Najprej: haha. Franci matoz, čokoladni puding, steklo. Šajba! Umrl. Od smeha. Ker ja. Ker je bila dobra. Ornk dobra. Ni kaj, Boštjan Gorenc Pižama je imel po 70 live predstavah šova 50 odtenkov njive v dveh letih (sam sem live predstavo doživel v mariborskem Narodnem domu) težke – hehe – argumente, da je na prime-time termin uletel na Planet TV. In njegova izvedba je točno tisto, kar rabi celotna slovenska (pop)kultura. Čeprav je bila produkcijska izvedba… No, saj ni bilo tako švoh. Ampak vseeno ni ravno najboljše, če kamere v publiki večino časa snemanjo piarovca. A kakorkoli že. Da je stand-up prišel do sem… Je veliko. Je ogromno.
Pustimo zdaj predsednikov roast ob strani. Najprej, nisem stručko za stand up. Ne samo zato, ker sem jih videl le nekaj par in imel letos poleti samoizobraževanje via Netflix in abc stand upa, na katero so me napeljali najprej pogovori v Podrobnostih, Apparatusu in naposled še v V afektu, kjer Perica Jerković dela za slovenski stand up približno nekaj takega, kar je Izidor Cankar počel za slovensko likovno umetnost. Za stand up niti ne vem, če si lahko stručko, ampak to itak ni pomembno. Ker res ni.
Vendar o stand upu je – pa verjamem še vedno, da v najboljši meri in veri – letos v svojem (pre)dolgem govoru ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo spregovoril tudi Tone Partljič, ki, če sem si dobro zapomnil, v tem ne vidi žlahtnosti, kakor ponuja komedija v gledališču. Kakršnega mi recimo nimamo, saj smo omejeni na dneve komedije, Partljič pa že dalj časa zagovarja, da bi imeli celo stavbo posvečeno komediji. Ideja, ki ne bi bila endemitska nam, še zdaleč ne. In ideja sploh ni švoh. Češ, da bi to »institucionalizirali«, kar pa – kot smo videli v primeru angažiranega gledališča, da novinarstva raje ne omenjam – nima nujno vedno »žlahtnih« posledic. Verjamem, da Partljič govori iz svojega sveta, v katerega stand up, celo tisti njegovi najbolj komercialni momenti, ni vstopil. Ker ni imel kje. Šel je okoli, na teren. Šel je… Na njivo.
In hvala bogu. Stand up je že pred časom prišel tja, kamor je letos prišel Pr’ Hostar. Po ovinku, vukojebini, okoli riti v dobro napolnjen žep. Hvala. Bogu. Stand up je v tujini – saj vem, zeh zeh – več kot le legitimna zvrst. Je bankomat. O, ja. In na svoj način to postaja tudi pri nas, le da je še vedno tudi za uveljavljene standuperje, kar sta Pižama in Perica, še vedno nadcarsko, nepojmljivo in nenadkriljivo visokoleteče, ko se znajde standup šov na tvju. Pa ne, ne kot skit, ne kot vic, ne kot to, kar je Lucija Čirović ob Juretu Ivanušiču (ki ima tisto žlahtnost, o kateri govori Partljič) žal počela na silvestrovo na nacionalki. Lucija Čirović ni znala užaliti sebe (kot je to naredil fenomenalno Pižama in tako dobil bianco menico, da je šel insultat upokojence, dojenčke, nosečo ženo, Štajerce, Korošce, Prekmurce, Ljubljančane, Gorenjce in Primorce), zato je žalila vsepovprek s humorjem, ki je tako »post-devetdeseta«: čefurji, ženske, sosedi. Zeh zeh.
Foto: Planet TV / Screenshot
Pižama je s 50 odtenki njive nivo dvignil… Na nivo barvne televizije. Pa da ne bo pomote, nič narobe z gasilskimi veselicami in tamkajšnjimi lokalnimi anekdotičarji, ki znajo popestriti zlato poroko, abrahama in lokalni žur. Hvala bogu. Tisto ima hudo daljšo tradicijo in jo neguje po svoje. Pač obstajajo pa, vsaj za moj okus, nek čas, prostor in priložnost. Komercialna televizija je za to, kar je Pižama zazipal/stiščal v slabo poldrugo uro, najbrž res idealni medij.
Škoda le, da je bil ta medij Planet TV. Seveda je krasno, da sploh ponujajo take priložnosti in vsebine. In upamo, da jih bodo še vnaprej in jim na tem mestu izrekamo poklon. Edino… Oglasi. Izvedba je bila kilava, šepajoča, majava. Najprej… Tik preden je Pižama zalaufal so imeli najdaljši prispevek o budizmu in budističnih pogrebih. Po tem se bi težko kdorkoli pobral. No, razen Pižama, ki mi je na facebooku odpisal: »Nikoli nisem imel bolj živega ogrevanja!« In ja, saj, zato pa potem toliko bolj ceniš publiko in predvsem avtorja, če zmore narediti še večji kvalitativni preskok kot Hugh Grant in Andie McDowell v Štiri poroke in pogreb.
Ampak to ni bil edini pogreb. Naslednji je sledil že po devetih minutah, ravno ko smo se prav namestili. In bum. Najdaljši blok oglasov. Takoj na štartu. Šestminutni blok, če sem dobro naštopal in čeprav kasneje nisem, se mi je zdelo, da je bil prav prvi najdaljši. Saj štekamo, tv živi od oglasov. Sploh komercialni tv, ki imajo to srečo, da imajo slabši tajming samo še na nacionalki, kjer bi naj oglasi prinašali butik, žur in razkoš(je), ne pa plače in ostalo. Vendar Pižama se je z oglasi kljub na poševno narezano vsebino dobro zobal. Zelo dobro. Morda so mu oglasi celo pomagali pri dramaturškem loku, saj je – kar za tv najbrž ni kul, za živo občinstvo pa ravno kontra – stopnjeval predstavo do greatest hits materiala, takega štofa, ob katerem so se gotovo režali tudi starejši.
Foto: Planet TV / Screenshot
Kar je bilo najboljše pri 50 odtenkov njive na tvju, je prisotnost živega občinstva iz ljubljanke Festivalne dvorane. Škoda, da so kamere (za te ni skrbel Planet TV) skorajda izključno snemali dva, mogoče tri fiksne kadre, pri čemer jim je v uteho lahko to, da so v nedeljo na dunajskem Neujahrskonzertu med publiko bolj ali manj snemali edino bejbo, ki ni imela sivih las in ki je pokazala rame (joj prejoj), odeta v brhko zeleno obleko. No, kamere Planeta so se ustavile raje na dveh pubecih, oba oblečena v modro, pri čemer je pech ta, da so večinoma posneli piarovca dogodka. Pa da ne bo pomote: Gregor Zalokar je prav zali, fejst in prijeten pubec, ki ga seveda širna Slovenija ne pozna in je ponudil ravno pravšnjo dozo doživeto prepričljivega smeha. Pa dobro, morda smo bili le mi toliko pozorni, ob preletu posnetka vzamemo besedo malo nazaj, saj je bilo več kadrov… Ampak če bi to bilo na nacionalki, bi pa seveda govorili o kuhinji.
Toda saj je šlo za kuhinjo. Seks med prahom in v moki tipa 500… Gre v anale slovenskega stand upa in vnovič kaže, da domači pridih najbolj vžge. Kot je tudi obisk Mercatorja v četrtek dopoldan ali zajebavanje Korošcev, ker ne vejo, kaj je to avtocesta. Pižama je opisal trojanske zagate iz vidika, ko se peljete iz Štajerske na slovensko (!) stran, kar je vrhunski, lucidni in krohotajoči razčefuk regionalne politike, s katero se – razen ljudi, hehe – nihče ne ubada.
Pižama je na Planet TV več kot le izkoristil priložnost, da vizualno, medijsko in vseprisotno podpiše svojo predstavo, v času katere je on še več izvedel o Sloveniji kot Slovenija o njem, čeprav je trenutno najbolje prodajani avtor, top podcaster, komik in – ko mu ostane še tistih sedem milijonink – tudi tisti prevajalec, ki pride denimo v Maribor predstaviti svojo knjigo, pa se mlada še ne najstnica sramežljivo navdušuje, ker je prevedel njeno najljubšo knjigo. Kar je Marcel Štefančič jr. v publicizmu/žurnalizmu, je Pižama v pop kulturi. Kar je po svoje seveda nevarno, saj lahko hodiš po tanki liniji med popularnostjo in naveličanostjo, s katero se je parkrat pošteno že boril Klemen Slakonja (Lado Bizovičar se tu in tam umakne), toda Pižama ima predebelo kožo (razen na trebuhu, haha), da bi vsaj v doglednem roku vse prigarano zavozil. Pa tudi če bi, saj je situacija sama po sebi že dovolj zavožena.
Foto: Planet TV / Screenshot
In, eto, čeravno smo kako zapisali čez Planet TV izvedbo (le v dobri veri, da bodo kamere in režija naslednjič morda malenkost bolje zajele duh dvorane in trenutka), so poskrbeli za nedvomno najboljšo vsebino v najbrž najbolj gledanem nešportnem tv terminu leta. In najbolj gledljivo. Včasih se da na kavču zbrano smejati brez dretja (obupni silvestrski Vse je mogoče, ki kaže, da Mario Galunič še ni našel dna), brez žaljenja (Lucija Čirović in njeni versko žaljivi štosi) in brez na silo pojočih brhkenk (brhke mladenke, ki so prepevale vse viže za silvestrovo na nacionalki). Boštjan Gorenc Pižama ima žlahtnost popkulture 21. stoletja, ki bi bil logična posledica kvantno kulturnega preskoka v 20. stoletju. Pa pri nas žal prepogosto ni. Ampak počasi, okrog, po ovinku. Skozi hosto, čez njivo, do naroda. Saj… kot deseti brat, ne?
Opomba Pižame: “Tehnično zadeve ni snemal Planet, ampak smo jim mi dostavili oddajo na ključ, delali so jo pa pobje in punce iz JocoHud prodakšns. Za vse nas je bil to prvi takšen podvig in jaz sem presrečen nad končnim izdelkom. predvsem zaradi zvoka, ki je bil doslej največkrat rak rana standupa na slovenski televiziji, saj se je tokrat publiko res slišalo. Glede dveh izmenjujočih se kadrov publike pa smo kamero proti občinstvu žal postavili prenizko, da bi lahko v face zajeli še vrste od tretje naprej. Smo se naučili za naslednjič. Zalokarja v prvi vrsti sem pa zakrivil jaz, ker sem med Uroševim ogrevanjem ugotovil, da je v prvi vrsti en stol ostal prazen, in sem ga lastnoročno napotil tja. Se je pa fino smejal. In predvsem iskreno.”
Ideja še zdaleč ni moja. Nak. Ne vem, kje, ampak lani sem okrog novega leta naletel na povezavo do bloga režiserja Stevena Soderbergha, ki to počne že par let. Njemu pregled morda estetsko uspeva precej bolje (ipak je režiser, scenarist in to), vsekakor pa mi je dal prepotrebni zagon, da sem vztrajno zapisoval, kaj sem videl, slišal, doživel. Neke vrste tekma s samim sabo. Dobra tekma. Kjer sicer ne moreš “zmagat”, ker je vedno nekaj, česar še nisi videl, prebral ali slišal. Tole objavljam za tiste tam zunaj, ki bi morda poskusili kaj podobnega ali se ne znajdete v poplavi. Za 2017 je želja še bolje slediti radovednosti, kritikom in predvsem čim manjkrat oklevat. Ti. Samo. Špilaj.
Kmalu je beležnica (Notes od Applea, drugo leto bom presedlal na Evernote, ki ga vse pogosteje uporabljam) postala… No, recimo temu dnevnik. Čeprav sem vmes kak mesec tudi dejansko pisal dnevnik in to peš v Moleskine, kar je ena od želja za 2017. Pisanje na roko ima namreč še naprej, sploh pa danes, svoj čar. Ampak okej, gremo zdaj k mojemu popkulturnemu 2016. Ker živimo v času, ko je vse tako dostopno in ko prav tekmujemo, kdo bo naštel več tv serij ali filmov z tistim obveznim “kak te tega še nisi gledal/a?!”, sem jaz to vzel kot intimno preizkušanje lastne kondicije. Predvsem za radovednost, odprtost. Ena od želja je bila preposlušati vnovič čim več albumov iz knjige 1001 Albums You Must Here Before You Die, kar mi je v prvi polovici leta kar dobro uspevalo, preden so se usule tv serije, nato pa še predstave, teater, koncerti…
Ampak kaj ko potem pridejo vse tv serije. O. Moj. Bog. Ja, preveč. Itak. Čisto tumač. Kar sem ugotovil ne med pohodi na Piramido ali Pohorje, kjer bi človek ponavadi ugotovil, da ure in ure prebije ob (pop) kulturi. Ne, da tv serije goltajo čas, sem najprej slišal od Matevža Luzarja (ali pa prebral nekje njegovo izjavo, ne spomnim se več, vem pa, da je bilo letos), sam pa dokončno ugotovil, ko sem se spet spravil k branju knjig. Počasi, postopoma, čeprav sem kmalu nastavil plan na Goodreads (saj vem, kliše) na 30 prebranih knjig v 2016, pa prišel do osemnajst, kar ti ne nabije ravno kompleksa, se mi pa zdi izziv vredno ponoviti. Ker ja.
Celo Kindle sem vnovič nabavil in najprej dobro krenil, čeprav imam nekako pravilo, da na Kindlu berem non-fiction (biografije, spomine…), romane pa še vedno na dobrem starem papirju. Ker pač ja. In ko ugotoviš, koliko lahko prebereš v času, ko pogledaš dve epizodi Gilmore Girls. Uf. Te resno zvije. Naročnina na Netflix ima pozitivno plat v tem, da odkriješ stvari, ki jih morda ne bi, negativno pa, da težko odnehaš, da se ti zdijo filmi zguba časa in še kaj drugega, kar te lahko hitro omeji. TV serije so postali sodobni romani in marsikaj od videnega je ostalo. Marsikaj pa bi tudi moral opustiti. Simpsonove recimo. Gotovo.
Ampak prav ta beležka, to zapisovanje, neke vrste ritual, mi je pričaralo pestro leto, razširilo obzorja in mi 22. septembra, ko bi se mi lahko marsikaj sesulo, pričaralo dan, ko se je marsikaj obrnilo. Seveda je privilegij ležati cel dan in buljiti v ipad. Neka kolegica mi je nad mojim navdušenjem nad Gilmore Girls, ki sem jih šel gledati od štarta (na seznamu kasneje nisem več tipkal, kaj sem pogledal, ker mi je bilo nerodno pred samim sabo), na fejsu prilimala, da nima časa v tem lajfu, da bi pogledala 152 ali koliko epizod. Kar povsem razumem. V nulo. Morda je bilo leto 2016 pač leto, ko sem imel največ časa (in ko ga imaš na pretek, to ni nujno dobra stvar) in ga izkoristil tudi za ogromno popkulturne doze.
Predvsem pa ugotovil sledeče:
Knjige so še vedno nadcarske, drugo leto vsekakor več!
Težko je opustiti tv serije, ki jih nekaj časa gledaš, (Roadies, Quantico ipd.), ampak če imaš rad svoje možgane in srce, narediš to, ker marsikaj ugrabi tebe in tvoje želje in te z nizko kvaliteto žali.
Ne moreš pogledati “vsega”, kar bi “moral”, ker preprosto ni dovolj časa. Pika.
Gledališče je in bo teater, drugo leto absolutno več.
Kino postaja vse bolj premišljen, a tudi hvaležen trip.
Popkultura • 2016 • DNEVNIK
Male črke: Film (letnica), Dokumentarec* (letnica), Stand-up** (letnica)
VELIKE ČRKE: TV SERIJA S01E01
Poševno: Izvajalec • Album [Leto]
Pobarvano: TIP: Dogodek @Prizorišče / Mesto
*** JANUAR ***
01/01
MASTER OF NONE S01E07
MASTER OF NONE S01E08
Star Wars Episode V: The Empire Strikes Back (1977)
Star Wars Episode VI: Return of the Jedi (1979)
01/02
Star Wars Episode VII: The Force Awakens (2016)
Dr. Dre • The Chronic [1992]
01/03
Grimes • Art Angels [2015]
01/04
THE SIMPSONS S27E10
Kendrick Lamar • To Pimp a Butterfly [2015]
Carly Rae Jepsen • E•MO•TION [2015]
01/05
The Weeknd • Beauty Behind the Madness [2015]
White Stripes • White Blood Cells [2001]
Father John Misty • I Love You, Honeybear [2015]
The Dandy Warhols • … The Dandy Warhols Come Down [1997]
01/06
Sleater-Kinney • No Cities To Love [2015]
Miguel • Wildheart [2015]
Vlado Kreslin • Če bi midva se kdaj srečala [2015]
01/07
Guns N’ Roses • Live in Tokyo [1992]
01/08
Guns N’ Roses • Live At the Ritz [1988]
01/09
David Bowie • Blackstar [2016]
Hinds • Leave Me Alone [2016]
Coldplay • A Head Full of Dreams [2015]
(De)Terminirani @ II. gimnazija Maribor
01/10
Hawkwind • Space Ritual [1973]
Motörhead • March or Die [2015]
DOWNTON ABBEY S06E09
BLUE BLOODS S06E11
HAWAII FIVE-O S06E11
01/11
David Bowie • Aladin Sane [1973]
David Bowie • Young Americans [1975]
David Bowie • Station to Station [1976]
David Bowie • “Heroes” [1977]
David Bowie • Low [1977]
01/12
Iggy Pop • The Idiot [1977]
Iggy Pop • Lust for Life [1977]
Kiss • Destroyer [1976]
David Bowie: Five Years* (2013)
01/13
The Ramones • Ramones [1976]
The Clash • The Clash [1977]
Stranglers • Rattus Norvegicus [1977]
The Temptations • All Directions [1972]
01/14
Stevie Wonder • Songs in the Key of Life [1978]
Funkadelic • One Nation Under a Groove [1978]
01/15
ABBA • Arrival [1976]
Harry Nilsson • Nilsson Schmilsson [1971]
The B52’s • The B52’s [1979]
Earth, Wind & Fire • That’s the Way of the World [1975]
Prince • 1999 [1981]
01/16
The Who • Quadrophenia [1973]
Big Star • #1 Record [1972]
Joan Armatrading • Joan Armatrading [1976]
Paul McCartney • McCartney [1970]
Tim Buckley • Happy Sad [1969]
01/17
Siddharta • Križanke [2002]
BLUE BLOODS S06E12
HAWAII FIVE-0 S06E12
THE GOOD WIFE S07E11
01/19
Mi2 • Decibeli [2012]
THE GOOD WIFE S07E12
01/20
Adi Smolar • No ja, pa kaj… [1997]
Pesem za eno Drevo @Salon uporabnih umetnosti
Jurij Drevenšek: “Najboljše je, ko se mimo pelje avtobus za Pekre”
01/21
Boston • More Than A Feeling [1976]
Skunk Anansie • Anarchytecture [2016]
Megadeth • Dystopia [2016]
Jardier • Jardier [2015]
THE SIMPSONS S27E11
THE SIMPSONS S27E12
Gone Girl (2014)
MAKING A MURDERER S01E01
MAKING A MURDERER S01E02
MAKING A MURDERER S01E03
MAKING A MURDERER S01E04
MAKING A MURDERER S01E05
01/22
MAKING A MURDERER S01E06
MAKING A MURDERER S01E07
MAKING A MURDERER S01E08
MAKING A MURDERER S01E09
MAKING A MURDERER S01E10
Cowspiracy* [2014]
Fed Up* [2014]
Cartel Land* [2015]
01/23
Going Clear* [2015]
Finders Keepers* [2015]
Virunga* [2014]
Winter on Fire* [2015]
01/24
Elton John • Madman Across the Water [1971]
Best of Enemies* (2014)
01/25
Niet • V bližini ljudi [2015]
Jan Plestenjak • Dvigni krila [2015]
Smaal Tokk • Unotisto [2015]
Savages • Adore Life [2016]
Maidentrip* (2014)
Living on One Dollar* (2013)
01/26
Kanye West • College Dropout [2004]
Kanye West • Graduation [2007]
Kanye West •808s & Heartbreak [2009]
Muse • Live at Rome Olympic Stadium [2013]
THE X FILES S10E01
THE X FILES S10E02
01/27
Black Sabbath • The End [2016]
Razlogi za srečo @SNG Maribor
01/28
Particle Fever* (2013)
01/29
Awake* (2014)
01/31
Rihanna • Anti [2016]
Sia • This is Acting [2016]
*** FEBRUAR ***
02/01
JANE THE VIRGIN S02E09
The West* (1996)
02/02
MIZA: Če čakaš, se nič ne zgodi [Pod črto] @Salon
02/03
BROOKLYN NINE-NINE S03E13
BROOKLYN NINE-NINE S03E14
Dream Theater • The Astonishing [2016]
THE GOOD WIFE S07E12
La Cage Dooré (2013)
02/04
Under the Influence* (2015)
02/05
JANE THE VIRGIN S02E10
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E01
Sarah Paulson me je povozila z vlogo Marcie Clark.
02/06
BREAKING BAD S01 – S02
02/07
BREAKING BAD S03 – S04
02/08
BREAKING BAD S04-S05
02/09
The Most Dangerous Band in the World* (2016)
02/10
BREAKING BAD S05
02/11
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E02
Guns N’ Roses • Live in Chicago [1992]
02/12
JANE THE VIRGIN S02E11
BROOKLYN NINE-NINE S03E14
Metallica • Too Heavy 4 Halftime [2016]
MARVEL’S JESSICA JONES S01E01
MARVEL’S JESSICA JONES S01E02
02/13
Iggy Pop • Post Pop Depression [2016]
BLUE BLOODS S06E14
SCANDAL S05E10
Nas • Illmatic [1994]
The Notorious B.I.G. • Ready To Die [1994]
02/14
Eric B. & Rakim • Paid In Full [1987]
Alanis Morissette • Jagged Little Pill [1996]
NWA • Straight Outta Compton [1989]
02/15
LL Cool J • Mama Said Knock You Out [1990]
Raekwon • Only Built 4 Cuban Linx [1995]
Rage Against the Machine • Rage Against the Machine [1992]
Ice Cube • AmeriKKKa’s Most Wanted [1990]
02/16
Public Enemy • It Takes A Nation of Millions to Hold Us Back [1988]
02/18
BETTER CALL SAUL S02E01
VINYL S01E01
THE GOOD WIFE S07E14
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E03
Škoda, da Vinyl ne bo dočakal druge sezone.
02/20
Guns N’ Roses • Live in London (2012)
VIKINGS S04E01
BLUE BLOODS S06E15
HAWAII FIVE-0 S06E14
HAWAII FIVE-0 S06E15
SCANDAL S05E11
11.22.63 S01E01
MARCO POLO S01E04
MARCO POLO S01E05
MARCO POLO S01E06
MARCO POLO S01E07
02/21
MARCO POLO S01E08
MARCO POLO S01E09
MARCO POLO S01E10
MARVEL’S JESSICA JONES S01E03
MARVEL’S JESSICA JONES S01E04
MARVEL’S JESSICA JONES S01E05
MARVEL’S JESSICA JONES S01E06
Cooked* (2016)
02/22
VINYL S01E02
GIRLS S05E01
THE SIMPSONS S27E14
MARVEL’S JESSICA JONES S01E07
MARVEL’S JESSICA JONES S01E08
02/23
11.22.63 S01E02
THE GOOD WIFE S07E15
JANE THE VIRGIN S02E12
BETTER CALL SAUL S02E02
MARVEL’S JESSICA JONES S01E09
MARVEL’S JESSICA JONES S01E10
Mission Blue* (2010)
02/24
MARVEL’S JESSICA JONES S01E11
MARVEL’S JESSICA JONES S01E12
MARVEL’S JESSICA JONES S01E13
Ja, Krysten Ritter igra, da to (skoraj) ni res.
02/25
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E04
BROOKLYN NINE-NINE S03E09
MIZA: Prozni mnogoboji @KGB
02/26
Guns N’ Roses • Live in Oklahoma (1992)
02/27
Kanye West • Life of Pablo [2016]
02/28
Iron Maiden • The Number of the Beast [1982]
Venom • Black Metal [1982]
02/29
VINYL S01E03
GIRLS S05E02
*** MAREC ***
03/02
11.22.63 S01E03
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E05
BETTER CALL SAUL S02E03
VIKINGS S04E02
03/03
The Chemical Brothers • Exit Planet Dust [1995]
American Experience: Henry Ford* (2013)
03/04
JANE THE VIRGIN S02E13
HOUSE OF CARDS S04E01
03/05
TEATER Živalska farma @ II. gimnazija Maribor
SCANDAL S05E12
Sarah Marn je za Živalsko farmo spisala taki tekst, da te sezuje.
03/07
VINYL S01E04
GIRLS S05E03
03/08
11.22.63 S01E04
HOUSE OF CARDS S04E02
03/09
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E06
BETTER CALL SAUL S02E04
HOUSE OF CARDS S04E03
HOUSE OF CARDS S04E04
HOUSE OF CARDS S04E05
03/10
HOUSE OF CARDS S04E06
HOUSE OF CARDS S04E07
HOUSE OF CARDS S04E08
HOUSE OF CARDS S04E09
HOUSE OF CARDS S04E10
HOUSE OF CARDS S04E11
HOUSE OF CARDS S04S12
HOUSE OF CARDS S04E13
Tole se še vedno pogleda na dušek. Eks.
03/11
BLINDSPOT S01E11
03/12
SCANDAL S05E13
ŠPIL: Droogstock #7 @ II. gimnazija Maribor
03/13
BLUE BLOODS S06E16
BLUE BLOODS S06E17
03/14
VINYL S01E05
GIRLS S05E04
Siddharta • Nord [2001]
03/15
Siddharta • Rh- [2003]
Siddharta • Petrolea [2006]
Siddharta • Saga [2009]
Siddharta • VI [2011]
Siddharta • Infra [2015]
HAWAII FIVE-0 S06E16
HAWAII FIVE-0 S06E17
Tole je rodilo najbolj klikan članek na Urbani.si. Vsi komadi Siddharte. Razvrščeni.
03/16
MIZA: Mlade glave mislijo – Matija Stepišnik @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
03/17
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E07
BETTER CALL SAUL S05E07
11.22.63 S01E05
03/18
JANE THE VIRGIN S02E14
QUANTICO S01E12
03/19
QUANTICO S01S13
ŠPIL: Siddharta @Štuk / Maribor
03/21
VINYL S01E06
SCANDAL S05E14
THE GOOD WIFE S07E16
03/22
GIRLS S05E05
BETTER CALL SAUL S01E06
11.22.63 S01E06
03/23
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E07
THE AMERICANS S04E01
My Beautiful Broken Brain* (2016)
03/24
THE AMERICANS S04E02
MIZA: Dolenc + Gorenc @Mladinska
VIKINGS S04E04
03/25
SCANDAL S05E15
QUANTICO S01E14
BLINDSPOT S01E12
BLINDSPOT S01E13
BLINDSPOT S01E14
03/26
VIKINGS S04E05
VIKINGS S04E06
Pantera • Vulgar Display of Power [1992]
Judas Priest • Screaming for Vengeance [1982]
Iron Maiden • Powerslave [1984]
Black Sabbath • Heaven and Hell [1980]
Exodus • Bounded By Blood [1985]
Anthrax • Spreading the Disease [1985]
Manowar • Battle Hymns [1982]
Anthrax • Fistful of Metal [1984]
Slayer • Show No Mercy [1981]
Anthrax • Among the Living [1987]
Krasno čtivo.
03/27
Anthrax • State of Euphoria [1988]
Anthrax • Sound of White Noise [1991]
Pantera • Cowboys from Hell [1989]
Mötley Crüe • Shout at the Devil [1983]
Ratt • Out of the Cellar [1984]
Anthrax • For All Kings [2016]
Rainbow • Rising [1976]
Iron Maiden • Piece of Mind [1983]
The Hunger Games: Mockingjay Part 2 (2015)
Bridge of Spies (2015)
03/28
VINYL S01E07
GIRLS S05E06
QUANTICO S01E15
Motörhead • Overkill [1979]
Motörhead • Bomber [1979]
Motörhead • Iron Fist [1982]
Motöread • No Sleep ’till Hammersmith [1982]
Motörhead • 1916 [1991]
03/29
BETTER CALL SAUL S02E07
11.22.63 S01E07
THE GOOD WIFE S07E17
THE GOOD WIFE S07E18
Mötley Crüe • Too Fast For Love [1981]
03/30
Mötley Crüe • Theatre of Pain [1985]
Mötley Crüe • Girls, Girls, Girls [1987]
Mötley Crüe • Dr. Feelgood [1989]
Mötley Crüe • Mötley Crüe [1994]
Mötley Crüe • Generation Swine [1997]
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS. OJ SIMPSON S01E09
Skid Row • Skid Row [1987]
Sweet •Desolation Boulevard [1974]
The Decline of Western Civilization: Part II* (1988)
Poison • Look What the Cat Dragged In [1986]
Poison • Open up and Say… Ahh! [1988]
03/31
THE AMERICANS S04E03
EMPIRE S02E11
BLINDSPOT S01E15
*** APRIL ***
04/02
Guns N’ Roses • Live at the Troubadour [1986]
Guns N’ Roses • “The Spaghetti Incident?” [1993]
The Cult • Hidden City [2016]
Patti Smith • Horses [1975]
04/03
Weezer • Weezer (White Album) [2016]
Richard Hell & the Voidoids • Blank Generation [1977]
Dead Boys • Young Loud and Snotty [1977]
Dead Boys • We Have Come For Your Children [1978]
The Dictators • Bloodbrothers [1978]
Johnny Thunders and the Heartbreakers • L.A.M.F. [1977]
SCANDAL S05E16
HAWAII FIVE-0 S06E18
04/04
VINYL S01E08
New York Dolls • New York Dolls [1973]
GIRLS S05E07
QUANTICO S01E16
Adam • Izgubljeno s satelitom [2016]
Prve in druge sezone se ne da ponoviti, ni pa bilo tako švoh.
04/05
New York Dolls • Too Much Too Soon [1974]
Talking Heads • Speaking in Tongues [1983]
Talking Heads • More Songs About Buildings and Food [1978]
Talking Heads • Fear of Music [1979]
Buzzcocks • Another Music in a Different Kitchen [1978]
Hüsker Dü • New Day Rising [1985]
BETTER CALL SAUL S02E08
04/06
Lačni Franz • Ladja norcev [2016]
Minutemen • Double Nickels on the Dime [1984]
Minor Threat • Out of Step [1984]
AMERICAN CRIME STORY: PEOPLE VS OJ SIMPSON S01E10
Meat Puppets • II [1984]
Minutemen • 3-Way Tie (For Last) [1985]
Mission of Burma • Signals, Calls and Marches [1981]
04/07
Descendents • Milo Goes to College [1982]
Hüsker Dü • Zen Arcade [1984]
Wire • Pink Flag [1977]
Social Distortion • Mommy’s Little Monsters [1983]
Gang of Four • Entertainment! [1979]
Bad Brains • Bad Brains [1982]
BLINDSPOT S01E16
04/08
R.E.M. • Murmur [1983]
R.E.M. • Document [1987]
R.E.M. • Green [1988]
THE SIMPSONS S27E15
SCANDAL S05E17
EMPIRE S02E12
BLUE BLOODS S06E18
JANE THE VIRGIN S02E15
JANE THE VIRGIN S02E16
THE AMERICANS S04E04
VIKINGS S04E07
VIKINGS S04E08
04/09
Guns N’ Roses • Live in Las Vegas [2016]
04/10
Guns N’ Roses • Live in Las Vegas [2016]
The Replacements • Let it Be [1984]
Sonic Youth • EVOL [1986]
Sonic Youth • Sister [1987]
Big Black • Atomizer [1986]
Big Black • Songs About Fucking [1987]
Bad Brains • I Against I [1987]
Dinosaur Jr • You’re Living All Over Me [1987]
BLUE BLOODS S06E19
04/11
VINYL S01E09
GIRLS S05E08
Fugazi • Repeater [1990]
Mudhoney • Superfuzz Bigmuff [1990]
Mudhoney •Every Good Boy Eats Fudge [1991]
Butthole Surfers • Locus Abortion Tehnician [1987]
Public Image, Ltd. • Metal Box [1979]
QUANTICO S01E17
X • Wild Gift [1981]
Dead Kennedys • Fresh Fruit for Rotting Vegetables [1980]
04/12
BETTER CALL SAUL S02E09
04/13
THE SIMPSONS S27E17
Prismojeni profesorji bluesa • Family [2016]
Soundgarden • Superunknown [1994]
Soundgarden • Badmotherfinger [1991]
Žagajo. Dobro žagajo. Dolgo. Ampak dobro. Prismojenci.
04/14
THE SIMPSONS S27E18
Vasko Atanasovski Trio • The Scissors [2016]
Pavement • Slanted and Enchanted [1992]
Pavement • Crooked Rain, Crooked Rain [1994]
04/15
HAWAII FIVE-O S06E19
JANE THE VIRGIN S02E17
Living Colour • Vivid [1988]
Fishbone • Reality of My Surroundings [1991]
Fugazi • 13 Songs [1989]
The Offspring • Smash [1994]
04/17
BLUE BLOODS S06E20
HAWAII FIVE-0 S06E20
THE AMERICANS S04E05
04/18
VINYL S01E10
GIRLS S05E09
GIRLS S05E10
EMPIRE S02E13
04/19
Nirvana • Nevermind [1991]
Nirvana • In Utero [1993]
BETTER CALL SAUL S02E10
JANE THE VIRGIN S02E18
QUANTICO S01E18
BLINDSPOT S01E17
BLINDSPOT S01E18
THE GOOD WIFE S07E19
04/20
BROOKLYN NINE-NINE S03E18
BROOKLYN NINE-NINE S03E19
BROOKLYN NINE-NINE S03E20
VIKINGS S04E09
11.22.63 S01E08
Tomić in Pižama sta me nahecala, da sem šel spet tole gledat. In ni švoh.
04/21
Cheap Trick • At Budokan [1978]
The Beastie Boys • Paul’s Botique [1989]
Iggy and the Stooges • Metallic K.O. [1976]
The Punk Singer* (2013)
04/22
Prince and the Revolution • Purple Rain [1984]
EMPIRE S02E14
04/23
Mother Love Bone • Apple [1990]
SCANDAL S05E18
04/24
HAWAII FIVE-0 S06E21
THE AMERICANS S04E06
04/25
GAME OF THRONES S06E01
SILICON VALLEY S03E01
VEEP S05E01
THE GOOD WIFE S07E20
QUANTICO S01E19
04/26
THE SIMPSON S27E19
04/28
JANE THE VIRGIN S02E19
04/29
BLINDSPOT S01E19
EMPIRE S02E15
SCANDAL S05E19
THE AMERICANS S04E07
Uboga, uboga, UBOGA Martha.
04/30
HAWAII FIVE-0 S06E22
BLUE BLOODS S06E21
*** MAJ ***
05/01
The Hateful Eight (2015)
05/02
GAME OF THRONES S06E02
SILICON VALLEY S03E02
VEEP S05E02
THE GOOD WIFE S07E21
QUANTICO S01E20
05/04
Faith No More • Real Thing [1989]
05/06
EMPIRE S02E16
SCANDAL S05E20
05/07
BLUE BLOODS S06E22
HAWAII FIVE-0 S06E23
JANE THE VIRGIN S02E20
05/08
BLINDSPOT S01E20
05/09
THE SIMPSONS S27E20
05/10
GAME OF THRONES S06E03
QUANTICO S01E21
THE GOOD WIFE S07E22
Good Wife oprostim zadnji del samo zato, ker prihaja sequel.
05/12
Beyonce • Lemonade [2016]
VEEP S05E03
SILICON VALLEY S03E03
05/13
JANE THE VIRGIN S02E21
05/16
GAME OF THRONES S06E04
05/17
VEEP S05E04
SILICON VALLEY S03E04
EMPIRE S02E17
BLINDSPOT S01E21
05/18
HAWAII FIVE-0 S06E24
HAWAII FIVE-0 S06E25
05/19
RAZSTAVA: Chagall bis Malevich @Albertina / Wien
Radiohead • A Moon Shaped Pool [2016]
ŠPIL: AC/DC & AXL ROSE @Ernst Happel / Dunaj
Rečite kar hočete. Ampak žur pa je bil. Axl/DC.
05/20
QUANTICO S01E22
05/21
JANE THE VIRGIN S02E22
EMPIRE S02E18
BLINDSPOT S01E22
THE AMERICANS S04E08
05/22
THE AMERICANS S04E09
THE AMERICANS S04E10
Jack Johnson • Brushfire Fairytales [2001]
Kevin Morby • Singin’ Saw [2016]
Singin Saw. Kevin Morby. Plošča, ki me je našla na najlepši vikend.
05/23
THE SIMPSONS S27E22
GAME OF THRONES S06E05
SILICON VALLEY S03E05
VEEP S05E05
05/24
BLINDSPOT S01E23
05/27
Jack Johnson • From Here to Now to You [2013]
Steve Mason • Meet the Humans [2016]
ŠPIL: Opera v parku @Mestni Park / Maribor
ŠPIL: Jazz ‘ma Mlade @Židovski trg / Maribor
05/29
Sturgill Simpson • A Sailor’s Guide to Earth [2016]
05/30
GAME OF THRONES S06E06
05/31
MIZA: Tone Partljič: Hotel sem prijeti sonce @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
*** JUNIJ ***
06/01
ŠPIL: Slayer + Anthrax @Zagrebački Velesajam / Zagreb
06/04
Cat Stevens • Teaser and the Firecat [1971]
Tegan and Sara • Love You to Death [2016]
Plošča, ki me je na Ptuju našla, ko sebe nisem. Tegan and Sara.
06/05
SILICON VALLEY S0306
VEEP S05E06
06/06
GAME OF THRONES S06E07
ŠPIL: Zakk Wylde @Kino Šiška
06/07
Zakk Wylde • Book of Shadows [1996]
Zakk Wylde • Book of Shadows II [2016]
UNREAL S02E01
ŠPIL: Garbage @Kino Šiška
06/08
Garbage • Strange Little Birds [2016]
ŠPIL: Biffy Clyro @Kino Šiška
06/09
RAZSTAVA: Stalna zbirka @Narodna galerija / Ljubljana
ŠPIL: Siddharta @Križanke / Ljubljana
06/12
SILICON VALLEY S03E07
VEEP S05E07
06/13
PLES: Pustite nam ta svet @SNG Maribor / Center plesa
06/14
GAME OF THRONES S06E08
UNREAL S02E02
SILICON VALLEY S03E08
VEEP S05E08
06/16
Car Seat Headrest • Teens of Denial [2016]
06/17
ŠPIL: Jazz ‘ma mlade @Židovski trg / Maribor
06/18
RAZSTAVA: Prosim, čuti namesto mene, medtem ko mene ni @UGM Studio / Maribor
06/19
Red Hot Chili Peppers • The Getaway [2016]
case/lang/veirs • case / lang / veirs [2016]
Mitsky • Puberty 2 [2016]
Spotlight (2015)
O.J. SIMPSON: MADE IN AMERICA • Part One* (2016)
Planet samskih (2016)
O.J. SIMPSON: MADE IN AMERICA • Part Two* (2016)
Srhljivo predobro.
06/20
O.J. SIMPSON: MADE IN AMERICA • Part Three* (2016)
06/22
O.J. SIMPSON: MADE IN AMERICA • Part Four* (2016)
VEEP S05E09
SILICON VALLEY S03E09
UNREAL S02E03
PLES: Haroški @SNG Maribor / Festival Lent
06/23
GAME OF THRONES S06E09
The Big Short (2015)
06/24
OPERA: Turandot @Festival Lent, Glavni oder
ŠPIL: Lačni Franz @Festival Lent, Večerov oder
06/25
ŠPIL: Start Me Up @Festival Lent, Sodni stolp
06/26
PLES: Peer Gynt @Festival Lent, Glavni oder
06/27
ŠPIL: David Gilmour @Schönbrunn / Dunaj
VEEP S05E10
06/28
UNREAL S02E04
ŠPIL: The Ephemerals @Minoriti / Festival Lent
06/29
SILICON VALLEY S03E10
MIZA: Milena Zupančič @GT22 / Festival Lent
ŠPIL: Vasko Atanasovski Trio @Jurčkov oder / Festival Lent
ŠPIL: Bixiga 70 @Minoriti / Festival Lent
06/30
GAME OF THRONES S06E10
THE AMERICANS S04E11
THE AMERICANS S04E12
ŠPIL: Alenka Godec @Salon uporabnih umetnosti / Festival Lent
ŠPIL: Borghesia @Večerov oder / Festival Lent
*** JULIJ ***
07/01
THE AMERICANS S04E13
Steve Jobs (2015)
Amy* (2015)
ŠPIL: Piše se leto @Večerov oder / Festival Lent
07/02
ROADIES S01E01
ROADIES S01E02
The Danish Girl (2015)
07/03
Blink-182 • California [2016]
MARCO POLO S02E01
MARCO POLO S02E02
07/04
Maxwell • blackSUMMERS’night [2016]
Trumbo (2015)
Ex-Machina (2015)
Brooklyn (2015)
07/05
Birdman (2014)
UnREAL S02E05
MUZIKAL: Veronika Deseniška @Celje
07/06
Anna Karenina (2012)
RAZSTAVA: Stalna zbirka @Narodna galerija, Ljubljana
07/07
The Man from U.N.C.L.E. (2015)
Spy (2015)
07/08
Testament of Youth (2014)
Igralka, ki je podpisala leto. Alicia Vikander.
07/10
The Avalanches • Wildflower [2016]
Mr. Turner (2015)
07/11
Gramatik • Epigram [2016]
Metronomy • Summer 08 [2016]
Zoran Čalić Band • U moru i plamenu [2016]
ROADIES S01E03
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S01E07
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S01E08
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S01E09
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S01E10
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E01
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E02
Denis Leary: No Cure For Cancer** (1992)
Robin Williams: A night at the Met** (1986)
07/12
aMO • En dan.. [2016]
UNREAL S02E06
Hail, Caesar! (2016)
07/13
ŠPIL: Santana @Park / Čedad
07/14
Santana • IV [2016]
Suffragette (2015)
Chris Rock: Bring the Pain** (1994)
Santana • Live at Fillmore West [1968]
07/15
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E03
Chris Rock: Bigger and Blacker** (1998)
Janis: Little Girl Blue* (2015)
Amy Schumer: Live at the Apollo** (2015)
Far From the Madding Crowd (2015)
Sicario (2015)
Edge od Tomorrow (2014)
Mision Impossible: Rogue Nation (2015)
Letos pogledal toliko filmov Emily Blunt, da je bilo dobro leto 😀
07/16
Aziz Ansari: Live at the Madison Square Garden** (2015)
Fury (2014)
Drive (2011)
Carol (2015)
07/17
Anthony Jenkins: Thoughts and Prayers** (2015)
Anthony Jenkins: Caligula** (2013)
Miles Ahead (2015)
Miles Davis • Sketches of Spain [1960]
Miles Davis • On the Corner [1972]
Miles Davis • Milestones [1958]
Born to be Blue (2015)
07/18
Art Blakey and The Jazz Messengers • Moanin’ [1958]
Eddie Murphy: Delirious** (1983)
Chris Rock: Kill the Messenger** (2008)
The World’s End (2013)
Prebral. Ker ja.
07/19
Amy Schumer: Mostly Sex Stuff** (2012)
UnREAL S02E07
ROADIES S01E04
Ornette Coleman • The Shape of Jazz to Come [1959]
George Carlin: Life is Worth Losing** (2015)
Elvis & Nixon (2016)
Comedy Central Roast: Charlie Sheen** (2011)
Comedy Central Roast: Hugh Hefner** (2001)
Crazy Stupid Love (2011)
All the Way (2016)
07/20
Straight Outta Compton (2015)
Love & Mercy (2014)
Where to Invade Next** (2015)
07/21
Creed (2015)
The Velvet Underground • The Velvet Underground Live with Lou Reed [1969]
Muddy Waters • Hard Again [1977]
07/22
A Most Violent Year (2014)
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E04
Eddie the Eagle (2016)
Grimsby (2016)
The Dictator (2012)
Relatos Salvajes (2014)
07/23
Partibrejkers • Sirotinjsko carstvo [2016]
The Quintet • Jazz at Massey Hall [1955]
Joy (2015)
Michael Kiwanuka • Love & Hate [2016]
The Bank Job (2008)
The Guard (2011)
07/24
The Intern (2015)
Grant Green • Idle Moments [1963]
Burnt (2015)
Danny Collins (2015)
BBC: The Hunt Part I* (2015)
BBC: The Hunt Part II* (2015)
07/25
BBC: The Hunt Part III* (2015)
21 Jump Street (2012)
22 Jump Street (2014)
Magic Mike (2012)
Pitch Perfect (2012)
Pitch Perfect 2 (2015)
07/26
UnREAL S02E08
ŠPIL: Iron Maiden @Piazza d’Unito / Trst
07/27
Pitch Perfect • OST [2010]
Pitch Perfect 2 • OST [2015]
This is the End (2013)
American Sniper (2014)
07/28
Iverson* (2014)
The Last Man on the Moon* (2015)
Sinatra: All or Nothing At All* (2015)
07/29
(Dis)Honesty* (2015)
The Mask I Live In* (2015)
Requiem for the American Dream* (2015)
Rolling Papers* (2015)
Call Me Lucky* (2015)
SOMM: Into the Bottle* (2015)
Print the Legend* (2013)
Only the Dead* (2015)
07/30
Sex&Drugs&Rock’n’Roll S02E05
GAME OF THRONES S01
GAME OF THRONES S02
07/31
GAME OF THRONES S03
***AVGUST***
08/01
GAME OF THRONES S04
08/02
GAME OF THRONES S05
08/03
GAME OF THRONES S06
08/04
UNREAL S02E09
Last Chance U* S01E01
Last Chance U* S01E02
08/05
Last Chance U* S01E03
Last Chance U* S01E04
Last Chance U* S01E05
Last Chance U* S01E06
Športni dokič leta.
08/06
SEX&DRUGS&ROCKNROLL S02E06
Dinosaur Jr. • Give a Glimpse of What Yer Not [2016]
Russian Circles • Guidance [2016]
08/08
Wild Beasts • Boy King [2016]
08/10
Billy Talent • Afraid of Heights [2016]
08/12
SEX&DRUGS&ROCKNROLL S02E07
08/14
Thee of Sees • A Weird Exits [2016]
HARD KNOCKS S11E01
Srečen za umret (2013)
08/16
UnREAL S02E10
Poharali sta.
08/19
SEX&DRUGS&ROCKNROLL S02E08
08/20
Hamilton • OST [2015]
Repeat!
08/21
Lydia Loveless • Real [2016]
Slow Club • One Day All of This Won’t Matter Anymore [2016]
Frank Ocean • Blond [2016]
08/22
HARD KNOCKS S11E02
08/23
Steven Tyler • We’re All Somebody From Somewhere [2016]
Eric Clapton • I Still Do [2016]
Aerosmith • Live! Bootleg [1978]
Aerosmith • Classic Live [1982]
American Genius: Hearst vs Pulitzer* (2015)
American Genius: Edison vs Tesla* (2015)
Concussion (2015)
08/24
American Genius: Farnsworth vs. Sarnoff* (2015)
08/25
American Genius: Oppenheimer vs. Heisenberg* (2015)
American Genius: Wright Brothers vs. Curtiss* (2015)
08/26
De La Soul • and the Anonymous Nobody (2016)
HALT AND CATCH FIRE S04E01
HARD KNOCKS S11E03
Mutiny!
08/28
The Secret Rules of Modern: Algorithms* (2015)
Fittest on Earth* (2016)
08/29
I’ll Sleep When I’m Dead* (2016)
The Search for General Tso* (2016)
Weiner* (2016)
08/30
Britney Spears • Glory [2016]
The Other One: The Long Strange Trip of Bob Weir* (2015)
***SEPTEMBER***
09/01
HARD KNOCKS S11E04
09/02
SEX&DRUGS&ROCK’N’ROLL S02E10
NARCOS S02E01
NARCOS S02E02
Odpadki druge generacije: po stopinjah nekega punka* (2016)
09/03
NARCOS S02E03
NARCOS S02E04
NARCOS S02E05
NARCOS S02E06
NARCOS S02E07
NARCOS S02S08
NARCOS S02E09
NARCOS S02E10
Bottle Shock (2008)
In pride še tretja sezona!
09/06
Metallica • Load [1996]
Metallica • ReLoad [1997]
09/07
Doberdob: roman upornika* (2015)
ŠPIL: Ooral Sea @Satchmo
09/08
Metallica • Freeze ‘Em All (2013)
09/09
HARD KNOCKS S11E05
09/10
KT Tunstall• KIN [2016]
Jack White • Acoustic Recordings [2016]
09/11
Metallica: Making of Death Magnetic* (2008)
09/14
JOIN OR DIE S01E01
JOIN OR DIE S01E02
JOIN OR DIE S01E03
JOIN OR DIE D01E04
09/15
SOUTH PARK S20E01
JOIN OR DIE S01E08
Terra* (2015)
COSMOS* S01E03
COSMOS* S01E04
09/16
CNN • THE SEVENTIES E01 (2016)
CNN • THE SEVENTIES E02 (2016)
COSMOS S01E05
COSMOS S01E06
COSMOS S01E07
COSMOS S01E08
COSMOS S01E09
COSMOS S01E10
09/17
COSMOS S01E11
Against Me! • Shape Shift With Me [2016]
Demogorgon!
09/18
ATLANTA S01E01
ATLANTA S01E02
ATLANTA S01E03
MASTERS OF SEX S04E01
BLINDSPOT S02E01
BETTER THINGS S01E01
BETTER THINGS S01E02
STRANGER THINGS S01E01
STRANGER THINGS S01E02
STRANGER THINGS S01E03
STRANGER THINGS S01E04
09/19
STRANGER THINGS S01E05
STRANGER THINGS S01E06
STRANGER THINGS S01E07
STRANGER THINGS S01E08
MASTERS OF SEX S04E01
09/20
ESPN 30 FOR 30: CLEVELAND (2016)
Cuker leta.
09/22
SOUTH PARK S20E02
BROOKLYN NINE-NINE S04E01
ATLANTA S01E04
HALT AND CATCH FIRE S03E02
HALT AND CATCH FIRE S03E03
HALT AND CATCH FIRE S03E04
HALT AND CATCH FIRE S03E05
HALT AND CATCH FIRE S03E06
EMPIRE S03E01
BLINDSPOT S02E02
SPEECHLESS S01E01
THIS IS US S01E01
THE GOOD PLACE S01E01
EASY S01E01
EASY S01E02
EASY S01E03
EASY S01E04
EASY S01E05
EASY S01E06
EASY S01E07
EASY S01E08
Od letos vem, kaj je to mumblecore.
FLEABAG S01E01
FLEABAG S01E02
FLEABAG S01E03
FLEABAG S01E04
FLEABAG S01E05
FLEABAG S01E06
Neverjetno in nepozabno.
09/23
THE GOOD PLACE S01E03
BETTER THINGS S01E03
PITCH S01E01
DESIGNATED SURVIVOR S01E01
Akcijska tv serija leta. Edino konec… Kaki clifhanger.
09/24
BLUE BLOODS S07E01
HAWAII FIVE-0 S07E01
POLDARK S02E01
09/25
Chance the Rapper • Coloring Book [2016]
Nick Cave and the Bad Seeds • Skeleton Tree [2016]
POLDARK S02E02
POLDARK S02E03
Audrie & Daisy* (2016)
09/26
Deap Vally • Femejism [2016]
THE SIMPSONS S28E01
09/27
QUANTICO S02E01
MASTERS OF SEX S04E03
POLDARK S02E04
09/28
ATLANTA S01E05
Hamilton Leithauser • I Had a Dream That You Were Mine [2016]
Gavin DeGraw • Something Worth Saving [2016]
Ariana Grande • Dangerous Woman [2016]
Angel Olsen • My Woman [2016]
Flock of Dimes • If You See Me, Say Yes [2016]
BROOKLYN NINE-NINE S04E02
Wilco • Schmilco [2016]
Beach Slang • A Loud Bash of Teenage Feelings [2016]
09/29
SOUTH PARK S20E03
SPEECHLESS S01E02
EMPIRE S03E02
THIS IS US S01E02
DESIGNATED SURVIVOR S01E02
09/30
PITCH S01E02
BETTER THINGS S01E04
THE GOOD PLACE S01E04
*** OKTOBER ***
10/01
BLINDSPOT S02E03
Bruce Springsteen • Chapter & Verse [2016]
Drive-By Truckers • American Band [2016]
Bon Iver • 22, A Million [2016]
Amanda Knox* (2016)
10/02
Public Access Tv • Never Enough [2016]
BLUE BLOODS S07E02
HAWAII FIVE-0 S07E02
HALT AND CATCH FIRE S03E07
White Helmets* (2016)
10/03
MASTERS OF SEX S04E04
THE SIMPSONS S28E02
Saudi Arabia: Uncovered* (2016)
10/05
ATLANTA S01E06
BROOKLYN NINE-NINE S04E03
QUANTICO S02E02
HALT AND CATCH FIRE S03E08
WESTWORLD S01E01
POLDARK S02E05
MARCO POLO S02E03
Me Before You (2016)
Začetek izjemen, vmes zeh, konec bombastičen.
10/06
DESIGNATED SURVIVOR S01E03
SPEECHLESS S01E03
Regina Spektor • Remember Us to Life [2016]
Regina Spektor • What We Saw From the Cheap Seats [2012]
10/07
Green Day • Revolution Radio [2016]
PITCH S01E03
EMPIRE S03E03
THE GOOD PLACE S01E05
BETTER THINGS S01E05
BLINDSPOT S02E04
13th* (2016)
MARCO POLO S02E04
10/09
White Lies • Friends [2016]
Norah Jones • Day Breaks [2016]
Kate Tempest • Let Them Eat Chaos [2016]
BLUE BLOODS S07E03
HAWAII FIVE-0 S07E03
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E01
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E02
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E03
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E04
10/11
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E05
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E06
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E07
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E08
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E09
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E10
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E11
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E12
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S01E13
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E01
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E02
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E03
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E04
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E05
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E06
10/12
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E07
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E08
Kontradikshn • Reframing [2016]
Timbuktu (2014)
10/13
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E09
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E10
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E11
Boljše pozno kot nikoli!
10/14
SOUTH PARK S20E04
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E12
UNBREAKABLE KIMMY SCHMIDT S02E13
THE SIMPSONS S28E03
10/16
Kings of Leon • WALLS [2016]
BLUE BLOODS S07E04
HAWAII FIVE-0 S07E07
10/17
ATLANTA S01E07
10/18
Repetitor • Gde ćeš? [2016]
MASTERS OF SEX S04E05
MASTERS OF SEX S04E06
MIZA: Celica št. 2 @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
10/19
BROOKLYN NINE-NINE S04E04
10/20
BROOKLYN NINE-NINE S04E05
THE SIMPSONS S28E04
SOUTH PARK S20E04
ATLANTA S01E08
BETTER THINGS S01E06
SPEECHLESS S01E04
THE GOOD PLACE S01E06
PITCH S01E04
EMPIRE S03E04
DESIGNATED SURVIVOR S01E04
QUANTICO S02E03
WESTWORLD S01E02
WESTWORLD S01E03
POLDARK S02E06
POLDARK S02E07
HALT AND CATCH FIRE S03E09
HALT AND CATCH FIRE S03E10
THIS IS US S01E03
THIS IS US S01E04
10/21
Lady Gaga • Joanne [2016]
BETTER THINGS S0107
THE GOOD PLACE S01E07
INSECURE S01E01
INSECURE S01E02
DIVORCE S01E01
10/22
DIVORCE S01E02
BLINDSPOT S02E05
BLINDSPOT S02E06
Ona boleče zanič, on bolano dober.
10/23
The Nice Guys (2016)
10/24
MASTERS OF SEX S04E07
Florence Foster Jenkins (2016)
WESTWORLD S01E04
10/26
DIVORCE S01E04
INSECURE S01E04
JANE THE VIRGIN S03E01
JANE THE VIRGIN S03E02
THIS IS US S01E05
POLDARK S02E08
ATLANTA S01E09
10/27
SOUTH PARK S20E06
THE SIMPSONS S28E05
Jimmy Eat World • Integrity Blues [2016]
Sum 41 • 13 Voices [2016]
Nofx • First Ditch Effort [2016]
DESIGNATED SURVIVOR S01E05
THE YOUNG POPE S01E01
THE YOUNG POPE S01E02
Odbitek leta.
10/28
SPEECHLESS S01E5
BETTER THINGS S01E08
ŠPIL: Haiku Garden, Nina Bulatovix @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
10/29
PITCH S01E05
BLUE BLOODS S07E05
BLUE BLOODS S07E06
HAWAII FIVE-0 S07E05
HAWAII FIVE-0 S07E06
10/30
THE GOOD PLACE S01E08
BLINDSPOT S02E07
THE YOUNG POPE S01E03
45 Years (2015)
THE YOUNG POPE S01E04
10/31
DIVORCE S01E04
The Revenant (2015)
Idila (2015)
*** NOVEMBER ***
11/01
The Dillinger Escape Plan • Dissociation [2016]
PBS: Hamilton’s America* (2016)
POLDARK S02E09
WESTWORLD S01E05
MASTERS OF SEX S04E08
JANE THE VIRGIN S02E03
INSECURE S01E05
Before the Flood* (2016)
11/02
ATLANTA S01E10
11/03
Korn • The Serenity of Suffering [2016]
THIS IS US S01E06
ŠPIL: Mike Parker’s Trio Theory @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
Ena najboljših. Ker ja. Pogledal x2.
11/04
BETTER THINGS S01E09
THE GOOD PLACE S01E09
THE CROWN S01E01
THE CROWN S01E02
THE CROWN S01E03
THE CROWN S01E04
THE CROWN S01E05
THE CROWN S01E06
THE CROWN S01E07
11/05
THE CROWN S01E08
THE CROWN S01E09
THE CROWN S01E10
BLUE BLOODS S07E07
HAWAII FIVE-0 S07E07
PITCH S01E06
THE YOUNG POPE S01E05
THE YOUNG POPE S01E06
11/06
Supersonic* (2016)
11/07
Leonard Cohen • You Want It Darker [2016]
11/08
DIVORCE S01E05
MASTERS OF SEX S04E09
WESTWORLD S01E06
11/09
POLDARK S02E10
PLANET EARTH II S01E01*
Akcija in drama leta: Planet Earth II.
11/10
THE SIMPSONS S28E06
SOUTH PARK S20E07
11/11
DESIGNATED SURVIVOR S01E06
MARS S01E01
11/12
Sting • 57th & 9th [2016]
Emeli Sandé • Long Live the Angels [2016]
ROMAN EMPIRE: REIGN OF BLOOD S01E01
BETTER THINGS S01E10
TEATER: Korak v pravo smer @GT22
11/13
Alicia Keys • Here [2016]
Lambchop • FLOTUS [2016]
BLUE BLOODS S07E08
THE YOUNG POPE S01E07
Love and Friendship (2016)
THE YOUNG POPE S01E08
11/14
THE SIMPSONS S28E07
SPEECHLESS S01E06
DIVORCE S01E06
MASTERS OF SEX S04E10
MIZA: Taki smo kot naše branje: Marko Mandić @Salon uporabnih umetnosti / Maribor
11/15
A Tribe Called Quest • We Got It From Here, Thank You For Your Service [2016]
INSECURE S01E05
WESTWORLD S01E07
INSECURE S01E06
PLANET EARTH II S01E02*
11/17
BROOKLYN NINE-NINE S0406
JANE THE VIRGIN S03E04
THIS IS US S01E07
SOUTH PARK S20E08
SPEECHLESS S01E07
PLES: Tik pred deseto @Lutkovno gledališče / Maribor
Foto: Gregor Salobir
11/18
Metallica • Hardwired… To Self-Destruct [2016]
HAWAII FIVE-0 S07E08
BLINDSPOT S02E08
BLINDSPOT S02E09
11/19
Jason Bourne (2016)
11/20
Charlatan Magnifique I. del* (2016)
Charlatan Magnifique II. del* (2016)
BLUE BLOODS S07E09
DESIGNATED SURVIVOR S01E07
VEČ PO OGLASIH S01E01
Več po oglasih. Razočaranje leta.
11/21
DIVORCED S01E07
WESTWORLD S01E08
HAWAII FIVE-0 S07E09
THE YOUNG POPE S01E09
11/22
THE SIMPSONS S28E08
TEATER: Ich Kann Nicht Anders @Narodni dom / Maribor
PLANET EARTH II S01E03*
11/23
Pr’ Hostar (2016)
11/27
VEČ PO OGLASIH S01E02
11/28
Nočno življenje (2016)
11/29
DIVORCE S01E08
MARS S01E02
11/30
WESTWORLD S01E09
MARS S01E03
THIS IS US S01E09
PITCH S01E07
*** DECEMBER ***
12/01
SOUTH PARK S20E09
PITCH S01E08
Pojdi z mano (2016)
TEATER: Od blizu @SNG Maribor / Maribor
Bolano dobro.
12/02
RAZSTAVA: Slovenci in neuvrščeni pop @UGM
ŠPIL: Multiball @Klub MC / Maribor
SPEECHLESS S01E08
12/03
PLANET EARTH S01E04*
12/05
BROOKLYN NINE-NINE S04E07
DIVORCE S01E09
WESTWORLD S01E10
MARS S01E04
Meni dejansko dela tole.
12/07
BROOKLYN NINE-NINE S04E08
EMPIRE S03E05
JANE THE VIRGIN S03E05
JANE THE VIRGIN S03E06
JANE THE VIRGIN S03E07
BROOKLYN NINE-NINE S04E09
PITCH S01E09
THIS IS US S01E10
VIKINGS S04E11
DESIGNATED SURVIVOR S01E08
THE SIMPSONS S28E09
INSECURE S01E07
INSECURE S01E08
LOVE S01E01
LOVE S01E02
LOVE S01E03
LOVE S01E04
LOVE S01E05
LOVE S01E06
LOVE S01E07
LOVE S01E08
LOVE S01E09
LOVE S01E10
GILMORE GIRLS S01E01
GILMORE GIRLS S01E02
GILMORE GIRLS S01E03
TV serija, ki me je našla, ko sem se iskal. vau.
12/08
GILMORE GIRLS S01E04
GILMORE GIRLS S01E05
GILMORE GIRLS S01E06
GILMORE GIRLS S01E07
GILMORE GIRLS S01E08
GILMORE GIRLS S01E09
GILMORE GIRLS S01E10
GILMORE GIRLS S01E11
GILMORE GIRLS S01E12
ŠPIL: Mi2 @Kino Šiška
12/09
GILMORE GIRLS S01E13
GILMORE GIRLS S01E14
GILMORE GIRLS S01E15
GILMORE GIRLS S01E16
ŠPIL: Zgrešeni primeri, Adam, Siddharta, Big Foot Mama @Stožice
Ritem mladosti, nepričakovani presežek leta.
12/10
GILMORE GIRLS S01E17
GILMORE GIRLS S01E18
GILMORE GIRLS S01E19
GILMORE GIRLS S01E20
GILMORE GIRLS S01E21
12/11
GILMORE GIRLS S02E01
SOUTH PARK S20E10
GILMORE GIRLS S02E02
PLANET EARTH II S01E05*
Selfie brez retuše* (2016)
12/12
DIVORCE S01E10
SPEECHLESS S01E09
TEATER: Kako ostanem lepa in svobodna @MG Ptuj
Vrhunsko lucidno!
12/13
The Rolling Stones • Blue and Lonesome [2016]
Hamilton Mixtape [2016]
12/15
PITCH S01E10
MARS S01E05
VIKINGS S04E12
VIKINGS S04E13
DESIGNATED SURVIVOR S01E09
DESIGNATED SURVIVOR S01E10
12/16
ŠPIL: Ivan Hartman, Krokar, Dweal, Course of Instinc, Happy Ol’ McWeasel @Klub Mc / Maribor
12/18
BLUE BLOODS S04E10
THE SIMPSONS S28E10
PLANET EARTH II S01E06
12/19
Arrival (2016)
Na koncu jokal v kinu.
12/23
Rogue One: A Star Wars Story (2016)
12/24
Lady in the Van (2015)
Eight Days a Week* (2016)
12/25
Sully (2016)
12/26
Christina and the Queens • Chaleur Humaine [2016]
Deadpool (2016)
Hell or High Water (2016)
Sing Street (2016)
Don’t Think Twice (2016)
Vrhunski film. Vrhunska Gillian Jacobs. Spet.
12/27
Deepwater Horizon (2016)
12/28
Ghost • Meliora [2016]
10 Cloverfield Lane (2016)
The Light Between Oceans (2016)
12/30
Deux Jours, Une Noit (2014)
KNJIGE
Keith Moon: Dear Boy, The Life of [TonyFletcher, 1998]
I’m the man: The Story of that Guy From Anthrax [Scott Ian, 2014]
White Line Fever: The Autobiography [Lemmy Kilmister, 2002]
The Dirt: Confessions of the World’s Most Notorious Rock Band [Mötley Crüe, 2001]
Plese Kill Me: The Uncensored Oral History of Punk [Legs McNeil, 1996]
Our Band Could Be Your Life: Scenes from the American Indie Underground [Michael Azzerad, 2001]
Girl in a Band [Kim Gordon, 2015]
Everybody Loves Our Town: An Oral History of Grunge [Mark Yarm, 2011]
Tovarišija [Edvard Kocbek]
Listina [Edvard Kocbek]
Prišleki [Lojze Kovačič]
Resničnost [Lojze Kovačič]
Balada o trobenti in oblaku [Ciril Kosmač]
Stoner [John Williams]
The Girl With the Lower Back Tattoo [Amy Schumer, 2016]
Komot pokličite Branka Čakarmiša na Pop TV. In mu povejte, da lahko Talente kar lepo dol vgasne. Aha. Ko-mot. Ker po takem božičnem koncertu na Drugi… Je, ono, že skoraj brezveze, brez smisla, hvala lepa, nasvidenje, gremo domov. Vežbat do izbezumljenosti. Ker je bilo predobro. Jap. Res. Pre. Dobro. Poldruga ura perfekcije entuziazma in talenta. Gola dobra volja za sendvič in sok. No, in za večno čast in slavo. Ampak resnično. Ne pretiravam, ker se sploh ne da pretiravati. Ne po tem, kar so skupaj spravili ti mulci in mulke na božičnem koncertu II. gimnazije Maribor 2016.
Zdaj, bom butnil kar direkt, takoj na začetku in brez šparanja in cincanja: od bivšega drugogimnazijca seveda ne morete pričakovati skrajno objektivnega poročila in podoživetja. Sploh pa ne od gimnazijca s takim priimkom. A-a. Ampak okej. Komot si mislite, walda, da hvali, itak, kul, paradjz mi zabrišite v ksiht, samo javite in pridem. Se vržem pod vlak, kot dobra stara Ana, ampak samo zato, da lahko potem prosto po Tolstoju poštekate poanto. In poanta je preprosta. Zelo preprosta. Malo dolga, ampak preprosta.
Sam se prekleto dobro spomnim božičnih koncertov na Drugi. O, ja. O. Moj. Bog. Že v drugem letniku, ko mi mama ni rabila več držati kazalca za prijem bare akorda na kitari, sem, če se dobro spomnim, nastopal, spremljal in sanjal, da bom rock zvezda. Sestro ali koga že. Kaki časi. Janja, Eva, Špela… Pevk je bilo še in še. Ali je bil pa to tretji letnik? No, ni pomembno, ampak tretjega letnika, torej božičnega koncerta 2002, se najbolje spomnim od vseh. To vam pišem tako, za filing. Da boste videli od kod navdušenje. Eni so friki na Emo in Evrosong. Jaz sem pač na srednješolske produkcije.
Tam sem, decembra 2002, ko še ni bilo ne facebooka ne youtuba in smo doma komaj dobili kabelski internet, pa si komaj našel kake tablature (nisi mogel najti nič pod »how to play November Rain«), na kitaro žingal mislim da kar dvakrat in bil hkrati prekleto favš, ker še nisem bil član Drugorkestra. Se pa spomnim, da sem se takrat na smrt in za kake tri sekunde zaljubil v kasnejšo fenomenalno prijateljico Tinkaro. Ki sem jo takrat videl prvič. Kako ji je zažarel obraz, med vsemi tistimi ksihti. Filmsko! Okej, da je bila fazanka, je bilo malo škatljivo, ker fazank se baje ni smelo pecati iz kdo ve katerega razloga. Ampak ko so potem za konec vsi zapeli dobrega starega Elvisa in njegov gigahit Love Me Tender (lav mi svit…) in je dobri stari Tone Žuraj dirigal celotnemu zboru (mislim, da so še profesorji žvrgloleli zraven) se je trenutek ustavil. Ne rabim zapreti oči ali stikat po keksih a la Proust, da bi bil podoživel nezaustavljivi občutek amfiteatra decembra 2002. Ki seveda ne bo nikoli več isti, ker so ga obnovili (in hvala bogu, da so ga) in mu obrezali balkon, da je zdaj bolj kabriolet verzija. Balkon, tisti razvrat. Uf.
No, na vse to, na Toneta, Tinkaro in kitaro, sem se spomnil, ko je Drug orkester odprl letošnji božični koncert. In to z THE štiklom. Ki smo ga na Pohorju žagali in vadili in gulili in je Niko Sajko iz nas izvlekel še več, kot smo verjeli, da smo sposobni (vsi pihalci smo itak želeli biti Tomi Šarenac ali Durič in drajsati po kitari). Uf. Jesus Christ Superstar. Kakšen aranžma, kakšne slajd kitare. In kakšen solo je tam kresnil Tomaž Gajšt, danes prva trobenta Slovenije. Že v moji generaciji si na božičnem koncertu ali Prešernovi proslavi lahko šlatal kvaliteto, ker je bila vsepovsod in tako neverjetno mikavna.
Čeprav kaj dosti nisem razumel lucidnosti Uroša Kaurina, drznosti Tine Vrbnjak, si vedel, ej, ta folk ima taki potencial, da brezveze. In poglejte, kje sta danes. Daleč. Kako je Sašo Grozdanov na klavirju zujil Čmrljev let, je itak šlo med mite, basni in legende. In ko ti potem nekje pri tridesetih ven fseka nostalgija, ki bo pri štiridesetih ziher ratala že senilnost, drage punce in dragi fantje, si misliš, da si bil tako neskončno neponovljivo poseben. In je morda tudi bilo in smo morda celo res bili. Kao. Do te generacije, ki jo ima II. gimnazija sedaj. Smo mi bili analfabeti. Že res, da sem vmes spustil marsikaj in se opravičujem, če komu delam krivico, imenovano spregledanost, toda kot da že muzikal Alica v čudežni deželi ali predstava Živalska farma nista bila lani dovolj, je ta koncert razmetaval s kvaliteto v skorajda vsaki točki.
Okej, gremo lepo po vrsti, tak ko trupla v krsti hiše v Trsti. Gremo najprej k voditeljicema večera. Lani je to bila brutalno šibka točka koncerta, ker je bil tekst sicer krasen in prikupen in okrancljan in sladkor-v-prahu posipan in bi bil idealen – za osnovno šolo. Točke same po sebi niso bile tako švoh, ampak manjkala je iskrica in ko potem še EST tehnika ni imela svojega dne (jebiga, ni vsaki dan nedelja, pardon, petek), imaš pač, kar imaš. Čisto okej božični koncert. Pa saj, božični koncert ima poanto drugje. Dobrodelnost, družina, skupnost, ljubezen. Hitro prideš do izumljanja toplega kuhanega vina. Itak.
Ampak tole letos? To, kar sta ne samo spisali, temveč predstavili Mila Kotnik, v črno odeti piškotek najboljše izgovarjave po Ajdi Kalan, in Julija Lukovnjak, bela lebdeča snežinka? Pozabite. Forget about it. Vstavite poljubni superlativ, saj veste, tiste lepo naštancane pridevnike, in imejte žur. Mila Kotnik ima suvereno prezenco in, še enkrat, milostno navihan glas, ki lahko gre direkt na Val 202, Julija Lukovnjak pa zna iz svoje drobne postave narediti veličastne poteze, vredne vaše pozornosti. In hočete en taki ornk šus v glavo? Ne samo to, da sta sošolki. Pač. Pride tak. Ampak sta sošolki v 2.a. Jap. Drugi letnik. Ha? Kako je to možno? Drugi faking letnik!? In taki tekst o barvah in igranje z besedami, na meji neologizmov. Zaboga nisem še slišal za prislova »prepišno«. Pa dela. O, kako dela. Nekam prepišno je tukaj. Kako neverjetno kul se to sliši.
Kot rečeno, povezovalni program je bil že sam po sebi šov zase. In to je tisto, kar te zabriše na rit in si misliš, da vsi valiči te Slovenije ne morejo spraviti tako pristne energije in razigranosti. Brez kakršne koli resne treme. Okej, na božičnih koncertih je treme res nekoliko manj, vsaj jaz tako pomnim, pa vseeno. To je bil prvi koncert od skupaj štirih (dva v sredo, dva sta še danes, lahko bi jih bilo glede na zanimanje za vstopnice kdo ve koliko), pa je delalo. Če kdo išče voditeljski par, naj se zglasi v 2.a. Čisto resno.
In potem točke. To je teklo tako brezhibno, da se vprašaš, kako je sploh možno, da ne gre ama nič narobe in da je vse od luči do prinašanja/odnašanja stolov tako zvežbano. In da je bil letos zvok v nulo usklajen, saj se je lani zdelo, da se orkester, ki je spremljal dobro ozvočene vokalistke, peljal mimo kot slabi avtoradio v jugecu. S skurjenimi zvočniki. Ne letos, nak, a-a. V uri in pol je bilo, koliko, čez dvajset točk? To ni malo. Sploh če imaš en orkester in en pevski zbor. In balerino. In plesno skupino. In dva banda. In kdo ve koliko pevk. Opozorilo za epileptike: tole bo rollercoaster, ringlšpil, eksplozija.
Zdaj, da se vrnem na začetek, škoda, da Drug orkester nima električne kitare, ker bi bil Jesus Christ Superstar (še) boljši. Takšen, kot smo ga mi špilali? Pa ja. Andrew Lloyd Webber ni ravno kikiriki od muzikalov. Ker res ni. Je ornk muzika. Pa dobro, je orkester zvozil. Dobro zvozil. Pihalna sekcija je iz leta v leto močnejša, kar ni mala stvar. Verjemite, ko štancaš sinkope z alt saksofonom v kvalitetno zajebanih aranžmajih dirigenta Nika Sajka… Potem smo videli retro neinstagram retuširano video preteklost časov, ko je šel foter vsem na živce, ker je s kamero, tem tujkom, snemal vsako malenkost.
Ampak poanta je bila v nulo zadeta. Kaj je v bistvu božič. Bamf! Letošnja edicija je pokazala, da je lahko tudi smeh. Da ne rabiš biti nasilno cukrast. In to sta v Baby, It’s Cold Outside (Frank Loesser, 1944) nastavili Katarina Ružič Koželj in Sarah Marn. Filmsko kabarejska miniatura, igrivo podajanje verzov in teksta. Od kod taka sproščenost pri tako rosno mladih dekletih? Adijo pamet. In še zdaleč ni bila to edina nadtočka. Da EST štanca hite iz rokava, sta na koncu, na samem koncu, pokazala Alen Kirbiš in Rahela Horvat Toš v Master of the House (Les Miserable, ki bi ga šel raje gledat kot še enkrat nazadnje nagrajeno filmsko verzijo, od katere je še krsta Victorja Hugoja v Parizu vsaj meni delovala bolj intrigantno). Za Horvat Toševo itak ni več besed. Kot je Pep Guardiola rekel novinarjem za Lionela Messija: ne pišite o njem, glejte ga in uživajte. Zato nimam kaj pravzaprav dodati za Toševo, ki je s škarjicami zabila evrogol iz polovice igrišča v mojstrsko prirejeni Amazing Grace. In nas narežala v Master of the House. In bila še pri eni točki zraven, eni taki, o kateri boste dobili samostojen odstavek. Toda pri Horvat Toševi – podobno kot Messiju in ja primerjava je na mestu – je bisernato, da nuca podajalke, soigralke, kot je Lucija Divjak in/ali Neli Vuherer.
Suarez in Neymar finta. Ja ja. Konkurenca za prva pljuča Druge ni skromna. A-a. Niti malo. Zala Arzenšek je ob kitarski spremljavi ritmično evforične Lucije Šmid, punce, za katero moja generacija ni vedela niti, da obstajajo, ker je z desno roko delala čudeže na kitaro, That’s Life odpela za čisto petko. Neli Vuherer si je v Vaniliji in Dream A Little Dream izbrala iber zahteven odziv in pošteno zvozila. Hkrati pa nas, khm, spomnila na EMŠO, ker je že debelih pet let, odkar je Maja Keuc, ki je pljuče resneje odprla s Hrošči, band, kakršnega še dolgo ne bo, ravno na Drugi, štikl odpela na Emi in kasneje v angleški verziji No One še na Evroviziji.
Glavna odlika pa je stopnja originalnosti v priredbah (vem, taki žlahtni oksimoron): pri Vaniliji bi dali levo roko, če bi slišali še kakšen vložek, taki ornk baročni, od prve violine Darine Cvetrežnik, ki že izgleda superstar na violini, Maticu Komelu pa lahko da cela šola petko, ker se je lotil in sam posnel svoje videnje Dream A Little Dream, tega večnega komada večno nerazumljene Mame Cass iz Mamas and the Papas. Kje je našel plac za tako gromozansko pogumne beate in dub-step finte ob saksofonsko napeljani aritmiji… Bo moral enkrat povedati sam. Pubec, samo tako dalje.
Ampak če bi radi res videli izvirnost? Ja ja, vsi smo gledali Pitch Perfect in vsi kao vemo, kdo je Anna Kendrick (ki jo je treba videti v Up in the Air ob Georgeu Clooneyju), odkar je tiste kozarčke v Cups premikala in postala viralna zvezda, preden je viralnost postala glagolnik. Ampak za Cups je White Winter Hymnal približno, bolj ali manj to, kar je barvna televizija za klinopis. Lucija Divjak, Tara Sinkovič, Krištof Križanec in, kdo pa drugi, Rahela Horvat Toš so sedli drug ob drugega, najhitrejša zmaga igre štiri v vrsto. Drug ob drugem so se najprej trepljali ritmično po prsih. Potem pa vsak vsakega vsepovsod. Plosk tu, tlesk tam. Pozabite, forget about it, doviđenja. Če bi se s tem prikazali na Talentih, bi šel Lado Bizovičar komot kar lepo domov. Malo vežbat. In kar te res povozi in potepta in pomendra? Da tri dekleta in pubec dajejo občutek, kako je to izi. Ja pa ja. Okej, sam, solo, mogoče da bi se našla dva najbolj ritmično usklajena deda… mogoče. Ampak četverica? Petje in ploskanje še nikdar ni zvenelo tako genialno zajebano. Saj veste, kot Paganinijeve kaprice, ki zvenijo, okej, naučeno šprudlanje po violini, ampak ono, saj pa to se pol da, ko enkrat sfolgaš. Ja pa ja. To je bil gigavrhunec med gigavrhunci. Prišli, odploskali, odleteli. Sicer pa, evo video. Pojdite po robčke. Solze grejo dol od kvalitete. In potem ti še Horvat Toševa po nastopu reče, eh, še se da izboljšat. Kvalitativni preskok generacije, ki ti da ne samo upanje, temveč navdih.
Vseeno pa božični koncert podpiše pevski zbor. Pod vodstvom Viljema Babiča, dobre volje na dveh nogah, je zbor prerasel gimnazijske okvirje. Ni odra, ki bi bil dovolj velik za energijo tega zbora. Ki niti za milisekundo nima tendencije postati Perpetuum Jazzile. Joj ne. Da bi se blamirali z nekimi triki, hkrati pa fušali v Stožicah? Ne, hvala. Ravno to je odlika celotnega koncepta, ki je hkrati dovolj demokratičen in multikultiš, da najde prostor za Justin Bieber sladkobno božanje Reneja Kapela & Vida Homšaka, nadpogumni solo sladkorček prime balerine, hrabro ponudi trampolin priložnosti za Tigrice in njihovo skoraj ravno prav poredno izbiro za Kankan (punce, bil sem v Moulin Rougeu v Parizu, pa je manjkala ta iskrica), za dva banda, ki sta nas nasmejala že z napisi na zaslonu (Ime banda? Bad Decision. Ime songa? Santa Metal Clause Is Coming to Town. Ja, jaz sem bil oni, ki se je naglas režal), še bolj pa s kitarsko solažo. Pubec, ki je soliral, naj se oglasi v Drug orkestru s solažami, kakršne je v naši eri žingal Tomi Šarenac.
Ampak kot rečeno. Pevski zbor je in bo podpisoval božične koncerte, ker zna lokalizirati trenutek. Štempl, etiketa domačnosti. Naj sneži je denimo izpadel krasen prevod Let It Snow, tistega komada, ki nas spomni, da se božič začne šele takrat, ko Hans Gruber na Pop TV pade iz stolpnice Nakatomi (Die Hard, baby!). Sem komaj dol legel je spomin na kolednice in hrabra izvedba, kakršno sta furala banda Katalena in Terra Folk v najboljših časih. Oh, Holy Night / O, sveta noč je vnesla vonj potice in snežink tako, kot se to naredi v 21. stoletju. In če je bil Amazing Grace za zjokat dober, ker smo videli, kaj lahko nekdo naredi s tercami in to v tako dodelani priredbi (flavtistka, ki je odigrala uvodno temo, lahko gre komot v filmsko glasbo že jutri), je bil Master of House za konec tisti podpis, ki ga je dal letošnji koncert. Talent, ki ima dober smisel za humor. In barve.
Ura in pol že dolgo ni bila – še posebej v primerjavi z lani – tako našopana s kvaliteto. In minila tako hitro in vsaj v meni vzbudila nepopisno evforijo ter preizprašujoče začudenje, kako, za vraga, od kod, ti otroci ponujajo iber profesionalno izkušnjo v na koncu dneva totalno amaterskem okolju. In prav to je tisto, česar Talenti ne morejo imeti. Ker bi iz Mile Kotnik, Rahele Horvat Toš, Sarah Marn, Alena Kirbiša in ekipe naredili medijske spake, komercialne konstrukte, jim vzeli dušo in porinili v roke neki product placement. Ker je pač jeba, ko gre enkrat zares (beri: za denar). Ampak zato je bil božični koncert 2016, tri dni po finalu nove sezone Talentov (nisem gledal), nekaj, kar rabimo še bolj pogosto.
Iskrivo, razposajeno, ampak hkrati zdravo ambiciozno razkazovanje želje, talenta, sanj, pristnosti. Brez tekmovalnosti, komolčenja in zvezdniškega egotripa. Ker se prav vidi, kako vsi poslušajo drug drugega. Vsaj na prvem koncertu so. Prečekirali, radovedno, kaj bo kdo pripravil in kam se bo vrgel. In ti otroci se vržejo tako kreativno na glavo, da niti nebo ni več meja. In pride dan, ko je vse tako, kot misliš, da ne more biti, da je to samo v filmih tipa Love Actually (Pravzaprav ljubezen), kjer božični koncert rata top poljub in nastop v komadu All I Want For Christmas. Tega božični koncert pri nas ne nuca. Ker je v Master of the House in sklepni temi Superstar iz Jesus Christ Superstar nasmejal, razdrobil zbor, odprl gajbo (brezalkoholnega!) piva in prepevajoče rignil, z vonjem po talentu.
Iskreno bravo, vsaka čast, nadcarji, kapo dol vsem nastopajočim in sodelujočim. Samo tak’ dalje. Pa Branka Čakarmiša ni treba klicat. Spodobilo bi se, da bi on poklical vas. O, ja.
Če se greš s kom Pop Torturo o Metallici, se greš v Mariboru najprej z njim. O, ja. Marko Soršak Soki je tisti bobnar, ki je baje najbližje Larsu Ulrichu na Slovenskem. Tako vsaj pravijo njegovi glasbeni kolegi. In vsi, ki ga poznajo. Kar ni malo, če preživite z njim slabo uro na Taboru. Ne samo bobnanje v Elvis Jackson, njegov projekt “20 za 20” medijsko prodira tako daleč, da zanj skoraj ni meje. Pomenkovala sva se tako, za uvod, preden v četrtek, 22. decembra ob 20. uri, sedemo v Wetrinsky, art club & café na Pop T[ort]ura I: Metallica, kaj delaš, kjer se bodo mučili Tim Kores Kori, Vasja Jager, Matevž Stepišnik in Vasja Šabeder.
Soki, kaj dela Metallica? »Piše trend in si privošči pri tem kakšno neumnost. Preizkuša glasbene živce ljudi. Ko se je končala evforija črnega albuma, pet let ni bilo nič, nato je izšel Load (1995), ki pa je šel v neko povsem drugo skrajnost. Spomnim se še dobro premiere videospota Until It Sleeps, kako sem čakal in gledal tisti spot in bil zelo presenečen.«
Ker si ugotovil, da James Hetfield ni Kurt Cobain? »Haha, ne spomnim se točno, vem le, da sem kot šestnajstletnik nekako to sprejel. Kupil sem tudi ReLoad (1996), poslušal tri skladbe, ostalo pa je bilo, no, bedno. Zato ni čudno, da me ni več ganilo niti, ko je izšel Death Magnetic (2008), da St. Anger (2003), te žive groze, niti ne omenjam. Ostal sem v prvih petih nepozabnih albumih.«
Ampak poslušali pa ste vse naslednje albume. »Seveda sem.«
Mislite, da so po Black albumu rekli, hej, saj lahko delamo karkoli? »Lahko bi tako razmišljali, a v njihove glave žal ne vidimo. Lahko pa povem eno stvar: njihova glasba je vedno bila korak pred nami. Ne sedejo le sami za mizo, temveč sedejo z ljudmi, ki ugibajo in spremljajo trende.«
Super, toda Lulu res ni bil trend(ovski). »To je bilo v najboljšem primeru spoštovanje do gospoda Louja Reeda. Ko delaš celo življenje eno stvar, je normalno, da si zaželiš še česa in izstopiš iz okvirjev, ki pa jih imamo vsi tako radi. Zato so ti bandi spredaj, pred nami, ker imajo svoja pravila in politiko. Lahko delajo preizkuse, nič jih ne bo uničilo.«
In takšna logika vlada tudi na Hardwired… to Self-Destruct. Toda poslušalci pravimo, da Atlas Rise kaže, da Master of Puppets 2 pač ne more delati. Kaj ste vi slišali? »Slišal sem že v naslovnem komadu Metal Melitia (zdrdra ven riffe in tolče zraven po mize). Slišiš lahko Lepper Mesiah (spet oponaša in še zapoje zraven). Šli so skozi svojo preteklost in postali tudi malo nostalgični, pri čemer so gotovo ugotovili, da se spreminja tudi ‘fizika’. E, zato je nemogoče posneti novi Master of Puppets!«
Saj je Lars sam potarnal, da ga najraje ne bi več igral v živo, ker da je fizično prezahteven. »Vsi se moramo zavedati, da je ta band včasih koncertiral po 250 koncerov na leto. Na. Leto! Najbrž so se skurili že takrat.«
Zakaj potem hodimo na koncerte? Gledati fatamorgano, hologram iz krvi in mesa? Lars ima vse manjši komplet bobnov, da bo kmalu Ringo Starr. »Lars bo star, Ringo pa nikoli (smeh). Bom dal primer Iron Maiden, ki sem jih letos gledal v Splitu. Držijo svoj stil, svojo špuro, a se pozna, da igrajo počasneje in previdneje. Kljub modernizaciji se zvok spreminja, digitalizira in to so časovne spremembe, na katere ne moreš vplivati. Danes se ne da posneti zvoka, v najboljšem primeru je imitacija.«
Foto: Facebook
Kako vi gledate na youtube poskuse, ko se nove skladbe Metallice sfašira skozi produkcijo starih plošč, še zlasti iz albuma …And Justice for All? »To vidim kot obujanje spominov in to je tudi vse. Čas gre naprej, ne vem, zakaj bi poslušal ‘nazaj’? Se mi pa zdi, da Metallico zdaj razumem kot tisto ploščo, ki sledi črnemu albumu. Kar se je zgodilo vmes, se pač je. Saj se tudi na novi plošči sliši pridih Loada in ReLoada, raje so ponudili tudi pridih klasičnega trash metala. Zato vidim nadgradnjo črnega albuma, primerna času. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi poslušal eno ploščo tolikokrat zapored.«
Ni morda razlog za to tudi v dejstvu, da je od prejšnje plošče vseeno minilo kar osem let? »Saj pri Load je bila podobna zgodba, ko se je čakalo na skupino, ki je prej izdajala letno albume in si se težko odločil, kateri je najboljši. Zato je bil na Load še večji pritisk.«
Moja drzna teza je, da je to po prikazani sposobnosti skorajda solo plošča Jamesa Hetfielda. »Hm, nikoli nisem na Metallico gledal tako, da bi kdo bil solist – razen Kirka Hammeta, ki je pač solo kitarist in ki je, vem, na tej plošči posnel solaže, ki zvenijo narejene iz danes na jutri. Ampak po drugi strani tiste njegove solaže iz osemdesetih danes pač ne bi mogle biti aktualne, ker je minil čas klasičnih kitarskih solaž.«
Pa saj so točno to poskusili na St. Anger. Zradirali solaže. Pa tudi ni bilo prav. »Tam nič ni bilo prav (smeh). Sedanji komadi imajo precej več melodike, če je pa nimajo, je zaradi fantastične zvočne podobe šus toliko večji. Kar se Larsa tiče, je na bobnih naredil ogromno, ne bi pa rekel, da je to solo plošča Hetfielda.«
Ulrichovo bobnanje je s(i)lovito sporno. Scott Ian iz Anthrax je v biografiji zapisal priznanje, da so želeli Larsa zabrisati iz Metallice. »Že, že, ampak njega se ne bi moglo nagnati. Prevelik člen banda je. Trenutno težko sodim, ker je marsikaj na albumu, kar lahko slišimo, zlepljeno skupaj, pa gotovo ni tako ‘simpl’ ali bedno. Ogromno duple fuse je noter, ki mu v živo zna povzročati težave, vendar kolikor vidim sedaj posnetke s koncertov, se pozna, da je začel redno vaditi.«
Koliko dejansko po letih izkušenj pomenijo vaje? »Ogromno! Že pri sebi vidim: če en teden ne sedim za bobni ali če nimamo z bandom tri, štiri tedne vaj, je groza. Fizika se pozna, brez ogrevanja ne greš na oder, krči, bolečine, resnično ni prijetno.«
Se je Lars dobro postaral? »Preveč se je postaral. Nekaj časa je bil katastrofa, kar je ponazorjeno v tistih youtube ‘smešnicah’ in kompilacijah njegovih napak. Ki so se zgodile zato, ker je igral po liniji najmanjšega odpora in ‘olepševal’ zadeve, šparal se je, pač letom primerno. Vzemiva komad, kot je Master of Puppets: tam je toliko specifičnih prehodov, da…«
Ali pa Blackened. »U, ja. On igra v živo dvajset odstotkov tistega, kar je zmogel takrat, ko so komad posneli. Ni isto in je bedno poslušati. Saj Lars zvozi, vsak njegovih izkušenj to lahko stori.«
Samo če Hammet z wha-wha pedalom še nekako zakrije, da mu prsti več ne letijo po prečkah, kako to lahko Lars naredi na bobnih? »Prilagaja. Ko ve, da nečesa ne bo zmogel, priredi, zaigra nekaj podobnega. Totalni laik bo zakričal, ej, stari, na Metallici sem, jaz bom pa seveda slišal in se ga spomnil kot carja. Pa ga razumem, zdaj mu je lažje, ko so prerasli drugo puberteto. Čas rabiš.«
Nič ni narobe s puberteto. Dokler nisi »industrija«. »Metallica je zgodovinski učbenik. Ni več le izobraževanje, temveč tradicija, vredna spoštovanja. Ne zamerim Larsu, da je na trenutke res beden bobnar. Vplival je na moj lajf, ko je bil top in so gagali tako, kot mi v Sloveniji ne bomo nikoli. Največji rock/metal band na svetu so. Koliko sem uspel pogruntati, niso toliko industrijsko usmerjeni, kolikor so sami postali industrija. Lahko bi to firmo dol zaprli, a hodijo okoli in iščejo trende na plošči, ki morda sploh ne bi bila potrebna in jim je gotovo pogoltnila ogromno časa. Zdaj so dali drva v ogenj in se žge. Očitno bo šlo v to smer.«
Če pogledate iz prizme Elvis Jackson: zadnja plošča Radio Unfriendly je bil precejšen preskok od Against the Gravity. In če primerjava z Metallico, ki jo na stadionu pride poslušat vsaj tretjina ljudi, ki pozna tri, štiri komade…? »Karkoli Metallica naredi, je še vedno ‘the band’. Kaj s tem mislim? Mi Radio UnFriendly nismo naredili ‘namerno’, kot bi recimo veljalo za črni album Metallice. In kako se je nam zgodila ta plošča? Žgali smo na vajah. To je vse. Če je bil Summer Edition poletni album, reggae, smo zdaj prišli do totalnega žganja. Izvira iz tebe, manjkala nam je žagarija, ki se je vprašala, koji kurac pa ta mainstream. In pri Metallici je podobno, ker išče trend tik pod površjem.«
Ampak v tem oziru bi lahko rekli, da je Metallica pri St. Anger in Lulu pomislila, hej, saj bodo ljudje še drek radi jedli! »E, bom povedal iz izkušenj. Against the Gravity smo snemali z ameriškim producentom, stala nas je 70 tisoč evrov, kar je ogromno denarja, vendar plošča dela. Naslednjo smo snemali na Metelkovi za dva tisoč evrov, sendvič in s kaloriferjem, ker je bila šipa zlomljena v studiu in me je zeblo kot psa (smeh). Pride obdobje, ko si sam postaviš izzive in ti ni več fora, da bi šel delati neko naduvano stvar. Zakaj je šel Dave Grohl snemat v garažo? Najbrž ne zato, ker ne bi imel za burek, temveč ker mu je bilo fajn. Finta, to je vse.«
Koliko neugodno in neudobno ste se počutili med ogledom Some Kind of Monster? So bogovi padli z neba? »V tistem obdobju mi Metallica ni toliko pomenila, nisem bil tako čustveno vpet kot desetletje prej. Some Kind of Monster kaže dramo oziroma limonado, ko je treba delati več in hitreje zaradi digitalizacije. Tudi Metallica je morala marsikaj požreti, kaj pa vem, padlo je gotovo vprašanje tudi o tem, kdaj si bo facebook profil naredil James Hetfield. Imeli so ustvarjalno krizo, pritisk drugih bandov, časa.«
Izkušnje iz koncertov Metallice so…? »Štirikratne. Prvič sem bil leta 1999 v Ljubljani, ko je bilo vseeno fajn, ker so ko si star devetnajst, je vse fajn. Zagreb na hipodromu je bil beden, Dunaj na By Request turneji je bil super, pa še enkrat zunaj leta 2007.«
Foto: Facebook
Najboljša plošča • …And Justice for All, fantazija za bobnarja!
Najboljši basist • Jason Newsted, ker je imel karizmo in deloval kot član, ki paše noter.
Najslabša plošča • St. Anger.
Iskreno mnenje o albumu Garage Inc. • Ogromno kvalitete v starih priredbah, malo manj pa v skladbah tipa Turn the Page.
Leto, ko bi Metallico najraje doživel v živo. • 1992, San Diego.
Na bobne najraje zaigram • Creeping Death, Master of Puppets, cel Kill ‘Em All. Najmanj Justice, čeprav je najljubši album.
Larsu Ulrichu bi v živo povedal… • Hvala za energijo, pačenje in voljo, da se splača delati to, kar počnem v življenju.
Prihod Roberta Trujilla mi pomeni • Ko se člani v bandu menjujejo, ni fajn. Pač sprejmeš, je pa Newsted zame favorit.
Album S&M je bil • dolgčas, ker mi orkestralne zadev ne delajo.
Drugače kot s šmajserjem(a) in bombami očitno ne bo šlo. Bi radi vedeli, kako ostanem »lepa in svobodna«? Ni makac! Brzostrelka v ksiht! Ker drugače se ne da, ne bo šlo, nak. Publiko lepo za talce. Več kot je moških, tem bolje. Po 2556 letih šovinizma se ti – kar zgolj falično ugibam – pač sname, sfuzla in strga. Ampak šov pa je. Kakšen šov! Terorizem, pičkarjenje, žaljenje, feminizem, reality tv, loto, intervjuji z Aristoteljem, Trubarjem, Valvasorjem, kuharija, loterija, kurbarija, turbofolk… Vse v debeli urci? Brutalna šmajser emancipacija! Kako ostanem lepa in svobodna? S tretjim spolom.
Okej, okej. Nič jasno, ne? Gremo lepo po vrsti. Ko te nekdo lepo povabi na predstavo, pač nimaš več šans sklizniti, ko rečeš, da boš naredil vse, da prideš. In potem vidiš opis predstave.
Teatralni pogovorni šov Kako ostanem lepa in svobodna raziskuje odnos družbe do vprašanja ženske vloge skozi različna obdobja in razpre razmislek o uprizarjanju ženskosti kot konstrukta, spletenega iz vsakokratnih pričakovanj okolja. In kakšen je danes diskurz o ženski emancipaciji?
Ni ravno klasični veseljaško decembrski gig, ne? Diskurz o ženski emancipaciji? Ne me jebat. Ampak okej. Zakaj pa ne? Bal sem se sicer, da bom pokasiral kaj takega, kar se je Chandlerju zgodilo v Prijateljih, ko je edini nesrečno pristal na monodrami, kjer je ženska na dolgo in široko blebetala o svoji prvi menstruaciji. Za kazen. Ampak hvala bogu je že nadaljni opis že bolj obetal.
O tem se v različnih zgodovinskih obdobjih, v katerih je vodila svoje televizijske oddaje, sprašuje tudi protagonistka »teatralnega talk showa« Borka. Z njo in njeno željo se vse začne. Ozavestiti zaspano televizijsko občinstvo pred malimi zasloni. Borka si želi spregovoriti kot še nikoli do sedaj. Njen govor je nabit z intenzivnimi čustvi in iz njenega nastopa seva jasna misel, da je v tej družbi potrebna radikalna sprememba. In seveda ima prav. Vendar je vprašanje, ali je Borka s televizijo, ki spodbuja zlasti interpasivnost, izbrala pravi medij za svoj namen. Ne glede na vse se Borka odloči za ultimativno oddajo, da lahko odpre teme, o katerih dolgo ni mogla spregovoriti in nima kaj izgubiti.
Okej, zadosti kopipejstanja, ne? Najprej opis prihoda v ptujsko gledališče, ki sem ga – joj prejoj – obiskal prvič. Zdaj, Ptuj je za nas Mariborčane mesto za najboljše dejte. Verjemite, tudi če reče ne (in Mariborčanke praviloma rečejo ne), je vredno obiskati Ptuj. Še posebej decembra, ker so se odločili, da si bodo mesto okrasili eko baročno. Kič od ideje, da se ti kar malo milo stori. Zakaj se ne Ptuju vedno počutim bolj urbano – karkoli že to pomeni pri nas – kot v Mariboru, ne vem. Pojma nimam. Ampak Muzikafe, Be Cafe, sprehod čez most, novi đabe parking… Kičasto cukrasto. Če kje, bi se bil poročil na Ptuju. Saj vem, preveč osebno in to, štekam, se opravičujem, brez zamere, vendar po taki predstavi in solo pogovoru po predstavi te lahko komot zanese. Preden postanemo vsi hermafroditi v novih nespolnih dimenzijah.
Foto: Peter Uhan
Ptujsko gledališče ni samo proper gledališče že od zunaj. Ima najlepšo garderoberko v državi z najbolj simpl garderobo, kar sem jih kdaj izkusil. Nobene gužve, tiščanja, premerjanja jebenih toalet. Ne. Le ena brhka svetlolaska z nasmehom tja nekam do Zavrča. Res prikupno dekle. Enako velja za gospo na blagajni, ki me je vljudno opomnila, da nisem potrdil svojega prihoda, a mi vseeno pomolila karto pred nos. Manj je včasih res več. Odstopicljal sem na balkon, kjer me je pred vhodom nagovorilo obvestilo. Hm. Da bo imel svoj šov stroboskop (ne bi škodilo, če bi napisali, kaj to je, ker so nekateri kar pošteno buljili v napis). Vprašal sem Ivo (ona prej je bila Eva, sem mislil, da je pogoj za ptujske hostese ime s tremi črkami, vendar Ane ali Pie nisem našel), če to velja za to predstavo in je prikimala.
Premiera – ptujska premiera predstave, ki je svojo ljubljansko premiero (tak pa je to pri koprodukcijah, premiera na premiero) doživela 5. novembra v Klubu Cankarjevega doma, kar je popolnoma drugačen gig – ni bila razprodana, zato je ena gospa hodila po živcih svojega moža in od stola do stola. Ker je to bil moj prvi obisk ptujskega gledališča, bi sedel tudi na hajzlu. Kako prikupno, urejeno in predvsem toplo, udobno gledališče. Če imajo v ljubljanski Drami tako znucane zice, na katerih je sedel Edvard Kocbek, po vsej verjetnosti pa tudi Ivan Cankar, v mariborskem SNG-ju pa (v mali dvorani) malo slabšo repliko, imajo na Ptuju orgazem za gucizu. Noro udobno, premišljeno, izvedeno. Pogled sem imel top. Da, tudi z balkona. Čeprav je to predstava, ki jo je nemara res bolje doživeti osediščen v parterju.
Zakaj? Zato ker če te že nekdo ugrabi, ti nabije stockholmski kompleks/sindrom, ko ti maha s šmajserjem, je potem bolje to videti v živo, ne? Kajti tako se je začelo. Ena za drugo predstavo zadnje čase ne samo prebija četrti zid. Temveč se igra z njim. Prva je tako prišla na oder Magda/Marta (Maja Sever), ko smo videli še Nino Ivanišin naprojicirano na kockice zaslona, kakršne smo nazadnje videli, ko je 1x band žagal Tih deževen dan. Prišla je ven in že ona histerično rohnela na nas. Ko pa se ji je pridružila s šmajserjem(a) še Borka (Tina Vrbnjak), se je novodobna verzija Thelme & Louise lahko začela. O, ja.
Četrti zid bi žal skoraj takoj nazaj zazidal gospod v prvi vrsti, ki se je šel verbalni ping-pong s Tino Vrbnjak, ki je za trenutek skoraj padla ven iz vloge Borke. Ko ga je vprašala namreč nekaj, je gospod želel v debato z njo. Soproga so ga mirili, kolikanj je šlo, mu tiščala prst pred usta, ker je blebetavo (taki Štajerci pač smo, jebiga) želel trofiti, da je Borka/Vrbnjakova iz Maribora in to s Pobrežja. »Ne, gospod, s Selnice ob Dravi!« ga je povozila antijunakinja in se nato dokončno pahnila v svoj lik, gospoda pa kasneje dobesedno dala na čevelj (morali bi biti tam, več ne povemo!).
Obe sta mični gospodični, pri čemer je Borka voditeljica paleta potencialov elastičnosti gumitvista iz prve, Magda, ki jo Borka podcenjevalno kliče Marta, pa le pomočnica, deklica za vse, ki je edina gosenica brez želje po metuljevanju. Če ste gledali morda tv serijo UnReal – toplo priporočam! -, boste vedeli, kako in kaj. Tudi to, katera je katera. In ja, zaneslo me bo večkrat k tv serijam (Girls, Gossip Girl, Better Things), čeprav smo bili v gledališču. A prav to je ključna odlika multikultiš interdisciplinariš predstave Kako ostanem lepa in svobodna. Da ne samo, da ni zgolj humoreska, parodija, satira ali šamarčina, temveč presega okvirje teatra, tvja, stand-upa, špas teatra, dneve komedije. Tole je tako nepopredalčkano, da lahko gre res bilokam. Gumitvist predstava, ki je bila baje (tako ustvarjalke same) v Cankarjevem domu čisto nekaj devetega. In bo spet drugačna, ko pride, kakopak, 8. marca na spored ljubljanske Drame.
Končno neprepotentna predstava, ki te premakne v 21. stoletje (dobrodošli!) že s tem, da Borka nastavi razstrelivo, tako Bruce Willis plastično, na vrata in nas ugrabi, grozeč s šmajserjem. Predstava tako karikira samo sebe in ima vratolomni pogum. Kako ga ne bi imela, če pa nosi tak naslov in se ubada z emancipacijo? In to šmajser emancipacijo. Prvo kot prvo, predstava nima režiserke, kar pomeni, da ni želela, niti za sekundo, imeti, no, kurca (oprostite za izrazoslovje, tudi v predstavi dvakrat Magda fonemsko omeni PIČKO). Nima režiserka. Ni je. Ja kdo pa je potem…? »Vse,« sem slišal po predstavi. E, girl power, bejbi! Spajsice, le da so te hudo ojštre, prefrigane, bistre in neskončno inteligentne, da, tudi emocionalno, do te točke, da mi jajca in tamali niso zlezle nazaj nekam noter, ker ne, to pač ni taka naduvana predstava, kjer bi se morale ženske bodisi ponižati (bodimo iskreni, ko nekdo kriči »girl power!!!«, to počne v moškem svetu) bodisi postreljati vse moške. Ali, kot je v zadnji epizodi South Park končno razkril Eric Cartman (od vseh ravno on): na Marsu morajo moški cele dneve pisati vice (ker so samo v tem boljši od žensk), s tubo pripeto na njihovo spolovilo, ki pošilja semenčeca (ker je to edina druga stvar, ki je ženske same nimajo).
No… Kako ostanem lepa in svobodna ima pošteno dozo testosterona, spermoidne alfa samskosti in tudi štosov. Sploh teh. O, ja. To je predstava, v kateri se – sploh v tako razpoloženi publiki, ki še zdaleč ni bila ne hohštaplersko kislosmetanasta niti izključno brez/sivolasa – pošteno režiš. Še posebej tam, kjer se naj ne bi. Začenši tam, ko Borka predstavi svojo tv voditeljsko zgodbo in v videu pokaže svoj prvi oljkasti intervju z Aristoteljem (igra ga, od vseh ljudi, Jernej Lorenci), kjer gre izključno za vprašanje normiranja in normalnosti. Moški so norma, ženske so raba oziroma rabljene. In slišimo marsikaj na to temo skozi celotni šov, ki to dejansko je: da je vagina brazgotina, penis pa ponosna nabreklina. Saj se vam svita, ne?
Med režiserkim pristopom k igri postaja Borka – evo, bom pripalil eno šovinistično – »pravi ded«, medtem ko ji Magda sledi, ker ji pač mora, saj ima doma ubogega Valterja, ki jo pokliče in vpraša za vsak drek, kako se da perilo prat (oh, kako znano zveni!), zraven pa še štiri froce, ki jih je treba preživeti s plačo, ki je za 11,60 evrov previsoka za socialno podporo. Z eno besedo: Slovenija. Borka je v tem oziru seveda vse povedala že, ko izvemo njeno ime. Borka. Okej. Ampak za koga? Po eni strani se bori Borka za svoj spol v serialu vrhunskih videposnetkov, kjer absolutno v vlogi Janeza Vajkarda Valvasorja zmaga Jurij Zrnec, ki pravi, da imajo coprnice pač dve metli, eno za pucanje, drugo za letenje, ampak hkrati se bori tudi zase, ko omenja šefico televizije: Lidijo. Khm, saj ji vmes – pozor, drsi – zdrsne in omeni Ljerko, pardon Lidijo. O, ja. Tako piker komentar, evo vam angažirano gledališče, da bi se lahko Ljerka Bizilj in njeni uredniki lahko malo zamislili nad prikazanim. Če bi seveda našli čas med vsemi svojimi šovi z ženskimi voditeljicami.
Resda je tv kritika pri nas riknila, vendar ta predstava vse to hrupno, pikro in lucidno nadomesti. Povozi idejo televizije. Borko in kasneje Magdo postavi v vse tiste vloge, na katero se na koncu ženska zreducira, če želi ohraniti kariero, pa se ji potem očita, da je karieristka. Kuha in to tako dobro, da Borki od silnega ročnega mešanja (fetiš za moške, bajdevej) ne pade nič iz obrnjene posode, v kateri je stepla jajce.
Vmes tudi zapoje, taki turbofolk štikl (Laren Polič Zdravič je avtor glasbe), da smo ob refrenu »ja nisam čaša piva« vsi pomislili na vse možne pevaljke. Manjkalo je samo še, da bi Borka ali napovedala vreme ali naga brala poročila (saj vmes namigne, da lahko vrže ven levo joško). A hkrati punci ponudita tudi konflikt, ko Magda vpraša Borko, češ, kdo pa tebi puca stanovanje, ko se Magdi mudi domov k možu. »Jasmina,« odgovori Borka in se skuša izmakniti, češ, saj jo dobro plačujem, če pa ona plača prispevke, pa koga briga. S tem predstava pokaže socialni čut. No, pa ne samo s tem. Saj se med pomivanjem tal in navodili, katero čistilo je zakaj, pogovarjata o Marxovi kosmatosti in presežni vrednosti. Hiperintelektualnost, pa še spuca in skuha malo z ultimativnim utrujenim šusom v z domačimi opravili prezaposleno glavo: »Zdi se mi, da sem skozi okno prej videla sama sebe na terasi!«
Bamf! Dras! In ko ženski skandirata za boj proti podbradku, proti gubam v medgrudju (izognete se jim lahko tako, da spite na hrbtu, res pa da predstava potem ne omeni posledično večje možnosti za smrčanje) ter ko Magda razloži Borki, kako odstraniti češnje iz zadnjika (za vse ostale posege v zadnjiku je pa pristojen gospod zdravnik, auf, trda), so pralni stroj, štedilnik in predpasnik utesnjeni zaporni jopiči, drži. Toda to ni predstava, ki bi jamrala, že zato ne, ker je besedilo nakucalo preveč brihtno pogumnih glav (Deja Crnović, Eva Kraševec, Milan Marković Matthis, Maja Sever, Mija Špiler, Tina Vrbnjak). Ima pa dva bridka presežka. Prvi je tisti z lotom in razlago številk. Tistih krutih. O razlikah v plačah (čeprav smo tu Slovenci v evropskem vrhu, ker so razlike »le« 5% v bruto plači), družinskem nasilju, posilstvu in še čem. Zares krut loto, ki ga določi tista biološka loterija, imenovana kromosomi.
Drugi bridki presežek pa je absolutni, čeravno odprti konec. Magda in Borka se napihneta do gigantskosti, pri čemer Borka postane sumo borec (zamenja spol?), Magda pa kraljična/princesa. V taki kombinaciji bo jasno vzklila ljubezen, čeravno pravljic sumo borcev in kraljičen ne poznamo veliko. Je pa delala. O, kako je delala. Ponavljanje iz zvočnikov, kako vsak išče svojo polovico… In kako so, s tistim Neil DeGrass Tyson/David Attenborough glasom, nekoč obstajali trije spoli, pri čemer je bil tretji spol moško-ženski/žensko-moški in je imel štiri noge in štiri roke pa se je razklal na dve polovici, pri čemer je eden od konstruktov žensko naredil iz rebre in jo ugonobil z menstruacijo in težkim porodom, ker je bilo jabolko baje tako slastno. In nato junakinji, ki ju je prenapihnilo, zlagoma odpihne. Drugam. Na nek drug planet. Kjer šteje ljubezen. Kjer šteješ ti. Kjer spol ni kategorija, temveč lepota? Pretiravam, okej, vendar tista misel, da se ženska ne rodi, temveč to postane (kar je Anžetu Tomiću ponavljala Deja Crnović, strokovna sodelavkaza študije spola, že v Apparatusu), vseeno udari, useka in prizadene. Da, tudi take dede, kot sem sam. Pri čemer sem od bivše punce slišal, da sem v bistvu jaz »pička« v razmerju, ko sem tudi prvič dojel, da ta izraz res v nobenem smislu ne more biti kompliment.
Kako ostanem lepa in svobodna je tako v nulo, trdo, premišljeno in bistro ne samo koncipirana (faking osem mesecev dela), temveč tudi postavljena, zrežirana in multikultiš izpeljana predstava, v kateri igralki lahko na podlagi takega teksta prikažeta toliko različnih vlog, da omehčata še tako trdega dedca. Do katerih, da ne bo pomote, predstava ni žaljiva niti nam noče nabijati večvrednostnega kompleksa. Strah, da boste gledali feministke, ki nas bodo pregnale v večno masturbacijo, je odveč. Sploh pa, pri vsem skupaj, ne glede na dobro kondicijo Vrbnjakove na štiklih in za turbofolk mikrofonom ter Magdinim rimanjem »ga možu potegnila bom«, ne gre za seks niti malo. In še odgovor na vprašanje: kako ostanem lepa in svobodna? Očitno na nekem drugem svetu. Socializem in kapitalizem imata nekaj s tem, gotovo. Sta pa bitki prav teh dveh v predstavi omenjenih svetov človeka doslej spravila še najdlje stran od planeta (moških). Ne bo nas spremenil sistem. Spremenili se bomo, zen-zeh, sami. Ampak kako? Najprej s šmajserjem. V ksiht. Potem pa z ljubeznijo!
Bis. Kapo dol Maji Sever in Tini Vrbnjak, da sta uspeli komaj opazno zamenjati šumeči brezžični mikrofon, brez katerega bi bilo predstave pol manj. Še bolj pa kapo dol ptujski zakuski, ker je ponudila gostom taki pravi štikl govedine. In pa Evi za debato, v kateri sem lahko aplikativno uporabil branje Antigone in se spomnil, da je bil njen bruder Polinejk.
Previdno, boj se tistega, kar si želiš. Zlajnano znucan rek iz ameriških tv serij, ampak če pa tokrat tako drži. Če bo Maribor namreč še kdaj potarnal, kako bi si želel evropskih tekmecev, se lahko spomni na še eno naporno tekmo z Domžalami. Kjer se ni izšlo niti s piko. Z Zlatkom Zahovićem vred, ki je za klubsko spletno stran še v petek rekel, da sicer ne podcenjuje slovenskega prvenstva (ker ga res ne), a da se v evropski konkurenci »zahteva hitrost več s taktično kulturo in ambicioznostjo na najvišjem nivoju«.
In dobili so točno to. Energetsko vrhunskega pripravljenega tekmeca, tako Simon Rožman, ki ni pustil vijoličastim dihati niti za sekundo. Vsak skok, vsak dvoboj, vsak nalet iz hrbta. Grizli, garali in disciplinirano so mleli tekmeca, ki je pričakoval povsem drugačno tekmo. Pozna se, da je Rožman do onemoglosti gotovo ponavljal fantom, naj trdo primejo nasprotnika in ga raje utrudijo in zlomijo, ko ima žogo. Maribor se je namreč zaletel, pognal in dobil hitro enajstmetrovko (več o tej nižje), povedel, se udobno namestil in mislil, da je Rožmana dobil na finto in fertig. Nak. Niti blizu. Domžale so namreč šele nato začele igrati, Maribor se je ujel na trnek, v taktično pajčevino, kjer so Domžale pokazale, kaj so se naučile iz poraza proti Olimpiji. Tam so Ljubljančani namreč igrali trdo, zelo trdo, fizično, ampak garaško. In predvsem uspešno. Tako, kot so tokrat igrale Domžale.
Zategadelj je Simon Rožman nadaljeval tam, kjer se je zaustavil v Ljudskem vrtu ob polčasu, ko Domžale niso zmogle še drugega zadetka in so šle domov z mislijo »kaj bi bilo če bi bilo«. Zdaj pa so s 3:2 slavili s premešano postavo (Matija Rom je kapetan mladinske ekipe!), na trdi podlagi in – kar je največji dosežek – povrhu po dveh slabih tekmah z Radomljami in Krškim. Pri čemer bi lahko domače še bolela glava po zapravljenih priložnostih. Takih proti Mariboru pač nimaš veliko, toda tokrat se je »domžijem« izšlo. In si za zaustavitev niza nepremaganosti ne zaslužijo le pozornosti, temveč občudovanje, ker se poberejo tako, da se iz svojih napak veliko (na)učijo. Maribor pa je ugotovil, da je bil resda nepremagan, ne pa tudi nepremagljiv. Fuzbal pač težko igraš na avtopilota.
Zakaj je sredina brez Kabhe pokleknila?
Ko zdaj pogledamo nazaj, ni čudno, da Darko Milanič v četrtek ni neposredno odgovoril na vprašanje, kako se bo znašel brez Marwana Kabhe na sredini. Blaž Vrhovec je kvečjemu le dodal, da je pripravljen. In to je bilo to. Je zdaj kar razumljivo, da vprašanje ni dobilo neposrednega odgovora. Ker ga ni. Izkazalo se je, da je bila sredina brez Kabhe brez svojega težišča in se je povlekla globoko nazaj (še Pihlerja je kar posrkalo), kar je Milaničeva razlaga, da je Maribor ostal brez točk. Že po vodstvu je zazevala najprej luknja med sredino in obrambo, posledično prjeti zadetki zato po svoje ne čudijo. Še posebej ne ob šovu Slobodana Vuka, ki je sicer imel pravi derbi z Markom Šulerjem.
Če se je Luka Zahović oddolžil z zadetkoma in je uspel popraviti svojo napako pri slabem pokrivanju Amadeja Vetriha (pri 1:1), je Sintayehu Sallalich vnovič pokazal, da preprosto nima obrambnih kvalitet za trde tekme. Ker pa hkrati nima takih oh-in-sploh individualnih kvalitet, da bi pričakovali, kako se bo liga podredila njemu, je upravičeno vprašanje, zakaj strokovni štab vztraja z igralcem, ki mu je sicer uspela tekma proti Olimpiji v Stožicah, tokrat pa sta dva zadetka padla iz domžalske desne (pa ni neposredni krivec on, je pa puščal prostor). Nasploh je bil izgubljen, odrezan in ni čudno, da je drugi gol Maribora kvečjemu padel po desni, ko je Denis Šme izkoristil praktično edino akcijo po boku. S Sallalichem ima na takih tekmah Maribor (vsaj) enega manj.
Maribor ima namreč vsled tega širok kader takrat, ko gre. Ko zagusti, ko se ustavi, ko se pogleduje tudi na klop in išče ad hoc rešitev, se pokaže, da lahko serija nepremaganosti, kjer se bolj malo menjuje (kar je povsem logično, da ne bo pomote), a hkrati ne morejo računati, da bodo Blaž Vrhovec, Sunny Omoregie, Dino Hotić ali celo Aleš Mertelj kar naenkrat pokazali nekaj, česar prej niso mogli. Seveda je to odlika velikih klubov in profesionalnih standardov sodobnega nogometa. Toda teh odlik v Domžalah brez Marwana Kabhe in z le razpoloženima Jasminom Handanovićem in Luko Zahovićem pač proti takim ekipam ne gre. Domžale so pokazale, zakaj so ugnale West Ham (s precej drugačnim kadrom in drugim trenerjem) in dale Mariboru evropsko tekmo tudi v zimskih dneh.
Luka Zahović, prvi (so)strelec lige
Gola številka devet (penal v desno) in deset (evrogol, prek noge v prečko in v gol). Luka Zahović igra svoj špil. Še naprej. Ujel je Dominika Glavino na vrhu lestvice strelcev, deset štiklov, pri čemer je zbral Glavina 1.696 minut, Zahović pa 824. Skoraj natanko pol manj. Razen njega ni nihče pri vijoličastih prišel v Domžalah na resda trdem igrišču, kjer pa se je vseeno dalo igrati (videli smo spet eno najboljših tekem, ko gre za golo spremljanje fuzbala) niti blizu zadetku, Marcosa Tavaresa in Dareta Vršiča so (podobno kot Velenjčani prejšnji vikend) Domžalčani pogoltnili v svoji pressing igri.
Prvo vprašanje: je bil penal? Bila je zelo nerodna situacija, kjer se je Gaber Dobrovoljc (Srečko Katanec ga presenetljivo ni vpoklical za svojo PLTS/NZS akcijo, pa je vpoklical kar osem igralcev Domžal) bolj kot ne spotaknil v Zahovića v svoji želji po žogi. Je to penal? Pa… Recimo, da je. Še bolj presenetljivo kot hitro dosojena enajstmetrovka, je bila žoga v Zahovićevih rokah. Ne Tavares ne Vršič nista dobila priložnosti, čeprav bi lahko vrgla iz rokava seniorni status. Luka je vzel žogo, dras in gol.
In drugo vprašanje: kako je dal tisti gol? Pri drugem zadetku je šlo Domžalam res vse narobe, najprej je Jure Balkovec povsem zgrešil tajming pri prenosu Vršiča do Šmeja, ta je podal, malo zavrnjeno žogo in… Dras! V prečko in v gol. Čez nogo, čez Milića, ki je komaj utegnil videti žogo. Ni kaj, dva zadetka, ki sta dala občutka, da bo vijoličastim malo lažje tokrat v Domžalah. No, ni jim bilo, tudi zato, ker v napadu niso našli igralca, ki bi lahko zadržal žogo ali povlekel voz naprej, kot je to v tej sezoni neutrudno počel Milivoje Novaković, ki ga je Maribor očitno pogrešal na zadnjih dveh tekmah sezone.
Vprašanja za zimski rok: golman & klop
Ne moremo začeti drugje kot pri Jasminu Handanoviću. Saj bi rekli, češ, opravlja samo svoje delo. Ne. Opravlja več kot to. Po lanski sezoni, ko ga je prizadel zlasti obračun v Zavrču, je letos reševal najprej v Evropi in poskrbel, da je Maribor lahko remiziral tekme, ki jih je še lani izgubljal. 28. januarja bo dopolnil že 39 let, povrhu mu poteče pogodba. Dlje kot se bo Zlatko Zahović ogibal vprašanja o vratarju, večja bo težava, ko bo trenutek prišel sam od sebe. In bo. V Matku Obradoviću imajo vijoličasti vratarja, ki je pokazal proti Gorici v pokalu, da lahko vskoči in suvereno odbrani tekmo, dve, mogoče tri, vendar še vedno raje omenjamo njegove predstave v Krki, ki so pa zdaj stare že skoraj tri leta. Aljaž Cotman nima kvalitet niti za drugega golmana Maribora.
Ni namreč majhen dosežek, da so vijoličasti prejeli le 15 zadetkov. Od tega so jim Domžale zabile kar šest komadov v tej sezoni. Sploh Rodrigo Defendi je postal branilec, ki ga je Handanović potreboval, ko se obramba ni znašla pod vodstvom precej bolj zgovornega Marka Šulerja, kar pa naravi mariborske obrambe ni godilo, saj ne Rajčević ne Arghus nista bila preveč komunikativna. Raje sta odgarala svoje, pri čemer, da ne bo narobe razumljeno, ima Marko Šuler res dobro sezono. V vsakem primeru bodo zimske priprave pozornost usmerjale tudi v mariborski gol. Handanović lahko brani Husmaniju in Babiću še s takimi paradami, toda v nedogled vendarle ne bo šlo.
Ko gre za vprašanje preostalih, ki jim letos poteče pogodba, bo zanimivo spremljati razplet z Daretom Vršičem, na katerem je slonela igra v drugi polovici prvega dela sezone in je postal nepogrešljivi člen novonastalega trojčka z Zahovićem in Tavaresom. Toda če ima na sredini Maribor občutek, da ima dovolj igralcev, se porajajo vseeno dolgoročna vprašanja v napadu. Pogodba bo potekla kmalu Novakoviću, ki ga čakajo trde priprave in nato povratek. Ko je lani prišel prav na derbi, je zapravil priložnost, ki bi lahko obrnila vsaj trenutek, če ne prvenstvo. Luka Zahović je, ne pozabimo, le posojen nogometaš Heerenveena. Nevarno je graditi igro in računati na nekoga, ki ga boš izgubil v kratki poletni pavzi. Takšen je vsaj dogovor sedaj, obenem je Gregor Bajde še vedno igralec Maribora, ki pa se v Milaničevem sistemu težko znajde. Sunny Omoregie je prišel v paketu z Blažem Vrhovcem, kar trenutno niti približno ne deluje več kot dober biznis, čeprav ima Sunny na svojem računu pet golov, toda vse bolj se zdi, da bo pri tej številki še dolgo ostal. Mariboru manjka robusten napadalec, a manjka mu tudi mladost, saj je trenutno edini napadalec s prihodnostjo Marcos Tavares. Ki je naredil ogromen preskok tokom jeseni, ko je dalj časa vstopal s klopi in z delom prišel do 120 golov.
Nekaj vprašanj bo tudi s tem, kako bo v bodoče izgledala klop Maribora. Če je Aleš Mertelj hvaležen material, ker lahko pokrije kar tri pozicije, je resno vprašanje za priprave ambicioznost Mitje Vilerja, stabilnost Aleksandra Rajčevića in dolgoročnost Dejana Mezge. Noben od trojice namreč ni prepričal, težko bi celo ocenili, da vsaj stagnirajo, in poraja se vprašanje, zakaj ne dobi priložnosti še kdo. Maribor se v preteklosti iz priprav veliko ni naučil – izjema je bilo minulo poletje, ko je postalo jasno, da je Aleks Pihler pravi material za Maribor in da je Adis Hodžić res velik talent, ki pa potrebuje zaupanje v obliki priložnosti. Da je Dino Hotić dobil desetko, se je izkazilo kot breme. Zanj in za trenerje. B ekipa ima dobre rezultate, prav tako mladinska. Med pripravami bo zato pozornost usmerjena tudi v širini in globini kadra, ki trenutno najbolj pogreša asistence z boka (največji napredek je storil Janža), gole z glavo (Novaković?) in vsaj tri agilne menjave. Trenutno tega nima in v Evropi bi to krvavo potreboval.
Ko pridejo sodniki še v TV Dnevnik
Roberto Ponis ni imel ravno lahkega večera. To moramo priznati. Ker je bila zelo »kontaktna« tekma, čeprav precej športna in borbena, kot običajno so tekme Domžal in Maribora, kjer imamo letos še največ od enakovredenega fuzbala, ki je gledljiv. No, če bi gospod Ponis ekoliko manj govoril in razpredal in se kregal za avte (fetiš slovenskih fuzbal sodnikov), bi imel gotovo lažji večer. Ampak slovenski sodniki že vse odkar se lahko pokažejo pred kamerami dobro gledane televizije nič ne delajo zlahka. In radi govorijo. O, kako radi. In to vsi, ne le glavni sodniki. Debata Erika Janže in Manuela Vidalija, drugega pomočnika, ob nepomembnem avtu se je lepo brala iz ustnic. Tako… Pristno sodobno žaljenje.
No, gremo k bistvu. Roberto Ponis je bil točno tam, kjer mora biti pri vseh treh situacijah za penal. Dosodil je dva, lahko ne bi nobenega, čudi pa nas, da ni vseh treh. Če je ocenil, da je bil Dobrovoljc pač namerno neroden ob Zahoviću, okej. Ampak če je dosodil, da je Denis Šme »želel« igrati z roko, potem bi moral dosoditi tudi tretjo, ko je z roko igral Balkovec. V tem primeru bi se Domžalčanom povsem upravičeno snelo, strgalo in sfižilo, ker za kaj podobnega niso dobili penala v Ljudskem vrtu, ko se je žoga peljala po roki Tavaresa, ki je žogo še malo pobožal, Damir Skomina pa se je preizkusil v vlogi profesorja biologije. Bodimo iskreni: pri drugem penalu Šme ni igral z roko. Niti blizu. Je krilil z njo, bil napol v padcu? Je. Ampak penala se ne dosodi zaradi sloga ali umetniškega vtisa. Razen če si Roberto Ponis, ki je prav to storil že pri prvi enajstmetrovki. Ali ima gospod Ponis težave z vidom, anatomijo ali pa z nameni, žal ne vemo.
Žalostno pri vsem skupaj ni samo to, da smo se vsega tega privadili. Sodnikov, ki radi govorijo v situacijah, pomembnih le njim, ter molčijo in klečeplazijo od igralcev, ko je drama. Pa da ne bo pomote: na forumu Maribora se navijači strinjajo, da Maribor ni izgubil niti slučajno zaradi sodnikov. Jih pa zelo boli, da Denis Šme ne bo smel igrati zaradi kartona proti Olimpiji na derbiju. Za to bi se moral Ponis opravičiti, sprožiti postopek in mu sčrtati karton. Priznati napako. Kot bi jo moral tudi Skomina po tekmi v Ljudskem vrtu, kjer je oškodoval Domžale. Pa seveda ni. Nejca Kajtazovića pa naj nekdo pri tretjem golu Domžal vpraša, če je želel na hamburger ali na wc. Niti slučajno namreč ni mogel videti, ali je žoga čez črto, ker se je ubadal z genitalijami Erika Janže, kamor ga je žoga zadela in je obležal. In zamudil zadetek, kjer na srečo ni bilo drame. Kajtazović več kot očitno ni dozorel situacijam niti kot peti sodnik. In ja, Kajtazovića imamo na piki. Z razlogom.
Vendar vse to je vnemar pisanje, ker imajo slovenski sodniki vzore drugje. Povsem drugje. Še najmanj jih zanimajo sporne situacije. Glede nato, da so se znašli na Požarreportru in v TV Dnevniku ter postajajo osrednje figure (karikature) volitev za predsednika NZS, je nekaj v slovenskem nogometu resnično narobe. Sodniki, glavni akterji slovenskega fuzbala? Radenko Mijatović je sicer našel čas za TV Slovenijo, sicer pa ostalim medijem pravi, da časa nima. V tednu, ko kandidira za predsednika NZS. Kako nima časa? Kaj bi lahko bilo pomembnejšega? Pravi, da se bo v Ofsajdu oglasil po volitvah. Ga bomo z veseljem gostili.
Ampak sodniki bodo, če bo šlo tako naprej, dokončno ugrabili slovenski nogomet in iz njega naredili karkoli jim bo pač padlo na pamet. Kdo bo to gledal, pa je vse bolj relevantno vprašanje. Trenutno sodniki ne delajo slovenskemu nogometu nobene usluge. Spravljajo ga na slab glas – nekako vse od takrat, ko je postalo jasno, da Damir Skomina, ki je naredil največji preskok in si zasluži kompliment, ne bo sodil finala lige prvakov. Zakaj ne, naj se vpraša gospod Skomina sam. In takisto velja za slovenske sodnike, ki se čudijo, zakaj jih nihče nima rad, če pa sodijo v ligi prvakov. Razen če bi radi zamenjali igralce, ligo, klube, navijače, trenerje, medije.
Odprite okna ponoči. Dajte. Kar dajte. Tam, v torek in sredo. Sredi noči. Zima gor ali dol. Odprite. Takrat, ko študentarija lazi domov. Ali pa za vikend. Dajte. Aj der ju. Ofnajte. Kar kar. In prisluhnite! Kajti… Na poti domov se bodo zdaj peli drugi komadi. “Morali” bi se. Ja. Morali. O, ja. Bodo bodo. Po takem šusu in žuru in eksploziji. Ja. Dobili smo namreč spomenik. O, ja. O, ja. O, ja. O, ja. Taki pravi, bronasti, ogromen, taki, kot jih hodimo fotkat v tujino. Tamladi bodo šklocali selfieje pred njim. In so. Ampak imamo ga!
In… Imamo jo! Slovensko hišo slavnih rock’n’rolla. Jap. Hol of fejm. Muzej rock’n’rolla. Ker to vse smo dobili za debeli dve uri v petek, 9. decembra 2016. Ki bo šel v zgodovino, itak, kakorkoli bomo tole zasukali, prešlatali in prepili. Ker ja. Tole je bilo nepozabno… Dobesedno, ker ne moreš pozabit. Bil je kompo paket, kuponska akcija: bežigrajski stadion in lanske BFM Stožice v enem. Slovenski rock v takšnem šusu, kakor smo mislili, da nam nikoli ne bo izprašil src, oči, ušes in duše. Gigantski, odkričani, odzažvaljeni, živalski špil. Ko vidiš mamke, strice, kolegice, srednješolke, pare, ločene pare, kelnarje, osebje, organizatorje… Kako se jim trga. Ja, trga. Od čustev. Od vseh praznovanj ob 25-letnici države, je to imelo najmanj veze s tem. In največ za novo generacijo. O, ja. Kakšna šansa bo to zanje. O. Moj. Bog.
Za tiste, za katere je to bil nemara celo prvi koncert v življenju (in na videz se mi zdi, da jih ni bilo malo), je še upanje. Pa ne le zanje. Stožice, Ljubljana in Slovenija sta v najmanj pričakovanem paketu in na res (pred)zadnji pričakovani lokaciji končno dobili to, kar smo mislili, da se ne da, da ne gre, da saj to pa ne pri nas. Praznik in čisto pravi, ornk, konkretni koncert. Ampak tukaj in zdaj. Naše. To je res naše? Je to pri nas? Pismo, nekaj smo pa očitno vseeno v samostojnosti očitno naredili prav. Nekaj pa nam je ratalo. Ne samo na športnike in kakega znanstvenika. Tole gre ob vse olimpijske medalje, fuzbale in košarke.
Narodu se je namreč peglalo. Trans. Ponos. Mladost. Kričalo, ihtelo, pozibavalo je od prve vrste pa tja pod strop stožiške kupole. Kamorkoli si se obrnil. Nasmeh na obrazu. Objemi, stiskavac in pol. In petje, koliko frdmanega petja! Verz na verz. Refren za refrenom. In pričakovanje, kaj za vraga bomo še slišali, kaj bosta spravili skupaj še Big Foot Mama in Siddharta v tem edinstvenem in vprašanje če še kdaj ponovljivem paketu. Slovenci smo, ko daš dva taka banda na oder, res narod, ki mu nekako ne rata tisto, kar rata drugim in potem pač uvažamo ali si sposojamo. Talenti in to, nak, na televiziji tega ne dobiš. Ne. Kajti včasih se pa spomnimo nečesa, kar se očitno lahko spomnimo res samo tukaj.
Pa Ritem mladosti, če smo iskreni, ni bil ravno na najboljšem glasu. Res ni bil. Nihče, vsaj od sodelujočih ne, ni tega nikoli povedal na glas, čeprav pred koncertom Boštjan Meglič ni pozabil izpostaviti, da je bolje in izziv, ker je glasba na Ritmu mladosti stopila v prvi plan. Na parkingu BTC-ja pač ni mogla. Ko imaš literco, pvc vrečko in pet evrov preveč… Če stvar zastaviš tako, na takšen način, boš pač dobil to, kar si vložil. Parking žur z muziko. Kjer je glasba v drugem planu. Lahko pa vseeno vztrajaš do desete izvedbe in narediš vse skupaj tako, da lahko še najbolj očitno korporativni žur izpade… No, zgodovinsko. Ker tole je bila, ne pretiravam, zgodovina. Že zato, ker je narod moral kupiti karto. Kar ni majhen zalogaj za tako prireditev, miselni preskok in to. Stvar lahko narediš na parkingu ali pa v predemenzionirani dvorani. In razlika se bo poznala. Mora se. In se je. O kako se je. O madona. O bog. Kaj takega!
Stožice so potrebovale nekaj, vendar nihče očitno ni vedel, kaj točno. Poskušali so levo (Rammstein), desno (Boccelli, Carreras) in po sredini (One Republic, Sting, Elton John) in še z marsičim. Pa smo videli morda res le dva nepozabna koncerta in to enega izvajalca, ki se je v Stožice celo vrnil: Leonard Cohen. Vse drugo… Na Big Foot Mami sicer nisem bil, zato vzemite z rezervo poprej zapisano, vendar sem slišal znova prežvečeni očitek: ozvočenje je katastrofa. In je doslej še vsakič bilo, kar morda preneseš na OneRepublic, težje pa pogoltneš pri Marku Knopflerju. Pa ne samo to. Stožice še vedno nimajo mestnega pridiha (grmičevje in koruza pred dvorano sta se med Eurobasketom težko skrila), ker je to plac, kamor turistična noga ne stopi. Pa saj tudi ljubljanska bolj redko, vsaj ko gre za dvorano, če pomislimo na košarkarje Uniona Olimpije, ki bi itak najraje šli nazaj v Tivoli. In Stožicam toliko manjka, arhitekti pač niso redni obiskovalci ne koncertov ne športa.
In tako so bili v parterju znova nekje zadaj dixiju, kar je ponižujoče in bi se morala arhitekta za kaj takega javno opravičiti tistim, ki so čakali v vrstah tudi v petek. Čeprav, da ne bo pomote, je organizacija štimala v nulo. Res v nulo. Prehodi parter-tribuna so bili super dostopni s stopničevjem, pri čemer je žal davek plačalo kar nekaj osediščenih vrst, potisnjenih nazaj. Še nekaj, česar arhitekti očitno sploh niso predvideli. Tudi postrežba je bila zelo solidna, pivo sveže, koktejli perajt in kelnarji koliko toliko okej. Koliko toliko.
Edino, kar je koncertu res odvzelo nekaj duše, je bil konstantni prepih v dvorani. Saj ko se je napolnila – nekje okrog pol enajste, kar je napredek za Ljubljano in nenavadna praksa za evropske standarde -, je še nekako šlo. Vendar je pošteno zeblo, če si prišel prej in slišal eno najboljših voženj, ki so jih spravili skupaj predvozači Zgrešeni primeri, punk rokiš pubeci, ki jim je čisto na otročje vrglo, čeprav ustvarjajo že od leta 2001, ter skupino Adam, ki se je malo zakalkulirala z aranžmaji in izborom komadov, saj so vmes že pošteno zabluzili in ni čudno, da je redkokdo želel prepevati z Damirjem Lisico »Je sredi Ljubljane še dovolj muzike za vse?«. Če so Zgrešeni primeri ravno prav izpadli za Ritem mladosti, ker so imeli ritem in mladost, je Adam zmanjkalo kanček ravno pri ritmu, dva do pasu slečena pubeca pa iz banda še ne bosta naredila Biffy Clyro. Pa da ne bo pomote, Adam so se vrgli na glavo v špilu, Peter Dekleva je garal in garal, vendar so prepozno skužili, kakšen folk imajo pred sabo. Primarno žurerski. Tole ni bil koncert za progresivnost. Tudi, seveda, nenazadnje za eksperimente, ampak ne pa za take ekskurze. Nihče pač ne gre s Collegiumom/Mondialom v Tate Gallery. Nak. Grejo žurat, ne?
Ampak so pa Adam zastavili pravo vprašanje. Je sredi Ljubljane dosti plesa in muzike za vse? Pa ne le retorično. Najprej je, ker smo pač taki koncerti folk, sploh ko gre za večje domače koncerte z obletnicami vred, ki so v bistvu stalnice pri nas na takem nivoju, bilo vse skupaj še kanček zadržano. Ker smo pač taki. Ne znamo trofiti tajminga. Ali se napiješ prehitro ali prepozno nikoli pa taman. Pohvale gredo organizatorju, da je na letake napisal spored, čeprav tudi vnaprejšnje opozorilo ne škodi. Ni namreč res, da bodo ljudje prišli točno ob 22:15, če boš takrat napisal začetek. Ne. Dejansko folk potem zna zadeti tajming. Če pa predvideva sam po sebi »eh, saj bo akademsko rockerskih tričetrt ure zamude«… Zna biti pa hudič.
No, tokrat ni bil. Z malenkostno zamudo sta za uvod dva voditelja (ugibam da povezana z Radio Antena) napovedala koncert tako, da nista izpadla kot zaadnja dva gumbca. Saj jih poznate, tiste animatorje, ki pač morajo biti tam in so tako faking anojing nadležni, da bi najraje zalučal pir vanju, spakiraj in daj muziko. Ker ti samo špilaj. Ne, dejansko sta izpadla okej. Tudi zato, ker sta pustila, da sta se banda predstavila sama. Lahko bi razmetavala in onanirala s pridevniki »legendarni, zgodovinski, kultni, največji, tralalala«. Pa nista. Spakirala sta in pustila zaslonu, da je opravil svoje, pri čemer je to bil morda še najbolj nedodelan in nivoju nezadosten element koncerta. Video ni bil namreč nič posebnega, plus računalniško odštevanje v angleščini pač ne dela tako, čeravno da občutek globalnosti dogodka, ono, kaj si nor stari, to imamo pri nas, Stožice, slovenska muzika, faking praznik… Že res, ampak vsi rock bandi so kričali v materinščini, zato bi odštevanje v slovenščini morda sedlo še bolj.
Pa saj. Ko je video opravil svoje in so zasijale luči, je bilo pomembno samo še to, kako fejst se ti bo snelo. In strgalo. In odlomilo. Full on luči, snop zgodovine, sijaj truda in dva banda. Big Foot Mama desno, Siddharta levo. In en akord. Polna moč. Đumbo đet, A380, spejs šutl. Vzletelo je, ker je tako huronsko enormno pripalilo, da – ne pretiravam, majke mi – mi je pihalo v lase. Jap, tako so prikričali decibeli. Lahko bi bila finta, klasično prepucavanje tonskih tehnikov, češ, ajmo navijemo muziko do amena pa bo walda zgledalo še večje. Ne. Ni. Kajti dolg akord je nato premoknil in nato se je začelo. Najkrajši 135-minutni koncert, kar smo jih imeli. Kako je to laufalo, kako je to delalo, kako je to šlo. Nepozabno, dejansko nepozabno. Samo šibalo je. Ravno prav so fantje skrivali, kako točno bo to dejansko zgledalo.
In ta nepričakovani moment je tisto, kar je podpisalo bežigrajski koncert (je to možno pri nas?) in bfmjevske Stožice (od kdaj slovenski bandi filajo velike dvorane?). Če je kdo mislil, da bosta banda igrala izmenično, pa kakšen duet in zdravo… Joj ne. Tam v Detroitu, v tistem predelu Ljubljane, ki ga ima tako rad Andrej Košak, ker pooseblje neke druge čase, no tam so fantje iz obeh bandov tole res gulili, vadili in žulili. Do onemoglosti očitno. Lahko bi vzeli vse skupaj kot veseli december, kuhanček, pirček, medica, bomo malo vamo-tamo in bo ratalo. Nak. Priredba na priredbo, kolaboracija, pogum. Da Siddharta zna znati žgati Big Foot Mamo, smo ugotovili na Gospodarskem razstavišču leta 2005, ko so zažgali in prežgali Neki sladkega. In ponovili vajo. Ampak da bo pa tako… Da bo naredila BFM iz štikla Ring ven Sympathy for the Devil? Da bo Alen Steržaj razmontiral bas kitaro v B Mashini? Da bo Grega Skočir zmogel Klinika tako odkričat, da smo si praskali ksihte in stran glejte vsi? Da zna Siddharta preigrati tri akorde iz Male nimfomanke tako, da bi šli nazaj v Hound Dog, na njene prve špile? Da bosta Jani Hace in Tomaž Rous spomnila na najboljše čase Videospotnic v skladbi Oklep?
Sodelovanja, prehajanja prek odra so bila totalni bromance med dvema bandoma, ki hvala bogu nikoli nista šla tekmovat drug z drugim. Čeprav gotovo ni bilo lahko Skočirju, ko je skakal in plezal čez ograjo na bežigrajskem stadionu, kjer sem takrat, kot totalni mulo, ogovoril Guštija sredi parterja, kjer je gledal enako kot mi: čudo. In ravno tako ni bilo lahko Siddharti leto, dve kasneje, ko so videli, kako lahko Big Foot Mama zamenja enega ključnih članov in piči dalje svoje brez pritiska. Vsi skupaj pa smo še vedno gledali, kako v Zagrebu in Beogradu tamkajšnji bandi filajo dvorane velikosti Stožic a i šire. In da se je zdelo, kako bosta Parni valjak in Plavi orkestar vsaj dočakala vse zadnje koncerte in penzijo vsaj pri nas, če je že Goran Bregović do zadnjega odlašal z vsem skupaj. Kaj potem še ostane? Študentski žuri? Niti ne, tam harata Dubioza Kolektiv in S.A.R.S., malo prej še TBF in Edo Maajka. Pa nič, res čisto nič »proti« bandom in izvajalcem iz bivše skupne države. Toda šele koncerta BFM v Stožicah in Mi2 v Tivoliju sta pokazal, ej, pa stari, saj bo folk prišel tudi na domače bande.
Razlika je, da so za to nucali kar nekaj let. Da se je sploh kdo spomnil nanje ali da so se sami gurali gor in dol po državi, kar vse bolj počne tudi Siddharta, ko gre v Idrijo, Sežano, na Ptuj… Slovenski rock je vseslovenski rock v tem oziru in Ljubljana bi v tem oziru morala biti sidrišče, center, tempelj, kjer bi se zgodilo največje. In evo. Zdaj se. Zakaj ravno zdaj, ko mularija zija v telefone, suče youtube in tako naprej… Kdo bi bil vedel. Ampak Ritmu mladosti je uspelo zamenjati eno celotno generacijo in ji pripraviti tako vstopno točko za domači rokenrol, da je vanjo zdaj položeno upanje, brez izgovorov, kako lahko nekoč, nekje najdemo novo Big Foot Mamo in Siddharto. Seveda zdaj to izgleda in deluje tako samoumevno.
Pa ni. Zakaj? Zato, ker je kar sredi špila uletela priredba skladbe Črnobelo v verziji BFM. Komad, ki ga je Siddharta nazadnje špilala kdo ve kdaj. Najbrž na maratonu. Pa še tam skrajšano verzijo. Ravno v tistem delu koncerta sta dva lepo oblečena pubeca (lepo oblečena = usnjena jakna, ki je fejk znucana) v spremstvu staršev skomignila z rameni. Kako bi poznala, če se pa še rodila najbrž nista, ko je izšel Id. Morda so Iskre bolj nove, štiri leta stare, toda ravno tako ni klasičen hit. Ki nemara sploh ne bi spadal na tak špil. Ampak Siddharta je v tem oziru najpogumnejši band, kar jih imamo. Tudi Elvis Jackson z Radio Friendly, najmanj radiu prijaznem, a pogumnem žaganju, so, vendar pred deset tisoč ksihti, ki drži v luft telefone in gleda skozi lečo kamere z največjimi možnimi željami in pričakovanji?
Takrat se ni za hecat. Nak, ni. Pa je bil takšen hec, v tem je ravno finta. Rock’n’roll. Vse povedo bpm (udarci na minuto), ki sem jih dobil na setlisti. Pod 128 je šel itak le Samo edini, ampak ker je bas zamenjal klavir, je tudi to tako presneto delalo. Če vas je kdaj zanimalo, kako bi se zamenjali največji baladi dveh bandov, e, ste slišali tukaj. Led s severa je Siddharta preoblekla v mamljivo psihadeliko, z dovolj prostora za taki duet, da smo dočakali še večji, bolj pričakovani bromance kot v mash-upu Voda/Male roke med Tomijem Megličem in Dušanom Jovanovićem Tokcem. Skočir in Meglič sta komplementarna, ker sta si bolj različna v svoji podobnosti, kot bi pričakovali. Oba rada govorita in napovedujeta komade na svojstven način – Meglič s poveličevanjem dogodka kot takega, kar ni moteče, čeprav smo nucali malo, da smo se navadili njegovega krika »arena«; Skočir pa z metaforiko, simbolizmom in komparacijami, kar je delalo bolje pred Sam’ prjatla kot pred Ring – in oba sta rock zvezdi v tem, da jima dol visi za vse – razen za band in muziko. Šla sta dlje tam, kjer bi drugi vprašali, če se to sme in ali bo to sprejemljivo.
Zdaj vemo. Je. THOR se še vedno trese, da je Stožicam pokrov skoraj odneslo. Meglič je šel tja k Rammstein, kamor Laibach ni želel. In Garbage je še vedno najboljši seks s porom (mimogrede, videospoti na zaslonih so bili dobra ideja; škoda le, da smo videli le en večji LED zaslon, ne bi škodilo, če bi bil še kakšen, ampak okej, muzika je bila bolj v prvem planu, kot bi kdo pričakoval), najbolj poredna rock masturbacija med nogami, hiphop. Siddharta in Big Foot Mama sta si pa v tem večeru dala najboljši kompliment, kar si jih lahko zamislita. Nič več ne rabita povedat. Tomi, vaše mnenje o BFM? Izvolite Slab spomin, kakšen šus, dras dras DRAS! Grega, vaš povzetek Siddharte? Nastalo bo. Nič več. To je to. Sploh ko je bil zraven s svojo šilt kapo še Primož Benko.
Poimensko izpostavljanje posameznih članov obeh bandov pa je nekaj, za kar je še Bruce Springsteen v svojem SWSX govoru rekel, da ni več možno. Ker ni. The Boss je namreč rekel, da je U2 zadnji band, kjer zna našteti vse člane na eks pamet. Danijel Gregorič in Zoran Čalić sta prinesla v Slab spomin k Siddharti tisto dozo marshallovskega žaganja in drajsanja, ki je Big Foot Mami dajal svobodno voljo garažnega rocka, ki se, tako se zdi zdaj, zanalašč ne spremeni. In zanalašč sta Boštjan Meglič in Jože Habula, ritem mojstra, zaigrala na bobne uvod v Garbage, kjer se je vseeno pokazalo, zakaj dvojna kompleta ne bi delala tako, kot bi nemara pričakovali in želeli.
Ritem mladosti bi lahko bil precej manj, pa bi še vedno bil »zgodovinski«. Kjer bi pač pisali o tem, hej, dva banda, naša banda, sta na karto, pred Umekom, žagala v Stožicah. Je to že dosežek sam po sebi? Je, seveda je. Priložnost, ki jo je imel Radio City pod Pohorjem, pa jo je raje podaril folku in dal folku tisto, za kar misli, da bo drl pri poceni karti. No, Ritem mladosti je letvico zdaj postavil do nezaslutenih razsežnosti. Ne bomo rekli, da so ravno Žigi Zoisi in meceni, toda za turistično agencijo in komercialni radio komercialnih radijev, bi lahko priredili čisto nekaj devetega. Pa bi tisto ravno tako delali, kot je tistih deset sodobnih anteninih hitov pred špilom, ki so bili seveda en in isti hit.
In ja. Večino zaigranega od obeh bandov smo slišali tudi pri nas že milijavžntavžnkrat. Smo. Vendar nikoli v takem kombo paketu. Tole je bila gigantska pokovka, huronska kokakola. Film, ki smo ga želeli videti, pa vedno le s podnapisi. Ne tokrat. Nobenih podnapisov. Ne nucaš. Ne ob Rola se. Ali Ledeni. Kar je bilo pred bisom že na 130% od pričakovanj. Rola se je zlajnan refren, ki pa ga lajnaš z veseljem. Ledena pa je pokazala, kako čustvena populacija je slovenska koncertna scena. Od Rola se, adolescenetnega kričanja, pa do Ledena, najbolj sodobnega rock komada, ki ga je Siddharta posnela po Sagi in ujela hkrati preteklost (forza, ID) s ščepcem sodobnosti (produkcija dela kot šus in sam satan).
Veste, kaki enjambement je to? Neverjeten, hraber, ojšter. Med Ledena sem s konca parterja (šetal sem od prvih vrst pa do zelenega ringa) ozrl po tribunah. Ne, dame in gospodje, če pridejo Coldplay in U2 in Guns ‘N Roses k nam ne bo takega leska v očeh. Morda bi bila pričakovanja večja, filing in vse. Ampak ne more tako delat kot v materinščini. In ne, nočem biti zapečkarsko zaplankan, globalno neprepusten. Sploh ne. Ampak ta krik? Ledena, ledena, ledena? In verzi tipa »ne morem stran od srca, bojim se da bi šla«, ki ga prepevajo horde in horde deklet, mladih in še manj mladih? To ni bil čas za selfieje. Prav čekiral sem. Telefoni so za marsikoga ostali v žepu. Raje so se objeli in sprejeli trenutek kot takšen. Veličasten! Veliki briljantni valček! So tvoji biseri v očeh pretemni za ta greh? In spet naenkrat ne najdem besed, ko te vidim, da greš mimo mene, a ne morem te objet?
Foto: Marko Ocepek
In takrat, nekje med Ledeno, pred bisom, ko so rock koncerti, ki so seveda izgubili čar bisov, ki to po klasični definiciji niso, takrat sem videl, da na šankih ni gužva. In da sem po dolgem času popolnoma sam na koncertu, ne da bi s pogledom iskal karkoli drugega razen – koncert. Bil sem sam v najboljši možni družbi. Ledena, ledena, ledena. Dekleta so Tomija in trenutek resnično požirala. Vsi očitki, vsa očitna štancarija o tem, kaj vse je Siddharta in kako je to do tega prišla. Pozabite. Tega se ne da kupiti, narediti, nabavati, skokipejstati. Hvala lepa za rokenrol, se je zahvalil Tomi.
In rokenkrol je res bil. Bis je namesto na klasične štikle pokazal, kaj vse sta ta dva banda počela v karieri. Morda Petrolea res ni bila neka iber plata, so pa Homo Carnulo radijske postaje rade vrtele v času, ko se je zdelo, da nihče ne mara Siddharte več. In v živo štikl še dela. In nekaj se je še bolj videlo: dame in gospodje, Sam’ pr’jatla je točno tako večno srednješolski štikl, kot mora biti. Skočir ima deco, zrajsan fris, Big Foot Mama dolgo brado. Pa pozabite. Preprosto pozabite. Po hodnikih se je frocovje lovilo, punce so fantom rekle »ne morem, ker sva Sam prjatla«. V tistem enem songu se je pomlajšal trenutek, slovenski rock, slovenska publika. Ena cela nova generacija. Ritem mladosti, ferdamt. Res. Pomislite na to besedno zvezo: ritem mladosti. Seveda je kdo pogledal v kozarček in je bilo marsikaj tudi ogabno pijano, marsikaj, kar je bil še par pirov prej marsikdo. Ampak če že, v tem slabem momentu, kot bi ga videli puristi, se skriva doza izkušnje, ki bo iber dragocena za to generacijo. Rojeno po tem, ko je prilezel ven Sam’ prjatla. Komad, kjer lahko mirno poveš, da se boš ob drkanju obrnil stran.
Vidite, to je napredek, ki bi ga zadnjemu pripisali Ritmu mladosti. Raje je odrastel skozi komade. Garbič, hop-hop med nogami. Ko pa zatem prileti še Platina, ima domovina svoje nove stare junake. H koncu gre namreč leto, ko smo praznovali 25-letnico države in, majke mi, da je to bilo za »tamlade« najboljše možno praznovanje države, ki najraje sama sebi hrakne v fris. To je bil drugačne vrste pljunek, masten hrakelj. Sporočilen hrakelj. Ker to vse smo lahko tudi mi. Vem jaz sem bil platina, a hotla si bič. Refren je šel okoli po dvorani hitreje od nadležnega prepiha. Bilo je, kot da bomo večno mladi, kot da ne bo nikoli konec tega tukaj in zdaj.
Foto: Marko Ocepek
In ko misliš, okej, kaj bi še za konec? Lahko bi pirotehnika (te ni bilo, iz stropa so se tu in tam malo podili ogromni baloni, ki pa večjega efekta od scenografskega niso premogli) razpalila in dvignila moment do onemoglosti. Ne. Zakaj bi, če pa je nekaj boljšega? In to kaj. Pitch Perfect, Glee, Perpetuum Jazzile, Talenti, Ema, Misija Evrovizija v enem! Stari, v enem! Kakšen mash-up! »Prijatelji eno veliko, veliko spoštovanje, za vse kar smo lahko naredili nazaj. V čast in veselje nam je, da smo lahko sprejeli vašo energijo, ki je enormna,« se je Stožicam poklonil Tomi. »Zdaj pa… Ostaja samo še ena stvar. Veliko se vrtimo okrog ljubezni, veliko se vrtimo okol’ prijatlov, o rolanju, o tresenju, o soncu in nisem več s tabo, mogoče?«
Pa je pripalil »the riff«. Ta-ra-ta-ta-ta. Oba banda hkrati. Na polno. Ne rabiš, ne nucaš ognjemeta. Nič drugega kot to. In je šlo do refrena, ko bi vsi kričali »ne ne nisem več s tabo«. Nak. »Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce!« je prevzela Siddharta. Kakšen spoj komadov, transpozicija, kompliacija, mešap! Saj je Skočir na Siddhartinem maratonu v Tivoliju brundal Na Soncu in pozabil tekst, prehitro skočil in se zgubil (nekaj kar je pri Lunanai spodrsnilo v Križankah tudi Vladu Kreslinu). Ne tokrat. Prepomemben trenutek, da bi se zajebavali. Že v Samo edini je Skočir pokazal, četudi z nižjo linijo, da ga je treba sprejeti takšnega, kakršen je. On. Za katerega mi je Tomi Meglič povedal, da bi bil Na Soncu idealen komad zanj in za njegov band. Bolj kot za Siddharto. In zato je bilo podajanje verzov kot žogo na malem fuzbalu pefektno, že do bipolarne točke, na meji epileptičnega napada. Začutil si preskakovanje nevronov iz leve v desno polovico možganov. Ja, možganski trust od spoja dveh iber giga hitov.
Ni šlo za to, kateri band je večji. Res ne. Če že, okej, jasno, Siddharta je šla tja, kamor ni šel noben drugi band. Na stadion(a). Pa ni šlo zato. Siddharta in Big Foot Mama sta pokazala, kaj lahko dosežeš ob premišljeno garaško izpeljani ideji, si podaš roko in sodeluješ. Skupaj, ne narazen, ne vsaksebi, ne drug mimo drugega, mimobežno. Na takšen način je možno vse. Peti »ne ne nkol več nkol več« na podlago Na Soncu. Da Meglič poje prek Skočirja. Eksplozija petindvajsetnega slovenskega rocka, ki se je na najmanj pričakovani prireditvi in najmanj opevani/prepevajoči lokaciji spremenil v veliki pok nas samih in naše rock glasbe. Ne samo, da so bila vsa (negativna) pričakovanja presežena. Nak. A-a. Šli smo kako dimenzijo višje, drugam, odpihnjeni. Čeprav je to bil širše koncipiran dogodek, Umek in to. In čeprav pri nas nikoli ne bo štimalo tako, da ne bi bilo kiksov (faking dixiji)… Je pa to, kar imamo, ne samo dovolj. So mašine, dvignjene v nebo, k nam, ki smo šli v Stožice. Marsikdo, tudi jaz, iz firbca. Prireditev, namenjena mladim, kjer leta niso imela prav nič s tem. Res ne. Ni neka piar finta to, da bi Ritem mladosti zvenel kot Woodstock, joj prejoj, bognedaj.
Foto: Marko Ocepek
Ampak ta ihta, kriki, solze, objemi, pecanje, poljubljanje in neprestani ples so pokazali, koliko pomeni, če je to »naš« žur. Domovina je ena sama in to. Ker je. In to je bila domovina, kot jo izžura in izgavda neka generacija, o kateri bolj malo slišimo, vidimo in sploh ne vemo veliko o njej. Seveda bi bilo idealno, če bi jim iz odra dol peli generacijski vrstniki. Vendar pri tempu sodobnega rocka, ki se raje mladi kot odpira vrata, bodo otroci članov bandov (in otrok v teh dveh bandih je za tri ornk rock bande in za pet punk rock bandov) prej stali in kričali pod odrom kot videli svoje vrstnike. Pa nič hudega. Boljše pozno kot nikoli, ne? Kdor iz kavča po svoje razumljivo jamra, eh, kam pridemo, da Siddharta in Big Foot Mama žurata z mladimi… Je pač tam. Na kavču. V pričakovanju česa novega, svežega, drugega. Ali pa z daljincem na nacionalki in Modrijanih, ki imajo čisto svoj žur.
Namesto da bi jamrali, kako mediji, nacionalka in vsi skupaj ne naredimo dovolj, da bi pokazali še na kako dobro vsaj Melodija kitaro, tako ornk znucano, ne pa samo na harmoniko, no namesto da bi jamrali, senilno in bedno, se je zgodilo to, kar se je zgodilo v Stožicah. Spomenik. Pa ne oni monolit iz Kubrickove Odiseje, okrog katere bi skakali kot tiste opice. Nak. Ne. Lepo se vede lepo se obnaša. Kdor je otožno čakal, da bodo Avseniki in Slaki dobili svoj poklon, so nabasali na Atomik Harmonik, šele nato na Modrijane. Kdor čaka na Pankrte… No, lahko gre drugo leto v Stožice, kjer bodo za vsakega – celo za Big Foot Mamo – precej večja pričakovanja kot so bila doslej. To resda ni bil »klasičen« koncert, seveda ne.
Pa kaj, če ni bil. Bil je neverjeten žur. In bili so koncerti pred Ritmom mladosti 2016. In zdaj bodo tisti po njem. Nekaj je jasno, kdor je bil na tem špilu, ga ne samo ne bo pozabil. Mirili ga bodo kolegi, ko ne bodo nehali blebetati, kako je Big Foot Mama igrala Ring (ta bo res vedno iber carska) in kako se je Tomiju odfuzlalo v Mali nimfomanki. Pa sta rekla banda, da ne bosta igrala hita drug drugega (kaj sta potem Klinik in Mala nimfomanka!). O tem ne moreš nehat govorit. Morda bi še tak zategnjeni kritik lahko videl štanc kulturo hitov. Pa ne. Progresija priredb ni bila niti malo švoh (več o priredbah bom pisal za Sigic, vabljeni k branju), ravno obratno, neverjetno globoka obdelava štiklov, kjer sta banda prav tekmovala v tekmi, ki je bila prijateljske sorte, kjer se obrambe ni igralo.
Taki. All star. Basket recimo. NBA. Kjer je res tekma v drugem planu. Ne pa tudi košarka. In tako je bilo v Stožicah, 9. decembra 2016. Tole gre med top pet doživetij, ko gre za večje zgodbe na naši koncertni sceni. Imamo ga torej. Spomenik. Ki ga banda nista postavila drug drugemu. Niti jima ga ni postavila korporativna logika, ki je naredila nekaj, česar nista sama ali še kdo poprej (Stožice so pokazale Siddharti, koliko in kaj je bilo drugače za Bežigradom). Skupaj bo lažje, pregristi vse tiste nepotrebne sestanke, garati za piar. Ampak kot rečeno, spomenik ni domača glasba dobila zaradi bandov samih ali organizatorjev. Ne. Zaradi publike. Zaradi nas samih. Ker nisi niti na poti domov dobro dojel, če se je vse to res zgodilo. Dve uri in petnajst minut je šlo keks, ajns, cvaj, draj mimo. In đuboks v glavi, ko si kar sam delal mash-up. V vsakem primeru pa…
Koncert leta? Morda ne. Dogodek pa absolutno, sedemnajstkrat podčrtano. Deset tisoč ljudi v Stožicah namreč ni več zgodba sama po sebi. To ne. Takšno zadovoljstvo in energija in predvsem poplesavanje. E, to pa je. To je bil špil, ko nisi mogel obstati. Nak. Si se zibal. Na zelenem ali rdečem ringu ali pod stropom. Bilokje. Kjerkorkoli. Plesal si. Se zibal. In niti za sekundo nisi mogel biti sam. Ne. To je bil lepo-je-biti-v-naši-domovini-mlad za to generacijo. Ima priložnost in vstopno točko, ki je moja generacija ni imela. Upam, da jo izkoristi v nulo. In da najdejo čez 25 let taka dva nova banda in s tako glasbo in tako energijo.
Ker vse to smo mi. Na Soncu. Koncert, po katerem se bo na poti domov, še tako pijani, še tako prepozno, prepevalo Sam prjatla, Na soncu, Nisem več s tabo, Ring. Upamo. Res upamo. Držimo pesti. Ritem mladosti je naredil svoje. Zdaj bo zanimivo videti, kaj bo naredila mladina. Nasvet je preprost. Ti. Samo. Špilaj. In pridi tja, kjer je plesna muzika. In imamo jo. O, ja. Samo upamo lahko, da bo mularija pobrala inštrumente v roke in videlo, hej, saj se da tudi tako. Ajmo. Kaj takega!
Bis. Arhitekti dvorane se lahko še tako hvalijo s kupolo in postavljajo z njo. Za katero pa so, ugibam, predvidevali, da bodo obiskovalci zapirali vrata za sabo? No, niso jih. Pihalo je v dvorano, da je bilo kar lepo mraz. Še dobro, ker kakšna bi bila šele potem gužva v garderobi. V Stožicah tudi nihče ni pomislil, da bi kakšen evro še zaslužil s hrano. Kelnarjem pa nasvet. Če je pivo po tri evre in naročiš enega, daš petevrski bankovec in slišiš, a kovančkov pa ne bi bilo… Ne se čudit, če te nekdo otera v tri krasne.
Veste, kakšna je razlika med analognim in digitalnim svetom? Ha! Če ste bili na koncertu Mi2 v Kinu Šiška, potem veste. In se valjate od smeha. Ker ja. Haha. Hehe. Hihi. Hoho. Dame in gospodje, dobrodošli v digitalnem svetu. »Vidite, Zeppelini tega niso dobili z etiketo!« se je Jernej Dirnbek Dimek režal z ženskimi gatami v rokah. Ki jih je, gate namreč, med Hči vaškega učitelja srečno ulovil Tone Kregar Tonč. »Od nas šest piše gor, hvala lepa!« se je zasmejal Dimek, ko je videl, kaj piše na etiketi. E, to je razlika. Gate, dame in gospodje, še vedno priletijo na oder, le da ne več znucane, temveč nove. E, to ti je zvesta publika.
Štos na štos. Nak, to se na da namudrit. To niso premišljeni štosi, ki bi jih modeli brali dol iz troteljbobnov. Mi2 ostaja tisti band, ki je dejansko eko in bio rock band, pa ne da bi to nalimal na etiketo. Eh. To je band, ki ga ne spraviš nikakor na fotošuting. Pa saj… Zakaj bi, ne? Kot je rekel Tone Kregar pred odpadlim koncertom v Mariboru: Mi2 je le pet dirigentov ljudskih pričakovanj. Na najbolj organski in dostopen način, kar jih je. Nič ni narobe, če je rock megalomanski, celo malo šmekerski ali pretenciozen in na polno egotripersko večji od življenja. Da, tudi to je rock’n’roll. Ki ga veliko dozo pokasira tudi Kino Šiška. Toda takih špilov… Nak, ni veliko. Bemtiš, sredi koncerta Mi2 se je celo Šiška nekako… Kaj pa vem. Spremenila.
Ne vem, ali sem preštel prav, ampak mislim, da so imeli Mi2 štiri decembrske koncerte v Cvetličarni. Ali pa mogoče pet. No, kakorkoli že, bil sem na, pismo saj še tega ne vem, ampak ajde. Recimo da na treh. In vsakič je bilo enako nepozabno in odbito. Taki štajerski žur, vino pred Cvetko v posodah za olje, stiskavac, švic, rohnenje, sploh še pred obnovitvijo je bil koncert res posebna izkušnja. Taka. Prešvicana. Tam so Mi2 dokončno postali band, kot ga poznamo danes. Če jih je Zoran Predin z Lačnimi Franzi in Preporod še vabil na Štajersko noč v Ljubljani, so Mi2 ne samo izkoristili priložnost, da so po ovinkih prišli tudi v (glavno) mesto, temveč so postali tisti vseslovenski band, ki lahko in gre v vsako malo večjo vas. In hvala bogu, ker so tisti koncerti, tisti mali, ko so pokasirali sto mark za dvajset duš, ki jih je prišlo počekirat, jap, tisti mali koncerti so pripeljali do Tivolija, katerega je zdaj že leto dni, pa Mi2 še vedno faše napis »razprodano«. Da, tudi v Ljubljani.
Pri tem bandu te vsakič znova šokira, kako neverjetno preprosti, ljudski, ajnfoh so. Nobenega menedžementa, nedostopnega piarja, mailov sem in tja. Eh. Pozabi. In tako so organizirali špil v Šiški, kakršnih tam ni veliko, pa bi bilo prekrasno, če bi bili. Taki. Takrat-in-takrat je koncert, špila ta-in-ta-band, karta je po toliko-in-toliko. Vabljeni. Pridi pa vidi sistem. In še vedno dela. O joj prejoj kako frdamano dela, še posebej potem, ko sta jim minuli vikend v sicer ugodnem terminu odpadla koncerta v Mariboru (kjer nekdo očitno misli, da je par plakatov dovolj za gigantsko Dvorano Tabor) in Ajdovščini (tam je koncert na danes prestavila buuuuurja). Da ti vidiš, kak’ hudo ti pubeci žagajo samo že na tonski. Pri Zbudi me za 1. maj je bilo že kičasto dobro, da si je še tonski tehnik, ki je komad slišal giljavžnkrat, pel zraven, z mravljinci na kocinah. E, dame in gospodje, to je rock’n’roll, kakršnega smo nekoč poznali. In je še vedno tukaj.
Čeprav ima Šiška zelo specifičen odnos, ko gre za domače bande, je skupina Mi2 pokazala, da so na koncu pomembni predvsem in skoraj izključno ljudje. Brez njih ne bi imelo smisla. »Če bi imeli tako publiko pred 110 leti, Avstroograska ne bi nikoli razpadla,« je priletelo iz odra. Ja, še Francu Jožefu bi se zaletelo. In nekaterim od nas se je, ko smo pred Stara duša slišali, da je to komad za vse, ki na srečo še čakajo. Haha. Kira direktna. Direkt v ksiht. Saj za to gre. Pubeci na odru so taki, kot so iz odra. Ko pridejo male bejbike po selfije s Kregarjem, malo plašno in to, po koncertu,pevec gleda v rukzak, če še ima kako piksno piva. Vidite, to je ta naravnost, eko, bio rock, ki se ga ne da namudrit. In ki ga je potreboval točno takšen plac, kot je Kino Šiška.
Bral sem namreč, da se je na Izštekanih, ki terjajo svojo akustično intimo, spet klepetalo o vsem možnem. Ker se je na takih koncertih, sploh pa decembra, še posebej fajn pokazat. In ti neki gobčn model lahko zjebe koncert do amena. Pa da ne bo pomote, verjamem, da je bilo spet na Izštekanih 10 nepozabno. Mislim na nekaj drugega in sicer na to, da je Kino Šiška prostor (ne več center) urbane kulture in je kot tak čim bolj široko odprt, čeprav za moj okus ponavlja večno napako, da začne spuščati folk zelo pozno gor po štengah in se nagravžno nabaše folk, še zlasti, če je zunaj tako nesramno mraz (»zunaj je pa hladna noč… vani je Ljubljana«). Ne pred ne po koncertu nisi imel občutka, da si na špilu Mi2. Ker ima Šiška pač takšen vajb. Sodoben, urban, popartiš. Kar je super. Je pa vseeno razlika, ker tu pač noben ne bo na havbi delal špricere ali otroke. In v tem oziru je Šiška ponudila priložnost morda tudi tistim, ki niso lani (pri)šli v Tivolu. Čeprav me je Kregar sijajno prcnil, da najbrž jaz res edini nisem prilezel v Tivoli. »Tota bo interna! Jaša, to je za tebe, ker te lani ni b’lo v Tivoliju!« je med Najrajši sn pa s teboj pil zarobantil Kregar in se je band še malo pohecal z mash-upom njihove sorte (Papa Was a Rolling Stone & Eye of the Tiger). Da se ti milo stori, itak. Da se frcneš, stisneš čvrgo svojim odločitvam. Malo ti, malo band. In še in še je tega, zato je Mi2 band, ki mu rečeš servus in ti nazaj pove točno tisto, kar moraš slišat. Jap. Nekak tak’.
In največji dosežek banda ni samo to, da so spet razprodali ljubljanski špil, pustimo da osemkrat manjši od tivolskega. Ni pomembno. Razprodajo ga zdaj že vsako leto in vsak organizator verjame, da ga bodo še. Zakaj? E, tu je pa finta. Mi2 v Kinu Šiška niso zaigrali ne Pa si šla ne Oda gudeki ne Samo tebe te imam ne Strel v koleno ne Črtice ne Tete estere ne Moje mile ne Ti nisi ta. Štikli, ki so tako ali drugače podpisali njihovo kariero in bi jih komot zaigrali tudi tu. Pa ne. So šli naprej. Ustvarjajo in predstavljajo. Čista jeba ni samo najbolj prodajana plata, temveč tudi najbolj »predajana« plata. Kar sedem komadov iz zadnje plate je nekaj, kar tudi nekaterim prvokategornikom slovenskega rocka ne bi šlo tako zlahka skozi. Še najmanj pa na takem koncertu. Ali bi trajal tri ure, potem ko bi se itak začel prepozno. Ne pri Mi2. Nekaj pubecov ima šiht in ve, da je 21.10 zadnja ura, da začneš s špilom v Ljubljani. E, to so ure, dame in gospodje. Prave ure, ker se večer ravno prav prehitro začne in prehitro konča.
Ampak najpomembejši so, kot rečeno, obiskovalci. Kino Šiška ni bil takšen štajerski žur, špriceri po luftu, mastni objemi, ki so skorajda dober fuk… Nak, tega seveda ni bilo, ker ne more biti in vprašanje, če še kdaj bo. Škoda po svoje za Cvetličarno, ker je imela unikaten rock pridih in ravno pravšnjo odmaknjenost, da si tja šel »res samo na koncert«, kakorkoli si to že razlagate. Saj je v Šiški isto, seveda, a se je po koncertu folk razkropil, glasba v lokalu ni imela promila veze s tematiko večera. In pivo je, bodimo iskreni, 2,90 evra, Šiška pa nima tako ubijalskega cubalibreja, kot ga je imela Cvetka.
Pa dovolj bodi s primerjavami. Nima smisla. Res ne. Prišel je folk, ki morda na rock koncerte sploh pogosto ne gre, vsaj ne oni, ki so stali v vrstah 5-13. Take. Pipike in pimpeki. Parčki, kolegice, službeni žur. Hej, Dimek je povabil še celi Urad informacijske pooblaščenke in jim posvetil posebno posvetilo. Res raznovrsten folk, kar je bisernata paleta, kakršno lahko samo občuduješ, vpijaš in se odbijaš v poplavi različnih navad, pričakovanj in tudi, jebiga, stanj. Gledal sem tri pipike, ki so bile morda celo prenobel oblečene za rock špil. Tak, rahlo korporativno so delovale. Nekje po dveh tretjinah so vse imele le še majčke s kratkimi rokavi, objemale so se in jih je baš brigalo za vse po spisku. Bil je tudi parček, kjer se je zdelo, da jima bo koncert povedal morda tudi to, kako sta si različna. Ker sta se iber šparala. Ampak pela pa sta. O, ja. Morda ne vsega, ker se to vseeno pozna, kdaj so te Mi2 namamili na trnek sentiš ojštrega rocka. Mišunga v repertoarju je bila pestra, ker ni imela preveč skupaj natiščanih balad, ki jih vsi radi odkričimo v živo, iz katerih bi potem štimungo naprej peljali trši štikli. Ne. Mi2 imajo svoj melos, svojo žnuro, po kateri lahko telovadiš, delaš prevale ali furaš stiskavac. Recimo… Imate Staro dušo, kjer nostalgijo komot furaš kot dvajsetletnik, pa takoj zatem kultno Pornoromantiko, za katero sem sam mislil, da bo kmalu odletela iz programa. Pa ne. Ker… O ne. »Poljubljaš me tam, kjer poljub imam najraje« in »Ko te vzamem z juga…« sta anale. Tako ali drugače, hihi.
Mi2 se predstavlja še naprej lahko v vseh svojih odtenkih in na svoj edinstven način. Če je Hči vaškega učitelja taki noro dober skok k Ako možeš zaboravi in novemu valu, sta bila Tarzan in Šlager (Flik na kontrabasu, bejbi!) taka napol finta in ko potem uleti še Zbudi me za 1. maj si brišeš solze. Ker ja. Dokler ne pride Čista jeba, gigahit, tako preprost, terasasto balkonski, gremo izpod tuša furat karaoke s tisto najbolj preprosto koreografijo, kar vedno koncert zreducira na foro, t.i. gimmick, ampak zakaj pa ne. Čista jeba, ne? Neverjetno, kakšen hit. Res. Neverjetno, tako neverjetno, da težko verjameš, da si na istem koncertu slišal Maybe Baby in Dobrodošli na dvor, dva izbrušena komada, tako ojštra, da sta bila morda za povprečno populacijo že prejojštra in iz nekih drugih časov. Pa saj. Zakaj pa ne! Stilov je toliko, da se Dimekovo genialno drdranje nazaj, neke sorte Memento, v Visoki pesmi zdi že kot hip-hop, raperski moment, kjer težko poješ zraven, ker nimaš takega besednega zaklada, ampak mu pa prisluhneš. Takemu tekstu na takem koncertu? E, pa pravijo, da se v slovenščini ne da. Faking Kosovel nivo je bilo tole, morda še zlasti zato, ker so po Tivoliju v bandu spet na oder postavili klaviature in za njih Miho Goršeta (Muff), ki ni bil le za vzorec ali ne-vemo-točno-kaj-bi-z-njim moment, prisoten ob sicer kitarsko nadkvalitetnem Boštjanu Imenšku Imeku.
Če Tone Kregar sam sebe sploh nima za glasbenika (kar je precej narobe), so preostali postali kralji zvoka. Tole ni hvala kar nekam, ampak odkar je band »full digital« je njihov celoviti zvok najbolj seksi pucanje ušes, kar jih lahko dobite kot darilo. Če sta recimo obe kitari vsaka zase neke vrste slabo narejeni gris, sta zato skupaj val rock’n’rolla, na katerem jahaš, da to res ni. Flikov bas je bas, kakršnega ni blizu. Tako izstopajoč, da bi vsi drugi tonski tehniki šli domov. Ne pri Mi2.
Zdaj pa vsemu temu dodajte še par ključnih momentov večera. Ja, gate. Itak. Recimo moment pred Najrajši sn pa s teboj pil, ko se je Kregar slekel in pokazal majico brez rokavov (in tatuje). »Nisn se sleko, da bi mišice pokazal, ampak ker mi je Egon prinesel majčko iz Kube.« O, ja. Egon. Vintidž rock, model se res dobro stara na svoji kitari. Vedno mlajši, a zato bolj švoh vidi baje. »Vedno ko rečemo, Egon, si vido ono v drugi vrsti, reče on ‘kero’?« je pojasnil Dimek. Ki je imel belo majico od skupine Orlek, navidez vsaj giljavnžkrat oprano. In potem je tu še, da ne pozabimo, seveda Igor Peter Orač Mali. Na bobnih. Tipo, ki se v Pojdi z menoj v toplice nasmehne, ko se začuje zlajdrani refren in je, ne da bi se bandu pol k… kaj sanjalo, začel peti – Čez šuštarski most. In vsa publika z njim. Haha, boljša mu je ratala samo še na Štuku, ko je začel mrmrati Umoran sam prijatelju, umoran. Gagneš od smeha, vam pravim.
Dva bisa nista bila niti malo preveč, bila sta ravno prav, ker Pojdi z menoj v toplice in Odhajaš pripeljeta Mi2 nazaj tja, kjer se počutijo najbolj doma. V čase, ko so verjeli vase, v svojo glasbo, se maaaaarsikaj naučili, izpilili, vmes imeli vse možne frizure, kile, bobnarje. Potem pa dobili ful seksi gate. Od šestih bejb. E, kaj bi še, ne? Samoumevno je, da rohniš, kako je vse to praznik pri odhajaš. Žlempaš pivo. Razmišljaš o tem, kako so Mi2 združili analogni in digitalni svet. Koncert, kamor lahko pelješ fotra, seko, punco ali neznanca. Ali neznanko. Taki vajb je to. Taki. Ko vidiš, da je štos, ampak tako dober štos, da, bemtiš, jaz bi tudi, da mi enkrat bejbe vržejo gate gor. Lahko tudi velike, bele, hozntregarje, bilokaj. Bi. Ker ja. Ker čaga. Ker Mi2. Tudi v Kinu Šiška, ki bi tako preprosto dobrih koncertov nucala še k(d)aj.
Bis. Hvala garderoberjema za res lepo prijaznost, malo manj onemu kelnarju, ki je še v polpraznem kafiču razložil kolegu, kako naj naroči drugič pivo (javi mi za kartico). In pa Urški, ki sicer ni šla na koncert, ampak nama je s kolegom pričarala večer, kakršnega že dolgo nismo imeli v Ljubljani. Pa Tonču za nasvet, naj zjutraj, preden grem ob 07:30 k zobozdravnici, pojem koncervo sardel in čebulo. Nisem, ampak smo se pa nasmejali!
Če na kaj, sem pa čakal na tak večer. Iber čakal. Giga čakal. Da band posveti balado tipu, ki sovraži balado. Da se zahvali pevec skoraj vsakemu posebej, ker smo prišli. Da slišiš štose na lasten račun najprej banda, pol pa še vseh nas. In da te basist, ki te sicer pozna, kar je treba priznat, pred vsemi z odra dol nagoni, ker »si na telefonu«. Četudi si delaš zapiske in to. Kakšen old-school, stara šola, retro, punkiš!
Ne samo punk rock. Ne, ne. Tole je bil melodično preglasen koncert, za kakršne bi celo mi, milenijci, mislili, da jih ne more biti več. Da jih je radirka časa preprosto zradirala. Tisti občutek, ko poznaš praktično vse v publiki vsaj na videz. Ko pride, koliko, dva ducata ljudi v plac, kjer si gor rasel in sanjal o stadionih, pa se vrneš po točno tisto, česar nekako nikoli morda ni bilo. No, tako špil kot nova plata Multiball gresta takoj v spomin. O, ja.
Pa se je začelo bolj tak-tak. Ko sem v petek rintal prek starega mosta (mimogrede, najlepše okrašenega mosta v državi!) na ono stran Drave, bi bil še mogoče celo res imel pomisleke. Pa me je vseeno gnala glasba iz slušalk. Ko v dobrih starih cajtih. No, to in nostalgija. Dobri stari emsi časi. Se počutiš kar malo alter, ko vidiš, kako narod kolektivno hrusta korpo pice in posluša žur bande ob začetku veselega decembra. Naj oni lepo hrustajo in poplesavajo.
Vidim teeee!
Ker nikoli nisem niti dobro vedel, kaj je v bistvu alter, sem mislil, da je to tudi občutek ne ravno osamljenosti, temveč recimo nevključenosti. Kar najbrž delno drži. Kadarkoli grem v petek zvečer čez most proti Klubu MC, četudi to znese za morda tri petke na leto, podoživljam gimnazijo na najboljši možen način. Pa ne stremim k nostalgiji ali, bognedaj, senilnosti. Niti slučajno. Bolje razmišljam, kakšna odlika moje gimnazijske klape je bila, da smo v enem večeru šli v MC in Trusta. Hvala bogu. Kako je danes, nimam pojma, je pa bilo vseeno nekaj kisle volje ob desetih, ko je bil koncert načrtovan, pa ni bilo v dvorani še prav nikogar, zato je basist Matej Kosmačin čoril za šankom s kolegi in smo pač kakšno zinili. Kakšno kvalitetno. Prišel je nadkitarist Samo Šalamon, pa Gregor Jančič, pa Aleš Pišotek, pa Luka Cajnkar in še kdo od tistih, ki še žagajo (ali so žagali) in pridejo podpret svoje soborce in sceno.
Kajti če ne pridejo glasbeniki sami na koncerte, nimajo potem absolutno nobene moralne pravice kritizirati, ko se na njihovih koncertih nihče ne nariše. In da ne bo pomote, glede nato, koliko bandov žuli na Festivalu scena… Bi morala dvorana pokati po šivih še na hajzlih. Brez sodelovanja ne bo šlo, sva kimala s Samo(to)m. Seveda sva šankpametovala in to, malo tudi obujala spomine na čase, ko so kelnarji žalili nas, tisti pravi, žmohtni kelnarji. Pa saj ne, da je osebje zdaj kaj drugačno. Na nek način se je v emsiju čas ustavil, če ne čas, pa ziher infrastuktura. Kar ni slabo, saj je lepo videti mladež, ki ob rock podlagi na tistem koncu mesta nabija ročni fuzbal in to. Škoda je le bila, da je bil občutek, kako sploh ne vejo oziroma jih niti malo ne zanima živa muzika in štikl od koncerta, ki je sledil.
Začetna ura koncertov je v Mariboru še vedno problem, morda celo toliko, da ni več problem in je pač stvar navade. Gotovo nobenemu bandu ni lahko, če bi moral začeti pred prazno dvorano, odigrati tri morda top komade repertoarja samemu sebi, ko bi zainteresirani še pušili tisti večno zadnji čik in se nato počasi primajali v plac. Zdaj… Emsi ima ključno prednost v klasični sireni, ki se jo (mislim da še vedno na roko) zavrti in tako povabi folk na koncert. Tokrat se je, če se dobro spomnim, začel okrog pol enajste. Polurne zamude še niti niso tako grozne, kar veliko pove o tem, kaj vse smo že doživeli.
Zakaj pišem o časovnici večera? Hm, morda zato, ker je potem, dobro poldrugo uro kasneje, ko je šel koncert h koncu, vse skupaj delovalo morda daljše in bolj razvlečeno kot bi nemara sicer. Stvar občutka, seveda, je pa to edini aspekt večera, ki bi lahko bil bolje vsaj premišljen, če že ne izveden. Ni ravno fajn, če prideš na špil in band za šankom ždi v čakanju na folk. Pa nihče ni ždel, ker je to Multiball in ne mamini sinkoti.
Gotovo pa ni dober občutek – še posebej za Mateja Kosmačina, ki ga tukaj doživljamo kot legitimnega domačina -, če si pred tednom dni igral v dobro nafilanem celjskem klubu, potem pa gledaš v Mariboru, če bo še kdo pririntal. Okej, Multiball so celjski band, kar ta argument postavi nekoliko na glavo, vendar vseeno. Karta je veljala 5 evrov, vendar si ob nakupu vstopnice na podlagi štempla (emsijevi grejo še posebej težko dol, haha!) prejel še original cd. Stara šola, vam pravim. In cd Gimme Your Fire, četrti studijski del skupine, ki obhaja že petnajst (!) let delovanja, je res konkretno darilo. Najprej vam, v bistvu pa komurkoli, ki ve, koliko strun ima kitara. Čeprav imamo danes Apple Music, kjer so multiballovci že ponudili svoj izdelek, ki sem mu jaz prisluhnil še isti večer, tik pred koncertom. In kakšno poslušanje je to!
Glej roke!
Noro, neverjetno! Vse, kar bi pričakoval od banda tega žanra. Ruži, dela, pove, kriči. Spevno, vsekakor najbolj doslej (pavšalna ocena). Ampak to ni tisto, kar najbolj zadovolji pri eni najboljših domačih plat tega leta (spet zelo pavšalna ocena). Ko je po devetih komadih in petindvajsetih minutah vsega skupaj konec, sploh ne moreš verjeti, da je že vsega skupaj konec. Ker tako uživaš in padeš noter, da bi ziher še kak komad. Ampak bi prav to morda v času, ko itak vsi snemajo predolge plošče, odvzelo posebnost tej plošči. Ki deluje, kot da je bila posneta na najboljši dan kariere banda, ne pa v treh letih.
Toda kot se v emsiju tonskim mojstrom rado primeri je cd eno, živa izkušnja pa drugo. Nismo ravno zadnji bojazljivci, ko gre za decibele (hej, nekateri smo My Bloody Valentine poslušali brez čepkov, ki so bili brezplačno na voljo za šankom Kina Šiška), toda kar je preveč, je preveč. Ne samo (značilno) preglasne kitare, celo vokal, ki je močan, ne pa glavni adut banda, je bil navit tja nekam do dvanajst, trinajst. Na škodo bobnov in basa. Ampak okej. Multiball niso pusiji, predolgo so okoli, da bi sprejemali gnile kompromise. Je pa res, da trenutna, zdaj že ustaljena konfiguracija odra in boksov v emsiju, pač ponuja že sama po sebi iber glasno podlago za kogarkoli.
Multiball delujejo najboljše kot nezaustavljivi četverec, ki je dal vedeti z novimi komadi, da tega ne delajo le za lasten gušt, temveč da so dejansko posneli konkretni štikl od plate. In poleg tega so za punk rock band neverjetno posebni v svoji individualni izraznosti. Pustimo morda debato, ali bi Kosmačin komot odpel še kakšen komad, ker je njegov vokal morebiti bolj melodičen od šarfnega Gregorjevega rohnenja. Nekje pri drugem, tretjem komadu me je ruknil Grega in s prstom pokazal na kitarista Gorana. Češ, če kaj opazim. Niti ne. Poglej še enkrat. Ne, kaj je. Da je levičar, ampak je kitaro samo okoli obrnil. Dobro, saj Hendrix pa Cobain sta jo tudi. In? Ne, ne. On ni potem strun na novo vezal. On je kitaro samo okoli obrnil in jo igra – kontra.
Baladisti.
E, idi nekam. Multiball sem gledal na istem placu mislim da pred štirimi leti, pa sem takrat gledal precej manj pozorno kot tokrat. Vsekakor nisem opazil, da igra solo kitarist kitaro – »narobe«. Pismo. Pa res. Do konca sem večino časa nato buljil vanj in v njegovo tehniko, s Samom pa sva ugotavljala, kako potem odigraš že Nothing Else Matters, uvod na prazne strune, kaj šele karkoli drugega. Čisti odfuk. Pri čemer Goran ni nek gimmick, neka finta, nek kliše. A-a. Za nič od tega ni bilo časa, ker je Multiball ena taka pocestna zverina, ki dalj časa tava, išče, potem pa ugrizne ob prvi priložnosti, ki se ponudi. Fantom se pozna, da so – resda v različnih postavah – več kot dovolj izkušeni. Da so del neke prejšnje generacije, ki je sanjala o točno takšnih koncertih, kot jih žgejo zdaj. Kot tridesetletniki. Da se punk rock lahko postara po svoje, po svojih pogojih, kažejo letos Nofx (mimogrede, takoj po koncertu je iz zvočnikov pri šanku donela Don’t Call Me White, prvi štikl Nofx, ki sem ga slišal!) in to kažejo tudi Multiball.
Čeprav si tovrstni glasbeni izraz kmalu postane podoben (ne pa nujno enoličen) v variaciji na temo, koncert Multiball, čisto rahlo predolg, niti za trenutek ni postal dolgočasen ali zlajnan. Zato ne, ker so pubeci naredili ravno iz bolj (pod)povprečnega obiska nadpovprečen koncert. Obrnili so vse skupaj na hec. Poznali so večino obiskovalcev, ti pa njih. En tak družaben večer. Sprehod v preteklost na najboljši način. Novi komadi so delali vsaj enakovredno, če ne celo bolje od nekaterih starejših. Shotgun, Papa in Gimme Your Fire imajo morda tisto, kar bi Multiball nucal, če bi želel še dlje, še višje, še bolje – sploh kar zadeva tujino.
Ampak to ni bil večer za sanjanje o tujini. Niti približno. To je bil večer za tiste, ki še upajo ven na koncert, ko grejo vsi drugi na kuhano vino. To je bil koncert, ki daje upanje ne samo za ta band, za ta klub, temveč za celotno sceno. Vidi se, da bo potrebnega še veliko dela, da bi bili taki koncerti pogostejši in prepoznavnejši, kar je manjkajoči del tistega konca Maribora. Kamor smo vsi vselej vabljeni, vendar tam iščemo spomine, ki zna biti pogosto fatamorgana, ker so se časi pač spremenili. Ampak po koncertu Multiball se sprašujem: so se res? Meni se zdi, da se niso. In to sploh ni slabo. Sploh. Ni. Slabo. Ravno kontra. Prekleto dobro je. Še. Še. Še.
Kaj pa to! Na neki točki smo se pogovarjali hkrati o Mariboru in Dunaju. In ja, tudi o Ljubljani, seveda, itak, walda. Brez tega ne gre, še posebej na razstavah ne. Pogledal sem gor, nad napis Umetnostna galerija Maribor, in skozi okna si videl osenčene in osrečene ljudi. Na platoju se je družila prijetna, glasna druščina, niti najmanj kisla smetana ali neki birokrati, ki bi naj bili tam v dobro slovenske kulture. Niti približno. Taka, živahna, migetajoča druščina. Maribor, stari. In ves čas sem se mislil uščipniti, češ, kako je možno, da je razstava o slovenskem pop artu v Mariboru – ne pa v Moderni galeriji v Ljubljani. Neke sorte 1:0. Ali, bolje, 1:6. Ali kaj takega.
Otvoritve razstav sicer nekako niso moja stvar. Kot tudi niso premiere ali izidi plošč in to. Kmalu se namreč sploh na razstavi počutiš kot outsider v vseh pogledih. O umetnosti nimaš pojma, strah te je, da gledaš itak vse slike premalo časa, da boš kustosinjo zamenjal za varnostnico (ali obratno), ali da zaradi progresivne sodobne umetnosti zamenjaš varnostna navodila za razstavni eksponat. Ker ja, se zgodi. Poleg tega se mi slike zvečer vedno zdijo bolj kot plakati ali oglasi, plus zaradi (malo) večjega obiska nimaš miru, ki bi si ga morda želel. Čeprav, če se le da, gledam slike skupaj z glasbo po lastnem izboru, na otvoritvi pa se kaj takega najbrž res ne spodobi, ker kaj veš kdo vse te ogovori in nočeš delovati kot neki introvertirani fan Tegan and Sara.
Foto: Damjan Švarc
Ampak dovolj o meni. Nisem poanta, joj prejoj ne. Sem pa zamudil baje sijajno izvedbo Yesterday, ki jo je po baje (pre)dolgem govoru zapela Alenka Pinterič. Šele na koncu, ko sem v 45 minutah (itak premalo) prečekiral razstavo, sem izvedel, da je razstava v bistvu doktorska naloga Petje Grafenauer. Upam, da sem tole prav pretipkal in razumel, povsem možno je, da nisem. Zakaj sem temu pripisal takšen pomen? Ker je šest let garala, da se opis razstave na spletni strani začne z: v Sloveniji imamo pop art! Oziroma smo ga imeli, glede nato, da razstava predstavi bisere šestdesetih in sedemdesetih. Nemajhen zalogaj za kogarkoli, ki skuša povedati, hej, alo, tudi mi smo imeli pop art, juhe in to. Ne samo Amerika. Ampak potem padejo velikopotezne primerjave, ki so jih impresionisti na novo zdržali, popartovci pa jih najbrž ne bi, ker bi nagovarjali populacijo, ki danes Warhola pozna kot neke vrste instagram filter.
Zdaj, ko slišiš »pop art«, se namreč res takoj nariše Andy Warhol s tisto svojo izjavo o minljivi slavi, ki bi veljala tudi zanj, če ne bi bil to, kar je bil in kar je počel. In pa seveda njegova juha. Ampak pomislil sem še na nekoga. Ob nedavni smrti Matjaža Vipotnika sem celo jaz prepoznal njegovega Marxa na peciklu. Ne vem, ali to spada v popart, skoraj zagotovone, itak je šlo za plakate za gledališke predstave, ampak kar želim uporabiti kot poanto, je dejstvo, da so danes že plakati precej out (tudi za gledališke predstave), še bolj pa takšna lucidna sporočila. Saj vem, drugi časi, protest po ovinku in to. Štekam.
Ampak danes so jumbo plakati itak eno samo retuširanje. In letaki takisto. Skratka, kje sem bil? Aja, na Vipotnika sem se spomnil večkrat na razstavi. Ker nisem vedel, kdo je, sem pa poznal njegova dela, sem prebral nekaj člankov o njegovem delu v minulih dneh in videl, pismo, kaj vse je delal. Kaki nadcar, kakšna sporočila, kakšen opus. Fakmi. Samo še ob spoznavanju Hinka Smrekarja, ki skupaj z Matijo Jamo služi, če razumem prav, kot neke vrste uvod v razstavo, sem se tako krohotal, tuhtal in bil ponosen, da premoremo tako lucidne avtorje. Ali pa pogumne, kakršen je bil Tone Kralj, katerega slika freske te na tej razstavi v daleč najboljši sobi totalno povozi. Mimogrede, zakaj ni več razstavnih sob pofarbanih na temno sivo? Deluje toplo in poudari globino slik. Počutiš se kot v tujini, vsaj jaz sem se. Tista soba me je spomnila na pariški d’Orsay in neko sliko van Gogha, v katero smo bolščali in ona v nas. No, eto. Tako je bil zdaj tudi Jezus v času (anti)fašizma v tej posebni sobi kot totalni evrogol videnega.
Foto: Damjan Švarc
Slovenija in neuvrščeni pop je predvsem razstava, za kakršne resnično nisem mislil, da so sploh možne v Mariboru, še zlasti ne z domačim materialom in domačo kustosinjo. Okej, UGM se vse bolj udarno zna ozirati v preteklost, ima dobro dodelan CGP in medijsko prezenco ter ekipo z bivšo sošolko, ki me je poslala po šampanjec in takoj vprašala, če bom kaj napisal, toda tole je bilo vseeno precej drugače kot, ugibam, sicer.
Vrhunsko izkoriščen prostor (tudi stopnišče pride v tej postavitvi prav in tista glomazno velika dvorana), ki daje občutek, da je prostor večji, kot smo nazadnje razočarano ugotovili, da – ni. UGM po kvadraturi res ne more potentno naskakovati razstavnega trga. Lahko pa to počne z občutkom, toplino, preprostostjo, ki jo dočakaš že ob odpiranju zrajsanih vrat, kjer si se moral privaditi bližine ostalih obiskovalcev. To je tisto, kar ima UGM v svoji veliki majhnosti. Povezanost, čeravno v kotu na trenutni lokaciji selitev kamorkoli niti ni tako megalomansko napačna ideja.
Sploh pa ne v taki izvedbi, saj je devet tematskih sklopov (Predhodniki; Dobrine; Moda in erotika; Subjekt; Smrt; Ekologija; Krajina; Realni socializem) ravno prav samosvojih, a hkrati celovitih, da je ogled razstave z nasmeškom opremljen sprehod v preteklost, ki je znala videti v prihodnost. Recimo tista bolnišnična postelja? Bemtiš, srhljiva kritika. Modni portreti, ki so postali naslovnice? Bolano dobro. Mišelinko, ki ga bo pobralo? Genialno!
Foto: Damjan Švarc
Okej, ne smem pozabit, da v UGM nikoli ne veš najbolje, ali moraš najprej desno, pa potem od tam v zgornje nadstropje, ali najprej levo, po stopnicah gor in potem spet tam križišče in… Okej, okej. Mirno. Pač greš. In sem šel, sem, tja, gor, dol. Najprej ihtavo hitro, potem pa me je šele film Jožeta Pogačnika o fuzbal derbiju Maribora in Olimpije v prvi jugoligi (kaj pa drugega) nekako zaustavil, pomiril in zlagoma premaknil na popotovanje slovenskega pop arta. Kaj točno ponudi razstava, vam ponuja že opis:
Na razstavi Slovenija in neuvrščeni pop so likovne umetnine centralni fokus, a postavljene so ob drugih kulturnih produktih svojega časa. V dveh letih priprav smo zbrali literarne, televizijske in glasbene, časopisne, oblikovalske, filmske in reklamne fragmente. Razstavili smo jih ob izbranih slikah, kipih in grafikah, da bi gledalcu odprli horizonte možnih razumevanj razstavljenih del in njihovega časa. Razstava je postavljena v devetih sklopih, ki so nastali na podlagi zbranega materiala in ustvarjajo podobo umetniških interesov v obdobju, ko se je ob koncu šestdesetih let potrošnja na prebivalca povečala za 20 odstotkov, ko so se množično kupovali avtomobili, uvajali novi gospodinjski stroji, odpirale prve samopostrežne trgovine. Razstavljamo umetnine obdobja, ko se je povečala prisotnost televizije, revij, fotografije in povezav z državami zahodne Evrope. Kažemo umetnine obdobja, ko se je razvijal rock, ko so nastale prve diskoteke, bivalne komune, Radio Študent in časa prvih študentskih demonstracij, občutljivosti za ekološke probleme, zdravega načina življenja, prakticiranja joge in preizkušanja mej zavesti.
Ni švoh opis, ne? Zdaj, eno so besede, drugo podobe, vendar te vse razstavljeno tako ali drugače nagovori. Ne, ne samo nagovori. Pogovarja se s tabo. Češ. Seos, ded. In? Kaj pa ti misliš? Je to reklama za kritiko sistema? Ali kritika JNA? Mimogrede, vojakov pribor, metki v zrolanih ribjih konzervah, me je na glas nasmejalo. Ni to zmaga razstave?
Morda celo v vsakem obiskovalcu takšni odbiti ekskurzi, ki so bili tudi svojevrstni razmislek o nekem drugem sistemu, zbujajo občutek do preteklosti na nekoliko nelagoden način, ker se produkti in socializem nekako vselej tolčeta. Še danes. Podoben štos je recimo berlinski muzej DDR o vzhodni Nemčiji, kjer seveda vse niti ni tako zabavna. In tudi ta razstava ni, čeprav vidimo vse od aktov pa tja do realnega socializma in hkrati kritike le tega.
Metka Krašovec me bo vsakič znova nagovorila z milijon asociacijami. Tista Podravkina kokošja juha je, saj ne vem, ali najboljši štos, ki ga je kdo naredil na Warhola, ali pa čista variacija na temo. Premalo vem, v bistvu pojma nimam, zato sem si vsako sliko nekako razlagal po svoje – četudi analfabetsko narobe. In podob, slik, modelov, materialov je ravno dovolj, da še slediš, čeprav devet sklopov niti ni tako majhen zalogaj. Morda zato, ker si sledijo le tematsko, malo manj kronološko, čeprav tudi. Sedemdeseta so bila očitna topšit, ko »nam« je šlo baje še najbolje. Umetniki, ki dobijo en za drugim poklon na razstavi ter delujejo vsi kot nekdanji fuzbalerji, ki morda sploh niso igrali nikoli skupaj, a vedo prekleto dobro drug za drugega. Morda niso bili vzorniki drug drugemu, te so raje iskali na tujem, kar je opazno, so pa vseeno spoštovali drug drugega in nekako sobivali, vsak po svoje, kar je značilno zlasti za današnji čas, ko je komunikacija itak enosmerno. Kdor riše, ne gleda. Kdor piše, ne bere. Saj štekate, ne?
Čeprav bo Marko Brecelj izstopal in vžgal v najbrž vsakem okolju, se njegova »avtorska ionizacija« tokrat vsaj zame ni najbolje obnesla, morda zato, ker je Brecelj tu, v živo, vsi ti avtorji pa ne in ne veš več, v katerem času si. Sicer klasični Brecljevski preskok, pri čemer je veliki penis seveda dober štos, precej manjši pa materiali po tleh, da nisi točno vedel, kje bi bil stopil. Dobra, pogumna, hrabra poteza, ki pa vendarle nekoliko preveč odbije rdečo nit razstave, ki je verjela na sodobni vdor, vendar hkrati poraja vprašanje o aktualnosti, ki Breclju precej bolje uspeva na njegovih koncertih, kakršen je bil presežek v Cankarjevem domu.
Petja Grafenauer je uspela narediti nekaj, kar ni lahko. Našla, nabrala, naštudirala je dela avtorjev, ki so, preko palca je zdaj tole, počeli še marsikaj drugega in jim popart morda sploh ni bil v prvem (ali celo drugem) planu. Černigoj, Krašovec, Kralj recimo. Da Matije jame ne omenjam niti. Razstava je zato nekaj, česar je pri nas premalo. Pogumna, razkošna in udarna modna pista, po kateri se sprehodi najboljše, kar smo imeli, četudi morda sploh nismo vedeli za to oziroma nismo znali tega prodati tako, kot je to uspelo tujini. Marsikaj od videnega je danes še vedno namreč prekleto aktualno, inteligentno sporočilno in še zlasti večplastno. Grafenauerjeva je storila to, kar bi morali še številno drugi. Postavila se je s tem, kar imamo. Česar sploh ni bilo malo, medtem ko se je morda kaj in koga favoriziralo predolgo. Seveda Podravka ni Campbell. Štekamo. Je pa nekaj. In na to moramo biti ponosni. Kot smo bili na naše impresioniste. Upamo samo, da bo UGM uspel naboj otvoritve ohraniti in predstaviti najprej lastnemu mestu, nato pa poskrbeti, da se pripelje še več Ljubljančanov. Pa ne da se niso, nekaj sem jih pozdravil celo sam. Ker to smo na koncu dneva mi. Mi, Slovenci. Mi, popartiš Slovenci.
Bis. Avdio efekte parketa UGM-ja smo že vajeni in verjamemo, da v igri infrastrukturni usode nima smisla pričakovati novega. Bi pa lahko UGM, ki je tokrat dobro izkoristil neposredno bližino Jazz Kluba Satchmo, kjer smo nekateri dobili presenetljivo dober brezplačni šampanjec, namestil še kakšno garderobno omaro. Ni takšen strošek, ni toliko dela.
