnici, namesto na drugi, kamor so predložki, ki so končno stekli, tudi leteli. Če Milanič ne vidi, kako težko njegovo moštvo zabija zadetke, še posebej glede nato, kako lahko jih tudi prejema, ima moštvo resen problem. Nihče ne terja večjega remonta, ampak dejstvo je, da se že pri zadnjih veznih igra ustavi in milimetrsko premika prek bokov. Ko je Milanič odhajal iz Ljudskega vrta (prvič), je bil Zahović najbolj jezen v mestu. Zdi se, da bi trenutno bilo podobno.

Tavares #21
Vsi so obračali, Tavares je obrnil. Že v prvem polčasu je postalo jasno, da bo Maribor lahko, kot zapisano, dal gol le na dva načina. Ali prek bokov s kakšnim predložkom na Novakovića ali pa z močnim strelom z razdalje, ki jih je Gabala prav tako sprva namerno dopuščala. Ker Milanič še vedno ni ugotovil ali se sprijaznil, da razen Mitje Vilerja, ki pa za take tekme nima več potrebnega nivoja, nihče nima ravno pedantnega ali smrtonosnega predložka (zdrava pamet bi rekla, da bi glede na prekinitve to lahko bil Vršič, kar pa dokazano ne drži) oziroma da sta Erik Janža in Damjan Bohar po prvi tekmi in Novakovićevem zicerju skorajda obupala, je ostala torej le druga opcija.

Maribor ne zabije veliko golov izven kazenskega prostora (v prvenstvu letos le enega). Že zato, ker nasploh ne zabije veliko golov. Da bi zabil tri na eni tekmi, se je še dvanajstič letos pokazalo kot hudo prevelik zalogaj. Gol Marcosa Tavaresa je resda imel, vidno na posnetku, nekaj pomoči branilca. Toda silovit strel z levico iz razdalje je dal po tekmi tuhtati vsem, ko je enkrat spustil adrenalin od evrogola od prečke. Zakaj vedno kapetan, ki mu v domači ligi tako ne gre, v Evropi pa nato spet vse po starem? Ono, brez starca ni udarca, kot se je zapisalu kolegu. Maribor je dal v Evropi na šestih tekmah pet golov: Tavares je dal kar tri (oba Gabali in Levskemu za napredovanje), Novaković enega (Aberdeen), petega pa so si Škoti zabili sami. Hm. Zakaj hm? V prvenstvu Tavares nima še niti enega gola. In Sunny Omoregie (!) ima edini dva.

Ni bil Tavares edini, ki je poskusil s (pol)razdalje ali na polno, z bombo. Poleg Vršiča in Pihlerja je najboljši poskus uspel Eriku Janži, čisto na koncu, ko bi bil kaj kmalu veliki mariborski junak. Žoga je šla mimo, je pa strel pokazal na možnost(i), ki jo Maribor nerazumljivo ne uporabi. Raje kot da bi pomerili na gol, grejo vedno na bok. Stran od gola. Tavaresov gol je namreč pokazal, kako preprost je lahko nogomet. Fsekaš po golu, močno, pol visoko, pa čeravno je taka gužva. Streljati proti golu ima pač že po zdravi kmečki pameti vedno več možnosti kot iskanje predložka in šele nato iskanje morebitnega strela. Ena krat ena. To je bil že Tavaresov enaindvajseti evropski gol. Naslednji je Dejan Mezga z enajstimi…

Gabala & novi model evropskega nogometa
Maribor je bil nosilec vseh treh dvobojev v letošnjih kvalifikacijah. Sodeč po videnem je bil še najtežji tekmec prvi, Levski. Gabala je bila premagljiva, kar je nenazadnje potrdila povratna tekma. Toda vijoličasti imajo še vedno težave z nezvenečimi žrebi, še večje pa z vlogo nosilca (spomnimo se samo Birkirkare, delno tudi Zrinjskega). Vso to računanje klubskega koeficienta, ki si bo letos malo opomogel, a še štiri leta ga bo skelela Astana, na koncu veliko ne pomaga. Preveč je ocenjevanja »zvenečnosti« tekmeca in zanašnje na zgodovino, ki resda kaže, da balkanski in škotski klubi vijoličastim bolj ležijo.

To zdaj ne šteje nič. Azerbajdžanska liga ni brez razloga kar pet mest pred slovensko. Novinarski kolega mi je sredi tekme pokazal, da je Garabag s 3:0 povozil Göthenburg (skupaj 3:1). Tako da imajo – naftni denarci gor ali dol – dva kluba v evropski ligi. Dva. V skupinskem delu. Avstrija in Češka imata tri, Romunija dva. Hrvaška, Slovenija, Srbija nimajo nobenega (in spet Dinamo v ligi prvakov). To seveda presega Maribor, ne presega pa miselnosti in mentalitete, ki je ne goji toliko klub sam kot njegovo okolje. Toda okolje tokrat ni zahtevalo evropske lige. Težava je, da kompasa nekako ni. Kaj je cilj? Kam spada Maribor? Kaj je bila realnost? Liga prvakov ali tole? Kaj je večja slika, kakšna je klubska usmeritev Zlatka Zahovića? Okolje je zdaj želelo predvsem borbeno igro in zmago, kar je dobilo. Spet Palermo. Blizu, a daleč. Toda po Palermu je dal klub nato s številnimi potezami jasno vedeti, kje ima svoje prioritete, kako bo posloval, kako se bo vedel, na čem bo gradil in je nato spisal neverjetne štiri jeseni. Pa zdaj? Se ne vrača občutek, da mora peščica rešiti zacementirano večino?

Mariborski model previdne, »nemške« igre ni nujno dober. Ker mu nekaj očitno manjka. Presežek individualne kvalitete. Še vedno je to pri Mariboru več kot očitno le Tavares, ko zares šteje. Novaković je sicer pokazal nekaj (Aberdeen, Olimpija), toda ko je najbolj štelo (tudi lani v prvenstvu), je zatajil. Bil je nekoč to tudi Damjan Bohar (dal gol Maccabiju in Celticu), nakazovalo se je, da bi to utegnil biti Sintayehu Sallalich. Da imata prebliske, se kaže pri Gregorju Bajdetu (s klopi) in Dino Hotić (na tribuni), ki pa že kažeta sindrome bolezni, ko se igralec podredi zahtevam taktike na račun lastne individualne igre.

Model, kjer bo ekipa držala žogo sem in tja ter »nekako« že dala gol (Astani sta lani zabila Šuler in Rajčević, dva štoperja torej), se je izpel oziroma mu nekaj več kot očitno manjka. Zlatko Zahović očitno še vedno verjame, da je bolje korak ali dva nazaj (povratek Milaniča, nakup Novakovića), preden se bo lahko šlo naprej in je zato vrnil Dejana Mezgo in Luko Zahovića. Prestopnega roka še ni konec, ampak če nihče ne bo odšel, bo klub spet imel težave sam s sabo, saj stežka gradi temelje s preveč materiala.

Resno vprašanje je, zakaj dobivajo nekateri zaslužni mesto na klopi (Mertelj, Viler) in, še bolj, zakaj nikoli v kritikah ne pridejo na vrsto tujci (Kabha, Sallalich, Sunny*). Predvsem pa ne more Maribor razlagati, kako je Evropa privilegij, nato pa tožiti, da nima časa za treninge in da je utrujen, pri čemer so proti Aluminiju – še enkrat, proti Aluminiju – igrali zeeeeelo spočiti igralci (Rahmanović). Hkrati pa je prav Aluminij dal tudi davek na tribunah, kjer se ni zbralo niti 10 tisoč gledalcev, za tekmo, ki je odločala o jeseni. To nekaj pove. In ne malo.

Kassai pokazal, kaj manjka Skomini
Ko je Uefa delegirala Viktorja Kassaija, sodnika finala lige prvakov leta 2011, sta imela Maribor in Gabala skrb manj. Sodniki v evropskih kvalifikacijah so lahko – res pa da z vsakim krogom manj – neizkušeni in dvomljivih izkušenj, kar je vijoličastim (iskreno) v upešnih letih sicer šlo bolj na roko kot ne.

Kassai je pokazal, zakaj je zmogel korak, dva dlje od Damirja Skomine. Ker avtoriteto gradi na dejanjih. Ne z besedami in čebljanjem, temveč z dejanji. Saj je tudi Skomina v Evropi bolj preudaren in govori manj, a še vedno. Že pri prvem rumenem kartonu se je zdel Madžar, ki ga precej manj skrbi lastni videz, kot čudodelnik, saj je imel rumeni karton v roki še preden se je žoga ustavila. Noro. Kakšna učinkovitost! Imel je le en slab moment, ki bi lahko bil usoden. Kmalu po golu je pred svojim kazenskim prostorom obležal Erik Janža, česar Kassai ni videl, saj je tekel proti sredini. Gabala je igrala dalje in prišla do lepe priložnosti, ki na srečo ni šla v gol. Na njegovo srečo. A že minuto pozneje je Theo Weeks skočil (ravno) v Janžo. Kassai niti pomežiknil najbrž ni, že je mahal z rdečim kartonom. Adijo, nasvidenje. Štart je bil res grob, kot je pokazal posnetek, ampak Kassai niti za trenutek ni omahoval. Tako suvereno je primazal rdeči karton, da potem dvoma že ne more biti, ne?

Vidite razliko? Pri nas sodniki – tudi Skomina – podobno hitro avtoritativno pokažejo karton, na penal ali kaj podobnega. Ampak potem se začne. Debatni krožek. Dvom. Cincanje. Ali pa imamo primere, kot je Nejc Kajtazović. Na svoje oči smo se zato lahko prepričali, zakaj je Kassai šel dlje kot ne samo Skomina, temveč tudi Cakir, ki si Ljudskega vrta po tekmi z Ukrajino tudi ni ravno dobro zapomnil. Ker se zaveda, kakšna je vloga sodnika. Brez želeja na glavi.

Škropilniki simbol površnosti

Za kako sekundo je bilo zabavno. Youtube zabavno. Meme štos. Viralec in to. Ja. Za sekundo. Dokler nista škropilnika šla do konca. Marcos Tavares je samo nemočno skušal pohoditi, poteptati, pomendrati trenutek, ki se – kot je rekel kapetan sam – pač zgodi, vendar je prišel v najslabšem času. Evrogol + rdeči karton. Boljšega ni. Mogoče še avtogol, ampak to je Maribor letos v Evropi že dobil.

Če smo se lani smejali Stožicam na tekmi z Litvo, ko so crknili reflektorji in zasenčili bizarni remi z Litvo, se zdaj kmalu nihče več ni smejal. Ker je bilo le še slabih dvajset minut do konca oziroma dobrih dvajset, ko se je stvar uredila in je Maribor imel šest minut podaljška. Tokrat ne more biti kriv nihče drug. Za zelenico skrbi pač klub sam. Za razliko od recimo stare tribune, kjer nam – pa ne da je to najbolj pomembna stvar – tako vleče po hrbtih zaradi počenih stekel, da imajo naše ledvice cel žur. Za to klub ni kriv, ker ne upravlja z (zunanjo) infrastrukturo. Kot tudi ni kriv, da je bil VIP tokrat v telovadnici pod staro tribuno, ker je v Lukni parket gor dvignilo ob silnih nalivih, da bo cel kup športnikov do oktobra opravljalo prakso za DHL, Amazon in ostale logistične velikane.

Vklop škropilnikov se res »zgodi«. Se. Za to bi težko letele glave. Ampak Maribor se ima sam po drugi strani za inštitucijo. Tudi ko crkne golf avtek – kot na zadnji tekmi lani z Gorico, ko je zmanjkalo elektrike, spet v najslabšem možnem času. Ali ko varovanje popolnoma popusti, da navijač na derbiju preteče več kot pol igrišča.

Ljudski vrt je lep stadion, če ne kar najlepši v državi. Je, vsaj zame. Ampak občutek okoli njega postaja vse bolj birokratski, zaprt, živčen. Za takšen klub je vsaj nenavadno, da trenira bolj ali manj le na enem igrišču, največ dveh, če štejemo še glavno igrišče (kjer se je trava vsaj malo popravila). In to vsem na očeh, da vsak, ki gre tam mimo na sprehod z otrokom ali psom lahko dobi občutek, kot da igralci pač hodijo… na šiht. Maribor ima na voljo igrišča v Rogozi, enega je obnovil in financiral sam, kot se je še nedolgo tega pohvalil Bojan Ban. Priprave opravlja po ustaljenem vzorcu, čeprav se je letos poznal napredek pri izbiri tekmeca, kar je moštvo dobro pripravilo na zahtevne(jše) tekmece. Pozni prihodi so bili, ko gre za Evropo, slabo tempirani (kar se je poznalo zlasti na Blažu Vrhovcu), izkazala se ni niti rotacija.

Milanič je med napornim ritmom pojamral, da ne uspejo trenirat. Zdaj bodo imeli več kot dovolj časa, ne glede nato, da bo ob sedmerico med reprezentančnim premorom. Morda bodo tudi glede treningov in fizične priprave v klubu morali malo premisliti, ali je sedanji način dela in miselnosti ustrezen. Rezultati kažejo, da kakšna tudi večja sprememba ne bi škodila. Izjave, da bodo ponavljali nekatere stvari, kaže, da smo večino sprememb letos že videli. Za zdaj pa to v prvenstvu ni dovolj. Vsaj ne za naslov. Po koncu prestopnega roka bo dokončno jasno, kam gre NK Maribor.

26. avgusta 2016
Pet ugotovitev: Gabala – Maribor [3:1]

Eksperiment + zicerja + dvom
Veliko, če ne kar največ – ja, še več od dveh zapravljenih zicerjev -, je v grenkem porazu v Bakuju povedala osnovna taktika, za katero se je odločil strokovni štab Maribora. Trma? Gembl? Ziheraštvo? Vse našteto? Najbrž pa se kar tam utegne najti osnovni razlog, da so vijoličasti tokrat prinesli relativno visok, ne pa še (nujno) usoden poraz. Je pa težko, sizifovsko, mukotrpno, če je moštvo znova največji tekmec samemu sebi in se samo pahne v (pre)nevarni položaj. Vem, ponavljamo to mantro, kako si Maribor najbolj škodi sam; gole seveda zabijajo tekmeci, Gabala je stisnila tri, toda vsaj sobotna tekma v Gorici bi morala biti nujno svarilo, da nekaj naenkrat ne štima in pade gol, kakršen je bil že prvi, ko je Tavares napucal naravnost za novi napad, obramba pa je via Marko Šuler šla v debatno tekmovanje, kdo je zakrivil gol. Čeprav je bila tekma z Gorico »mala« v primerjavo s sinočnjo, je pometanje preglavic na dolgi rok usodno. Zdaj pa tudi kratkoročno.

Če je bil kaznovani Marwan Kabha boleče pogrešan na sredini in je bil Milanič prisiljen uporati Blaža Vrhovca, ki je sicer zmogel lepo podajo na koncu, iz katere »spet ni bilo nič«, sicer pa je zamujal v štarte in bil na robu drugega rumenega kartona. Podobno kot v primeru Andraža Kirma in Milivoja Novakovića (in že prej Erika Janže) se kaže – pa ne da je zdaj to pomembno, samo opazka -, kakšen vpliv lahko imajo vpoklici Srečka Katanca na pričakovanja ne samo trenerja, soigralcev in javnosti, temveč igralcev samih. Vrhovec že nekaj tekem ne uživa ravno v fuzbalu. Za Maribor pa je mesto zadnjega veznega preveč pomembno, da bi čakali, kako bi reprezentant ujel formo.

Ampak seveda to ni bilo usodno, ni bil Vrhovec kriv. Eh. Če je Gabala na začetku želela izkoristiti dejstvo, da ima evropsko izkušeni Maribor še vedno prevelike aklimatizacijske težave na gostovanjih (najbrž je pozen sredin odhod tudi odigral svojo vlogo), je ekipa v prvem delu najprej našla svoje momente. Predvsem na levi, kjer se je Eriku Janži v sproščenosti pridružil v prvenstvu preveč spregledani Damjan Bohar, ki je že pri prvem golu pretekel pol igrišča (še bolj pa pri veliki šansi), odigral dvojno podajo s Tavaresom, plasiral žogo za odbitek in kapetanov gol. In naredil podobno pri tistem zicerju. Vstop Sintayehuja Sallalicha, ki bi moral biti svež in zagnan, je znova pokazal, da Izraelec pač nima kvalitete (kot je za nivo Maribora trenutno nima niti Sunny Omoregie).

Občasni prebliski so pač premalo. Desne strani pa tokrat ni bilo, ker je Denis Šme še očitno in parkrat nevarno preboleval virozo, Dare Vršič pa dejstvo, da nikoli ne bo desno krilo. Zakaj se Milanič tako oklepa preverjeno nezanesljive opcije… Ne vemo. In ko ima slab utrinek še Rodrigo Defendi (pri 2:1) in obramba s Handanovićem vred (pri 3:1), je mera polna. Ugibamo lahko le, da želi Milanič pri za zdaj lepotnih popravkih ustreči vsem, čeprav lahko v najboljšem primeru le upa, da se bo ta njegov eksperiment – predvsem z Vršičem na krilu – izšel. Ko se ne in se povrhu njegovo moštvo ravno zaradi dvoma v sebe (za katerega smo mislili, da je zatrt po Aberdeenu in Olimpiji doma) povleče po 1:1 nazaj, ko je bila Gabala zrela takoj za še en prejeti komad, je nato samo še vprašanje časa, kdaj si bo ekipa sama otežila situacijo. Tokrat se je najbolj ranila in porezala v napadu.

Novaković vs. Tavares
Dal ga je najprej v Aberdeenu. Njegov moment. Dal ga je Olimpiji. Še bolj njegov moment. Dva gola, suverena, mogočna, iber, fejst, konkretna, ki bi kaj kmalu potrdila njegovo lastno napoved po burnem prihodu, da ko bo oddelal ene prave priprave, bo takšen, kot vsi skupaj z njim vred verjamemo, da bo. Aha. Okej. Toda ko je Dare Vršič pri 1:1 pomeril iz razdalje, premedlo in preslabo, se je Milivoje Novaković razjezil in pokuril nekaj primarno lastnih živcev ali pa vsaj zbranosti. Takoj zatem je namreč prišla njegova velika priložnost. Zicer. Ja, to je zicer, resda žoga z boka, močna, konkretna, ni lahko, ampak za ta denar, za tako plačo… Zicer. Ne štejemo jih več, je pa po lanski Olimpiji (derbi 0:0) in Kopru (slačenje dresov) spet v najbolj ključnem momentu… Razočaral. Zatajil. Podbacil.

Težko bi namreč v tisti kontri dobil lepšo podajo Boharja. Lepših pač ni, v Mariboru pa sploh ne. V nulo, direkt na nogo. Iz leve. On pa naravnost v golmana. Ne rečemo, se zgodi. Seveda se. Ampak – še enkrat – za takšen denar in takšen pomp, zaradi katerega ga je Zlatko Zahović speljal Ljubljani, ki je nato speljala precej pomembnejšo stvar (naslov prvaka), bi tole »moralo« v gol. To ne bi odpravilo težav, ne bi spremenilo vsega… Bi pa dalo boljši filing, za začetek. Tako pa niti rezervna klop ni mogla skrivati razočaranja, kaj razočaranja, bolje rečeno besa (kar poglejte posnetek), ko je prišla še druga priložnost, resda ne tako očiten zicer, vendar tudi Vrhovec je Novakoviću nastavil šanso, da mu lepše ne bi bil mogel. Pa spet v golmana.

Da je mariborski napad shizofren in ima povrhu še slab tajming v svojem nihanju, je pa za povrh vsega zabil še Tavares, ki itak (letos) ni napadalec. In to s kakšno reakcijo! Enkrat še mi komaj dihamo, ko pomislimo, da pač nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo, potem pa tako trzne in ga kresne pod prečko. Dras! Ampak še pomembnejši je bil drugi moment. Ko je Novaković zapravil zicer, Tavares niti trznil ni. Pa ne, da bi bil, ono, kameno lice, skrival čustva. Ne. Grizel je dalje. Špilaj. Nima teh kretenj, kakršne vidimo pri Novakoviću in še posebej Marku Šulerju. Se bomo zmenili po tekmi, na igrišču pa Tavares, če že, raje do onemoglosti solira (kar ni hvala, da ne bo pomote), kot se krega s soigralci. Tega kreganja bi se Milanič moral prav tako lotiti, ker očitno škodi.

Podobno kot lani na primeru desnega beka, ko se je zatrjevalo, da je edina rešitev Aleš Mertelj, pa sta Denis Šme in Adis Hodžić pokazala, da obstaja še kaj več kot le rešitev, je zdaj v napadu. Strinjam se z mantro, da je bolje, če takšne priložnosti (res pa ne na takem nivoju) zapravljata Luka Štor in Žan Celar. Naj se učita. Nekje se morata, ne? Saj, zato pa pride Aluminij v nedeljo… To je mladina, ki pač ne dobiva priložnosti, kakršno je dobival, denimo, Luka Zahović.

Ko falita takšne priložnosti Novaković in Tavares, tudi mariborske navijače precej zaboli. Zelo. Ker se počutijo… No, slabo. Pri prvem jezno, pri drugem otožno. Rotacija je bila sprva še nekako dobro sprejeta (sploh zaradi mladih), toda Milanič pri vztrajanju z enim napadalcem, kakršnega pač sodeč po videnem niti nima, Maribor pa stežka prihaja do priložnosti in zabija relativno (pre)malo golov, kaže, da kljub drugačnemu pristopu v svoji drugi dobi ni človek za korenite spremembe. Okej, odpravil je nekatere težave, pa še to ne povsem, ker ne gradi na res povsem novem. Idejo in vizijo morda že ima, s sistemom 4-2-3-1 tudi v osnovi ni nič narobe, ampak spet ponavlja napako, da ponuja enim in istim mesta, ki jim nikakor ne ležijo. Pa smo pri »nezamenljivih«, ki to niso v istem kontekstu kot lani. V enajsterico se da zdaj dejansko priti s trdim delom. Še vedno pa neenakomerno. In ključna težava napada? Zdaj je za resne, korenite spremembe itak prepozno.

Mit Palerma za povratno tekmo
2:0. To bi naj bil do četrtka novi »dober dan«. Dva nula. Ker ja. Ker lahko. Ker ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec, kot je bilo lani v Stožicah (pa je naposled Olimpija iz, khm, zelo poznega penala vseeno suvereno odločila, kdaj je konec). Nič ni s tem narobe. Ni. Niti za (nas) novinarje. Pa ne zato, da bi ne vem kako navijali za Maribor, ono, brezglavo in pristransko.

Nehvaležno je ugibati, kaj in kako. Se pa lahko pogleda leto dni nazaj, ko se je Astano predolgo prebolevalo in je šla sezona po gobe. Najdaljši maček. Slačenje igralcev, ki je bil najnižji moment lanske sezone, je bil izraz jeze, nemoči in tudi kritike. Predvsem to. Nekdo je nekaj »naredil«, ker tisti, ki bi lahko, niso.

Seveda je žoga okrogla in vse naj bi bilo mogoče v fuzbalu. Okej. Zakaj pa ne, tudi preobrat v Ljudskem vrtu? Hm. Doslej je Maribor v play-offu, ko je moral napredovati (torej da ni s porazom napredoval v ligo evropa iz lige prvakov), zmagal le dvakrat (in dvakrat izgubil proti Sparti in Palermu), obakrat pa je odločil gol v gosteh in obakrat na Škotskem (prvič proti Rangersom Volaš, drugič proti Celticu Tavares).

Letos Maribor v Ljudskem vrtu proti Levskemu in Aberdeenu še ni zabil… sam, Aberdeen si ga je namreč v gol pospravil mimo golmana z avtogolom. Pa to še ni ključen podatek. Bolj govori (tudi na oko na terenu) tisti, da Maribor stežka lovi rezultat in ga še lažje zapravlja. Ne samo v Gabali (1:0 > 1:3), vodil je na Škotskem (1:0 > 1:1), v Domžalah (2:0 > 2:2) in proti Olimpiji (1:0 > 1:1). Malo, a na precej bolje je z lovljenjem rezultata: v Sofiji (0:1 > 1:1) je šlo, v Gorici dvakrat ne (0:1 > 1:2). Največ pa pove najbolj očitno, da se morda preveč razmišlja o igri in premalo gleda na semafor. Če pozabimo, da so si ga Škoti dali v 93. minuti za zmago vijoličastih, je Maribor na desetih tekmah (še) dvakrat zmagal. Koper in Rudar, obe doma in obe tako, da je bil po en polčas za pozabo.

Graditi na mitu Palerma je po svoje razumljivo, saj takšnega vzdušja potlej v Ljudskem vrtu (še) ni bilo; dokaj blizu je bilo na tekmi z Aberdeenom, tudi zato, ker je Novaković prinesel gol v gosteh. Hkrati pa se pozablja, da je Mariboru takrat igra bolje uspela od rezultata. Bilo je blizu, a bilo je daleč (3:2 zmaga, skupaj pa 3:5), predvsem pa nepozabno. Po drugi strani pa mit Palerma kaže, da si Ljudski vrt zapomni pogumni fuzbal, pa magari za ceno izpada. Pirova zmaga? Ne. Tisto je bil navdih za generacijo, ki je prilezla trikrat zapored v evropsko ligo, vsakič bolje in dlje, ter na koncu dočakala ligo prvakov.

Že. Toda zdajšnji Maribor nima Josipa Iličića, še manj takšno mlado zagnanost kot pred zdaj že šestimi leti. Maribor ima čisto drugačno klimo, ker začuti tudi ključne napake izkušenih. Slačenje dresov – kontra stran vzdušja proti Palermu – pa je lani predvsem pokazalo, kaj se zgodi, ko klub noče nič slišati, ko z javnostjo praktično ne komunicira oziroma plasira le svojo verzijo in videnje, se tudi zapira v pisarne, trdo reagira na kritiko, dobi črni madež ob odhodu Agima Ibraimija… V prvi vrsti bo seveda v četrtek najprej rezultat, katerega lovljenje zna biti zelo krhko in tvegano še bolj v napakah v obrambi kot v dokazani učinkovitosti Gabale, ampak precej bosta štela tudi vtis in odnos. Ne samo za četrtek, ampak za celotno nogometno jesen. Maribor lani jeseni brez evropskega fuzbala pač ni bil… Maribor, kot smo se ga ravno prav privadili. Zato je »2:0« namesto »dobro jutro« iskrena želja mesta ob Dravi, ki se rado zateče k misli, da vsaj Zaho dela nekaj prav v tem mestu, kjer gre toliko narobe. Pogosto je šlo tudi na povratnih evropskih tekmah: Maribor je v Zahovićevi eri klonil pred upajočimi domačimi gledalci proti Zürichu, Dinamu in Viktoriji.

TV prenos ali stream na računalniku?
Še za Tomaža Lukača se je zdelo, da bi najraje zaklel in vse nekam oteral. Kot s(m)o preklinjali vsi mi ob spremljanju prenosa na Kanalu A. Pač. Proti vremenu sicer ne gre, kar je bil uradni razlog za težave s prenosom v prvem delu prvega polčasa, ko se je zdelo, da ima Kanal A še slabši »stream« kot vsi tisti, ki smo raje šli za računalnik. Kmalu se je, resda po golu Tavaresa, slika porihtala, toda črni oblak je vseeno ostal, ko smo vmes poslušali živahna kar dva (!) komentatorja v kaj-te-vem katerem jeziku in se praskali po glavah, kako je uspelo NK Mariboru iz Škotske spraviti skupaj boljši ali pa vsaj bolj zanesljiv prenos kot naši največji komercialni tv bajti.

Pa ne samo zaradi težav s prenosom in dejstva, da se je Tadej Vidrih iz Bakuja javljal (vsaj) s telefonom. Da Uefa kljub hvalevrednim potezam (lanski večji denarni sklad, nižanje razlik do lige prvakov in uvrstitev zmagovalc med elito) še vedno jemlje evropsko ligo kot drugoraredno tekmovanje, kaže (ne)urejenost tv pravic. Če v ligi prvakov pade play-off v kvoto zakupljenih pravic (za skupinski del), je v play-offu evropske lige še vedno vse skupaj precej divja liga. Termini so neusklajeni, kaj šele tv pravice, kjer se pač mora vsakdo znajti po svoje. Kanal A je tako s precej truda dolgo čakal, da je dobil potrdilo za prenos iz Bakuja. Nekje do torka, komaj dva dni prej. Seveda je bolje pozno kot nikoli, vendar Slovenija tu – ko gre za prenose iz Ljudskega vrta – drži nivo, kar je seveda ironično, saj imamo vsi precej lažjo možnost za ogled tekme v Mariboru kot v Bakuju.

Če bi si rad Aleksander Čeferin nabijal pike, ki jih itak pridno nabira gor in dol po Evropi, hkrati pa na novo pravi, da je težko oceniti, kdo je resen v kandidaturi za predsednika Uefe in kdo ne ter da se v fuzbalu baje vrtijo previsoke cifre (spomnimo, karta za Slovaško in Anglijo v Stožicah stane 40 evrov), bi dal takšne spremembe v svoj program, ampak tam česa takega seveda ne najdemo, zadeva pa praktično celoten evropski fuzbal, če pogledamo, kdo vse nastopa v play-offu za evropsko ligo. Svoj del krivde tako nosijo slovenske tv hiše, ampak vse večjega nosi tudi Uefa, ki se do kvalifikacij obnaša… No. Se ne.

Gabala = Astana 2?
Moderna ekipa. Takšen je bil Milaničev opis na mariborskem letališču. Pihler je dodal, da če jim dva, trikrat obrneš stran (kot Aberdeenu)… Se da. Pihler je tako bil bolj konkreten (in imel je prav) kot trener, ki je sicer prikimal težkim pogojem že vnaprej in zato poslal Sašo Gajserja, da preveri, če je res taka hica. No, bolj kot vročina je na koncu povsem izmučene Mariborčane – sodeč po videnem na razdaljo – izmučila, če smo že pri vremenu, visoka vlaga. Ko zastreljaš dve priložnosti in dobiš dva poceni gola, pa še toliko bolj.

Gabala ima pisano ekipo, kjer se mora vsak igralec/tujec očitno znova dokazovati, še posebej pa, ko gre za Evropo in gotovo obljubljene visoke premije. Saj to za Maribor ne bi smelo biti nič novega. Žreb in evropska fuzbalska realnost sta pač takšna. Ne greš vedno na Škotsko ali na Balkan. Ne. Gabala je bila podobna Astani v tem, da je imela nezakomplicirano osnovno idejo in precej več svobode v igri. Nekaj, česar Maribor torej ni vajen, čeprav ima izkušnje denimo s Sportingom v Lizboni ali Chelseajem v Londonu, če smo že pri gostovanjih, ko je (precej kvalitetnejši) tekmec dobil navdih in zalet.

Astana ni tako daleč nazaj, ogrodje ekipe je še vedno tukaj, zato se poraja vprašanje, zakaj se vijoličasti ne učijo na lastnih napakah. Po 3:1 na prvi tekmi bo Gabala na povratni tekmi zagotovo bolj stopila na žogo, o tem ni dvoma, vendar to ne pomeni, da ne bodo nevarni. Dovolj je, da parkrat žogo spravijo v kazenski prostor vijoličastih, ker je potem lahko hitro zelo nevarno. Igrajo preprosti fuzbal, z veliko kreativnosti, ampak hkrati s potrpljenjem, saj nimajo takšnega nihanja v igri, so kompaktni z jasnim vedenjem, kje so njihove prednosti.

Začeli so bolj napadalno in vztrajali po prejetem zadetku, gesta trenerja Romana Hrijorčuka po 3:1, naj grejo po še kakšen gol, pa je najbolje pokazala na razliko v dojemanju dvobojev na izpadanje in osnovni nogometni miselnosti. Že res, da je ziheraški fuzbal podaj nazaj in levo-desno lahko razlog za napredovanja. Je. Maribor je to večkrat dokazal. Ampak najboljši način je, da tekmecu nabiješ čim več golov. To bi moralo biti bolj jasno. Pa Mariboru spet ni bilo, ko je dal gol za 1:0 in se po 1:1 spet na novo prebudil, nato pa v drugem polčasu – Milanič je to označil za ključno – pa je imel težave z agilnostjo Bagalyja Daboja, gibljivostjo Ricardinha, žilavostjo Sergeja Zenjova in zanesljivostjo Dmitra Bezotosnija.

19. avgusta 2016
Natoči(ta) že ta pir!

Samo še štiri dni! Še štiri dni in vedeli bomo, kdo pivo bo natočil! Noro, a? Sebastian ali Boris? Kdo? Napetost, ne? Pa saj… Na tej točki nam je itak že vseeno. Niti ne vem, ali bomo čez štiri dni res vedeli, kdo bo točil. Pač. Neki odštevalnik je na tisti strani. Itak pa ni pomembno. Natankaj, stegni in serbus. Prej ko se bo spokal ta njun »dvoboj«, boljše bo. Če bi v finalu stegnila gajbo pira in zrimala nekaj na eci-peci-pec… E, to bi bilo nekaj, ne? Pa ne samo za Pivovarno Laško, temveč za vse nas. Prosim. Čim prej. Kajti edino, kar lahko kvečjemu še reši Laško, še bolj pa dvojec Cavazza, v tem trenutku, ko se ti celo pir zagravža, bi bilo, da bi zmagovalec – v tem primeru sicer zmagovalcev itak ni – prišel pir natočit vsem nam, ki smo skužili, da je bila morebiti inovativna ideja ob tako agresivni kampanji na dolgi rok nadležno prešibka. Če mi torej pride Sebastian ali Boris natočit pir, bi vse skupaj še nekako… Spil. Pa ne samo jaz. Vsi mi.

Če je Pristop za Pivovarno Union raje uporabil že precej bolje spisani zgodbi Povodnega moža in Kralja Matjaža, je Luna/Tbwa očitno stavila na tisto pregovorno, da smo Slovenci narod pesnikov in pesnic. Pa… Smo, to najbrž res ni le šolska lajna iz beril ali nadrdran cuker za tujce. Ampak – tale bo zdaj pavšalna in preko palca – precej bolj iz nas dehti lirika, sploh ne nujno rimana, kot pa epika. Okej, okej, epe imamo seveda tudi mi, iz prve na pamet padeta seveda Krst pri Savici in v večih verzijah Veronika Deseniška, toda tega je že sto let in več. Romanov v verzih a la Jevgenij Onjegin nimamo, nenazadnje pa je Prešeren neposredne dialoge v Krstu, kjer se oblikovno približamo drami, dal bolj na konec, ker je tudi ali pa predvsem on poštekal, da Slovenci tudi v verzih bolje govorimo kot pa se pogovarjamo.

Zdaj… Osnovna ideja in koncept za Laško nista bila slaba. Kaj slaba. Pogumna sta. Vzeti igralski dvojec, fotra in sina, oba zelo prepoznavna… In jim vtakniti rime, ki jih bo pisalo še ljudstvo. Top! To manjka slovenskim oglasom, kjer prepogosto ne dobimo prve lige krativne scene glasbenikov in igralcev, goltamo pa marketinški besedni »zaklad«. Prej obratno, za manj prestižne izdelke (pa pivo seveda ni rolex ura ali pametni telefon) smo videli že Barbaro Cerar, igralko ljubljanske Drame, v vlogi Teje Stuša. Khm.

Okej, Prešeren, Jurčič, Zupančič so živeli sto (in več ali manj) let tega. Malo morje sodobnih kantavtorjev imamo, ki so na takšen ali drugačen način pokazali, kako prožen in pregiben je slovenski jezik. Pa ne samo kantavtorjev, tudi reperjev, kar sta na svojevrsten način prav v komadu Reper pokazala Slon & Sadež. Skratka, rime nam niso tuje, pa naj bo naš relativno trd jezik še tako nabit s samostalniki, kot je denimo robustno nalezljiva verzologija Tomija Megliča. Ampak spet, tam je pogovarjanja bolj malo. Kaj šele v rimah.

Osnovni problem Dvoboja… No, osnovni problem ni samo en. Več jih je. Prvi je ta, da noben pravzaprav ne ve, kaj je končna »nagrada« in kaj bo dosegel »zmagovalec«. Kdo bo točil pivo? Hm? Komu? Kaj? Ha? In kje smo potem tu mi… Če uspešno rimam jaz, grem na spletno stran, nakucam in potem dobim… majico? Ne bi vsaj gajbo ali cisterno piva? Ali izlet v Laško? Karkoli bolj… Pivskega? Tako imamo pa že v osnovi problem, ker ne vemo, ali igralca tekmujeta za pivo, za verze ali v pozerstvu. Saj to pride zraven, vemo. Nič narobe. Dobri, hvaležni, tv faci sta. Taki… Pravi. Tudi tehnika snemanja in scena… Dela.

Križ, jeba, narobe pa je zvok. V prvem dvoboju (epizoda dva) se ne razume ama nič. Nula. Neke besede, pa ni šans, da razbereš. Sploh na razdalji dva, tri, štiri metre od televizijskih zvočnikov. Še če bi imel domači kino… Bi komaj sledil. Kvečjemu s slušalkami? Ampak toliko dela za neko reklamo? Rimanje zaradi rimanja je tako itak le larpurlartizem, ki ga je začel zlorabljati marketing (imamo tudi sestanek bančnikov, kjer se modelu strga, ker so očitno vsi pesniki prifuknjeni, in ima svoj riman nagovor sredi sestanka). Ja, saj vem, rekli boste, da je cilj itak to, da se o reklami piše in je dosegla svoj namen, ko se je začel ta tekst. Mogoče. No, Laško vsaj ni telebnilo na nivo Mercatorja, kjer se slavi in stavi na polpismenost (in opozarjanje na le-to), ko se »tiskarski škrat« zdi kot pijani perkmandeljc, ki nas je vse, enkrat na leto, napizdil.

Ampak ko se rime, tekst, poanto oglasa, ki gre vse dlje in dlje od osnovnega izdelka, komajda sliši, izgubi vse svoje namen. Potem gledamo, ker pač moramo. Že če bi bile rime v nulo napisane in kot take nalezljivo padle v nacionalni kodeks (saj še pomnite Petro pa Petra, (ki) potujeta po prašni poti… za Petrol?), ne bi imele šans, ker jih noben ne bi razumel. Morda bosta Cavazzi ostala v narodni zavesti. Najbrž bosta, predvajanj je več kot zadosti. Ampak je to res to, kar hoče neko resno podjetje?

Pa saj… Morda je celo bolje, da ne slišimo, ker je poanta, da reklamo bolj (prisiljeno) gledamo, ker komaj sledimo, kaj pravzaprav igralca počneta v »dvobojih«. Reklama te, kar je huda napaka, tako prisili, da na eni točki pomisliš, zakaj se Boris pogovarja z japonskimi turisti, kupuje srajco in zakaj kar naenkrat na strehi v Cityparku vidimo reperski dvoboj, ki ga v najboljšem primeru za lastne potrebe financira ZPIZ. Penzija fest. Nič narobe, ono, bolj star bolj nor, ampak… Zakaj potem mularija poleg dveh starcev? To so njuni »frendi«? Ha? Ampak zakaj sploh toliko razmišljam? Ob reklami, sploh pa za pivo, načeloma naj ne bi tuhtali, ne?

Aha! Bingo! Vem! Problem je, da to te točke in premisleka ne bi prišlo, če se ne bi Laško izprsilo in zakupilo glomazni prostor zlasti med olimpijskimi igrami, ko marketing Televizije Slovenija poklekne in odpre usta komurkoli, ki očitno pride mimo in mu da več, kot je ta najbrž plačal. Pustimo, ali je oglasov preveč, to bo, upam, seštela pristojna agencija. Ampak če je bil nemara skriti namen Laškega magari ta, da bomo šli na pivo in tam šimfali reklamo… Je morda uspelo, vendar tudi to v bistvu ni, saj dolgoročno takšen renome vsaki blagovni znamki škodi, ne glede nato, da je očitno šele Heineken želel ugotoviti ali pa sam razmejiti pivce uniona od pivcev laškega, ker ni nujno, da so ti samoumevni, ali kot pravijo mali pivovarji, da ne pridemo nikamor, ko najbolj prodajano pivo pade na nivo najmanj zahtevnega pivca, kot da je to nekaj plemenito »ljudskega«. Ni. Pa ne bomo zdaj o tem, ali sta laško in union dobra piva. Bolj kot stvar okusa na to odgovorijo podatki o malih pivovarjih, ki jim gre vse bolje in bolje.

Če ne bi Televizija Slovenija zarolala toliko (plačanih) dvobojev, tega teksta seveda ne bi bilo. In morda bi oglas res bil presežek, kot se je sprva nakazovalo. Tako pa smo jih videli toliko (čez štiri dni sledi še zadnja epizoda, ko bomo dobili zmagovalca, hvala bogu), da bi morali rime znati že na pamet. Pa jih – in v tem je hec – seveda ne. Niti enega verza najbrž. Razen tisti uvod, pat in to. Okej. To edino. Če že.

Kolikor se spomnim oddaje Od blizu z Vesno Milek, je Boris Cavazza povedal, da v oglasih pri nas ravno ni veliko denarja. Zdaj mu je ali pa bi mu lahko bilo žal. Ne moremo reči, da si je z eno tako reklamo uničil dober sloves. To ne, za kaj takega je Cavazza pač… Cavazza. Bi mu pa moral Laško plačati precej več, če bi bil vedel, da se ga bodo gledalci po državi prenajedli. Nekaj podobnega, kot je Matjaž Jelen iz Šank rock rekel o štiklu Laško pivo, ki je ratal velik hit in bi band lahko pokasiral tudi več.

Tako smo dvoboj gledali v lepih trenutkih, ko smo številčno sedeli na kavčih in proslavljali uspeh športnikov v stilu: »To Tina/Ana/Pero/Vasilij…. e, zdaj pa spet ta dva…« Gotovo je njima najbolj žal (ali pa tudi ne, njuna stvar), ampak ne tako kot nam, ki moramo trpeti oglas, ki je na »pitchu« gotovo izpadel bolje kot pa zdaj v 657. ponovitvi. Pa da ne bo pomote, doslej je bilo že več kot 100 tisoč glasov in precej več kot 1000 rim. Morda pa je poanta pač ta: kupi pivo, stegni in pojdi rimat. Ni to nekaj, kar bi naredil ravno Prešeren?

Samo praskamo se lahko po glavi, ali je Heineken vse to načrtoval – s tem tekstom vred. Neko sporočilo novih lastnikov gotovo je, da vidimo toliko oglasov za obe naši največji pivi, ki se bosta počasi morali bolj boriti za svoj tržni delež, ki ga najeda generacija z drugačnimi pivskimi navadami in željami. Začuda pa je na Hrvaškem prav Laško, uradni sponzor, posnelo povsem preprosto in učinkovito reklamo za košarkarsko reprezentanco. Kjer nihče ne tuhta, zakaj bi se nekdo boril za zadnjo steklenico piva? Ker kaj naj bi točno to pomenilo? Itak preveč vprašanj. Samo pivo in samo reklama je. Ampak tolikokrat videna, da… Bo to imelo posledice. Takšne in drugačne. Pa ne toliko to, kdo pivo točil bo, ker bo nekdo avtomatsko luzer v tej zgodbi… Sploh pa… Zakaj nekdo pivo točil bi (pustimo gostilne ob strani, tu ne gre za to)? Raje si ga sam, spijem, se sprostim in grem potem rimat? Ne bom reklamiral popivanja – tudi oglas ga ne. Ampak… Naj bo dvoboja čimprej konec in naj gresta Boris in Sebastian čimprej na pivo. Kdo bo točil, mi je čisto vseeno. Na zdravje!

18. avgusta 2016
Ole, ole, ole, Noel, Noel!

To ne bi »smelo« biti tako… tako… tako… vrhunsko, dobro, sproščeno, lagano, na izi, prešvicano, odkričano, čustveno in predvsem nepozabno. Pa je bilo. Kaj si nor. Ne-po-zab-no. Ne spomnim se koncerta, ko bi se po špilu okrog prizorišča slišalo še petje. Ne klepetanje, čvek, zijanje v telefon, debate, ono ovo. Nak. So… Sally… Can… Wait… To si slišal okrog zagrebške Tvornice, ko je torek želel postati sreda, pa bo za vse nas ostal torek. Včasih, sicer pa vse redkeje, so najboljši koncerti tako preprosti, kar seveda zveni poceni in preveč preprosto in zlajnano. Ampak ja. O, ja. Da si mrmraš na poti domov pol špila in ko se zjutraj zbudiš, si mrmraš še dalje, še naprej, še in še in še. Ša-na-na.

Pa je bilo toliko razlogov, da tole ne bi bilo ratalo. Uf. Malo morje. Prvi je seveda ta, da sta brata Gallagher pač… No, brata Gallagher. Neločljivo skregana. Še v devetdesetih, ko ju povprečen poslušalec na oko ni mogel ločiti (vsekakor ne tako zelo kot denimo Spice Girls, ki so še bolj kot Oasis, Blur in brit pop pubeci britanski union jack dokončno naredile seksi), ni pa ju tudi mogel zaobiti, sta bila oni in ovi. Pat in Mat. Lolek in Bolek. Nisi vedel točno, kateri je kateri. Pa saj. Je bilo pomembno? Za medije mogoče že. Za vse ostal pa… Samo tak dalje, pubeca.

Ne bom zdaj na dolgo štancal razlogov, zakaj je Oasis (trenutno) razpadel. Je. Pika. Preveč let je že od takrat. Koliko… sedem? Je že? Ja, je. Sem pa vmes videl v Padovi leta 2011 skupino Beady Eye, s katero je Liam (pevec v Oasis) želel pokazati, da ne potrebuje nujno svojega starejšega brata za post-rock skulirane komade, ki bi vsi radi ratali novi The Beatles, pa seveda nikdar ne bodo. Liamu je to na tisti oktobrski psihadelični večer uspelo le delno. Kajti ko je svoje s High Flying Birds izdal Noel (kitarist in pevec v Oasis), se je nastop Beady Eye na zaključku londonskih olimpijskih iger pred skoraj natanko štirimi leti zdel kot… No, kriminal. Noelovi dve solo plošči sta bili… No, že skozi slušalke dokaz, kdo je bil »možgan« Oasis. O, ja. To je to. Ni to to, ampak je… To. Štekate? Ne? Jebiga.

Drugi razlog, zakaj v torek vse skupaj ne bi smelo tako frdamano ratat, je dejstvo, da je bil šele v petek torkov koncert prestavljen iz čez palec vsaj dvakrat večje Šalate (zunaj) v Veliki pogon Tvornice kulture (noter). Hrvati – za razliko od naših organizatorjev – niso šli malat fasade na več kot očiten argument. Pomanjkanje interesa. In zdravo. Vendar odkritost gor, odkritost dol, ko prodaš »premalo« kart, premosorazmerno zraste verjetnost, da se bodo na koncertu vsi z izvajalcem držali bolj kislo. In da bi se vsi na poti domov praskali, zakaj ni prišlo več občestva, čemu to, čemu ono.

Ja pa ja. Ne pri Noelu. A-a. Nak. Ne. In ne in ne in ne. Malo smo preko palca ugibali, koliko ljudi bi se recimo nabralo v Ljubljani, če/ko bodo Oasis šli na reunion turnejo (trenutno se noben ni pripravljen še tako skeširat, kot bi to rad zlasti Liam). Moja konservativno pazljiva ocena je bila, da bi pri ceni karte 35 evrov (Zagreb je za polovico tandema terjal cca. 200 kun), kar je za Ljubljano še najbrž prenizka ocena, Križanke težko šle skozi. Ker je res, da ima brit pop ornk fene in fenice, ne pa toliko kot tisto, kar je eno z zamikom, drugo ažurno udarilo takoj v začetku devetdesetih (Nirvana, Pearl Jam, Metallica, Guns N’ Roses). Nenazadnje, na koncertu v Trevisu, februarja 2009, je bila dvorana napolnjena precej, ne pa do konca. In to ne neka ravno gigantska dvorana. Ampak okej, reunion bi itak imel svoj nostalgični pridih, ampak itak to za ta tekst ni pomembno.

Skratka… Manjše, povrhu pa vsi noter na topel avgustovski večer… Bi lahko bila kisla, ne? Ampak ne. O, ne. Ni bilo predskupine. Koncert sicer šele ob 21:45, ampak že par minut prej je začela muzika iz zvočnikov rasti. Kolaž Noelovih solo štiklov. Raste in raste in raste. Bum. Samo da se je narisal gor na odru. Adijo. Fertig. Odpeglalo se je folku. AaAaAAaaaAaA. Pogledal si na balkon. Nafilano. Pogledal si za šank. Nabasano. Pogledal si kamorkoli. Sardele.

To bi lahko bil tretji in dokončni raztur razlog, da bi bil koncert lahko relativna polomija, gravž od sardel, res pa odvisno, ob kom ste stali. Za mano sta dva – sodeč po naglasu Dalmatinca – konkretna modela prvih nekaj komadov še na veliko debatirala, a sta potem še onadva poslušala in imela brado do podna. Itak je bilo pa tako nabasano, pravo morje folka, da si redkodkje stal, ne da bi se dotikal totalnega neznanca. Švicali smo, da je teklo po tleh. Po pivo si lahko normalno šel nekje po sedmem, osmem komadu. Tako nafilano. Da je to tumač, da ti uniči koncert…? Ja, na kakem drugem špilu precej verjetno. Bi rekel hvala lepa, ko vas jebe. Tu pa ne. Narodu se je, ne pretiravam, kmalu odpeglalo. Med komadi – pa so bili prvi štirje štikli iz njegovih dveh solo plošč, od dvajsetih songov pa jih je bilo natanko polovica od Oasis, a večinoma iz b plate The Masterplan – so začeli vse bolj in bolj gobcati, prepevati, skandirati. Noel je bil pričakovano sprva zadržan, nič golfjanja skorajda, pa še tisto, kar je odgobcal, je bilo bolj zamrmrano, da so bolje slišali oni v prvih vrstah kot mi kanček bolj zadaj. Da je njegov prihod na Hrvaško trajal (pre)dolgo, je ponovil večkrat.

Ampak saj itak ni mogel nič povedat. Tudi če bi hotel imeti stand-up jebanja v glavo. Ker folk. Ker skandiranje. Ker »ole, ole, ole, noel, noel«. Kar sem doslej v podobni verziji doživel le v Italiji. Na metalskih špilih in Brucu Springsteenu. Vedno znova si lažem, kako bom nekega dne šel v Argentino ali Čile na špile, ker vsi veliki bandi pravijo, da se tam šele definira pojem »nora publika«. No, tokratna ni bila čisto evforično odpenaljena. Ne. Bila je… Ravno prav… Luda, fakat. Roke v luft, pozibavanje, piva, ded dedu na ramena in podobno. Stadionsko? Pa ja. Ampak tudi ne. Bolj klubsko. Kakršni so koncerti nekoč bili. Ko je folk res nekaj čakal in čakal in čakal. Prišel tja z enim samim razlogom: muzike. Čeprav se danes lahko vidi vsaka setlista že vnaprej, čeprav se da vsak koncert videti na youtubeu in čeprav Noel – kot večina velikih izvajalcev – repertoarja kaj prida na turneji ne spreminja… Je to bilo unikatno, edinstveno, morda celo neponovljivo. Ker je bilo… Prvič za marsikoga v živo, saj Oasis v te kraje pač niso zahajali.

Glavna finta njegove poze in njegovega muziciranja je, da je komot ušunjal celo plejado svojih solo, novih štiklov, pa ti komadi – s kakšno izjemo ali dveh – niso bili mašilo, štancanje ali poceni štof. Ne. Koncert je samo šel. Laufal, tekel. Kot pivo, ki ti teče in teče in teče. Od uvodne Everybody’s on the Run, ki je šele pri tretji In the Heat of the Moment dobila legitimni status legitimnega štikla, je bil to špil posebne sorte. Punce so se zibale, pubeci so peli, vsi pa smo uživali. Do konca. Pa da ne bo pomote, Noel Gallagher je star 49 let, ne bi »smel« nakuriti takšne evforije. Ni ravno mladi pubec, ni več hit in kakorkoli obrnemo, kar sam najraje prizna, ni več glas upora, ker to z milijoni na računu pač ne moreš biti. Delavska klasa iz njegovih časov danes ne obstaja več. Manchester nima več najvišje brezpolnosti v Evropi. Oče ju z bratom ne pretepa. Laburisti se ne zdijo kot moderni bog. Tony Blair ni upanje.

Za nas, ki nismo iz Otoka, pa imajo Oasis itak manj socialne konotacije, upora in predvsem kazanja fakiča skupini Blur in Londonu. Ne da mi tega ne poštekamo, ampak ja, ne poštekamo. Ker pač ne. Tole ni bila zamišljena kot muzika prestolnic, čeprav je Noel igral ravno v prestolnici. Morda pa sploh ni bila finta njegovih štiklov – še posebej na prvencu Definitely Maybe (1994) – brezizhodna fešta sanj, kako se bom z avtom odpeljal (Noel ne vozi) po božji poti (Noel ni veren), ker sicer je vse, kar imam, čik in alkohol. Saj veste, vprašajte Britance, Live Forever je pa itak štikl, ki je povedal vse. Mi vidimo stvari, ki jih »oni« itak nikoli ne bojo. Živeli bomo večno, četudi je to komaj kaj od lajfa. Noel hodi nevarno po robu, ko se rad pojavlja v medijih s kontra mnenji (da ne mara Adele, recimo), vendar mu nikakor ne more več uspeti, da bi bil alternativa čemerkoli, ker je danes vse to že v sekundi mainstream. Karkoli zine, je mainstream. Pika.

Zato ima lahko njegova glasba, ker ne more biti fuck you, kvečjemu tisti na nek način direktni na drugi pa posredni šus. Čustva. Pecanje. Balade. Sanjanje. Drkanje. In žur. In tu je tako neponovljivo močen, tudi cukrast, popeglan, ampak hkrati udaren, rockerski, nasmojen, čeprav fantje/možje v High Flying Birds niso ravno neki turbo rockerji, še posebej ritem kitarist Tim Smith. Ampak podpirali so ga ravno prav, ozvočenje je nakurilo ravno prav, da niso električni štikli zasenčili cel kup elektroakustičnih, kjer se je Noel vintidž postaral, kot se je postarati najbolje. Čeprav to nikakor ni muzika za stare niti se ni postarala, ima pridih zrelosti. O, ja.

Kot rečeno, solo štikli – zlasti The Death of You and Me – so bili vsi po vrsti dokaz, da Oasis supersongi niso ratali samo v enem obdobju. To je Noel. Tip, ki ima dober okus za ljudi, od katerih »krade«, kot ga je v nulo opisal Pete Townshend iz The Who. Saj je pa Noel itak sam lepo povedal v dokumentarcu… Nikoli ni bil tisti tip glasbofila, ki bi iskal raritetne b strani Pink Floyd. Ne. On je raje šestnajstkrat zapored poslušal I Am the Walrus od The Beatles. Ker ja. In itak je primerjav z Beatli nešteto, čeprav jih je brez brata nekoliko manj, moj občutek pa je, da je Liam prej John, Noel pa kvečjemu Paul.

In potem smo pri tistem, zakaj je tole tako neverjetno upalilo. Zato ker so Champagne Supernova (bolj akustična izvedba, manj opazen solo), The Masterplan (s pozavno, trobento in saksom v živo, da violine niso prav nič manjkale), Wonderwall (Noel je v stilu Boba Dylana namenoma izbiral nekoliko drugačno vokalno linijo od brata, kar pa publike ni odvrnilo od kričanja) in Don’t Look Back in Anger (v original verziji!) vsi skupaj pokazali, da Oasis nikoli ne bodo The Beatles, so pa, kot je priznal Paul, najbližje, kar jim je po angleški biti prišlo. Itak! Lahko vam opišem, kako se je kričalo Champagne Supernova verz in kako navijalo tik pred refrenom v Don’t Look Back in Anger, ki je z leti bolje v živo sprejeta kot Wonderwall. Pogosto pišemo glasbeniki kritiki o publiki in kako je ponesla kak komad. Že. Ampak tokrat… Noel ni rabil niti pet. Brezveze. Pozabi. Zakaj pa bi? Če pa ga je narod preglasil? Kdo je sploh imel koncert, hihi?

Muzika.hr je zapisala, da je bil Noel sprejet kot kralj. Točno. Pa še premalo. Kaj je rekel oni dan Zlatan Ibrahimović sicer za Manchester United (brata Gallagher navijata za City, Oasis in Old Trafford nista ravno kolega)? O legendah in kraljih? Le da Noel tega ne rabi ziniti. No, itak zine, slej ko prej, kako velik nadcar je. In veste kaj? Je. Ko ti 21 let kasneje objet in ganjen narod odkriči Don’t Look Back in Anger… Si nadcar, si kralj, si legenda. Vedno sicer vse deluje preračunano, nenazadnje tudi dejstvo, da je bivša Juga na Oasis pač predolgo čakala, vendar ni pomembno. Tudi če imaš občutek, da te je kdo nategnil. Naj me. Noel Gallagher me lahko nategne kadarkoli, pa četudi so si komadi vse bolj podobni in je ugotovil, da nima smisla na silo eksperimentirati samo zato, da se boš na koncu itak vrnil k… Wonderwall.

Marsikdaj si lahko, še posebej pa v glasbi, razočaran, ko vidiš, kaj šele spoznaš svoje idole. Kliše, itak. Noela so končno dočakali tisti, ki so ga videli preveč let nazaj in sploh prvič. Ampak so ga več kot le dočakali. Začutili, videli v oči, zapeli z njim in pokasirali točno tisti šus, zaradi katerega je bila What’s the Story Morning Glory plata, ki jo je imela skorajda vsaka (druga) bajta tudi pri nas v devetdesetih. In ni pomembno, zakaj je Oasis potem zavil, skrenil in zakaj ga je premagala glasbena industrija – kolikor se ni band sam.

Noel Gallagher je dobil koncert. To. On. Ker mu ga je dala publika. Bila je dobra ura in pol, dvajset štiklov, še kakšnega bi komot kresnil, tudi še kakšnega, ki ga je v originalu trabunjal Liam. Pa je bilo to več kot zadosti. Ravno prav. Kaki šmeker, kaki pozer, ampak kaki rocker. In mi z njim. Ko bi bilo takih špilov še več, bi… Bila Šalata še premajhna. Najbrž bi šel Noel v Areno, če bi bili vsi vedeli, kakšno publiko ima. Pa… Je bilo tudi tako. Nepozabno. Zares nepozabno. In ne glej nazaj z jezo. Ker ne.

17. avgusta 2016
Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [2:1]

Ko ni dovolj samo brcati na gol

Morda je bil neposredni in glavni razlog, da je Maribor prvič letos izgubil resnično ta, da v napadu niso izkoristili več in bolje. Tako je vsaj po porazu razmišljal Darko Milanič. Preveč se je že pred tekmo – na katero so se podali v petek, da bi štedili z energijo bržkone za potovanje v Azerbajdžan (žal so z energijo štedili tudi na tekmi) – zanašal na lansko sezono, ko je Gorica trikrat bolj ali manj gladko padla, Jean-Philippe Mendy pa je imel strelske vaje. Mogoče res drži, da so Goričani ali izredno konkurenčni ali pa hitro položijo orožje (Milaničeve besede), toda nazadnje, v Ljudskem vrtu, je Gorica slavila z 2:3. S(m)o že pozabili? In že takrat je Gregor Sorčan, ki mu je ploskal cel stadion, pokazal, kje je Maribor šibek. V doseganju golov oziroma izkoriščanju priložnosti, ki jih ni toliko, da bi se jih tako zapravljalo.

Ampak… Vijoličasti so si do devete tekme lahko privoščili cincanje v napadu. Šlo je. Daleč od tega, da imajo slab napad [zabili ga niso le doma proti Levskemu in pogojno tudi proti Aberdeenu, ko si ga Škoti zabili sami], vendar doseganje zadetkov še zdaleč ni samoumevno. Točno gol na tekmo, pravi statistika… Ni veliko, ni varna zaloga, ni pa malo. Samoumevno je, da ima Maribor v prvenstvu žogo in da pride nekje 30 metrov do gola tekmeca. Je. Ta del je nastavljen na avtopilota oz. avtomatizem. Od tu naprej pa je stvar navdiha, improvizacije, invidualne kvalitete. Rotacija ni nujno le demokratično porazporejanje minut, Milanič še vedno išče tudi najboljšo kombinacijo v napadu. Jo je našel? Ne, našel je recimo temu najboljše pozicije za posamezne igralce, ki pa očitno spodkopavajo osnovno logiko njegovega sistema. Od gaženja tako še vedno ni veliko, Milanič pa išče ravnovesje, kako najti prave pozicije za posameznike, ne da bi ob tem dal vedeti, da trenutni sistem morda še zdaleč ni od najbolj primernega.

Prav individualni navdih sta pokazala Dare Vršič in Gregor Bajde za izenačujoči gol. Lep gol? O, ja. Prvi je nastavil s peto, drugi pa pomeril na polno. Dras! Na sredini, tam, kjer se v bistvu oba najbolje počutita. Bum in gol. Milanič je, sodeč po izjavi, verjel, da bo to dovolj in bodo vijoličasti tekmo nadzirali in obrnili. Niso je, ker za kaj takega še vedno ne sestavijo celovitih in manj nihanja polnih 90 minut. Serija osmih tekem poraza je bila, ko gledamo zdaj nazaj, dobra, ne pa tudi odlična, kot ocenjuje Milanič. Tekmi s Koprom (1:0) in Rudarjem (2:0) še zdaleč nista bili odlični kot celoti, v Domžalah (2:2) in proti Olimpiji (1:1) sta bila druga polčasa bleda senca prvega, Jasmin Handanović pa je vijoličaste reševal tako proti Levskemu kot zlasti proti Aberdeenu. Poraz ni torej nič kritičnega, saj je Maribor vseeno imel svoje priložnosti, ki pač niso šle v gol [Sunny, Bajde], in ne glede na zaostanek za Olimpijo in dejstvo, da je na vrhu lestvice trenutno gužva. Večja težava Maribora je, kako doseči zadetek. V tem oziru so spet bolj tekmec samemu sebi, kar je bil iz mariborske prizme ključni faktor, da je šel naslov lani v Ljubljano. Bodo tokrat napako najprej priznali sebi in, kar je pomembneje, našli rešitev?

“Kvota” obrambe tokrat rezultatsko škodila

Kar je Maribor izboljšal od lani, da se je v derbi z Olimpijo lahko spustil precej bolj samozaverovano, je bila doslej zlasti igra v obrambi. Ne v celoti, ampak ja: bolje je. Dobra novica je, da tekmeci res stežka pridejo skozi (Eleke ni mogel nikamor na derbiju, Rooney in Stockley sta bila zaustavljena v Ljudskem vrtu) in da tudi rotacije niso naredile škode, čeravno se je pokazalo, da je brez Denisa Šmeja (in tudi Rodriga Defendija) stabilnosti precej manj.

Marko Šuler in Jasmin Handanović bi imela popoln štart v sezono in ga po svoje še imata, vendar oba sta še vedno preveč nagnjena, še zlasti nerazumljivo za izkušena igralca, k obveznemu momentu, ki mu na tribunah počasi lahko pravijo že »kvota«. Kar se jima je na srečo izšlo ob povratni podaji in ubranjenemu penalu proti Aberdeenu, se jima je maščevalo v Novi Gorici. Dvakrat. Če se nerodnost v najboljši veri pri avtogolu Šulerja v najslabšem možnem času še nekako razume s klasičnim saj-se-pač-zgodi pojasnilom (manj je razumljivo, da je Šuler spet po avtogolu kazal in mahal nekaj Handanoviću, ki tega pač ni mogel ne ubraniti niti predvideti), je bil drugi gol za resno grajo. Handanović bi moral posredovati bolje, a je očitno preslabo ocenil žogo (ali pa dolžino svojih rok in telesa), Šuler je pa zaspal ob Miranu Burgiču, ki mu ni bilo težko zadeti. Sicer sta Šuler in Handanović res zamenjala vlogi pri obeh zadetkih, toda takšna nepripravljenost bi se v drugih klubih kaznovala z zamenjavo na naslednji tekmi. Prej Šulerja kot Handanovića, da ne bo pomote.

Če Milanič namreč nekaterim igralcem pozorno gleda pod prste noge in jih ob že malo manj navdahnjeni predstavi posadi na klop (Bohar, Sunny, celo Tavares), imajo drugi neomejeno zalogo kiksov. Daleč od tega, da bi Šuler moral na klop in tam ždeti, ne trdimo tega. Pravimo samo, da Milanič in strokovni štab ne storijo nič glede teh napak, ko ekipa škodi sama sebi in naredi točno tisto, česar tekmec ne zmore. Upajo, da je to bilo to… do naslednjič. Kdaj, pa ne ve nihče. Do sedaj je bilo pa res že preveč primerov, da bi takšne situacije izginile kar »same od sebe«. In v primeru, kot je bil tokratni, resda ne usodni, to pokoplje celotno moštvo, ki še vedno nujno potrebuje psihološko stabilnost in občutek, da gradi, ne pa popravlja (lastne) napake.

Rotacija slab(š)a zlasti na klopi

Če je rotacija, ko gre za prvo enajsterico, doslej recimo temu dobro uspevala, je povsem drugače z globino klopi, ki je na voljo Milaniču. Sedem igralcev lahko posadi ob sebe, vendar to počne… Hm. Dokaj previdno in zadržano. Po nepotrebnem spet omejuje kader, ki je bil sprva razširjen na petnajst, šestnajst igralcev, ampak zdaj vidimo, da izbrane cementira za vsako ceno. Ko so bolj ali manj vsi zdravi, ga lahko boli glava, ravno kontra, kot verjame Mitja Viler, kot je na tiskovki pred Gorico spomnil Milanič. Če se moštvu zaenkrat začuda glede na Handanovićevo starost ni maščevalo, da tako mižijo ob (ne)kvaliteti rezervnega golmana (Obradović/Cotman), bo slej ko prej že na štoperski poziciji ob kartonih ali poškodbah treba krpati namesto graditi. Aleš Mertelj ne more biti rešitev, kdaj se vrača pa Aleksander Rajčević, ne ve nihče. Zakaj potem ne ponuditi možnosti (vsaj klopi) komu mlajšemu? Ni prav to lani spodbilo sodu dno in se je slačilo drese? Korak naprej je dajanje priložnosti Adisu Hodžiću, čeprav mu zadržani odmerki po dobrem štartu tokrat niso koristili in ni imel najboljše tekme.

Ampak nismo imeli tega v mislih, ko smo gledali na spisek rezervnih igralcev. Tudi ne dejstva, da Dina Hotića sploh ni bil na klopi, kar se v mestu pojasnjuje z njegovim poznanstvom z Damjanom in Zoranom in njegovo pretresenostjo ob tragičnem dogodku. Razumljivo in prav je, dati fantu čas. Da je bilo prezgodaj, se je pokazalo že proti Olimpiji. Toda precej manj razumemo, zakaj Sintayehu Sallalich na vsak način dobiva prednost pred Damjanom Boharjem? Proti Gorici je bil njegov vstop namesto že precej neopaznega in izgubljenega Sunnyja domala katastrofalen. Izgubil je vse dvoboje, podal nekaj netočnih podaj in povrhu zapravil dve zelo obetavni situaciji, resda taki, kjer pridejo na dan refleksi, toda prav takšne situacije so tiste, kjer Damjan Bohar zmore… Več. Izraelec je tu že dovolj časa, da bi moral kot tujec pokazati več. Sploh pa več kot domači fantje, v Ljudskem vrtu pa se logika zdi ravno obratna. Že res, da je šel Santi proti Olimpiji v tisti prodor, ampak je tudi res, da se na koncu ni znašel dovolj dobro in je nato nastal cirkus z ofsajdom.

Da bi Maribor moral ali zamenjati sistem (vse bolj se v napadu na trenutke izrisuje 4-3-3, ki je odnesel Jurčića, ali pa se ponuja vrnitev k 4-4-2, s katerim se Milanič očitno nikomur noče zameriti) ali pa pripeljati še kakšnega igralca v napadu, se pokaže v tekmah, ko se lovi rezultat. Letos jih ni bilo veliko, po gostovanju v Sofiji je to bila šele druga in pokazalo se je, da Marcos Tavares ne more biti joker. Ne more. Pika. V tem trenutku, s takšno pripravljenostjo pač ne, še posebej pa škodi, ko da glavo med ramena in gre dokazovati ob vsaki najmanjši priložnosti, kdo je. Saj to se vendar ve. Prav je, da je Tavares ambiciozen, vendar tega ne gre zamenjevati s soliranjem.

Ko je treba hitro odigrati in preskakovati igro z osvajanjem prostora, kapetan preprosto nima dovolj energije in hitrosti, da bi počel to, kar je počel še recimo dve sezoni nazaj. Kaj s Tavaresom, je nasploh veliko vprašanje te dni, saj tu sloni celotna miselnost kluba, ki se lani ni odrekel tistim členom, ki se jih je zdaj dalo nadomestiti. Če tega Milanič ne bo storil dovolj hitro oziroma preudarno, se mu utegne primeriti, da bo spet lovil samega sebe in skušal nato nekako noter spraviti zamujeno. Gorica je bila prva takšna tekma, kar seveda niti slučajno ni usodno ali razlog za resno kritiko, kaj šele paniko. Ni. Se bo pa kmalu pokazalo, kako bodo reagirali. Trmasto vztrajati pri nečem samo zato, ker sami v to verjamejo? Ali bodo dejansko storili spremembe, o katerih se je pred sezono govorilo? Maribor je letos, kot zapisano, rezultat lovil komaj drugič, v Gorici povrhu dvakrat. Prvič se je izšlo, komaj, drugič pač ne in to očitno. Zato vprašanje, ke sta tu Valon Ahmedi in Amar Rahmanović (ko bosta nared), kje mladi talenti (Žan Celar, Luka Štor), kmalu ne bo več retorično, temveč zelo konkretno. Maribor v minulih letih pač po globini kadra ni kazal pretiranega potrpljenja (Hotić, Črnic).

Kriterij odločitev Damirja Skomine in slab teden ZNSS

Ko se je tekma začela lomiti, se iskreno Damir Skomina ni ravno izkazal. Pregovorno naš najboljši sodnik, ki je imel v zadnji sezoni kvalitetne tekme tudi doma in je pokazal več razumevanja za domačo igro, ne pa še tako liberalnega, kot ga kaže po Evropi, bi lahko gladko pokazal na enajstmetrovko za Goričane, ko je žoga zadela Marka Šulerja v roko. Pa ni. Dobro, za eno odločitev si pač ne bi prislužil tako očitnih žvižgov, kot jih je pokasiral na koncu v Športnem parku, ne glede nato, da imajo v Gorici sodeč po ocenah najmanj radi sodnike.

Zakaj? Zato ker je Mariborčanom vsaj še dvakrat pogledal skozi prste, še zlasti ko je šlo za rumene kartone in tako kot Nejc Kajtazović dopustil Milivoju Novakoviću, da se ni zdiral le nad njim, temveč tudi nad tekmecem, ko ga je lopnil s komolcem (res pa ne tako močno). To je v nasprotju s pravili, o katerih toliko slišimo in jih po copy-paste metodi naknadno lepi tudi Zveza nogometnih sodnikov Slovenije, ki je imela katastrofalen teden. Če se imajo čas buniti nad novinarji, ki ocenijo, da je težko zmagati, če daš tri gole, a ti priznajo le enega, bi ga lahko imeli tudi za boljše nastope v javnosti, kot pa to, čemur smo bili priča. Pojasnilo v sporočilu za javnost za tisto situacijo iz derbija ni bilo ne tič ne miš. Nula koma josef. Je bil ofsajd ali ne? ZNSS pač ne reče nič. Ne bodo priznali ne napake ne odgovorjali… Bolje rečeno… Njih se to ne tiče. Da pač še zdaj ne vemo, kaj in kako. Bojazen je, da tega ne vedo niti sodniki. Izjave Milovana Nikolića, ki je lani, dokler je bil v studiu Kanala A, branil čisto vse odločitve sodnikov, zdaj pa je gladko podal subjektivno oceno v časopisju, kažejo, kako rigidna inštitucija je ZNSS. V škodo sebi, najbolj pa igri, ki jo imamo vsi radi – s sodniki vred.

In podobno je v nekaj situacijah ravnal v soboto tudi Skomina, ki je skušal tekmo pospremiti v smeri, v katero se na koncu ni razvila. Maribor pač ni zmogel preobrata, ampak za to pač ne bi potreboval njegove pomoči. Če je to bila kompenzacija za slabo sojenje na derbiju, pa še toliko slabše, da se lahko resno vprašamo, če so sodniki povsem izgubili moralni kompas. Da Goričani najslabše (o)cenijo sodnike, pa po lanski sezoni res ni čudno, ko so jim prepovedali uporabo škarjic ipd, sploh ne preseneča.

Skomina ni sodil slabo, res ne, je pa v ključnih momentih – tako kot Kajtazović v soboto – sprejel izvršno odločitev, ki je dala prednost enemu klubu na škodo drugega. S tako logiko daleč ne bomo prišli, ljudem pa se bo nogomet povsem razumljivo priskutil. ZNSS bo morala nekaj spremeniti v naravi svojega dela in pristopu do javnosti, sodniki pa bodo morali počasi že enkrat stopiti iz piedestala ter priznati napake in za začetek soditi bolje in se temu primerno tudi obnašati. Ponavljamo, zadnje, za kaj gremo vsi skupaj na tekme, so sodniki. Zadnje. Pred njimi je hamburger, pivo, debata in še marsikaj drugega.

Odlike Mirana Srebrniča in njegovih “fajterjev”

Gorica je lani res hitro polagala orožje pred Mariborom. In tudi Olimpijo, vendar je spomladi zadržala državne prvake doma (0:0) in slavila v Ljudskem vrtu (2:3). Daleč se zdaj zdijo, skoraj nedosegljivo daleč, kvalifikacije za obstanek v ligi izpred dveh sezon, ko je Miran Srebrnič prišel reševati klub, ki poleg Celja in Maribora od prve sezone dalje tekmuje (da, tekmuje, ne igra) v prvi ligi.

Čeprav se je moral znajti po odhodu Blessinga Elekeja in sprijazniti s težko poškodbo Amela Džuzdanovića, ki se je povrhu še povrnila, je bila Gorica lani dalj časa prva in je krenila tudi v novo sezono – dva poraza z Maccabijem gor ali dol – zelo prepričljivo. Dovolj, da Terror Boys pridno spodbujajo svoje moštvo še naprej, čeprav Srebrnič rad poudari, da je goriška publika zelo zahtevna in je tokrat z obiskom (le 1.000 gledalcev ali pa še to ne) precej razočarala. Vendarle je to mesto, ki je zbralo štiri državne naslove, le enega manj od Ljubljane.

V Tilnu Nagodetu, Gregorju Sorčanu in Miranu Burgiču ima ekipa ogrodje, ki ga naprej potiska iznajdljivost Rifeta Kapića in učinkovitost Sandija Arčona, tako da je Gorica zasluženo tam, kjer je. Med najboljšimi štirimi. Zanimivo bo videti, če se bo izboljšala njihova forma v gosteh (poraza 1:0 v Krškem in Celju) in kako bo mlado moštvo ohranjalo formo (padec vidimo recimo v teh dneh pri Celju, ki je obetavno začelo), po lanskem hitrem porazu z Muro v pokalu pa si najbrž več obetajo tudi v pokalu. Srebrnič pametno, zadržano in suvereno vodi svoje fante, ki so proti Mariboru pokazali izredno zrelost, potrpežljivost in se niso tako zaleteli, kar kaže, da so se od lani veliko naučili (Jogan, Celcer, Kavčič). Zdaj se znajo “fajtati”, kot je povedal po tekmi Miran Srebrnič. Več kot zasluženo zadovoljen.

14. avgusta 2016
Adijo vsebina, adijo daljinec

Ko se je Mile Jovanović, urednik športnega programa, lani uprl Ljerki Bizilj, direktorici Televizije Slovenije, so bili njegovi argumenti za odstop več kot razumljivi. Glavni je bil pač takšen, kot ga lahko podpre in razume vsak gledalec: krčiti ekipo za olimpijske igre pod minimum v časih vsesplošnega krčenja… Nekje preprosto potegneš mejo. In Jovanović je storil prav. Tudi v imenu gledalcev. Je. Z manj ne moremo, ni prav, ne spodobi se, hvala lepa, ko vas jebe.

Dokler nismo videli, kje je težava Televizije Slovenije pri pripravi prenosov olimpijskih iger iz Ria de Janeira. Priznam, ko sem sam videl nekatere termine ob peturni časovni razliki… Te zvije. Zagotovo ne bo takšen bum in halo kot v Londonu in še zlasti v Sočiju (zima in to), sem pomislil. Posledično takšna, bombastična, ne bo niti gledanost, zakaj bi se potem nekdo napenjal, metal na zobe in zapravljal denar, če pa vsega skupaj na koncu skoraj nihče ne bo videl?

Narobe. Joj, kako narobe. Igre so seveda potegnile že prvi dan, ko je bilo na sporedu cestno kolesarstvo za moške. Tista športna panoga torej, v kateri Tomaž Kovšca in David Črmelj živita, dihata in delata vse za promocijo športa. Top-šit. V nulo! Po Dirki po Franciji še en presežek. Vau! In tam se je samo začelo. Z vsakim dnem so igre tudi iz drugega konca sveta pritegnile tudi k nam. Naši ali ne. Dela. Hej, če so lahko naši starši vstajali sredi noči, ko je bila slika bolj kot ne oranžna, kako ne bi spremljali vsega tega zdaj mi, ko imamo toliko informacij in HD sliko.

Ampak prav to vsak dan znova pokopava Televizijo Slovenija. Koncept, kako izbrati, oplemeniti in najboljše predstaviti vso to količino informacij in dogodkov. Ni kaj, Polona Bertoncelj, Boštjan Ogris, Gregor Peternel, Anže Bašelj na terenu pripravljajo kvalitetne, zanimive in predvsem vsebinske prispevke, ki so »dodana vrednost«, karkoli že naj bi to pomenilo. Ogris je, hej, dobil Novaka Djokovića, preden je Srb izgubil že v prvem krogu. Vrhunsko! Terenci so vredni vsakega evra. So.

Zato četudi bi nacionalka v Rio poslala še koga, kar zadeva komentiranje – še koga razen Andreja Stareta, ki je prav cinično v svojem stilu na zaključku otvoritve zinil svojemu uredniku Mihi Žibratu, češ, kakšna škoda, da ti ne greš, jaz pa bom tam, ko se začne atletika v drugi polovici iger -, bi to bil stran vržen denar. Skozi okno. Kurjenje keša. Ja.

Drzna izjava? Morebiti. Ne rečem, Aleš Potočnik in zlasti Marjan Fortin bi jokala, če bi Tino Trstenjak in Petra Kauzerja pospremila v živo. Bi. Ziher. Sploh Fortin. Pa saj sta dobro opravila svoje delo, kaj dobro, odlično, še posebej Potočnik, ki ga je kot čustvenega nasmejano opisala še Trstenjakova, ko ji je Bašel zelo iznajdljivo v roko potisnil tablico, na njej pa posnetek. Kul? Kul.

Ni torej problemov pri golih prenosih naših športnikov. Prav je, da vidimo čim več, če ne kar vse nastope naših. Prav. Podpišemo. Toda naših športnikov je manj kot v Londonu in bi jih bilo konkretno manj, če se ne bi tja uvrstili še rokometaši (mimogrede, malo nepošteno je, da se pri športnikih šteje tudi člane ekipnih športov, pri medaljah pa se potem zabeleži le kot celota). Zato ostane cel kup programa, ki ga je treba zapolniti. Zdaj, marketing nacionalke je že zdavnaj splezal na kolena in odprl usta, ko gre za športne dogodke in prodajo oglasnega prostora. Naši daljinci, ki so skorajda riknili že med Planico in celotno zimsko skakalno sezono, ko smo tišali oglase in nastavljali glasnost nazaj ob vključitvi prenos, bodo do konca iger obupali. Koliko oglasov, to skorajda ni več normalno. Ubija duh iger, kjer reklam na prizoriščih seveda ni, prav tako ne na majicah.

Če bi od prenafilanega komposta oglasov na koncu kaj imeli športniki, dobro, bi še nekako rekli. Tako pa, kdo ima na koncu kaj od tega? Športni program že ne, glede nato, da imajo vsako leto manjši ali pa uboren proračun, ko grejo drago prodani oglasi v skupno malho. V razvedrilnem programu se prav nič ne zdi, da bi šparali, glede na količino novih (zelo slabo gledanih in še slabše ocenjenih) oddaj.

Ampak kot rečeno, tudi če bi se nacionalka skeširala in poslala številčno ekipo v Rio… Bi bilo samo še slabše. Mile Jovanović razvoju projekta že v štartu očitno ni dal možnosti. Koledar dogodkov, za katere so se odločili, je ne samo slab, ampak shizofren in vanj komajda verjamejo še nekateri člani uredništva, sodeč po njihovih všečkih in ritvitih. Če se čez dan (po našem času) komaj kaj dogaja in so tu pač ekipni športi, še razumemo. Ampak pozno popoldan in zvečer je dogodkov kolikor hočeš. V toliko športih, ki tvorijo nenazadnje glavni duh in pozornost javnosti. Če se Peter Kavčič še muči držati pri življenju pestro gimnastiko, se lahko vprašamo, kje je tu plavanje, kje dvigovanje uteži, kje boks, kje sabljanje, kje rokoborba, kje lokostrelstvo, kje hokej na travi…

Saj vemo, športov je toliko, kanal pa samo en. No, dva, poleg drugega programa televizije še MMC TV. Toda paradni in ključni je vendarle tv in tam dela uredništvo nepopustljive napake. Gotovo so te povezane z manjšim kadrom in vsesplošnim že omenjenim šparanjem. Okej. Ampak to ne more pojasniti ali ublažiti kislega dejstva, da gledalci opozarjajo v komentarjih na MMC, kako gledajo Vasilija Žbogarja na HTV, večerne vrhunce najbolj zanimivega dogajanja pa na ORF. In še in še in še. Nekaj torej nacionalka dela narobe, če v času posnetkov njeni gledalci iščejo bolj zanimive vsebine drugje. Že res, da se vseh gledalcev nikoli ne da zadovoljiti, kar poudari še vsak urednik športnega programa na Kolodvorski, kar samo kaže nato, da je teh, ki jih ne uspejo zadovoljiti, vedno (pre)več.

Bistvo iger, presežke, vrhunce, zanimivosti bi moral opraviti in približati gledalcem studijski del. Že popoldanski, kjer tega dobimo še največ, in še zlasti večerni. Miha Mišič se je izoblikoval v privlačnega, doživetega in samozavestnega voditelja, ki je tukaj zaradi športa, ampak je dovolj sproščen, ne da bi ob tem bil že kičast in turbo komercialen. Podobno velja za Tomaža Hudomalja, ki se je vendarle v zadnjih letih – vsaj za moj okus -bolje dokazal kot komentator (smučanje in celo nogomet). Pa tudi če bi bila oba popolna in Walterja Lipmana, ne bi pomagalo. Koncept je povsem zgrešen, da se najbolj splača še vedno pri vsem gledati tako ali tako obvezna večerna športna poročila po Dnevniku in Slovenski kroniki, kjer dobimo točno vse tisto, česar ne vidimo v studiu, namenjenem olimpijskim igram. Zgodbo Michaela Phelpsa skozi njegovo plavanje in ne skozi rdeče pike na njegovem hrbtu. To. Vidimo neke zanimivosti športnikov, za katere komajda vemo, v kateri disciplini so nastopali in kaj so dosegli. To so elementi, ki niso vredni nacionalke. To ni njeno poslanstvo. Rdeče pike Pheplsa niso. Pika.

Kaj pa dobimo mi? Če smo nekako še razumeli, da je Kanal A želel z opico napovedovalko približati nogometno ligo prvakov mamkam, ki tega pač ne bi spremljali, ali mulariji, ki živi in umre z resničnostnimi šovi… Preden je nato ugotovil, da se niti to ne splača, ker je liga prvakov večji produkt pa če bi nagci vodili studio… Okej. Komercialna televizija. Lahko počne, kar hoče. Njihov denar, njihova stvar. Pri nacionalki je pač drugače. Ni samo njihov denar, s katerim bi lahko delali, kar bi hoteli. Najprej, plaža pač ne sodi v studio nacionalke, kot tudi sir in vino in harmonika niso začasa evropskega fuzbalskega prvenstva v Franciji. Tudi kratke hlače Matica Osovnikarja… Poglejte na druge televizije. So tam v kratkih hlačah? Zleknjeni v stol? Ne.

Športno uredništvo se je zelo »porazvedrilo«. Raje stavi na sceno, na mivko, na sirčke in na tako kostumografijo, ki v primeru Matica Osovnikarja ne meji samo na plažo, temveč že na jebivetrstvo in pomanjkanje spoštovanja do inštituta iger in RTV. Predvidevam, da seveda ni bila Osovnikarjeva ideja, da bo sodeloval v takšnem studiu na takšen način. Prepustil se je nekim tipom in tipicam, ki take ideje pač uspejo prodati.

Kdo ve, kdo je prišel na tak koncept, ki potisne šport, vsebino in vse, zaradi česar sploh gledamo zadevo, nekam daleč v ozadje. Po tem si iger pač ne zapomniš. To ni bistvo ne športa ne televizije. Samo da se smejimo, da lepo zgleda in da ni zahtevno? Adijo pamet. Matic Osovnikar je bil seveda dober atlet, bronast ne evropskem prvenstvu v teku na 100 metrov, ki mu sicer nikoli ni uspelo teči pod desetimi sekundami. Torej bi »moral« zdaj nadoknaditi z javnim nastopanjem. V tem je bil kot športnik zelo dober, ni imel ravno turboego karizme, značilne za šprinterje, imel pa je bel nasmeh in dobro, privlačno zgodbo najhitrejšega zobošiltarja. Zdaj bi pa moralo biti obratno, njegova glavna kvaliteta strokovnega ali kakršnegakoli sodelavca bi morala biti prva stvar, ki bi jo prepoznali. Pa je ne. To je bistvo športnikov-voditeljev. To. Da znajo govoriti, ampak ne da so vedno potisnjeni v vlogo športnikov, ki baje itak ne znajo ničesar povedati – razen to, kakšni so njihovi občutki.

Osovnikar je vidno nepripravljen na olimpijske igre. Da ne bo pomote, športov je toliko, pravil ravno tako, imen nešteto in ni lahko. Vsak od nas bi zmrznil. Ampak Osovnikarja niso pripeljali iz kavča ali ulice v studio, niti tega ne počne zastonj. Zato ne prepriča, ne da mi občutka, da zna našteti pet naših rokometašev, prijem juko ali koliko sekund se pribije za dotik protitočnih vratic. To bi pač moral vedeti, če se je nacionalka odločila zanj. Itak pa o tem ne govori. Nekaj navrže, domala koketira, da potem beremo neokusne komentarje, ki niso prišli sami od sebe, temveč je zanje poskrbel koncept. Če vidimo nasmejanega tipa na plaži, kako vsak večer debatira z nasmejano lepo žensko… To je pač premisa. To je osnovna scena.

Osovnikar ima sicer obratno težavo kot Branko Zupan pri fuzbalu, ki dobro govori, a to slabo pove. Naš atlet pa se samo reži, sedi zleknjen v stol, kot da čaka, da mu bo nekdo prinesel pivo ali limonado. Kar je potem vrglo iz koncepta še Sanjo Modrić.

Če koga, mi je žal Modrićeve. V košarki je z Jako Daneuom že na domačem Eurobasketu harala in postavila nove standarde. Njeno vodenje večernih športnih poročil je vselej na nivoju, višjem od nekaterih njenih sodelavcev. Ja, pomaga, če imaš lep stas, nasmeh in obilo dobre volje, ampak to je le dodatek. Šteje prvo in to je predvsem vsebina, s čimer je Modrićeva nadgradila denimo Saša Jerkovića, ki je dotlej predstavljal pojem studijskega športnega voditelja (ki svoje delo zelo dobro, skrbno in z leti vse bolj vehementno opravlja, da ne bo pomote).

Zdaj pa je v posuto mivko Modrićeva reducirana na – se opravičujem za seksistično opazko že kar vnaprej – svetlolaso bimbo, ki se tam smeji, nekaj govori, Osovnikar ji dobaciva nazaj in to je to. Opomba, poudarek, prošnja: Modrićevi se vidi, da te vloge ne samo, da noče, temveč se z njo komajda spoprijema. Ona to ni. Nepošteno je. Nepravično. Neprofesionalno. Zgrešeno. Dobro novinarko in voditeljico zreducirati na… To. To je približno tako, kot če bi nekdo Manici Janežič Ambrožič rekel, naj na koncu Dnevnika, tako, za mimogrede, še pove, kako se sama loti peke štrudla. Ali Rosviti Pesek, da bi kakšno zažvrgolela, po možnosti s svojim partnerjem. Slovenija od kod lepote tvoje ob kakšni oddaji ob kakšnem državnem prazniku, recimo. Narobe. To je tako narobe, da sem vsaj malo srečen, ker sem odraščal v devetdesetih, ko sem še izvedel več o športih, športnikih, svetu. Morda Andreja Stareta zanaša in ima svoje težave, že, ampak sem izvedel o svetu, o daljnih državah, navadah, dosežkih, zgodovini skozi njegove prenose. In tudi nekoč skozi studijske dele. O športu in ljudeh.

Zdaj ne moremo izvedeti ničesar. Zdaj gledamo. Samo zijamo. Poslušanje je v drugem planu. No… Dokler ni v studio včeraj (sreda) prišla Lucija Polavder. Izšolala je celotno uredništvo, kako se nastopa v javnosti. Ne samo kot dobitnica olimpijske kolajne, kar je v globoko v stol prizemljilo zlasti Osovnikarja, ki je ostal kar besed in je komaj kakšno izustil (v tem oziru bi bil Primož Kozmus nemara boljši gost ali pa vsaj Mitja Petkovšek, ki govori kot navit in to dobro). Polavderjeva je poosebljala olimpijski duh, nam približala občutke judoistke, ki se je borila in verjela in delala z Marjanom Fabjanom. Skratka, povedala in prinesla nam je nekaj več. Nekaj, kar dela in kar si zapomnimo. Vrhunsko!

Ampak bil je le kratek preblisk, kakršni so tudi vsi strokovni sokomentatorji, ki tako obogatijo prenose juda, plavanja, kolesarstva (zato je morebiti doslej manjkal zlasti strokovni sokomentator pri kajaku in kanuju). Seveda so prispevki, kakršno je komentiranje naših (nekdanjih) olimpijcev, dobrodošli. Toda če se je nacionalka že odločila, da bo poslala bivše športnike v komentirnico, bi jim dala celotni posnetek, ne pa nek kolaž, ki ga ne more nihče pri zdravi pameti niti solidno odkomentirati. Spet na pol, na silo, nekaj, kjer šteje samo oblika, za vsebino pa je vsem gladko vseeno. Še dobro, da na dajmo-nekaj-na-hitro-posnet finto ni padel Marcos Tavares, ki je s karizmo pokazal, kako se presežno prilagoditi mediju.

Razumemo, da so olimpijske igre velik zalogaj, toda ne more se TV Slovenija v eni minuti hvaliti z dolgoletnimi izkušnjami, ko jih nato preseneti jadranje in mora ljudstvo iskati alternative, da bi videlo svojega športnika, ki se povrhu bori še očitno za visoke uvrstitve. In enako velja za večerne preglede, ki jih zmorejo denimo na ORF. Enako velja za MMC, ki se nikakor ne znajde niti pri kopiranju preverjenih modelov, da gredo posebne zgodbe, presežki in ikone mimo njih vsaj za en dan in beremo prevode dan, dva kasneje.

Zato nas ni malo takih, ki imamo prižgan radio. Isti javni zavod, le čez cesto so. Ne razumem, zakaj Televizija Slovenija in MMC ne stopita samo čez cesto, na Tavčarjevo, pokukati, kako vse to uspeva Valu 202, ki ima ne samo boljši osnovni koncept in bolj predane, predvsem pa manj če-vam-ne-paše-pa-preklopite kadre, temveč nasploh boljše vzdušje, klimo, pristop. Poslušati Val 202 je balzam za ušesa, takšen balzam, da skorajda vidiš Rio in dogodke. Naj bo to sicer za moj okus preveč pocukran pristop Aleša Smrekarja, osebne zgodbe Anje Hlača Ferjančič ali preverjenih reporterjev Francija Pavšerja, Boštjana Reberšaka in Dareta Ruparja in ekipe. Val 202 je hitrejši od Televizije Slovenija, kar je seveda ena krat ena. Toda hitrejši je s Soundcloud posnetki tudi od MMC-ja, kar je še posebej kočljivo za eno hišo, ki ji pravimo RTV Slovenija. Enako velja za tvite, ki so na Valu 202 svetolobna leta pred televizijci in celo MMC.

Ne verjamem, da bo nacionalka odstopila od zastavljenega koncepta, čeprav se vidi v programu in studijskem delu, da berejo komentarje in se jih zavedajo, kar je počasi korak naprej, saj vidijo, da morda anonimni komentatorji pretiravajo in sikajo in so preveč ostri, vendar to počnejo z razlogom, zakaj si želijo več in bolje. Miha Žibrat mi je v intervjuju rekel, da tovrstnih komentarjev ne upošteva, raje vidi, da sta tu ime in priimek. Se strinjam, ne verjamem pa, da bodo tovrstni komentarji upoštevani ali da bodo imeli efekt. Ni vse slabo, še zdaleč ne, prispevek o konjih, intervju s Tino Trstenjak ali Petrom Kauzerjem… Bodo postali del slovenske (tv/športne) zgodovine, ker so narejeni v nulo in si zaslužijo čestitke.

Si pa čisti šus, hakl, enko zasluži osnovni koncept in studijski del, kjer so si očitno zaželeli pogovor manekenke in dalmatinskega galeba. Škoda, saj bi v bolj vsebinski, manj mivkasti varianti Sanja Modrić in Matic Osovnikar gotovo blestela. Bi. Zato se lahko zaman sprašujemo, zakaj je celo pri olimpijskih igrah, kjer težko stvar zajebeš, še posebej ob uspehih, kakršne ima Slovenija, nacionalka padla še pod nivo komercialne televizije. Nepotrebno, saj se olimpijske igre gleda zaradi športnikov. Delati šov, plažo in cirkus… Tega ne potrebujeta ne TV Slovenija ne olimpijski duh.

11. avgusta 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

Maribor poslal jasno sporočilo: to smo (spet) mi!

Darko Milanič je imel prav. Ne povsem. Ampak je imel. Maribor je bil boljši in bi si zaslužil več. Bi. Zagotovo je imel Milanič tudi prav, da so dosegli povsem regularen gol [tista druga situacija, ko je šel Sallalich]: “Zadetek bi moral obveljati. V pisarni sem si ogledal posnetek akcije in se prepričal. Če ne bi videl posnetka, si ne bi upal komentirati. Pravila so jasna, sodniki pa bodo analizirali. Z mojega položaja je bilo težko videti, kaj se je zgodilo. Razveljavljen zadetek ni vplival toliko, da v nadaljevanju srečanja ne bi mogli več igrati.”

Ta zadnji stavek je morda edini kočljiv. Seveda je nogomet živa stvar, toda ko je hkrati ponovil, da sodniške odločitve niso vplivale na njegove fante – medtem ko je sam po tekmi v pisarni pogledal raje samo eno situacijo, ker je bila že ta dovolj -, je bilo nekaj nestanovitnosti v njegovem razmišljanju. Zakaj Maribor torej ni zmagal? Ker ni imel še kakšne situacije ali ker iz tistih ni (smel) dosegel zadetka?

Kakorkoli že, Maribor je poslal jasno sporočilo. Pa ne samo že s tem, ker je še edini slovenski klub v Evropi, čeprav že to veliko pove. Maribor je tam, kjer je bil oziroma bo kmalu tam, kjer bi rad bil. Ne nujno na vrhu, to bo posledica, ne vzrok. Dal je že sebi občutek, kot da bo kmalu na vrhu, z igro je to pokazal še v ponedeljek. Za to je šlo v prvem letošnjem derbiju. Ne toliko za rezultat – kogarkoli sem vprašal, je napovedal, da bo 0:0, z mano vred -, kot za eno samo ugotovitev: da je Maribor boljši. Ne nujno od Olimpije, zato je morala priti prva tekma in pridejo še tri, temveč da je precej boljši od tega, kar je bil.

Z vsako tekmo se bolje počutijo, ko imajo žogo, kar je uspeh glede na (pre)številne rotacije, ki so tudi tokrat poskrbele, da nihče ni zadel prve enajsterice (niti Vanoli gotovo ne). Še vedno sicer ne vedo točno, kaj točno bi z njo, vsaj ni še tistega avtomatizma, vendar podaja Erika Janže do Milivoja Novakovića je bila točno tisto, kar je (še) manjkalo. V tem kontekstu je bil gol nagrada za smelo, potrpežljivo in premeteno igro hkrati. Borba, ki je lani tako očitno manjkala, je vseprisotna, prav tako kompaktnost in samozaverovanost, da je to vendarle – Maribor. Ki ni tekmec sam sebi. Ne. Gradi lahko na obrambi, če pustimo, da je bil Zajc sam med vijoličastimi pri golu. Marko Šuler in Rodrigo Defendi sta zid. Denis Šme se je izkazal že na štoperju, na desnem bočnem je presežek, Erik Janža je najprej ustavil Denisa Klinarja, nato pa zmogel tisto, kar je še imel Mitja Viler, on pa ne. Podajo. Dras! Marwan Kabha je bil klasičen, odnašal je Matića in ekipo, prepuščal pametno pogled naprej vrhunskemu Aleksu Pihlerju. Odločitev, da premakne Dareta Vršiča na desetko, Sunnyja pa na bok, vse pa za Novakovićem, je presenetila, vendar ne moštva in ne Milaniča.

Delalo je. Sunny ni presežek, še posebej ne na tej pozicij, toda zadano je uresničil. To je napredek Maribora: da trener ne grize nohtov, ali bo sploh šlo. Gre. Le Sintayehu Sallalich še vedno ne najde ravnovesja med tem, kaj lahko ponudi sam in kaj od njega terja taktika. Ko je šel v tisto akcijo, o kateri bomo še doooolgo govorili, je naredil tisto, kar se je od njega upalo in želelo.

Čeravno je igra v nadaljevanju padla, kar je trenutno poleg majhnega števila doseženih zadetkov glavna pomanjkljivost, ki je bila po Domžalah vnovič rezultatska slabost (pri osmih tekmah brez poraza pa še ne razlog za skrb), je Maribor v primerjavi z lansko sezono proti Olimpiji lahko stopil samozavestno in poskrbel, da je aktualni prvak zdaj lovil njih in jim ne več diktiral tempa. Maribor ni čakal na žogo. Nak. Ključno vprašanje, kako bo moštvo doživelo prvi padec, ki slej ko prej vselej pride [pa nismo načrtno negativni], sicer še nima odgovora. Trenutno z razlogom. Po play-offu za evropsko ligo bo slika mariborske jeseni dobila celovito sliko, vendar za zdaj, v tako dolgem nizu brez poraza, so pomisleki in bojazni zatrti. V kali. Ni še gazenje, to ne. Je pa več. In dovolj. Je.

Kaj s Tavaresom in zakaj rotacija deluje?

Seveda ni Marcos Tavares “kriv”, da je Maribor padel in da je Olimpija izenačila. Ni. Jasno je, zakaj ga je Milanič poslal v igro, kar je tudi sam povedal. Da bi nadzoroval igro, žogo, potek. Okej, vendar Tavares nikoli ni imel primarne naloge, da bi pomagal karkoli zadrževati. Tavares je najboljši strelec v zgodovini kluba. Kapetan, ki ga da, ko ga drugi ne. Težava je, najbolj očitno, že lani postala, ko bi ga dali radi drugi, pa nimajo dovolj priložnosti ali prostora. Novakovićev gol, že drugi zapored, kaže, da se je Nova na sistem 4-2-3-1 bolje privadil in skuša izvleči najbolje, kar lahko iz trenutne igre. Ni tako, kot je mislil, da bo. Nič zato. Zdaj mu gre bolje.

Tavares pa ni mogel biti rešitev za Maribor, ki je izgubljal žogo in pogledoval proti semaforju, v upanju, da Kajtazović ne bo odločal o rezultatu. Preprosto ni takšen igralec. Nikoli ni bil, zakaj bi bil potem na, bodimo iskreni, stara leta in na derbiju. Še manj je bil takšna rešitev, nek na hitro morda-pa-spraviš-kaj-skupaj joker Dino Hotić, ki je iz prizme trenutka že izgubil začetni zalet in pričakovanje Ljudskega vrta. Aleksu Pihlerju, denimo, povratek v Maribor počasi in lažje uspeva, z več potrpljenja in predvsem manj pritiska. Primerjava bo precej čez palec, ampak Hotiću se utegne primeriti to, kar se je Maticu Črnicu (in pred njima že Damirju Pekiču ali nazadnje Daliborju Volašu). Milanič s tovrstnimi potezami kaže, da se ne bo podrejal sistemu, ne glede nato, ali so ga njegovi fantje s svojimi individualnimi karakteristikami sposobni udejanjiti. Aleš Mertelj in Denis Šme se prilagajata v obrambi. Sintayehu Sallalich, Gregor Bajde in tudi Hotić niso klasična “krila”, predložki niso njihova močna stran, toda navodila morajo upoštevati. Kakor vejo in znajo. In enako Tavares ni sprednji vezni.

Vprašanje v tem konktekstu je, kdo bo prej popustil, obupal ali prevladal. Da se zna Zlatko Zahović postaviti na stran igralcev, je pokazal v primeru Krunoslava Jurčića. Je pa res, da ima Milanič neizpodbitno avtoriteto. Igralci se dokazujejo njemu – in ne obratno. Dino Hotić sprejema vstope s klopi, Adis Hodžić je potrpežljiv, ravno tako Damjan Bohar in Gregor Bajde. Rotaciji verjamejo vsi, kar rojeva rezultat.

Vanoli ima (samo) rezultat

Ni bilo odveč vprašanje novinarskega kolega, kje je bila Olimpija v prvem polčasu. Ker je ni bilo. Zakaj je pustil Danijela Miškića na klopi, ve le Vanoli. Že res, da je Rok Kronaveter lani navduševal in da je pozdravil poškodbo, toda za derbi več kot očitno še ni bil nared, zagotovo ne od prve minute. Zato je trpela prav sredina zmajev, ki še vedno ne ve točno, kako naj se s sistemom 3-5-2 predvsem brani oziroma preklaplja med napadom in obrambo. Rahlo shizofreno. Seveda je bolje iskati Klinarja kot Kirma, toda oba nista mogla najti niti Velikonje, kaj šele Elekeja, ki ga je pospravil Šuler.

Olimpija je trenutno Miha Zajc ali pa je bila zagotovo na derbiju. Če je bila Vanolijeva taktika čakati in čakati in dočakati padec Maribora, se mu je izšlo, vsekakor pa to ni bila rešitev, kvečjemu izhod v sili, slonenje na upanju. Malo takih priložnosti dopušča Maribor, tokrat jo je in z rezultatom je Olimpija lahko resnično zadovoljna. Se pa ob razveljavljenih golih in takem prvem polčasu nakazuje, da sta Maribor in Olimpija vendarle zamenjala vlogi, če že nista mest na lestvici, je Maribor gotovo zdaj tisti, ki “lažje” igra svoj fuzbal.

Derbi & reprezentanca: kaj bi lahko videl Katanec?

Andraž Kirm je imel, milo rečeno, obupno tekmo. Ne slabo. Obupno. Če bi šlo za uvodno tekmo sezone [ko je pomendral Žigo Kousa], bi še malenkost razumeli. Nismo že takrat, pa vendar. Derbi pa je pokazal, kaj zahteva. Več. Da ne bo pomote, Kirm še zdaleč ni edini. Tudi Velikonja, če morda želi po vzoru Milivoja Novakovića nazaj v reprezentanco, ni zmogel nivoja derbija. Kar pove veliko tako o derbiju kot o nekaterih fantih. Darjan Matić je bil lani več kot kapetan, bil je deus ex machina na sredini, krmar in varovalka. Tokrat je bil izgubljen v času in prostoru, če mu ne bi hodil globoko pomagati Miha Zajc, bi bil zrel za menjavo.

Oba zadetka sta dokaz, da imamo zelo ključno učinkovite nogometaše tudi v našem prvenstvu, pri čemer se od Novakovića to pričakuje, nad Zajcem pa navdušuje. Z glavo je Zajc presenetljivo konstanten, čeprav sam ve, da to ni njegov adut. Zajc je že pred zadetkom, tudi v prvem polčasu, edini poskušal najti pot skozi trden Maribor in se je ob tem skušal še poigravati in je v največji meri – morda poleg asistenta Denisa Klinarja – pokazal, zakaj je bila Olimpija lani prvak.

Marko Šuler najbrž o reprezentanci več ne razmišlja, kar je glede na leta, ki se mu bolj poznajo na napakah, povsem razumljivo, vendar je kljub neusodni napaki proti Aberdeenu vnovič pokazal, zakaj je nekoč bil konstanten v reprezentančni obrambi. Dare Vršič navdušuje na tej poziciji desetki, vendar je za reprezentanco vseeno nekonkurenčen. Vendar, pod črto, derbi je vnovič pokazal, da se v Sloveniji igra konkurenčen nogomet, s katerim smo lahko vsaj zadovoljni, če že ne ponosni in navdušeni. Srečko Katanec žal doslej tega ni znal videti ali ceniti.

Kajtazovića pokopala aroganca (vseh sodnikov)

Pustimo, za trenutek, 33. in 46. minuto. Vem. Težko je za navijače Maribora to pustiti. Ker ko vidiš posnetke… Ni lahko. Ne samo za navijače. In ne samo za mariborski tabor: od piarovca Željka Latina [“Pozdravljeni na novinarski konferenci po tekmi, kjer se je veliko zgodilo in dogajalo, pred 11 tisoč gledalci”] prek Mitje Berdena, vodje varnosti, ki je zatajila ob prodoru navijača na sredino in pri zaščiti sodnikov pri izhodu iz stadiona, do Darka Milaniča [na vprašanje o tem, ali je bila žoga čez črto, “dovolj mi je že ta situacija” o Sallalichovem golu] in Dareta Vršiča [“Počutil sem se, kot da igramo v Stožicah”]. Ni lahko. Ni. Ampak vzemimo, samo za trenutek, drugo situacijo: ko je prekršek storil Dare Vršič nad Miho Zajcem. Trd, taktičen, a tudi nameren. Skočil je Erik Janža, vzkipel in to, Nejc Kajtazović je že povlekel rumeni karton… In nič. Ga je morda želel pokazati Vršiču, pa se je spomnil, da že ima rumenega? Zakaj ga ni potem Janži? Kdo bi bil vedel. Mi že ne.

Zveza nogometnih sodnikov Slovenije je – vsaj če sodim po svojem lanskem poizkusu, da bi opravil intervju z enim od članov sodniške komisije – precej rigidna inštitucija. Novinarjev, tiskovk, intervjujev… Praviloma ne mara, če seveda izvzamemo alfa in omego Vlada Šajna in Damirja Skomino, ki pa se v intervjujih ne ubadata s takimi “malenkostmi”, kot so odločitve v naši ligi, kjer imamo diskrepanco, saj sodniki ne dohajajo višjega tempa igre. Ne. Govorita o evropskih in svetovnih prvenstvih, ligi prvakov in podobno. Zato ne bomo izvedeli, skoraj zagotovo, (za)kaj je Nejc Kajtazović sodil, kot je. Kar je svojevrstna zagata, saj gre, kot radi slišimo, pri sodnikih za “človeški faktor”, ker je nekaj romantike v tem, da imajo sodniki pač svoj kriterij. Lepo in prav, toda bolj malo romantike je, ko mora sodnik sklanjati glavo, ker jih kasira zza svoje odločitve. A kaj, ko se po tekmah obnašajo kot roboti. Ni jih. Svoje oddelajo in zdravo. So kot neka zajebana korporacija. Težava slovenskih sodnikov, ki so v Evropi lahko še tako cenjeni, je njihovo obnašanje doma. Na igrišču. Med igro. Po prekrških. Pri kotih. Pri penalih. Pri menjavah. Že pri segrevanju. Njihov pristop. Njihove debate. Njihov čvek. Njihovo dolgovezenje. Kot da smo vsi tu zaradi – njih. Ne razumejo, da je zadnje, ampak res zadnje, kar ljudi spravi na stadion: sodnik. Slovenski sodniki preveč razlagajo in govorijo. Gofljajo, gobcajo, lopetajo. Ubijajo igro. Ne vsi, ne vedno. Jasno. Skomina je oni dan na tekmi Maribor – Rudar dopustil več moške igre, kar je vijoličastim prišlo prav – še posebej v pripravi za Aberdeen, še Slobodan Krčmarević pa se je strinjal, da tako igra bolje teče.

Kajtazović je v eni od naslednjih situacij stekel stran od igralcev Maribora, ko so se ti na veliko pritoževali. In tvegali karton, en za drugim. Čakal in čakal je, Kajtazović. Vsi so mu nekaj zinili. In zadnji je bleknil Sallalich. Tujec, brez kartona. Sallalich ni ravno najbolj zgovoren tip, tudi glasen ne. Pač… Dekl mu je dvignilo in je pristavil še on. In njemu je nato pokazal Kajtazović karton, čeprav sta denimo z Novakovićem debatirala celo tekmo. Zakaj ravno Sallalichu, ki je zadnji nekaj pristavil? Zakaj nihče prej? Kakšen kriterij je to? Kakšen karakter?

Pristop, domala nadutost, ki izhaja iz vsaj za naš okus previsokih klubom vsiljenim honorarjev, ne vodi nikamor. Ubija pestro igro, ki jo vse raje gojijo slovenski klubi. Nadalje, Slovenija ima štiri mednarodne sodnike [Slavko Vinčič ne more soditi Mariboru, ker pripada lokalni zvezi, čeprav bi tudi o tem kaj lahko rekli v Mariboru… Davor Drečnik in to], trije bi torej lahko sodili: Skomina, Jug, Čeferin. Kajtazović ni sodil še nobene evropske tekme, sodil pa je fantom, ki so igrali na evropskem prvenstvu, v ligi prvakov, evropski ligi, na tujem…

Ko je treba pokazati in upravičiti svoj dobro plačani (res pa tudi težko prigarani) status, slovenski sodniki pogosto vsiljujejo avtoriteto. Jaz sem kralj. Borijo se za… Stil. Ne pravimo, da bi vsi radi bili Skomina. Ne. Bi pa radi imeli… Tisto nekaj. Žele v glavi, izklesano telo, faktor x. Nekaj. Okej. Kul. Naj. Ampak ko pa zagusti – in tokrat je resno zagustilo -, jih ni nikjer. Kvačkajo. Čakajo. Mencajo. Gledajo en drugega. Nimajo prav nobene avtoritete. Vse, na čemer so lažno gradili, se podre v sekundi. Ko je treba povleči karton, ko je publika glasna, ko je čas, da pokažejo “jajca”, prepogosto zmrznejo. In škodijo igri, sebi, športu. Skomina v ta krog ne sodi več, Jug zadnji dve sezoni tudi ne, ker vesta, da je bolje prepričljivo zajebat stvar, kot čakati, žgoljiti in mencati in dati vsem na stadionu občutek, da so se izgubili in da najraje ne bi dosodili ničesar.

Ne vem, ali je bila žoga čez črto, ko je streljal Defendi in sta Kirm & Šeliga izbijala. Videl sem nekaj različnih kadrov… Ne vem. Iskreno. Cel obseg? Hm. Ampak… Sodnik za golom bi to moral vedeti in videti. Tam je bil. Za 215 evrov. Vidi se iz kadra, da je videl. On? Ni videl. Nič. Tema. Je pa stopil ta isti sodnik v polje, ko so Viole imele bakljado v drugem delu in je z zavlačevanjem tvegal, da bi Šeliga ob gol avtu postal tarča ali karkoli. Za to se je odločil sam. Prepričljivo. V bedni situaciji – jebeni gol avt – je gladko stopil v teren s svojim štapom. Avtoriteta. Kao. Pri obeh razveljavljenih golih pa ni bilo sodnikov za obema goloma nikjer. Spodleteli Platinijev poskus, ki sicer ni bil povsem odveč (spomnimo se finala lige prvakov 2015), še bolj poruši sodniško hirearhijo, ki je itak ni. Tehnologija. To rabimo. Ker ja. Ker tem sodnikom ne moremo zaupati. Včasih niso žleht, včasih so, včasih vidijo, včasih ne. Ampak zakaj bi ugibali in si razbijali glave, guglali sodnike, od kod prihajajo, komu radi sodijo ipd? Če se da pa temu ogniti.

Situacija ob golu Sallalicha pa je vnovič pokazala, kako zakomplicirano je pravilo ofsajda. Ne, še zdaleč ni to tisto, o čemer ženske nimajo pojma. Nak. Centimetri so tokrat odločali, žal pa tudi preveč porabljenih sekund, s čimer je celotna sodniška ekipa izgubila tekmo za domačo publiko. Tam je bila težava. Prva in največja. V cincanju. Če bi Maribor še imel avizo, bi šel ta že skozi. Muzike bi bilo konec. Nima ga, kar itak ni pomembno, zgolj poudarek, kako dolgo je trajalo, da se je Kajtazović odločil, da je bil ofsajd. Gol je bil za praktično cel stadion. Posnetki, ki jih mi imamo, sodniki pa ne, so pokazali, da bi gol moral veljati. Milanič je imel prav. Centimetri, za las, ampak ja. Da raje ne pogledamo večkrat, kako je padel Sunny ob “podaji/strelu”. Ampak še večja težava je, da vsi sodniki, vsi trije, stojijo točno tam, kjer so morali. Vsi. Trije. Razlagi sta torej samo dve: ali ne poznajo nogometnih pravil ali pa jih v tem primeru niso želeli poznati.

Saj vemo… Ta derbi bo ostal 1:1, tega se ne da spremeniti. Kjuzo, fertig, gotovo. Bi se pa lahko ZNSS oglasila, predstavila, demonstirala. Aktivno, ne pa skrito in umaknjeno od javnosti, kot da se njih to ne tiče. Ne morejo samo pobrati visokih honorarjev, meni nič, tebi nič, in gremo dalje. Do naslednjega sodnika, ki ga bo delegirala NZS preko palca. Iluzorno je pričakovati, da bi se Kajtazović opravičil, čeprav so v Turčiji in na Švedskem videli tudi že tovrstne primere, ko so sodniki, obkroženi s sodobno tehnologijo, raje priznali in šli z dvignjeno glavo. In tu je problem. Slovenski nogometni sodniki, ki so načitani s power point prezentacijami in na veliko flodrajo o novih smernicah Uefe in poštenosti in športnem duhu, zapuščajo vsa igrišča, tja do zadnje lige, z dvignjeno glavo. Včasih sicer tečejo ali sklanjajo glave. Ampak tem fantom, ki to počnejo (in dekletom), se to očitno splača. Ker za svoje delo – glede na primerljive razmere v klubih, ki jim sodijo, ti pa jih morajo plačati po dogovorjeni tarifi – dobijo zelo lep honorar. Morda na derbiju 545 EUR bruto (sodniki imajo praviloma neto, tako da…) ne zveni bajna vsota. Že na tekmi Radomlje – Aluminij pa je to konkreten znesek, kaj šele po ligah navzdol, da so klubi v tretji ligi že štrajkati, ker niso imeli za nič drugega kot za – sodnike. Ne moremo zahtevati, da so vsi sodniki na ravni Damirja Skomine. Vsi smo ljudje. Dobro. Toda čas je, da človeški postanejo tudi sodniki in njihova zveza. Ker samo tako se bo poskrbelo, da ljudje ne bodo razjarjeni hodili iz stadionov. Z malo manj oholosti in nadutosti, ki je vidimo žal preveč. Nogomet je pri nas napredoval. Sodniki niso. Pika.

9. avgusta 2016