Nehvaležno in ni prav. Nak. Ni. Tako hitro oceniti oddajo, po pilotu. Morali bomo videti vsaj še dve oddaji, toda če je Televizija Slovenija želela z oddajo Po Sloveniji skopipejstati uspešno Slovensko kroniko in jo ponuditi sredi dneva (gotovo svojim najstarejšim gledalcem), je naredila prav vse – razen, da je prvo oddajo ponudila Zvezdana Martiča.
Ne nas razumeti narobe: Zvezdan Martič je za marsikaj in marsikoga pojem novinarstva. Njegovi Polnočni klubi in versatilno delo od Utripa do Teleteksta bi bilo kakšni dve desetletji poprej označeno kot legendarno. Danes legend seveda več ni, razen če ste kot avtor tega teksta, ki mu vrhunec dneva predstavlja ugibanje, kdo je pripravil prispevek iz katerega mesta. Ker je dopisniška mreža po vsej državi tista (edina?) prednost, zaradi katere je nacionalko (še) fajn pogledati.
Toda pilotna, torkova oddaja, posneta pričakovano v Ljubljani (toliko o tem, da se gre Po Sloveniji), ne bi mogla bolj zgrešiti bistva in smisla tovrstne oddaje. Ne glede na to, da bodo srede pripadale Kopru (Sabina Francek Ivovič), četrtki pa Mariboru (Jasmina Gregorec). Kot rečeno, Slovenska kronika je nesporen uspeh (ali pa je posledica neuspeha Dnevnika, odvisno od vašega okusa), ker uspe po Dnevniku, kjer nam je jasno le to, da se Cankar ni bil motil in da si pač slabo sodbo pišemo sami, pokazati, da smo vendarle majhen narod, ki pa nekaj rinta, popravlja, se dogovarja, veliko prepira, a na koncu uživa v malenkostih. Slovenska kronika pooseblja bistvo naših pisateljev a la Kersnik, Tavčar, Jurčič, ki so raje šli na podeželje in iskali štof tam kot pa v prestolnici, kamor je še Lojze Kovačič moral priti iz Švice in Ljubljani ni napisal kdo ve kakega komplimenta (kot tudi ne Ivan Tavčar v Izza kongresa).
A bodi dovolj o slovenskih literatih; če bi nacionalka resnično rada pokazala, kako pride na vsak konec države, je začeti v Ljubljani – ja, svobodno nam očitajte lokalpatriotizem – pač centralistična odločitev. Zvezdan Martič je žal v tem oziru, ko se javlja zlasti Marjeta Klemenc, naj si bo še tak smučar, tujek. Z njim se težje identificiramo (kot denimo z jutranjimi voditelji, a to je že druga pesem) in ko je tako stal (v mariborskem studiu bodo pa – sodeč po trailerju – očitno sedeli, za kar nam je popolnoma vseeno, a lepo bi bilo, spodobilo bi se, da bi bili scensko koliko se le da konsistentni), smo mislili, da bo razkril goste, sedel in zapadel v debato. Pa saj delno tudi je, ko je beseda nanesla na slovenska smučišča. To je obratna izvedbena logika kot pri Slovenski kroniki, kjer jih velike težave sveta skozi majhno prizmo (pustimo Sevnico in Hišo Franko za trenutek ob strani) niti malo in niti slučajno ne zanimajo. Tako je to bila bolj tematska oddaja kot pa lokalna, čeprav je imela najboljše namene predstaviti problematiko slovenskih smučišč, vendar nekaj takega (resda brez slike) že precej bolje, dlje in sistematično počnejo v Studiu ob 17-ih.
Foto: Žiga Culiberg
Martičevi uvodi – kot v težave o vionogradništvu – so nekolikanj prepočasni in ne dohajajo silovitega tempa uveljavljenega novinarskega kolektiva (v tem primeru vipavskega novinarskega topništva v osebi Mojce Dumančič). Tako izpade oddaja na trenutke kot nekaj, kar so dopisniki pač dobili kot navodilo, češ, nekaj so si šefi zmislili, dajmo pač še to, boljše bo šlo v Slovensko kroniko, ostalo pa Po Sloveniji. Nič hudega, hvala bogu, toda če bomo videli, kako že itak obremenjeni novinarji delajo še več… Poznamo take novinarske prakse, ki so na uredništvo vplivali zelo slabo. Pa ne, ne pravimo, da delajo novinarji preveč, tega vpogleda nimamo, sprašujemo se samo, po ogledu pilota, kaj ponuja Po Sloveniji: nekaj, kar ni prišlo v Slovensko kroniko, in nekaj, kar je preozko za Tednik?
Največja prednost nacionalke je prav lokalna mreža in dejstvo, da imajo v Mariboru in Kopru (predemenzionirana) regionalna centra. Prav ta, ki sicer pripravljata svoja – ugibamo – obupno slabo gledana dnevnika (okej, govorimo o Tele M), imata zdaj priložnost zajahati ta lokalni val, na katerega na nacionalki očitno vse raje stavijo, saj ugotavljajo, da Slovenija raje gleda sebe, le da na drugem koncu države. Zvezdan Martič bo, zgolj ugibamo, zadovoljil nezahtevne starejše zlasti gledalke (čeprav dvomimo, da dela nacionalka tako pedantne analize), nas vsekakor ni, saj se je – čeravno za prvič – skoraj preveč lovil. Prav tako bi se spodobilo še posebej od nacionalke, da če že ima rubriko »spregledani kraji«, za katero se je očitno samo odločilo, ker Slovenijo pač pozna premalo (priznamo, mi ne poznamo kraja Motnik), naj jo naslednjič predstavi kot kraje, ki jih vsi mediji spregledajo. Torej v prvi osebi množine (spregledamo), ne v tretji (spregledajo). Tudi v Motniku namreč plačujejo zloglasni RTV prispevek (ni tv recenzije brez omembe najbolj znanega odrezka papirja) in naloga Televizije Slovenije je, da zaide tudi v tiste konce. Zato so pač plačani.
Foto: Žiga Culiberg
Namen oddaje Po Sloveniji je na papirju hvalevreden, sodoben, ljudski, terenski in si je že koncept sam prislužil tudi našo pozornost, čeprav bo to oddaja, ki jo bomo najbrž skoraj izključno gledali v posnetku, saj je termin 16:30 pač precej »neurban«, kar pa je gotovo tudi osnovni namen:
V ospredju ne bodo le aktualna vprašanja o tem, kako na naša življenja v mestih in vaseh po Sloveniji vplivajo odločitve v središčih moči, ampak bodo besedo v prvi vrsti dobili tisti, ki so v svojem okolju – od Primorske do Prekmurja, od Koroške do Bele krajine – nosilci velikih in majhnih zmag, ki vedo, kako z majhnimi koraki spreminjati svet, se boriti proti birokratskim nesmislom, popravljati napake, ali pa se stranpotem nasploh izogniti.
Pilotna oddaja Po Sloveniji je raje kot megalomansko ubrala postopno pot, kar je razumljivo in pričakovano od takšne oddaje. Je pa res, da smo pričakovali od pilota vendarle nekoliko več, saj se težko znebimo občutka, da je Zvezdana Martiča ali izdala trema (malo verjetno po toliko izkušnjah) ali pa se še precej lovi (kar pomeni, da je oddaja prišla prehitro na spored, čeprav so mrzli, kratki januarski dnevi najbrž res primerni za štart takih oddaj). Bomo videli. Gotovo raje iz Kopra in Maribora, čeprav preklopi lahko izpadejo tudi zelo “dajmo še pogledat na Obalo/Štajersko” sterilno pocukrani, kot se dogaja v Dobro jutro. Ampak… Držimo pesti. Do takrat pa bomo absolutno še naprej ob pol osmih zvečer najraje na kavču in gledali Slovensko kroniko.
»Zaljubiti se je plod domišljije; zaljubiti se skozi dopisovanje, je plod dvojne domišljije.« Ko se večer, ko bi naj obiskal tri okrogle mize, ki v bistvu, če pomislim dobro, sploh nimajo mize, začne s takim citatom, ne more biti slabo. Eh, kaj slabo! Mamo mi to! Mamo. Mi. To! Ker taki so ti naši mali petki, avtohtono domorodni četrtki, ko že šlataš vikend za pecelj. To je Maribor. Ljudje, dragi, kaj imamo mi v tem mestu. Imamo najboljšo voditeljico. Da nisem poznal Mojce Pibernik, me je lahko samo šmentano sram. Fujmebodi. In da je to bil šele moj prvi obisk Ožuljenega jezika. Kaka scena! Taka, da nisem mogel nehat lupetat.
Ampak gremo lepo po vrsti, ne? Maribor je mesto, ki ne more it’ na en pir ali špricer. In takisto ne more imeti enega literarnega dogodka. Eh. Tudi ta scena deluje po šank principu: em, jaz bom to, pa daj še tu, kaj bojo. Ampak, hej, zgodil se je koledarski napredek in teoretično, vendar zgolj teoretično, bi lahko bil poetični človek obiskal tri okrogle mize minuli četrtek, 19. januarja 2017. Seveda vašemu kroniku kronistu to ni uspelo. Jebiga, opravičo gre Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti. Ni mi zneslo do KBG-ja. Kriva sta Josip Jurčič in Rudolf Maister, kar bosta kmalu tudi izvedela.
Že v sredo je Salon uporabnih umetnosti, kot že prejšnji teden ko sta iz tesnobe naredili žur vselej mično zgovorna Dijana Matkovič in flegmatično izpraševalska Darja Potočan, sekica naredila kar fajn uvod, ko je mislila mlada glava Nine Medved, zverinske mb pesnice. V Salonu so pogovorni večeri skorajda še večji adut kot glasbeno programje. Ne vem, zakaj, ampak ko zicneš, prisluhneš, četudi nimaš pojma, kam si sploh šel, se počutiš pomirjeno, bistro, radovedno. Ekvivalent sprehoda po parku, recimo. Le da ne peljete cuclja ali celolit na sprehod, temveč svoje možgane in srce. Vem ja, kičasto.
No, v četrtek se je v Maribor pripodil Matthias Rambaud (ja, tudi jaz sem najprej mislil, da je bil Arthur njegov prapraprastric, pa ni, manjka i v priimku), kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, ki ga je v Slovenijo pripeljala, kakopak, Ljubezen z velikim L, tako velikim, da se je priučil klene slovenščine v nulo in pokazal, kako bagetkasto in krosonasto lahko zveni slovenščina, da se res stopiš poleg. Gospod Rambaud deluje, vsaj od šanka na deset metrov, relativno še mlado, čeprav je sam to zanikal. In zrelo. In pretkano. In smelo. In zgovorno. Kaj ne bi bil, ko pa je nedavno izdal prvenec O bivanju in krajih, ki je preveden tudi v slovenščino. Saj vem, še kar držite roko pred ustmi, ker bralci Ubrani.si zelo urbano zehate, kajti ko ste slišali »kulturni ataše«, vas je morebiti bilo prilimalo na zic. Nak. Ataše Rambaud (kako filmsko, jamesbondovsko se to sliši, a?) je uletel v Maribor tako, kot se v Maribor uleti. Ajnfoh in aufbix! Bum! »Takih lokalov, kot je Salon, v Ljubljani ni!« je izrekel uvodoma in dobil prekotrojanski kulturni štempl v naš potni list. Bravo!
Zdaj… Tovrstne debate lahko grejo v kakršno koli smer. Mi smo bolj ljubitelji sproščenih (kakršno sta, še o tako tesnobni temi, butnili Matkovićeva in Potočanova) kot to, kar je zastavila moderatorka Slavica Turniški Simionova (upam, da sem to pravilno odsklanjal). Nič narobe, nič ne bentimo, nič ne šimfamo. Ne, ne. Pač, tako si je gospa zastavila. Najprej je odpiafala neki uvod v francoščini in vse tudi zelo skbrno prevedla, za one, ki nas je skoraj infarkt, ker nam je francoščina pač neka provansalska vas, za katero smo presodili, da je previsoka za naše estetske die-der-das-jebe-nas standarde.
Vselej občudujem frankofile, frankoljube, frankofone, karkoli že so, ki se neskončno zaljubilo v francoščino in vse francosko. Jaz sem se uspel zaljubiti le v Mari-Wenn, ki sem jo spoznal na vlaku iz Lillea v Pariz, ko sem bil videti, kot da bom potegnil zasilno zavoro in se šele potem, ko bo vlak vozil 4 km/h, vrgel podenj, pa je brala Šagrinovo kožo gospoda Balzaca, ki je naštancal 40 romanov (faking štirideset!) in sem jo vprašal, če ima za domače branje, pa me je pogledala, kot da sem neki kroson iz vrečke, kasneje pa sva šla v Parizu na kokakolo za 4 evre po glavi in si pomahala na podzemni in Pariz je bil nato z izjemo par lepih slik en velik pogreb. Zato me tako čudi, ko recimo prebiram Mimi Podkrižnik v Delu, kako so nekateri do konca zaljubljeni v Francijo. Pa res, da ne bo pomote, zavidam jih, ornk favš sem jim.
In to bi lahko bil tak večer, pa nemara ni bil. Ravno zaradi gospoda atešeja. Smejal se je, sproščen, res, izgledal je kot Michael Fassbender, če bi bil Fassbender, no, Francoz. Moderatorka je precej ojštro zastavila ton (ko je iz publike dobila prijazni popravek, da je Aleš Berger oznanjen kot dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo in ne za literaturo ter da bo nagrada šele podeljena in ne osmega, temveč sedmega februarja, nas je premerila z ra-ta-ta-ta pogledom), čemur se je gost vrhunsko ne ravno zoperstavil, ampak saj veste kaj mislimo. Povedal je, priznal, da je plačal večni davek prvenca: »Želiš pokazati in dokazati preveč.« Njegovi citati, ki jih je naflodral projektor, so bili več kot le prijetni. »Zaljubiti se pomeni biti izkoreninjen; zaljubiti se v tujko pomeni biti dvojno izkoreninjen.« Luštna, taka, greatest-hits, ne? Je! Priznamo! Na vprašanje, kakšna se mu zdi slovenska, ljubljanska kulturna scena, ni želel podati generalnega odgovora (»glede nato, kako majhna država je, ima Slovenija veliko kulture«), prav tako ni želel jamrati in bentiti čez globalizacijo, raje je ponudil res plemenit odgovor:
»O, ne vem, če bi želel soliti pamet. Verjamem, da mora biti vsaka kultura odprta, temeljiti na nacionalnih značilnostih, ne sme se pa prodati in vdati globalizaciji ter se izgubiti v svetovnem toku. Še zlasti majhne držav ne, kot je slovenska. Braniti je treba vaše značilnosti. Hitro se lahko zgodi, da boste sicer izgubljeni v tem toku.«
Bumf. Spet, dobra, ne? Gospod ni želel razpredati o veri, je pa dognal – samo v Mariboru – da je nenavadno vraževeren, ampak je hkrati to navezal z dejstvom, da se mu vse to, da govori slovensko, da živi s Slovenko in hčerko, v Ljubljani, zdi nekaj kakor magično, kar baje veje tudi iz njegovega prvenca, ki se glede na slišano zdi kot zabaven, smiseln nakup. »Včasih, ko sedim v Ljubljani z ženo in hčerko, imam občutek, da to nisem jaz. Ne vem, če povem to, kar nameravam. Moje življenje se trenutno dogaja v drugi dimenziji,« je nastatavil in dobil iz publike nenačrtovano vprašanje, če misli, da je tega kriv jezik. »Seveda! To je ključno!« je navdušeno odvrnil.
Nekaj je še povedal o svoji petletni zaposlenosti z doktoratom, o državni pomoči za kulturo, tema, ki nikomur ne diši, še zlasti ne v četrtek zvečer, in ko so nekje priromali do Andreja Gideja (kako sem to pravkar brutalno narobe sklanjal), me je ura opomnila, da je čas za naslednjo rundo. Pot pod noge in to. In ja, ataše Rambaud je pokazal, kako lahko združiš dve kulturi, morda sicer plačaš dvojni davek dvojne razklanosti, vendar Rambaud deluje kot pisec, ki dobro hendla svoj lajf in nima niti kanček tistega, čemur mi rečemo »dela se Francoza«. Eh. Prijeten ataše. E, stavek, za katerega nisem mislil, da ga bom kdaj bil naklepinil. In, ja, moderatorka je s profesorsko skoraj strogostjo spomnila na šolske čase, vendar nič hudega, smo prav uživali in bi še, Odprte horizonte in mariborsko knjižnico pa je za pohvaliti, ker najde publiko, v bistvu starše, ki pripeljejo celo na tako relativno zahteven večer tamalo otročad, pa je ta zbrano poslušala in celo sama brala knjigice. Pa to je Danska, ljudje, Aarhus, ne Maribor. Danska, ljudje, Danska!
Na poti gor po Gosposki sem ugotovil, ko si nisem šel po pico, da se v Mariboru res najde iznajdljiv folk. V pekarni Drava, kjer imajo premastni burek, idealen, če ste ful premačkani, mjav mjav, so si šajbo, skozi katero se nič ne vidi, lagano prelepili z onim debelim, rjavim selotejpom. In piči, miki. Ni to carsko? Meni se zdi. Samo da je. Jebeš, kak zgleda, samo da je fajn.
Ko sem pricepljal do Vetrinjskega dvora, sem pospešil korak. Kar sipal se je folk. Je to zaradi Ožuljenega jezika, devete izvedbe? Res tak hit? Saj sem slišal dan poprej, je Medvedova Nina prikukljala, kako je na pesniškem slamu tudi pogosto gospa, tam, blizu osemdesetih, yo. Ampak ne. Niso šli slemat. Nak. Šli so gor, v ta zgornjo dvorano, karkoli že so tam imeli. Aaaa, sem že bil videl, druga ekipa, naša ekipa, se je zbirala pri ognju, ki ti da občutek Bronxa, ki bi ga res rad videl, ono, New York sedemdesetih in osemdesetih. Marko Brumen in Borut Wenzel sta se ogrevala, pa še dve tamladi kreativni dijakinji, ostali pa so že rintali skozi Wetrinsky (lokal) v veliko dvorano, ki ima najboljše bordo/škratne zice, kar jih boste kdaj videli. Zice iz Nove Gorice! Ha! Res, na tem se morate kdaj zarolat. Kakšno smo rekli, seveda čez občino, nato sem za šankom zganjal cirkus, ker sta Sara in njen kelnarski kolega, katerega ime sem že večkrat pozabil in se prav priletno opravičujem, tako prikupno uigran tandem, ki ti, če še posebej gušiš ob naročilu, dasta celo popust, najbrž na opazko »tako je tu osebje, levolevjeroko« ali kaj podobnega.
Da je to bil moj prvi slem, ki sem ga šel zgolj gledat (me pa mika, da bi kdaj kaj prebral, čeprav so moja leta poezija končala, ko me je MMC cenil kot pesnika dovolj za uvrstitev v dve pesniški zbirki), me je bilo odkrito sram. Kaj pomeni odkrito? Da sem to želel povedati vsem. Najprej Tonji, ki je pobirala trievrsko vstopnino za moderatorje, fotoekipo, plišastega petelina, nagrado (to je – plišasti enooki petelin). Tonja mi je prilepila roza štempl na vrhnjo stran dlani in ne ona ne jaz nisva pogruntala, kaj točno naj bi grafični emblem v bistvu ponazarjal.
Saj to ni poanta, poenta poentasta je ta, da sem se v trenutku, ko sem vstopil v taglavni plac, počutil sprejeto, živahno, multikultiš in v kurzivi. Ko se počutiš v kurzivi (nima nič z alkoholom, škodi pa ne), vidiš svet skozi sebe, zato je vse kanček poševno, si tangenta na splošno družbeno klimo, kar taki dogodki očitno si. En tip je imel klobuk. En je izgledal, kot da je vstal na Dobravi z groba. Punce so bile oblečene, kot so samo na valeti, maturi ali na prvem dejtu. Lepo. Krasno. Hvala bogu ne Desigual ali kaki taki mainstream štanc. Hvala bogu. Skratka, res vzdušje in pol, točka in pol, bi spesnil gospod Brecelj. Zakaj Brecelj? Ker si morajo na Ožuljenem jeziku oni, ki čitajo svoje komade (torej pesmi) in jih ne deklamirajo in interpretirajo in slemajo iz glave, na pamet, na dušek, no, si morajo nadeti takšen leseni klobuk, po kakršnih so helikoptersko šicali v Apokalipsi zdaj, saj veste: »Vsi, ki tečejo, so posrani Vietkongovci. Vsi, ki stojijo, so dobro naučeni vietokongovci, haha.«
Ne bom vam na dolgo in okoli opisoval, kaj je slam poezija. Ne bom. Pojdi, pridi, vidi. Pač. Prideš, poveš, interpretiraš, kar pa zadevo loči od, kaj pa vem, splošnega literarnega krasna-si-bistra-hči-planin večera, je gotovo več rund, turnir od poezije, glasovanje in telesna interpretacija, čeprav neke silne koreografije, razen občasnega dretja in seksualiziranja pand, niti ni bilo. Bolj je samo druženje tisto, kar iz slam poezije naredi prvinsko in prvovrstno izkušnjo. In pa voditeljica. In gost, Denis Škofič. In radovedna Helena. Uf. Nič jasno? Nič hudega, tudi nam ni bilo.
Stvar se je namreč začela »in medias res«, kar je starogrško za »eeee, to je to, štartali smo«. Denis Škofič, za katerega še noben (no, pod noben, mislim sebe) ni vedel, da je Denis Škofič, je namreč prišel na oder in zelo nežno, predano, hlastno prebral svoj štikl. Ni bilo švoh, ni bilo pa za dol past. Ampak ajde. Taki uvod. Za one, ki smo bili prvič (to pa garant nisem bil edini, ne, Urška in Tinkara), nam ni bilo pol kurca nič jasno. Kaj to je to? Ha? Halo?
Ne, ne. Kajti potem je na oder stopila ona. Spominja me na vsaj pet stranskih vlog v Friendsih in na prekrasno vlogo v prekrasnem fimu Don’t Think Twice, ki govori najbrž prav o takih puncah, kot je ona. Na oder je stopila perverzno intelektualna in improligaško driblerska Mojca Pibernik. O, Mojca. O, moja moja Mojca. Na glavi, poštrihani na najbolj odfukano soboto, je imela dva, saj ne vem, kako se temu reče, buhteljna? Cmoka? Žogici? Kot princesa Leja, samo ne ob strani, temveč na vrhu glave. Sicer pa, eto, slika. Kaj. Si. Malo. Nor. Vau. Na oder je vletela kot pomlad in poletje v enem. Če bi rad komu pokazal after party na Lentu, najboljši mali petek na Poštni, najbolj doživeto Piše se leto in vse, kar dobrega in odbitega in svojevrstnega premoremo, bi mu pokazal Mojco Pibernik. Punca, punca. Tako se to dela! Tako!
Ni čudno, da nisem mogel nehat dobacivat. Mojca Pibernik je uletela kot barvna televizija med neandertalce, dragi moji. Povedala je, kje smo, kdo smo, zakaj smo. In povedala, da smo imeli čast slišati Denisa Škofiča, moj letnik, pismo, pa je bil pubec nominiran že za Jenkovo in Kersnikovo nagrado (sem dobacil, da drugo leto pade Prešernova), da bomo imeli čast slišati štiri tekmovalce: Klavdijo, Gregorja, Matic in Tomaž. Zdaj, Tomaža in Matica si nisem kaj prida zapomnil oziroma bi ju težko ločil. En je komaj kaj pisnil iz sebe, čeprav se je videlo, da ga je v bistvu izdala trema in to totalno, drugi pa je čital izpod klobuka in pač čitanje na taki stvari deluje kot naši v tenisu, saj smo poleg, samo nas nikjer ni. Pa dobro, sta si pa upala in jima že zato samo skidam kapo in ploskam. O, ja. Pri Klavdiji in Gregorju pa se je videlo, da se bi utegnil razviti derbi. Pustimo, da sta oba zdaj že preverjena slamerja, kot se me bili podučili.
Zdaj, slam deluje tako, da vsak prebere/pove en komad, nato pa ocenjuje publika. Kdo? Trije, ki so ujeli forčnkuki, onega kitajskega, pri čemer sem jaz domov odnesel dve modri misli, ne da bi mi sicer Urša ponudila kaj za pod zob, so nato glasovali, čeprav se je gospodič Boštjan, ki je sicer glasno nekaj še dobacival, glasovanju odpovedal. Ne vem, zakaj. Saj ni težko. Glasovala sta Urša, pesnik Denis in še nekdo izza stebra. Dobili so tablice s ciframi od 1 do 10, ampak ker je to Slovenija bi lahko enko, dvojko, trojko in desetko komot izpustili, ker Slovenci pač nikogar ne skurcamo in nikogar ne prehvalimo. pa dobro, je bilo kaj za enko? Ne. Za desetko? Ne. Bi pa kaka dvojka ali trojka tudi lahko padli. Ker je nihalo. Fejst je nihalo. Sploh ko so svoje naredili še mikrofon in zvočniki je bilo koga komaj kaj slišati, kar je v poeziji še tolikanj bolj kočljivo in zajebano.
Pa nič hudega. Gregor je na nas kričal. Je pa imel dobro finto. Boštjan se je, kakopak zaradi slabe vesti ob izogibu komisijske dolžnosti, javil, da bo tisti, ki bo Gregorju štopal, medtem ko bo on bral. Zdaj, jaz sem spektakularno pričakoval, da bo Gregor kot Zmelkoow v Kinu Šiška, uspel natempirati na točno, kaj pa vem, dve minuti. Ker to bi bilo za desetko in bi Gregorju dal za pir. Tako pa je uporabil bolj globoko finto in je med tem, ko mu je Boštjan štopal, dobri stari Gregor govoril, koga vse bi natepli z bikovko in koga vse posilili v tem času, ko bi lahko tudi poslušali poezijo (mamo, fotra, partnerja, sestro, otroke, skratka precej sick scena). Ni bila moja šalca čaja, po angleško, ampak ajde, je pa bil efekt. V finalu je Gregor bržkone zmagal z refrenom »zakaj naša panda noče fukat«, kar ga uvršča nekam med Bukowskega in Darwina, i guess.
Klavdija je ubrala bolj osebnoizpovedno pot in z Denisom, ki sem ga vmes spoznal, on je mene tako, ker da pozna naše pisunjenje po fejsbukih z Aljošo Harlamovom (Harlamovim najbrž ne gre sklanjat, ne Aljoša?), sva dognala, da ne bi bila rada pubec, ki je dal skozi te izkušnje. Ker Klavdija je bila resno ojštra, ampak tako dobro ojštra, da sem nekje vmes, ko sem se zaljubil v njeno resnicoljubnost, pridevnike, opise, doživetost in predvsem v seksi rdeč suknjič, začel resno navijati zanjo. Da sem po viski koktejlu, ki je bil precej kiselkasta izkušnja, ampak s popustom (hvaaaala!), segel še po dobro svetovanem kraft pivu, res pa je, da ni več daleč dan, ko bo prvi Mariborčan telebnil čez šank in rekel, da je to nateg za 6 evrov. No, ta pir ni bil, dasiravno hrvaški (ha, pastavek, gospa profesor, pa sem ga uporabil, dajte mi kruha, črnega, ha Cankar, nimaš za burek!).
Mojca je Ožuljeni jezik vodila kot totalna improligašica in vse skupaj res ni bilo tekmovalno – razen morda zame, ampak jaz tu baš i nisem neki faktor, čeprav sem ji, ko je pokazala enookega petelina, dobacil, naj vendar mu da ime (Stane) in nasploh preveč gobcal, da je rekla, da je Mojca in da se lahko kasneje kaj zmeniva na kavi (žal se nisva, ampak na spektakularni dejt v zlati gondoli, ki jo bodo naredili posebej za naju, še upam!). Vzdušje na slamu je bilo kot na kakem res kulskem rojstnem dnevu, še osnovnošolskem, ko starši za kako uro ali dve spizdijo, ti pa ugotoviš, da bobipalčke res lepo gorijo. Njen glas, stas, volja, štancanje dobre volje. Uf. Mojca morda ni material za špikerko v Ljudskem vrtu, bi pa denimo gotovo spravila v zadrego (in hvala bogu) že na Bošrtnikovem srečanju tiste, ki pravijo, kako odpri da so. Ker Mojca je mavrica, ampak da imajo mavrico radi pravijo tudi tisti, ki pizdijo že ob prvem malem dežju, brez dežja pa mavrico najdeš samo na hajzlu iz šestdesetih. Res, Mojca, Mojca. Ko je nekdo pesnil (ne vem več kdo), kako je bil sneg poln brozge in pasjega urina, je prišla na oder in zaključila: »Otroci, ne jest rumenega snega.«
Kaki vic. Kakšna improliga! Vaaaaau! Vmes sta radovedna Helena (pupa iz publike) in Denis opravila najbolj neroden, podpovprečen, ampak za priložnost idealen intervju, kar jih je, pri čemer je bilo nekoliko nerodno to, da je lepa Helena predstavila Denisa tako, kot bi predstavila ugrabitelja Parisa ena druga Helena. Brala je iz telefona, njen svež fant, ki ustvarja v Doljni Bistrici (točno na pol med Mursko Soboto in Lendavo, mi je bilo pojasnjeno), je marljivo odgovarjal, preganjali smo čas, ker imaš najprej občutek, da je po prvem krogu že konec, potem ti rečejo, da sta še dva kroga, in misliš, da bo trajalo cel božji večer, pa je potem res hitro vsega skupaj fertig (zato pa je mesečni ritem ravno pravi tajming!), no, Denisa smo nato napizdili, da je že malo zafristajlav, čeprav ne tako, kot Stekli psi, ker raje kot o sebi rapa o drugih. Ja, vidi se, da je bil malo okoli ta naš Denis. O, ja. Sfristajlal je kar konkretno. Nindri indri!
Finale je bil seveda odločilen (čutite napetost v tekstu, ne?). Klavdija je nizala svoj tekst in nadaljevala točno tam, kot da sploh ne bi bilo pavze vmes. Čisto noter. Totalno noter. Iber noter. Gregor je pa šel k pandam, na stiskavac. Jap. Kaj čemo. Imel je boljši nastop in čeravno sem želel terjati, da manjka za dobro staro EMA kuhno samo še Karmen Stavec, je treba priznati – naj gre težko z jezika ali ne – da je v sodnikovem podaljšku Klavdija zadela štango, žoga se je odbila čez pol stadiona in Gregor je dal gol. Po mojem mnenju iz ofsajda, z roko, brez gat, ampak okej, to ni pomembno. Pomembno je, da se tako ustvarja, bori, ker finale je bila jebena borba. Videlo se je, da grizeta do konca in to je najbrž poosebljalo bistvo slam poezije. Je. Intepretaciji v finalu sta bili tako prepričljivi, da se Gregorja poslej bojim, Klavdiji pa sem čestital za res doživet in izživet nastop in sva nato šla na šank (vredno zapiska zase, pride).
Matthias Rambaud je pokazal, da so kulturni atašeji lahko tudi pisani ljudje, ki nam dajejo poklon, ko tako marljivo plemenitijo in pleteničijo slovenščino v košaro jezikovnih dobrot. Bogatejši smo zaradi takih osebkov, prišlekov. Smo. Zaradi Mojce Pibernik pa je Maribor mavrično, svobodomiselno, leteče, psihadelično, sproščeno mesto, na katerega smo res lahko iber ponosni, še posebej, ko nas Slovenija pozna zaradi česa drugega in morajo dobiti ljudje, ki so zgolj prijazni, dobivati podporo (namesto novih gum). Nič zato. Nič hudega. Ožuljeni jezik je tako kreativna, popisana in prekrasna izkušnja, da bom gotovo še šel. Kdo ve, morda kdaj celo s čim nastopim. Finale mi ziher ne uide, tam pa mi potem vedno nekaj zmanjka. Upam, da v tem predolgem tekstu ni. Samo tak’ dalje, Mojca, Nina Medved in ekipa. Samo. Tak. Dalje.
Bis. Opravičilo, iskreno in duhovito, Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti, ker mi ni zneslo dol v KGB. Razlog je, da so zverine pol ure zamujale, potem pa bi se bil kaj kmalu poročil. Z Rudolfom Maistrom, ampak to ni pomembno. Drugič. Obljubim! Sicer pa… Domišljija, ataše Rambaud, res dela. Fejst. Tale listek me je pričakal v smsu. H. že ve, zakaj 😀
Kri je špricala. Tak’ hudo, ja. Kri je dol tekla. Debela, mastna, viskozna, skoraj bordo kri. Ona, iz notranjih organov. Pokol. Kapljala, curljala, odtekala, žvenketala. Zavesa je šla gor (in ne dol) in odkrila vso grozljivost, srhljivost, tragedijo in mentalni razčefuk z enim samim napisom: M-E-D-E-J-A. E, moj dobri stari Evripid. V nas so zazijale, kukale, bolščale grozljive maske. Fuj. Razgaljen oder za razgaljene duše. In še mraz je zapihal, podobno kot v Peer Gyntu. Bi radi vedeli, kako je pet metrov pod zemljo? Hladno, piha in kosti. Zdaj pa na taki petek, trinajsti povrhu, ti ploskaj. In idi na dejt. In daj izjavo. In napiši nekaj. Huf. Težko je bilo zaploskat. Zelo težko. Kot je težko pisati tole.
Okej, začnimo torej nekje povsem drugje. To je bila moja prva proper premiera. Čisto zares. Filmi ja, predstavitve albumov ja, gledališka premiera pa še nikdar in nikoli. Zdaj… Večkrat sem štofiril po fotkah, na katere sem naletel, zato sem skušal dati kompliment obisku premiere tako, da nisem samo šel po karto (zraven dobiš še gledališki list, hvala SNG!) kar precej prej, temveč še kar k frizerju. Kjer so me, snegu neprimerno, primerno postrigli, vsaj zdi se mi, na fuzbalerja Maribora, pa niti jaz ne vem, na katerega.
Kakorkoli že, v gledališču se – vse dokler se predstava ne prične, takrat se zgodi magija – počutim v akvariju. Kot ona najmanjša ribica, ki jo še alge pohrustajo. Utesnjeno in tesnobno, ker se mi zdi, da ne spadam v ta svet, pa nimam zato nobenega pametnega razloga (okej, kar nekaj neumnih, ampak Urbani.si je namenjen pametnim neumnostim). Saj ni tak bav-bav. Okej. Najprej… Kam odložiš dežnik, ki je povrhu še ves snega poln, bele snežinke na črni znucani mareli? Tam, kjer je garderoba? Aha. Saj res. Bom zdaj kar takoj butnil eno o hostesah v mariborskem gledališču. Štekam, povsem, da so to povečini študentke – ki niso, kot sem vprašal kolegico A., o kateri malo kasneje, plačane 5 evrov na uro -, ki tam pač lepo oblečene, vse zale, vse prikupne, čorijo in čakajo, da pač čimprej mine. Seveda je to lahko tudi dream job, ker utegneš videti predstavo ali dve, kar je seveda bolj izjema, ker pravilopma čistilke v Koloseju in Cineplexu vidijo več kot pa te zalice milice.
Ampak moja opazka je – kar jim vedno povem -, da se držijo preveč togo, resno. Okej, saj štekam, petek zvečer, mi pa dremo noter gledat detomorilko in pravi Die Hard, kot se je izkazalo. Ni ravno žur. Pa vendar, saj če pobezljaš, navržeš kaki štos, rečeš, da so lepe kot vstavi-neki-povprečni-pridevnik in se takoj nasmejijo in so celo komunikativne. Ampak večinoma pa, ko pobirajo vstopnice recimo, stojijo robotizirane, izventelesno in precej neosebno. Nihče ne pravi, da bi morale pohvaliti mojo frizuro (lahko bi pa vsaj frizerja, haha), ampak lahko pa bi pogledale v oči, kakšno dobacile. Saj to ni Ljudski vrt, da bi jih bilo skrbelo za naval, premiera gor ali dol. Pa dobro, se je kmalu izkazalo, da imajo hostese tudi svoje pozitivne vrline. Zelo pozitivne. Take… Družbenokoristne.
Premiere imajo to jebo, da imajo fotoreporterje. Glede nato, da tukaj pišemo o vsem in vseh, kar pač doživimo na (pop)kulturnih prireditvah, sem se počutil kot slabo narejeni gris, ko sem starejšega fotografa in mlado zalo fotografinjo, ki sem jo menda enkrat že skoraj šel pecat, pa ima menda fanta, ki ga celo menda poznam, no, ko sem njima rekel, da me lahko fotkajo komot po predstavi. Kar me seveda niso. Ne, to ni pošteno od mene. Tako kot nimajo pravice javkati muzičarji, zakaj noben ne pride na njihov špil, a sami ne hodijo nikamor (kar velja tudi za veliko število okroglih miz, celo voditelji le-teh redkokdaj pomilijo nos, zato bi težko rekli, da obstaja neka klientela), tako tudi jaz ne bi imel pravice javkati, češ, kaj me fotkate. Naj. Saj je premiera. Okej, v mojem gonzo, rock’n’roll svetu bi dali kako muziko na hodnike, pobirali izjave in nasploh stvar naredili bolj 21. stoletju podobno, sicer se vsi res zreduciramo le na cotovje in naše modne kreatorje, kar sta v mojem primeru gospod H in gospod M. Ali pa gospe, če smo že pri feministični predstavi.
Pobegnil sem na hajzl, kjer si je dobri stari znanec M. brisal hlačnico. Res je bil moker, hvala bogu toliko, da nihče ne bi posumil, da se je bil tako nesramno poscal. Nak. Bus, avto, brozga. You do the math. Najprej sem pomislil, da ga je zlohotna pipa, pa ga ni. Ker ko smo že pri pipah na hajzlu SNG Maribor. Joj joj. Ne vem, kako je na damskem, ampak ta pipa na moškem je resnično nevarna. To pripali, da je joj. Izkušnje veliko štejejo.
Foto: Damjan Švarc
Umil sem si roke in ugotovil, da bi Poncij Pilat lahko snemal reklame za Niveo, skušal imeti small talk z M., pa ni šlo nikamor. Šel sem zato proti dvorani in se spomnil, da so tam sedeži, fotelji in se jezil, ker sem spet prehitro prilezel na predstavo. Nakar tam vidim A. Zdaj A. je prekrasno, inteligentno, prikupno in predvsem mlado dekle. Študentka psihologije, doma tam nekje proti Hočam. Imela sva eno precej pestro epizodo, po kateri sem mislil, da si nikoli več ne bova rekla zdravo, kar bi bilo skrajno toksično v takem okolju, kot je gledališka premiera. Ker sem se zadnje tri dni smejal ob genialni tv seriji Lovesick, sem pobral par štosov od tam oziroma dobil ravno pravo dozo poguma in želje po izkušnjah (tudi za ta tekst, jebiga), da sem prijel za njeno torbico, jo umaknil, sedel in pisnil: »Vem, da je zasedeno, ampak nekaj te moram vprašat.«
»Ja? Ooo, zdravo,« se je nasmejala s svojimi ustnicami, ki so bile tako neopazno, ampak mamljivo namazane, da sem ji rekel, kako izgleda kot Marion Cottilard in bi bila kot ljubiteljica filmov zardela, če ne bi takoj začel blebetati.
»To pa je petek, a? Premira, predstava, mama ubije dva froca, žur, ne?«
»Si legalno tukaj?«
»Kak’ misliš ‘legalno’«?
»Če imaš karto…«
»Ja, seveda. Napišeš par dobrih recenzij in ti jo očitno z veseljem dajo,« sem skušal izraziti hvaležnost in čim bolj prehvaliti samega sebe v obupnem poizkusu pecanja, »kaj ti nisi?«
»Ne. Bom počakala. Včasih te hostese, eno poznam, spustijo noter.«
»Dejansko?«
»Ja.«
»Vau. Ne bom nobenemu povedal,« sem se bogato zlagal, kar je tudi ona prekleto dobro vedela. Pa kaj. Saj tudi ona se bo švercala, ne? Ampak držala pa je v rokah gledališki list, ki ga je kupila. Za tri evre, ampak ga je. V A. je zato bilo vso upanje, da vsi trenutni abonenti ne bodo pomrli v roku dvajsetih let in se bo gledališče nemara resno borilo za mlajše gledalce. A. je sicer povsem netipična post-milenijska generacija. Že zato, ker ima na ozadju plakat nekega filma, dokiča dveh tridesetletnikov. In ne cucka ali »cucka«, torej svojega fanta. In to se mi je zdelo tako kul, da sem moral razviti ta obsesivno kompulzivni intro posebej za vas. Malo sem še poklepetal z A., okej, kaj bi vam bil lagal, želel sem jo povabiti na sto dejtov, v bistvu pa vsaj na koncert po premieri, pa je na moje vprašanje, kake ima plane po predstavi, presenetljivo zvito, Jane Austen stil, zinila: »Šampanjec bom pila, ker je zastonj.«
»Pa niso ti šampanjci ponavadi topli in zanič?«
»Saj je vseeno,« je odgovorila in jaz sem si to kvalitetno prevedel v ne bodi tako razvajen.
Počebljala sva, se smejala, vmes pa sva pripisovala vsaki hostesi njeno posebno lastnosat, pri čemer sva le ugibala, kaj sta počela hostes in hostes – ne, ne verjamem, da je moška verzija hostese stevard, ker to ni faking avion -, ki sta zadihana prišla iz sobe za zaposlene, čeprav sta nemara res morala premikati kake obešalnike ali kdosigavedikaj.
Foto: Damjan Švarc
Ne vem, kako piarovci v teatrih vedo, ampak so genialci, ker ti dajo karto na rob vrste. Četrta vrsta, sedež sedemanjst. Čisto na robu, takoj pri vhodu/izhodu. To je to! Hvala! Zdaj, sedeži v parterju (na Urbani.si bomo enkrat objavili popis sedežev v mariborskih dvoranah in jih rangirali glede na izkušnjo naših tolstih ritnic) so resda škripajoče stari, ampak so tako udobni in največja zahvala gre SNG-ju, da je bila dvorana primerno hladna. Zakaj primerno? Ja zaradi Evripida, d’oh. Sedel sem, rekel gospe poleg sebe, da naj se ne ustraši, ker bodo na začetku zakričali, saj sem bil videl odlomek na torkovi tiskovki, pa je smeje odvrnila: »Hvala, kakor boste rekli!« Nato je, tik preden smo zaluafali, za mano, direkt za mano, sedla ravno A. Vesel sem bil zanjo in za hosteso in za dejstvo – ki ga upam, da vodstvo in blagajničarji ne bodo zamerili ali vzeli za slabo -, da ji je uspelo priti na premiero. Da ne bo pomote, A. mi je kasneje povedala, da je med Borštnikovim srečanjem ponucala sto evričev in se ornk skeširala, da sem se počutil kot zadnje akreditirano teslo, ki je še travmiralo zaradi slabih gledaliških izkušenj (socioloških, ne programskih) in ni šlo niti na eno samo predstavo (oprosti, Daša).
Res sem bil vesel. Da nekdo gre upat na najboljše, da ji bo uspelo smukniti in se uštuljajoče prešvercati na premiero Medeje. Še je upanje, ljudje!
Okej, nautrudil sem vas z introm. Verjamem. Ni bilo malo štofa, ampak sem ga nakucal in nakracljal predvsem zato, da bi videli, kako se nekdo na novo loteva gledališča samo zato, ker je bil dvakrat v loži z družbo, ki mu je govorila, kako se sedi, diha in skratka živi, čeprav sem bil ponosen lastnik abonmaja v prvem in drugem letniku tako gimnazije (SNG Maribor) kot faksa (SNG Drama). Premeril sem dvorano, misleč, da bom videl župana, mestni svet, predsednike uprav, pa je bila publika čisto običajna. Če odštejem fotoreporterje, je bilo čisto in povsem »običajno«. Aja. Saj res. Upanja mi niti vzelo dejstvo, da se A. ni želela fotkati z mano, čeprav sta fotoreporterja tako vneto in predano vztrajala. Češ, da se ne slika. Da je plaha, sramežljiva, da ni zato, čeprav se vidi, da ni. Ampak okej. Tudi prav.
Foto: Damjan Švarc
Dovolj zdaj o mojem intru. Moj intro nima za kefir v primerjavi z introm, ki ga je režiser Oliver Frljić prikazal že v torek na tiskovki s svojo ekipo (res nisem vedel, da po tiskovki, ki je povsem običajna in se pravzaprav ne loči od tiskovk fuzbal klubov, pokažejo tudi odlomek, kar je nadcarsko!). Kakšen uvod! Jao, meni! Izza zavese, ki je v bistvu bolj plastika, kakršno so včasih imeli v mesarijah, je prišla cela ekipa, iz teme, oblečena v temno (vsi, razen Medeje) in s tako temačnimi obrazi, da bi bila ena sama tema, če si ne bi sami – ja, sami sebi – z reflektorji sijali v svoje spakedrane obraze. Groteskno, groza, grozljivo! Bu! In potem kriki, zadaj pa klavirski štof. Zato ja. Kakšen uvod, dame in gospodje! Stoječ v liniji so prihajali pred nas in začeli štancati zgodbo, v katero nas popelje Dojilja (izvrstna Maša Žilavec). In tu se bom, kar zadeva profi recenzije, tudi zaustavil.
Na vsak način sem se hotil lotiti pokrivanja premiere Medeje kot seminarske naloge in diplomske, čeprav sem očitno pozabil, da sem pustil dva faksa tudi zaradi tega, ker nimam zicledra. Šel sem v knjižnico in si znamenito izposodil Evripidovo Medejo (pr. Marko Marinčič), jo prebral na dah in mislil, da nekaj vem, ker sem glumil med branjem spremne besede, da nekaj o vsem skupaj vem. Ja pa ja. Kot sem mislil, da nekaj vem o Srečku Kosovelu, pa je prišel v predavalnico na lj filofaksu prof. Janez Vrečko, vprašal, če vemo, kdo je bil Klement Jug in če vemo kaj o ruskem formalizmu, in je bilo vsega luštnega o tem, kako bomo pirjevci in ocvirki, kaj kmalu konec. Zato ne morem niti malo parirati temu svetu. Vsaj ne še. Niti ne vem, če je to moja želja.
V torek sem namreč šel na tiskovko, malo na hitro prelistal, pa sem si že like (Jazon, Kreon, Ajgej) stežka zapomnil, sploh pa imam šepav spomin na antično dramatiko, ki ti jo skupaj s prvim fuzlom, blowjobom in OIV tednom porinejo v prvem letniku gimnazije. Pa dobro. Sem prisluhnil tiskovki, tipkal, kolikor se da tiho in tam ugotovil, da je, kot je prikupno razložila Diana Koloini, umetniška direktorica Drame, »Medeja sijajen, zelo bogat tekst. Klasična tragedija v tem kontekstu, da je mejna, robna; uprizarja žensko in zgodbo, ki je v vsakem pogledu transgresivna. […] Medeja je izjemna. Označena je kot čarovnica, barbarka, prihaja iz drugega sveta, kjer jo je Jazon […] zapeljal, osvojil, ugrabil, najbrž hkrati, pripeljal v Grčijo, nato pa zapustil. Medeja je lik, ki izvrši najstrašnejši zločin, ki predstavlja robno situacijo, pod vprašaj pa postavi pozicijo ženske […] O jedru in mejah naše kulture […] Veliki zločin je detomor, ki je vedno bil in bo skrajno dejanje in tabu.«
Foto: Damjan Švarc
Že to je ornk štikl, da se spomnite kakega šolskega eseja, ne? Jaz recimo sošolca Milko, ko smo pisali prvi od stopetnajstih poskusov eseja (tudi pravi nam nikoli ni uspel) na temo Antigone, pa je Milka po kaki uri dvignil roko in profesor Miklavčevo vprašal, bolje potarnal: »Em, gospa profesor… Jaz tega nimam v knjigi.«
»Kako nimaš, Matej? Knjiga je stara več kot dva tisoč let!«
»Em… Jaz sem tole prebral,« se je sklonil k torbi, pobral knjigo, četudi Kondorjevo črno izdajo, ki je nevarno podobna Sofoklejevi, in pokazal, »tole!«
»Dominik Smole? Kaj si te mislil?! Nič, piši zdaj, bova že potem to rešila…«
No, Matej je šel kasneje študirati filozofijo in staro grščino, kaj se je zgodilo z njim kasneje, pa žal ne vem, je pa anekdota taka kulska, ne? No, nazaj k tiskovki, kjer sem vneto in zagnano pričakoval, da mi bodo povedali vse, da bom predstavo v nulo razumel. Zato sta Oliver Frljić, nadcenjeni režiser, o katerem vam bo google več in bolje povedal kot jaz, ki sem zelen v tem svetu, in dramaturg Goran Ignjac povedala par žlahtnih, krepkih in udarnih.
»V Medeji smo skušali simptomizirati današnjo družbo, nismo se pa toliko ubadali z radikalizacijo emancipacije. Ubadali smo se z odnosi Medeje in vseh drugih likov, ki niso tako zelo v centru dogajanja. Skušali smo jo brati kot soočenje tragedij konkretnih politik.« – Goran Ignjac
»Prvič sem v Mariboru in prvič je le prvič. Luksuz je, da lahko delam originalni tekst, profiliral sem se kot režiser avtorskih projektov, zato potihem patim, ker ne delam več dramskih tekstov. Večina je mislila, da bom Medejo dal v aktualni čas begunske krize, ker je tujec na več nivojih. Ampak zanimalo me je nekaj drugega: neke vrsta prirojena diskriminacija – ona je postala družbena diskriminacija. Danes imajo ženske enake pravice kot moški, toda kadarkoli se naredi statistika, vidimo, da se nominalne pravice v praksi težko realizirajo. Živimo v patriarhalni družbi. Privleklo me je, da ji kralj daje zatočišče, kamor lahko gre.
[M]edeja ne pristaja na to, da moški ustvarja pogoje za njeno emancipacijo. Igralcem sem velikokrat rekel, da Medeja vstaja proti patriarhalnem modelu, da bi se ta isti model realiziral v drugem kontekstu. To je poskus radikalne emancipacije. Zanimalo me je, ali se to lahko naredi na miren način ali z emancipatornim nasiljem
[M]edeja skuša do konca uničiti patriarhalen model. Evripid je to pisal v času, ko so bile ženske brez kakršnih koli pravic. Mi idealiziramo staro Grčijo kot zibelko demokracije in evropske civilizacije, pozabljamo pa, da so imeli vsi ti ideali sužnjelastniško osnovo. Zanimalo nas je, kaj je na periferiji skozi klasično vprašanje: to je brechtovsko branje Medeje – vprašanje služabnikov, ki so v antični tragediji v glavnem zadovoljni in nikoli ne preizprašujejo svojega socialnega statusa in položa. Medeja ni v političnem vakuumu, je predstavnica svojega sloja, zato je zanimivo, kje se soočajo razredne oblike. Medeja vstopa v področje družbene antagonizacije. Razmišljamo samo o tem, da žena vstaja proti družbenemu modelu, pozabljamo pa, da pripada družbenemu sloju. Začetek je točno takšen: del društva je, ki je vršil pritisk nad nižjim družbenim slojem.« – Oliver Frljić
Huf. Ornk štikl misli, ne? Jap, je. Zato sem naphan in natupiran in možgansko na 120% skočil v to predstavo in skušal razmišljati o vsem tem, vseh analizah, vseh intepretacijah. Pismo rosno. Ni mali zalogaj, ne? Najprej sem se še boril, toda ko gre tekst tako hitro, kot je šel v uvodu, sem se predal, vdal, nehal boriti z Jankom Kosom, Antonom Sovretom, prevajalci, klinopisom in tistiom občutkom, da si zabit kot zadnje teslo, ker ne štekaš marsičesa ali malo stežka slediš zgodbi. Pa saj. Zgodba res tukaj ni poanta, če jo nucate, imate jo tukaj ali tukaj ali tukaj. Poanta je, kaj sem bil občutil ob predstavi in nekje vmes, preden sem padel čisto noter, sem se vprašal, kaj bom neki rekel A., kako bom pariral njeni intelektualni drži, to so resne punce, take, zajebane, take, ki ti bojo takoj vrnile žogico in hvala bogu.
Foto: Damjan Švarc
Ne vem, zakaj, ampak kmalu sem se počutil kot šovinist. In to resen šovinist. Češ… Saj ni čudno, da tole ni šlo takoj v greatest-hits. Grki so namreč rangirali, glasovali za predstave in Medeja je bila na zadnjem mestu. Sam vem, zakaj mi ni tako ljuba, zakaj v meni ne vzbudi toliko, kot je vzbudila Antigona. Že zato, ker… Kaj pa vem. Je res toliko v tej zgodbi, kot pravijo intrepretacije? Ženska se je, ja, odrekla vsemu, šla z možem na tuje, pobila brata, izdala domovino, v bistvu sploh več ne veš, kaj je mit in kaj ne, kdaj jo bodo rešli bogovi, o pesem, boginja, zapoj mi o jezi Pelida Ahila… In potem jo mož začne varati, ona se upre, pošlje in otera vse v kurac, najbolj capo-di-banda kralja, to vidi dojilja, ki skuša opoziri, hej, imamo psihopatko, vmes se najde Ajgej/Egej, ki predstavlja rešitev, da bi Medeja iz Korinta, kamor jo je zaljubljeno popeljal mož Jazon, na krilih nove ljubezni odpizdila v Atene, pa ne more mimo maščevanja, ker se ji »pač« zlomi svet.
Okej. Tako je na papirju. Medeja v tekstu Evripida deluje povsem izbezljano in prifuknjeno. Stari Grki pač. Medeja namreč ne gre, ne pozabi, ne odpizdi. Nak. Odloči se, da bo ubila hči kralja (zakaj pa ne moža?) in kralja samega s strupeno krono (zlati diadem in peplos, ogrinjalo). Ko rikneta onadva, je jasno, da bosta morala rikniti tudi otroka, zato ju z mečem pobije, na koncu pa odleti na zmaju. O jebotebog na zmaju. Game of Thrones, a? Igra faking prestolov, ne? Saj, v tem oziru, če se samo spomnimo na brata Danaerys, kako je on končal… Se vidi, kako dediščino so pustili Grki. O, ja.
Pa vendar. To je na papirju. To je obnova, to je to, gospa profesor. Ja. Ampak v živo. Ko je Medeja Nataša Matjašec Rošker? U. Jebote! To pa je. Uf. Njena Medeja je zlomljena, skrhana, psihopatološka, čeprav Frljić pravi, kako ne želi, da bi bila klišejska ali pa samo jaz ta štikl tako razumem. Češ… Saj lepo in prav, da so sufražetke v njenem početju videle tudi možnost rešitve in to. Krasno. Ampak ne gre zato. Frljić je, še enkrat, če sem razumel prav in dobro, želel opozoriti na nekaj drugega: emancipacijo. Pa je to res emancipacija? In, e, to je bil moj »full on« šovinistični mode: ženska, prevarana si. Ne prva ne zadnja. Ja, šla si dlje, morala si se odseliti, tvegala si največ. Ampak… V ameriških krimi serijah bi detektiva samo odmahnila, češ, motiv je jasen, the oldest one there is. Crime of fucking passion. Videno, ne?
Razlika je le, da Matjašec Roškerjeva pokaže z briljatno odfukano igro, kaj se zgodi, ko se ti zmeša in ko ne poštekaš več, kaj je prav in kaj narobe. E, v tem oziru pa je Frljićeva predstava genialna, ker gre v skrajnost (ker se le s potenciranjem sranja danes lahko daleč dogura? Ne vem, vprašajte Larsa von Trierja) in ker se ne ustavi le pri detemoru. Gospe pobijejo prav vse moške. Čisto vse. Kruto in ogabno. Ker kaj pa naj? Lucidni vrhunec predstave je, ko Medeja reče: »Zmorem, ženska sem!« Pa se ji cel zbor začne odkrito krohotati, kar kaže na moško, diskriminatorno družbo. Kaj boš pa ti, ženska? Ampak je to res rešitev? Poklati vse? In ostale so samo ženske? Kaj pa potem? Ko bomo pobile vse moške? Popolnoma štekam, da se je hotel Frljić – enako Ignjac – upreti patriarhalnemu modelu, toda ne z absolutnim odgovorom. Medeji se preprosto sname. Ftrga se ji. Že njena uvodna čik pavza je brutalizacija materinskosti, ko vzame plakat predstave in s čikom (boss, mimogrede, modri) odžge oči otrokoma, ki sta tako prikupna na plakatu, ampak hkrati delujeta kot tako očiten kopipejst Kubrickovih The Shining dvojčic, da se zdi kot delujoč kompliment, ki bi ga lahko nadgradial samo še predstava otrok v živo (e, če bi Frljić res želel šokirati in iti predaleč, potem bi dal otroka v predstavo, ampak ja, štekamo, moške lahko koljemo, otrok pač v živo ne, ker bi to bilo, em, tramvatično).
Predstava je v eni uri tisto, kar bi naj, i guess, bilo sporočilo antičnih iger. Preizpraševanje. Zdaj, ne vem, kako je to delovalo pred 15.000 privilegiranimi moškimi (ženske so predstave baje gledale posebej, odmaknjene, ker pač niso imele pravic), ampak verjamem, da to kaže vseeno na naprednost družbe, kakorkoli nenapredno je teptala pravice žensk in sužnjev. Kot rečeno, moja intepretacija, videnje sta šli v banalizacijo. In zdaj, ko razmišljam, res, zakaj se je predstava raje fokusirala na klanje moških, ne pa na otroka? Ni poanta predstave bolj detomor? Ni to ključna groza? Ne vem, ne vem.
Vem samo, da je to gotovo odlika predstave, če se na toliko znakih in kucam in kucam in kucam, vse to preizprašujem in mi predstava ne da miru, kar je očitno razlog, da predstava ostaja na repertoarjih vse odkar jo je obudil Seneka ali nazadnje bojda zelo dobro tudi Tomaž Pandur na Hrvaškem. Frljićeva predstava zagrabi z introm bolj kot koncert AC/DC (pa tam vlak zapelje skozi platno!) in vmes štanca takšno glasbeno podlago, ki jo je izbral režiser sam in zadel v nulo. Padanje klavirskih akordov je razpad možganov in psihe prve klase. Poltonska kromatika pa škripanje, kakršno ima rad ravno von Trier. In luči. O luči. Da se igralci igrajo z reflektorji, je genialno, ker sami lahko manipularijo z usmerjenim pogledom in snopom tragedije in groze.
Pri čemer je vsega toliko, da šele zdaj pišemo o Branku Jordanu, ki igra Jazona tako kričeče, pljuvajoče, bljuvajoče, premetavajoče in kričoče, da si model zasluži čisto petko. Saj ne, da ostali del ansambla ni kul, je, ampak umaknjen v vlogo malo bolj aktivnih gledalcev od nas, toda v Matjašec Roškerjevi in Jordanu ima SNG Maribor takšen biser, takšen tandem, kot ga NK Maribor še do danes ni našel Marcosu Tavaresu (ali Zlatko Zahoviću). Ne veo, kaj mamo. Dejansko ne vemo. O tem, sem razmišljal, ko sta kričala drug na drugega, kot sta mož in žena kričala pred otroci pri meni na Bratovševi nekoč v Ljubljani, da sem mislil poklicati socialno ali policijo (pa žal nisem, zdaj, po ogledu te predstave vsekakor bi), ko je skozi steno šlo tisto šrajanje, kakršno sta uprizarjala glavna (anti)junaka v petkovi Medeji. Njuno lizanje, plesanje, kričanje, dretje, odrivanje… Popolna predanost in nekaj, kar kaže na klasičnost: družinski prepir, kar Medeja, pa lahko Frljić išče v predstavi ne vem kaj vse, nenazadnje v osnovi tudi je. Žena in mož, ki jo je prevaral.
Za razliko od Evripida so se, kot rečeno, v predstavi tokrat odločili pobiti vse moške. In jih potem zložiti na kup. V orkester, v zbor, v backupsingerje. Brutalno. Zdaj, edino, kar nekoliko ni štimalo (skrajno analfabetsko in amatersko mnenje), so bili odrezavi štikli, ki so se odrezavo menjavali, tisti preskok v groteskni muzikal z It’s the Most Wonderful Time of the Year (Frank Sinatra) pa je v meni vzbudil vsaj nelagodje, kasneje pa še kaj več. Ne vem, malo predaleč, pa ne v tistem angažiranem, sporočilnem smislu.
Bolj je zadel konec predstave, kjer je razpadel smisel, občutek za prav in narobe, razkroj civilizacije. Medeja je ljudi razkosala (nenazadnje je po mitu želela iz ljudi delati zrezke, fuck yeah) in jih nato zložila kot legokocke, na koncu pa je razšpricala kri, meso je razpadlo za zaveso in ostale so pokončne kosti, skrite za maskami, ki bi naj pokazale nek nov svet, novi jutri, svet po atomski bombi psihopatološkega razčefuka. Sklepni del, ko prihrumijo zavesa, kri in oglušujoča glasba, ki bi komot bila še glasnejša, je nekaj, kar si je morda Frljić (najbrž, gotovo pa ne, pravzaprav je zelo malo verjetno, zgolj iščem povezave in jih dajem režiserju v usta) sposodil pri genialnem filmu Ex Machina (2015), kjer robotka (prekrasna Alicia Vikander) nadmudri svojega mejkerja in se zgodi precej podoben pokol v želji po iskanju novega sveta. Ker saj to je Medeja, ne?
Absolutni srhljivi presežek filma pa je, ko vodja predstave Jernej Jerovšek (mislim, da je on, če sem se zatipkal, se opravičujem) pride do okrvavljene zavese, v kader, in z gobo iz krvi napiše M E D E J A. Uf! Uf! Uf! Nazadnje me je tako spreletelo leta tega, ko sem prvič gledal film Seven (Sedem), le da tam ženska glava konča v kartonasti škatli, ker je Kevin Spacey taki dober in neponovljiv psihopat (Kayser Sose, bejbi!). Ja, na to me je spomnilo. Na tisto grozljivost, ko lahko ena beseda s krvjo podpiše vso grozljivost. Ali pa se spomnimo samo na generala Kurtza v Apocalypse Now, ne? Uf! Uf! Uf!
Zato nisem vedel, ali naj ploskam. Gledal sem v tla, premražen v dno duše. Zapihalo je iz najbolj odkritega odra, kar se je kdaj pokazal. In na njem bele, skoraj snežno bele kosti. To bo ostalo, ko bo svet enak. Pokol in kosti. Huf. Pretrese, ne? O, ja. Saj smo ploskali in še bi. Vsem. Ker je delalo. Prijelo. Ker tole ne bo spustilo, tole so večne predstave, ki imajo morda kakšno »napako« ali dve (zato ji dajemo štirico).
Ampak Frljiću je uspelo nekaj drugega. Nekaj, kar Netflixu ni. Po predstavi sem šel ven. In vzel tisti šampanjec. Ki, pardon, se opravičujem za povedano kake pol ure prej, je bil nesramno dober. Še bi. O, ja. Njami njam. Počakal sem, da se je narisala A. In sem jo pobaral, kar meni. In ne, ni sšimfala ali skurcala predstave. Ne. Je pa imela eno zanimivo pripombo. Na tisti muzikalni del. Češ, da je tumač. Rekel sem, da naj ne pozabi, kako je predstavo gledala kot slepi potnik, in sem seveda izpadel žgoljavi privilegirani kreten. In sva padla v debato. Zatrjeval in ponavljal sem, kako je predstava oziroma bolj igra, v bistvu banalna. Pač, preboli ženska. Get over it. Je to recept za rešitev sveta? Kill ‘Em All? A? Kruta razgradnja. Vsekakor svojega kurca po predstavi nisem več čutil, zato tudi nisem vedel, kako naj izpeljem večer.
Stopila sta spet pubec in ona kjut fotografinja, spet poprosila, če bi se fotkala, pa se seveda A. ni želela, zato sem rekel, da naj jo magari prepričata ali pa ne bo nič, nakar je pubec rekel, če bi posneli izjavo in smo jo, ker se pač predaš, kjer sem želel povedati nekaj skrajno nadcarskega, hkrati pa ne preveč, da bi mi še kaj ostalo za tale tekst (in je, kot vidite, če ste še tukaj). Povedal sem tisto o Seven in o tem, naj grejo ljudje pogledat, če imajo radi srhljivost. Naj. O, ja. Se splača.
Hostesi sta mi vrnila jakno, ker se je A. medtem že oblekla, pobaral sem, kaj je z marelo, ki je bila še vedno črna, in sem jo hvala bogu dobil. A. ni želela na koncert, je pa imela še pol ure, zato sva šla v Isabello. Tam sva čebljala na hitro, na polno, na veliko je govorila o Mihi Mazziniju, ki jo je ne ravno razočaral, na pa tudi navdušil s kritiko o Toniju Erdmannu, jaz sem govoril kot navit in nato mi je povedala, kako se je skeširala za Borštnikovo srečanje in sem bil nekaj kakor ponosen nanjo. Povedala mi je, da sta mulka in mulec na naslovnici dejansko iz Maribora (in ne vzeta iz Shutterstocka), natumbala kako o gledališču, nato pa sem ji med plačevanjem (ja, Medeja nas lahko pokolje, ampak če povabiš, se še vedno spodobi plačati pir, čeprav se baje ne, in pol pubeci sploh več ne vemo, kako in kaj) pomolil list papirja in kulico in rekel, naj se podpiše in naj napiše eno besedo, ki ji pade na pamet, po možnosti pridevnik. In je napisala Jaša. Hm.
Zjutraj sem odprl Večer in prvič po sto letih prebral svoj horoskop. In naletel na tole spodaj. In ugotovil, da bi še z veseljem šel na kako premiero. Sploh pa z A. ter spoznal, zakaj je Oliver Frljić tako cenjen režiser (ker ti pusti, da se sam jebeš dalje s predstavo in njeno poanto), zakaj sta Nataša Matjašec Rošker in Branko Jordan jebeni rock zvezdi mariborskega gledališča, ki bi »moralo« še bolj to potencirati, saj ima nadbisera v svoji zasedbi, ker v njiju lahko vidimo najboljše in najslabše v sebi, in zakaj gledališče, sploh pa premiera, ni taki bav-bav. Pa tudi, če pobijejo in pokoljejo vse s kurci.
Bis. Kapo dol hostesi, ki je spustila A. noter. Rokavice dol oni, ki se je spomnila, katera je moja marela. In šal dol mariborskemu gledališču za vstopnico. Hvala!
Ja pa iiii. Res. Ja. Pa. Iiii. Ne da se drugače zacukrati, nacukrati in pocukrati takega četrtka. To je Ptuj, dame in gospodje. Kraj, kjer bi se bil poročil. Magari kar dvakrat. Komot. Že zato, ker je bila ura 19:17, torej trinajst minut pred začetkom Ne bodi kot drugi, glasbeno-recitalnega večera Ditke in Ferija Lainščka, pa se je en pubec od gledališča zazrl proti Bo Cafeju, najlepšem lokalu na planetu, in ji zinil: »Kaj če bi šla še kaj spit, a?« Seveda mu mladenka ni dovolila, ampak probal pa je. In to je vsa poanta, rdeča nit, ki jo morate vedeti za ta tekst. Probaš. Kot probavata Ditka in Feri.
Ptujsko gledališče smo prvič obiskali decembra, ko smo dobili feministično zgodovinsko lekcijo Kako ostanem lepa in svobodna, ob kateri smo se krohotali še v četrtek, ker je bil spomin še tako svež. Še enkrat: bravo, punce. In bravo gledališče, ki ima vse hostese z imeni iz treh črk. Mislim, da kar dve Evi. Zale dekline, od garderodbe do šalterja. Na Ptuju imaš ob obisku gledališča občutek, kot da greš k nekomu domov na žur. Komorno bi bila slaba, neprimerna beseda. Domačno? Okej, recimo domačno. Naučil sem se parkirat avto na novem parkingu na desnem bregu Drave, da se lepo sprehodim čez most, mimo Ribiča, kjer sem se vedno boril, da sem pojedel več školj od dejta (okej, saj jih ni bilo toliko, če pelješ iz Maribora punco na Ptuj si se peljal v bistvu 20 kilometrov jugovzhodno in tri leta v naprej), kjer fašeš tako lep razgled na grad, te dni pa še na zmrznjeno Dravo.
»Ah, to še ni nič, je bila prejšnje dni še bolj. Kaj češ, pri vas v Maribori bolj teče, pri nas se pa ustavi in lepo zmrzne,« so me bili podučili na šalterju, kjer ni nobene ihte, kolone ali klasične živčnosti. Ne. Lepo počasi. Šel sem v Bo caffe, kjer sem nekoč pustil na hrbtni strani računa najboljši kompliment v zgodovini (»Boljši ste kot moja družba,« bi bil moral dopisat, pa žal nisem), stegnil en espresso, ker bi ob naročilu čaja (obsesivno kompulzivna motnja full on), se nasmejal skupaj z natakarico, kakršno pohara samo še ona francoska bejba v filmu Čokolada, ko je Johnny Depp še bil igralec. To je Ptuj. Ne more bit’ slabo. Nikakor. Lahko te punca žali, lahko sneži, lahko je karkoli, lahko si najbolj osamljen na koncu najbolj gnilega poletja, pa bo fajn. Ne. More. Bit’. Slabo.
In veste, zakaj? Ker sem se dvakrat narobe dol zicnil (za Prekotrojance: usedel) na sedežu. Kak’ težko te je: vrsta 8, sedež 6. Kot se je izkazalo ni tako majhen zalogaj. Če komu, je prenova gledališča uspela Ptujčanom, ker so vzeli nekdanji reklamni slogan »les je lep – skrbimo, da takšen tudi ostane« prekleto zares in bi to bil za lubadarje prvovrstni orgazem, kakršnega še na Notranjskem te dni ne najdejo. No, po prenovi so pustili noter v parketu staro sediščenje, številčenje ali karkoli že. Zato so vrste malo… Nekje vmes. Na tleh piše 7 na zicu pa 8 in misliš, aaa, glej, številka zica. Pa ni. In sem tako prekleto prepričan v svoj prav presedel neko gospo, ki se ji na tej točki globoko in dostojanstveno in hrabro opravičujem, čeprav mi ni vzela vnemar (vprašajte Ivana Cankarja, če sem pravkar prav ubesedil), ker so obiskovalci na Ptuju tako prešerni in razpoloženi in krasni, da se je zdelo, kot da se igramo igrico Stoli, saj veste, muzika in en zic premalo.
Ker zicev je bilo skoraj premalo. Nekateri so dobili v parterju bočne zice, ki si jih sam ofnaš. Ja ja. Taki naval, pa so ponudili kar dve »predstavi«, paket četrtek + petek, v ptujskem gledališču. Očitno take stvari palijo. Kako ne bi, saj so tudi v Mariboru karte v Salonu uporabnih umetnosti pohlastali, ko sta Ditka in Feri predstavila svoje »sodelovanje«. Take stvari imamo Slovenci radi. Pa najbrž zaradi tega, da ne bo pomote, nismo nič posebnega. Izkušeni, cenjeni, dognani, predani, zaljubljeni, dehteči, romaneskni, romantični, regijsko, ruralni poet in zala, mlada, zagnana, predan in še marsikaj pevka. Kdo to ne bi šel poslušat, ne?
Skratka, zicnil sem se narobe dvakrat. Kakih pet minut sem sedel poleg ene tako prijazne gospe, ki se ni mogla nehat smejat, nato pa ugotovil, pismo, da sem se vsedel na vrsto 6, sedež 8 in ne obratno. Ko sem se obrnil, je za mano stala gospa s punčko, poleg nje pa zala hostesa (po moje ji je bilo ime Pia, Mia, Ana, Tia, Tea ali pač nekaj na tri črke), ki me je nalahno prijela za rame (oh, bi zapisala Jane Austen; huh, bi napisala Charlotte Brönte) in v smehu pokazala, kje imam zic. Če bi se mi to zgodilo kje drugje, bi zafarbal na vijolčno, pa ne v ponosnem mariborskem stilu. A-a. Tukaj pa sem se samo nasmejal in ena druga gospa tudi.
Nato sem pogledal proti odru. In nato še malo okoli. Za mano, torej vrsta 9, številka sedeža nimam pojma, je sedela morebitna mati mojih otrok, ampak v kakem drugem življenju. Malo je manjkalo, pa bi ji bil rekel, kako je lepa in neskončna, pa sem ugotovil, da bi moral najprej pogledati v njeno roko, pa ne v črte, ki napovedujejo vreme, hemoroide in srečo, temveč v prstanec, če je tam kaj gor, nakar sem ugotovil, da bi to storil prvič, kar pomeni dobro in slabo novico (dobra je ta, da bi pecal magari v gledališču, slaba pa je, da sem dovolj star, da so potencialne modelke že potencialno poročene), zato sem se fokusiral – vam na drago in ljubo – raje na dogodek kot tak. Še preden je kdorkoli stopil na oder si se zaljubil. Plakat, tisti prostostoječi, ki ima seveda svojo primerno besedo, pa se je v tem trenutku žal ne spomnim, no, na tistem plakatu je bilo pol obraza Ditke. Zdaj, fotka je najbrž zretuširana do amena, ampak nič zato. Nič hudega. Pa kaj. Ditka je na tisti fotki, kjer se vidi le pol obraza (Freud bi rekel, da z razlogom), tako neskončno lepa, da je njen fru-fru, ki je v živo še boljši, neskončno lep, vse pa naredijo njene iskreno jesensko rjave oči, ki dišijo po ravno prav zapečenih kostanjih (pa ne za 3 evre za šest kostanjev), še bolj pa njen navihan, kekčevski, skoraj nedolžen nasmeh. Ono, pa je samo plakat. Kako za vraga tole ne bi moglo biti sijajno?
No in zdaj pridemo na recenzentski del. Ki bo skušal biti nežen, a hkrati iskren. V najboljši meri in veri. Ditka na odru (seveda) ni sama. Ima cel band, klaviature, električno kitaro, kontrabas in bobne. Torej Ditka plus štirje tipi. Levo od odra je bil na mizi klobuk, ki bi zlahka bil Kreslinov, če bi bil beli (Prekmurje ima črnobelo kombinacijo, jebiga), bela šalca za kavo in največji sedež, ki je bil takšen, kot da bi ga skozlal Desigual (pa to je kompliment, da ne bo pomote). Ampak Ferija še nismo videli. Še skoraj pol ure ne. Pa nič zato. Nič hudega.
Ko so prišli na oder, je bila Ditka tako ljubka, v svetlikajoči obleki, temnih nogavicah in z že omenjenim prismuknjenim fru-frujem, ob katerem se nisi mogel počutiti niti najmanj slabo. Prekrižala je noge in vzela v roke kitaro, ki je ni odložila za naslednjo debelo uro. Premikala je le svoj kapodaster, vneto in predano, sem in tja (kapodaster je, dragi nerazlikovalci med bas kitaro in kitaro, tista lesena palčka, ki jo nekdo premika po prečkah kitare, zato, da lažje ujame štimo ob akordih, čemur se strokovno reče transponiranje, da ne boste rekli, da se na Urbani.si ničesar ne naučite), ampak sicer je bila prilimana na zic. Ampak kakorkoli že, bila bi tako ljubka, da bi se vsi v dvorani stopili. A ob njej so bili še, kot napisano, štirje pubeci, bolj gospodje, ki so bili vsi krepko starejši od nje. To ni kritika. Jebiga, taki pač so. Nič hudega, odigrali so vneto in vse tako, kot mora biti.
Toda kmalu se je po uvodnem Povabilu in Arabeski ljubezni pokazalo, kakšen koncert bo to. Najprej dobre plati, pa brez skrbi, tole ni črnobela, binarna recenzija. Nak. Ni. Vsaj upamo, da ne. Ditka je vse, kar bi poprockerji radi, da bi tu in tam bila Nina Pušlar. Ali da bi Taylor Swift ostala preprosto country dekle. Ditka ima neverjetno željo po ustvarjanju, poustvarjanju in igranju. Kitaro igra bolje od marsikoga, ki misli, da zna igrati akustično kitaro za taki tip glasbe. S prsti prebira po strunah kot bibliotekarji po listih inkunabul. Sladko je, pa ne v slabem smislu, češ, pocukrano. Res, punca s kitaro pravzaprav pleše, je njen podaljšek, njena zgodba, njena čustva. Je ona. Šteka, kako biti kantavtor, kar glede na njeno biografijo niti ne čudi niti ne preseneča. Pozna se, da to ne počne od včeraj, pet let že koncertira oziroma, če smo zasledili prav, tam nekje od polnoletnosti dalje, vsaj na videz iz osme (ali šeste?) vrste deluje dvajset-in-nekaj letnica. Prav tako prekleto zrelo razmišlja, kot lahko preberete v intervjuju z njo cenjene kolegice Klavdije Kopine na MMC. Zelo zrele besede in ko reče, da je ne zanima pet minut slave (beri: talent šovi), misli prekleto resno in ne reče tega samo zato, ker bi se to lepo in fajn slišalo.
Čeprav je prav to »lepo in fajn« tisto, kar ponuja v živo na Ne bodi kot drugi. Njene skladbe – tudi zaradi njene vokalne linije – kmalu postanejo… No, ne bomo rekli kot jajce jajcu, ampak poslušalec kmalu vidi, kaj točno bo dobil. Začne kitara, pride vokal, nato se nežno prituhne klavir, električna kitara malo podrsa kakšen slajdček, kontrabas nastavi refren, ki ga podkrepijo bobni. Nič novega, nič svežega, preverje(t)no. Kar povsem razumemo: zakaj bi menjal nekaj, kar recimo temu dela? Ampak po drugi strani pa zakaj ne? Tako zelo sem si želel, da bi vsaj enkrat Ditka sama s kitaro odigrala en komad. Brez baročnih pocukranih klavirskih vložkov ali kitarskega nadigravanja, čeprav so podvajanja v nekaterih komadih prav ljubka. Ditka je ljubka. We get it. Morda ji v kakem komadu višja vokalna linija ponagaja in kanček uide, njen glas ni kdo ve kako prodoren, zato se drži tistega, kar zna. Ampak res. Če bi zaigrala en sam komad v celoti, da bi pospremila le sama sebe (ali da bi zraven prišel še Feri), bi bila Ditka (Čepin) nova Nina Pušlar, če bi Nina Pušlar večkrat brenkala na kitaro. Takšen potencial, vendar vselej potisnjen v preverjeno in že slišano obliko.
Kajti najpomembnejši se zdi njen odnos z očetom Gorazdom, katerega klavir je bil skoraj najbolj potisnjen naprej, kar bomo, v dobri veri, pripisali konfiguraciji ptujskega odra, s čimer ne želimo namigniti, da imajo na Ptuju (pre)majhen oder. Niti slučajno. Ata Gorazd je s svojo kapico in preudarnim klavirskim igranjem pokazal, da želi hčeri samo najbolje. Ali kot je Ditka sama dobro povedala
Midva sva še vedno v prvi vrsti hčerka in oče. Toda ko malo bolj razmišljam, ugotovim, da je še vedno moj glavni mentor, ki me usmerja na glasbeni poti, kar zadeva ustvarjanje, igranje kitare mi največ pomaga. Ko imam kakšno težavo, pridem do njega in mi svetuje. Prednost je, da sva doma in ustvarjava, kadar želiva. Pomanjkljivost pa je, da se vmes tudi velikokrat spreva, ker sva si tudi karakterno precej podobna. Toda to je v najboljši veri, ker oba želiva najboljše. Potem pa je tudi prednost, da se hitro poboljšava, ker sva hčerka in oče.
Okej. Razumemo. Nekaj podobnih odnosov smo že videli (bratsko-sestrki pri Galu in Severi Gjurin denimo), kjer sodelovanje želi ponesti poudarjeno družinsko zgodbo (v najbolj predemenzionirani obliki se boste spomnili na Kelly Family), čeprav to ni nujno vedno najboljše, kot pokaže genialni dokumentarec o nedavno pokojnih Debbie Reynolds in Carrie Fisher, kjer je Fisherjeva pela Bridge Over Troubled Water še kot nesamozavestna najstnica, ki se je kasneje, ko je postala princesa Leja, poročila s – Paulom Simonom. Verjamemo, da ata Gorazd želi najboljše. K njemu Ditki večkrat uide pogled. Varno se počuti ob njem, takšen je vsaj občutek, vendar po drugi strani takšen paket s precej starejšimi, a izkušenimi glasbeniki izgubi nedolžno, naravno, prijetno vzdušje, ki ga nastavi mlada Ditka. Kaj s tem mislimo? Poglejmo obratno: ko je Neca Falk zbrala ob sebi Boštjana Narata, Boštjana Gombača in Žigo Goloba, se je pomladila in njeni koncerti (sploh tisti v ptujskem Muzikafeju) so postali legendarni v hipu.
Pri Ditki pa se nekaj te mladosti preprosto izgubi. Ne v glasbi kot med komadi, med katerimi je vselej nekaj povedala. Znova bomo ponovili naš refren »nič hudega«, vendar bolj kot je govorila, manj smo izvedeli o njej, dobili občutek, kdo je ta punca. Naštevati, kdaj si kaj posnel, kaj ti je uspelo… Okej, da je povedala, kako je Drugi breg želja postala popevka tedna, bi si zaslužil vsaj aplavz, ker je štikl daleč najboljši od vsega, kar smo slišali (glede njene kariere, pustimo sodelovanje s Ferijem še malo ob strani). To je res komadčina. Jaz slišim v uvodu malo Blackbird, nadštikla Paula McCartneyja, vendar postane kmalu tako zrel, dojemljiv in pobarvan komad o lunah, zvezdi in bregovih nesporna popevka, za kakršno bi morala Slovenska popevka naravnost klečeplazit. Ditka gre v takih štiklih (kot je tudi Nihče ne ve) k najboljšemu, kar premore slovensko kantavtorstvo in je tam, kjer je že leta Severa Gjurin. Bravo!
Še največji eksurz so bili trije komadi v angleščini. Zdaj… Nič hudega, če se odločiš za angleščino, toda ko je Feri povedal, kako ob angleščini pomisli na potovanje, ko pomisli na potovanje, pa pomisli na Prekmurje in ko pomisli na Prekmurje pomisli na prekmurščino… Prav je, da se Ditka prijavlja (uspešno, kot pravi) v tujino in razmišlja v angleščini ter nam v komadu tipa Dreamer nakaže, kako bi to zvenelo v tujini, toda tako kot Tomi Meglič ni zmogel preprosto prevesti svoje slovenske retorične dikcije, ima s tem težava tudi Ditka, čeravno so teksti really cute. Verjamemo ji, da ji je angleščina ljub jezik, kot je rekla. But sometimes you have to pick your moment, darling. And thursday’s show definitely wasn’t one of them, innit? Just like switching to english ain’t right about now, d’ya know what I mean? If you wanna do it in english, you go girl. Fine by me. Or enyone else, for that matter. Just pick your moment. Please. Pretty please.
Preskakovanje med jeziki lahko poslušalca krepko pretrese, ker ne ve več, kaj točno posluša, še bolj pa koga. Visokoleteče sanje Ditke so upravičene in opravičljive, seveda. Vendar na takem prizorišču gre bolj težko skozi – kot je šla malo prej moja angleščina, kot ste nemara zaznali -, še zlasti, ker je Feri (in smo prišli do njega, ne? jap, tudi mi smo ga dalj časa čakali) tako proslavil žlahtnost slovenskega jezika. Ker nalašč nisem vprašal, kako je videti tisti plus med Ditka + Feri, sem upal, da bo sodelovanja kaj več kot le na koncu. A je tudi tako dobro, saj je njena uglasbenost Ferijevih tekstov pesniku in pisatelju resnično v čast in poklon. Med štiklom Ne bodi kot drugi je Ditka upravičeno predvidevala, da znamo refren na pamet. Hvala bogu, da ima toliko samozavesti in prepričanja. Hvala bogu! Res!
Sicer pa je Feri na oder prišel dvakrat (oziroma trikrat, če štejemo še konec). Prvič je prebral pesem, dve, v drugo pa še eno, pri čemer ga je na klavir spremljal Gorazd (morda za moj občutek malo preresen mol v prvo, ampak je delalo, ni kaj), zgodba o fotografu in njegovi ženi, o ruti na pokopališču pa je narosilo oči. Čisto res. Ptujsko gledališče se je skorajda kolektivno razjokalo ob tem, kaj je ljubezen in kaj je bojda romantika in predvsem kaj je »ženski lirski subjekt«, ta v Ferijevem primeru idealen pojem za njegovo tovrstno ustvarjanje. Tu je Lainšček preprosto zmagal, s tremi štikli nas je kupil, čeprav v bistvu ni ničesar prodajal. To je ljubezen. In ja. Povedal je tako anekdoto o Mii Žnidarič, ki ga je še kot suha in neuveljavljena pevka na starem mostu v Mariboru sredi noči plešoče in pojoče prepričala, naj vendar začne pisati tudi tekste na glasbeno podlago. Ko je nato navrgel, da v Ditki vidi vse, kar je nekoč videl v Mii, smo se skoraj razjokali. Teža takega komplimenta je – četudi izrečena najbrž že večkrat na teh koncertih, ki imajo svojo prihodnost in mesto – gotovo ogromna. Kaj je vse Mia Žnidarič dosegla po Babici gre na jug, vemo. Noro.
Ditka je nato za konec postregla z Ne bodi kot drugi, ki je v slovenščini nadvladala angleški prevod in ga pregazila, ter za bis še z Dober dan življenje, kjer je spesnila točno tisti življenjski nasmeh, ki ga je poosebljal Tone Pavček in je vsaj za nas kot medij in zame osebno kot dripca predstavljal absolutni presežek večera, ki je padel na dve zvezdici in koketiral s čisto petko, zato mu dajemo tisto trojko s pripisom, da bi Ditko radi slišali solo ali z mlajšo in morda bolj v ozadje potisnjeno zaledje, še bolj pa še kakšen duet s Ferijem ali še s kom. Ker je to tisto, kjer je punca resnično talentirana. Igra kitaro kot redkokateri kantavtor. In Ptuj je nagradil njen trud, čeprav se je poznalo, da ima tremo – nemara tudi zato, ker je prvič v najstarejšem slovenskem mestu. Sicer v Ptuju imaš bolj težko tremo, kot je nsita imela gospod in gospa, ki sta očitno zamudila skoraj eno uro na špil pa sta imela karte v prvi vrsti in suvereno sedla točno tja. Na boli te briga.
Ferija bi sicer zlasti gospe gotovo raje še videle, v bistvu kar vsi, ampak je ravno prav oddoziral svoje mesto ter vso pozornost preusmeril na mlado pevko, pred katero je še vedno ogromna prihodnost. Le najti mora bolj izrazito svoje mesto, sicer se zna primeriti, da boš po enem koncertu videl v bistvu vse, kot bi nemara veljalo tudi za (ne)versatilnost njenih štiklov. Prikupno, zalo, navdušujoče dekle, ki ima ves potencial tega sveta. Kot ga je imela nekoč njena regijska kolegica Tina Maze. Kaj je ona potrebovala za nadcarski uspeh, pa tudi vemo. Trenutno se, če smo že pri športu, zdi, da ima Ditka vse karakteristike Petra Prevca. Vsekakor pa ima šelesteče, nežne, zaljubljene in dognane tekste. Le radi bi jo še bolj začutili, njo, njeno zgodbo, njeno mladost, njene izkušnje. Ne, ne zanima nas njeno osebno življenje v obliki žute štampe. Eh. Kot začutimo denimo Severo Gjurin ali celo Neisho. Reči, da je komad Ljubim za zaljubljene… Vredu. Fajn. Ampak kaki utrinek, kakšno izkušnjo… To bi. In solo štikle na odru. In je Ditka največji potencial, ki ga Branko Čakarmiš nikoli ne bo videl. Enega od mnogih. Pa saj. Hvala bogu. Ditka je biser. Velik biser. Prvi fru-fru Slovenije. Najbolj poetičen pa sploh. Ni čudno, da je dvakrat razprodala ptujsko gledališče. Slovenci (in zlasti Slovenke) imamo taki štof radi. Zelo radi. In kdo ve, morda se tega sploh ne da naveličati, vsaj ne, dokler bodo padali taki komplimenti in bo imela Ditka najbolj prepričljiv nasmeh na sceni.
Bis. Hvala ptujskemu gledališču za vstopnico, tople pozdrave na šalterju, gardeborki se lahko naslednjič o svojih fantih in o tem, kaki so, pogovarjata komot tudi malo bolj na glas. Radi vlečemo na ühe.
T., tale je zate. Ker ja. Usekal bom eno nostalgično. O, ja. Ker moram. Na Zmelkoow me vežeta dva nepozabna spomina. Čeprav, ja, ko enkrat začenjaš po tej poti, memory faking lane, pot spominov in tovarištva, kot se temu lepo reče pri nas, se bi bil vsak izvajalec prijel za glavo. Češ, saj delamo tudi kaj svežega, kaj zdaj tumbaš za nazaj, dripec! Ampak uspeh albuma Pionirji divergentnega marketinga, osmega studijskega albuma Zmelkoow, je bolj ali manj uspešen ravno zaradi tega, ker uspe preko svežega štofa vzbuditi najboljše spomine.
In gremo. Še preden sem se sam uspel res na smrt zaljubiti, v punco iz Hoč, ki je pritekla v cilj na atletskem stadionu Poljane in nič več ni bilo, kot je poslej bilo, sem spozna(va)l, kaj lahko (ne)smrtna zaljubljenost naredi komu drugemu. Pismo rosno! Tam, v gimnazijskih letih. Uf. Kaj. Si. Ti. Malo. Nor. Malo fejst! Sošolka T., h kateri sem rinil s peciklom iz centra k njej doma, je vse dneve in noči mislila na fanta z imenom L., ki je izgledal recimo tako kot Lucas v One Tree Hill, če je kdo gledal kdaj ta post-highschool jokavi sentiš, in najlepše trenutke (in tudi najbolj mučne) v zgodbah o njem in redkih pošlatanih fotkah podoživljala s štiklom Sentiš navadni. Ampak to ni bil moj prvi spomin na Zmelkoow. Nak. Obstaja še boljši!
Zmelkoow sem doživel – ne, da bi bil šel na njihov koncert, do tega je bilo še par let – na svoj drugi dijaški dan. Ali pa tretji. Ja, tretji. Bila je sreda, 5. september 2000. Kaki časi, jao meni. Ura je bila pol deset dopoldan in to so bili še časi, ko ga je tudi gospod Dušan Keber še gotovo rad dal na zob, saj še ni šel preučevati ur, ko bi se naj jetrom spodobilo konzumirati alkohol. Skratka, s sošolcem L. ter sošolkama Ti. in T. (ja, to je ista T.) smo šli v Klub MC. Jap, Pekarna, čeprav to ni nujno eno-te-isto. Kakorkoli že, fazoti na kilometer zavohani, smo prišli tja, sedli in mene je skoraj ubrisalo. Slišal sem marsikaj o emsiju in sem se prostora celo nekako bal. Bav-bav. Še preden sem ugotovil, kje sploh sem, ocenil plac, si naredil vtis, je že stal kelnar (kasneje smo ugotovili, da je bolje laufat kar za šank in presenetit osebje) in pobral naročila. Ti. je naročila smajla, takisto moj kolega L., medtem ko je T. naročila bambus. Evo, adijo možganske celice, adijo dva faksa, ki sem ju zaradi usodnega naročila potem pustil kakih osem let kasneje. Slaba družba, boste rekli, ne?
Niti slučajno! Vdal sem se črednemu nagonu, vedoč, da sem tisti bambi, ki ga pohrusta še na pol invadidna hijena, ki poje, kar pač ostane. In naročil bambus. Svoj prvi bambus, lajk, sploh. Ever. Jap jap. Ko smo relativno hitro pokasirali in dobili svoje pijačke, smo nazdravili. Naj živi 1.B. Forza! In ko sem pomolil jezik v bambus in ugotovil, da je okus vsekakor boljši od barve, se je zgodilo. Bam! Ne, ne toliko, da je alkohol vsekal v glavo ob pol desetih zjutraj (kaki časi, kaj si nor malo), temveč folk, četrte letnike, ki so pri fliperju, tam pri vratih, imeli svoj iber žur.
»Kaj si nooor! To jaaa! To mi delaaaaaj!« je zakričal en od njih in komad je krenil. Gravitacija (več kot spijemo)! Če bi pisal nedorasli scenarij ali slab roman ali oboje v enem – kot Goran Vojnovič -, si ne bi mogel izmisliti bolj očitnega klišeja. Bamf! Dras! Šus! In je butnilo v meni vse to. Če ne bi bilo tistega bambusa in Zmelkoow, zdaj tega ne bi brali. Če vam grem na kurac, torej krivite osebje Kluba MC, moje tri nekdanje sošolce in Zmelkoow. Jaz s tem nimam nič. Jaz se vrtin na napačnem planetu. Pljuvam skozi okno in to.
Pa da se vrnem zdaj k sošolki T., ki je imela, mimogrede, najlepšega psa na celem planetu. Takega belega, luštnega, ki povrhu ni imel motečega vonja, kot se to pri psih rado zgodi. Nekje konec prvega letnika je sekina ex-sošolka doma pri nas pustila klasično kitaro, dala mi je list z akordi in verjel sem, da bom rock zvezda. Kmalu so mi mati kupili akustično črno fenderco, na katero sem obvezno moril s Tista črna kitara in Led s severa, kitaro – precej boljšo – pa je imela tudi sošolka T., s katero sva se v drugem letniku precej zbližala in spoprijateljila, čeprav je imela fanta, jaz pa prepričanje, da itak nisem njena liga. In sem si ustvaril v glavi, da jo hodim učit kitaro, čeprav je trajalo približno tri pire, da sem prste iz C dura premaknil v G dur. Par tednov, mesecev zatem, ko sem se zaljubil v eno drugo sošolko, zaradi katere sem šel v Yucatan, enkrat, samkrat in nikoli več, ker se je tam zalizala z enim top komadom, ko so zavrteli Gigi d’Agustina, edinega avtorja, ki sem ga prepoznal, no, enkrat kasneje sem se lotil štikla Sentiš navadni. In ni šlo. Zaboga ni šlo. Vsi tisti bareji, zajebana vokalna linija. Hvala ti, Noel Gallagher, da si spisal Don’t Look Back in Anger, tisto je šlo precej lažje.
Mislim da je bilo tisto – poleg enega zelo bizarnega obiska Idrije – najbližje, kar bi s kitaro zapecal kogarkoli, če odštejem poleg Idrije še obiske Ivan Dolca na Hvaru. Ampak okej, ker je tole resna recenzija, gremo zdaj k poanti. Mislim, da sem enkrat kasneje, nedolgo tega (torej leto, dve nazaj), nekdanji sošolki T. povedal, kaj mi je Goga povedal o štiklu Sentiš navadni. Bal sem se, da ji bom zlomil srce. Pa ji ga, vsaj zdi se mi, nisem. Čeprav je takoj rekla ooooo in imela tisti najlepši nasmešek, kar jih je kdaj imela naša gimnazija, ni šla delat samomora na ono fontano, ki jo je bil zgradil Kangler. Če se dobro spomnim, mi je Goga prede enem najboljših koncertov sploh, v Klubu MC, kjer je Zmelkoow preigral celoten Čiko, Pajo in Pako, povedal, da je bila Sentiš navadni bolj zajebancija: »Živeli smo intenzivno obdobje vsesplošnega drogiranja in pecanja. Vmes je prišel pač tudi Sentiš navadni. Na nobeno drugo ploščo najbrž ne bi spadal, je pa edini sentiš v vsej diskografiji. Nekam smo ga morali dati, zato smo ga dali pač sem.”
Tako da… Ne resno jemati Zmelkoow. Pa saj, če jemlješ Zmelkoow resno, delaš nekaj zelo prav ali pa zelo narobe. Vmesnega ni. Zato sem se Pionirjev divergentnega marketinga lotil tako osebno. Z nostalgijo pri 31. letih. Ker ja. Zmelkoow mene povlečejo na devetdeseta in na tisti bambus in sošolko T. Lepi spomini, lepi časi. Nedolžno povprečni. Intenzivno obdobje pecanja in to. Pri čemer mi je sošolec K. pokazal ploščo Srebrna in štikl Dekle je po vodo šlo, kjer sem ugotovil, da so lahko priredbe tudi popoln odfuk in odbitek. In potem se naučiš Bit, prišel je Batman in meni ljuba Poredni gosti skupaj z Videospotnicami in vse ostalo je zgodovina.
Pri Zmelkoow ostajajo najboljši njihovi koncerti, ki pa morajo biti skoraj po pravilu, če bi radi domov odnesli nauk, v zaprtem prostoru. Ala Klub MC, kamor pridejo še vedno skoraj vsakoletno, čeprav sem pokasiral tudi fenomenalen njihov špil na Štuku, za idole pa sem ji znova doživel decembra 2013, ko je Jure Longyka prvič šel v Kino Šiška z Izštekanimi, pa so vzeli enajst minut dobesedno in do sekunde natančno vzeli resno samo zajebancijo in čisto nič in nikogar drugega. Kaki prc v glavo! Noro dobro! Kekčeva nebesa so ratala v sekundi kultna in najboljša priredba Stairway to Heaven, še Wayne’s World nima za burek. Nje, ker nje.
Zato sem malo počakal, ko je prišel in uletel mail s ponudbo, če mi Rumeni zaliv, torej koprska centrala, pošlje Pionirje divergentnega marketinga, prvo proper ploščo po kar sedmih letih, kolikor je minilo od plate Čista jajca. Zdaj, ker sem šel malo guglat, kaj so popisali kolegi, vam tukaj prilepim recenzijo, ki se je ne da nadmudriti, že zato ne, ker ima Samo Turk na profilki double-neck kitaro. Nekje vmes sem se (tudi) zaradi Zmelkoow odločil, da bom poslej pisal bolj doživete in čustvene recenzije, v smelem upanju, da bo to rešilo rock kritiko (ja pa ja) ter slovensko glasbeno sceno (ja pa ja pa ja). Wikipedia trdi, da je to osma studijska plošča in ima nasploh vse važne podatke in skrbno upamo, da se bo tja uvrstila tudi ta recenzija in pokazala, da smo dali Zmelkoow štirko.
Zakaj štirko? Zato. Ker smo našli en komad, ki nam je dal spomin, čeprav je Zavese plešejo že deset let star komad in če bi to bil naj komad, povrhu tak, kjer Goga Sedmak ne poje, bi morda bil čas za poslovilni koncert Parni Valjak style, torej podnaslovljen »večno poslavljanje, predzadnjič«. Zavese plešejo pa s produkcijo pokaže, zakaj je bil Sentiš navadni skorajda moja popotnica do izgube nedolžnosti (brez skrbi, izgubil sem jo bolj v povezavi s fuzbalom). Aja, saj res, produkcija? Vse povejo itak lajnernoutsi, torej knjižica, kjer je navedena kar peterica producentov, band pa je snemal kjerkoli in kadarkoli. Zato je Pionirji divergentnega marketinga bolj dokaz, da lahko danes ploščo snemaš skoraj celo desetletje, daš skupaj, pa se zdi, kot da vmes ni minila niti sekunda. Res je, kot pravi Turk, da grejo Zmelkoow na stara pota, kar pomeni, da Zmelkoow niti približno ne ve, kam gre in kako biti konkurenčen.
Seveda se je težko znebiti občutka, da band na trenutke vendarle išče hook, torej pop štof, refren, okoli katerega bi lahko zgradila kultne verze, kakršni so uspeli na Kdo se je zbral? (1994) in Čiko, Pajo in Pako (1996). Pa naj bo to pohan piščanc ob Mami koki, ko imamo na koncu kar dober kreativni apetit, ali sanjarjenje o tem, da si volkodlak, ki te zaljubljeno objema v Polna luna. Zlata ribica pokaže, zakaj je Mi2 tako zelo uspela Čista jeba in zakaj sta si banda v svoji različnosti tako neverjetno podobna in zakaj so prav Zmelkoow odprli predvozaško tivolski rojstni dan štajerskih diagonalnih kolegov. Zlata ribica in Pussy revolucija sta radijski material, sta hita, ki pa potrebujeta svoj kontekst: boljšega od albuma. Zmelkoow nujno rabi slovensko pop glasbo, pa ne nujno presežne kompilacije urednikov Val 202. Zmelkoow bi »moral« večkrat uleteti kot v Kinu Šiška. Dajte se ljudje malo manj zresnit no. Saj ne gre za življenje in smrt.
Čeravno… Plošča ponudi tudi verz a la »ko ti sreča in usoda obrneta hrbet je pač treba preživet«, kar kaže na resen premislek o smislu življenja, ne na plaži, temveč na čik pavzi in/ali mali potrebi. Nočem bit DJ je nemara nepotreben štikl, kjer Zmelkoow počne točno tisto, kar smo ga poprosili malo prej. Naj malo potamani in pohara na sceni kot nekoč Sergio ali Yo! Bolje to uspe v Kaj nam fali? in v Konec sveta, popevkarskemu kontraarmagedonu, ki Zmelkoow še vedno uspejo zapakirati lucidne tekste v namerno pozabljeni celofan. Ljubezen včasih morda najdeš na oddelku s supergami, ne? Ker kaj pa če bo spet napovedani konec sveta (o katerem je sicer kvalitetno dehtel Boštjan Narat)? Nič hudega, da »ne bi kdo posumil, da sem nor, imam ob sebi tudi pevski zbor, ki pod krinko umetniškega ustvarjanja praznuje z menoj«. Hudo, ne?
Dandanes pa pokaže, da Zmelkoow lahko zarjove futuristično v svojem glasbenem izrazju. Kaj to pomeni? Ne vem, najbrž to, da gre ta band preko Goge Sedmaka ob razširjeni klasični zasedbi Žare (bas, pas), Koščak (bobni, pas), Anuša (flavta, ratabuka, klaviature, spremljevalni glas, kras), Zergoloff (violina, klaviature, mandolina, harmonika, briškula, vas), Eva & Aleksandra (glas, plaz), Rok (tolkala, las), Mičo (analogni sint, mraz), tja, kjer se denimo Nula Kelvina, Same babe ali Natriletno kolobarjenje s praho ustavijo. Zmelkoow se ne. Leti. V luft. Dandanes se pač že vsak izdaja za boga, sami psihopati, vmes pa jaz, pošten in iskren kot flexarca, ki meče iskre pošteno v zrak. Huf! To je presežek plate, absoluto! Plošče, ki preprosto je. Ne vem, če karkoli želi (morda pa, a pustimo to, kaj je avtor želel reči), toda ko pride do sklepne Zavese plešejo (ja, Jaša je totalni romantik in bi komad lahko slišal petkrat zapored v živo) ter Pesnik v elementu, še ene lastne priredbe, kjer Turk (jebiga, prvi je spisal pravo recenzijo, pa kopipejstamo) prav pravi, da je band šel dlje in nadgradil komad.
Pionirji divergentnega marketinga bi se v bistvu morali poslušati v discmanu. Škoda, da ga nimam več. Da bi romantično, nostalgično sedel za mizo, listal drugogimnazijski yearbook, kjer sem v bistvu naletel na nekaj najbolj izvirnih tekstov, brez katerih ne bi nikdar niti zbral poguma za kakršenkoli sestavek, četudi poln napak (kakršen je ta), ter sanjaril o neskončnih poletjih, o prvem seksu, o prvem poljubu (v tem vrstnem redu). O sošolki T, ki ji je, joj patetika, ta recenzija tudi posvečena. E, to je uspelo Zmelkoow. Namočiti solze skoraj na tipkovnico, prisluhniti albumu večkrat, prelistati knjigico in se vprašati, zakaj, pismo, ne bom nikoli taka flegma, da bi narisal taki strip, kot je v tem bookletu. In zakaj še vedno niti najbolj zlajnanih komadov Zmelkoow ne samo, da ne razumem, temveč se preizprašujem o posameznih besednih zvezah, ki jim na novo odkrivam pomen. Kot sem oni dan šele tumpasto ugotovil v knjigi Beli kit aka Moby Dick, da je Ekvador dobil ime po… ekvatorju. D’oh!
Zmelkoow ostaja tisti band, ki me postavi nazaj v gimnazijo, ampak celega, s čustvi in možgani vred, da sem sposoben gledati naprej na enak, nedolžen način. Zmelkoow imajo v sebi lucidnost citatov o Albertu Einsteinu, da boš po novi poti hodil vedno sam, ampak ne po stopinjah drugih. In ima nekaj ostrih sporočil (če gevara, najboljši soseeeed), mamljivih refrenov, da mu šenkam štirico in se lahko samo zahvalim za muzike. V živo bi par komadov takoj, z veseljem slišal, ampak v drugem delu špila. Še bi Čiko Pako in Pajo v kosu, kar gre bandu gotovo na živce, takšno onaniranje na sentiš nostalgijo. Naj mu gre. Jaz se ne dam. Še znam biti fant, ki je šel po črednem nagonu na bambus med glavnim odmorom, spoznal Zmelkoow in se zdaj trepetlikavo in jokavo tresel ob Zavese plešejo ter režal družbi (in sebi) ob sklepni Pesnik v elementu. Jasno pa je nekaj: Zmelkoow še vedno v vsej svoji zapohani flegmi ujamejo zeitgeist, ga pošlatajo in zažvalijo kot nihče drug. Kar je dobro in malo manj dobro hkrati. Bi pa bilo fajn, če bi marketingarji poštekali, zakaj Zmelkoow ostaja relevanten in še vedno nerazprodani band. To je marketing. Boljšega ni. To je pravi pristop. Mali p.
Ampak kakorkoli že. Želja recenzije je – česar sicer naj ne bi razkril, temveč bi to morali pogruntati sami, kar najbrž itak ste – poklon bandu, da mu uspeva na novo izumljati toplo vodo vzbujati domišljijo, kar v bistvu spomini tudi so. Ne, brez skrbi, sošolke T. in nič si nisem kar tako izmislil. Eh. Sploh ne. Zmelkoow ostajajo pionirji divergentnega marketinga, pri čemer je marketing lahko v bistvu karkoli. Ljubezen, denimo. Zakaj pa ne. Sicer pa je vse sentiš. Kruti ali sladek. Ni pomembno. Sentiš. Evo, zavese so odplesale. Padel je zastor. Danes si vzamem dan dopusta… In ostanem doma. Ker ja. Srečno, T.
Bis. Nič skrbet, T. se ima, kolikor vem, precej fajn. Upam pa, da bo kmalu kaki pubec na kitaro kazal akorde Zavese plešejo. Kaki novi T. In da pridejo Zmelkoow čimprej spet kaj mimo. Itak!
Lahko bi se mu gladko, kosmato in bogato zlagal. Pa kako bi se mu bil? Če mu je bilo pa po svoje nerodno. Vprašal me je, kar me je pač moral. Potem ko je bil ves zadihan, ker je iskal knjigo. Jebeno knjigo. Kot mutec je knjižničar skakal po knjižnici, iščoč Evripidovo Medejo. Potem pa je rekel, opa, imava še dolg. Članarina. Trinajst evrov. »Študent najbrž nisi več, ne?« je bolj svetoval kot vprašal, skušal namigniti, hej, bomo to že nekako zasukali. Teh trinajst evrov. Pa kako bi Mariborski knjižnici odrekel še to?
Ne, ne gre zato, da so tako prijazno takoj ponudili podstrešje pionirske knjižnice, ko sem iskal prostor za snemanje podcasta o tem, kako gre Marigor. In veste, kaj pove skoraj vsakdo, ki pride spet v pionirsko? Kako se spomni svojega otroštva in kako je zdaj prekrasno vse obnovljeno in kako nasmejani so dandanašnji otroci. Hvala bogu, ne? In noben niti črhne ne o naši glavni, rotovški knjižnici. Ker kaj pa naj reče? Samo malo gledam? Ne ne, vi kar poiščete, bom počakala? Sramota, vam rečem, sramota.
Gre za nekaj povsem drugega. Za občutek sramu, zabitosti, nemestotvornosti. Pustimo zdaj univerzitetne knjižnice, NUK-e ali knjižnice na velikih univerzah. Maribor ni Stamford. Jebiga, ni. Ampak kaj pa, ko prideš v Novo Gorico, zraven gledališča? Ko sem šel s kolegom, ki se je tja preselio prav iz Maribora, me je zabrisalo na rit. Kako je to možno? Takšna knjižnica? Dve nadstropji, dolžina za odšpilat vsaj en fuzbal, prostorna in predvsem osvetljena čitalnica. In ne, Nova Gorica ni izjema. Ko sem sestro peljal na pogovorni večer ob njeni knjigi, sem se na Ptuju v knjižnici, kjer imajo najlepši atrij v državi, skoraj razjokal od tistega vonja po lesu, nadstropjih, prehodnih policah, založenimi s tistim vonjem, kakršnega imajo le knjige v knjižnici. Njami njam. Skoraj pohrustal bi jih. Še ko sem v Sežani vzel pot pod noge Tomaju naproti in parkiral na parkingu pred knjižnico, je bila mariborska knjižnica slab vic v primerjavi z njihovo. Jebemti, vsaka osnovna šola ali gimnazija, ki so jo obnovili, ima boljšo, večjo, lepšo knjižnico kot drugo največje mesto v državi.
In, e, tako sem včeraj, po tiskovki v SNG Maribor, kjer bo v petek premeira ravno Medeje, šel v knjižnico. Preveril sem prej, če stvar imajo in glej, kar dva izvoda premorejo. Grem direktno do dram, v tisto najmanjšo sobo, kar jih je v našem bibliotekarstvu. In iščem. Od Evripida vse živo – ipak se je ohranilo vsaj sedemnajst njegovih iger (od petindevetdesetih) – le te knjige ne. Pa se potrudiš. Brskaš. In misliš, ne, saj nekje mora bit. Pa ni bila.
Zato sem šel na šalter, pardon, infotočko, kjer je itak vedno gužva, ker je osebja premalo, bralcev pa, hvala bogu, preveč. In rekel, da ne najdem. V smehu. Knjižničar je pomislil, da sem morda želel najti Senekov rimejk, pa mu je druga knjižničarka rekla, da ne, da mora biti tudi original. In je pokobisala (poguglalala za bibliotekarje) in našla isti zadetek/gol kot jaz. In mu namignila, morda čisto malo prenaglas, da knjiga »pa že mora bit tu«.
Ja pa če ni. Iskal je kot tumpek. Ste kdaj pogledali, kako knjižničarji poiščejo knjigo? Tako kot zagnani najstniki anatomijo najstnic. Pošlatajo vse, z upanjem, da bodo našli, kar iščejo. Hehe. Ampak ne. Premetaval je, prišla sva do Dürerja pa dalje že do Fritza. Nope. Nak. Ni. Kaj pa tu? Ne. »Bom šel v skladišče, zgodi se, da kdo ne označi, kje je knjiga,« se je nekaj kakor opravičeval, v bistvu pa je bilo, ker sem empatični dripec, nerodno meni. »Ne, bova že našla knjigo!« ni izgubil optimizma, ker ga mariborski knjižničarji praviloma res ne izgubijo.
Da so knjige v skladišču, ni redkost. Onidan sem si sposodil Jane Eyre od Charlotte Brönte. Ker je naslovnica ravno rahlo potrgana, nisem videl, da je to šele prvi od dveh delov. Zato sem poklical nazaj in en drugi model se je namučil, šel v skladišče, in rekel, kako noro je, da imajo le prvi del na polici, drugega pa v skladišču. Odgovor je jasen. Ker ni placa. Ker. Ni. Placa. In sem naslednjič potem vprašal, kako sploh sfolgajo in videl napis »inventura – zaprto od 16. do 29. januarja«. Bum. Trinajst celih dni, malo manj delovnih? U. To ni malo.
»Nismo imeli inventure že nekaj let. Moramo. Knjige so po tleh, po skladiščih, saj vidite. To je sto tisoč knjig,« so mi povedali na šalterju in se ob tem režali, čeprav je jasno, da prečekirati, prekodirati, prelistati sto jurjev knjig res ni malo. In verjamem, da se bo teh trinajst dni uporabnikom knjižnice iber poznalo. Zelo poznalo. In bo tudi nekaj hude jeze, viharnega temperamenta, ki ga v knjižnici, hočeš nočeš, začutiš. Vselej. Zakaj? Ja kaj, zakaj? Saj je jasno. Ker je taka frdamana gužva, ker moraš hitro poiskat knjigo, ker bo takoj zatem že nekdo čakal, da greš od polic naprej. Listanje med policami? Ja pa ja. Sanjaj.
Skratka, knjižničar je šel v skladišče in prišel, pardon, pritekel nazaj praznih rok. Ni. Pa kako ni? Se je sam spraševal, itak. In sva šla nazaj do polic. In je stegnil roko na najvišjo polico. »Če pa so tam pod črko D,« sem pisnil, češ, kaj te tam iščeš, tam že ni. »Evo, pa jo imava!« jo je našel in mi jo dal. Ja, tam nekje gori je bila. Zakaj? E, za to rabiš pa diplomo iz bibliotekarstva, dobro voljo in iznajdljivost.
Ni me bilo (še) toliko sram, kolikor sem se počutil uborno, revno, intelektualno povoženo. Je to duh Maribora? Mesto, ki je dalo Draga Jančarja, mesto, kjer je Josip Jurčič sourejal Slovenski narod? Ha? Smo to »mi«?
Pa dobro. Pridem na šalter, nakar mi je knjižničar rekel, da imava še dolg. Članarina. Da nisem študent, ste ugotovili tako vi kot vsak, ki ima tri minute cajta, kot sem jih jaz imel za dva opuščena faksa. Okej. Nisi študent, kaj pa si.
»Nič. Točka razno…« sem raje sam vnaprej rekel, »odgovor e, če obstaja.«
»Haha, ne, tega ni… Nezaposlen? To imamo?«
»Ne vem,« sem rekel, ne da bi opazil, da sprašuje kolegico od prej.
»Mislim, da ne. Gospod, ste brezposelni?«
»Registrirano? Ne.«
»Kaj pa bomo?« je vprašal zdaj spet moj bibliotekar.
Ni mi bilo več za zganjati birokratskega samomora, ker to je tisto, kar ubija našo družbo, naš razvoj, mojo generacijo in zdravo kmečko pamet. Vzel sem denar in ga dal na pult. Kot da bi bil na šanku, ja, ampak ajde. Za teh trinajst evrov me pač ne bo konec, čeprav sem v obrazu knjižničarja razbral france bevkovski/vorancovski socialni čut. Če teh trinajst evrov za letno članarino res ne bi bil imel, bi se bil pogreznil v zemljo. Ja, v predpretekliku.
Videl sem, kako nam je vsem nerodno. Meni, ker nimam statusa. Njim, ker so imeli Medejo založeno na vrhji polici, kjer jo še sami komaj najdejo. In to je ta naša mariborska realnost. Za župana imamo univerzitetnega profesorja, ki se je še zmrdoval, ker je ena od strank dobila od premiera, svojega strankarskega kolega, dva milijona evrov denarja. Za knjižnico. In še sedem(najst) milijonov ali koliko evropskih sredstev. Za katera so potem izvedli tako javnomnenjsko anketo, da javno sprašujem Simono Partlič, Urško Korošec in Aljošo Kiriča iz mestnega piarja, kdaj so kaj bili nazadnje v knjižnici? In kako se ob tem počutijo? Da imamo sami sebe za norca? Pa vi, gospod župan. Ki ste obljubljali, kako bo načitani Maribor rešil samega sebe. Ja? Res? Tako, da si hrbte in kolke upokojenci pomečejo ven in težko poprosijo za knjige, ki ležijo po tleh? Knjige po tleh, gospod župan.
Vi pa nas sprašujete, kaj bi imeli. Sedemnajst stvari ali eno stvar, knjižnico. Kako vas ni sram? Kako ste lahko tako zavozili? Kaj se je zgodilo? Ha? Potem pa hodite na Borštnikovo srečanje, delite Glazerjevo nagrado? Kako si drznete? Če imate denar za knjižnico, pa zdaj dajete občutek, kot da bi bili megalomanski, če bi imeli urejeno knjižnico? Seveda bi imeli novi Lent. Pa obnovo tribune v Ljudskem vrtu. In še in še. Samo ne se potem čuditi, zakaj ljudje razlagajo, kako je Franc Kangler dejansko nekaj zgradil. Lutkovno gledališče je pa lepo, ne? Seveda to niti za milimeter ne hvali ali opravičuje dejanja vašega predhodnika. Niti za milimeter. Ampak imate balo denarja, dejansko balo denarja, projekte in vse. Povejte nam, Mariborčanom, ali boste zgradili knjižnico ali ne? Ker to, da nam je tako nerodno, pa za nič od tega nismo krivi niti za sekundo sami, je sramota brez primere. Lahko Maribor nabije Olimpijo 17:0, pa ne bo pomagalo. Mene je sram. Knjižničarja je sram. Le vas ne. Zato bodi dovolj tega. Pridite, povejte. Boste tisti župan, ki bo knjižnici rekel ne? In ne, to da bi jo selili v SDK, kar tako, pa še malo policijo, pa ne vem kaj vse. Infrastuktura ni vrt, gospod župan. Ne moreš kolobarit.
Zato sem plačal članarino. S ponosom. Pravi Štajerc ‘ma papirje, pravijo temu v Ljudskem vrtu. Štajerc s papirji. In tako bi »moralo« biti. To bi moralo biti sporočilo. Ne pa da nas je sram in nam je neprijetno, ko se komaj premikamo med policami. Vaš klobuk ne bi šel skozi, gospod župan. Svojim piarovcem pa povejte, naj nas nehajo imeti za norca. Še bolj pa svojim svetovalcem. Maribor je načitano mesto, rado bere, dalo je nekaj izjemnih avtorjev. In nihče ne riše gradovov v oblakih. Denar je. Imam pa občutek, da vam ni pogodu, ker je to denar od stranke SMC? Veste kako meni dol visi, kdo bo dal in zrihtal denar za knjižnico? Ali bi radi bili kot Boris Popovič, edinega župana pri nas, ki ima na stadionu plaketo, namenjeno samemu sebi, ko se na Bonifiki vsakdo reži ob napisu »zgrajeno v času župana Borisa Popoviča«. A to bi? Da sem to zgradil »jaz«?
Sreča je samo v tem, da mariborska knjižnica, pet let po tem, ko smo bili evropska prestolnica kulture, ni politično berljiva tema. Vsaj ne še. Upam, da bo. In da se ne bomo počutili kot zadnji bajdleki, ker imamo najmanjšo knjižnico v državi. Zaradi katere nas je, ponavljam, sram. Vi pa medtem čakate in gemblate in nas imate za norca, ker mislite, da vam dejansko verjamemo, kako boste kaj premaknili in obnovili? Ja pa ja. Vi? Don’t make me fucking laugh.
P.S. Hvala knjižničarju za trud, vztrajnost in potrpljenje, Medejo sem sinoči prebral na dah. In ugotovil, da tako kot je Medeja želela zaklati le moža, pa je potem še vsa blazna storila detomor, tako župan kolje nas, ker ni znal poklati tistih, ki bi jih po svojem mnenju moral. Univerzitetni profesor, lepo prosim. Pa sploh ne gre za klanje. Jebeno žalostno.
Gonite se. Kako preprosto sporočilo! Simpl. Izi. Gonite se. Pardon, nagonite se. Čeprav… saj to ne omili kaj sporočila, ne? Pa saj. Zakaj bi karkoli omilili. Bam, štrbunk, as, gejm, set, meč! Gonite. Se. Nagonite se. In kdo vam to sporoča? Kaj kdo! Zala Ana Štiglic, monokomedija luzerjev na dveh nogah, to je ta kdo! V predstavi Zorana Petroviča, ki razseka vse, kar ste kadarkoli mislili o monokomedijah. Viktorija 2.0 je – še zlasti na Intimnem odru mariborskega GT22 – tista predstava, ki bi jo morala videti Peter Prevc in Andrej Stare.
Če vidiš predstavo približno uro po tem, ko je Jurij Tepeš iz prvega mesta skočil na sedmo v Bišoshofnu, bratje Prevc pa so bili spet tam, kjer naj ne bi bili, pa pač so, je Viktorija 2.0 res dober štos. Štos, ki te trofi tam, kjer se ti še dalj časa trese. Direkt v zašpehani del luzerskega telesa luzerske miselnosti. Ampak luzer ve, da je luzer samo takrat, ko vidi, kakšni so zmagovalci. Ko dobijo to direkt v ksiht. Čeprav imamo v Sloveniji z zmagovalci malo težave (od druge svetovne vojne pa do Tine Maze, ki bo jutri dričala po Pohorju), predstava Viktorija 2.0. nima prav nobenih težav.
Že zato ne, ker imajo predstave Momenta, nevladne ekipe, ki ima že enajst let, kolektivni duh, prepotreben za tako pogumne, prebijajoče, razbite in samozavestne, skoraj naduvane predstave. Ni zaman pripisano k opisu Viktorije 2.0 sledeče:
Predstava je kolektivno delo skupine. Je del širšega dvoletnega projekta Unplugged/Izštekani
Samo po sebi to naj ne bi veliko povedalo, toda ko Zala Ana Štiglic goni, še preden vi zicnete na svoj zic – in goni iber konkretno na pravem kolesu, ki je provizorično ratalo sobno -, se Intimni oder GT22 vnovič prelevi v taki plac, da po predstavi takoj vprašaš, kdaj bo spet kaj. Ker te poskra, prime, zgrabi, pošlata, zaliže. Ja, že plac sam po sebi. Izbiraš lahko, kje boš sedel, nikogar ne briga, kako je s tvojo (ali čigarkolišnjo) garderobo.
In predvsem je špil »in medias res«, saj naša naratorka, ki ni del zgodbe, temveč njen lutkarski pupetmaster, že goni na kolesu. In goni in goni. In nam pove, no, bolj nakaže, kdo in kaj so zmagovalci. Tisti, ki imajo relativno telesno težo med 90 in 110. Kako to zgleda v absolutnih bedrih igralke, ki odkrito prizna, da ima 61 kil, devet preveč od idealne teže? Zadihano, bi rekli, ne? Nak. Ni.
Sam si predstavljam, da bi tako naj zgledal najbolje opravljen sprejemni izpit na AGRFT. Remek delo. Štigliceva nagoni kolo in zgolj razloži, kaj se dogaja s telesom, kaj je aerobno gibanje, kako gre kisik po žilah, kako možgani izgubljanje telesne mase doživljajo kot stres, tra la la. Zveni znano? Itak! Sto in ena faking dieta. Kaj točno je sporočilo njenega brutalnega gonjenja, med katerim ohranja perfektno dikcijo in vseskozi uspeva preglaševati glasni dinamo? Hm. Morda tisto, kar pravi opis predstave:
Zmagovalci so samozavestni. Zmagovalci so strastni. Zmagovalci se cenijo. Zmagovalci vedo, kaj hočejo in kako to doseči. Zmagovalci nikoli ne odnehajo. Zmagovalci so disciplinirani. Zmagovalci ne čakajo na popolne pogoje. Zmagovalci vedo, da je največje tveganje ne tvegati. Zmagovalci se primerjajo izključno s sabo. Zmagovalci ne potrebujejo nikogaršnje potrditve. Zmagovalci so zdravi in se zdravo prehranjujejo. Zmagovalci so lepo grajeni in imajo čudovite, čvrste, polne zadnjice. Zmagovalci imajo partnerje. S čudovitimi, čvrstimi, polnimi zadnjicami. Zmagovalci imajo spolne odnose. Strastne spolne odnose. Mnogo njih. Prijateljev tudi. Zmagovalci so ljubljeni. Zmagovalci ljubijo življenje. In življenje ljubi njih. Zmagovalcev ni veliko. Zmagovalcev je zelo malo. Zmagovalci zmagujejo.
Ja, e, zmagovalci zmagujejo! Kmalu pa se pokaže, da ni poanta v tem, da bi zmagala naša naratorka, skrbna pripovedovalka. Ne. Zgodba zaniha v drugem dejanju (sicer enodejanke, tehnično gledano), ko se naratorka spremeni v komentatorko. Najprej smo posredna, neshujšana tarča mi, nato sta tarča dve igralki badmintona. Dve… Barbiki. Pri čemer je ena… No, debela barbika. Ornk debela barbika. Barbika, pri kateri se režiš. A to ne bi vžgalo samo po sebi, saj barbiko niti na tako intimno Intimnem odru ne bi bili dobro videli. Ne. Kar naredi predstavo po gonjenju »sobnega« kolesa za resnično kvalitetni šus posrednega prcanja v živi mozak, je multimedijska uporaba prostora. Režiser Petrovič je dobro zasnoval zgodbo, ki jo dramaturgija Mareka Turošika pripelje, hvala bogu, v tu in zdaj 21. stoletja (kar ni tako lahko, mimogrede!), toda največ in najbolje uspeva Moniki Pocrnjić in Toniju Sopranu, scenografkinjam in soavtoricam likovne podobe.
Z enim vzdihom? Vau! Štigliceva je s tamalo nadsposobno kamero (Go Pro) naredila predstavo v predstavi, zasukala pogled tako, da je iz naših stolov naredila tv kavče. In kaj gledamo na kavču? Šport! Kdo gleda šport? Kavč selektorji. In kaj bi najraje imeli športni komentatorji? Kavč selektorskega komentarja! Ki pove, da je debela badminton barbika, no, debela! Kakšno komentiranje, kakšen zasuk, kakšno prcanje! Bravo! Tu se je predstava nagnila. Upravičeno? Ja. Zakaj? Zato, ker je pokazala, da je tenis šport za pusije v primerjavi z – badmintonom. Ker je. Če bi radi shujšali, pojdite nabijat ono »žogico«. Če bi radi izgledali lepo v belem, pojdite v Wimbledon. Totalno odfukan, pardon za besedo, ampak ja, totalno odfukan zasuk in statistika, ki potrjuje, zakaj ne v Mariboru ne v Ljubljani ne dobiš praktično prostega termina za »barbinton«, ki je v tem primeru res barbinton. Štigliceva ob tem kriči in predstavo premika bližje absurdu, vendar je v svojem duhu vseeno površinska, ne pa tudi površna kritika.
Kajti ko sede in predstavi zgodbo Viktorja in Viktorije, Kena in Barbike, ki kasneje postaneta jajce, postane njen opis takšen, kakršni manjkajo v sodobnih igrah in še zlasti romanih. Zgolj z nezmožnim naštevanjem, štancanjem družbeno nagrajeno sprejemljivega, a še zlasti nadzmagovalnega (v prostem času pomagati žrtvam družinskega nasilja ipd.) doseže Viktorija 2.0 točko, ko se nam zdi, kako nismo opazili, da je televizija riknila in da v odsevu poteka šov, katerega glavni akterji smo prav mi.
Ker kdo ali kaj je zmagovalec? Kaj je dobro? Kaj je prav? Je prav, da se Tepeš na glas veseli sedmega mesta, čeprav zanj gara kot teslo? Ne bomo vedeli, ker nimamo niti potenciala zmagovalcev. Ampak a nismo prav mi naredili iz vsega tega zmagovalce? Iz privida, konstrukt neuresničenih želja, namaščenega s tolščo na bedrih? Celulitski privid? Ha! Kakšen šus, vidite!
Morda bi predstavi lahko očitali padec v zadnjem, tretjem delu, ko Štigliceva zboksa ubogega medveda skrajno pedagoško, v bistvu pa nam pripali par vzgojnih (to je direkt, to kroše, to aperkat), da morda ne pripelje predstave do bistva, ki se pokaže v najprej medlem aplavzu ob fejdavtu luči, nato pa huronskih krikih in štirikratni vrnitvi igralke na oder, ki se je povrhu lepo in kolektivno poklonila kolektivu. Toda zmaga predstave je v – mikserju. Jap. Tam. Med nizanjem karakteristik, kakršnih nima niti najboljši wikipedia profil na svetu, namreč lupi sadje, v katere seksualno tišči prste, pardon, prst, pa prsta, in si naredi smuti zmagovalcev, čeprav sadja ne olupi, vmes pa s kladivom razbije jajce, odeto v kondom. Preveč za vas? Morali bi videti. Ampak tudi če ne. Vi kar navalite na smutije. Ker to pijejo zmagovalci, ne?
Viktorija 2.0. bi lahko zaslovela kot monoigra, ki ti prilipa vzgojnega, te pošlje nazaj v klop, da se še enkrat naučiš, zakaj si taki presneti luzer. Pa ne. Ne naredi tega. Nima nobenih politično korektnih moralnih aspiracij, še najmanj znotraj sprejemljivih okvirjih. Ne. Viktorija 2.0 je tisti smuti, ki ga pijemo, misleč, da bomo zmagovalci. Znano je pa le nekaj: da je Zala Ana Štiglic presneto talentirana igralka, ki ji je ta vloga pisana na bedra.
Ajmo, roke gor, kdo, za vraga, je zavrnil ponujene skladbe Gregorja Stermeckega? Pa dobro, no! Ha? Zakaj? Okej, saj razumem. O okusih se baje ne razpravlja, ker bojda res nismo vsi za vse. Ampak, hej, po svoje še dobro, da so se našli poizvajalci, ki jim težko rečemo poustvarjalci in ki tega štofa niso vzeli. Ker če bi vse to vzeli, Brodolomec ne bi nasedel na najbolj melanholično prismuknjenem otoku. S hoduljami, brez reklam in s songom, ki je naj antidepresiv.
Saj še pomnite, ne, kako je ubogi Tom Hanks našel najboljšega kolega v Wilsonu, odbojkarski žogi. Stermecki ga je našel v kitari, štiklih, melodijah in še posebej v tekstih. Če smo včeraj pisali o tem, da so teksti pri Mistermarshu rahlo nenavadni, vendar te prisilijo k novodobnemu poslušanju, je Brodolomec album poezije, hodulj, letal in vina. Morda ne za dneve ali tedne, vsekakor pa za en dan. Tole je plošča, ki jo toplo priporočamo za tisti dan, ko bi nekaj poslušali, nekaj dobrega, nekaj fajnega, pa niste čisto ziher, če bi se podali na novo pot.
Ker! Pazi! Finta je, da je na to pot šel Stermecki sam. Ko boste prišli do konca plošče, boste zaslišali Nekdo te čaka, novodobni pengovgoski tip štikla, kjer vam bo Stermecki mahal, navdušeno, zasanjano, predano, v svojem svetu, da je zataval nekam daaaaaleč tja, na druuuugo stran… Pa ni šel na sonce, na led s severa, v južne kraje ali kamorkoli pač ponese slovenski glasbeni živelj. Ne. On je šel iz sebe, da bi bil… On. Nekdo je tam. Nisi sam. Nisi. Sam. Nekdo. Je. Vedno. Tam. Če nucate antidepresiv prve vrste, brez recepta, ki bo prijel takoj (in ne po treh tednih kot večina antidepresivov, ki potem itak vzbujajo lakoto, forza cuker), si naštimajte Brodolomca. Nekdo te čaka je tako za zjokat lepa pesmica, kitara, backvokali, kot najboljše upanje, ki ga je Penelopa gojila za svojega Odiseja. Ali nekaj manj antičnega, če vam to bolj sede.
Ampak to ne pomeni, da je to kantavtorska plošča za na kavč, za stiskavac, za nedeljo, za pozno jesen. Eh. V duhu Boštjana Narata, ki ga vsaj sam postavljam kot referenčno točko sodobnega kantavtorstva po takih dveh ploščah, je to hudomušna, prismuknjena pesem. Kar je Liffe za filmske obiskovalce, e, je ta muzika za muzikoljube(če). Ne bi me mogla – z zamikom – najti v boljšem času. Ravno ko sem pogledal Captain Fantastic, ta v kapitalizmu ustvarjen antikapitalističen zlagani up Woodstocka, ki se je šel postarat v Oregon, in ko čitam – hehe – nepozabnega Belega kita, kot je Mira Miheličeva prevedla Moby Dicka. Pazi ti te verze: vsi smo reka kot Savinja. Haha. Savinja. Da Savinja dobi svoj štikl? Hahahaha! Kira finta!
Čeprav je po uvodni vratolomni Letala prav Savinja skladba, ki pokuka k Daleč je za naju pomlad (Adi Smolar), se to zdi vrhunski hommage slovenskemu kantavtorstvu in namesto kopipejstanja kaže na poklon, razumevanje, razposlušanost in originalno svež pogled avtorja, ki nesramežljivo najde podlago v I Need You Baby in naredi Vse reklame stran, filmsko udarni film, kjer se Brodolomec sprijazni, da je »zbrodolomil« in se prilagodi utopičnemu svetu z navihano rimo »res mi hecni smo ljudje / ko veter skuštra nam lase«. Štikl štiklov, saj nekaj podobnega slišimo tudi pri Mistermarshu, vendar Brodolomec to naredi bolj viskozno, šelesteče, poetično in tankočutno.
Kar pa ne pomeni, da je album jokav, objet, mehkužen. Eh. Klovn, Lepo si prišla in Padali kažejo na domiselno rabo jezika, kar je zgolj leporečje za izvirnost izraza. Kar vam pove še manj, zato je res najbolj toplo priporočljivo, da daste priložnost Brodolomcu. Brez skrbi, ne boste nasedli. Je že on. Tam nekje. Od koder ga niso rešili – ker je rešitev našel že sam, vmes pa skoraj še smisel življenja -, temveč so mu zgodbo pomagali popisati skrbno izbrani sodelavci: Luka Herman Gaiser ima takšen kontrabas, da vas bo zazibalo bolj kot kapitana Ahaba, Peter Dekleva se je še enkrat več izkazal kot tisti slovenski producent, ki najboljše sliši muzike, in seveda Maja Pihler Bilbi z backvokali Scile in Karibde. Vse je včasih tako, kot mora biti. Tudi ko greš v mapo komadov, ki so jih drugi zavrnili. In ta je najbolj zmagovalna.
Predvsem pa je včasih nemara bolje, da s prvencem v času, ko je pač treba plačati položnice, nekoliko počakaš. Je pa res, da bi zdaj želeli čimprej slišati še kaj. Ker ja. Bilbi in Brodolomec sta postala fest zase. In ko temu dodamo še Okttober in Leonart. Je Maribor kar nekje vmes ratal… Noir retro.
Super! Pa lahko mirno spim! Še zdaleč namreč nisem bil edini, ki je lani pošazemal (ali uporabil glasbeni SOS Vala 202) tisti komad. Tisti slovenski. Oni, saj veš. Ja, onega ja. Onega. Ja. O-N-E-G-A. Zdaj vemo: Mistermarsh – Veliko mesto. Song Martina Štibernika je eden tistih, ki ga Val 202 najde, porine naprej in vtakne v svoj program tako, da poboža in hkrati še kaj nauči.
Za Štibernika bo najbrž največje komplimente na sceni našla Nina Pušlar, vsaj meni pred par leti v intervjuju ni mogla prehvaliti producentskih in multiinštrumentalističnih (nad)sposobnosti Štibernika. Pa ni edina. Tudi Karmen Stavec, pa zasedbe Slapovi, ki ji Šmarčani z razlogom pravijo legendarna. In še in še. Prečitajte ta krasen intervju, eden tistih, ki pokaže, zakaj lokalni mediji (še) vedno delajo najbolj pristno žlahtne štorije.
Ker je Veliko mesto nadhit, smo prisluhnili tudi albumu. Drugem, kot se izkaže, saj je izšel že Home (2015). Zanimivo, da je na Apple Music prva plošča rangirana pod »pop«, Altamira pa pod »adult contemporary«. Ali, baje, kot se dobro sliši, postšanson, kar nemara celo res je ta druga plošča, nekaj kakor tujek šansonu in hkrati tujek popu.
Štibernik namreč ni izbral poti Rudija Bučarja (ta ima vse bolj resen potencial dolgoročnega kantavtorja naroda, ki tokrat več kot očitno ne bo prišel iz Prekmurja, temveč po diagonali iz Primorske), da bi šel v klasični etno, čeprav tovrstnih motivov niti približno ne manjka (še zlasti ne v skladbi Prah, kjer gostuje, glej ga zlomka, ravno Rudi Bučar), hkrati pa noče v klasični šanson, kjer je recimo tako žlahtno doma Boštjan Narat. Štibernik je posnel v Altamiri plato, kakršne zlahka ne slišiš pri nas. Ker je po svoji osnovi pop, skoraj noir pop, na trenutke – sploh v Velikem mestu – ima nostalgični, jesenski pridih, ki ga v Mariboru šelestoče furata Leonart in Okttober.
Predvsem pa Altamiro ločijo teksti. Pa ne, ne pišemo tega kar tako, v tri dni, ker je luštno in ker se spodobi pisati o globini tekstov. Ne ne. Teksti Mistermarsha niso Štibernikovi, temveč Mitje Novljana, pri čemer jih Štibernik dejansko poje bolj ali manj iz tretje osebe, iz vidika zunanjega opazovalca in imamo občutek, kot da bi to lahko interpretirali ali mi ali pa je, bolje, to interpretirano za nas.
Zdaj, v songu Čigava pojava zabava, ki sledi Visokemu mestu le po mestu na plati, sicer pa komaj kaj, doživimo šok, kakršnega smo nazadnje pokasirali od Tadeja Vesenjaka (Špricermen) in še bolj podobno/uspešno od Nula Kelvina (Dan zvezde na albumu Drenov grič). Mistermarsh se tukaj zabriše v komad, na glavo, štrbunk, dras in govori, poje, recitira o fejsbuku, sodobnem času, zabavi, hej, še Shakespeare je stari frajer. Okej, da je svet oder, na katerem smo mi le igralci, je dober lajn. Res. Dober. Lajn. Ampak znucano očiten lajn, zato si na Urbani.si še nismo na jasnem, kako naj razumemo tako neposredno koketiranje s sentiš intelektom publike. Težko poješ tu zraven. Poslušaš. Ker ne moreš peti »zato mi … pravi slovenija ima talent, nima pa vzklika na zdravje, moj dragi zmore / medtem ko v Baru iščejo Šefa, jaz pa glavo v pesek z rokami v žepu in glej in glej in glej«. Nekako ne moreš. Ni to zemlja pleše ali lep je dan ali kaki klasični pop štikl.
Vendar po drugem, tretjem poslušanju plošče Štiberniku damo štirko ravno zato, ker nam spuca ušesa in nas preizprašuje, zakaj danes poslušamo glasbo, čemu teksti, kaj narediti z mikavno, šu-bi-du-bi spevno podlago (če bi tole bila intrumentalna plata, bi bil sentiš pop), če pa pridejo potem taki teksti? Štibernik točno ve, kaj prijeti, kateri knof zavrteti, kako nastaviti svoj top spremljevalni bend (Jure Rozman, Sergej Randjelović, Rudi Bučar), da bo imel ščepec Eagle Eye Cherry momenta (Lupina), celo Tomaža Pengova (Prašna cesta) ali indierockerskih la-la-la refren momentov (Preša dni), vendar niti za trenutek ne zveni copy-paste.
Altamira sama po sebi v kakih drugih časih ne bi bila kdo ve kako izstopajoča plošča. Saj tudi zdaj ni. Je pa posebna, drzna, sporočilna in… Samosvoja. Nula Kelvina izžarevajo cinizem, sarkazem, žur, humor, Mistermarsh v interpretaciji tekstov na gibljivo podlago ponuja prav tako svojevrstni čas za premislek. V zgolj oziroma ravno pravšnjih desetih komadih. Še bi takih poskusov. In songov tipa Veliko mesto. Ker slovenščina včasih tako prekleto dela. Tudi z verzom “najnovejši telefon na dotik”. Čudno, ampak fajn.
»Zdaj pa gospoda, prosim vaju, poskusita izstopiti iz vajinih [političnih] strank; za pet minut, nič več. Predstavnika mlade generacije sta, 25 in 30 letnikov. Kaj je največji problem te generacije?« Tako je, v drugem vprašanju, pobaral Slavko Bobovnik v torek, v prvih Odmevih v 2017, kot je parkrat poudaril. Odmeve, ki bodo v petek dočakali 20 let v svoji 4734. izvedbo, kot se je zjutraj upravičeno pohvalila PR služba RTV Slovenija v svojem mailu in sama pripisala, da so si Odmevi pridobili sloves »resne, objektivne in zanimive oddaje«.
Drži. Odmevi so pač… No, Odmevi. In ponedeljkovi so bili, drži, tako objektivni kot tudi zanimivi. Skoraj že razvedrilni. Kajti na koncu Dnevnika – o tem, kakšen kiks so si tam privoščili, nekolikanj nižje – so ponudili res totalni žur že v napovedniku: Slavko Bobovnik je namreč napovedal, da bosta Jan Škoberne (SD) in Žan Mahnič (SDS) odgovarjala na vprašanja, ki da tarejo mlado generacijo. Ker je lani pot pod noge vzelo kar 8.000 Slovencev, pri čemer je TV Slovenija seveda uporabila posnetke iz ljubljanskega letališča, iz katerega, ugibam, odhaja bolj malo mladih Slovencev.
Izbrati tako temo (urednica Meta Dragolič) takoj za uvod v novo leto kaže na žlahtno agendo, ki odlikuje prav uredništvo Odmevov. Skušajo biti trendseterji, čeprav so Odmevi žal nekje vmes postali extended/director’s cut verzija Dnevnika. Enako, samo malo daljše, manj porezano in to. Seveda je problem, da se mladi selijo ven, nekaj, kar v Dnevniku ni prišlo na vrsto, zatorej je bila izbira teme res kul in sem se odločil in dejansko pogledal stvar. Ampak je to res ključno vprašanje? Se res odselijo ali grejo samo malo probat, pogledat, pominglat? Pa smo spet pri podatkih, s temi pa je v Sloveniji kar precej križ. Kar se je pokazalo v praksi, ko so v Maroko (če sem si dobro zapomnil) pobarali gospo in jo je Bobovnik preizprašal, ali se je bilo lažje podati na pot ali se bo nemara težje vrniti. In je itak rekla, da se bo seveda težje vrniti, d’oh.
Okej, skrenili smo za sekundo od bistva, kar pa niti ni problem, saj bistva v Odmevih – vsaj pri tej temi – ni bilo. Kako naj resno jemljemo oddajo, ki vpraša – resda predstavnika ljudstva, legitimno izvoljena, retorično precej (nad)sposobna, celo všečna, vsak seveda za svojo ciljno publiko – dva politika, kako kaj vidita težave mlade generacije. Pa okej, zakaj pa ne. Da slišimo. In smo slišali. Klasično politično natolcevanje. In okej. Še pogoltnemo. Politiki, pač. Mladi, stari, vsi glih. A kot predstavnik generacije, o kateri je želel govoriti Bobovnik, me je hraknilo, pljunilo v ksiht to, da je voditelj na javni televiziji vprašal dva politika, pardon, zaprosil dva politika, naj ne bosta, khm, politika, naj se identificirata z – mano. Tak’, za pet minut, nič več. Malo, na mimogrede, na horuk. In sta naštela, dolžno, skoraj kot po predpisih, kaj njuni stranki pripravljata za mlade (vajeništvo, neprofitna stanovanja, ipd.). Kar je celo še okej, govorim kot redni obiskovalec volitev, saj pogrešam vsebinska vprašanja. Vendar to ni bilo vsebinsko vprašanje. Bobovnik je Škoberneta in Mahniča vprašal, pardon, zaprosil, naj ne bosta politika za pet minut, naj bosta spet malo… Mlada. Kaj je to? Novinarstvo? Bodita spet… Mlada?
Ne vem, kaj je bil namen, kaj je bila želja in kakšen je bil motiv. Kaj bi bil nemara idealen odgovor, za katerega se zdi, da ga Bobovnik vsekozi išče od svojih gostov (praviloma tako, da prekriža roke, pogleda v tla, premakne tablico in naredi poduhovljen obraz), če ga ne najde, pa uporablja svoje »prijeme« zaradi katere je za večino (pa hvala bogu, da imajo tako mnenje) še vedno avtoritativen? Kaj bi naj torej rekla Mahnič in Škoberne? Ni statusa, je panika? Mat’r je bad? Kira drama? Safer, stari! Kaj od tega? Da trpita? Da se jima srce trga? Našla rešitev v petih minutah?
Politika sta svoje kot politika opravila. Politično. Zato pa grejo politiki tako radi na tv. Da furajo politiko. Vabiti politike, naj ne bodo politiki…? Kaj pa je to? Torej je bil kriterij, da sta Mahnič in Škoberne prišla v studio, ta, da sta – mlada? Hm, zakaj ne bi potem Blaža Švaba in Tanjo Žagar povabili v studio in ju vprašali, hej, kaj pa vidva mislita o težavah s stavko v Slovenski filharmoniji? Tako, za pet minut, saj sta… Glasbenika. Pa še enkrat, odgovori Škoberneta in Mahniča, tako prozorni in mlahavi in navsezadnje celo precej podobni, sploh niso problematični. Dobro je, da s(m)o mladi sploh tema v Odmevih in v tem oziru je bil torkov poskus hvalevreden poskus osvetlitve nečesa, kar sicer politično niti ni tako relevantno, saj nas je mladih premalo, bolj švoh hodimo na volitve, politika nas ne zanima ipd. Nismo neki greatest hits material za politiko.
Najlažje je pizdakati in pisuniti čez novinarske kolege, česar se vse bolj in bolj ogibam, kar počnemo vsi, dokler nekdo ne citira tvojega cajtnga, ko imaš ekskluzivo. Takrat pa vik in krik. Dokler se tebi ne zgodi nič, je z novinarstvom vse okej. Itak pa potem na novinarskem festivalu Naprej ni večine urednikov, ki so jih tako polna, dobro plačana usta medijske svobode, poslanstva, čuvajstva ipd, na koncu pa je blog Marijana Zlobca sveže iz penzije ena bolj klikanih stvari v državi, ker zapiše, kaj in kako na Delu.
In smo spet tam, da je tema dobro zastavljena, izvedba pa tako šepava, da ne dela novinarstvo koristi nikomur. Kot so recimo storili v TV Dnevniku. To, kar so si privoščili tam, ni vredno nacionalne televizije. MMC je namreč v ponedeljek poročal o polarnem mrazu, kar je legitimen in uveljavljen meteorološki termin, kar bi moral vedeti že novinar, ki je o tem poročal. Ker ni, so se usuli komentarji, ki jih baje nihče od urednikov ne bere, čeprav vsi vejo, kaj tam piše. Porniči in reality šov in to. In je MMC pripravil še drugi članek, kjer je pojasnil, kaj je polarni mraz in šel v odkrito komunikacijo z anonimnimi komentarji. Kar je ultimativni poraz vsakega medija. Pa saj, to počne tudi Ana Jurc, sicer načitana, vestna in pronicljiva filmska kritičarka, ki je v pregledu naj filmov 2016 kar vnaprej napisala, da se itak folk ne bo strinjal in naj sodelujejo v debati s predlogi. No, na TV Slovenija v komunikacijo z gledalci še niso šli neposredno, je pa pod Ivom Koresom pisalo, da »so nekateri mediji poročali, da bo ta konec tedna polarni mraz«. Kar pomeni dvoje: ali (a) MMC ni medij ali pa (b) MMC ni del TV Slovenija. Kar seveda ne drži, ne prvo ne drugo. S tem nacionalka sebe izloča iz medijskega spektra, vendar ne vemo, ali horizontalno (izven medijske krajine) ali nemara res vertikalno (višje, nižje).
Do Televizije Slovenija imam specifičen odnos. Veliko njenih vsebin konzumiram, ker še vedno v njej vidim… Fatamorgano. Inštitucijo. Zato pa sem užaljen v takih primerih, ker se mi zdi, da nas tovrstni novinarski prijemi in prakse direktno žalijo. Nas in našo inteligenco. Pri čemer smo kolateralna škoda vsi – celo s Škobernetom in Mahničem vred. No, vsi – razen njih.
Zdaj, ko bo RTV Slovenija dobila novega varuha (intervjuji Lada Ambrožiča so zelo zgovorni) in novega/starega generalnega direktorja (pet kandidatov), je idealni čas, da na Kolodvorski, kjer sta TV Slovenija in MMC, vprašajo, zakaj na Tavčarjevi, čez cesto, toliko stvari delajo prav. Kako uspe tam Miha Šalehar v torek zjutraj spraševati o navadah na cestah, pri čemer dobi tako žlahtne izjave, s katerimi se včasih namuči, da ni čudno, kako potem v sredo zjutraj Andrej Karoli naredi kviz, kjer en poslušalec postavlja vprašanje (in celo nagradi) drugega. Kako Matej Praprotnik in Nejc Jemec z veseljem silvestrujeta v studiu, medtem ko na TV Slovenija šraja Lucija Čirović in gledamo padec vseh standardov v šovu na ključ Vse je mogoče. In to, kaj vse so poslušalci povedali Uršuli na cesti o tem, kaj bi si želeli. Val 202 čuti poslušalce, ne boji se jih, niti slučajno jim ne bo samoumevno ustregel ali se jim priliznjeno »udvarjal«. Niti slučajno. Je pa odprt in ima nasmeh, voljo, zagnanost, poosebljeno v Nataši Štefe, Anji Hlača Ferjančič in zlasti Maruši Kerec. Val 202 dela toliko stvari prav, da se športno uredništvo ne počuti kot svoj svet in ima neposredno komunikacijo (pred Navalom na šport, toplo priporočam!) s preostalim delom uredništva.
Žal se prepogosto zdi, kot da sta Radio Slovenija, kjer so oddaje tako zelo pretvorili v podcaste, da harajo na sceni, in Televizija Slovenija ločeni ne samo s cesto, pločnikom in Kalinovim dečkom (z dvema piščalma, hehe), temveč s časovnimi dimenzijami. Ki jih nihče ne razume. Če je Sašo Jerković sproščeno voščil »naj delo za trenutek odloži« Bojanu Križaju za 60. rojstni dan, se nekateri tako mučijo v Dnevniku in Odmevih, da je to muka gledati. Kar je škoda, ker nekateri še vedno cenimo – napake gor ali dol – takšen pristop k novinarstvu, čeprav sta na novinarskem festivalu Mojca Širok in Vlasta Jeseničnik vsaj mene zelo razočarali, ko sta, bejsikli, mladim povedali, da so zlate čase novinarstva itak zamudili. Fajn.
Ampak okej. Eni bomo gurali naprej. In ta tekst je namenjen ravno temu. Brskanju in radovednosti. Pač. Iščeš. Da vidiš, kaj dela, kaj navdušuje. In ob tem naletiš tudi na kikse, ampak fašeš ob tem ostri občutek, da saj pa Odmevi in gospod Bobovnik pač ne morejo/smejo kiksat. Pa so. Zelo. Hvala bogu, da so povabili dva mlada politika, ampak naj potem izkoristi prav to, da sta mlada politika. Ne pa ločevati atoma, ker, kot vemo, to ni potem nujno le v znanstvene namene. In tokrat res ni bilo. Delo je denimo v torek vprašalo v svoji Panorami peterico (če sem si dobro bil zapomnil) mladih študentov, ki trenutno študirajo v tujini, kako tam živijo in kaj pogrešajo. Dosti boljša izvedba. Kot pa vprašati nekoga, povsem resno v resni, objektivni in zanimivi oddaji, naj bo za pet minut spet mlad.
