Avtor: admin

Pet ugotovitev: Maribor – Rudar [1:0]

To je Maribor za naslov prvaka

Najprej, nujno. Kakšna tekma! Saj smo gledali popoldan el clasico in Messija in Ronalda. Vse super, vse fajn. Ampak kakšna tekma, kakšno vzdušje, kakšno garanje, koliko vsega. Kompliment ne samo za oba kluba, temveč za celo ligo. No, za vse razen za sodnike. Spet. Ampak o tem malo nižje.

V derbiju z Olimpijo, tistem prvem v Ljudskem vrtu (1:1), so vijoličasti nakazali, da bodo nekako, četudi precej trše, kot bi si morda želeli, preboleli lanski prenos naslova čez Trojane. Neka nova mariborska realnost, kjer ne moreš spomladi cvetet, če se jeseni nisi znal sprijazniti, da kdaj tudi oveniš. Proti Domžalam, ki so do Rudarja letos pokazale največ v Ljudskem vrtu, a potem izgubile, so pokazali karakter. V derbiju v Stožicah pa so dali dokončno vedeti, da jih letos naslov vseeno bolj zanima kot lastni problemi. Da so prioritete spet jasne. Nemajhen dosežek je, da se je Maribor letos bil sposoben hitro sprijazniti, da za Evropo pač nima dovolj.

Po takem tednu in seriji osemnajstih tekem brez poraza in, to je skoraj še večji dosežek, osmih tekmah brez prejetega gola, so si zaslužili poleg proste nedelje še prosti ponedeljek. To jim da Darko Milanič za nagrado, čeprav bo prava, zares prava sobotna tekma v Domžalah. Edino, kar jim najbrž ne da miru, je pogled na lestvico. Naredijo vse, kar znajo in zmorejo, četudi proti Rudarju še zdaleč ne optimalno, pa imajo potem točko prednosti. Ni ravno fajn, ampak Olimpija s tem daje Mariboru ligaški kompliment. Samo zato, ker je letos bolje, ne bo prav nič lažje. Kvečjemu še težje.

Ker prav to, kar je lani uspevalo Olimpiji, letos zmore Maribor. Po »gaženju« Krškega in Kopra (4:0, 4:0) je bil Rudar tekma, podobna tisti proti Domžalam. Toda četa Simona Rožmana je zmogla en polčas, Rudar pa na začudenje skorajda vseh kar celo tekmo. Pravi štikl od kondicije in kombinatorike. Od kod, kje se je vzel takšen Rudar? Imel je več strelov na gol, zadel je vratnico in imel celo minimalno boljšo posest (49:51). Ni čudno, da je bil Darko Milanič tako zadovoljen, še bolj kot po 4:0. Ker ni šlo vse tako, kot so si zamislili. Pozabili so namreč, tako se vsaj zdi, ob iskanju filigrantskih izboljšav v svoji igri na – Rudar. Milanič je v petek omenil, da ti imajo dobre posameznike, toda na vprašanje, kako se bo spopadel z Dominikom Glavino, prvim strelcem lige, Marko Šuler denimo ni mogel povedati nič specifičnega, ker sploh ni bilo časa. No, časa je imel na pretek na tekmi in lahko nato pobožal vratnico, ki je rešila vijoličaste.

Vsi pa bi lahko objeli Jasmina Handanovića, ki je morda spravil skupaj parado sezone, ko je Stjepanu Babiću snedel čisti evrogol. Pa ne samo njemu, Velenjčani nikakor niso našli poti mimo njega, nazadnje Iharoš, ko je Maribor, kar je zgovorno, krčevito branil 1:0. Milanič ni zaman poudaril, da Handanović odlično trenira in da ima odličnega trenerja (Mitja Pirih), Branko Čavić, tokratni trener Rudarja, pa je celo poprosil, če Handanović naslednjič ne bi branil. In čeprav ni šlo brez sodnikov, je bila to tekma, ki je vnovič, še enkrat več, dokazala, da imamo ne samo kvaliteten fuzbal, ampak tudi zelo dober. Tudi takrat, ko ni veliko golov. Da, to je bila tekma, ki jo je bilo tudi v mrazu vredno videti v živo.

Odraščanje Luke Zahovića

Darko Milanič je uporabil kar primerno besedo, ko je spregovoril o Luki Zahoviću. Odrašča. Kaj točno je, ko gre za njegovo igro, ki kaže predvsem željo po doseganju zadetkov, kar lahko včasih deluje osamljeno, da ne zapišemo prepotentno, ampak doslej še vselej uspešno, s tem mislil, sicer ne vemo, lahko pa pristavimo, da zrelo pristopa k svojim predstavam. Ko je namreč v drugem polčasu izgubil duel ob črti ob fizično močnejšem branilcu, se je vnovič pokazalo, da nikoli ne bo igralec za duele, driblinge in bolj celostno igro. Nič hudega. Vprašanje je sicer tudi, kdaj bo (spet) zadel izven kazenskega prostora (ali vsaj dlje od desetih metrov), toda odgovorov nima prav nobenega smisla iskati. Vsaj ne v tem trenutku, ko je Luka Zahović zabil svoj osmi gol in, kar je še bolje za moštvo, še četrtič zapored. Drugi strelec lige z jasno ambicijo. Da postane prvi.

Morda je prav teža priimka in pričakovanj in tudi njegove delno podedovane karizme tisto, kar mu omogoča takšno igro. Da kri ni voda je sprejel prej kot vsi okrog na njega, in na način, kot nihče ne bi pričakoval. Igra svoj špil in se predvsem ne obremenjuje praktično z ničemer. Niti z dejstvom, da je v Ljudskem vrtu kot posojeni igralec, kar se je pozabilo denimo ob odhodu Gregorja Bajdeta in v trenutkih, ko očitno Milanič potihem upa, da bo Zahović nekako pač le morda zabil in odločil. Luka je rešitev, četudi posojena. Čez Radana je frcnil žogo, jo spodkopal, po podaji svojega dobrega prijatelja Dina Hotića, ki ima prav tako specifično mariborsko zgodbo in ga kljub asistenci Milanič opominja, da je izgubil mesto v prvi enajsterici z opombo, da je vse na koncu odvisno od njega. Kot to kaže denimo Zahović. Iz drobtinic je naredil potico. Hotić je iz potice naredil drobtinice. Oboje pa je mariborski publiki šlo dobro v tek.

Čeprav je dovolj razlogov, da Luka Zahović naj ne bi bil rešitev, vsaj ne odločilna, se izkazuje prav za to. Rad kombinira, išče globino in ponuja nekaj, česar niti Milivoje Novaković ne more, kajti Zahović zicerjev praviloma ne zapravlja. Ko so Velenjčani onemogočili Dareta Vršiča, je stopil na sceno, ko so ga vsi najbolj potrebovali. Čeprav je še v sredo odšepal iz igrišča. Luka Zahović, skratka, odrašča in se sprejema takšnega, kakršen pač je. Zabija. Morda bo prišel dan, ko bomo na novo odrasli tudi ostali, ki očitno še vedno pričakujemo, da bo postal drugačni profil napadalca. Ne da bo postal ata, to ne. Ampak da bo postal… Hm, saj res, kaj že? Frankenstein, kakršnih ni bilo tako malo pod težo pričakovanj, na silo skupaj sestavljenih? In saj… Zakaj bi bil Luka Zahović drugačen? Je drugi strelec lige.

Globina kadra ima dva standarda

Kljub napornemu ritmu treh resda domačih tekem v tednu dni in septembrski izkušnji, ko je Maribor z remijem v Velenju uvidel, da ne moreš kopipejstat sicer uspešnega modela iz dveh tekem (Krško, Koper), Darko Milanič svoje enajsterice ni spreminjal. Morda zato, ker je zgodaj jeseni ugotovil, da rotacije niso nujno najboljša poteza, kar je opozorila tudi tekma z Radomljami v Domžalah.

Ampak vseeno še vedno veljajo dvojni standardi, ko gre za globino kadra. Aleksander Rajčević je dobil ob poškodbi Rodriga Defendija, ki ga bodo vijoličasti krvavo potrebovali proti Domžalam, še drugih 90 minut in vnovič bojazljivo izbijal ter imel težave, ki kažejo, da je dvojna odsotnost dejansko pustila dolgoročne posledice. Pohvalno je, da strokovni štab verjame v fante na dolgi rok, toda v preteklosti se je vztrajnost zamenjevalo za trmo, ta pa ni prinesla rezultatov. Psihofizika, vse to imenuje Milanič. Razmišljal je o utrujenosti, pa o rošadah, ki bi vnovič vsebovale preformacije v obrambi (Šme na štoperja, kjer bi ga mnogi raje videli, Mertelj pa na desni bok, kjer se ga zdi škoda).

Na koncu se za to ni odločil in tokrat ga to ni pokopalo. Nasploh Mariboru uspevajo tekme, kakršne mu lani nikakor niso. Ali rešuje vratnica ali pa, kot že zapisano, Handanović. Toda brez Defendija je imel Marko Šuler toliko hišnih opravil, da se je zazdelo, da vsega ne bo uspel pospraviti (kot je Maryja na koncu v srditi borbi, ki je spominjala na rokoborbo).

Kar se na tem mestu sprašujemo, je globina celotnega mariborskega kadra z mladinsko in b ekipo vred. Milanič je na klop postavil Sandija Ogrinca, talentiranega poba, ki je navdušil proti Celticu v pripravah. To vsekakor ni bila priložnost zanj, ker je bila pretežka, klasična prvoligaška tekma, ki terja izkušnje, ampak vseeno nas zanima, kdaj bodo potem prišle prave priložnosti. Če bo Olimpija tako stiskala vijoličaste, priložnosti ne bodo prišle, povrhu bomo videli še dva derbija v pokalu.

Tako (zlasti) zimske kot poletne pripravljalne tekme edine/zadnje dajejo priložnost mlajšim in tistim z manjšo minutažo, vendar ti prihajajo v igro šele ko se res že muhe žre. Pa ne pravimo, da je strokovni štab hudič. Sploh ne. Poškodbe (Bohar, Palčič, Defendi, Novaković) so res hudičeva situacija, vendar že situacija v vratih kaže, da vijoličasti včasih verjamejo, da se najslabše ne more zgoditi. Letos se za zdaj res še ni, bodo pa slej ko prej padla zelo konkretna in trda vprašanja, kakšen smisel je v podiranju rekordov na klopi za Mitjo Vilerja, vztrajanje pri Dejanu Mezgi, ki šele na klopi pove, da ga nekaj boli, na igrišču pa v najboljšem primeru le spomni, kakšen igralec je nekoč že bil… Maribor ima širok kader, dovolj za vse tri menjave, pri čemer tista z Merteljem v 89. minuti bolj malo šteje. Spomladi bo tekem resda manj, a utegnejo biti toliko bolj odločilne in takrat bodo vijoličasti potrebovali tudi čim širši kader. V tem oziru se kljub na oko slabši igri zdi, da Luka Elsner lažje izbira.

Tudi Glažar ima težavo v pristopu

Ne vemo točno, katera minuta je bila, ko je Denis Šme izvajal avt. Ni pomembo. Bil je nepomemben avt. Na svoji polovici, skratka, res nič posebnega. Avt kot avt. Met, pač. Ker je Šme dalj časa iskal prostega soigralca, je šel »mic po mic« ob črti, ravno pred klopjo Rudarja. Klop je vstala, protestirala. In Roman Glažar je ustregel ter dosodil avt za Rudar. Iz njega ni bilo prav tako nič posebnega, toda bila je še ena tistih situacij, kjer slovenski sodniki pogrnejo. Iz povsem absurdne situacije naštancajo napetost, kjer je nima smisla niti pomena delati. Ni bil problem, da je Glažar dosodil avt Rudarju. Po pravilih? Absolutno. Ampak njegov slog (pa pustimo, da je slog stvar okusa, o teh pa se razpravlja za šankom) je bil tisti, ki je dal na podlagi videnih izkušenj slutiti, kaj bo. Neka težka situcija, ko bo zagustilo, sodnikov pa nikjer.

Glažar je namreč suvereno, avtoritativno in skoraj avtokratsko dal vedeti, da je on glavni na igrišču. Kar po svoje seveda je. Toda kaj, ko pride do resnih, pomembnih, odločilnih situacij? Kar štiri so se mu namreč zgodile tokrat, štiri težke situacije. Dela ni bilo malo. Zato se sprašujemo, kje najde gospod Glažar (in njemu podobni) čas za nepomembne mete iz avta? Kar ni tako nepomembno vprašanje. Res ni. Ker potem sodnike kar posrka, ko resno »zagusti«. Ni čudno, da se je Velenjčanom – z Davidom Kašnikom na čelu – snelo, ko je padel John Mary ob Marku Šulerju. Zakaj? Ker je Glažar tako nepomemben v vsej svoji pomembnosti. Odmahnil je. Ni penala. Okej, ampak kaj ko so igralci stekli k njemu? Se je umaknil, če bi lahko, bi se skril ali spakiral, pobral honorar in odšel ne da bi komu rekel adijo. Takšen občutek je pač dal in to je tisto, kar zamerimo slovenskim sodnikom. Vsi smo zmotljivi, seveda. Je bil penal tam, ko je Erik Janža stegnil nogo ali ko je padel Luka Zahović? Njihova presoja, je prepustil Čavić. Sodniki so svoj svet, nikoli ne bomo izvedeli, živijo svoje dobro plačane sanje.

Vendar ZNSS in NZS si ne delata absolutno nobene usluge, ko delegirajo sodnike, ki so doma 20 ali 30 kilometrov od stadiona, kjer nato sodijo. Seveda gospod Glažar, ki domuje v Hajdini, spada pod MNZ Ptuj – kot spada Nejc Kajtazović pod MNZ Kranj -, vendar bi v bodoče v izogib spornih situacij in komentarjev, kot je bil tisti Mateja Oražma iz NK Domžale, da imamo ligo dveh hitrosti, lahko vendarle dvakrat premislili, ko delegirajo sodnike. Na koncu ni pomembno, od kod je sodnik, temveč da je dober sodnik, kot mi je rekel novinarski kolega. Drži. Romana Glažarja je, če boste vprašali off the record Velenjčane (on the record je Branko Čavić rekel, da sodniki pač opravljajo svoje delo, off the record pa povedal v bistvu dober vic), pustil nemara na cedilu ravno njegov stil. Naučeno avtoritativen.

Puljenje za dres, čeprav raje v gosteh

Velenjčanom, tistim, ki resno stiskajo pesti za Rudar, gotovo ni bilo lahko gledati, kako so Ljubljančani prav pri njih doživeli enega najlepših trenutkov. Zato, ker jih oni že dolgo niso. Klub, ki je največkrat zmagal v slovenski drugi ligi in je osvojil slovenski pokal, je zelo specifičen (saj, kateri pa ni). V tem trenutku zato, ker še vlečemo črto pod zgodbo novih lastnikov, ki se z dvodnevnim prihodom Milovana Rajevca niso ravno izkazali.

Ko so se odločili za menjavo v nizu treh tekem in dva kroga pred (pre)dolgim zimskim premorom, so pokazali še eno revolveraško potezo. Slobodan Krčmarević ni imel slabih rezultatov, imel je celo nekaj odmevnejših (zmaga v Stožicah in remi doma tako z Mariborom kot Olimpijo), vendar je gojil bolj kompaktni nogomet. Čeprav so bili še krog prej na petem mestu (lani so končali na sedmem, sezono prej pa na šestem, ko Jernej Javornik ni uspel ponoviti tretjega mesta iz 2013/14), je moral Krčmarević mesto prepustiti svojemu pomočniku Branku Čaviću. Ta sicer pravi, da velikih konceptualnih razlik med njima ni, toda predstava Rudarja je bila navdušujoča, če že ni bila rezultatsko uspešna. Mi smo sicer take predstave prej pričakovali od Celja, vendar je Rudar tisti, ki uspe vnovčiti izkušnje (Babić, Kašnik, Trifković), zdaj pa upa še na mladost.

Nekaj je bodo morda našli v fantih, ki so prišli z dvema, tremi avtobusi v Maribor na gostovanje. Niso edini, nemalokrat Ljudski vrt obiščejo otroci, ki so nad stadionom in vzdušjem razumljivo navdušeni. Toda pri njih je bila razlika ta, da niso želeli čimprej na hamburger, se lovili po tribunah ali gledali v telefone. Ne. Navijali so, skupno, stiskali pesti. In dobili veliko nagrado v Johnu Maryju (zakaj ima ta na dresu priimek, napisan z e, nam sicer ni jasno), ki po Blessingu Elekeju, ko je ta še igral za Gorico, kaže, da lahko tujec, ki je seveda samo mimobežni prišlek na dolgi rok, tudi začasni junak. Skandirali so njegovo ime, prišel je in odvrgel svoj dres. »Ah, samo spodnjo majico, tisto pod dresom ti je dal,« so fantje premerjali majico ob srečnežu.

Ampak dejstvo, da so mu bili na poti iz stadiona, kjer so očetje ponosno razlagali sinomov, da je to Rudar, kakršnega so že gledali, favš, pove ogromno o velenjski specifiki. Da se pulijo za dres Johna Maryja, hkrati pa Čavić razlaga, da raje igrajo v gosteh, ker je velenjska publika zelo specifična (podobno vam bo povedal o novogoriški tudi Miran Srebrnič). Novi lastniki so vložili precej tudi v klubski marketing. Njihov facebook profil je med pestrejšimi v državi, s twitter profilom upravljajo vsekakor bolje kot denimo Maribor, igralce vpeljujejo v lokalno okolje, kjer so sicer ponosni na rokomet in gradijo novo skakalnico.

Z nekaj potrpljenja in bolj »domžalskim« modelom bi lahko na tej soboti dejansko gradili prihodnost, o kateri vsi ponavadi govorijo, zlorabljajo besedno zvezo »na dolgi rok«, potem pa menjujejo trenerje, ekipo, interese. Vsekakor je Rudar poskrbel za eno najlepših izkušenj v jesenskem delu sezone. Še kdaj.

4. decembra 2016
Sedeminsedemdesetič!

»Po sedmih letih, kar igramo to predstavo, in sedeminsedemdesetih odigranih predstavah…« Jap, tako je pred nami razgaljen stal Branko Jordan. Razlagal je na boli te briga. Še sedeminsedemdesetič je v eni roki držal zdravniško haljo, najbolj hvaležen material za kritiko te dni (#stavka), v drugi pa vodič za London, še en hvaležen material za kritiko te dni (#brexit). In je listal in listal, da se ta predstava dogaja tam, gori v Londonu, ne pa v Mariboru. Na faci je imel pa tisti nagajivi nasmešek. Ja, tisti prismuknjeno pritišnjen nasmešek. Bebavo prikupen. Bingljal mu je one, ampak še bolj je bingljal njegov trenutek popolnega užitka. Saj veste, ko Cristiano Ronaldo po golu skoči, napne mišice in iztegne roke. E, taki je bil Jordan. Tako na polno je užival, gol, od blizu. Videl sem ga nagega na odru drugič v dveh tednih in dvakrat je pokazal, kakšen efekt je, če se slečeš. Kaj s tem sporočaš. V Ich Kann Nicht Anders in Od blizu je striptiz časa, v katerem živimo. Pornhub časa.

»Igrajte vloge, vredne vaših življenj,« nas je v leto 2017 napotila Eva Kraš, ki se je polagoma razprostrla pred nami kot slastna prva vratca na adventnem koledarju. In čeravno so bile njene besede sladkobne, kot so čokoladice v adventnem koledarju, so resnično delale. To ni bil veseli december cuker. Pomislil si, med tretjim od štirih tajmavtov v tej igri vlog, ko smo v bistvu nekateri žal videli tudi sebe v četverici likov, da ima igralka res prav. Če že glumimo, potem glumimo vsaj nekaj dobrega, nas vrednega, ne? Itak!

»Vedno mi gre na živce, ko gre igralec med gledalce…« se je med nami v elegantnem kurbiš plašču sprehajala Nataša Matjašec Rošker. Lagano si je tudi ona prižgala čik. Pravi čik. In vprašala prvo bejbo na zicu, med katerimi se je sprehajala (predstava Od blizu je postavljena tako, da je publika na enakomerno ločenih sedežih »na sredini« igralci pa »za njimi«), kako se kaj ima. »Super, pa ti?« jo je sproščena mlada obiskovalka gladko tikala nazaj. Kako neverjetno kul. Jap. Tikala jo je. Da nekdo tika igralko, kar tako. Bomba! Igralka je prva, ki ima v predstavi monolog in čeravno je njeno prebijanje četrtega zidu in sprehod med gledalci morda še najbolj(e) odigran, niti ni toliko stvaren, te je njeno izgovarjanje »Busanci« in ne »Bosanci« in razlaganje, kako si je samo režiser Dino Mustafić lahko zamislil kaj takega, ker »so se v Bosni štiri leti streljali kot zajci«, povsem podrlo. Na tisti točki: adijo notranje ravnovesje, dobrodošla razrvanost. Nekateri smo se skušali smejati in skriti zadrego nad besedami, ki so zarezale v kosti. Roškerjeva je pa lepo čikcala in glumila najbolj okusno gljivo.

Foto: Damjan Švarc

»Zdaj vam bom povedal en vic, ker je že 1. december, dan boja proti aidsu… Ampak je res res res črn…« pa je svoj monolog zgradil Matevž Biber. In ja, preden vprašate, vic je bil res res res črn. Taki. Črnuharski narobe. In ne, ne bom vam ga pretipkal, ker to ni fer, saj bi se s tem izgubil čar unikatnosti momentov v tej predstavi. Ki jo je itak videlo, kolikor sem preračunal preko prsta (in preračunal ziher zelo narobe), vsaj 3.500 ljudi, kar je za gledališko predstavo na Malem (najmanjšem) odru ekvivalent broadwayskega/west end hit muzikala. No, ker je bil Biber drugi na vrsti, smo tisti, ki smo šli očitno med zadnjimi gledati Od blizu v SNG Maribor, dokončno pogruntali, da je ta del improviziran in, kar je še bolje, totalno improviziran, prilagojen času, postavljen v tajmlajn, kot časovnici rečemo danes. In ja, Biberjev vic je bil okrutno kvaliteten. Zgolj vic, ampak pravi vic za taki šov.

O predstavi Od blizu sem slišal v minulih sedmih letih… No, praktično vse. Predvsem to, da je to predstava, ki bi jo že bil moral videti. In predstava, za katero bi bilo pa vseeno morda bolje, da je ne bi, ker bi morda videl napačne poante v filmu. Ker ja. Če vidiš predstavo malo narobe, jo vidiš zelo narobe, čeravno je seveda interpretacija vselej prepuščena vsakemu gledalcu posebej. Ker sem vedel, da s(m)o gledalci postavljeni na sredino – ne pa tudi, da smo tako ločeni, mislil sem, da bodo posamezne mizice, kjer bodo ljudje družno čičali, pač, zgrupirani, jaz pa nekje tam v kotu.

Ker v gledališče skoraj res nihče ne hodi več sam (še bejba, ki me je oni dan zgrabila za jajca, ko sem jo pospremil vljudno do avta, je prišla z nekim modelom), sem se ga v preteklosti ogibal, še zlasti Malega odra, ker hostesa vedno čaka do zadnjega, da odpre vrata in potem tam čoriš in se gledaš v špegl in vsaj mene takrat ornk zagrabi tesnoba. Itak imam pa mini obsesivno-kompulzivno motnjo, pa ne želim delati gužve in pridem vedno vsaj 10 minut prehitro, pa je potem glih tak’ gužva na garderobi in vedno neka gospa (tudi včeraj) tišči vame torbico ali toaleto ali karkoli že in me potem vedno skoraj ima, da bi se obrnil in spakiral domov. In bila bi gromozanska škoda. Zame seveda.

Morda pa vse to počnem namenoma, saj ne vem. Cincam in droljam. Razlaga bi bila lahko namreč ta, da ko se predstava potem začne, padeš noter, je tišina in se zgodi čudo. Morda pa res. Ampak kakorkoli že, vedoč, da gre za posebno sediščenje publike, sem se odločil, da bom med predstavo ogledoval tudi prišleke, kolege gledalce. Ne toliko kvantitativno (vsaj tri četrtine je bilo ženskega spola, je bila pa publika povečini precej mlajša oziroma ne vem, če sem videl eno sivo glavo ali glavo brez las) kot kvalitativno. Ker sem izbral diagonalo od vrat in skorajda skrajni kot za svoj sedež, sem za hrbet in ob sebe dobil druščino skoraj zamudnih kolegic, ki so očitno imele »girls night out«, pa ne mislim toliko zlovešče na Seks v mestu ali kaj takega. Sploh ne.

Foto: Damjan Švarc

Ena za mojim hrbtom – kar je itak relativno, saj se na stolu vrtiš, in ne veš več, kaj je spredaj in kaj zadaj, totalni prostorski razvrat, primeren tematiki predstave – je bila še posebej dober material za predstavo, saj jo je povsem vpila, se režala na glas in tu in tam celo kaj žlahtnega, mastnega ali pronicljivega pripomnila. Primer? Ko je Dan (Biber) vprašal Anne (Matjašec Rošker), če je tudi ona kdaj hlinila orgazem, ko sta fukala, in je Anne naredila tisto najbolj slabo zagano faco, se je ta bejba hrkajoče zasmejala skozi nos z angleškim dovtipom: »Awkward!« To je to! To in tisto tikanje!

Pa saj ni samo to naredilo žura. Publika se je, resda ne vsi, rada vrtela na tistih stolčkih. Glavna funkcija teh, kot si jo razlagam sam, je njihova simetričnost, trigonometrija, geometričnost in to. Kaj želim naklofat? Da je razdalja med stoli enaka in da so stoli fiksno nasvedrani v tla. Zakaj je to kul in zakaj tako dela? Ker te oddalji od tistega, s katerim si prišel v gledališču, in na enako razdaljo približa do popolnega tujca. Kar je, ugibam, malo »awkward« za srečne, sveže zaljubljene ali neločljive pare, ki se čakajo pred vrati za hajzl, in fenomenalno za vse ostale, ki se počutijo osamljeni, odrinjeni ali pozabljeni. V bistvu pa je ita za vse. Morda tudi zato, ker je tako prekleto podobno šoli. Ker gre tudi za to v predstavi Od blizu. Za šolanje, za lekcijo intime.

Ker tole ni klasična recenzija (teh najdete kar nekaj na spletu in zlasti v arhivih), že zato, ker itak ne bi imelo klasičnega recenzentskega smisla več (predstava je pobrala kar nekaj nagrad), se boste vprašali, čemu potem tekst. Izi rizibizi. Zato, ker me je zanimalo, kako je, če greš med zadnjimi gledati prepoznavno predstavo, ki te že z plakatom pred SNG-jem gunca in heca za obisk. Vrhunski plakat, bajdevej. Zato, ker me je mučilo, kako bo reagiralo ljudstvo. In zato, ker pač firbec, kako je, ko nekdo sedem let preigrava en tak hit.

Če sem dobro slišal, je noter glasba Radiohead ali pa vsaj Thoma Yorkea. Tistega frontmana, za katerega je Noel Gallagher iz Oasis (kdo pa drugi…) naslinil toliko mega citatov (»Če bi se Thom Yorke posral v žarnico, bi to dobilo oceno 9/10«). Zakaj, od kod zdaj jemljem to? Yorke je znan po tem, da skoraj nikoli ne zaigra štikla Creep, po katerem bo, jebiga, velika večina ljudi prepoznala Radiohead. In ja, tudi Kurt Cobain je gladko prečrtal Smells Like Teen Spirit iz setliste. Ne, tudi v Tivoliju Nirvana tega štikla ni zaigrala. Kar na eni točki razumeš., čeprav po drugi… To je rock’n’roll, to folk hoče, daj folku kaj hoče. Če ne, izvoli na koncert Boba Dylana, pa probaj iz tistega, kar dobiš, nekje ven poiskat All Along the Watchtower, kot smo to nekaterili storili v Tivoliju leta 2010.

Foto: Damjan Švarc

Ker sem gledališki analfabet aka žgoljo, bo sledeče zvenelo naivno poceni in nemara nerazumljivo. Toda igra četverice je bila tako prepričljiva in »stvarna«, da se je Kraševi dejansko tresla ustnica, da je Roškerjeva dobesedno stiskala skupaj prste na nogi, da je Jordan grobo brcnil štiklo in da se je Biber skoraj narobe nazaj oblekel. Tako se je vsaj meni zdelo. Tako neverjetno prepričljivo in zagnano in dodelano. Zato sem se spomnil tudi na Noela Gallagherja, ko je avgusta v zagrebški Tvornici prepustil nam, publiki odpeti refren Don’t Look Back in Anger. In spomnil sem se, kako je bil ganjen, ko se mu je to zgodilo v Buenos Airesu. E, to. Tako ganjeni so bili tudi vsi štirje igralci. Uživali so drug v drugem. V hudem, udrihajočem dialogu Kraševe in Biberja je Kraševa mežikala in gledala Biberja tako zaprepadeno v oči, da je to bil čisti presežek igre, dialoge, človeške vrste. In zdaj: najbrž je kaj takega možno samo po sedmih letih? Najbrž res. Takšno zaupanje, da te nekdo porine v gips steno, kot je Jordan porinil Roškerjevo, da je njena glava skoraj luknjo naredila v steni. Da ne omenjam menjavanja na plesu stolov, ki je mejilo že na kombinacijo Šunda in kaj-pa-vem kakega filmskega počasnega posnetka. Ker ob glasbi je njihova predstava še vedno boljša od filma Closer, pa že tisto ni bilo švoh. Klišejsko, kot je že pred sedmimi leti zapisala Petra Vidali v Večeru.

Od blizu v takšni dramaturgiji in režiji in igri in vsem pravzaprav (morali bi videti četverico tehnikov, kako usklajeno jim je v kabini žarel obraz in kako so tudi oni garali za mišpultom) ni čudno, da je tole za SNG Maribor nekaj podobnega, kar je za rock muziko Sweet Child O’Mine. Ne vem, od kod se jemljejo rock primerjave, a ta je res dobra, ker je Sweet Child O’ Mine, gigahit Guns N’ Roses nastal tako, da je Slash oponašal »cirkus« oziroma policijsko sireno, Axl Rose je rekel, naj še malo podaljša, Izzy Stradlin je nastavil akorde, Duff McKagan in Steven Adler pa ritem. In ko je nastal še tekst o Erin Evelyn, takratni punci Axla Rosea, s katero si ne bi mogla biti bolj različna (on poreden rocker, ona pridna puba uspešnega očeta), je nastal hit, ki ga vsi poznamo še danes. In nekaj takega sem videl v Od blizu. Kjer so presežki v skrajnostih. Kjer nikoli ne najdeš niti miru, kaj šele sreče. Ali kot piše opis SNG, ki itak najboljše povzame:

Od blizu (1997) je sodobna duhovito-inteligentna igra o intimnih odnosih, o spolnem ljubosumju, sodobnem egocentrizmu, iskanju partnerja in “večne sreče”, ljubezenskih zmagah in porazih … Štirje protagonisti (striptizeta Alice, pisatelj Dan, zdravnik Larry in fotografinja Anna) se zapletajo v ljubezenske zgodbe, kjer ne manjka ljubosumja, maščevanja, moških kapric, ženske muhavosti, seksa in laži. Od blizu, ena najuspešnejših dram na temo razmerij, postane križišče štirih tragikomičnih zgodb, ki so predstavljene kot duhovit, neustavljivo privlačen, romantičen, resničen in silno nevaren dokument o sodobnih partnerskih odnosih.

Spremljal sem, kot rečeno, obraze v publiki. Ženske, v večini, so sicer predstavo itak bolje kupile. Nek gospod je imel namreč ta peh, da je želel šparati še zic za neko gospo, pa je malo dlje gruntal, da itak nima smisla, kje sediš, ker si prepuščen na (ne)varno razdaljo. Mlajša dekleta, prgišče njih, so imela skoraj odprta usta, ker so se očitno prepoznale v debatah o seksu, o lažeh, o manipulaciji. Morda pa je to le moja moška percepija, »mansplaining«, kot temu rečejo zdaj Američani.

Foto: Damjan Švarc

Zdi se pa mi, da je ta predstava ne samo povedala več o nas samih, temveč nam to pokazala v obliki niti ne več špegla, temveč okna, skozi katerega bi bilo nemara dobro skočiti, preden je prepozno. Vsaj zase lahko to rečem, saj sem videl skoraj HD počasni posnetek nekaterih ne najbolj uspelih trenutkov v mojem življenju. Tam me je predstava skrušila na drobtinice. Čeprav me simbol obrezovanja skorje pri sendvičih ne nagovarja (kdo te nima rad skorje?!), je pač kaj drugega ali, v mojem primeru, da je bilo vse narobe z mano, z lastno manjvrednostjo in občutkom nemoči, ki potem rezultira v eksplozijo nabranih neizževitih čustev. Zato sem se proti koncu, ko se igralci premikajo nazaj v svojo osnovno pozicijo – poteza, ki sem jo zdaj še tretjič zapored pokasiral na manjših odrih -, obrnil stran, tja, vstran, kamor sta mimobežno zrla Dan in Anna. Ne ker bi mi bilo nerodno, temveč ker sem moral kar ornk razmisliti, kako in kaj. Kako je možno, da so oni sedem let igrali nekaj, kar se je meni dogajalo vsaj nekaj let. Predstava je že bila tam, kjer še jaz nisem bil.

Neke vrste darvinistična intima, tako večplastno zgrajena, postavljena, zrežirana in odigrana, da te lahko vrtajoče trofi točno tam, kjer misliš, da te ne bo trofilo nič več. Ampak tokrat ne na zlovešče nesramen način, temveč tako, da veš ali pa vsaj misliš da veš, kaj boš storil v bodoče. Ni to noro dobro? Da lahko gledaš sebe, svoje napake, svoje katastrofa moment – pa ni nobenih posledic? Voajerizem norosti, gotovo, kajpak. Seveda me je na drugi strani postalo strah, ko sem premerjal tri zelo brhke gledalke, kako so uživale v nemoči ženskih likov, ki pa da so sicer, če nič drugega, vsaj malo močnejše od moških, ker sta oba lika itak huda vozeka. »Krščanska dekleta fukajo iz občutka krivde,« je bil štos, ki se jim je še posebej dopadel, dovolj za glasen, niti najmanj sramežljiv krohot. Takrat te vseeno malo strah postane, ker nikoli ne veš, kdaj se bo tebi zaradi nedosegljivosti ali krivde naslednjič tako odpeljalo.

Da je predstava Od blizu po sedmih letih še vedno takšen hit, da so ostali le še štirje prazni stoli (in nekaj malega tudi na severni tribuni, kot jo je označil Jordan), je hkrati genialno in skoraj pogubno. Zakaj je tako mamljivo gledati razkosanje intime, holokavst samoponosa in oprijemljive klišejskosti? Nimam pojma. Morda ker je predstava dovolj minimalistična – filma se bežno spomnim, vem samo, da je bil flat hudo dober, nekaj, kar je tukaj zreducirano na kostumografske presežke zlasti pri Kraševi, dva kovčka, ene tiste psihokugle na odboj, tri škatle čikov, bankovce pravih funtov, štikle in zdravo. Morda ker prihajajo izza hrbta, ker se moraš zavrteti, morda ker prihajajo v kadrih kot tačas vrhunske tv serije, morda ker smo vsi čustveno zjebani do amena, morda pa preprosto zato, ker vse v predstavi tako prekleto dobro dela.

Foto: Damjan Švarc

Če seveda nimate zadržkov in dojamete štos izjav tipa »gledal je v mojo ritno luknjo, kot da bo tam našel…« in o ph lestvici sperme in podobno. Liki seveda niso vsakdanji: novinarji ne pišejo več zgolj samo nekrogolov; dermatologi se jebejo z luskavicami in štrajkom; uspešna fotografinja danes ne živi več v višjem sloju, temveč plačuje sp prispevke; in bivše striptizete danes ne pecajo lokalcev, ker jih ti preprosto ne razumejo, saj ne govorijo istega jezika – fehtajo kvečjemu za potni list.

Seveda je aplikacija specifična za Slovenijo, ker Maribor, kot je namignil Jordan, seveda ni London. A tudi London pitaj boga kaj danes je. To zagotovo ne več, danes bi Patrick Marber napisal najbrž te odnose še bolj brutalne in vprašanje, če bi se še kdo zaljubil vanje, saj se zdi, da smo se nazadnje zaljubljali res še v devetdesetih. In zato je Mustafić kot režiser prebil konstantno časa in prostora v neko svojo dimenzijo sprevrženosti. Kaj s tem mislim? Pojma nisem imel, ali naj na koncu z liki sočustvujem. Itak sem najprej razmišljal o sebi, egotrip in to, i-problem generacija.

Ampak ko tuhtam, ali naj se mi liki smilijo… Pade iz spomina tista izjava Alice: »Laganje je najbolj zabavna stvar, ki si jo punca lahko privošči, ne da bi se morala sleči. Še boljše je, če se.« Pa… Idi nekam! Če se vam je to pripetilo in vam je kaka punca to storila, bi Alico zadavili kar tam. Ne Kraševo, seveda ne nje, ker igra tako mikavno dobro, da je že film v malem, temveč Alico, njen lik, ker smo mislili, da ta njen lik itak nima izhoda, pa ga ima morda še najbolj od vseh. Kako? Ker je nismo ubili mi, temveč jo je povozil neki jebeni avto. Kar tak’. Zgazil, adijo, nasvidenje. In ne, to ni spojler, ker ne more biti spojler. Ker vam povem, da so medosebni odnosi lahko velika jeba? To pač ni in ne more biti spojler.

Četverica likov želi uspeti v vsem, a česarkoli se tako očitno loti prepozno in narobe, je vse skupaj en sam pogreb čustev in samopodobe. Zato je morda najboljše biti voajer in samo gledati druge. Čeprav potem pride Aristotelj in ti zine, da se samo na en način izogneš kritiki: nič ne delaj, nič ne povej in bodi – nič. Jebemomast. In v tem oziru je predstava še naprej tako dobra in bo imela vsaj še eno ponovitedv (28. decembra), ko bodo štirje monologi spet gotovo sveži, bolj silvestrski ali karkoli bodo že namudrili ti sijajni igralci, katerih kriki, vreščanje, fajti, ples, mežikanje, solze, smeh in človeške biti so tako prekleto delali.

Seveda me bo zdaj strah sploh še kadarkoli pecat’ kogarkoli. Ampak zdaj vsaj vem, kako ogabno sem videti v nenajboljših trenutkih. In kako ne preseneča, da so nekateri šli to predstavo gledali večkrat. Ker ponudi hudo več nasvetov in namigov, kje zaznati »narobe«. Ziher več kot facebook. Celo več kot Radiohead, ko je Yorke kričal “you do it to yourself, you do, and that’s what really hurts”, ki sem ji jo zdaj med pisanjem do onemoglosti vrtel. In gledal spot. In, bešmumater, da sem včeraj prišel najbližje v ugibanju, kaj za vraga je oni model rekel na koncu v videospotu. Nekaj iz Od blizu. Stoposto!

Bis. Hvala SNG Drama Maribor za akreditacijo. Hvala tisti gospe, ki je imela ravno dovolj hudo preveč sladek parfum. Ker mi bo ostal vonj po predstavi!

2. decembra 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Koper [4:0]

Milaničeva napoved je meso postala

Ko je rekel, da bo Maribor gazil, smo novinarji sicer besede Darka Milaniča pretipkali in predali naprej. Naj javnost presodi, kako in kaj. In izjava je bila v tistem momentu… Ambiciozna, bi rekel Ante Šimundža. Šur. Zelo ambiciozna. Milanič je to namreč izrazil v začetku sezone in kmalu je prišel avgust, ko je Maribor po remiju z Olimpijo, kjer si je pridobil samozavest, a še ni uspel sklatiti aktualnih prvakov z vrha, nato izgubil dve tekmi zapored (Gorica, Aluminij), en gol je zmanjkal za evropsko ligo, rotacija se je sesuvala… Takrat bi težko kdo pomislil, kaj šele napovedal, da bo Maribor gazil. Milanič je (mislim, da tam enkrat okrog prvega letošnjega derbija). In v to zatrdno verjel, ko marsikdo ni. Tudi njegovi fantje ne, še zlasti po lanski sezoni. Vedno je bilo nekaj. Če ne Rudar, pa Aluminij. Ni bilo poraza, je bil pa kisel remi. Zdaj se to zdi le kot prehodna faza.

Reprezentančni premori so se doslej izkazali za ključne, kar je po zmagi proti Kopru izpostavil tudi Milanič: »Spremenilo se je to, da smo imeli več časa za treninge. Tekme so se nato vrstile, spremenili pa smo tudi sistem igre.« Zdaj se namreč zdi neverjetno in nemogoče, da bi Dare Vršič spet zaigral na krilu, kjer nikakor ni našel svoje igre. Ironično, postal je kralj asistenc, letos jih ima že kar enajst (devet mu jih priznava liga). Romb je zacementiran in Milanič ima spet stabilnost, ki je prinašala naslove in Evropo v njegovi prvi eri. Toda razlika je v številu doseženih in tudi prejetih zadetkov. Mariboru se je odprlo v napadu po prihodu Luke Zahovića, obramba pa že šest tekem v ligi ni prejela zadetka, zadnjega mu je dala Olimpija v Stožicah. Seveda pridejo trenutki, ko Marwanu Kabhi pade koncentracija in gre kakšna žoga zadaj nevarno od noge do noge. A zdrsov ni. »Lepo je videti, da fantje tako pristopajo k tekmam,« jih hvali Milanič.

Zanimivo je, kako se igralci nasmejijo, ko dobijo vprašanje o tem, kaj je zdaj tako drugače. Naj bo to Dare Vršič ali Erik Janža. Že v slačilnici začutijo, vejo, da bo nekako šlo. Ljudski vrt je bil proti Krškemu in Kopru spet tisti stadion, kjer tekmeca prevzame magnituda renomeja mariborskega kluba, pa je že 2:0, 3:0. Po petnajstih minutah v soboto, po dvanajstih v sredo. To je zastrašujoča forma, ki pošilja jasen signal prek Trojan. Toda tudi od tam prihaja jasen signal. »Nasprotnik nam zanimivo ne pusti dihati, da bi se odlepili na vrhu, čeprav smo v dobri seriji,« se je k tekmecu za naslov ozrl Milanič. Olimpija vsekakor ne zmaguje tako prepričljivo, toda trenutno se v Mariboru s tem, tako se vsaj zdi trenutno, ne obremenjujejo. Igrajo svoj špil. Na vprašanje, če prihaja zimski premor še prekmalu, pa je vseeno stopil na žogo. Maribor ni povsem brez težav. Rodriga Defendija je zamenjal Aleksander Rajčević, ki podobno kot proti Celju še vedno poraja vprašanje, ali bo še kdaj zaigral tako, kot je kazal v najboljših časih. Mariboru na tekmah proti določenim tekmecem zmanjka prodor na krilih (Matej Palčič), vendar se je v prvem delu sezone najbolj »naredil« Aleks Pihler. Spisek poškodovanih ni kratek (Novaković, Bohar, Palčič, Defendi…), je pa tudi res, da ni kratek spisek fantov, ki čakajo na svojo priložnost. Dino Hotić dobiva polovico polčasa, trenutno pa je težko sploh priti na klop, kjer imajo mesto rezervirani zaslužni igralci na podlagi izkušenj (Mertelj, Viler, Mezga).

Lahko Tavares res še letos ujame Škaperja?

Tava in Pef se osebno ne poznata. Vsaj ne še. V intervjuju za Dnevnik mi je s ponosom razlagal, kakšen dosežek je 130 golov v slovenski prvi ligi. Pa naj bo to v devetdesetih ali danes. Je. Pri čemer ni nezanemarljivo, da je Štefan Škaper gole štepal za Beltince in Muro. Toda Tavares je napovedal, jasno in glasno, da ga bo skušal ujeti še letos. To je bilo pred dvema tednoma, ko je imel na letošnjem računu v sezoni komaj tri ligaške gole, skupaj pa 117.

Zdaj jih ima že 120 in v trenutni mariborski igri se zdi celo rekord dosegljiv, čeprav smo kmalu na začetku sezone preko palca računali, da bo potreboval poleg letošnje vsaj še eno sezono – nato je podaljšal za dve leti. Če je bil pri prvem golu proti Kopru predvsem dobro opažen, je pri drugem vse storil sam. Pa ne v tistem egoističnem smislu, kot se je dogajalo lani, ko je na silo, z glavo med rameni, kresnil po žogi, ta je šla pa premehko in premedlo po tleh, v najboljšem primeru do golmana.

Bolj kot je Tavares vključen v igro, lažje prihaja do priložnosti. Sam ve, da ni več klasičen napadalec. Vprašajte ga, kaj je po poziciji, pa bo tuhtal. Rooney efekt, le da Tavares nima takšnih težav s svojo prezenco na terenu, kot je letos pokazal v Evropi, ko je rešil v Sofiji in v Bakuju poskrbel, da je Ljudski vrt še upal na evropsko ligo. Viole bi zlahka naredile še kako pesem zanj, ker se bodo trenutne še zlajnale, če bo zabijal tako še naprej. »Če bo tako nadaljeval, je vse možno. Odvisno bo od njega, časa in priložnosti bo imel… Že v soboto proti Rudarju,« je kapetanu pokadil tudi Milanič. Glede nato, da je ostalo še sedemnajst krogov do konca letošnje sezone, deset oziroma enajst zadetkov ni nemogočih. Je pa še vedno kar precejšen zalogaj.

Luka Zahović & mi trije smo najboljši par

V intervjuju za Večer je povedal, da na Nizozemskem spremljalo njegove igre in mu čestitajo za vsak gol. Kar ni malo smsov, že sedem jih ima v ligi. Še vedno je od četverice napadalcev zbral najmanj minut (644) in še vedno ima na računu največ zadetkov. Zdaj je že pri sedmih, sledi Tavares s šestimi ter Novaković in Sunny s po petimi. Njegov nos za gol postaja vse bolj izpostavljen. Ni več, zdaj pa res ne, »čudno«, da je Luka tam, kjer drugi niso. Tam je. Če je to taktiki, ideji, publiki, soigralcem, nogometni naravi všeč ali ne. Luka Zahović zabija. Ali zgodaj ali pa takrat, ko je nasprotniku treba vzeti še zadnje upanje.

Zdaj, koliko na to vpliva dejstvo, da Milanič ne rabi razporejati minut med vsaj tremi napadalci (Sunnyja je kmalu postavil na stranski tir in mu daje drobtinice, vse odkar je Zahović prišel na posojo v matični klub), bomo še videli, ko bo Novaković spet zdrav. Njegova lucidna mini poteza ob podaji Dareta Vršiča za Tavaresov prvi gol pa samo potrjuje, kako željan je kombinatornega razbijanja nasprotnika. V tem je vsekakor močnejši kot s samostojnimi prodori ali streli z razdalje, ki očitno res ne bodo njegova močna plat. Ni pubec za dosegaje golov že tam od penal pike dalje. Je mojster kazenskega prostora, petke. Plus, zdi se, da sta s Tavaresom najboljši par, čeprav bi bilo za klub dobro, da bi si zapeli z Novakovićem »mi trije smo najboljši par«.

Fuzbal v minusu

Še v soboto je Dare Vršič odgovoril, da ni termin 20.15 tako napačen, če je vreme še koliko toliko nad nulo. Da pa nima smisla brcati po mrazu, če bi lahko brcal prej. In je padla temperatura že v sredo pod ledišče. No, Kanalu A so letos očitno številke povedale, da je bolje če Maribor igra ob sobotah (sredah) ob 20.15 in Olimpija ob nedeljah popoldne. Zgodnjejesenski termin 20.15 v soboto je vsekakor bolj prikladen kot nedelje, ki se v Mariboru pač ne primejo (ne glede na nekdanjo jugoligo), vendar bi Kanal A lahko pogledal tudi ene druge številke, in sicer da obisk na stadionih že pošteno pada v zadnjih krogih (celotna liga ima trenutno 1.446 lani 1.569 gledalcev/tekmo)

Nihče ne zagovarja četrte ure med tednom, ker potem pride v Velenje 120 gledalcev na sicer zanimivo tekmo Rudarja in Krškega. Tega si prva liga ne zasluži in ne niti s pojasnilom »enkrat pač moremo dati tekme med tednom«. Že zato ne, ker so to praviloma trije krogi na sezono in tri srede, ko se zna marsikaj zgoditi in gledalcem vsaj v živo uide. Ligaški razpored je takšen, kot je, težko ga je premikati, bodo rekli na NZS, toda kompromise bi počasi vendarle lahko našli. Sicer bo Erik Janža postal strokovnjak za travnate površine. Najprej je rekel, da je bilo v Kidričevem »živo blato, dobesedno«, zdaj pa sta oba z Milaničem poudarila, da pod nulo igrišče postane neravno (čeprav je zelenica v Ljudskem vrtu zelo spodobna v primerjavi z nekaterimi drugimi, še zlasti s tisto v Stožicah), vsak udarec zaboli in regeneracija utegne biti v tednu, ko so na sporedu tri tekme, zelo dolgotrajna. Maribor je nenazadnje končal z desetimi, saj je Luka Zahović ob porabljenih menjavah sam odkorakal z igrišča po bolečinah v preponi.

Vseeno je pohvalno, da se je zbralo 2.000 gledalcev v sredo zvečer. Maribor, ki bo v mestu preselil svojo Vijol’čno bajto, kar je nov spodbuden marketinški korak, je primerno spustil cene vstopnice v predprodajnem paketu, čeprav se ti očitno množično še vedno ne obnesejo, kot bi si to klub in mesto želela (izhaja iz tega, da je bilo proti Krškemu 3.500 gledalcev v soboto).

Je pa Gorazd Elvič pred začetkom tiskovne konference po tekmi obujal spomine na jugoslovansko ligo, ko je bila cena karte takšna kot za eno pivo. »Kdaj to?« je vprašal Milanič, ki se na tiskovkah počuti vse bolj sproščeno, skoraj domače. »Je bilo pivo tako poceni ali tako drago?« se je še pohecal. No, danes vstopnica stane, preko prsta, za štiri pive, čeprav seveda to ni noben kriterij, le primerjava. V spomin na stare čase, ko je bil slab obisk, če je prišlo 7.000 gledalcev. Povprečni obisk v Ljudskem vrtu je za zdaj (3.644 na tekmo) kar nižji od lanskega (4.259), res pa je, da Maribor čaka še en ligaški derbi.

Koprske muke & Pamićeva iskrenost

Igor Pamić deluje kot posrečen lik. In predvsem zelo iskren, kot smo slišali že po remiju z Gorico, ko Koper po štirih tekmah vsaj ni izgubil na Bonifiki. Tam je krepko usekal čez pristop svojih fantov, za katere je upal, da bodo v Ljudskem vrtu postali možje. Čez noč to seveda ne gre, Koper je povsem padel in z izjemo dveh strelov z razdalje ni zmogel nič, toda Pamić je tokrat izpod ikonične kape na šilt iskreno povedal, da prevzema sam odgovornost, v upanju, da bo to njegovim fantom kaj bolj pomagalo. Trenutno je to težko verjeti, res pa je, da Koper zdaj čaka Aluminij. Vsekakor pa se sprašujemo, kam je šel Koper, ki je na Bonifiki namučil tako Maribor in Olimpijo.

Koprski nogomet se te dni pogosteje znajde na drugih kot športnih straneh. Občutek na razdaljo je, da je šlo marsikaj navzdol vse od tiste tiskovke, ko je Boris Popovič najprej napadel Roka Mavra v svoji video avdiciji za tv kolumnista (koprskemu županu dajemo v tem oziru retrogradno spodbudno trojko, res pa je, da ni imel kdo ve kakšnega viralnega hita), nato pa žongliral z enim talentiranim pubecom in omenjal celo ligo prvakov. Zdaj je Koper daleč od tega. Prej se slišijo besede druga liga kot liga prvakov. Taki Koper deluje bedno in podhranjeno, vsaj sodeč po Pamićevih besedah. Da Milan Obradović ni bil zamenjan »kar bezveze« in da klub nima niti dveh normalnih štoperjev, pet igralcev enakega tipa na sredini in sploh nobenega napadalca, so Pamićeve trditve, ki jih lahko podpišemo, in niso ravno pogoste v slovenskem nogometu, čeprav dvomimo, da bo Pamić, ki je deloval že z eno nogo na odhodu, za te izjave v klubu dobil pohvale.

In ko k temu dodamo še vprašanje lastništva kluba, licenčni postopek, njihovo lansko spomladansko formo, ko so v zadnjem krogu čez Zavrč (!) ohranili prvoligaški status, čeprav so na Bonifiki že bili prvaki (niti ne tako dolgo tega) in v predlanski evropski sezoni edini napredovali in to kar dvakrat… Je situacija črnogleda. Kopru tega nihče ne privošči, še najmanj igralcem, ki delujejo nezainteresirano, kot se je pokazalo še posebej v obrambi. Toni Datković in Kevin Ed Kokorović sta bila lani stebra dobrih iger Zavrča. Aja, in na tekmi je bil tudi Danijel Pranjić, čeprav smo ga komaj našli. Najbolj žalostno p je, da je klub v takem stanju, da ne more izpolniti niti kvote sedmih rezervnih igralcev (Pamić jih je imenoval le šest).

1. decembra 2016
Kokice… z okusom pleskavice

Kdor si je kdaj delal kokice aka pokovko, potem ve, da se jih da kar hitro zajebat. Nepovratno zajebat. Zažgeš, premalo zapečeš, karkoli, hitro lahko ornk zajebeš. Važen je namreč tajming. Pa občutek. In še kaj. Itak. Še posebej, da, v mikrovalovki. Ja, one, ko dobiš celi pakl za manj kot tri evre za štiri porcije. Ampak zato hodimo v kino. No, ja, na filme, okej, ampak na kokice. Ker tam baje najboljše vejo in znajo narediti pokovko aka kokice. Ja pa ja. V Koloseju že ne.

Zdaj, glede nato, da te dni v mariborskem Koloseju poteka obnova – če bi res želeli stvar obnoviti v nulo, bi stvar dol podrli in začeli znova -, vrlim kinematografom še damo nekaj manevrskega prostora za… Ne ravno šlamparijo, čeprav gre nemara prav za lumpavost. Ker sem zadnjič po ogledu Pr’ Hostar iskal v centru mesta parking kot zadnji naivni kreten, sem v izogib koleričnemu šusu raje odpešačil do Koloseja. Kamor vedno pridem prehitro, še zlasti, ko grem v kino sam, kar ni pogosto, je pa konstantno.

Skratka, naguncal sem se za Nočno življenje, film Damjana Kozoleta, za katerega drži, da lahko napetost režeš, kot je za Urbani.si povedal Niko Zagode. Ampak ker mi je ostalo še pet minut, sem cincal. Neverjetno, kakšen strah v kosti mi je nagnal Cineplexx, kjer te za vrvjo takoj opozorijo, da lahko greš v dvorano šele takrat, ko zasveti lučka s številko tvoje dvorane. Ki seveda zasveti zadnja, zato nabaviš še načo čips z osemnajstimi omakami in zapraviš toliko, kolikor bi v čisto spodobni mehiški restavraciji. No, ker nisem vedel, da je v Koloseju praksa vseeno manj brutalna – vsaj minuli ponedeljek – sem zato opazoval, kako je fitnes povsem že pohrustal gigantsko površino Koloseja, kjer so imeli v megalomanskih planih v mislih vse možno in tudi nemožno, kako ožet kupca. No, pozabili so nato, da bi ljudje radi videli vsaj kvalitetno projekcijo filma, po možnosti na stolu, kjer naslonjalo nima čigumija, starih kokic ali luknjo s svedri.

Kolosejeva zgodba je toliko bolj žalostna (ne pa tudi usmiljenja vredna), ker še vedno strogo ločijo (res pa da ne več s steklom) prodajalke vstopnic od kraljestva haribojev in kokic. To je strogo ločeno, s prehodom vmes. Ni tako kot v Cineplexxu, kjer je najmanj pomembno, kje bom sedel, vsekakor ne tako kot akcija ne-vem-katerih-že bonbonov. Tisto me povsem dotolče, ker se filmska umetnost zreducira na nekaj, čemur bi v McDonalds’u rekli happy meal. Tisto me, vsakič znova, prizadene, o čemer sem že pisal,, čeprav nekako vse skupaj pogoltnem dol in grem raje tja, ker so dvorane bolje ogrete, bolj tople, z rdečimi sedeži in skratka za mojo rit bolj udobna. Tistih dvakrat na leto, ko grem v kino, v vsakem primeru pa vse manj, kar je nasploh trend, pri čemer so krivi seveda vsi od Stevena Spielberga, Partisa, Torrentov – vsi razen teh modelov, ki so v Mariboru kino zreducirali na tisti plac poleg fitnesa ali Tuša. Šele zdaj, s čimer si nimajo udarnikovci kaj pomagati, zares pogrešam Udarnik. Da, tudi takšnega, kakršen je bil. Zdaj bi dal karkoli, da bi lahko šel v kino magari s koruzo.

No, skratka. Kupim vstopnico in čorim. Gužve itak nobene, nimaš se kam prav za dat, čeprav so se lepo potrudili z božično-novoletnimi lučkami v bližnjem lokalu, kjer pa so me tri leta tega, ko sem v Mariboru skušal podoživeti liffe, zadnjič videli zaradi tako nesramnega osebja, ki smo mu zvesti kino friki delali promet in šli hkrati na živce.

Zdaj je bil pa za šalterjem, tam pri kokicah, visoki model, ki ga je še ena tamala, očitno sveža uslužbenka, prišla preizpraševat za neke nasvete. Model je torej obvladal, ve, kako in kaj. Ja pa ja. Gledal sem cene kokic in me je sezulo. Ker sem enkrat storil to napako in vzel samo kokice brez pijače in se na krohot svoje bivše punce skoraj zadavil s tisto kokico, ki jo iščeš z roko vse do komolca noter v svojem gurglu, sem seveda gledal še, s čim bi dol poplaknil. Dobro, ajde, kokice in kokakola, naj bo, saj ni pogosto. In ravno na to finto sem se ujel. Da češ, če sem že tu, pa ajmo. Za 4,80 evra, pismo. Mala kokakola, male kokice, to je bil najcenejši paket. Pa dobro, ajde, enkrat, te pa dajmo, čeprav je kino vstopnica znesla 5,50 evra, tole pa le 70 centov manj.

Model zajame s tisto šeflico po kokicah, ki so bile nekako zlato rumene oziroma takšne, kot ti jih tvoja mikrovalovka doma niti približno ne nafarba v zlatorumene odtenke. Kar cedile so se mi solze v očeh od vsega skupaj. Model je zajel, nabasal, ravno prav, da mi je dol padla ena sama kokica. Takoj sem segel z roko, zgrabil še koliko toliko bontonsko nevljuden šop kokic in poskusil. Mmm. Res ni bilo slabo.

Okej. Prvi šop. Potem pa dalje. Ko sem prišel do kinodvorane – v Koloseju ona gori, ki kontrolira karte, sploh nima nobenega računalnika, le pisalo in list papirja, total odkačeno, ampak tole ni retro hipster finta, temveč le živa žalost -, sem zicnil in začel čimprej jesti. Ker je to vljudno. Jebiga, če greš gledati slovenski film, brez podnapisov, pohrustaš vse kokice čimprej. Da ne boš hrustal in cmokal potem in bo folk zamudil. No, jaz sem se basal, en par za mano (edina ženska med osmimi tipi, ki smo bili v dvorani) pa je klepetal lep del filma, do tam, ko je Jernej Šugman golo in sveže pohrustan na Celovški. In bolj kot sem se basal, bolj čudne so se mi zdele kokice. Nobena ni bila več – kljub temi v dvorani – niti slučajno živorumena. Bile so vse bolj stiroporu podobne, da sem žlempal tisto kokakolo in jo skorajda ljubil kot še nikoli dotlej. Saj vem, cuker s kokakole lahko omrtviči brbončice, štekam. Ampak vzel sem si pavzo in nato počasi nadaljeval. Kokice so imele vse bolj okus po nečem čisto devetem. Najprej se mi zavraga ni narisal spomin na kaj za vraga bi to lahko bilo to. Oljasto, da. Rahlo grenko, odtenki kisle. Da, da. Ampak to olje, ta vonj ta… Jebešmumater! Pleskavica, čevapi, gril, mešano meso! Jebemomast! Ne vem, zažgane se mi pač niso zdele, ker ne. Ampak kako lahko tako genialno zajebeš kokice? Ne vem. Nimam pojma. Je s šeflo pomazal po podlagi? Eh, Jaša, kaj pa te ti veš, saj nisi stručko, čeprav kaki kulinarmaher pa te moraš bit’ za – kokice?

Nič, glodal sem do konca, čeprav sem na eni točki obupal in kako osmino paketa pustil. Kar je, saj veste, pri kokicah (ali arašidih ali čipsu ali smokijih) nemogoče odnehati, hujše kot droga in to. Pa sem. Prvič sploh. Ponavadi še glodam tista zrnca, ki jih ni razpočilo, praskam po soli in to. Zdaj pa ne. Dva stola stran sem odložil vse skupaj in se posvetil filmu. Še dobro, da takemu, kjer je bilo glodanje še hujše od te, ki sem jo pokasiral jaz. Ko vidiš, kako lahko človeka najprej pogrizejo psi, nato pa še slaba vest in predvsem strah, so kokice morda še najmanj.

Vendar okus je ostal in zdaj me bo strah jesti kokice. Pa nočem še komu drugemu reči ali zganjati cirkusa. Ne. Pravim samo, da so kokice, ki sem jih v ponedeljek fasal v Koloseju, imele okus po pleskavici, ki jo imam sicer strahovito rad in bi jo lahko jedel vsak dan. Kokice na ta način pa nekako ne delajo. Škoda. Glede nato, da v Koloseju pred projekcijami (gotovo na podlagi izkušenj) opozarjajo z velikimi črkami na platnu, naj gremo povedat, če bodo težave pri predvajanju (podnapisi, zvok, projektor – you name it), je jasno, da še kokice niso več, kar so nekoč bile.

Ali pa je bil le slab dan. Ne vem. Vem samo, da kokic tam več ne kupim. Karto že, čeprav me je proti koncu že malo zeblo v kinu, pa se ne zmrazim tako zlahka in hitro. Kakorkoli, upam, da bodo nekoč prišli boljši dnevi. Kar ima Ljubljana v Kinu Bežigrad (Kinodvor ni možnosti, ker pri nas občinarji ne hodijo v kino ali knjižnico), lahko mi trenutno le sanjamo. In glodamo. Take kokice.

30. novembra 2016
Hostarski mojster hrvenščine

Tole sploh ni bilo mišljeno kot intervju. Res ne. Ker v nobenem oziru ni. Je pivo dveh tipov, ki sta se spoznala na poti na koncert Oasis na neko pustno soboto. Pa saj, če gre pa za Nika Zagodeta in film Pr’ Hostar ne moreš drugače kot na… Aufbix. Dobila sva se, domenila na ena, dve, tri v Ljubljani, kjer živi in dela, v strogem in urbanem centru, kjer sva tolkla vsak svoj dialekt (da sta naju dve luštni urbani bejbi srepo premerjali pri mizi zraven), vmes pa sva doizbacila še malo hrvenščine, ki je (tudi) eden tistih razlogov, da ljudje še kar rinejo v kino na ogled Pr’ Hostar. Tisti no-budget film, ki je pokazal, da enajst let po Tu pa tam naturščiki in profesionalci/akademiki še vedno furajo vsak svojo linijo. Le da eni praskajo denar skupaj, drugi pa se prijavljalo oziroma so naročeni na razpise pri skladih, centrih in televizijah. In da se oni, ki ostajajo doma, arogantno zgražajo nad masami.

Mene je, ko je enkrat zalaufala evforija, predvsem zanimalo, kako se bo internetni hit obnesel na filmskem platnu. Priznam – in sem tudi Nikeju, kot ga sklanjamo na naših koncih, ki sem ga med intervjujem sicer itak tikal -, da mi prvi dve epizodi na youtubeu nista »delali«. Enodimenzionalno in naštancano, kar pa nekajminutnemu entuziazmu nikakor ne gre očitati. Vendar da gre vseeno za hudo intelektualno ekipo, ki prekleto dobro ve, kaj dela, sem zgruntal v Spetku, ko sta Goran H in Dejan K na vprašanje, zakaj nista šla na AGRFT, Mihiju Šaleharju odgovorila, da zato ne, ker moraš na sprejemcih igrati – jogurt. Itak je pa naslov Spetka: Če si kmet, si kmet povsod.

Njun pogled na center, na Ljubljano, na prestolnico iz Bleda, Kranja, skratka Gorenjske, je bil precej podoben tistemu, ki ga pozna cela država za naš, štajerski konec, ki da bi se vsakemu z LJ tablicami zabrisali na havbo. No, Pr’ Hostar je našemu koncu naredil največjo uslugo od osamosvojitve dalje, saj končno nismo le Štajerci avtomatsko »full retard«, kot temu pravi Zagode. Kljub vsem pomislekom sem dal filmu priložnost le nekaj dni po ogledu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo in tv seriji Več po oglasih, ki sta proračunski raj (skoraj preseravanje) za hostarje. Rezultat? Po fuzbal polčasu, cca tričetrt ure, me je dejansko zanimalo, kako se bo štorija razpletla. In ugotovil sem, da sem dejansko užival, da sem odmislil na vse drugo in da je bil kino po dooolgem času spet žur. Ker Liffe to seveda ni, ima povsem druge atribute. Morda ravno od Tu pa tam (in Planet samskih) nisem tako preprosto užival v kinu. Seveda sem si – in kolegu – non-stop ponavljal, da je to no-budget film in da je slovenski film. Kar ni izgovor ali opravičilo, je pa pojasnilo in to na mestu.

Zato me je, sploh na koncu s takim skečem, ki ga vse od Javšnikove basket dihtunge na koncu filma V Leru pri nas ni bilo, Pr’ Hostar povsem zadovoljil, ker me je nasmejal in razvedril. In me je navdahnilo, ko sem videl, kam sta režiser Luka Marčetić in igralec Niko Zagode ob taki ekipi dogurala od časov Požigalec – The Movie in kasneje spletne tv serije Dan ljubezni. Pisal sem Nikeju, namenoma v srbohrvenščini, šla sva na pivo in nastal je spodnji pogovor.

Foto: Dan ljubezni

Gor ste rasli v Brežicah. Zakaj nekateri v Brežicah trdijo, da so Štajerci?
»Hahaha. Ta pravi Štajerci ste nas pač vzeli za svoje, nas Brežičane. Čatež, oni so pa, vidiš, na desnem bragu Save in so že, kot jim rečemo, Krajnci. Začetni del Dolenjske in to.«

In v čem je razlika?
»Med nami in Čatežem? Krajnci se raje ‘fajtajo’, mi se pa bolj branimo. Tako se mi vsaj zdi.«

Sva del generacije, ki se ni več učila »srbohrvaščine« v formalnem smislu. Kako si se ti priučil južnoslovanskih jezikov?
»Ker so nam sosedje tako blizu, pa še na morje hodiš k njim. Poleg tega smo gledali precej več HTV kot TV Slovenija, tudi zato, ker je njihov signal pri nas bolje lovilo – celo brez antene. Ko smo hodili na morje, se pa spomnim stika s pohabljeno hrvaščino, ki smo jo kasneje poimenovali v hrvenščino.«

Eni ji rečejo tudi katanščina.
»Tudi, tudi, da. Ampak hrvenščina je nekoliko drugačna v tem oziru, da so jo govorili prepotentni ljubljanski fotri, ki so vpričo svoje družine poklicali natakarja ‘kelnar, majstore, dali može jedan proljev (driska, op. p) za ovu salatu i još kuzarac suka za mog sineka‘.«

Pa ne bi ti fotri »morali« obvladati vsaj osnov hrvaščine; glede nato, da so odraščali v bivši skupni državi?
»Ja, ampak ker so bili distancirani, so si ustvarili lastno podobo o hrvaščini in je prišlo do trka dveh svetov. Ti liki so živeli v meni vsa tista poletja, ko so slovenskutarsko ogabno rezali po hrvaščini.«

Foto: Kolosej

Kaj vam pomeni slovenski jezik? Kaj v vas zbudijo Brižinski spomeniki?
»Posebne čustvene reakcije gotovo ne, mi pa jezik pomeni dovolj, da si nikakor ne bi zaželel zapustiti Slovenije, ker čustev ne bi mogel izliti v nobenem tujem jeziku. Niti v hrvenščini (smeh). Materni jezik je del mene, omogoča mi mnoštvo izražanja, žmohtnost, prvenstvenost čustev.«

Kakšne so bile ocene slovenščine v šoli?
»Med štiri in pet, je kar šlo. Rad sem jo imel, saj sem hotel v nekem obdobju življenja postati profesor slovenščine.«

In kaj je šlo – prav?
»Prav, haha. Kaj pa vem, preveč stvari me je zanimalo, biologija me je pritegnila. Ampak še vedno sem razpet, trenutno med zobozdravstvom in igro.«

Ste dobro deklamirali Soči v šoli?
»Tega se ne spomnim, je pa slovenistka Alenka Šet v meni prepoznala višek energije in ga primerno vnovčiti s povabilom v dramski krožek, tako da njej dolgujem zelo veliko.«

Katera je bila vaša prva vloga?
»Gospod Velasco v Bosa v parku. Je pretiran lik, ki ga ni veliko v predstavi, ampak ko je, je povsem prifuknjen del zgodbe.«

Je bila to nemara napoved seriala vaših stranskih vlog?
»Mogoče, čeprav bi se res rad preizkusil v resni dramski vlogi, kjer bi krvavel in zagovarjal očetomor na ustavnem sodišču. Kot mulo nisem imel pojma, kaj bo gledalce pritegnilo v nekem liku in to je največji čar, ko vsak vidi nekaj drugega v tvoji vlogi, neverjetno mnoštvo naboja lika. Če ne bilo dramskega krožka v gimnaziji, najbrž nikdar ne bi igral. Sva pa v dramskem krožku na brežiški gimnaziji igrala skupaj s Klemnom Slakonjo.«

Kako se neizkušeni igralec zavaruje pred »mnoštvom predstav o liku«?
»Hm, morda z izbiro vlog. Čutiš draž, da ljudem ponudiš vlogo, lik, predstavo. Še vedno, vsakič ko igram, podoživim občutek prve gimnazijske vloge in pričakovanje publike. Srce razbija, a takoj ko izrečeš prvo besedo, je lažje, je že rock’n’roll. Nikoli pa ne bi igral recimo vloge v beli halji, zdravnik in to.«

Kaj pa mesar v beli halji?
»Mesar s stetoskopom v žepu. Premontiral bi človeške dele na prašiča, to bi pa takoj.«

Foto: Kolosej

Med najinim odraščanjem ni bilo veliko novih slovenskih tv serij, hkrati se je rodila oznaka zateženi »slovenski film«, ki je gledalce avtomatsko odbi(ja)la. Zakaj ste šli potem ravno v to?
»Zaradi želje po spremembi! Kmalu dobiš navdih, če ne doma, pa pri nekih prifuknjenih Amerikancih. Daš stvar na internet, dober odziv vzbudi novo željo po kreiranju in padeš v ta sijajni ping-pong. Gledalci so tisti, s katerimi se pogovarjaš in z vsakim dialogom rasteš skupaj z njimi. Če je vedno večji bazen ljudi, ki si želijo sprememb, se pa morda celo kaj premakne v tem sistemu politikanskega spletkarjenja televizijskih hiš in filmskih centrov.«

Požigalec in Dan ljubezni sta bila ultra hit na internetu, viralca, vendar na internetu še toliko hitreje pride kaj novega kot pa na »traku«. Je bil skrajni čas, da ste »šli v kino«? Ste prerasli internet?
»Žal mi je, po svoje, ker je Požigalec še vedno tako močen. Resnično upam, da sem ga zdaj pokopal, čeprav sem liku hvaležen, ker bo še lep čas prisoten in me je kot igralca tudi naredil.«

Zakaj je Požigalec, ki je rimejk realnosti, tako delal? Zakaj tako delajo liki v Pr’ Hostar? Zakaj sem takoj videl lik, ne pa Nika Zagodeta? Ker pri nas običajno, gledaš igralca, ki igra lik. Ne vidiš – lika.
»Vem, kaj misliš. Ker pri nas vidiš, o, glej ta-in-ta igralec, da vidimo, kaj bo igral. V Pr’ Hostar je morda lažje to, da so liki totalne karikature, za katere vsaj mislimo, da jih poznamo, čeprav jih v bistvu ne. Zelo pretirani so liki, ni klasična igra, kjer moraš dozirati mero teatralnosti in dramatičnosti, kjer moraš dolgo študirati vlogo. Tukaj si pa ‘all in‘ in na momente greš ‘full retard‘ v to.«

Pa znajo na AGRFT učiti »full retard«?
»Znajo, vendar boš spet gledal, o glej, ta-in-ta igralec igra nekega bebota. Ampak da ne bo pomote, kmalu bi nama, ko se tako pogovarjava, očitali, kako ne poznava slovenskega filmskega jezika in da kot totalna amaterja pač težko sodiva.«

Ampak, Niko, vi pa ste ja amater!
»Haha, seveda, ampak žal se ravno zato vzpostavi ta elitizem. Ljubiteljsko se ukvarjam s tem, nimam izobrazbe iz igre, nekaj malega je kilometrine, ne morem parirati akademski srenji, mi pa laska, če me omenijo ali pozdravijo (vsaj dva študenta AGRFT sta ga v petih minutah, preden sva začela pogovor, pozdravila z leskom v očeh, op. a.).«

Foto: Dan ljubezni

Zakaj sta svetova še vedno tako ločena, še vedno, vse odkar se je zgodil Mitja Okorn?
»Že ko smo delali Dan ljubezni, smo želeli najti skupno točko obeh svetov, zato smo povabili znane like: najprej zato, ker nas je zanimalo, če bodo sploh za, in potem zato, ker je bil totalni štos. In kaj smo ugotovili? Kako zelo so želeli pomagati in sodelovati, spomnili so se svojih anonimnih in finančno podhranjenih začetkov. Ko taki ljudje pristopijo prijateljsko, a hkrati mentorsko, je neverjetno lep občutek. Zakaj se to ne more združiti bolj sistemsko, pa ne vem. Morda zato Pr’ Hostar toliko več pove, čeprav spet, je karikirana komedija. Slišim pa, da se da napetost rezati v Nočnem življenju Damjana Kozoleta, ki igra te dni v kinu. Ne verjamem pa, da bi akademiki snemali takšen film, kot smo ga mi. Zanje bi to bil nemara debilen film, ker nima filmskega jezika, ker je primitiven in na prvo žogo.«

Pa kako? Zakaj? Čemu? Ali ni Deliverance denimo kultni film tudi za akademike?
»Film, ki je dobil sloves šele sčasoma, ja. Gledal, gledal. Ne vem, nimam odgovora.«

Kako si razlagate tako neverjeten obisk slovenskih gledalcev v luči tega, o čemer debatiramo? Moraš imeti »full retard« like z dialektom, da potem ljudje, ki sicer hodijo vse manj v kino, množično drvijo ravno v kino?
»In potem pade še vprašanje, kdo bo potem odločal o kvaliteti slovenskega filma, ne? E, tu pridemo do tega trka, ko ponudiš ljudem možnost, da se bodo zabavali brez kalupov, kako bomo zadostili kriterijem filmskih festivalov. Imeli smo nesebični aspekt zaradi osnovne ideje, da nas bodo podprli isti ljudje, ki so nas zgrabili na internetu. Morda ne vsi, drugi pa. Kot je rekel Goran (Hrvaćanin, soscenarist): najprej bodo prišli youtube oboževalci, nato bodo prišli njihovi bratje, sestre, kolegi, na koncu pa še vsi kritizerji, ki jim ni jasno, koji kurac je ta hype. Pri čemer smo bili mi trdno prepričani, da je zgornja meja 50 tisoč obiskovalcev.«

Že to je nenormalna cifra.
»Je, ampak bazen oboževalcev še iz Dneva ljubezni ni bil skromen. Nagovorili smo novo, youtube generacijo. Pokazali smo, da ti ljudje ne ždijo cele dneve, da bo film prišel na Partis, temveč da dejansko želijo v kino.«

Kam spada Pr Hostar v druščini preostalih top 3 najbolje gledanih slovenskih filmov: Kajmak in marmelada, Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk?
»Nikamor. Gremo mi po svoje je privabil veliko gledalcev tudi zato, ker so ga šle gledati šole v sklopu pouka. Petelinji zajtrk je pa morda najbolj pristni slovenski film, kjer pozabiš, da igrajo Pia Zemljič in Primož Bezjak ter Vlado Novak in Dario Varga, temveč se posvetiš likom. Aplikativnost zgodbe, anekdote, fabule, ki se dogaja v ruralnem okolju, pa je hkrati možna kjerkoli.«

Foto: Kolosej

Ruralnost je močan efekt tudi v Pr’ Hostar. Hodijo ljudje to gledat, da vidijo, kako se živi na »kmetih«?
»Ne samo to, hkrati dobijo v zameno še kontrast med predstavniki konglomerata in malega človeka. Moj nenavadni lik ravno skuša povezati ta svetova, vendar to naredi tako, da vse še bolj razdruži s svojo prepotentno hrvenščino.«

Vaš lik je kot Bruselj.
»Haha, tako nekako, da.«

Če je Đurov lik v Kajmak in marmelada mislil, da ne razume nikogar, pa je razumel vse, a nihče ni razumel njega, vaš lik ne razume niti samega sebe.
»Mišunga je tudi pri nas, saj imamo hrvaškega investitorja, presranega atekovega sineka, bosanskega gastarbajterja, sluzastega direktorja, sobarico in potem še moj lik. Enega od teh likov ti je ziher kak frend opisal, ker ziher obstajajo: nemogoči direktor, iznajdljiva sobarica, avtomehanik. Da pa ne bo pomote, liki bosanskih delavcev so pri nas itak že v nulo razdelani.«

Že, toda v Pr’ Hostar ta lik ne deluje izgubljen v nostalgiji, bližje je post-vegradovim delavcem. Ne želi si Juge. Želi si čevape in pivo.
»Mogoče je ta lik še najbolj stvaren, karikiran pa je v tem, da se v vsaki pavzi uči slovenščino s predpreteklikom vred.«

Vaš lik ima ime?
»Ima. Tristan Dekleva, haha. Meni prihaja na kombinacije slovenskih aristokratskih, metroseksualnih imen in priimkov, ki nikakor ne grejo skupaj. A si predstavljaš bejbo Nastja Hvastja?«

Haha, umiram.
»V enem skeču sem bil režiser Stevo Golubina. Mini orgazme doživljam v kombinaciji imen, v opomniku jih imam kakih šestdeset. Ob nekaterih nekaj začutiš, ob drugih se valjaš po tleh.«

Bi držalo, da vaš lik skuša zatajiti samega sebe?
»On skuša samo eno stvar: postati direktor hotela namesto obstoječega direktorja.«

Ampak kakšen direktor bi bil?
»Mutivoda, jebiveter. Rad bi imel zagotovljeno stabilnost, kar bi mu direktorstvo še takega hotela najbrž omogočila, hkrati pa bi rad mutil in hkrati še malo pel.«

Tristan je med tnalom in nakovalom.
»Ampak želi samo zmagati – in to sam. Egoist. Kako priliznjen je, povrhu pa nepotreben. Ne vem, kako bi lahko kotiral za delovno mesto direktorja s takimi lingvističnimi nekvalitetami. Čeprav glede nato, kdo je danes vse direktor…«

Koliko ste improvizirali v hrvenščini?
»Hitro smo se je skupaj ‘navukli’ in jo sprejeli kot svojo latovščino, da smo se je vsi naučili in lahko takoj preklopimo nanjo.«

Budema sada odradila delo ovoga intervju u hrvenščina?
»Kad budeš popio ovu pivu, dali možem, da te odvežem van na vazduh pa možemo da nahranimo kakega goluba?«

Moževa. Kamo ideš ti na zahod?
»Kada idem na zahod, je rijetko, ali kad jeste, idem u Italiju.«

Noro.
»Je, ne? Ker je tako potešeno!«

Kako se počutite, ko vidite, da si je film ogledalo že skoraj 140 tisoč ljudi?
»Mokre sanje so bile, kot rečeno, že 50 tisoč gledalcev. Ker ne moreš verjeti, da lahko iz nič narediš nekaj takega. Seveda film ni vsem všeč, kar mi je jasno, ampak toliko več mi pomeni, da je šel moj foter dvakrat v kino. Vedno sem imel prepad v humorju do staršev, pa sem videl, kako univerzalno smo ga posneli v filmu. Če si sposoben odmisliti, da so liki pretirani, lahko vidiš marsikaj, tudi konstruktivno kritiko družbe. In moja starša sta to uspela poštekati.«

Je zdaj kaj kreativnega pritiska?
»Lahko vprašaš kar direktno, kot nas že itak vsi drugi: kdaj bo dvojka. Upam, da bomo nadaljevali v tej smeri, predvsem pa upam, da nas bodo tisti pri koritu zdaj bolj resno jemali.«

Kakšna je vaša razlaga – korita? Bi jedli tisto, kar oni goltajo?
»Pa fajn bi bil že kakšen žganček ali pa že vsaj kaka drobtinica bi nam krvavo pomagala. Sploh glede nato, da imajo nekateri slovenski filmi proračun od 400 do 800 tisoč evrov… Potem se namreč vprašaš, zakaj se ne nameni kakšnih 50 tisoč še za koga drugega.«

Petdeset jurjev? Kaj lahko narediš s tem?
»Posnameš Pr’ Hostar s pol tega. Če je iskreno in te ni strah, kaj bo, in imaš velika gverilska jajca in ob pomoči ljudi, ki so profiji v filmskem svetu, spustijo ceno in ti pridejo nasproti… Potem je možno vse tudi za petdeset jurjev.«

Kaj ste ugotovili na terenu na premierah?
»Užival sem ob kombinaciji vse večjega pričakovanja in odziva publike. Turneja je marsikaj povedala. V Mariboru je bilo prodanih pet kart tri dni pred premiero in smo se zbali, kaj bo, češ, Štajerci ne bodo poštekali teh Gorenjcev. Sam nisem mogel v Maribor, ampak po razprodani predstavi so bili baje ljudje tako neverjetno odprti.«

Morda s(m)o ga Štajerci odprto sprejeli tudi zato, ker nismo več tisti najbolj zahojeni liki v filmih, risankah ali serijah?
»Pa hvala bogu! Nikoli nisem razumel amaterskega pristopa profesionalcev, ki so namenoma dajali v zgodbo zabite like, ki so morali biti Štajerci, pa to seveda niso bili, ker so bili tako nedefinirani Štajerci. Pizda, saj nisi Štajer’c samo in tako, ker dvakrat rečeš toti in trikrat čuj.«

Kako pa so Gorenjci sprejeli film?
»Dobro, res dobro. Razumeli so pristnost, skužili so, da obstajajo rovtarji, a so hkrati poudarjali, da se tako pri njih pač ne govori (več), a n?«

A s.
»Ja, haha.«

Zakaj je dialekt izpadel skoraj seksi – sploh če pomisliva na sobarico – v Pr’ Hostar?
“Ker ni bil narejen na silo, ker se ga niso polastili tisti s trivalno interpretacijo, ki jih lahko gledamo v Slovenskem pozdravu. Okej, ampak nekateri – in očitno teh ni malo – rabijo pa še kaj drugega. Morda nek intelektualni moment.”

Hkrati pa se v Ljubljani na troli ljudje še vedno obrnejo, če nekdo tolče kleni dialekt. In se dialektalne posebnosti posledično skriva.
»Pa saj jo včasih tudi sam… Če bi se medva pomenivala v dobovščini, kdobme zastupu, če bi ti to prepisuvu.«

Pa zveni tako lepo!
»Seveda, zato je čudovito, ko grem k svojim in v afektu dialekt udari ven iz mene. V Ljubljani gre pa hkrati za negacijo obstoja dialekta in nihče, ki pride in živi Ljubljani, noče biti kleni Ljubljančan. Ratal je spoj na pol poti do ljubljanščine in nazaj do svojega dialekta, zato nastane izkrivljena kvazipravilna slovenščina.«

Kot hrvenščina.
»Morda res, ja.«

Sicer pa, saj veste, kaj pravi vic, kam grejo Ljubljančani za vikend.
»Ne, kam?«

Domov.
»Haha. Dobra!«

Kaj je vaša igralska želja?
»Da bi igral v Pianistu 2 in bi bil Adrian Brody moj frend.«

Dejansko?
»Ne (smeh). Nimam oprijemljive vizije, želim si pa sodelovati in preizkusiti v čim več različnih vlogah ob naturščikih in profesionalcih. Najbolj srečen človek na svetu bi bil, če bi našel balans med zdrastvom in igralstvom. Ko pa tako pomislim… Pred dvema letoma ni obstajal Pr’ Hostar in nisem vedel, kaj bo. Najbolj si želim svobodo, ki smo jo imeli pri snemanju tega filma, kjer ni bil nihče nad nami.«

Mislite, da sta pogumna Velenjčana že šla gledat Pr’ Hostar?
»Ne vem, enega sem spoznal, totalno kul momak. Če sta nas spremljala še naprej, sta najbrž šla. Upam.«

28. novembra 2016
Ne morem si/ti pomagat’, sorči

Saj veste, kaj je četrti zid, ne? Če ne veste, nič hudega. Tudi jaz dolgo nisem vedel. In ko sem mislil, da vem, kaj je, sem mislil precej narobe. Šele ko se je Roger Waters v Zagrebu zdaj že pet let tega na novo zazidal za zid in ga potem razrušil, sem nekolikanj bolje poštekal. No, eto, nekaj podobnega je storil kolektiv Beton Ltd. v torek v Mariboru. Ne ravno a la Pink Floyd, ne pa niti tako daleč. Jap, tako grandiozna karikatura družbe. Pink faking Floyd. Jap, tako dobro.

Namesto muzike je sicer zaigralo totalno, naduvano, naštancano lapanje. Ampak ja. Evo vam… Lulčka in lulika. Slačimo sebe, da bi razgalili vas. Cesar ima pobrita jajca, cesarica skače skozi okno. Ne štekate? Evo: Ich Kann Nicht Anders je “koncert” postinteligentnih debat, ki to seveda niso. Je blebetanje, komunikacijski šum, slavje starih in diplomska naloga bodočih komunikologov. In predstava, ki so jo dijaki v torek, 22. novembra, v Narodnem domu v sklopu renomiranega festivala Drugajanje gledali odprtih ust. Ne zato, ker so igralci slekli sebe, temveč zato, ker so slekli družbo, ma kaj družbo, slekli so nas.

Ker sem v gledaliških kritikah še relativno svež je zame podatek, da je to peti avtorski projekt kolektiva Beton Ltd. ravno tako poveden kot za tiste od vas, ki v gledališče pogosto ne zahajate. Se pa vidi – zato je ta podatek izpostavljen – da so utečeni, prefrigani in mojstrsko prebrisani. Ich Kann Nicht Anders je sodobna, alter, multimedijska predstava, ki je pravzaprav performans. In predvsem špegl predstava. O, ja.

Ko sem videl, da bo predstava v Narodnem domu, sem naglo in brutalno napačno presodil, da bo v zgornji, ta veliki dvorani. Hvala bogu, da ni bila. Šli smo desno, tja mimo garderobe v razstavni prostor, velik za cca. eno in pol učilnice. Najprej bi se nemudoma zahvalil Petri (upam, da imena nisem sfalil), da mi je prišparala zic pri vratih, po diagonali, kjer je bil razgled osupljivo predirljiv, ker po diagonali vidiš najboljše podaje v fuzbalu in težišče take predstave. Soban(ic)a je bila totalka nafilana za prvo od dveh (!) predstav tega večera. Publika? Frocovje, dijaki drugega letnika. Kdor ima koliko toliko dober spomin na srednjo šolo, se bo nemara spomnil, da je drugi letnik najbolj čudaški, redovalnice pa pravijo, da tudi letnik, ko so ocene baje v povprečju najnižje. Sam lahko temu samo potrdim. In hkrati pohvalim vse tiste dijake, ki so tako skrbno, zbrano, odprtih ust gledali… To.

Že sama produkcija je narejena tako, da stene podre in zrelativizira prostor kot tak. Namreč… Zvok teka po parketu (pomislite na košarko ali šolsko telovadnico) pride od zunaj. Iz one strani. Okej, Miha Sonda me je po mojem četrtem vprašanju v dveh minutah (sedel je zraven mene) pomiril, da je vse, kar sprašujem, povsem res. In da pištoli, s katerimi so mahali, nista pravi. Ker se intelektualci sicer itak ne šicajo med sabo, ne? Jebiga, če je bilo pa tako nenavadno. Zvok, ki pride iz one strani, od zunaj? Čisti odbitek. In kot da to ni dovolj, ti že vnaprej povejo, da bo predstava trajala 75 minut. In glavni trije liki so takoj tam, pred tvojo faco, v tem malem prostoru, ki bi komot bila učilnica. In mi. Naj se igre brez meja začnejo.

Nisem zasledil, da bi trije liki imeli imena. Nič hudega. Lahko bi (ali pa so) igrali kar sebe. Torej Branko Jordan, ki odpre s svojim droljastim solo monologom, ki mu vsak mulo danes že posmehljivo reče »predavanje«, Katarina Stegnar in Primož Bezjak. Prva liga igralcev, torej. Ki pa… Bešmumast, na trenutke sploh niso igrali, čeprav seveda so. Ko so tako čorili, ždeli, se duvali in droljali v debatah, je bilo tako kot na zelo slabem privat žuru pri nekomu doma.

Kmalu po uvodnem Jordanovem monologu je postalo jasno. Da bo tole žur, po katerem bo glava kar fejst bolela. Tole je nalgesin večer. Oni, ta močni. Ker v naslednji dobri uri (dejansko je predstava trajala 60 minut) gledamo dobro verzijo slabo načitane, polizobražene in nepovezane družbe, ki pa se že kot družba težko kvalificira. Pizda, no. Smo res taki? Mene je kar zmrazilo. Tole je kot ena res debela lajna koke, bemomast. Res tako blebečemo? In se res sprehodimo med intimno stisko in globalno jebo tako hipoma, med enim šlukom neke čmige, ki žal niti šmarnica ni, ker je postalo vse tako urbano?

Milijon vprašanj se mi je porajalo skozi celotno predstavo. Zabrisane so meje med spoloma, to itak. Zabrisana je intima, to še bolj. Kaj lahko naredi haranje intelekta. Skorajda pohlepno deluje štancanje vsega živega. Michel Houllebecq, Slavoj Žižek, Studio City, Sobotna priloga, Dušan Jovanović. Vmes pa vprašanja Stegnarjeve, če ga kateremu od dvojice kar lepo pofafa. Ne zdaj, mogoče kasneje. Ker se je treba pogovarjati o Parizu. O bombah, o terorizmu, o medijih. Srhljivo, vam rečem. Vulgarna inteligentnost, ki je na trenutke osupljivo blizu tako fatalizmu kot fundamentalizmu. Ti so čist pahnjeni na intelekt. Preveč pametni za lastno dobro.

Saj je jasno, kot je povzel opis na spletu, dosegljiv pred predstavo: vse to njihovo šrajanje, lapanje in kvazidebatiranje izhaja iz negotovosti, ki je edina konstantna naših pogubno brihtnih življenj. Jeba, vam rečem. Totalna, zadušljiva jeba. Ampak kaj potem? Kaj ko ugotoviš, da si v pizdi? E, tu predstava ponudi eno od rešitev, ki to seveda ni. Umik v intimo, brutalno intimo. Prvi se je slekel in umil Bezjak. Ko sta se mu pridružila soigralca, je pokazal Jordanu pod pajsko neko bulo, ki ga skrbi. Ker to je lahko resen problem, čeprav jima Stegnarjeva potem v taki mojstrski solaži od monologa pove, da sta premlada, da bi imela še resne zdravstvene probleme. Do štiridesetega se ne ubadaš z zdravjem, temveč s svetovnimi problemi.

Najboljši del predstave ni v tem, da slečeni, povsem goli, debatirajo o vsem živem. Od seksa do kaj-vem-česa. Ne, ker njihova golota ni nasilni hibridni efekt. Nak, to je bližje pupilčkom. To je blizu gledališču osemdesetih za tiste, ki smo že takoj ob prvem vstopu v gledališče poslušali senilne spomine in opozorila v stilu, v itak nikoli ne boste vedeli, kaj je pravi alter.

Ja? Evo vam… Ja, kurac. Evo vam kurac. Direkt. Mahljava, pobrita jajca. Tako izgubljeni smo – sodeč po predstavi – da bodo padle vse bariere. Na nek način je bil ta del predstave podoben ideji Woodstocka, le da tam baje nihče ni bil tako jebeno napet. In nihče ne bi samo za probo skočil skozi okno, kot je to storila Stegnarjeva. Kakšen poseg v prostor! Nemalokrat sem pavšalno bleknil, da je gledališče predaleč od publike in da ne zna poseči v prostor. No, Stegnarjeva je lagano skočila skozi okno. Napol naga. Na ulico. Ven. V Maribor. Adijo ne samo četrti, ampak peti, šesti in vsi ostali zidovi. Bezjak je probal kozlat, Jordan sploh ni vedel, kaj naj. Bluzila sta pa takoj, v hipu, dalje. Saj res. Kaj je danes samomor? Facebook status. Ni ga več, radi smo ga imeli, rip, skupna fotkica… Potem pa dalje mačke, pesi in dopusti in youtube ološ. Vse je minljivo, vse je mimobežno.

Zakaj? Ker vsak od nas misli, da je našel odgovor na velika življenjska vprašanja. Ker se zdi tako lahko, z vsakim lajkom in ritvitom smo baje bližje veliki resnici. Pa nismo potešeni. Ne. Ker ima nekdo več lajkov, ker lahko in zmoremo bolje. Te pa dajmo. In padeš v zanko, v katero so se zavezalkali tile trije ubožci. Vmes jih zunanji svet preglasi, ker ima vsak pet minut slave, med katero je seveda slaven le sam zase. In enako velja za to trojico. Izdelani liki so, brihtni, malo žleht, malo fejst sebični, ampak delujoči, izdelani, bistri. Zato dejansko najdejo rešitev. Za trenutek sem pomislil, da bodo na koncu usekali kar lepo grupnjaka, ampak Woodstock je mimo, Woodstock so prodali, zato to ni rešitev. Umaknejo se vase, čeprav slišimo, da je psihoterapija največji nateg stoletja ali, kot je mojstrsko povedala serija The Young Pope, kako je Cerkev izgubila najdonosnejši posel, ki so ga furali dva tisoč let.

Ampak za trojico psihoterapija itak ne pride v poštev. Ker mislijo, da vse znajo. Ker čitajo. Ker vejo. Ker Freud. Popkultura egotripa. Ki je najbolje ponazorjen, ko se Stegnarjeva vrne nazaj, potem ko smo vsi že pozabili, da se je par minut tega zabrisala skozi okno. In pride nazaj kot nek filmski, tv lik, ker saj res, gledamo tv serije, ker ne beremo romanov in mislimo, da vse štekamo. In da bomo sami ne samo posneli tv serijo, temveč jo bomo tudi živeli. Kaj si nor, a? Po tej predstavi se teater absurda zdi konvencionalno zastarel. Vladimir in Estragon, h katerima se sicer tako rad vsaj jaz vračam, nista imela za burek, reveža. Danes se pač na nič več ne čaka. Vse je takoj, tu in zdaj. Kakega Godota bomo čakali? Pa lepo te prosim. Tudi če je simbol ali metafora, na te se še posebej ne čaka več.

Ich Kann Nicht Anders pravi (via google translate, ker sem nemščino zavozil v sekundi v gimnaziji), da ne morem pomagati. Ne gre. Tako pač je. Sicer pa… Ni pomoč stvar dveh ljudi? En pomaga drugemu? Lahko pomagamo sebi v družbi, kjer smo tako odvisni (nakokirani) drug od drugega? Kjer nucamo lajke zase, pa ne lajkamo nazaj? Kjer govorimo, a ne poslušamo? Kjer se pogovarjamo o tem, kaj smo gledali in tekmujemo v tem, kdo bo naštel več tv serij ali filozofov? Jebemomater! Smo postali prepametni? Preveč izobraženi? Hkrati pa nas v negotovost pahnejo obupni pogoji in dejstvo, da ne bomo nikoli tako dobro in kvalitetno živeli kot naši starši. Sploh ne oni, ki bodo na veliko obogateli, ker bodo kot oni NFL zvezdniki, ki jih, koliko, pol bankrotira v petih letih po koncu kariere, ker je treba vsem kupiti nekaj, da si odkupiš osebni mir.

Nedopustno nadkvalitetna predstava Ich Kann Nicht Anders rešitve ni iskala v »daj se zresni« ali »nekaj pametnega delaj v življenju« ali »od česa pa boš živel«. Ne. Sedla, zleknila se je nazaj v začetno pozo. Jebeni Groundhog Day. Samo v tako zabetoniranem svetu, kjer veš, s kolikšno hitrostjo se vrti naš planet, ti pa stagnirajoče bluziš na mestu, lahko oblečeš utopijo v bademantl in vržeš idealne filmske konce skozi okno.

Zdaj torej vemo. Zeitgeist ima pobrita jajca, sendvič z žemljo in naduvane debate o Sobotni prilogi. To smo očitno mi, ki ne najdemo prihodnosti, ker ne vemo, kaj je sedanjost in nas vsi potiskajo v preteklost. E, zdaj se pa znajdi. In se. Ko je predstave konec točno tako, kot se začne, se zdrzneš, da ti pamet stane. Ker kaj pa če je vse to res? Kaj če naši nagi možgani, ki tu in tam slačijo srce, na koncu dneva niso nič posebnega? Kaj če beremo, študiramo, hodimo na literarne večere, koncerte, predstave, kaj če gledamo tv serije zato, ker mislimo, da smo nekaj posebnega, pa v bistvu nismo? Adijo, pamet. Adijo, pamet. Adijo, pamet. Sploh pa ob taki igri, konceptu, režiji, sceni in vsem drugem. Predstava, kakršne so v osemdesetih razgaljale sistem. Shrljivo je, da zdaj razgaljajo vse nas. Ker četrti zid ni več zid. Temveč špegl. Evo, poglejte se, taki ste.

P.S. Pohvale dijakom, ki so predstavi pomagali že s svojo vseprisotno pozornostjo, ki se je zelo čutila. In pohvale vsem sodelujočim za vrhunsko prirejen večer!

23. novembra 2016
Raje manj po oglasih

Dobra novica je, da smo po dolgem času hvali(sa)li RTV položnico. Slaba je, da je trajalo samo od četrtka do nedelje. Če smo v četrtek ob ogledu Tarče vseeno ponosno kazali stisnjenih zob z iztegnjenim prstom (katerim, izberite sami), ko je ekipa Ekstravizorja sesula javna naročila v slovenskem štrajk zdravstvu, smo v nedeljo dokončno znucali naše pilote. O, ja. Adijo, daljinec. Sčohana tipka za uravnavanje glasnosti. Dokončno. Fertig. Servus. Kajti kombinacija toplo-hladno je namreč spet fsekala na polno: dobra novica je, da lahko gledamo novo slovensko tv serijo, ki je ni posnel Roman Končar; slaba pa je, da ne razumemo brez podnapisov čisto nič. Ama nič.

Že v torek smo nekateri opozarjali, da smo se polovico filma Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, mučili razbrati karkoli in je šlo pol filma mimo, preden smo poštekali, kdo, kaj in zakaj. Ampak okej, če pri filmu, ki traja za eno fuzbal tekmo, še nekako sčasoma porajtaš, kako in kaj, je to za tv serijo naravnost pogreb. In velik narobe. Zelo velik narobe. In tolikanj večji narobe, ker je serija, ko gre za sliko, posneta vsaj tako v nulo kot BBC Planet Earth II, ki jemlje sapo te dni in onim, ki imajo 4K tvje razlog, da se postavijo pred sosedi in žlahto. Pa kaj bi to, če je zvok tako slab, švoh, momljav, nerazumljiv, da ob že itak naštancanih likih res sploh nimaš pojma, za kaj gre. Ali, povedano drugače, v torrent jeziku: Video 10, Audio 1.

Ker živimo v času baje zlate ere televizije, imamo seveda enormna in po svoje tudi nefer pričakovanja od slovenskih tv serij. Najmanj, kar lahko pričakujemo je, da ne bi nucali domačih podnapisov. Ampak poanta je drugje. Življenja Tomaža Kajzerja so pokazala, da Mad Men (Oglaševalci) niso barvna televizija za naš tv klinopis. Nak. Niso. Znajo to tudi pri nas. Seveda je tudi Kajzerju marsikaj umanjkalo, itak, ampak je – čeprav se sploh ne bi bil smel zgoditi, ker je razpis iskal najbrž Romana Končarja – nehote in predvsem nevede (in še zlasti ob redkih tovrstnih produktov) postavil standard (po gigapolomu, imenovanem Strasti, ki so se ob Eni žlahtni štoriji pokazale za naravnost krajo rtv denarja). In zato serija Več po oglasih, pod katero se podpisujeta avtor Jonas Žnidaršič in režiser Vinči Vogue Anžlovar, ni in ne more biti remek delo, na katerega čakajo najstarejši gledalci še tam iz črnobelih časov Dekamerona.

Po eni epizodi se tv serij načeloma naj ne bi sodilo, kar ta kritika jemlje v obzir takoj na začetku. Itak je pa res narejena vizualno tako nad-hd-jevsko, da ni nič hudega, če ste zamudili začetne novinarske prispevke, misleč, da gre za neko novo informativno oddajo, ki bi jo Mario Galunič takoj ufural na nacionalko, če bi postal še šef informativnega programa. Zakaj? Ker je vse mogoče! In tako je uvodni štanc ob dobro posneti novinarski zgodbi, ki pa vendarle ne sledi desetletja utečeni naraciji Tednika ali Preverjeno (ali pa vsaj Slovenske kronike) in zato deluje vendarle kot tujek, ki želi gledalcu prodati nekaj, česar ne more kupiti. Prav prispevki naj bi bili, če razumem dobro, rdeča nit dinamike dogodkov, ki pripeljejo do velike zgodbe za medije, kot piše v pr sporočilu/zgodbi.

Cerkev, šolsko igrišče, novinarka. Obrtniško in novinarsko je zgodba o prafotru vseh problemov štimala, vendar če bi to prijavili kakemu uredniku, bi najbrž ta, če ima še kaj old school kondicije, resno vprašal, če bodo gledalci sploh dojeli, kaj je poanta zgodbe. Namreč na tem sloni pilot: na neki izjavi učitelja Jureta Planinška (izstopajoči Primož Bezjak, ki je v sekundi to, kar TV Dober dan ni zmogel narediti iz Primoža Ekarta), ki da je oh in sploh spremenila vse. Zdaj, v času ravnateljeve zgodbe in medijskega povečala, seveda lahko ena izjava na televiziji spremeni vse. Ampak spremeni res tako, da ti mikavna dijakinja/kelnarca spleže čez šank in koketira, da te lokalni šef povabi v svoj krog, da bi vsak nekaj imel od tebe? Vsaj na vzhodnih koncih daš ti od sile za rundo, če se znajdeš na tvju, da malo pozabiš na vse skupaj.

Serija želi – spet iz pr sporočila – pokazati, da svet ni tako črnobel, kot bi ga radi prikazali mediji. In da gre za različne »odtenke sivine«. Hm, koliko? Petdeset? Okej, nazaj k Juretu, skozi katerega smo želeli pogledati zgodbo, pa smo se kmalu izgubili. Jure ni glavni lik, čeprav je? Okej, saj to počnejo v Igri prestolov, ne? Že, ampak tam veš, da je nekje nek zic, na katerega naj bi bil nekdo sedel. Kaj pa je cilj te tv serije? Že res, nucamo vsaj še dva dela, ampak kaj je poanta? Razkrinkati, da sta imela Orwell in Huxley prav? Seveda sta imela prav, dojnk, zing, d’oh. A tudi ona sta svoja krasna nova/1984 svetova zastavila tako, da bralec kmalu pošteka, za kakšno (kritiko) družbo gre.

Jure Planinšek je le šolski učitelj šaha, sin vplivnega ravnatelja osnovne šole, ki da tisto izjavo. Šah je precejšnja specifika za tako ozek lik, čeravno prinese moment njegovo ročno izdajanje računov, s katero vabi na šah ligo, ker bodo tam tudi sendviči. To je še najbolj spominjalo na kakega prfoksa, ne? Ampak tole s šahom, čeravno je avtor serije še tak maher, je ne ravno moteče. Je pa dodatna komponenta, ob kateri se Razdredni sovražnik, dasiravno posnet po resnični podlagi, zdi za serijo kot nedosegljiv ideal. Kaj točno je Planinšek? Ga lahko ena izjava za tv tako zelo zdrma? Da ga vabijo vsi sem, tja, vamo, tamo. Da se ga napije, da peca, da odkriva preteklost fotra, njegovih ljudi, da ima partnerko Martino… Juretu se je zgodilo v pol ure več, kot bi se komurkoli od nas v celem lajfu. Itak pride prepozno domov, kjer vidimo zlomljen lik Martine, ki bo zlomil Marušo Majer. Kako naj bi bila redoljubna, kot pravi pr sporočilo, če pa se jezna, ker ni reda, nato sama obleče kot nek nadehani, flegmatični skejterček?

Zato je v tem oziru kot lik najmočnejša Klara Polgar. Morda zato, ker je takoj enodimenzionalni fru-fru lik. Lolita, če hočete. Koketna bejba, ki jo Saša Pavlin Stošić igra daaaaaaleč najboljše od ponujenega v pilotu, čeprav se tudi njen lik odbija le iz preteklosti in ob črnobelih odnosih. V sekundi namreč pogruntamo, da jo bo nekdo dobro nategnil. In ona še bolje kogarkoli že, čeprav bi moral biti glas razuma njen foter (mimoidoči Jernej Šugman, s katerim imata sicer najboljšo špegl sceno). Glede nato, da išče prihodnost via moški, bi moral biti njen ata manj luzerski lik, ne pa tip, ki jo fehta, naj ostane z njim doma, ker imata z mamo obletnico, čeprav mame očitno ni v tem filmu seriji.

Nič hudega, če bi bila še ona. Zakaj pa ne, likov je namreč toliko, da bi komot še mamo nekam vtaknili. Toliko likov je, da četudi bo to na koncu veliki omnibus ali kolaž, bomo nucali dolgo, da bomo like razdelili. Zakaj? Ker je serija velikopotezno izbrala prepoznana in/ali prvoligaška imena. Dario Varga ima v Zvonetu Poliču lik, s katerim lahko gradi na vrhunsko odigranem liku v Petelinjem zajtrku, vendar bo moral stopiti večkrat v kader in takrat manj na silo, da ga bomo začutili kot vseprisotno silo.

Ker je dogajanja namreč v pol ure toliko, da smo proti koncu, ko se pogovarjata lik, ki ga igra Peter Musevski (priseljenec), in lik, ki ga igra Vlado Novak (lokalni mafijozo), že popolnoma izgubljeni. Kar bi še nekako pogoltnili, če nas ne bi rešili podnapisi. Bizarno za slovensko tv serijo je to, da smo se sprostili ob gledanju šele, ko sta lika spregovorila v tujem jeziku. Zdaj, nekateri smo šli na teletekst in pritisnili 771, kar je stran, ki pomaga gluhim, da sledijo izrečenemu na prvem programu nacionalke. Super stvar, ampak ima kar precejšnji zamik, zato je za klasične podnapise kmalu neuporabna. In ja, preden vprašate, zvok je bil tako slab, da.

Podobno kot se je pri Eriki Žnidaršič v Tarči zazdelo, da bi bilo bolje, če bi kar vse posneli na Finskem (s katero imamo, mimogrede, tudi povsem drugačno izkušnjo, ko gre za korupcijo), se je pri sceni Novaka in Musevskega rodila želja, da bi bila kar cela tv serija v tujem jeziku, magari v bosanščini, ki je sicer slovenska filmska/tv serija na pogreša pretirano. V tem oziru ne bi bila slaba ideja, da rtv prispevek ukinemo pri nas in ga uturimo tujcem za našo produkcijo, v zameno pa jim ponudimo poročanje o njihovih zglednih praksah in dialoge v njihovem jeziku.

Več po oglasih je v pilotu pokazala znanje, ambicije in vizijo nekoč najbolj popularnega televizijca (in to v več oblikah in vlogah) ter režiserja, ki je prav tako haral v svojem fohu. Žleht bi bilo reči, da je Jonasa in Vinčija povozil čas, ker ju vsekakor ni. Čakamo še, da vidimo, kaj bo vnesel Jonasov lik nekdanjega duhovnika, svetovalec finančnih podjetij v lasti RKC-ja. Hm, a ni to skoraj Mirko Kraševec? Ampak a hkrati ni to tisto, kar gledamo te dni v The Young Pope?

Foto: MMC / TV Slovenija

Za zeitgeist avtor, soavtorji, režiser in delno, a šele v drugi plan potisnjeni igralci, ki se eni bolj, drugi manj kar mučijo s svojimi vlogami, ki jim dialogi bolj malo pomagajo, vsekakor imajo občutek. Tematika ne bi mogla biti bolj aktualna in v tem oziru so Juretovo brskanje po facebooku, vizualizacija smsov in podobne finte dobrodošla novost na tvju. Vsekakor pa se nam zdi – pa ne, da bi to bila primarna naloga tv serij, ker ni -, da takih likov niti slučajno ne bi srečali med nami. Nič hudega tudi ni, če bi ti liki imeli pronicljivo dimenzije parodije, karikature, simbola. E, tu pa, sploh če komaj slišiš, za kaj gre, nastane problem. Liki bolj govorijo, kaj se jim je zgodilo in se jim dogaja, kot se jim dejansko zgodi. Štekamo, da tudi rtv prispevek ni malha brez dna, toda v takem tempu bodo presežki tv serije jezno oblačenje Martine ali pa Klarino pecanje Jureta (ali je obratno?). To je pa nekam daleč od vpliva medijev, finančnih malverzacij cerkve, lokalnega mafijaštva, priseljenske problematike…

Življenja Tomaža Kajzerja so dobro razrezala vsako epizodo, skoraj kot salamo, zato si nisi razbijal možganov, kaj bo prinesla naslednja epizoda. In je nemara zato Petru Bratušu uspelo približati sodobno tv produkcijo in jo preseliti v naš prostor tako, da smo takoj nehali delati nesmiselne primerjave z barvna-televizija-razliko-v-kvaliteti tv serijami na tujem. Več po oglasih pa bo stežka zdržala že primerjavo prek meje z Novine (HTV). Vsaj sodeč po pilotu, ki – ponavljamo – ni merilo za dokončno oceno. Vsekakor pa je glede na imena in osnovni koncept škoda, da je tako sveže deloval le p.s. serije v obliki Vox Populi, kjer je oni delavec povedal več kot vsi ostali liki v 29 minutah pred tem, ko je razlagal, kakšna je razlika med Avstrijci in Nemci.

Predvsem pa serija s takšno tematiko težko sledi, kaj šele šokira v saj-ni-res-pa-je realnosti, ki se v tej državi dogaja iz dneva v dan. Pijani model, ki z neregistriranim avtom, pijan, brez izpita, z ukradenimi tablicami pobegne policijski patrulji na avtocesti in se zaleti v policijski avto. Obsevanje bolnice, ki sploh nima raka. Parkiranje šefa zdravniškega sindikata, ki štrajka, na mestu za invalide. Izjava zdravstvene ministrice, da so ji grozili lobiji. In to se je zgodilo, pisalo, »šeralo« samo minuli teden v slovenskih medijih in na fejsu.

Babica gre na jug nam je prodala finto, da se iz Ljubljane v Portorož voziš v prihodnost, v jazz, na morje. Celo Poker nam je prodal finto o slovenski mafijski sceni. In Videošpon nas je kupil, ker je bil tako odbito poseben. Več po oglasih pa skuša prikazati like, ki jih trenutni tempo (medijskih) fenomenov morda niti povohal ne bi. Že samo pol ure z Miranom Vukom je bilo denimo precej bolj spektakularnih kot tale pilot. Pa tisto ni tv serija. Morda je zato občutek po pilotu Več po oglasih ta, da bi lahko bilo vsega skupaj malo manj. Sploh pa, to je tv serija, oblika, ki ima za razliko od filma predvsem čas. Najprej ima čas za to, da pošlihta zvok. Ker tole ne samo da ne spada na nacionalno televizijo, temveč niti na youtube. Ker izdatno na to kritiko vpliva tudi dejstvo, da je bilo že itak našopani zgodbi res težko slediti. Hkrati pa serija sama nerodno nakaže, zakaj je bil taki hit najprej Požigalec remake, nato Dan ljubezni in te dni še Pr’ hostar. Ne samo zato, ker ljudje slišijo, kaj se tam pogovarjajo. Še zdaleč ne.

P.S. Če smo že videli res skoraj vse bolj ali manj znane tv/film like, bi pa ja lahko našli mesto še za Primoža Petkovška.

21. novembra 2016
Tovarishia, to je plesna liga prvakov!

Večer plesnih miniatur. Okej, nekaj pač, ugibam, so morali napisati na letak, da so pojasnili vnaprej, kako in kaj. Štekam. Ampak hudimana! Če pa to niso bile »miniature«! O, ne. A-a. Nak, to pač ne. To je bil maksimum človeškega potenciala. Presežek! To je bila ura življenja. Jap. Življenja. In ena sama ugotovitev. Kaj imamo mi (vse) v Mariboru. Saj to res ni. Ja, ligo prvakov. V dvoranskem ali velikem fuzbalu. Okej. Ampak imamo predstavo, imenovano Tik pred deseto, na kateri bi Meg in Jack White prilimalo na zic. Ker še White Stripes nista zmogla takega šusa v glavo kot mariborska Tovarishia.

Že produkcije Centra plesa, o katerim smo na Urbani.si že pisali, so celovito, povezano in slavnostno doživetje. Resnično so. Produkcije, kakršne običajno vidimo v ameriških filmih, ko starša vsaj za en večer na stran položita svoje razlike in ponosno skozi telefon, ki mu crkne baterijo, pogledata, kaj sta ustvarila. Tokrat so bile vloge obrnjene. Tokrat smo vsi skupaj gledali, kaj znova ustvarja plesna kompanija Tovarishia Dance Company, ki se – tako piše v njeni uradni predstavitvi – posveča fizični in tehnični zahtevnosti sodobnega plesa, hkrati pa hoče in mora sporočati, izzivati, opominjati, spominjati, osvajati in predvsem ne puščati gledalcev hladnih: »Tovarishia je pojem zaupanja, skupnega razvoja in sprejemanaj soplesalcev v vsej njihovi norosti. Tovarishio vodijo Tovarishi, ki so za to poklicani.«

Kdorkoli je to že spisal, nemara umetniški vodja Marko Urbanek, perpetuum mobile celotne grupacije, bo take, kot sem jaz, dokončno spravil na boben. Ker vse tako drži in ker je v nulo napisal, česar vsaj jaz ne znam. Vsaka beseda stoji. No, pleše, ne stoji. Enako velja za tisto, kar je dopisala koreografinja Maja Arzenšek na facebooku po nastopu: »Današnji večer je bil nekaj posebnega: priplesali in izplesali smo svojo dušo. Tako, čisto navadno, človeško, brez trohice vzvišenosti, brez narejene podobe. Bili smo mi. In zakaj mi ples po vsem tem času še vedno daje občutek popolnosti? Ker se vsakič znova srečam z ljudmi, plesalci in gledalci, ki mi dajo toliko, pravzprav vse. Vse, kar si želim. Bližino, razumevanje, predvsem pa tisti nek občutek, da v vsem skupaj vidim smisel. Občutim neizmeren ponos, ko gledam “mladiče” in malo manj mladiče, ki so postali ali postajajo ljudje na mestu, ljudje s srcem, z občutkom drug za drugega, s tisto trohico nepogrešljivega humorja, z jasno vizijo, z dovolj ponosa, z rahločutnostjo, ki mora človeka spremljati, da lahko v tem času in prostoru najde največ, kar lahko. In ne morem si pomagati, da me to ne gane do solz. Če sem lahko samo del tega, je to vse, kar si želim.«

Namenoma sem to fliknil na začetek. Da ne boste mislili, da res tako pretiravam, štancam, blebetam, droljam. A-a. Res je bilo tako dobro, nepozabno, vpijoče, močno, izpovedano, izventelesno. Kar še bolj vžge, je to, da se produkcije Centru plesa za produkcije stalno selijo. Bil sem na njihovi že četrti prireditvi/predstavi – pa vsakič na drugi lokaciji. Amfiteater II. gimnazije, Unionska dvorana, Velika dvorana SNG Maribor in zdaj še Lutkovno gledališče. Pa še po Gosposki so plesali na prvi dan Lenta. Čisto hudo. Zakaj? Ker vidiš, da bodo osvetlili, bolje pa osenčili kateri koli prostor. Vsak prostor pretvorijo v neverjetno pričakovanje polno izkušnjo: morda ker publiko tvorijo učenci, starši, bivši koreografi, skratka vsi tisti, ki so tako ali drugače povezani s plesom in imajo potem velike solzne oči, ko vidijo, kaj so tokrat spravili skupaj njihovi cenjeni kolegi.

Foto: Gregor Salobir

To je nekaj, kar pogrešam pri drugih zvrsteh. Na koncertih rock bandov je članov drugih bandov ponavadi za vzorec, čeprav je v Mariboru tega morda še več kot denimo v Ljubljani. Na literarnih večerih ne vidim mariborske literarne scene, v gledališče igralci in režiserji na predstave kolegov preredko zahajajo (so velike izjeme, seveda), na novinarskih večerih so vsi – razen novinarjev. Če ne pride scena sama podpreti in prečekirati sama sebe, potem vsaj po mojem mnenju nima pravice niti črhniti kakršno koli o obisku. Ker če ne pridejo sami, nimajo absolutno nobene moralne pravice soditi »običajne« obiskovalce.

In kako to uspe? No, to pokažejo produkcije Centra plesa. Ker vsi poznajo vse. Že ko je treba oddati garderobo. Kje si, kako je, kdaj imaš rok, kako je mali, kako je sestra. Familija. Druženje. Povezanost. Skupnost. Mojstrske vrline v e-času. Zato je bila predstava že pred predstavo: sami nasmeški na ljudeh, ki se itak poznajo med sabo in spet komaj čakajo, da vidijo kaj svežega. Pa najprej niso dobili nič svežega. Nak. Na videozaslonu so pokasirali zdaj že praktično arhivske posnetke, predvidevam da iz leta 2007, ko so ideje, želje in sanje postale… No, Center plesa. Vsi nekaj let mlajši, drugačni, bolj zeleni, bledi, treme polni. Sijajna izbira Urbaneka, ker smo lahko takoj ko je fsekala prva točka Catch Hell Blues opazili gigantski kvalitativni preskok. Zdaj, zanimivo bi bilo slišati, kaj bi bil Jack White porekel, če bi ga vprašali, kaj meni o tem, da bi bil Catch Hell Blues, kjer slide kitara kriči na bobnarsko monotonijo bluesa, podlaga za odbito koreografijo April Veselko. Najbrž bi White pisnil: ti samo špilaj.

Foto: Gregor Salobir

In evo. Točno to je naredilo pet deklet in pubec. Premerilo oder po dolgem in počez, izvijajoče se primežu časa. Rock’n’roll razturancija, ki takoj razbije kakršno koli predstavo o predstavi. Koliko je ura? Ti bomo že mi povedali. Ni pomembno. Sledila je brihtno sestavljena točka Ko bom velika, bom… Pa je brihtna še skromen in nezadosten pridevnik, ker smo videli, kaj vse zmore Tovarishia Junior Dance Company, torej podmladek. Adijo, pamet. Cinemastična koreografija je združila navidez nezdružljivo: igro, film, kabaret, tv serijo in, jasno, ples. Mladenke Rania, Maša, Ana, Čarna in Ajda so (po koreografiji Maje Arzenšek in Marka Urbaneka) pokazale, kaj bi bile, ko bodo velike. Ja, pokazale. Novinarke, čenče, selfie karieristke. Taki šus v glavo, da ti pamet stane. Kritika družbe skozi komaj najstnice, ki pa so suvereno ne samo prepričale v svojih vlogah, temveč jih zmasakrirale na parodijo časa, prostora in družbe. Predvsem pa je že tu večer nakazal, kako relativna kategorija je čas: lahko bi mladenkam dali predvidljive in nezahtevne okvirje. Tako pa so obrnili zgodbo in jim dali v bistvu najzahtevnejši vsebinski del, ki te je naravnost povozil. Dubstep, latice s kolesci… Ni, da ni.

Nato je prišla prva za-zjokat-se točka. Amy Anne Kennedy je že na itak božajočo podlago (Roo Panes – Home From Home) iztelesila svojo zgodbo. Kakšen solo! Predstavljajte si Slasha, kako igra temo iz Botra na nabito polnem stadionu. Ali Jimija Hendrixa. Ali Lionela Mesija. Popolnost, vam rečem. Še prej tako velik oder je bil premajhen za tankočutnost, hrabrost, razmislek, sporočilo Kennedyjeve. Ki je našla dom od doma prav v Mariboru in je izstopajoče bitje. Njen nastop, njen solo, njen presežek je bil kompliment Mariboru. Za solze brisat. Čisto res.

Pa nisi imel časa, da bi skužil, razmislil, potrepljal srce z možgani. Nisi imel, ker je sledila točka Vse to sem jaz, rdečekrilast sprehod na avtorsko glasbeno podlago Urbaneka. Kot da bi gledal hkrati deklico v rdečem plašču iz Schindlerjevega seznama, ampak dvojno, ker bi hkrati prišli onidve iz The Shining, za kar je poskrbela celotna scena. O kateri še sploh nisem rekel: igranje s svetlobo, efekti, zasloni… Je peskovnik, v katerega bi se vsak normalen odrasel človek zabrisal na glavo z lopatkami in kanglicami. Ker ja.

Največji šok, ki me drži še dva dni kasneje gor, pa je nastopil v točki Okvir 33.10. Maja Arzenšek in Ana Kulaš. Med njima je vsaj dobrih deset, petnajst let razlike. Kar veš, da ni poanta, pa si nisi mogel pomagati, ker je koreografija Katarine Barbare Kavčič pokazala na simbiozo dveh bitij, ki sta si tako podobni, povezani in dopolnjujoči. Rumena cvetova, knedlčka, kjer tamlajša najprej posnema tastarejšo. Potem pa se povežeta, postaneta eno. Mama in hči? Ne. Mlajša in starejša sestra? Tudi ne. Kaj pa potem? Ne vem. Meni sta delovali kot vsakdo od nas, bili sta mi. Najsi bomo stari, mladi, starši, otroci, sestre, bratje. Medosebni odnos skozi tako iztegnjeno, nazorno, oprijemljivo sestavljeno koreografijo. Ko je Ana skočila na hrbet Maje in se zleknila na njo, jo trdno stisnila, da jo je lahko nosila okrog, smo razumeli nazaj vse tiste ure biologije, ko smo se učili o simbiozi. Na tej predstavi bi še Charles Darwin jokal, ploskal in kričal bravo. Leta prav nič ne štejejo. Nič ni nemogoče. Vsi zmoremo vse. In ko je imel svojo solo točko še Jure Masten na klavirsko podlago… Je bilo tik pred deseto, ker je nad njim visela ura (ona iz Ikee). Ura se ni premaknila, kolikor sem opazoval. Kazala je 09:54. Jure se je oziral k njej, ampak zgolj čez ramo. Sklonil sem se naprej in iskal karkoli na njegovem izrazu, da bi razbral, kaj neki pomeni ta ura. Ga priganja? Opominja? Mu sledi? Ga inspirira? Pismo, da ne vem. Vem samo, da ura, ki visi iz stropa, visi v življenju vseh nas. In to sem odnesel od Juretove solaže. Relativnost časa. Največ, kar lahko storimo, je, da ga sprejmemo takšnega, kot je? Nemara res.

Foto: Gregor Salobir

Da je bil dramaturški lok večera takšen, da smo vsi želeli čim več in je tista dobra ura minila res prehitro, je poskrbel drugi vmesni video, kjer je Tovarishia v celoti prikazala grandioznost lastne konceptualnosti. Intermedijsko, odbito, sveže, filmsko, sodobno. Lovili so se s svetlobo, Lovilci svetlobe. Kaj lahko v človeku nariše, odbije, osenči, osvetli ena sama baterija. Gverilsko urbani snop luči, uperjen iz deseterice teles, ki so kritika, ogledalo, sporočilo naše družbe. Usklajenost Tovarishie, primerjana s prvim arhivskim videoposnetkom, kaže na srhljivo nadsposoben napredek ne samo v plesnih atributih (o katerih ta avtor nima pojma), temveč v njihovem konceptu. Kako je možno, da to posnamejo pri nas? Da se vsega tega spomnijo? Da odščipnejo del sebe za toliko – nas? Bolj se je lomila svetloba, bolj se je lovil človeški upor, njegova dejanja in želje. Čisti odbitek. Popolni odbitek. Pa so bili na videu, ne v živo, pa je tako delalo.

Pa smo mislili, evo, zdaj smo videli vse. Priklon in čao. Ne ne. Ne! Prišla je zgodovinska točka za – zgodovino. Točka, kjer bi Isaac Newton na robu stola grizel nohte in šel domov šilit svinčnik za četrti Newtonov zakon: medsebojna gravitacija dvojega v enem. Nak, ne mislimo na Luno in Zemljo. Ne ne. Gravitacija se je zgodila v Katarini Barbari Kavčič. Milo rečeno visoko noseči. Kolega poleg sem vprašal, če je resnično noseča. Ker je imela žogo že tako veliko, da sem bil prve pol minute, z brado do tal, prepričan, da ni šans, da je tako visoko noseča. Pa je. Dih smo zadrževali. Kako? Kako za vraga? Od kod? Verjamem, da je tudi dete v trebuhu poplesavalo iste gibe in ritmično sledilo nadživljenjski predstavi Kavčičeve. To ni bil solo, to je bil duet, kakršnega vprašanje, če bomo še kdaj imeli priložnost videti. In naslov točke? Brez sredine. Kako dojemljiv, iskriv in pogumen naslov, ne? Koreografija ni bila niti malo prilagojena stanju, v katerem je Kavčičeva. Ne. Sprejela je to dejstvo in ga zazibala v nihalu humanosti, proslavljanja življenja kot takega in takrat smo res videli, da je tik pred deseto in vsaj jaz sem zadrževal dih, ali ne bo nemara eno dvoje postalo kar takrat in tam.

Foto: Gregor Salobir

Aplavz si lahko kar mislite, kakšen je bil. Huronski. Solze, kriki, spodbuda. Morda zato ni bilo napačno, da se je večer končal z bolj komično noto: Zoo. Jap, živalski vrt deveterice, ki se je najprej pričakovano prelevilo v animalistične figure. Dokler ni Jure Masten kot, saj ne vem, noj ali flamingo prislalomiral s tistim ksihtom. Jap, tistim ksihtom. Bebavim, štorastim, dvigajočim. Padel je koncept popolnosti. Je to tik pred deseto za živali, ki se tako mučijo zaradi nas? Ne vem. Vem samo, kako sem se počutil, ko je preostala osmerica enako dvignila skrčeno roko. Nasmejano, ampak spregledano. Mogoče je zadnja točka štrlela ven (kot roka Mastena) iz koncepta, vendar taka predstava ni potrebovala podpisa, ker je že napis povedal, da je to večer plesnih miniatur.

Pa ni bil. Bil je več kot. Bil je Maribor, ki ima ligo prvakov še kdaj razen na petnajst let. Ker to je liga prvakov. Vsak kulturni evro, ki gre in bi moral kapniti za take projekte, je vreden truda, idej, vizije in sposobnosti tega kolektiva. Mečejo se, morda edino ne na zobe, vsaj dobesedno ne. Pripravljalo pa take večere, ko se še večerna Tarča o tem, kako se na veliko krade v javnem zdravstvu, zdi trivialna, nepomembna, nestvarna. Človeški gib je osnovno izrazno sredstvo. Mogoče ker ni samo človeški, kot je nakazala sklepna točka Zoo. Tik pred deseto je res prikazal miniature, toda solaže Kennedyjeve, Mastena in Kavčičeve so presežki, nad katerima očarano bdita gotovo tudi Pia in Pino Mlakar.

Samo upamo lahko, da bo Tik pred deseto še dočakalo kakšno ponovitev. Ne samo zato, ker si to zaslužita v prvi vrsti Center plesa in Tovarishia. Ne. Ker si to zaslužimo vsi mi. Še totalni plesni analfabeti, zreducirani na četvorko na maturanskem plesu, bodo hitro poštekali. In odprtih ust gledali, kaj zmoreta telo in duh. Ligo prvakov, vam rečem. Plesno ligo prvakov. Petka, čista petka ekipa!

Foto: Gregor Salobir

P.S. Gospe na blagajni v Lutkovnem gledališču pa sledeče. Spoštovana gospa, prišel sem z najboljšimi nameni, povrhu zelo vljudno povabljen. Razumem, da je bil že večer in da imate lahko tudi vi slab dan in da ste utrujeni. Vse to štekam in sem vam, upam, to dal tudi vedeti Ampak… »Dajte se potem malo bolj potrudit, no,« kar ste mi rekli, ko ste kar iz prve butnili, ob bežnem preletu računalnika, da ne, da me pač ni na seznamu, morda rečite prav te besede drugič še sami sebi. Ne vem, zakaj bi v meni javno vzbudili občutek, da sem zastonjkar, kakor sem se zaradi vaše reakcije, ki gotovo ni želela imeti tega namena, počutil. Čeprav po svoje seveda sem zastonjkar, ker ta portal živi za zdaj izključno od entuziazma. Ni mi težko dati 9 evrov za karto, dal bi jih čim več za tako predstavo (ampak potem bi jih moral dati za prav vse in potem bi bilo takega entuziazma hitro konec).

Vi se pa vseeno morda do naslednjič vprašajte, zakaj se je predstava začela s petnajstminutno zamudo in kakšno vlogo ste pri tem odigrali vi, ki delate v javni inštituciji, povrhu taki, ki nagovarja sicer najmlajše, pa se ob malo večjem navalu (dvorana še zdaleč ni bila polna) stvar zavleče. Toliko pač, za drugič. Lepa beseda lepo mesto najde in to. So namreč tudi obiskovalci, ki bi se obrnili in šli domov.

19. novembra 2016
To je le en milenijec, to nismo “mi”

S pico sem se skoraj zadrgnil. Samo da ne bi bil zamudil, skoraj laufal sem. Okej, nisem, ampak vseeno. Lagano sem skenslal pijačo z Žigo in Pižamine pravljice za odrasle v mariborski knjižnici. Ker sem si, pazi to, v Evernote, ki ga po novem uporabljam za zapiske, shranil z velikimi črkami Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo. Ono, tega pa ne smem zamuditi. Slovenskega celovečernega filma na TV Slovenija. Zakaj? Ne vem. Najbrž, ker sem bil tako vzgojen – pa to ni kritika staršev, da ne bo pomote. In ker imam do inštituta slovenskega filma in programskih direktiv RTV Slovenija definitivno hudo večji rešpekt, kot ga imata obe inštituciji do mene. Vsaj sodeč po tem, kar se je zgodilo v sredo zvečer.

Miha Knific, režiser in (so)scenarist filma Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s taob, tega ne ve, ampak film bi lahko bil moj program, moja prihodnost, leto 2020, ko bom star 35 let. Ker film govori o tem, kaj se zgodi, kot je v izjavi povedal Knific, s folkom, ki je star 35 let, pa živi, kot da je star 20. Hvala bogu, da se je nekdo lotil te teme, čeravno smo milenijci statistično in demografsko zanemarljiva kategorija: naš politični glas se baje zreducira na Luko Mesca, oglaševalci pa nas šmirglajo v nedeljo zvečer med Talenti ali pa računajo, da bomo kušnili drago, sedli na pecikl in se odpeljali z Nino Pušlar v ušesih na šiht v Lidl ali Hofer ali kam pač že.

Skratka, Miha je ta film posnel vsaj zame, če že ne o meni. Zakaj ga ne bi tako gledal? Drugače ga težko. Sploh zato, kar ni tako lahko priznati po devetih letih samostojnega lajfa v Ljubljani in še enega z najlepšim razgledom v Mariboru, da živiš pri starših. Tako sem film gledal s fotrom in ga, za kar bi moral dobiti medaljo, plačan obisk na naslednjem Festivalu slovenskega filma in osebni obisk Marka Fillija, prepričeval, naj vendar vztraja. Ker je foter, potrpežljiv mož, po kakih pol ure, ko noben ni želel reči nič – predvsem zato, ker se itak nič ni slišalo, dialogi in to -, no, po pol ure je foter potipal, kaj jaz mislim o filmu. Kar jemljem prav tako kot kompliment.

Pa sem najprej poznavalsko, khm, analfbetsko pripomnil, da se nič ne sliši in da so tisti modeli, ki bi naj poskrbeli, da bi se dialogi, ki v kinu predvidevam štima, vsaj malo razločili in ne bi vsak šum pojedel prav vsako besedo, več kot očitno ali gluhi ali pa nesposobni. Kar so tehnikalije. Ampak čisto resno: nimamo švoh tvja, daljinec je tam, kjer kontroliraš zvok, itak že zdavnaj zdrajsan in znucan, pa sem dal tako na glas, da ni bilo moteče. Pa je vseeno bilo. Saj ne gre zameriti zgolj ustvarjalcem tega filma – podobno je bilo že zadnjič v Idili, ko je bila za noč čarovnic na tvju. Poleg tega je slovenske produkcije tako malo (sploh na televiziji), da se vsaj jaz težko skoncentriram na nekaj, kar nima podnapisov – pa bi jih ta film komot lahko imel, ker se je tako prekleto malo slišalo in razumelo. Vsaj prve pol ure.

Foter je skoraj obupal in vmes tudi je. Jaz sem pa vztrajal, ker… Saj ne vem, zakaj. Skušam pogledati čimveč slovenskih filmov, ker se mi zdi, da se mu je nekje vmes na silo lepila oznako »slovenskega filma« – vsaj od takrat, ko sem prvič videl Pod njenim oknom ali kasneje 9.06, Osebno prtljago, Razrednega sovražnika, Izlet, Dvojino, kar se spomnim samo tako iz glave, da seveda ne omenjamo Babice gre na Jug, Gremo mi po svoje, Outsider, Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk, Hit poletja, Boj za in še in še.

Kar ne pomeni, da so naši filmi zadnjih deset let tako oh in sploh. O ne. So bili tudi takrat pa res nepotrebni podnapisi v Traktor, ljubezen, rock’n’roll, spodleteli Čefurji raus, žanrski pogreb Vampir z Gorjancev, Pevčev kopipejst/variacija na temo Lahko noč, gospodična, Košakov Goodbye Lenin v Srečen za umret ter njegov predhodnik Kruha in iger… Slovenski film zna lepo brcniti v temo tudi. Ali pa pač ne razumem, kot je bil recimo Arheo.

Vendar pred tv sem tekel, okej, pospešeno hodil s pico, ker me je nazadnje tako v dobro voljo spravil Dekleta ne jočejo, v nulo preprosti film Matevža Luzarja, ki se ga morebiti bolje gleda na tv. Podobno velja za njegov Srečen za umret, kjer sem tudi užival. Manjka mi marsikaj, da bi lahko potegnil neko resno črto ali lajtmotiv, ampak slovenski film skušam gledati kot neobremenjeni gledalec in ne kot kritik, kar seveda nisem.

In eto. Tako sem zicnil za Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo. Res dobre volje, razpoložen, nadebuden, dobrohoten. In brez predsodka o slovenskem filmu. Hej, letos sem imel že rezervirano celo neko luknjo v Portorožu in si želel vse plačati sam ter se hunter s thompsonovsko (kar nisem) kot novinar (kar sem pogojno v klasičnem smislu) spraviti na FSF, ki je podobno kot Borštnikovo srečanje postal za moj okus butični festival, ki misli na čisto vse -razen na gledalce, obiskovalce, turiste. Ono, žur. In ne, nočem imeti še enega Liffeja. Je en več kot zadosti in hvala bogu, da ga imamo. Mimogrede, dati tv premiero slovenskega celovečerca med Liffe, je približno tako, kot da bi dali finale slovenskega fuzbal pokala med finalom lige prvakov. Dobro, preveč naduvana primerjava, kupim, ampak veste, da Uefa tega niti ne dovoli? Liga prvakov je liga prvakov. In Liffe je Liffe. Hvala bogu.

Ime Miha Knific mi je od nekod znano, ne znam ga povezati z ničimer, ampak ajde, če veš za neko ime, če misliš, da ga od nekod poznaš, potem… Bo že dobro, ne? To je ta optimizem, o katerem sem se spraševal prve pol ure, ko sem si odgovarjal na vprašanje, ali ima slovenski film, tako kot Srečko Katanec, tudi svoje kavč selektorje? Mogoče, ampak kdaj veš, da si film kavč selektor? Ni to res čisto vsak?

Prve pol ure nisem štekal ama nič. Okej, kmalu se vidi, kdo igra glavno vlogo: Klemen Novak je Simon. Težava pri Novaku je v filmu ta, da je zelo neizrazit. Saj vem, kaj boste rekli: da danes ni več izrazitih likov in da slovenski film teh ne prenese, ker sta, če tako pogledamo, Kekca bolj zasenčila Bedanec, pa Pehta, pa Kosobrin, pa Mojca, pa Rožle, pa encijan in tavžntroža… Pretiravam, ampak ja. Slovenski film ne ve, kaj bi z glavnim junak. Zato je taki. Žgoljav. Simon ne deluje kot žurer, deluje kot tip, ki mu je mama rekla, da mu ne da več žepnine. In ne vem, zakaj, ampak ko gledam zdaj nazaj, se prvega dela, ki se dogaja v Ljubljani, sploh ne spomnim. Aja, saj res, Simon živi z Urško (Iva Krajnc), še bolj enodimenzionalnim likom. Ambiciozna pravnica je nekaj, kar sicer poznamo tudi pri nas (Nina Zidar Klemenčič), vendar so te praviloma nekoliko starejše ali pa vsaj ne delujejo tako infantilno kot situacija, ko se srečata obe (anti)junakinji. Do tja sicer še pridemo.

Simon gre v Koper z listom papirja, hvala lepa, Nathaniel Hawthorne in tvoje Škrlatno pismo. Jaz sem fotru namigoval, stoposto prepričan, da ima Simon raka in da gre v Izolo v bolnico, čeprav zakaj bi šel tja, če je onkologija v Ljubljani? Vidite, tako redki so ogledi slovenskih filmov, da pozabiš, da so slovenski filmi nepredvidljivi. Hej, še ubija se nihče več ne. No, skoraj, če odštejemo Idilo. Ali če ne gledamo Pevčega dokiča Dom, kjer se umira na obroke. Je pa res, da je Urška ena redkih uspešnih anojing bejb in v tem oziru je Iva Krajnc vnovič dobra, ker zna igrati zajebane bjonde, ki nam okroglobokastim tipom da vedeti, da so sanjarije o bjondah res samo to. Sanjarije.

Ko pride Simon v Koper, je tam vse bolj zanimivo od njega. Morda zaradi dispozicij, fotografije, režije, produkcije. Nimam pojma, ne spoznam se. Ampak Simon je tako neizstopajoč, da je lokomotiva na koprski postaji bolj zanimiva od njega. Ko sede v avto in ga pelje Dragan, kolega iz študentskih let, za katerega do konca filma ne vem, ali je taksist, narkič ali jebiveter ali vse skupaj – no, vem pa, da ga skuša Marko Mandić odigrati sodobno, akcijsko in gledljivo -, je Simona še manj. Prvič zato, ker vozakanje z avti ob takem zvoku v Sloveniji ne bo delalo. In drugič zato, ker smo najboljše scene v avtih že videli: prvič v Babica gre na jug in drugič V leru. Avto je zato slaba ideja za štart zgodbe dveh bivših modelov.

Šele ko sem bral obnovo za nazaj – bolje bi bilo, če bi jo prej – sem ugotovil, da Simon ni spizdil zaradi raka ali zato, ker bi bila Urška »ambiciozna« (pa ne v tistem smislu, o katerem je rad govoril Ante Šimundža). Ne, šel je, ker se mu ni dalo več jebati s tapetami, ki so bile, mimogrede, lep sprehod nazaj v socializem, ki pa ga, če dobro vem, pravniki nimajo preveč radi. Niti slučajno nisem ujel, da sta se kregala o otroški sobici, ušla mi je njuna debata o otroku. Čisto ušla. Kar ni bilo nepomembno.

Vse to zasenči Koper, ki se v filmu res izkaže s svojimi kulisami. Bolje kot Piran, kamor je za drag špas rinil Goran Vojnović. Je bližje Hitu poletja, nikoli pa ne bo doseglo Poletja v školjki, ki se tudi skozi prizmo tega filma danes kaže kot hit, kakršnih skoraj ne delamo več. Simon gre v Koper zato, ker je v lj flatu raztur (kam je šla potem Urška? aja, saj res, k staršem; ki so ji, saj res, kupili stanovanje) in tam potem vmes pleza sredi glavnega koprskega trga ter namešča neke luči. Hm? Ne bi potem šel… V Tolmin? Toliko tipov na kupu za štiri, pet luči in oder, ki ga ima vsaka občina za svoj praznik? No, to je možno samo, če ima prste zraven RTV, haha, malo šale, ne?

Simonu se v prvih pol ure zgodi več, kot bi se mu sicer v celem lajfu. In v tem je finta. Klikne na link, ravno ko je pri Draganu doma, pa je seveda lizanje vsega možnega na Pornhub. In ravno takrat vstopita noter Petra, povezovalka kulturnih dogodkov, ki zbledi do konca filma, in Maja. Zdaj… Maja ni nepomemben lik. Maja je glavni lik v bistvu. Lik, za katerega je Mojca Fatur – kar se mene tiče – povsem zasluženo pokasirala vesno (nimam pa pregleda, kdo in, pombneje, za kaj je bil še v konkurenci). No, ampak Maja vstopi v film še slabše kot Simon. In že Simon je vstopil v film kot zadnji žgoljo. Maja vstopi kot bejba, ki ve, da gledamo tipi porniče. Ki si ga bomo zdrkali med polčasom na Branka Zupana in Saška Jerkoviča. Ker smo pač taki.

Zdaj… Maja ima upravičene razloge, da tipe presoja z distance, kar je evfemizem za obsojanje. Hkrati je takoj jasno, da bosta počela tisto, česar Mojca in Kekec nista. Da bosta malo tudi poredna. Kemija je tam. Ne zato, ker bi bila zdaj tam, ampak ker je bila tam očitno nekaj let nazaj. Pri živem bogu si nisem mogel razložiti, kakšen par sta bila Simon in Maja, čeprav je to najbrž prav poanta, na katero stavi Knific? Da smo bivši in bivše kot prevozi.org. Kadarkoli, s komerkoli, samo da pridemo čimprej na cilj za čim manj stroškov.

Verjamem, da so bili glavni štirje liki – Simon, Maja, Dragan, Urša, če sledite – na neki točki na tabli. Ali pa miselni tabli. In da se je povezovalo odnose med njimi. Ker ti so prečiščeni, razdelani, celo morda koliko toliko naravni. Čeprav… Študentsko življenje pokaže, da se nasprotja nujno ne privlačijo in le vprašanje je, kje za vraga sta žurala Dragan, ki je sposoben žurati na Metelkovi in pol ure kasneje v Cirkusu, in Simon, ki ima faco tipa, ki mu je vseeno, kje se žura. Aja. In Simon ima ves ta čas, ko imajo v Kopru žur, tudi tisti list. Ja, oni list. Pomembni list. Ki pa je v italijanščini, torej ni njegov, razen če ima raka. Ne, nima raka. V slovenskih filmih se ne umira takoj. Umira se počasi: najprej gledalci, potem vsi ostali.

Šele ko sta v Hoferju, Lidlu, skratka na šalterju, se Simon opogumi in vpraša Dragana, očitno poliglota in google translate na dveh nogah (aja, Simon je želel uporabiti Google translate, resda začuda šele v Kopru, pa je raje gledal porniče), če mu lahko prevede vse to. In mu Dragan, kjer spet nismo razumeli ama nič, ker kdo pa se take stvari pogovarja na šalterju, kjer je edina debata »boste še kaj? / imate pika kartico«. In eto. Urša je – to ni spoiler alert – pred leti naredila splav. Urša je ona pravnica, ona iz Ljubljane. Jeba. Splav. Vidite, pa je nekdo umrl. In ja, Urša in Simon sta zaročena. V fletu njenih staršev. Aaaa, štekate zdaj?

Foto: Aljoša Korenčan

No, dober tvist. Ampak v tem času je Sead Mulahasanović že postal Sid, Magnifico je že prodajal olja na platnu v Stereotipu, Đuro je vozakal begunce čez kao mejo… Poanta? Knific je porabil hudo preveč časa, da je prišel do sem. In začel po nepotrebnem metati zraven like, ki so zgodbo samo zapletali in so bili izključno sami sebi namen. Razumemo, da je priložnosti za igranje v slo filmih malo, ampak Iva Bana in Janeza Škofa bi lahko gladko nadomestil stavni avtomat in benjamin. Komot. Nobene dodatne vrednosti. Enako velja za Jureta Drevenška ali pa za onega nepremičninarja, ki pa sta poleg obeh ženskih vlog odigrala najbolj »filmsko«. Ban je povsem odveč kot neučakan foter, ki bi imel vnuke in vseljeno stanovanje, za katerega sta plačala z Uršino mamo. Ne nucamo ga, ker je Urša že sama dovolj – ambiciozna.

In kaj se zgodi? Simon se izgubi, zato se skuša najti pri Maji. Do te točke je film Simon. Če bi to ostal, bi jaz raje gledal akvarij na tvju ali pa kaki Hallmarkov tv film. Ne vem, ali je »kriv« Simonov enodimenzionalni lik ali Novakova igra. Ne vem. Vem pa, da njegovo deja vu pecanje Maje prime, zgrabi, evo trnek. Zato, ker je Faturjeva prepričljiva, čeprav ji kamera pri tem ne dela absolutno nobene usluge, reklame ali komplimenta. Na trenutke Faturjeva zgleda dovolj staro, da bi bila Simonova mama. Na trenutke pa kot cukrček, kakršnega poznamo vsi mi. Šele takrat postane dvoplastna, čeprav Simona klasično vozi na vse dobre stare finte.

Evo, do sem so opisali v opisu tudi ustvarjalci v tekstu za MMC. Hej, še TV Slovenija je glasno napovedala, da ima večer domače produkcije in se ustrelila v koleno (in najbolj sijajno Majo Pavlin), ker je šla sama s sabo tekmovati s tem filmom na prvem in dokumentarcem o Magnificu na drugem programu (še dobro, da se da Charlatan Magnifique pogledati z zamikom na RTV 4D). Film, ki je bil do te točke prepočasna drama, nato postane vse: akcija na žuru v Kopru in v lovljenju najbolj počasnega, ampak še najbolj realno prikazanega poštarja; pornič na plaži; pravljica z rdečim pikčastim dežnikom v dežju v morju; triler, ko pride Urška iz Ljubljane in pobira ključe, ki jih je Maja zabrisala skozi okno in mislimo, da se bosta vsaj zlasali (finte iz Idile bi bile ata na mamo v tem filmu)…

Film se v drugem delu vrhunsko prelomi, vzkipi, naraste, zacveti. Skorajda izključno po zaslugi Faturjeve. Scena z dežnikom, ki ga ima nad glavo v norem nalivu in z njim gola skoči h golemu Simonu v morje, je seveda ikonična. Ampak je to preveč očitno ob sicer mamljivi glasbeni podlagi, ki pa je izbrana preveč na horuk in bi bila lahko še kanček bolj avtohtona (Zmelkoow, če smo že v Kopru, ne?), če že naglasi niso, ker se igralci lovijo med naučeno zborno izgovarjavo in tisto v splošni rabi, kar je seveda pri nas redni polom: ko nekdo govori v dialektu, govori tako, kot da bi nam to počeli na SAZU-ju in grejo predaleč.

Mojca Fatur je na koncu največ, kar ta film ponudi. Nekaj ji pri tem pomaga dober zaplet, čeprav (spoiler alert!) najprej nismo sigurni, čigav otrok naj bi bil tisto – in od kod sploh otrok? Zvemo kar tako, mimogrede, tik pred koncem, ko se filmu že mudi k sklepnemu dejanju. Simonova težava, ko skače okrog Maje, ni ta, da bi bil luzer. Simon ne zna biti niti luzer. In na koncu ni luzer, ker povleče odločitev, ki bi naj pokazala, da se je vendarle za nekaj odločil. Če bi to bila Amerika, bi bil film zmagoslavje za opcijo pro-life. Iber zmagoslavje. Iva Krajnc bi težko spala ponoči, gladko. Simon, s katerim se zdaj v tekstu precej bolj ubadam, kot se z njim ubada film, je ob vsem tem naivno prepričan, da se je vzel (sebe in svoj lajf) v roke. Ne. Ženske ga bodo še naprej vozile.

To vsekakor ni odslikavanje »širših družbenih razmer«. Simonu – ali, če smo bolj odkriti, filmu – pri tem ne bi moglo pomagati nobeno ministrstvo, noben tečaj, nihče razen mogoče staršev. Oni so socialni korektiv, kar je zamujena priložnost tega filma, ki se konča s Simonovo izbiro, da ostane v Kopru, šele nato pa v odjavni špici vidimo, kako se z Majo objemata na strehi TV Slovenija in očitno uživata svoje ljubljanske sanje. Ali pa je to le spomin? Ne vem, očitno nisem gledal dovolj pozorno, čeprav sem se res trudil, da ne rečem mučil.

Veste na kateri točki? Na oni, ko se katastrofalno slabo posneto sfajtana Dragan in Simon, ker se je njun odnos nekje vmes izgubil. Bizarno ni, da sta se valjala čez plastične stole sredi slabo obiskanega trga. Bizarno je, da je to bilo med literarnim večerom, pogovorom z – Dušanom Jovanovićem? Wtf? Če je kaj temu filmu manjkalo, mu je manjkal Primož Petkovšek, brez katerega ni slovenskega filma.

Če so že nekaj na silo vtikali, recimo. In ko smo pri snemanju prizorov, ki nam v Sloveniji pregovorno ne ratajo: ljubezenski prizori so posneti res v nulo dobro, ampak ne oni v morju, ker slovensko morje nima dovolj ambicij in je premajhno za veliki seks, temveč tisto v premalem stanovanju, ki sploh ni Simonovo, tam lika resnično prepričata in film prekucneta do točke, ko se nehamo žaliti (ja, sami sebe), ker ne vemo, kaj za vraga naj bi bile tiste štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo? Na plaži je bilo govora o nekih desetih stvareh… Dalje mi je pa ušlo. Sta se dala štirikrat dol? Ha?

Kakorkoli že… Po tem dolgem zapisu, ki skuša dati ustvarjalcem občutek, da si nekdo dejansko rade volje vzame čas, vzame bolj hladno pico, samo da ne bi bil zamudil priložnosti za ogled še kake slovenske stvaritve, ker smo videli že cel kup filmov, ki so nam kradli življenje, pa bi vseeno še… No, po tem dolgem zapisu upamo, da bo Knific vztrajal pri tovrstni tematiki, ampak z željo, da ne želi na silo prikazati, kakšni smo, današnja mladina. Ker Simona ni zajebala ljubezen. Ni ga zajebala Urška, ni ga zajebala Maja. Zajebal se je povsem in izključno sam. In ne zato, ker z diplomo ne moreš nikamor. Ne zato, ker ni napredovanj. Ne zato, ker bi se bilo najbolje izseliti. Ne. Simon je predstavljen kot tip, ki se bo našel le in samo poleg nekoga, kot je Maja. Zakaj? Ker Maja ni popolna. Ker Maja ni Mojca. In ker je Maja… Mojca Fatur. Z vlogo, po kateri si jo bomo vsekakor zapomnili.

17. novembra 2016
To? Samo v Mariboru!

O Emi Kugler nisem vedel praktično nič. Ma… Kaj praktično. Nič. Eto. Pojma nisem imel, kdo je. Pa dobro, saj vsega ne moremo vedeti, ne poznati vseh, ne? Ampak zdaj se mi pa v nulo zdi, četudi sem jo ujel komaj za slabo uro, no, zdaj se mi zdi, da o njej vem… Okej, vsega ziher ne, zagotovo pa… Je pustila vtis. Taki rostfraj vtis. Nak. To ne bo izginilo kar tak’. To ostane. Taki ponedeljek in taki »crossover« dveh pogovorov.

Bil bi običajen ponedeljek, mogoče, ampak v bistvu takih v Mariboru itak nimamo. Ne več, sploh pa ne, ko pridejo… gostje? Ampak… Ali Maribor sploh ima goste? Ne vem, pogosto se mi zdi, da folk, ki pride k nam, četudi enkrat in nikoli več, takoj vzamemo, poštekamo in namudrimo kot da bi komot tu rintali v nedogled. Ali pa, če smo bolj realni, do petnajstega v mesecu. Kakorkoli, to ni pomembno. Bil je ponedeljek, MFRU ponedeljek in zalutal sem na dva pogovorna večera v enem večeru (v pravem duhu bozgizma).

In prvič sem dejansko pokukal v Centralno postajo, plac z zagotovo najbolj mamljivim, ikoničnim in belim pročeljem v mestu. Šel mimo kdaj? Milijonkrat. Šel mimo, ko je zujila muzika? Itak. Šel mimo, ko je bila kaka razstava? Itak. No, pa sem zdaj prvič zalutal noter. Delno zato, ker vem, da Sonda in Brda v tandemu delata krasne filmske pogovore (okej, to je bil šele moj drugi, oni z Mileno Župančič med Lentom je bil top šit, sem pa slišal tudi sicer same komplimente, moram pa omenit, da je bil Žiga moj sošolec, tako da sem namenoma pristranski), delno pa zato, ker skušamo na tem portalu podoživeti za vas duh mesta.

Centralna postaja ima, kot večina mariborskih placev, ravno pravo ime. Je postaja in to je tudi vse. V dobrem smislu. Tu prideš in počakaš, kam te bo odpeljalo življenje. In je v centru, kar Koroška ulica je, saj je v centru pozornosti tudi na varnostnih sosvetih, ker je prometna v vseh pomenih te besede. Če bo Maribor kdaj imel tramvaj, kar je sicer bolj malo verjetno (razen če rata še kaka liga prvakov), ga bodo ziher stiščali še v Koroško.

Takoj ko vstopiš v Centralno postajo, pustiš sicer Koroško za sabo – je pa res, da Koroška ne pusti tebe, ker slutiš, da bo še kdo zalutal. Noter je luštkan plac: že zato,ker premore tri stenske ure, ki bi naj kazale čas v Tokyu, Mariboru in iz kdo ve kakega razloga še za Baku. No, vse tri ure so bile konkretno falš, celo ta mariborska. Da ne veš, v tem sodobnem multimedijskem času, ali je to nemara razstavni eksponat, sodobna umetnost ali le pač pozabljivost? Kakorkoli že, to se mi je zdelo strašansko kul. Ker ja.

Posedli smo se v krog okoli kavne mizice, na kateri sta bili dve še neoodprti plastenki vode in največja Jameson flaša, ki se jo da dobiti ob Dravi. Nič ne bi bilo neobičajnega, če ne bi bila flaša že kar dodobra stankana. Na tričetrt. Okoli strica Jamesa so v nas pogledovali plastični kozarci, oni za vodo, zato smo pač čakali, kdo in kaj ti bo natočil. Ker da bi sam stegnil taco… Ne vem. Kaj pa če je razstavni eksponat? Bemti!

Malo smo še prečorili, počakali, potem pa smo si naredili po domače in nekje takrat, ko smo vsi seveda, itak, walda dobili svoj kozarček viskija, ugotovili, da vse skupaj spominja na sestanek anonimnih alkoholikov. Minus viski, seveda. Gospa Kugler, ki bi znorela, če bi ji kdo rekel gospa, saj je takoj pisnila Žigi, naj jo vendar tika, čeravno je letnik 1955, si je vzela svoj čas in je takoj porušila uradne okvirje, ki uokvirijo in določijo praviloma potek takih debat. In to je poanta.

Kuglerjeva je sedla in najprej vprašala nas, bilo nas je morda ducat, kaj delamo v življenju. Kar je eksperiment svoje sorte. Ne spomnim se, kdo bi mene ali nekoga moje generacije, nazadnje vprašal, kaj delamo v življenju. Kdorkoli. Šofer busa, ženska na zavodu za zaposlovanje, mogoče kaka teta ali oni piflar na obletnici mature. Zdaj, že anahrono arhaično bi bilo, če bi nas vprašala, kaj smo po poklicu. Ta bi bila že skorajda nizka. Seveda je želela izključno dobro, saj je preverila, koga bo nagovarjala, želela je nekaj izvedeti o nas, premeriti sobo, interese, namen, cilj. In meni se to zdi strašansko kul, rockersko, carsko, mlado, sproščeno. Je, ni? Tak… Drugače. Ni prav to poanta takih večerov? Da je pogovor? Da je druženje? Zdaj če je obisk precej večji, tega ne moreš izvesti. Ne samo zato, ker bi predolgo trajalo, ampak ker bi bilo na silo vljudno, kopipejstano in narobe.

Tako pa smo izvedeli nekaj o ljudeh, ki se med sabo na videz poznamo, pa smo morda vmes že pozabili, kaj v bistvu počnemo od takrat, ko smo se nazadnje o tem pogovarjali, se spoznali ali mislili, da smo se spoznali. Za one, ki so se bolje poznali, je to bil večer, ko so lahko stisnili tipko reset. Ni to carsko? Večji efekt je namreč imelo na nas same, saj je vsak, želel ali ne, izbral besede in se skušal na kratko predstaviti. Zdaj, milenijci smo posebna vrsta, ker to, kar počnemo, niti približno nismo nujno »mi«. Poklic nas ne določa, pogosto zato, ker poklic razumemo kot poslanstvo, tega naši starši razumejo kot hobi, ker se od njega pač ne da živeti. V stilu »okej, si igralec/plesalec/pisatelj/novinar, kaj pa sicer počneš v življenju?«

Da je Kuglerjeva pokazala takšno iskrenost, spontanost, radovednost in nenazadnje tudi prijaznost, je kompliment. Res je. Zakaj? Ker je tako zelo pohvalila Maribor. Pa ni edina, tudi dve mladi študentki, zalutalki, ki sta prišli iskreno le po viski, sta pohvalili, koliko kotičkov, vsebin, ljudi, dogodkov imamo v našem mestu. Pa jih mi morda sploh ne opazimo, kar zdaj ponavljamo že v eno vsi skupaj. Drugo, kar se tudi že počasi lajna, je tista kontraugotovitev, da se motijo vsi tisti, ki ponavljajo, da se v Mariboru v bistvu nič ne dogaja. In da kako se. Ja pa itak se.

Vprašanje, ki dobiva odgovor le s kliki in lajki, zdaj postaja bolj zajebano: kdaj se je v Mariboru nekaj dejansko zgodilo? Dogaja se, okej, ampak kdaj se je pa kaj zgodilo? Ta del, vsaj meni, še vedno ni jasen. Seveda je dogodek takrat, ko je to dogodek za vsakega udeleženca posebej. Ampak kaj pa družbeno? Cajtngi? Mora biti v Večeru, da se je nekaj »zgodilo«? Mislim, da ne več. Že lep čas ne. Na Radiu City? Okej, ja in ne. Če pride in poškloca Marko Pigac? Bo že bolj držalo, čeprav ima seveda tudi on le dve roki in nogi. Za nazaj se sicer vse vedno lepše zdi, kot so mojstrsko zapeli Mi2, in predvsem tudi večje in eksponentno raste število ljudi, ki so bili na kultni razstavi, legendarnem koncertu ali nepozabnem žuru.

V današnjem kontekstu tovrstnega razumevanja zapomnljivih trenutkov ni, ker non-stop prihajajo (in še bolj odhajajo). Ker gledamo nove slike na Facebooku, ne starih. Ker se recenzij že piše ne, kaj šele bere. Jutri je skoraj včeraj ali nekaj takega.

In drži, marsikateri dogodek je takšen. Mimobežen v času, ki mimobežnosti ne trpi. Okej, bluzim, ampak upam da boste zdaj kupili finto tega teksta, haha. V ponedeljek se je namreč zgodilo nekaj, kar si bom vsaj jaz zapomnil, pa nisem edini. Najprej vsi tisti komplimenti Kuglerjeve. Da se v Ljubljani take stvari, takšni ljudje, takšno vzdušje pač ne zgodi. Kar godi, pa ne zato, ker smo še v čem boljši ali pa smo vsaj bili boljši od prekotrojancev – kot v fuzbalu. Godi zato, ker na glas to težko priznamo ali pa izpade, kot da hvalimo drug drugega in se zapiramo v hermetični krog, ki je pogosto zaprl določene kroge in se je zgodil akvarij efekt. Kuglerjeva je razložila vse živo, od tega, kakšen odnos ima do javnega denarja (zelo resnega, hvalevrednega in recipročnega), kako se je borila z birokrati, kako so sestanki le teorija, dokler ne pride dejansko do trenutka, ko mora nekdo narediti kip psa. In še in še je bilo, gotovo. A jaz sem moral naprej, dol/gor po Koroški, do Salona uporabnih umetnosti, kjer je bil igralec Marko Mandić na vrsti, da skozi pet knjig pove, da »takšni smo kot naše branje«.

Salon ima zvesto in vestno publiko na dogodkih mariborske knjižnice, ki jih vodi moja sekica (ja, Maribor je tak mali). Ne bom zdaj na dolgo in široko o knjigah, ker vas raje vabim, da pridete na naslednji dogodek. Presežek večera je bil – vsaj, ko gre za Maribor kot urbano mesto, kjer dogaja – nekje na polovici pogovora z Mandičem, ki je že z voljo »naredil« dogodek, bil tako pristno vesel, da je končno prišel tudi on na vrsto in v Maribor. Kar naenkrat je namreč opazil, da nekdo zunaj, tam že na obodu, vztrajno maha. In je mahal nazaj. To ni prvič, zgodilo se je že, da je pevka šla ven po pubeca, ki je zijal noter, in z njim odplesala na odru do konca svoj špil. Da, to je Salon. Da, to je Maribor. No, Mandić se je skušal pogovarjati kar čez šajbo. In v tistem trenutku veš, zakaj se v Salonu počutiš kot v akvariju – ampak ne, mi nismo ribe! Nak! Mi gledamo akvarij! In tako je Mandić kar kričal čez šajbo. Seveda je vedel, da ni šans, da se slišita čez debelino stekla. Pa vendar. Kar tak’. Sproščeno.

»To je Ema Kugler… Jo poznate? Njo morate spoznat! Njeno delo… Dela s tisto malo denarja, ki ga dobi, in dela tako dobro… Včasih ji tudi mi pomagamo, če le lahko… Pa nikoli ne vprašamo za denar…. Ema Kugler, ja…«

Okej nisem v nulo povzel, kaj je navdušeno in vzneseno povedal Marko Mandić. Ampak nekaj takega.

Poanta? Zakaj se take stvari zgodijo ravno v – Mariboru? Zato! Ema Kugler in Marko Mandić bi se »morala« tako srečati prej v Ljubljani. Pa ne. Sta se tukaj. Oba tako navdušena in očarana nad tem, kar imamo v Mariboru. Da ti je kar malo toplo in te prisili, da dvigneš rit in greš na naslednji dogodek. Ker je vedno nekaj, česar nisi pričakoval. V bistvu nikoli ni tako, kot misliš, da bo. Imamo pa. Glas o Mariboru gre preko Trojan redno, pogosto in nosi komplimente. Tudi zaradi takih ponedeljkov.

16. novembra 2016