Lahko bi bil imel moralnega mačka. Takega. Ornk mačka. In to, od vseh dni, ravno včeraj, dan po valentinovem. Ki sem ga, valentinovo namreč, kot se spodobi, prebil za šankom. In tam, v Piafu, tu v romantično robatem Mariboru, skušal nekako vsaj spodletelo zapecati kelnarco. Pa je nisem. Ker nisem slišal še plate 3P. Kajti… K. je res lepa in krasna in zgovorna in zrela in prava in retro kelnarca. Res. Iber lepa. Ampak zaboga nisem mogel izustiti ama nič romantičnega. Seveda sem razmetaval s komplimenti, na veliko in okroglo in široko, ampak neromantično. Bolj sem jo skušal empatično razumeti, medtem ko je v že zaprtem lokalu pospravljala, nosila stole, filala hladilnik in me pustila, da sem trabunjal z vse bolj zapletajočim se jezikom in spil do konca tisti šesti pir. E, takrat bi že moral slišati 3P. Tretjo ploščo Hamo & Tribute 2 Love.
Ampak dobro. Sem jo pač poslušal včeraj. Dan potem. Ko so mi jo iz agencije GIG prijazno e-dostavili dan pred današnjim koncertom v Kino Šiška. Zdaj, na Urbani.si bi radi bili topšit eksluziva, najbolj relevantni profil za muziko, Marceli Štefančiči muzike, ampak okej, take ideje pač nastanejo za šankom, ne?
O, ja. Šank. V torek sem storil, kar pač storiš, če si sucker za retro finte in če misliš, da je tvoje življenje film, čeprav zdaj harajo tv serije. Ampak za tv serije rabiš malo več likov, štofa, izkustev ipd. Skratka, vrnimo se v torek zvečer. K. je zelo prijazno odgovarjala na moja vprašanja, ki jih res ni bilo malo. Zakaj se je vrnila v Maribor, če je diplomirala iz Ljubljane. Zakaj ima vedno tako lepo polikane lase, o katerih sem pisal v tekstu o Piaf kvizu, in jo potem tudi vprašal, če je prebrala tekst (kako nemogoče patetični egotrip, pa kaj si nor, kot neki predzadnji fukfehtar). In seveda ga je. In seveda je opazila, da sem prejšnji torek le pokukal noter v Piaf in si je to zapomnila in jaz sem bil, ko mi je to povedala, prepričan, da bova prvorojencu dala ime na tri črke, ampak eno res izvirno, nekaj takega, kar ne daš psu (Gal, Maj, Kaj ipd.).
Skratka, čoril in šankiral sem, pivckal tista piva, vmes enega jegra in nekako se je čas skoraj ustavljal, ampak sem ga sam porival naprej, ker sem videl, da je K. utrujena. Kako ne bi bila, če pa je delala cel božji dan, nato zložiti vse tiste stole, pa šank, pa pucanje, pa obračun, pa ono in ovo, vmes pa neki jebiveter, maminsine tam sprašuje, kakšne ima življenje plane in koliko bi ocenila svoje življenje iz prizme tega trenutka. Od ena do deset. In ne vem, kako mi je uspelo, ampak dovolila mi je, da sem čoril še tam, ko je lokal zaprla dol. Ne vem, morda sem bil dobra družba? Najbrž nisem bil, ker se mi je jezik zapletal, pa se mi ponavadi ne. Res pa je, da sem imel tremo. Ki je padla, ko ji je vmes pocinglal telefon, pa jo je gotovo poklical fant (ker pač, ja) in svet je spet takšen, kot je vedno bil, pa če ga vidiš še skozi tako romantično hipsterske špegle. Ampak okej. Ni mi bilo žal, da sem se ga na valentinovo nalokal sam, za šankom. Ne. Bilo je kot v dobrih starih časih, čeprav niso bili ne dobri ne kdosigave kako stari. Mislil sem ji na hrbtno stran računa, za katerega mi še zdaj ni jasno, kako je lahko znesel samo 5 evrov, kdo mi je te vse plačal pive, no, na hrbtno stran računa sem ji hotel, kot že stokrat poprej, nekaj napisati, nekaj klasične, nekaj gigaluštnega, pa nisem, ker ta fora ne pali, ker če bi, potem bi za valentinovo počel kaj-te-vem-kaj.
Nisem. Šel sem. Ji rekel lahko noč in čao. In ja, zjutraj me je bolela glava, ker sem pač pil laško in še kar verjamem, da po laškem ne boli glava. In potem se je dan vlekel, narisalo se je sonce, da te zaboli glava še toličkanj bolj. Zlezel sem na Piramido, v kratkih rokavih, se koliko toliko streznil, prišel domov in videl mail. Bamf. Plata! Hamo! To mi delaj! Ne, nisem taki iber fan, čeprav sem imel z njim pred dvema letoma res fajn intervju – predvsem zato, ker sva imela publiko, eno bejbo, ki nama je pol dala za rundo, no, bila je seveda njegova fenica – in ker sem do onemoglost preposlušal ploščo Pol (2015), ki je bila taki hudi napredek od angliciranega prvenca Dve (2013). Štikl Nazaj sem si rolal do onemoglosti, ker me je našel v ravno pravem času. Pa Gospa Magister, pa Pol, pa Urbana, pa Greva še mal’ dlje. In ja, dobro je rekel takrat Hamo, kako mu preseda to, da ga vsi primerjajo s Cockerjem, katerega priredbo With A Little Help From My Friends sem slišal v soboto, ko sem se peljal s Ptuja, in ugotovil, da so gospod Grlo preminili že par let tega in kako gre čas mimo, muzika pa ostaja. Saj vem, klasika, znucano, že slišano, ampak ja.
Foto: Marko Alpner / Agencija GIG
In tako nekako je s Hamotom, ki ga tako rad slišim na Valu 202, ne da bi ob tem sploh pomislil, kdo točno že je njegov brat. Ker kaj pa ima Mihi s tem. Sploh pa, Mihi je napisal za Tinkaro Kovač iber štikl Slepa sreča, tako da prosim lepo. Hamota sem nato poslušal v KGB pa gotovo še kje in ta plata Pol je – sploh ko ti v roke pomoli Hamo vinilko! – v izvedbi Tribute 2 Love točno to, kar manjka danes na sceni, ki išče tuje vplive ter jih skuša skopipejstati k nam. Hamo je rocker. Pika. On res živi tako kot zveni. Ni poza. Nima za intervju leder jakne za nedeljsko kosilo pa neki babičin pulover. Nak. Ne. Prepričljivi so ti pubeci. Poredni blues rock za dva se mi je bilo zapisalo ob tisti plati, kar se je dopadlo marsikomu. Ja. Poredni. Blues. Rock. Za. Dva. Ker je. In to tudi ostaja na plošči 3P, ki izide uradno danes in bo doživela upam da čim bolj dostojno predstavitev v živi. Kar zveni skoraj nemogoče za te čase, ko na plošči dobimo eno, v živo pa drugo. Mah. 3P je posnet še bolj »live« kot Pol, pa je že Pol bil taki retro, hamondi, pravi ferši, viskozne kitarce, ravno prav utrujeno predani bobni, zaljubljeni bas. Okej, že vnaprej sem vedel, ko sem stisnil play, da bo Pol ohranil posebno mesto. Jebiga. Stvar totalne subjektivnosti, tako pač je. Štikl Nazaj mi je pomagal, da se nisem počutil kot zadnji kreten, ki ne more preboleti neke bejbe. Hvala bogu, trpi. To. To je ponata Hamota in njegove ekipce.
Naredil sem si lepo, ko sem poslušal prvič 3P v sredo, 15. februarja 2017. Odprl sem okno, zunaj je bilo še v dveh cifrah, cca. 10 stopinj, a sonce je šlo zadaj za Pohorje. Luči nisem imel prižganih, sem pa vžgal eno svečko, furati skušam tisti danski higge, pa kaj veliko ne pomaga, enkrat kolerik, vedno kolerik, ampak za potrebe teksta recimo, da je sveča pokončno in toplo in objemajoče gorela in mi segrela, kaj pa vem, komolce in dušo. Legel sem na posteljo in žal mi je bilo, da nimam več diskmana (vsaj ne delujočega) in da bi kot v gimnaziji sedel za mizo in res poslušal plato. Ampak okej. Legel sem in poslušal. Najprej sem še nekaj plozal po mobitelu, pa sem ga dal stran. Ne. Ležal sem in poslušal. In je šlo. Morda bi bilo boljše skozi slušalke, ker se Hamotovim tekstom res splača predati, ker opisuje, doživlja in lahko vse to doživljaš skupaj z njim, ritem je ravno prav upočasnjen, da si narišeš vse to, o čemer prepeva.
Ni težko pasti v to ploščo. Če ti je taka muzika, tako hropenje, taka viskoznost, taki stiskavac seveda všeč. No, mene je 3P zagrabil točno tam, kjer me je šlatal Pol. Ker štarta z Vreme za lubezen tako, kot sta si nazadnje z Weight of Love upala na Turn Blue (2014), kjer se vse začne z naporno, dolgo, staro balado. No, Vreme za lubezen ni tako frdamano naporna, je pa pogumni skok za začetek plošče. In je tako dober začetek, da sem bil še bolj jeen, da (trenutno) nimam punce, ker jebešmumater, danes pri vseh playlistah bi iskal za bejbo neki top komad, pa potem nastaviš neki bebavi radio, ki seveda med stiskanjem suče, kaj pa vem, reklame o Lidlu ali pa razlagajo, če je tuja postaja, o koloni na neki avtocesti v Franciji, in skratka, ne najdeš neke samosvoje, nove plošče, neko muziko, ki je nisi že ponucal, ker za pravi stiskavac ne ponucaš že ponucanega, ne? Ne. Ne. Ne. In eto. To je taka plata. Če bi imel bejbo, bi dal to gor in za en fuzbal polčas se lahko predam njej, besedilom, o, da bi spet bil dijak.
Finta je, da je plata bolj gibljiva, ko jo poslušaš drugič, pa tretjič, pa četrtič, in niti ni tako za zaljubljene, čeprav je iz dronea jasno, kam moli bradato hripava 3P. K ljubezni, čeprav si morda Zabluzu, čeravno si naletel na grm in bejbo, ki ti kriči »govori mi grdo« ali pa »zaj porini, zaj ti gre!«. Ampak saj pride Uspavanka, štikl za tako objemanje, da ne spustiš, pa če baba prdne. Res. Tu je Hamo s svojo ekipo kralj. Ne on sam. Ne. Ker mu pubeci nastavijo takšno podlago, da se lahko vokal, tekst, občutki pretakajo kot poljub, vreden hesknšusa. In potem je tu Gospod, kjer delay efekti ob verzu »sol na rano / nisi z mano / solze v rano / kdo je bil gospod?« in takih kitarah pobožajo tako staroselsko, večno, zimzeleno, da se težko odločiš za naj komad, ker je Ona gre ravno pravo nadaljevanje in je Ti in mraz kot Slovenske železnice, ki ti ponujajo večno izkušnjo, pa si moraš pač vzeti čas, ker gre to zeloooo počasiii. Komad Ti in mraz je dolg pet minut i kusor, ampak se zdi, da ga ne bo konec, da je konec samo okolja, vsega, skoraj celo ljubezni.
In potem pride, ko že objemaš samega sebe (pa ne, ne tako, fuj ste grdi!), zadnji sklepni štikl. Telo. Ki se, odkrito, kot Popevka tedna niti slučajno ne more zdeti tako orgazmično dober štikl. Ne. Tole trofi samo enkrat tako nepozabno dobro in tega trenutka ne bom pozabil nikoli. Vstal sem in pogledal, koliko komad še. Okej. Zadnji. Hm. In primerno klavirski, saj veste, večna kadenca, večni odhod, dotiki klavirskih tipk za črnobele nostalgiš sepia slike nerazdružljivega objema. In potem pripalijo! O ja! Cel band z vso svojo silo, pa električna kitara, pa orgle, pa bobni pa ovo pa ono. Nenormalno! Duki nastavi taki akord, Spretan nanizata taki kitarski cukrček, da se lahko Hipi povsem potopi in se Buco, kar vidim ga, zadaj smeji in mogočno tolče po razprtih činelah in se ravno bobni raztegnejo in poslovijo. In gre Hamo in se tako poslovi. Ne, tega se ne da podoživeti. Moraš slišati plato prvič, morda na ravno taki dan, morda ravno prav zmačkan, morda ravno prav sam, ne pa tudi osamljen. In pride tisti šus na koncu komada Telo.
In e. Potem sem si komad rolal do onemoglosti. In si ga zdaj tudi. In to je uspeh te retro plošče, ki ima spet idealnih osem štiklov, ki se zdijo daljši od plat, ki jih imajo dvakrat več. Kričim. Ja. Kričim. Vse to za tvoje telo. Rad bi pel s prepono, čikal, samo tu in tam, pa sploh ne znam kadit, da bi lahko tako odkričal. Saj, ja, vedno bo tu Joe Cocker (Hamo lahko tu komot zavije z očmi), ampak a naj gresta Ronaldo in Messi k Peleju in Maradoni ter se jima zahvalita, ker sta znala tudi onadva brcniti žogo?
Vdihnem. Samo še dim. Da spet se začutim ob tebi. In komaj te še dobim. Spet je privito. Telo. Tako se konča 3P. Ki je seveda stiskavac in je najboljši objem, kar smo jih dobili v zadnjem času. Hamo je, najbrž tako kot jaz, večni romantik. Črpa tam, kjer je vredno črpati. Ni Kupid, ker če bi bil Kupid, bi mu puščic zmanjkalo že na prejšnji plati. Ali pa bi jih vsaj moralo zmanjkati. Ker se razmetava z našobljenimi teksti, prav žvališ ta besedila. Jočem, kot joče nebo in podobno. Boste rekli, sluz, kič in to. Pa ni. Če si večni romantik, ki ne zna kelnarci K. rečt, pismo, tak si lepa, da bi spucal z jezikom najprej šank, pol pa še tebe, pa vseeno verjameš, da boš enkrat tega spet sposoben… Potem je 3P najboljši izlet. Pol je bil poredni blues rock za dva. 3P je lahko tudi za enega, če sta dva neločljivo eno. Če me štekate? Upam, da ja. Edini pogoj je romantičnost. In če vam gre solza dol ob kriku »teloooo« in tisti kitarci Spretnega. Uh ja. Najboljša plošča za najdaljši objem. Pika. Zakaj potem štirica? Ker bi za petico tole moral poslušati v objemu. Vse. To. Za. Tvoje. Telo. Plošča, kjer se naučiš objeti samega sebe. Nekega dne pa morda še K. Ali kogarkoli pač že, ki bo tako objemal, kot objemaš ti.
Bis. Upam, da bo danes v Kinu Šiška čim manj klepetanja. Ker tole se posluša tudi med vrsticami. Ker je muzika tako čuteča in čutna.
Ziher mislite, da je Tim Kores Kori skoraj vse o sebi in iz sebe in za sebe povedal v pop’n’dekl štiklu Jaz sem Kori, ne? No, ni. Niti približno. Pa je, ja, vemo, tam povedal veliko. Res veliko. Naložil je… Marsikaj. Sploh pa… Korija ni tako lahko vjagat za intervju. Ker je gužvast. Ampak se je vseeno lepo opravičil, ko je minuli četrtek zamudil slabih petnajst minut. Kelnar, tisti najpočasnejši v mestu, ga je nemudoma in ekspresno v Isabelli (na Poštni v Mariboru) vprašal, kaj bo. Nič. Niti vode? Niti vode. Dajmo to porihtat. In sem bil prepričan, v nulo, da se mu bo mudilo. Pa si je vzel ohoho časa. Pa ne zato, ker bi tako živel za intervjuje. Eh, pravi, da jih ne bere, vsaj svojih ne. Mora pa vedeti, kje izidejo. Ker če ne so babica jezni, če kaj zamudi, čeravno ponudi res ojštre in hrabre in direktne izjave. Nažge po materialu, pa bo, kar bo. »Maja Keuc bi bila moja največja konkurenca,« mirno in udarno priznava pred letošnjo Emo.
Tja, čez Trojane, med junake zbrane gre drugič, potem ko je prvič le »odpel« in ni bil niti drugi, čeprav trdi, da v Sloveniji velja pravilo drugega, kot je ugotovil po X Faktorju, Slovenija ima talent, Znan obraz ima svoj glas… Še nikoli ni zmagal – razen na koncertih I vs. I, kjer pa v bistvu zmaga publika in (od)lom. Pa tu se časi Not’n’Vun, nažiganje Metallice, kar se zdaj, ko dela kot radijski špiker na Radiu Center, zdi skoraj diametralno stran od tega, kar počne in česa živi. Dobro živi, kot pravi.
Pod štikl Open Fire, sta se pri pripravi glasbe, besedila in aranžmaja, kot so zapisali na MMC RTV Slovenija, podpisala Jeff Lewis in Drew Lawrence. »Na Emi se bom predstavil z uspešnico, ki jo je pripravil svetovno znan glasbeni producent iz Los Angelesa Gerhard Joost, ki je bil nagrajen celo z grammyjem. Naslov pesmi je Open Fire in že kot demo se mi je takoj zataknila v ušesu. O sami pesmi pa ne bi govoril na dolgo in široko, ker na koncu šteje zgolj to, kar si mislijo ljudje, ko jo prvič zaslišijo.«
Med intervjujem sem ga seveda tikal, ker res ne bi šlo, če bi ga vikal, intervju sem trikrat iz tikanja pretvoril v vikanje in nazaj, pa na koncu naredil podobno kot pri pogovoru z Nikom Zagodetom in Majo Keuc. Polvikanje ali nekaj takega. Jutri vam pa posredujemo odgovore RTV Slovenija, zakaj so se letos odločili (ustrašili?) pustne sobote in fuzbalskega derbija ter finale premaknili iz sobote na petek. Vse urbanke in urbanceljne pa vabimo v mariborski top plac Wetrinsky v četrtek, 23. februarja, ob 20.00, na Pop T(ort)uro II: Hej, (gr)EMA?!, kjer bomo z Denisom Živčecem in Juretom Kirbišem, priznanima emologoma, predebatirali letošnjo bero in nasploh predebatirali vse o fenomenu Eme na Slovenskem.
Kori, boste zmagali? »Na vse grlo se bom potrudil, da bom. Veš da! Ne grem samo riti tja pokazat, nimam teh izgovorov. Ne ‘fumflam’. Če greš tja samo tak, da fumflaš, prideš domov s tako surlo… Zato, ja, grem zmagat. Če ne pa… bom šel pa domov s tako surlo.«
Kako ste pa šli na Emo prvič? Za prvič Once Too Many Times niti ni bil tako… tako… tako… Pardon, iščem besedo. No, ni bil tako švoh. »E, točno to! To je pa tudi vse, kar – ni bil. Ni bil švoh.«
Koliko je bilo nato iskrenih mnenj in kritike za prvič? Je razlika pred Emo in po njej? »V bistvu je razlika, ja. Najprej so vsi pametni, na koncu pa ugotoviš, da najbolje sam zveš, kako in kaj. Če mi nekaj tam reče Darja Švajger, je nekaj čisto drugega, kot če to nekdo reče kar tako mimogrede. Poleg tega je na Emi vsakič drugače – enkrat je predizbor, drugič ni žirije, tretjič bodo mogoče kar žrebali. Pred dvema letoma nas je bilo samo osem…«
Letos se vas za zmago poteguje kar šestnajst. Je to dobro? »Je in ni. Pozna se, da Televizija Slovenija iz tega letos dela res šov, kar niti ni tako slabo. Ampak si dobro sam zadnjič na facebooku napisal, da so morda premaknili zaradi fuzbala letos na petek.«
Še bolj skrbijo druge številke: ko je zmagala Eva Boto na koncu Misije Evrovizije, je zmagovalna skladba prejela 28 tisoč glasov, drugouvrščena 12 tisoč. Lani je zmagovalna dobila cca. 3.800, drugouvrščena 3.300. Precejšnja razlika, ne? Kako vi vidite Emo? »Ko sem bil mali, sem jo vselej spremljal, čeprav me je bolj zanimala glasba drugih žanrov. Nisem se zaprl, vse me je zanimalo. Seveda Ema ni bila del mojih otroških sanj. Glasbo delam ves čas: delam album, čaka me turneja s Siddharto, sploh pa Ema ni samo moj osebni projekt, temveč je ob njem tudi Radio Center.«
Zakaj? Ker bo voditeljica tudi Tanja Kocman, vaša sovoditeljica na radiu? »Ne, ne samo zato. Šli smo resno v projekt, jumbo plakati bodo v Celju, Mariboru, Murski Soboti, kjer bo z velikimi črkami pisalo E-M-A.«
Je kljub jumbo plakatom težko/lahko priti na Emo s skladbo skozi prvo sito? »Ne, sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Ko so me nato poklicali, so vprašali, kako sem spisal takšen komad, pa sem jim povedal, da ga sploh nisem sam napisal in da sem ga v bistvu želel poslati že lani.«
Foto: RTV Slovenija
Ste se po prvi izkušnji naučili, kakšen komad je treba poslati na Emo? »Ja, naučil sem se, da moraš imeti bolj dinamičen komad, kajti v mojem prvem se je v refrenu preprosto premalo zgodilo. Če pogledal Maraayo, vidiš, kako je tam vse dodelano. Veš, zakaj sta onadva zmagala? Že po fotki si vedel, kako bo. Pozicija, diamanti, slušalke, scena.«
Vi ste pa stali na odru. »Ja, stal in odpel. On pa je bil za klavirjem, ona je imela obleko in one ogromne slušalke.«
Zakaj so tiste slušalke tako harale? »Ker je imela večerno toaleto in gigantske slušalke. Kontrast, kaj pa vem. Vse sta imela naštudirano. Ne pa jaz, ko sem poslal leto pa pol stare fotke. Poleg tega sem bil na odru takšen, kot sicer nikoli nisem. In sem se potem počutil še bolj čudno in nenaravno.«
Kakšen komad bo? Manj čuden, bolj naraven? »Ognjevit! Besedilo za Open Fire so napisali Američani. Ni čizi. Metaforično gre za pecanje bejbe, streljaš na punce.«
Kupidove puščice? »Ja oziroma če bi vzel dobesedno, bi bili metki, pa seveda niso.«
Je bilo kaj dileme med angleščino in slovenščino? »Najprej ne, dokler se ni oglasila moja babica. In na njeno mnenje res veliko dam. Vprašala me je, češ, zakaj bom pel v angleščini, da ona že ne bo nič razumela. Ampak tako je. Tako sem se odločil.«
So babice vaša ciljna publika? »Tako te bom vprašal: boš ti glasoval – pa ne zame, za kogarkoli?«
Ne. »No, vidiš. Saj jaz tudi ne glasujem in ta dva za mizo poleg tudi ne (pokaže na dva kolega, rahlo starejša od naju). Babice pa glasujejo, o ja.«
In kako babice vidijo Korija? »Po moje so to največje fenice in hkrati znajo najboljše pošimfati, povejo ti direktno, te vprašajo, zakaj si bil oblečen kot pajac. In podobno.«
Okej, Kori. Greva na gigahit Jaz sem Kori. V Mariboru smo te takega bolj ali manj vajeni. Recimo, da štekamo. Sodeč po youtube komentarjih pa te vsi ne. Kako te vidijo prekotrojanci? »Kak’? E, veš kak’? Tak’, da dobivam video posnetke folka, ki na ta štikl žura v Ljubljani v top klubih. Ne moreš verjet! Dafaq? Na Jaz sem Kori! Kako je to možno? Da v Parlament pubu in Topu pojejo to ‘neumnost’? Noro!«
Morda, ker predstavljaš tisto pop genezo Maribora po Sebastianu in Power Dancers? »Delno vseeno pazim, kako sem prezentiran v medijih. Pa ni lahko. Včasih imam totalno metalske kitare, globoko dol spuščene, to ruži, faking grovlanje in dretje, haram med čupastim folkom. Potem pa sem na radiu in delam budalaščine in pojem Jaz sem Kori.«
Kdo je Kori? »E, to je vprašanje.«
In odgovor? »Po tej pesmi ne moreš sodit. To je joke, štos, zajebancija. Povedal sem, kar sem pač povedal.«
Maja Keuc je res poslušala komad? »Bila je jezna.«
Fejst? »Precej, ja.«
Ampak zakaj ste dali na začetek: »Sem Tim Kores kitarist in pevc / včasih spal sem z Majo Keuc.« Vas to res tako definira, da ste dali potem prav to dejstvo na začetek? »Zato sem dal to na začetek songa, ker so me doooolgo tako opisovali, češ, ti si pa oni, ne, ko je bil z Majo Keuc? In mi je na eni točki začelo presedat.«
Ste želeli spisati, kaj, akrostih, Sonetni venec, Primicova Julja? »Ne, ne. Na Centru s(m)o nepopustljivi: želijo, da sem to, kar sem in da grem v tem do konca. Proste roke imam, delam lahko, kar hočem – vsaj občutek imam takšen. Morda je bila Maja Keuc edina, ki je bila užaljena, vsi ostali se derejo na moj račun. To je vse. Štos na moj račun.«
Pa je res? Ni vseeno malo Fredi Miler efekt? »Ne, mislim, da ne. Tega ne bom delal več, to je bil en tak song, napisal sem ga v nedeljo po goveji župi. In zdravo. Povedal sem, kaj in kdo sem, vsi mislijo, kako velik mariborski maderfaker sem, kako nažgem vse mariborske babe, kar niti približno ni res. Niti ne more biti res.«
Drži pa, da vstajate ob štirih zjutraj. Kako gre to? »Tak: glej (s prsti si potegne veke povsem navzdol). Nekje v sredo sem, če grem spat ob polnoči, kot zombi (zombijevsko iztegne roke).«
Tanja Kocman. Foto: RTV Slovenija
In ste vse bolj prepoznavni radijski špiker. In hkrati pevec. Malo me bega. Kako bi se opisali sami? »Veš kak’ bi se opisal? Pri meni je vsakič nekaj novega, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Imam metal band, potem grem na x-traktor, imamo In&Out polomijo…«
Opa, počasi, izi. Polomija? »Ne, pač tako rečem. Šel sem v In&Out, da bi ugotovil, kakšen je slovenski šovbiznis. In naučil sem se, da danes, ko je glasba v taki poziciji, kot je, šteje to, kar rad igraš in kar izhaja iz tebe. Ne to, kar narediš za radio ali tv, temveč to, kar rad igraš. Glej, čisto konkretno, vem: Ema komad ni moj, je radio friendly, ne verjamem pa, da bodo ljudje zaradi tega hodili na moje koncerte. Če pa pokažem svoje demo posnetke za novo plato, pa vsi obolevajo zraven (naj bo uradno: po intervjuju mi je Kori odrolal dva posnetka in, to ni lezenje v rit, bila sta dih jemajoči šus). Folk bo prišel na koncert zaradi dobre muzike.«
Spomladi ste bili predskupina Siddharti na Štuku. Toda vsak komad se je zdel drugačen prejšnjemu, ni bilo neke celovite slike. Je pa delalo. »Zdaj ko delam ploščo za Nika Records, vidim in vem, da v živo Jaz sem Kori štikla ne bom igral. In pika. Čeprav mi je jasno, da bi sedel komad ‘pipikam’ pod odrom. Seveda bi jim.«
Je vaša kreativna hiperaktivnost primerna ravno za čas snapchata? »Razumem, štekam, kaj misliš. Marsikdo, ki je poslušal In&Out, je začel poslušati tudi I vs. I. In celo obratno.«
Okej, kdo so vaši feni? »Vsi.«
Dobro, čakajte, kako vsi? »No, ne mislim zdaj čisto vsi. Ampak zelo različna populacija: sam imam še vedno najraje metalce, ker povejo tak’ kot je. Se pa ta populacija, sploh rock publika, precej spreminja. Upal bi si trditi, da gre 80 odstotkov tistih, ki grejo na koncert Siddharte, tudi na koncert Jelene Rozge in Modrijanov. Ker takšen folk je. Kar niti slučajno ni narobe, da ne bo pomote.«
Ste se kdaj poglobili v sociologijo slovenske pop/rock publike? »Pri slovenski publiki ni recepta. Vsaj ni ga več, ker včasih si vedel, kako nagovoriti rock publiko. Danes pa…«
Kako je s slovenskim popom? »Ni ga. Ne pali, ker je narejen izključno za radio. Iz srca ne delam slovenskega popa. Potem imaš eno tako kombinacijo, kot je Rock Me od Modrijanov. Saj mi je rekel Blaž Švab, da so oni rockerji po duši, hkrati pa dodal, da to delajo s srcem. Ampak ne moreš tega združiti! Jaz sem rocker po duši, zato popa ne delam s srcem.«
Zakaj potem pop? Ker »mora« biti nekdo naslednji Jan Plestenjak? »Slišim tudi to, slišim pa v bistvu vse: špilaj taki pop rock kot Plestenjak, špilaj parodije, špilaj ovo, špilaj ono. In kaj delam na koncu? Tisto, kar mi je všeč. Saj ljudje ja pridejo na špil zaradi muzike! Zato so bili moji najboljši koncerti gotovo tisti z I vs. I. Tam je bil (od)lom! Če me pa pride nekdo gledat, ker sem na televiziji, hkrati pa ne pozna enega mojega štikla… Ni to to.«
Ampak prav to ni redek pojav. Poznamo imena in obraze »glasbenikov«, stežka pa naštejemo kak njihov komad. In tega sploh ni tako malo. Zakaj? »Ker ne pišemo več evergreenov. V popu se jih očitno ne da, v rocku gre to morda malo lažje. Mi2 imajo s Čisto jebo že zdaj evergreen in nasploh karkoli izdajo, hitro zaigra na prave note. Če si pa zavrtiš Stop od Omarja Naberja, pa… Zmanjka, ne? Edini, ki je to res znal, je Magnifico. Samo ljubezen si boš pel. Zato si pa ne boš pel marsičesa drugega, kar je zmagalo na Emi: pa Quartissimo, pa Kalamari…«
Kako ste doživeli Narodnozabavni rock? »Najprej sem se režal, potem sem se razjokal.«
Marsikomu je Ema vseeno vrhunec leta ali kariere. »Verjamem. Glej, jaz Eme ne rabim… No, ne nujno.«
Torej… Rabi Ema vas? »Ne, eh, taki nisem. Ne gre zato, kako naj pojasnim… Ni to moj ključni projekt, marsikomu pa je to rešilna bilka iz poplavljene gneče. Sicer pa je zanimivo vzdušje na Emi. Eni so bolj odprti, denimo Nuška Drašček, Alya, Nika Zorjan, BQL, vidiš pa tudi v očeh nekaterih, da te gledajo postrani ali da te vidijo kot konkurenco.«
Foto: RTV Slovenija
Še vedno niste odgovorili: ste radijec ali glasbenik? »Glasbenik, saj zaradi tega sem dobil službo na radiu.«
Sprašujem zato, ker recimo nekaterim je bil Ema le projekt in so potem iz glasbene scene odsihmal izginili. Anžej Dežan, recimo. Mora biti Ema »projekt«, če želiš zmagat? »Mora! Je pa tako, da če bi zmagal na Emi, verjamem, da bi imel koncerte po Sloveniji. Ko sem klical Aleša Uranjeka, ki rihta moje špile, je rekel točno to. Da te Ema lahko potisne naprej in dlje, je pa odvisno, če od tega resnično živiš ali pa če le rečeš, da živiš za to. Fajtam se, vse bom dal od sebe, da bi zmagal, ampak delal bom dalje. Preskrbljen sem, finančno ni težko, imam svoje stanovanje, nabavil sem vikend.«
Samo malo… Vikend? Kako prideš do vikenda zgolj z glasbo? »S trmo. Bil sem trmast kot strela, nisem se pustil jebat nikomur, niti fotra nisem poslušal. Razmislil sem, kako povečati svoje ime.«
Ampak le s pesmijo Jaz sem Kori? Moraš biti (samo)promotor? »Če bi se lotil načrtno znamko Tim Kores Kori, kot delajo Natalija Verboten in Rebeka Dremelj, bi morda bil večji. Ampak meni je moralno sporno, da bi pisal sam sebi članke, oprosti.«
Kaj naredite, ko greste mimo trafike? »Niti ene revije ne pogledam!«
Ne verjamem… Tudi če ste na naslovnici? »Pošljem nazaj odgovore, potem pa niti ne odprem niti ne pogledam. Res ne. Tudi če se kje dobimo in tam nekje cajtngi ležijo. Ne, hvala. Čez en teden bo nekdo drug na teh istih straneh. Da bi pa klical, kaj se mi je ‘zgodilo’ danes, samo zato, da bom v medijih? Da bi si zmišljeval stvari? Pa lepo te prosim.«
Kaj se vam je danes zgodilo? »Skoraj me je nekdo povozil na prehodu!«
Čakajte, res? »Ne, seveda ne. Bi ti pa lahko rekel, kako sem modela potem kresnil na gobec in kaka štorija je bila… Fuj.«
Ema je zelo znana po kulinariki. »(se zamisli) Ha? Kulinariki?«
Ja, »kuhinja«. »Aaaaa! Vsako leto je vsaj nekaj drugega na meniju iz tega, kar skuhajo. Kuhajo že leta, mi pa smo tisti, ki preizkusimo, kakšna je kaj hrana. Slišal sem marsikaj o tem, kaj naj bi se vse dogajalo: kako se je zaslon z rezultati resetiral, kako je bila Karmen Stavec po štirih sekundah teme kar naenkrat prva. To sem, poudarjam, le slišal, nisem bil tam. Kuhinja Eme pa je odprta od februarja in tja nekje do maja. In to je to. Ker, daj, povej mi tri izvajalce, ki so postali v zadnjih, hm, petih, desetih letih res prepoznavni na Emi in imajo še danes koncerte?«
Em… »Gruntaj, ne boš našel. Ni jih. Saj vemo za Evo Boto, Niko Zorjan, Manuelo Brečko, ampak kaj pa koncerti? In kaj smo ugotovili: če zmagaš na Emi, je slabo.«
Okej, to je treba malo pojasniti. Kako bi to naj bilo slabo? »Glej, do maja je super, verjamem – dokler ne greš v Azerbajdžan. Potem pa ne prideš v finale in jutri te ni več. Adijo, nasvidenje. Pozabijo te vsi, morda si zapomnijo ime, komada se pa ne spomni nihče več. Še enemu se ni posrečilo narediti velike kariere. Pustimo Tinkaro Kovač, ki je naredila na Emi comeback in nato krasno izginila. Kdorpa ima danes razprodane koncerte, mu na pamet ne pade, da bi šel na Emo.«
Kolikšno moč ima televizija za slovensko glasbo? Nekoliko neobičajno je, da sta največ iz talentov šovov naredila Maja Keuc in vi v sklopu In&Out, a nista zmagala. »V Sloveniji vedno velja pravilo drugega. Drži kot pribito! Ko zmagaš, dobiš na pladnju čisto vse, trgajo te na kose in kraje, nihče pa nima pojma, kaj bo, ko bo konec luči in blišča. In ne bi rekel, da so krive televizije. Ne! Demetra Malalan, oprosti, so si krivi sami, da ni šlo naprej. Vse operne pevke, pa Lina Kudozović in tako naprej. A misliš, da je meni kdo kaj pomagal? Me tiščal naprej? Kurac! Sam sem se tiščal naprej. Maja Keuc je vsaj izkoristila vse to in šla na Emo, čeprav je šla po tem na Švedsko, ker se ji tu z albumom ni izšlo. V Sloveniji ne rabiš in niti ne moreš vzdrževati enajstčlanskega banda, kot ga je imela ona.«
Govorite zelo odkrito, iskreno, ostro, brez zadržkov. Vas to nič ne tepe? »Kaj pa naj? Povem pač tak’, kot je. Saj vsi vemo, zakaj gremo muzičarji na Emo! Da dobimo promocijo. Seveda bi rad na tekmovanju zmagal, kdo pa ne bi, je pa res, da ni več takega nacionalnega naboja. Glej, lahko bi olepševal in se pačil in ne vem kaj. Ampak vsi grejo/gremo tja prodajati svojo rit.«
Kaj bi najraje odnesli od Eme, če je zmaga očitno slaba stvar? »Eh! Da zmagam, grem v Ukrajino, se tam uvrstim v finale in sem… dvanajsti!«
Kakšen pomen ima danes »biti na televiziji«? »Ne več takega kot nekoč, ampak še vedno nima majhnega. Če ne rečem babici, da sem na tvju ali v časopisih, je jezna. Sicer pa televizija odvzame 30 odstotkov tvojega performansa. Včasih je pa res štelo, če si bil na televiziji.«
Letos bo Ema znova na Gospodarskem razstavišču. »Kar ni slabo, so pa malo optimistični glede prodaje kart, saj za finale računajo 22 evrov.«
Preveč? »Daš še 20 evrov in še malo poleg in imaš karto za Queens of the Stone Age na Dunaju. Saj glej, všeč mi je, da visoko ciljajo, da so optimisti, hkrati pa najbrž prekleto dobro vejo, da bodo prijatelji, partnerji in familija pač kupili karte in bodo tako napolnili. Sploh pa, ko se začne Ema, se o vseh vse piše. Čas je za Alyo, pišejo, ker ko greš pa sedmič na Emo, pa je že tvoj čas. Baje Omar zdaj plačuje klošarjem pivo. Ki so zdaj seveda kar naenkrat žejni, haha. Oh, ja. Zdaj ko delam v medijih, predobro vem, kako je. Znam brati med vrsticami.«
Evo, ena manj med vrsticami. V bistvu skoraj najpomembnejše vprašanje: kako boste oblečeni? »Ne vem, ampak definitivno ne bom v reklcu, ker bodo vsi tipi v reklcu. Roko dam v ogenj, pa tega res ne vem, da bo Omar Naber v obleki, beli srajci, metuljček ali kravata. Roko v ogenj!«
Moški sicer itak težko zmagajo na Emi. Obleka gor ali dol. »Tipi že osem let nis(m)o zmagali, ja. Najbolj narobe je, da se oblečeš za Emo takšen, kot sicer nikdar nisi. Nočeš pa priti samo v kavbojkah in majici, ker lahko izpadeš kot seljak. Nočeš pa biti niti upicanjen. Ko sem bil pred dvema letoma… Joj joj. Potem pa pogledaš Eurosong in so tam vsi tako preprosto in vsakdanje oblečeni. Mi pa kompliciramo, cel pomp, pa plesalci pa ovo pa ono… Slovenci smo tako zadaj.«
Zdaj smo leta…? »Začeli smo 2011, srečnega in zdravega. Pevke zdaj tekmujejo, katera bo imela lepšo obleko. Pogovarjajo se, kdo bo kateri naredil obleko. Pa dobro no, ženska. Idi in poj.«
Če bi moral vzeti na samotni otok eno (zmagovalno) skladbo iz Eme, katero bi izbral? »Sestre in Samo ljubezen.«
Končalo se je, kar sploh ne bi bilo tako čudno, če ni bi bilo prvič, z ono napravo za merjenje pritiska in utripa kar gor lepo na moji roki. In cifre začuda niso bile nič kaj prida falš. Pa sem mislil, da mi morale biti. O, ja. Toda režiserju Janu Krmelju, precej bolj verjetno pa moji splošni anatomiji, je vseeno uspelo, da sem se naučil nekaj novega: kako izmeriti srčno utrip samemu sebi. Tudi ročno. Jebeš aparature. Ker mi je srce po predstavi Utopia, ko sem prijehal domov iz Ptuja, tako razbijalo. In mi še vedno, tudi ko to pišem. Ampak najbrž ne več toliko zaradi predstave. Čeprav bi mi to tudi lahko. Aha. Ja.
Vsakič, ko grem na Ptuj, se pri pešačenju čez Dravo zamislim, da bi se bil poročil na Ptuju. In to magari kar dvakrat. Ker Ptuj v sebi nosi nekaj posebnega, romantičnega, manjšega, skuliranega. In Ptuj ni mesto, vsaj zame ne, kjer bi takoj pomislil, kaj bi lahko bilo boljše. Takšen kot je, je prekrasen. In še posebej njegovo Mestno gledališče. O, ja. Pupe so bile spet v najboljši formi, ker ne skušajo biti tiste hostese, zaradi katerega imaš občutek, da je gledališče nekaj, kar ti nisi. Nak. Ne te pupe. Ko so mi ponudili v roko takoj karto (hvaaala!) in gledališki list (še bolj hvaaaala!), sem se spravil čez cesto, dasiravno je ostalo le dobrih deset minut do predstave, tja v kafič Bo!, definitivno plac, ki je narejen, da je zraven gledališča. Naročil sem kavo, opazil, da me v kotu en tip precej grdo gleda, ker sem natakarici zašepetal tisti en espresso, nato pa začel listati gledališki list.
Okej, nekaj sem prečital že doma, kritiko, dve tri, osnovni opis, dejansko malo guglal, pogledal fotke in… In ugotovil, da po petkovi predstavi za žur tole ne bo predstava za žur. O, ne. O, joj, ne. Nič, kot klasično dvakrat sfalirani študent sem se vrgel v gledališki list in se začel mučiti že s tistimi teksti za deset minut. Saj ne, da bi bili slabi ali karkoli. Ampak tegale v kafiču pač ne moreš kar tako čitat, počez, po diagonali, malo zaradi luštnega. Tole ni kafič čtivo. Alejandro Jodorowsky in taki liki. Ki jih itak kaj dosti ne poznam, slišal nekje, to pa je tudi to.
Foto: Peter Uhan
Nato sem se v listu ustavil pri ustvarjalcih predstave. In videl letnice rojstva. O bešmumast. Saj so skoraj vsi stari toliko kot jaz in še manj. Jan Krmelj, letnik 1995. O bešmumilomast. Ampak igrajo pa Polona Juh, pa Uroš Fürst, okej to niso tako rosno mladi ljudje, ne? Pa dobro. Pustimo. Se. Presenetit.
Že vstop v dvorano je bil res presenečenje. V kotu je ležala mrtva žival, nekaj med ovnom, kozorogom in plišastim obličjem. In v ozadju je zujila muzika, ki je nisi mogel spraviti iz ušes, pa da bi si slušalke nagural vanje. Skratka, že ob vstopu v dvorano si bil priklenjen na nek nov svet, novo realnost, nova nebesa, sanje, izkušnje. Zakaj pa ne, kajne? Če sem dobro razumel Jana Krmelja v gledališkem listu, si želi, tole je res preko palca, da bi doživeli nekaj tkaega, kar smo doživeli ob branju Danteja in njegovega Pekla v Božanski komediji. In režiser gre tu še dlje, ko v svojem Credu med drugim zapiše, da je gledalec »priča, opazovalec.«
Biti gledalec je vztrajanje v razpoki med totalno negibnostjo in delovanjem. Brati, kar ni bilo nikoli zapisano. […] Gledalec izkuša svoj neobstoj – vrnitev obstoja je izkušnja, ki bi jo lahko približali temu, kar imenuje neka pradavna usedlina besede katarza. Človek se vrne, a vrne se transformiran. […] Fenomen trenutkov, ko nas tudi v gledališču odnese proti neki drugi realnosti; kjer tudi gledališče sproži potopljenost v odsotno. Izkusiti svet v naši odsotnosti: izkusiti razmik med življenjem in smrtjo: živeti mejo: to je gledališče. Praznvati odsotnost in tujost sveta. Praznovati vse, kar nismo.
Dobro. Štekate? Ne? Nič hudega. Jaz tudi najprej nisem. Ker ne morem, niti nisem mogel, tako sem se tolažil kasneje. Kajti – in zdaj sledi ključni stavek te doživetvene recenzije – Utopia je predstava, ki jo moraš videti, da je ne bi razumel. Ne, ne gre za dvojni obrat, da bi jo bil razumel, ko je ne bi bil videl, čeprav bi to bil ultimativni preobrat sploh za te čase, ko je tako fajn govoriti o stvareh, pametnjakovičiti o nečem, česar niti povohali nismo, pa mislimo, da za ceno lajka, našega kolega všečkota, pač čisto vse prolazi.
Foto: Peter Uhan
Ko sem gledal v sliko režiserja Krmelja, sem se za hip zalotil in se počutil kot Josip Vidmar. Zakaj? Ker sem mislil, češ, prokleti paglavec, kdo te ti si, da boš nam govoril, kako naj gledamo predstavo. Dafaq? Okej, saj sem slišal in bral, kako je Richard Wagner začel novo gledališče s svojimi operami. In je tudi zašel v filozofske vode, vendar se mi zdi, da je to storil malo bolj… Okej, z muziko, dramo je pretopil v štikle, ki sploh niso neki giga hiti, in z muziko je vse lažje. Jan Krmelj pa je tole zastavil… Multikulti. Ne vem. V bistvu sem itak ugotovil, v tistih 85 minutah, ko mi je pulz šel gor in mi je srce nekajkrat padlo v hlače (kar tokrat pripisujem predstavi, kar je vsekakor kompliment), da nič več ne vem. Predvsem pa, ko sem po dolgem času spet v gledališču pogledal na uro, upajoč, da bo pokazala več od tega, kot mi bo dejansko pokazala. Kar ni fajn. To res ni fajn.
Potem sem se pa spomnil, kako sem sedel v Linhartovi dvorani, ko je bil Liffe še res festival, kjer smo jedli jabolka kar v dvorani, na sredi vrste in si prekrival oči in ušesa hkrati, se stiskal h kolegu Golobiču, ker me je Lars von Trier tako predrmal, prestrašil in pomendral s svojim Antikristom. Tiste živali in to… Aaaa. Faking preveč. Zbežati sem želel. Nekam. Kamorkoli. Samo stran.
In na to so mi letele asociacije v tem kolažu ali skici ali karkoli že to je, kar bi naj bila Utopia, arheologija raja, ki ima, kot lahko vidite na sliki, prav svoje dele in vse. Morda to zgleda bolje strukturirano in dojemljivo, kot potem dejansko je. Kot rečeno, že tekstov v gledališkem tekstu nisem razumel in se ob tem nisem počutil niti ponosno niti žalostno butasto ali zahojeno, ker ne gre zato. Res ne.
Lažje sem spremljal zgodbo o Fandu (dominantno nasilno nežni Aljaž Jovanović) in Lis (sključeno sledeča in sančopansovsa Polona Juh) kot tisto drugo, kjer imamo klasično zgodbo Abrahama (Uroš Fürst) in Izaka (Klemen Janežič), vmes pa še usodni lik Kore (Tina Vrbnjak). Ne morem vam povedati in razdati zgodbe, ker se mi zdi, da zgodbe, vsaj tiste klasične, sploh ni. Je razpad zgodbe. Vsi so popotniki, nekako izgubljeni med potjo in ciljem, to so ljudje, ki na koncu skrbijo za odsek »izgubljeno-najdeno«, ker so ostali nekje vmes v svetu, ki nima okvirjev, norm, časovne linearnosti ali sploh smisla. Ker vsa tista kri, tista žival… Uuuu. Srhljivo? Da. Smiselno? Niti ne.
Zgodbi Fanda in Lis je toliko lažje sledit, ker veš, da ne bosta nikoli prišla v obljubljeni Tar, kjer boš okronan z zlato krono in dobil ključ do vseh labirintov. Njuno potovanje se začne iz niča in konča v niču, kar pomeni, po domače, od vukojebine pri tretjem križišču desno, pri čemer ona s pokvečenimi nogami ne more hoditi, on pa ne more biti nežen, ne da bi bil grog. Dobra, ne? O, ja!
Foto: Peter Uhan
Zakaj? Če zakaj, je predstavo Utopia ali pa vsaj polovice le-te, fajn videti samo zaradi Polone Juh. Pa kaj si nor. Kakšna fizična predstava! Kakšna sključenost! Kako mlahedrave okončine! Kakšna osteoporoza! Kakšni vratolomni padec na lastno kičmo. Načeloma se predstava razvleče in ima preveč mašil, ko igralci pomen iščejo brez besed, toda gledati, kako Polona Juh mlahedra ob Jovanoviću je presežek prve vrste. Čisto res. Kako se mu prepušča, predaja, mu verjame, čeprav jo on vseskozi potolče, rani in živita v začaranem krogu, kjer je edini izstop ta, da jo fenta.
In če še zakaj, je predstavo dobro videti zaradi multikulti sporočila, ki ga razkadijo, zaprašijo in kožno strgata Špela Ema Veble in Nina Jagodic z gotovo iber zapomnljivo masko in kostumi. Kaj takega! Prav podoba – spet bolj Fanda in Lis – te premakne in tu uspe Krmelju tisti premik, da gledalec razpade, da ne gleda predstave, temveč predstavo predstave o predstavi (ne pričakujem, da boste to razumeli), da ravno ko ve, kaj gleda, v bistvu spozna, da ne ve ničesar in gre spoznavati vse jovo na novo iz pravzaprav kar sadomazo radovednosti, ki te sicer ne razočara, a zaradi nje z odrevenelo levo roko sredi noči vstaneš in pogledaš, ali si že dospel v frdamani Tar, pa seveda v Tar ne moreš, ampak bi tako rad prišel v frdamani Tar in še raje, da bi tja prišla vsaj Lis, ampak če hoče tja priti Lis, mora tja priti tudi Fando, ki jo štuporamo prenaša v dobesednem in prenesenem pomenu…
Foto: Peter Uhan
Ta vizualno sporočilni del uspe ravno zato, ker je tudi scena (Nika Erjavec in Andrej Koruza) skorajda umaknjena za škrlatno zaveso, a kaj, ko je scena tudi inkubator za najbolj mračne, krvave, groteskne prizore, ki jih sploh opisati ne moremo (in to mi na Urbani.si, moš mislit?), in stopajo liki pred nas kot neke prikazni in ravno ko se jih privadimo in skoraj vzamemo za svoje in sta Lis in Fando skoraj Cinco in Marinko ali Vladimir in Estragon ali katerikoli dvojec pač že, Jack in Rose iz Titanika, magari, pa je na oder prišla hladna, čelava, ornk čelava, zamaknjena Kora, kjer Tina Vrbnjak znova postreže z asistenco na tekmi, kjer gola ne bomo videli. Ker to je težava Utopie in to smo opazili, ko smo nekje po pol ure preverjali drug drugega (no, še zdaleč ne vsi), če lahko sledimo temu in skorajda iskali ubogo so-dušo, ki nemara čuti ali vidi ali misli podobno kot mi, izgubljeni v tej resnično arheologiji roja, tole so ja izkopanine naših blodenj in sanj kar obenem. Gledali smo se in iskali sočloveka, ki bi kaj rekel. Ni, razen onih klepetulj v loži levo.
Težava Utopie je težava fuzbal moštva, ki ima najboljše drese, res lepe drese, top osebje v klubu, izjemne igralce, vendar trenerja, ki mu pač (še) ni usojeno, da bi bil letos prvak. Pa to ne leti sploh nujno na Jana Krmelja, še zlasti ne na njegovo mladost. Čeprav sem slišal in štopal vse daljše nosne izdihe gospe na svoji levi (na desni so bili trije prazni stoli, večina je bila sicer zasedenih, kar me je begalo, saj na desni nisem imel nobene upore, le večni temačni prepad), sem proti koncu, ko sem si nekako zložil celoto, ko sem ugotovil, da v Tar nikoli ne bo prišel noben, morda tisto žrtveno jagnje, tista poklana žival, mogoče lik Kore, čeprav ali je ona sploh zemeljski lik, kdo je, saj ni važno, ne razumeš, pojdi dalje, tok zavesti, no na koncu sem vseeno bil nekaj kakor ponosen in vesel, da novi generaciji v koprodukciji Drame in Mestnega gledališča Ptuj omogočajo take projekte in teste. Moje totalno analfabetsko mnenje je, da bi veljajo naslednjič premisliti, kako in kaj, namreč, kaj bodo potegnili iz recenzij, mnenj, odzivov publike, ki pa več od aplavza nekako ni zmogla in je mnenja, sodim pač po tišini pri garderobi, očitno prišparala za štiri stene.
Utopia je predstava o ničemer in je predstava o vsem in hkrati sploh ni predstava in je predstava in tudi mi ob pisanju težko doživljamo, skoraj tesnobno, nelagodno, izgubljeno, tavajoče izkustvo. Grozljiva maska, mazanje s krvjo, šepetanje, duplikacija zvokov, izmaličeni liki, migetanje crknjene živali… Toliko efektov, kot ponudi Krmeljevo delo, ponudi le redkokaj. Ampak na trenutke sem si zaželel, da bi bilo kot pralni stroj, ki ima milijon funkcij, ki jih ne poznam, a sem vesel, da poznam tisto eno, vedoč, da imam še druge.
Foto: Peter Uhan
Ker tole te res opere na nek nov način. Če si bil prej prepričan, da si iz bombaža ali, primerneje, volne, si zdaj ugotovil, da je etiketa ali lagala ali pa ne znam brati več ničesar. Verjetno tisto slednje. Skratka, prestrašila me je predstava, ker je moje sočustvovanje z izjemno Juhovo »nagradila« tako, da me je trpinčala z maskami groze, krvjo in ciklično smrtjo. In to sem skorajda predstavi nekoliko zameril. Najbrž zato, ker mi je srce tako razbijalo iz katerega koli razloga že.
Po predstavi sem si že na mostu, kjer se ponavadi ozrem, upajoč, da se bom na Ptuju poročil, meril pulz, počutil sem se nelagodno in v mestu kurentov (na poti v gledališču so se eni pubeci igrali z zvonci v kombiju) preplašeno opazoval, da mi ne bo kaj skočilo iz reke, ovinka, gradu. Če je to bila želja predstave, ji je uspelo. Ampak nelagodje? Pri Danteju ni bilo takega nelagodja, ni bilo lahko – sploh ne v gimnaziji – ampak nisem pa, če pretiravam, razmišljal, da me bo kap ali zakaj umiramo in zakaj imamo take podobe raja. Zakaj sem sploh šel to gledat?
Morda me je taka predstava prav klicala? E, to sem se spraševal, vsakič ko je Vrbnjakova prihajala gor na oder, ne kot človek, ne kot lik, ampak kot svarilo, pojem, usoda, klic. Potem sem videl posipane srčke po mostu in ključavnico, na kateri je pisalo Teja & Paula z znakom za neskončnost in sem se cinično nasmejal, pa nisem cinik, vsaj mislim in upam, da ne, ampak ja, kakšna neskončno, če pa že naša percepcija raja in nedosegljivega Tara umira na hrbtu nežno grobega Fanda in neusojene Lis.
Naenkrat se mi je to, da bi se bil na Ptuju poročil, zdelo tako trivialno. Še pred predstavo sem bil prepričan, da se bom prek Puchovega mosta prvič zapeljal do ptujskega McDonald’sa, kar tak, ker pač ja. Nisem se. Težko sem dihal, nekaj kakor sopel, parkiral avto in šel domov. Ponoči sem težko spal in ko sem se zjutraj zbudil, sem bil tesnoben in pred očmi sem imel Lis, ki se štuporamo cijazi z upanjem na Fandovem hrbtu, pa se itak potem vsako upanje, sploh če je veliko kot Tar, konča s pokolom.
Štekam, da gledališče vedno ne more biti žur. Okej. Štekam, da lahko iz nelagodja narediš zgodbo. Vendar tu sploh ni zgodbe, ker se mi zdi, da vam predstave nisem znal opisati in je tudi ne morem. Pa bi naj bila to kao poanta in teksta in portala Urbani.si. Hm. Kaj čmo. Upam samo, da se bom jutri počutil bolje. In da bom verjel v Lis, če že v drugo ne morem. In ja, Polona Juh je res tako dobra v predstavi, ki ima vse, kot rečeno, elemente za uspeh (glasba Gašperja Torkarja sploh hara, tudi dramaturginja Katja Markič je opravila trdo delo), toda tole je tekma, na kateri smo dobro igrali, ampak ne samo izgubili, temveč izpadli. Saj res, če dobro pomislim, sem se nazadnje tako za kurac počutil po tekmi Slovenije z Anglijo v Južni Afriki. Takrat je šlo eno celo poletje. Nekdo bo rekel, ha, se pa vsaj spomniš. Mogoče bi bilo včasih bolje, če se ne bi? Ne vem. Vem pa, da mi vseeno ni žal. Ker včasih ti pač nekdo mora sklistirat možgane. In dvignit srčni utrip. In te pretrest. Resda je to malo premočno (pa nisem mislil, da sem taki “rahlec”), resda nočemo presimplificirati našo latentno kritiko, ko dajemo trojko o nečem, česar nismo očitno najbolje razumeli, ampak… Predstava bo ostala v mislih. Ali ne EKG-u. To pa.
Bis. Čisto možno pa je, da mi je srce razbijalo zaradi gospodičen v loži levo, bolj pri steni, ki sta čebljali skozi celotno predstavo in ti je žal, da ima ptujski teater predobro akustiko, saj bi ju šel sam mazat s krvjo, ko bi bil sedel na levi strani, ne pa na desni, in ju lovil z grozljivo masko. Sicer pa zelo fajn publika, nihče ni kašljal, hrkal, pogrkaval ali rojeval. Bravo, Ptuj!
Nazadnje se mi je to zgodilo… Kaj pa vem… V osnovni šoli? Takrat sem stikal po denarnici in se zaletel res s polnim šusom v prometni znak. Ironično, v onega za prepovedano zaustavljanje. No, zdaj sem zajahal oni mini drogec, v onega na vrhu Poštne. Centimeter desno in adijo familija! In oni so se smejali. Jaz pa sem lahko rekel samo: »Če pa je bila taaaaka predstava!«
Okej, izi, bom pojasnil. Bilo je že več kot uro po predstavi. Po kateri je šla prijateljica Amy raje kar domov. Rekoč, da mora tole predelat. In ja. Morda bi nemara bilo res bolje tole predelat. Ker jaz več kot očitno nisem zmogel. Kajti ko smo se kobacali iz Isabelle proti Wetrinskemu, smo na vrhu Poštne naleteli ravno na tole ekipo, ki je v GT22 na Intimnem odru odzružila, odtwerkala, odkričala predstavo Glej, vitki študent. Buljil sem, čekiral, kar zdrznilo me je. Čisti šok. So to oni? Niso? Kaj če so? In ko sem tako ugibal in zijal vanje kot v neke vanzemaljce, sem se zaletel kar ornk v oni mini drogec. In rekel, pohvalil, droljal, kako dobra predstava in kako noro dobri. »Reči še svojim kolegom, naj nas pridejo jutri pogledat,« so rekli v smehu in šli, tako kot mi, naproti N’Toku.
Foto: Sunčan Stone
Že res, da sem si desnico skoraj okrog obrnil od silovitosti trenutka, ampak še bolj me je šokiralo, kako je to v bistvu bistvo (hehe) igre. Da te nekdo tako prepriča, pretrese, premeče, prešejka, da sploh ne moreš odklopit in jih še kar vidiš v vlogah. Sploh ne prideš k sebi, ne dihaš prav. Vdih-izdih? Ha?
Skoraj namenoma sem uletel tokrat na predstavo direkt iz malega pira. Češ, da vidimo, enkrat, kako je, če greš malo manj resno v gledališče. Pa dobro, na Intimnem odru res nihče ne piči in ne fura fensijade od teatra. Zdaj, ko sem videl že tri predstave dol po onih poimensko nagrajenih štengah, lahko gladko rečem, da je Intimni oder največji šus v glavo od odra. Kar je bil Stolp 3 za muziko, je Intimni oder GT22 za teater. Pristno doživetje, pa naj se sliši še tako gumitvist obrabljeno.
Skratka, zamudil sem, čeprav v bistvu nisem. Prišel sem genau in bil res vesel, da nisem nikomur (še) zmotil predstave. Narobe. Spet narobe. Take predstave ne moreš zmotit, ker ona »zmoti« tebe. Vsa tvoja prepričanja, temelje in videnja in oh in sploh. Okej, saj kasneje sem moral scat (pir pa gledališče gresta pač reeees dobro na hajzl), ampak moja poanta je bila, da bi videl predstavo kot uvod v petek, vikend, žuranje in to. Ne vem, če je to še možno, najbrž res ni, ker redkokdaj naletiš na sproščeno (a ne banalno) ter udarno (a ne čizi) predstavo. No, Glej, vitki študent v produkcij Študenteatra je bil najboljši možen uvod v petek, ki je trajal tam nekje do štirih zjutraj, ko sem se vzneseno kregal o Prešernu, Kaplanu Martinu Čedermacu in kdo ve čem še vse. In vse zasluge gredo temu kolektivu. In zdaj vam bom tudi napisal zakaj.
Foto: Sunčan Stone
Karkoli že je rekel mentor Vito Weis tej generaciji igralcev, tej res novi in sveži in napaljeni generaciji, je rekel dobro. In bi veljalo slišati. In kako je Brini Klampfer uspelo tole zrežirati tako, da dela kot singerica… Bumf. Dras! Tole ni toliko predstava kot razstava. V bistvu je showcase, je nekaj, kar so v Ljubljani imeli onidan na Mentu, ko se bandi pač predstavili v čim krajšem času čim bolj udarno. No, e. Ta predstava je točno taka. Pokaži, kaj znaš, ampak ultimativni pokaži, kaj znaš. Ne vem, če je kaj v tej predstavi manjkalo, vsaj kar zadeva čustev ali doživetij. Okej, noben ni umrl, čeprav tudi to v bistvu nekako vselej visi v luftu. V predstavi je torej – fse. S f. Fse. Migranti, posilstvo, neizživete sanje, kuharija, mediji, golota, monolog, kadenca, prolog, ironija, cinizem, sarkazem, pravljica, bučka, Abba, Ebony & Ivory, Leonardo di Caprio… Skratka, overdoza. Skoraj nakokirana predstava. Skoraj. In ja, prebija se četrti zid tako zelo, da se ga skoraj nazaj na koncu zgradi. Ali kot pravi opis
Sami smo plazili čez skale in vode vmesnih svetov. Lisice so se pasle na ovcah. Ovce jejo travo, tako kot krave, da preživijo. Mogočni hribi in pizde od ljudi invazivno skakajoče po ponižnem kamenju. Pitajo in podkupujejo pozornost. Na vsakem koraku gostota korakov odtujenih ljudi, ki strumno ustvarjajo svet. Nasmeški praznine. Hiperaktiven oportunizem. Namenskost. Posplošeno ugajanje in ugodje v plašnicah po zadnji modi.
Preživljati dolg čas.
Avtorski projekt v katerem so v okviru ŠtudenTeatra sodelovali študentje različnih študijskih smeri. Vstopna točka v improvizacije je bil odziv na novembrsko izdajo časopisa Dnevnik. Hipokrizija medijev oz. mediji kot tisti, ki mislijo namesto nas. Glej, vitki študent se predstavlja kot najboljša predstava lanskega Študenteatra, ki ga z letošnjim letom vzpostavljamo tudi v Mariboru.
Foto: Sunčan Stone
Tisti stavek pove vse. Oni, o tem, da so mediji tako naduvano pretenciozni, da mislijo namesto nas in bi radi, če bi le šlo, vsaj klasični mediji, še čutili namesto nas. In, e, temu rečejo ti igralci v takem tekstu lepo eto, ližite mi šupak, jebemovammater. Redkokdaj vidiš realnost tako razbrcano v zobe, polomljen špegl, v katerem ni slike, ki bi jo baje morali videti. Ker smo zavozili tako daleč, da smo tv ekran zamenjali za ogledalo in se nam zdi, da gledamo sebi na kuharijah in fitnes oddajah. Ta del je ekspresivno najmočnejši, saj pokaže na nesmisel, nateg in skomercializiran epic faking fail naše družbe, kjer je vse baje tak lahko, instant in dosegljivo. Jebiga, ni.
A če je kuharska oddaja, kjer zablesti Raquel de Lima, ki zgodaj nakaže, da je to predstava, kakršne klasičen teater ne bi mogel igrati, saj ne dojame airbnb/prevozi/uber prekarne generacije, ki šalta med jeziki levo-desno, no, če je kuharska oddaja že močna, je to, kar naredi Vanessa Benak Cvijanović v fitnes/aerobika delu… No. Tumač. Ženski se, taki klasični, joškasti, lepi, urejeni, opicanjeni, no, strga se ji. To presega ortoreksijo, saj veste, one tipe in tipice, ki so živeli od čipsa, potem pa padli v krizo srednjih let in začeli laufat in telovadit in ti celo leto dondat samo o ljubljanskem maratonu. No, to gre še dlje. Ker Vanessa Benak Cvijanović poseksa najprej samo sebe, potem počepe kot take, na koncu še skoraj nas, ampak, kot rečeno, najbolj samo sebe. Taki solo redko vidiš. Njen shorts je namerno prekratek, da se ji vidi ja cela rit in skoraj še kaj več. Ampak ni vulgarno, ni banalno, ni preočitno. Je še več kot to. Kajti ko se ji sname, ko poseksa svojo življenjsko filozofijo fitnesa, gre in ponudi najboljše tverkanje v zgodovini slovenskega teatra. Ja, prav ste prebrali. Nor stavek, ampak ja.
Potverka tako, da ne veš, ali bi ti bilo nerodno, ker res ni težko razumeti, da se naguzi in naseksa, ne veš, ali bi se smejal, ali bi te ganilo ali karkoli. Priliman si. Gledaš, kako se ženski odpelje. Čisti šus. In kmalu spoznaš, da je to v bistvu nemara res lajtmotiv predstave. Saj tudi Raquel de Lima ponudi svoj portugalski monolog in pride kasneje oblečena v hidžab (upam, da sem to prav napisal) in se naredi za žrtev posilstva, kar je tako narobe, da bolj narobe ne more biti. Iztok Jereb ima svoj veliki solo z bučko, ki jo lupi in sprašuje o drkanju. Drkat nekoga o drkanju. Preganjanje dolgčasa. Ampak to naredi ekipa tako subtilno in hkrati sporočilno, da te predstava poskrka, zveže in vzame za talca. Krasno. Ne, ko si enkrat na tej predstavi, ko gledaš Vitkega študenta, te ugrabi. Ni šanse, da spizdiš.
Foto: Sunčan Stone
Kajti ko vidimo, kako se Andraž Jug, biser te predstave, spozabi do konca, najprej želi podoživeti Titanic od vseh scen in želi nakurbati migrantko za en kurčev vbogajme in nato še pride nag pred nas ter ponavlja en-te-isti monolog in ima živčni zlom v živo, snap trhlih živcev, bi ga najraje tudi mi objeli in oblekli v pajaca, kot so ga soigralci. Radi bi nekako pomagali tem likom. Ampak ne mi, ne jaz, ne moja generacija. Saj ne, da ne premoremo hiperempatijo, toda tudi če naletimo na prebit četrti zid in pridejo igralci med nas ter fehtajo za keš, žvenkeč tisti kurčev bakreni drobiž… Ne vemo, kaj točno bi naredili. Jug je prosil, če bi lahko dobil kaj hefta, dobre stare travce za 20 evrov. Nuša Knez je pribila, da če ne zberejo 20 evrov, jim je režiserka rekla, da odpade predstava naslednji dan (igrajo danes ob 20.00, pojdite pogledat, res, če ste koliko toliko zjebani in nimate popolnih življenj). Še dlje je šla Vanessa Benak Cvijanović in kar pribila, jebeš travco, tudi »kouk« bo dob’r.
Marko Bratuš, umetniški vodja Gleja, zato v podcastu ni pretiraval, ko je rekel: »To je zelo pogumna predstava. Ta predstava je ludistična, all over the place, z mislijo, mi smo zdaj tukaj in nam ni mar in ta na gobec zadeva se mi zdi super.« Je dobro povedal, tako v nulo, da težko bolje. In zato za petek zvečer težko najdeš boljšo predstavo, ki je premiero sicer doživela že aprila in je nekaj, kar bi gotovo pretreslo in šokiralo dijake. In je nekaj, kar ne samo prebija zid, temveč razbija privid naše meglene realnosti. Kaj če smo res taki kot ti liki? Tako bedno nemočni, razvajeni, polnoritasti, nafitnisirani. Ker potem res pomaga »lenor« in si »le nor«, kar je briljantna igra besed, kar vnovič kaže, kako moč ima lahko tekst, če si igralci sami naložijo besede v usta, kaj besede, kletvice, pridevnike, krike, angleščino, pogovorni jezik, ki le pri Nuši Knez nekoliko zdrkne v trivialno štajerščino, ki nima nekega večjega efekta… Noro. Res. Odbito.
Glej, vitki študent nima nobene želje, da bi se nas kot predstava dotaknila. Ne. Na gobec nas. Ravno zato, ker karikira samo sebe. Boljše ne gre kot z Abbo – Money, Money, Money, potem ko Benak Cvijanović v top korzetu fehta za keš, ker taki pač so sodobni umetniki danes, davkoplačevalsko revni, kar je v Cankarju, kot vemo vsi, opozoril Vinko Möderndorfer. Tudi ples na Ebony & Ivory, ko so si soplesalce igralci poiskali v dobro razpoloženi publiki (manj nas je, boljši smo!), je bil karikatura in je izgledal kot nekaj, kar bi nam v živo narisal Tomaž Lavrič. Saj… Kaj če so naša življenja jebena garfield karikatura, jebeni strip? Ha? Kaj pa to?
Foto: Sunčan Stone
In kaj če bi res radi bili, globoko v sebi, drek na pladnju, kot v sklepnem monologu, vrhuncu predstave pove Andraž Jug? Ko nam pokaže svoj šupak? In reče, da bi bilo najbolje, če bi mu ga vsi lepo oslinili. Ha. Kakšen zlom človeške duše, idealov, sanj. Kajti poanta je, da poante sploh ni. Seveda je ni. Kako poanto pa, za božjo voljo, pa ima moja generacija? Tudi če bi jo imela, bi jo zamenjala kaka druga v približno treh sekundah. Morda predstavi do petke zmanjka samo to, da bi deli lahko bili čisto malo bolj šokantno povezani med sabo, čeprav tudi tako surovo, opekasto, granitnokockasto pahnjeni dol po štengah delajo in je ta surovost res alternativa, čeprav slovenska kultura nima mainstreama, ker smo za kaj takega čisto premalo kulturni in preveč kolturni. Govorim za mlajšo generacijo, za vrstnike te peterice, ki nam v predstavi izpraši rit in nas na koncu spomni v srhljivih mini vinjetah, mini črticah na »vseee naaašeeee pravljice«, ki zadoni iz zvočnikov iz grl otroškega pevskega zbora. Smo bili sploh kdaj otroci ali bomo večni otroci?
Odgovora ti seveda predstava ne da, ker dragi urbanci in urbanke, ne živimo v renesansi, antiki ali na Švedskem. Morda so tudi zato večino časa luči skoraj na polno prižgane, le redkoma ugasnejo, in je vse presvetlo in skoraj na pol kot vaja, impro, nekaj mimobežnega. In jaz teslo sem se oblekel v suknjič in srajco, bog me nima rad. Saj nič narobe, ampak teslo, kako ne štekaš, bumbar božji, da ni v tem poanta, v »teaaaaatru«. Ne. Gledal sem v bistvu sebe in svoje. In se niti nisem zgražal, temveč sem bil nekaj med žalostnim in patetičnim. Če je kdaj komu uspelo pokazati špegl in nas nasmejati ter nam ni prilepilo moralno vzgojnega (ne, samo na gobec nas je), kot se v takih primerih lovljenja zeitgeista rado primeri, e, je to uspelo tej ekipi. Ker kar te res povozi je znani glas radijke Nade Vodušek, tisti resni, nacionalka in to, kjer projekt Botrstvo zamenja projekt Podri igralca. Tako daleč smo prišli. Tako nizko. A smo ob tem tverkali, fitnisirali, hujšali, rezali bučke, ločili rumenjake in verjeli, da se bomo rešili s predstavami. Ma, jok. Glej, vitki študent te ponovno vpraša, kaj si želel postati, ko si bil velik. In to je zelo shrljivo. O, ja.
Bis. Če je Eva Kraš briljirala v Od blizu s svojim seksapilom, je Vanessa Benak Cvijanović postavila letvico še višje in pokazala, kaj lahko vse igralka pokaže z enim skrajnim tverkanjem. Noro. Nepozabno. Bravo! Kritika z guzo. Nedojebljivo!
Zadnjič sem, ravno po tiskovki Staromodne komedije, slišal eno res žiletkasto. Tako, ki te razreže. Kot smejoča sirota Jerica, ki namesto na orglice igra na žiletko. Češ, pri gledališču je ta fenonemalni zajeb, da lahko zbereš, kaj boš gledal, ne pa tudi s kom. Uf. Kruta, ne? Taka, trpka, rezljava, dvorezna, klepetava in kašljava. Da odbije pol zvezdice pri oceni resnična. O, ja. In, drage urbanke, dragi urbanceljni, zgodi se večer, ko bi mladi dijakinji najraje prilepil eno (verbalno, da ne bo pomote) vzgojno. Potem pa gre to dekle, ki ji povrhu še poznam ime, in se tako razjoče, da se ji je robček iskalo. Ne farbam vas, res ne. Iskalo se ji je robček. Punca se je zjokala. In to z razlogom. Staromodna komedija je tako večno nostalgična, tako nedosegljiva v tem času, da se bomo večni romantiki itak, walda zjokali. Ki se moramo, kot punca za mano, opravičiti zaradi solz. »Se opravičujem, da sta mogli videti ta del mene,« se je opravičila kolegicama.
Pravega imena te punce vam ne bom izdal, redko je, lahko bi jo kdo prepoznal. In ne, ni Brigita iz ulice maršala Tita, kot rohnijo Mi2, pri katerih sem si tole sposodil. Punca je povrhu iber talentirana mlada pevka, dijakinja in dejstvo, da jo poznam, se mi je zdelo nekaj kakor posebno. Tako fino fajn. Ves čas je skozi predstavo nekaj kakor šušljala, kar sem nekako še pričakoval. Saj je svoji kolegici namreč tik pred začetkom razlagala, da jo žnabli resnično prav bolijo, ker se, če sem dobro ujel na uho (vem, se opravičujem, ampak na Malem odru so vrste resnično precej tesno skupaj – kar niti slučajno ni kritika, eh, prej pohvala, ampak pač slišiš res vse), tako poljublja s svojim tipom, da jo že vse boli. Ali pa je govorila o nečem drugem in sem raje bil uvideven? Ne vem, ni pomembno.
Vem pa, da je bila to predstava, ko sem, ne vem niti dobro zakaj, gledal okrog sebe. Ne samo zato, ker je bila tam moja prfoksa angleščine iz gimnazije. Ali zato, ker sta v prvi vrsti bila čopasti gospod na vozičku in mladenka, ki mu je šla žgečkljivega pogleda in dolgih nohtov v skuštrane lase. Čisto noro. Ja. To je naredilo publiki, čisto napalilo in narajcalo, to naredi Aleksej Nikolajevič Arbuzov in njegova Staromodna komedija (1975). A to je le podlaga. Kajti včasih je lahko gledališče tako malo pa je hkrati tako veliko. In včasih te gledališče zažvali kot te realnost pač več ne more. O, ja. In dva stola levo od mene je sedela mladenka, ki se mi je od nekod zdela tako prekleto znana, želel sem jo ogovoriti, vprašati, od kod neki jo poznam, pa se nikakor nisem opogumil. Niti, ko je stala zunaj pred SNG. Zakaj? Zaradi frdamane igre! Ker ima tako sporočilo, da sporočila nima, ker ga v tem času skorajda ne more imeti. Morda je na ključni romantični trenutek življenja treba čakati in nositi rože na pokopališče najlepših spominov.
Šele ko sem odložil plašč, sem ugotovil, da imam na puloverju odtis riti ene zelo fajn punce, s katero sva onidan iz golega brezizhodnega veselja skakala drug po drugem. Tak, za hec. Vem, delim kao nekaj intimnega, ampak le zaradi efekta, dragi čitatelji. Ker je to taki tip predstave, ki se ji smejiš, potem bi se pa najraje zjokal, nato pa naklestil avtorja, režiserko, igralca, v bistvu pa bi sebe. Če ima kdo nerazčiščeno preteklost ali ne ve točno, ali bo še kdaj ljubil, bo nemara res vprašal za robček. Ali pa se bo, kot ona tamala, razjokal, ker očitno tako doživeto čuti nekaj, kar danes ni več možno doživeti. Le gledati in se v najboljšem primeru tako vživeti, da mislimo, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo nam.
Foto: Damjan Švarc
Zelo namreč v meni donijo misli iz gledališkega lista (ti so, mimogrede, res hvaležni material, hvala SNG Maribor!) in tisto, kar je napisal dramaturg Vili Ravnjak, da je »današnji način ljubezenskega zbliževanja (zapeljevanja, osvajanja) precej drugačen od tega, ki je prikazan v besedilu Staromodne komedije […] Danes mora biti erotična želja takoj uresničena, za odlašanje ni časa.« Po Staromodni komediji pa je bistveno samo trajanje zbliževanja. Sploh pa ni ne staromodna ne komedija, kot je na krasni tiskovki povedala Diana Koloini, umetniška direktorica SNG-ja: »To je zgodba o ljubezni. V igri moški in ženska zrelih let, vsak s svojo življenjsko zgodbo, vsak s svojimibolečimi življenjskimi izkušnjami in ko se srečata in zaljubita dva taka človeka, je mali čudež, ampak saj ljubezen je vedno en mali čudež in nekaj običajnega v tej komorni, nežni in izredno subtilni igri.«
Ali kot pravi mini obnova oziroma izhodišče, kjer sta tudi imeni precej zanemarljivi, saj je zgodba tako brezčasna:
Odštekana in simpatično svojeglava gospa Lidija Vasiljevna je poklicana h glavnemu zdravniku sanatorija, ker kali red in mir, odkar je prišla. Njeno šestdnevno bivanje je sprožilo val pritožb in doktor Rodion Nikolajevič v vsej svoji karieri še ni imel tako “nenavadne bolnice”. Lidija namreč že pred sončnim vzhodom svoje sosede zbuja z glasnim recitiranjem in s petjem, ponoči jim ne da spati, ker skozi okno pleza na vrt, da bi se, kot sama pravi, naužila mesečine, da bi tavala do morja in bila sama z naravo. Zdravnika Rodiona Nikolajeviča “zmešano bitje” s spremenljivim značajem nervira, razburja, a hkrati se mu, na nek prismuknjen in medicinsko nepojasnjen način, zdi z vsakim novim srečanjem bolj zanimiva in privlačna.
Foto: Damjan Švarc
Hipokratova zaprisega tokrat torej postane Kupidova, ampak niti najmanj banalna, vulgarna ali patetična. Ali kot pravi režiserka, hipertalentirana, mlada, zagnana, resna, preudarna, korajžna, celovita, senzibilna Ajda Valcl: »Ko sem tekst prvič prebrala, mi je bil všeč, saj se spretno izogiba patetiki in poceni sentimentu, kar je za ta žanr precej redka zadeva.«
In tu se režiserka, ki ji je uspelo iz igralcev nekih povsem drugih časov ujeti ravno tisto – neke druge čase! -, česar morda sodobniki obeh igralcev ne bi želeli ali hoteli (ali, še bolje, znali), niti slučajno ne ustavi. Njen premislek je vrhunski: »Berem jo kot zgodbo o zbliževanju dveh osamljenosti, dveh življenj, ki sta precej samozadostni, berem jo kot zgodbo, da smo si ljudje lahko usodni en drugemu, da se srečujemo in da so ta srečanja lahko usodnega pomena, ker nas spreminjajo in transformirajo, pa če si tega želimo ali ne. Govori o tem, da je z leti ljudem vedno težje spoznati ljudi in postati odprt za stike, ki so močnejši. Ko nekaj preživimo, nas izkušnje bremzajo in smo nekoliko bolj previdni. Pri uprizoritvi smo se rahlo oddaljili od realizma, ki ga predstavlja predloga. Želeli smo izpostaviti dinamiko odnosa, ki je usoden za oba karakterja. Upam, da je predstava duhovita in emotivna.«
O, ja. Ne samo to, je še še več. Je taki »mindfuck«, da se nam hkrati zdi – meni in generaciji Valclove -, kako gledamo pecanje naših dedkov in babic, hkrati pa se nam zdi, da bi to »morali« biti mi, pa nemara nismo in nikoli več ne bomo, ker je še ljubezen postala prekarna, kot pravilno ugotavlja Ravnjak. Ljubezen danes lahko postane projekt, zveza je trdna, fajn in smiselna le premosorazmerno s število lajkov, postajamo hermetični in še in še. Nimam sicer najboljšega pojma, kako točno ljubezen gre, kaj šele zveza, vem pa, kako je, ko nabašeš na patološko lažnjivko in nekoga, ki pozna samo še sredstva, ker je cilj že davno nejasen, zamegljen in v bistvu kleptomanski. Huf. Bamf. Taka predstava, ja. Saj se režiš. O, ja. Pa kako se ne bi!
Foto: Damjan Švarc
Milada Kalezić in Bojan Maroševič se poznata še iz faksa. Si lahko mislite? Kdaj je to, kako dolgo nazaj? Kako ne bi bil potem že uvod, ki so ga odšpilali na tiskovki, tako dinamičen, čeprav govorita paralelno, drug mimo drugega? Vr-hun-sko! Sploh pa je scena takšna, da so slike, kot pravi Valclova, povsem nepomembne, skoraj nekaj kakor kolaž instagram fotk, preveč obdelanih in sami sebi namen. Čigavi spomini so tu? Njuni že ne. Dosti bolj, če smo že pri zunanjem vplivu, na vse skupaj vpliva glasba Polone Janežič, ki gre tja, kamor igralca, ravno prav obsedena in nafopana z dialogom, pač ne moreta. »Glasba je odraz, ne poskuša ilustrirati niti časa niti prostora niti okoliščin, temveč predvsem njuno notranje doživljanje zgodb. Povezuje ta razvoj odnosa od začetka do konca in verjetno še malo naprej. V bistvu pa se zgodba ne zaključi zares,« je premeteno rekla Janežičeva na tiskovki.
Ker v tem je finta Staromodne komedije – še zlasti pa v taki izvedbi, kjer lahko tankočutno spoznamo, da ljubezen nikoli ne zbledi ali odmre, vsaj tista prava ne, le preizkušnje potrebujemo in Lidija je v tem oziru za Rodiona ultimativni, zadnji preizkus. Kaj če na stara leta srečamo odgovore na vsa naša vprašanja? Kaj se zgodi, ko ne moremo pozabiti preteklosti? Ko ne moremo izpustiti? Ko ne gre, četudi je sreča v grobu? In kaj narediti, ko nam glavo zmeša patološka lažnivka? Ha? Kaj pa to? Kaj pa nach? Nach-potem? Noro, ne? Saj tudi Valclova ne ve, kakšen je dejanski konec te zgodbe.
Triintrideset dni se leta 1968 v Rigi zdravnik ubada s svojo pacientko, ona se ubada z njim, včasih bolj, drugič manj, prekršita vsa načela, za katera sta mislila, da jih še imata. Pijeta. Plešeta. Pojeta. Ni, da ni. Zadnji veliki dejt ali nekaj takega. Za Rodiona se razkrije, da ni ostal v Leningradu, temveč je šel ob morje, v Rigo, kjer je na grobu, kamor vsako jutro položi cvetje, pokopana njegova večna ljubljena. Med vsem tistim blebetanjem, ki ga Kalezićeva tako podoživi, da smo ji skoraj favš, ker se tako vživi v vlogo, je to bil trenutek, ko se je tisti punci za menoj vse očitno sesulo v njej in se ni mogla zadržati in je hlipavo zadrževala solze (oksimoron, vem).
Foto: Damjan Švarc
Kar je bil za njo samo hec, četudi v bistvu ni bil, vse bolj in vse hitreje postane jasno, da njeno konfuzno življenje, v katerem je bilo delo v cirkusu še najbolj »resno«, samo razkriva pomanjkanje stabilnosti ali samozaverovanja (imeti se rad in te jajce), no, kar je bilo njej preganjanje časa in izogibanje starosti, je njemu prehitro postal resen špas. To je vendar mož, ki liže bonbone, ker že petnajst let ne kadi več. Ki se redko sprosti. In taka notorična lažnivka pač ne more biti velika luč, zadnja velika šansa za evrogol ljubezenske kariere. Nak. Laži laži laži meee, ti me lažeš najboljeeeee. Oh ja. Kruto, ne? Je. Zelo. Ne slutimo sicer, da bi ga utegnila ugonobiti, predvsem zato, ker je Maroševič tako prepričljivo prismuknjen, romantično neponovljiv Rodion Nikolajevič. Ampak ga. S tem pa postaneta nevarna drug drugemu, ker počasi zamenjujeta vlogi, vendar tega ne storita do konca. Prosto po Valclovi je konec nekaj srednjega, ne srečen ne nesrečen, tako kot vse v življenju: »Toda junaka absolutno gresta naprej v parku. Kam, pa verjetno ve vsak pri sebi.«
Ravno v tem je finta. Kaj če nabašemo na nekoga, ki nas premakne, nas in naš status quo, kaj če nam nekdo dopove, da je spomin vsakič lepši in da nas nazaj ne čaka prav nič? In kaj, če ta nekdo niti slučajno ni to, kar bi rabili, smo vajeni ali ljubimo, temveč nekaj, kar se je pač znašlo? Ha? Ker zato potrebuješ šampanjec. In zato moraš plesati charleston, kar je vrhunec predstave, kar zadeva komični del, in je Maroševič tako prekleto dober, da bi tole lahko igrala po celi državi. In ne, ne samo upokojencem, še zdaleč ne, ker presega klasične standarde, čeprav ima vse elemente greatest hits in je nekaj, kar bi komercialna, kaj šele amaterska gledališča tokrat morala priznati klasičnemu teatru. Da premore enake štose, le izvede jih precej bolj dodelano, zrežirano, v stilu.
Ni vulgarno niti za sekundo, ker mora za to preprostost, ki jo premoreta dva igralca v debelih 85 minutah, da je še Kalezićeva na tiskovki priznala, da se zdaj tudi sama sprašuje, kot so jo prej stalno drugi, kako za vraga si zapomni taki štikl od teksta, zasedba pošteno garati. »Ta tekst je na videz zelo preprost tekst, nobene filozofije ni, nič takega ni – kar se mnogokrat zgodi – da se sprašuje, kaj pomeni in to in kaj ono. Vse je jasno in zelo enostavno. Ajda se je tega lotila na fantastičen način, ki bazira na enostavnosti. In tu je največji problem za igralca: biti enostaven in preprost in s tem povedati največ. Igralce (ne)hote potegne v ponazarjanje z igralskimi sredstvi z mimiko, tekstom; tukaj pa je vse tako decentno, preprosto in razumljivo. Če bi kdo šel čez, postane patetično. Najtežja je enostavnost, kako funkcionirati, glede nato, da sva dva povsem različna karakterja, ki se na koncu zbližata kot dva človeka.«
Foto: Damjan Švarc
Ne da se bolje povedati, kot je to povedal že vnaprej Maroševič in v petek s soigralko, ki odhaja v zasluženi pokoj (uradno, a bo gotovo še igrala), požel bojda spektakularne stoječe ovacije (mi smo se žal po Antigoni zamudili v prestolnici in smo tokrat prav malo pogrešali premierno ozračje, saj je moralo biti še bolj doživeto in čustveno). Staromodna komedija je najbrž najboljše darilo za vaše starše, če ste milenijci. Ali tudi za stare starše, morda še bolj. Ampak predvsem je, še bolje, predstava za vse, ki znajo sebe peljati primarno v gledališče. Najprej sebe, potem še koga drugega. Če lahko tole vidite sami in si znate odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj in vam ni nelagodno, tudi če odgovori morda niso perfektni, potem bo to predstava, ki si je ne boste samo zapomnili, ampak jo boste odnesli v vaš naslednji odnos. Ali da boste, kot čakamo nekateri že dneve in tedne in leta skupaj z Otom Pestnerjem, zaslišali, kot se neslišno konča prikupna, prismuknjena, a tudi otožna, pač ruska, klasična slovanska predstava: »Ja… Hecno… Vse svoje življenje nisem počela nič drgega, kot da sem ti šla naproti.«
Ker ja. Včasih ljubezen gre na taksi. Z najbolj kilavim slovesom v zgodovini, gotovo najmanj romantičnim. Ampak včasih ne sede na ta taksi. Včasih je ljubezen tudi kompromis za lastno zgodovino. Včasih moramo piti penino, plesati tvist, peti totalni šus (Milada Kalezić ima noter taki solo, da si jo bom zdaj zapomnil po tem, prej sem si jo, jebiga, po sijajni vlogi razredničarke v filmu Outsider, kar je glede nato, da je dobitnica Borštnikovega prstana, nevarno blasfemično, vem), da bi lahko ne povsem preboleli, temveč šli naprej, da bi tisto nazaj še vedno dobilo rože na grob, a tudi kozarec v roko. Škoda le, da je Arbuzov to napisal deset let pred mojim rojstvom. In da na naša stara leta takih predstav ne bomo mogli videti, ker takih igralcev ne delajo več. Delajo pa fajn publiko in tista punca, katerega imena vam ne bom izdal, je že ena takih. Ona, ki je jokala. Pa ona mala drobna, ki je sedela zraven mene, gotovo tudi. Še je upanje. Vedno je upanje. Magari na stara leta. Mimogrede, ljubezen se včasih ne odpelje s taksijem.
Bis. Ko enkrat gledaš Od blizu, se Mali oder zdi prav čuden in pust, ampak je bilo fajn, četudi vsi sedeži niso bili zapolnjeni. Hvala hostesu, ki me je vprašal, kako se mi je zdelo. To so pravi hostkoti. Jap. Hvala! Vr-hun-sko!
Boljšega samozaštihanje se ne da najti! Nak. Kakšno samozaštihanje! Ko se režiš in ti gre hkrati na jok. Shakespeare bi ploskal, gotovo. Ni nemara to najbližje časom Shakespeara, elizebatansko gledališče? Ko ni samo zaželeno, temveč priporočljivo, da se krohočeš? Saj ste gledali film Shakespeare in Love. Ali pa kake druge filme, najbolj nam iz glave pade Dead Poets Society/Društvo mrtvih pesnikov. Pri nas morda ni take močne tradicije v ZDA, kjer se igralci spominjajo svojih srednješolskih gledaliških vlog. Ampak točno taka predstava – še posebej, če jo gledaš z dijaki, tokrat Prve gimnazije – je Sen kresne noči, slabo leto po aprilski premieri, ko smo obhajali 400-letnico Shakespearove smrti.
Priznam, da nisem nikoli bral Sna kresne noči (upamo, da sklanjamo prav?). Ne vem, zakaj. Nisem. Ni me Društvo mrtvih pesnikov tako namamilo, da bi šel čitat Shakespeara, kot me je recimo 10 Things I Hate About You, da sem ne samo šel čitat Ukročeno trmoglavko, ki je v bistvu osnova filma, temveč sem do onemoglosti gledal, kako Larisa Olenyuk zažvali Josepha-Gordona Levitta, kar je imelo dolgoročne posledice. Ampak o teh kdaj drugič in na katerem drugem mestu.
S Shakespearom je bil že v srednji šoli križ. Ne, Baz Luhrmann in njegov Romeo+Juliet ni kaj dosti pomagal. Ko misliš, da štekaš Hamleta, ga v bistvu ne. Ko ga ne, ga v bistvu štekaš. In ko sem šel čitat sinopsis tokratne uprizoritve, mi ni bilo jasno ama nič. Čital in čital in čital sem, gor dol, dol gor, pa nisem prišel nikamor. In ugotovil, ko sem se zaman in napak piflal, kot v sredni šoli, da je to najslabši možni način, da bi bil dojel neko umetniško delo. Saj jo bodo uprizorili, ne? Plus, na spletni strani lutkovnega gledališča je lepo z modrimi velikimi črkami pisalo 12+. Torej, če najstniki tole poštekajo, bom pa jaz tudi, ne?
Pač, ne vem, kakšen odnos imate vi do klasikov. Jaz premorem preveliko dozo strahospoštovanja, s poudarkom na strahu. Ne vem, zakaj, ampak tako pač je. Toda po drugi strani lutke? Ko sem srečal v Isabelli kasneje kolega, glasbenika Martina P., je tudi sam pokazal kake pol metra od tal, ko je razlagal, kdaj je bil nazadnje v lutkovnem. »Ko sem bil taki… Mali.«
Nesporno dejstvo je, da je Lutkovno gledališče najboljše gledališče v Mariboru. Vsaj za nas. Zložljivi stoli, mično urejene hostese, ki jih pohvalijo še gospe. Res luštkane, ena se je sploh tako vljudno smejala in tokrat smo se zelo fino znašli tudi z blagajničarko. Garderoba je štimala, morda bi lahko le nekoliko prej začeli spuščati v dvorano, saj se je zunaj pripravljalo k dežju, poleg tega je včasih malo utesnjeno hoditi po hodnikih, ura je pa tri minute do predstave (karikiramo). Morda to pišemo samo zato, ker se v Lutkovnem tako dobro počutimo, čeprav smo tam doslej gledali, hm, da se spomnimo… Ja, Tovarishio in že pred časom Jureta Ivanušiča, ko je prirejal Jacquesa Brela in je bilo nasploh nepozabno. Pa tudi sicer, sprehod po Lutkovnem, ki ima krasno ekipo, je sprehod, kjer gledaš, z otroškimi očmi, kaj vse imamo danes. Ker včasih smo lazili gor nad knjižnico, v najmanjšo dvorano v mestu in ja, tam uživali, neskončno, baje smo kričali, takoj ko so pogasnile luči nato pa se, vsaj sam imam par spominov v obrisih, predali temu magičnemu svetu lutk.
Foto: Boštjan Lah
Ampak okej. Tisto so lutke za otroke. To pa je predstava za odrasle. In to za odrasle, ki se znajo sprostiti, predati in zabrisati na glavo v še tako klasično predstavo. Ki je klasična. Kot je spisal v recenziji kolega z Dela: tole je commedia dell’arte, mojstrsko komedijo. Ampak je predvsem predstava v predstavi. Kako nor preobrat, premik, dvojni zasuk pripravi režiser Metteo Spiazzi. Za tiste, ki smo šli lutke gledati prvič »po sto letih« in upamo, da bo takih predstav čim več (saj pripravijo po šest premier na leto!), je tole bila lekcija vseh lekcij. Kako ne imeti pričakovanj, kako se niti ne ustrašiti, češ, saj sem prestar za lutke. Eh.
Sen kresne noči v taki izvedbi in samo v taki izvedbi lahko prikaže komedijo, kakršnih v »resnih teatrih« (narišite si največje možne narekovaje, prosim lepo) danes skorajda baje ni več. Ali pa mi živimo nekje za luno. Eno ali drugo, saj ni pomembno. Že začetek je namreč dvojen: dvakrat slišimo opozorilo, naj ugasnemo telefon; zavesa gre gor, pa spet dol, pa spet gor. Kako poigravanje z gledalci, neverjetno. Aja, saj res, gledalci. Tako, čez palec, je bila publika mešana, otrok – torej takih, ki še gledajo, če jih v Gardalandu spustijo na vlakec – relativno mala, dva premajhna, pri čemer je fantek padel noter, ko je gledal lutke, punčka pa zaspala. Nič hudega.
Prav ta fantek, star, kaj pa vem, nekje med šest in osem, nismo stručkoti, je bil dober tesni material. No, saj je bila tudi Minca Lorenci, ki je sedela na moji levi (hvala za bonbon, mimogrede) in padla totalno noter v predstavo. Toda fantek je ponazoril bistvo predstave, ki je v bistvu razsekana na dva dela. Najprej namreč vidimo ekipo petih »gumbcev« – prav vsi imajo nadeto lutkovno masko -, kako se pripravljajo na to, da bodo odigrali Sen kresne noči. To je najbrž skoraj neponovljivo, kako dobri so. Njihova severnoprimorska/kraška dialektalna govorica je nekaj, nad čimer bi stoječe ovacije odkričala Iztok Mlakar in/ali Smaal Tokk. O, ja. Bi. In v tem delu, ko se nariše popolnoma magičen svet, čeprav je v bistvu razgaljen, saj je scena slečena do zadnje stene, je Tilen Kožamelj briljanten. Tako briljanten, da nas povsem povozi, ko se nato spremeni v žensko vlogo, ki pripade tudi izvrstnemu Mihi Bezeljaku. Maksimiljan Dajčman, Danilo Trstenjak in Anže Zevnik en za drugim temu briljantno sledijo. Zakaj briljantno? Zakaj tako razmetavamo s pridevniki in hvalo? Zato, ker so spomnili, pokazali in razkrili, kaj je bistvo igralstva kot takega. Kako se pripraviti na vlogo, kako jo definirati. Res. Če je kdaj bila kaka predstava v predstavi prikazana tako, kot bi naj bila, je to uspelo tej zasedbi.
Kajti preskok, pa naj bo to pantomima z uporabo listov, iz katerega se da narediti najbolj preprosto masko vseh časov, ali igranje z lučmi, kjer svetilne luči že dolgo niso tako osvetlile temačno stran karakaterjev, je režijsko driblanje prve klase. Kajti preskoki med priprave na predstavo in nato igro so bili močni. Že zato, ker bi otroke zbegali in tistega fantka tudi so. Namreč, ko so igrali vloge, torej izven sebe, so maske igralci slekli in igrali čisto konkretno predstavo. Kakšen zasuk, a? Saj, kot pravi napovednik predstave:
V sanjah pogosto oživijo skrivnostne podobe, osebe in simboli, katerih smisla si budni ne znamo razložiti. Takšen želi biti tudi ta Sen: čudaško zrcalo življenja kot labirint, kjer tu in tam izgubimo občutek za to, kdo smo in kam smo namenjeni. Zato je fabula v dinamični multižanrski predstavi ohranjena le v osnovnih potezah – ljubezenska tematika jo na rahlo veže v številnih barvah in zvokih, ki sporočajo o večplastnosti najmočnejše življenjske sile.
Torej sploh ne gre za klasično interpretacijo. Ja, saj razumemo, da skuša Spiazzi vsaj v obrisih slediti izvirniku, toda že na Wikipedii je obnova zgodbe relativno dolga in tudi dokaj konfuzna. Za lutke gotovo, kakopak. In za nekoga, ki ni prebral izvirnika, tudi precej tuje in temu delu zgodbe, kaj spada kam in zakaj, ni tako lahko slediti, čeprav je močnejši tisti del, kjer se pripravlja igra o Piramu in Tisbi.
Sen kresne noči v tej izvedbi ovrže kakršno koli linearno sledenje tekstu ali njegovemu sporočilu. Uspe mu nekaj drugega. Gledaš. Predaš se. Vsaki sceni posebej, ker so žanrsko tako ločene in po svoje na prvi pogled nepovezane. Ko j treba igrati steno ali se pogovarjati skozi luknjo, razumemo vse. Ko se igra ljubezen, je karikirana do onemoglosti, saj vse vloge odigrajo moški, ki pa svoj spol reducirajo na karakter in bolj izražajo osnovna človeška čustva, razpoloženja, stanja. Lutkovnemu gledališču primerno je vse potencirano, ampak tako, da je tako prekleto resnično in dojemljivo, da smo mi povsem padli v predstavo, ne da bi v bistvu dobro vedeli, o čem gre.
Vsaka scena je zgodba zase. Vsak lik je drugačen, vsaka cunja, sablja, krzno, lisica.. Vse dobi na novo pomen. Pa ni prav to bila največja želja in hkrati odlika gledališča v Shakespearovih časih? Da so ljudje antični ali zgodovinski ali bajeslovni štof relativno hitro dojeli? Videli astronomske razlike med jokom in smehom, med seksom in smrtjo? Zato je Sen kresne noči Mattea Spiazzija predstava, ki bi najbrž vsakega dobrega igralca spomnila, zakaj je sploh postal igralec, zakaj to počne in zakaj gledamo to, kar gledamo, zakaj uprizarjamo to, kar uprizarjamo?
Baje je 75 minut, kolikor traja predstava, dokaj dolgo za lutkovno gledališče. Nam se ni zdelo niti malo, ker je tako prekleto zgoščeno, razumljivo, spoštljivo do prav vsega, čeprav gre v vsem ravno daleč, čez rob, hodi po tanki liniji, vendar je nikoli ne prestopi, četudi skače po liniji, da bi jo zlomil. Pa je ne. Niti ne s harmoniko, ki tako presneto paše noter, celo s sklepno glasbo iz filma Boter ne. Sen kresne noči je bojda lahkotna predstava, če ne kar lahkomiselna, in to je uspelo Spiazzi. Da gledamo podobe, da spremljamo vsako sceno posebej, da vpijamo, se predajamo in da nas vrže v nek čisto drug svet, kar igralcem uspe že s spektakularno dobrim izražanjem. Ne, take primoriščine še dolgo ne bo in v primerni rabi dialekta bi se lahko slovenski film (izjema je tu Pr’ hostar) marsikaj naučil. Igralci – še zlasti Kožamelj – ne zlorabijo dialekta, temveč ga gnetejo, delajo z njim kot s plastelinom. Prav na plastelin sem se večkrat spomnil. Kdaj sem ga nazadnje gnetel po rokah? Pa bi ga. Po taki predstavi absolutno.
Foto: Boštjan Lah
Že res, da je ta predstava slavila 400-letnico Shakespearove smrti (če se to sploh lahko slavi, pa pustimo naše dojemanje kulturnega praznika), vendar v bistvu slavi igro kot tako. In samo škoda je, da to ne igra precej pogosteje. Že res, da dijakom pripravijo nacionalni teatri večne klasike, kot smo videli v petek na Antigoni v ljubljanski Drami, toda sodeč po reakcijah dijakov Prve gimnazije, jim tak princip zelo sede. Kot tisti iz Alice v čudežni deželi English Student Theatra, ki pripravlja za jesen prav premiero Sna kresne noči. Bomo videli, kako se bodo tam spoprijeli s Shakespearom. Spiazzijeva predstava, kjer se režiser ravno dovolj umakne in da prostor igralcem, česar pogosto drugi ne naredijo in predstava izpade naduvano pretenciozno, postavlja letvico prekleto visoko. Bravo! Zakaj? Ker nam je dal občutek, na tistih najboljših sedežih v mestu, da lahko gnetemo spet plastelin in se igramo. In to s Shakespearom. Špasno, molto špasno!
Bis. Gospe, ki je imela phablet, torej največji telefon v državi, sporočamo, da lahko precej boljše fotografije najde na spletni strani lutkovnega, hkrati pa jo prosimo, naj tega ne počne več; Hvala Lutkovnemu gledališču za prijazno in hitro sodelovanje;
Dame in gospodje. Drage dame in gospodje. Dame in gospodje, dame in gospodje, daaame in goooospooodje! To vam moram kar takoj natrabunjati! Ne morem se zadržat, ne morem začet drugje, ne gre. Eto. Iz prve. O, ja. Čisto pretresen sem, povožen, sferderban. Netuzemski. Kajti… Kajti… Kaaaajti! Videl sem ga. Začutil. Zbal. Ampak ja! Jim Morrison je živ! Ja, ja! Živ, živ. Živ, čil in zdrav. In še vedno čisto prifuknjen. Ljudje so čudni, muzike je konec, pet proti ena, to je konec. In, ja, čisto zares je še živ. Lahko ga vidite v Ljubljani! Ja, ja. V. Ljubljani. Naredil, zaigral, zašpilal in riknil, gagnil, crknil je v Antigoni v ljubljanski Drami. Vstal je iz groba, se pobril, oblekel v črno in rekel: Mrtvi su mrtvi! Ooooo! Aaaaa! Eeeee! Če bi to predstavo vsaj jaz videl tam v prvem letniku, ko me je mama še bolj kot prfoksa nagonila čitat Atigono in Kralja Ojdipa, bi bil nemara tudi jaz Jim Morrison. Ali pa, še bolje, Damir Avdić, Jurij Zrnec in Nina Ivanišin. Jebemumajku, kaka Antigona, kaki Kreon, kaki zbor, kaka režija! Šest od pet, sedem od pet, osem od pet. Več kot pet od pet. Oooo. Aaaa. Eeee. Jebemumaaaajku. Antigona, Turbo Mach 3 ne žiletka tako.
Ampak gremo počasi, res, lepo počasi, na začetek. Tole bo, opozarjamo, najbrž dolg tekst. Ne vemo, kako dolg. Ker pišemo na navdih, na izust, na izdah, na eks. Ker drugače nima smisla. In kje začeti? E, to sem tuhtal, ko sem se osedlal tja prek, k Prekotrojancem. Tja, kjer sem prebil devet let, razočarano ugotovil, da ne vem, kako Ljubljančan izgleda in nikakor nisem našel identiteta (šele potem sem ugotovil, da ta v prestolnici najde tebe, ne ti njo), imel dve leti od tega abonma prav v ljubljanski Drami, bolj zato, ker sem verjel, da bom kupil abonma z mamo mojih otrok, pa je ona potem kupila svoj abonma na prvem štuku prva loža, da sem bolj gledal njo kot vse tiste zajebane predstave (recite karkoli, predstave v Drami so, četudi po le dobrih ducat izkušnjah, resno zajebane, kar sploh ni slabo), pa sem vseeno predstave bolj poštekal kot njo. Ampak ni to poanta. Nak.
Pred ljubljansko Dramo sem imel (in še vedno imam) strahospoštovanje. Še ko so uvedli cikel Drama Akustika sem imel nek cmok v grlu. Pa ne, ne tistega kislosmetanastega, ko se bojiš, da boš viden in to. Ne, ne. Bal sem se, pa sem zamenjal en faks (FDV) za drugega (filofaks), vpisal študij slovenskega jezika in književnost in vzel abonma in šel. Trpet? Ne. Ne ravno trpet. Pogledat? Ne. V Dramo ne zalutaš, v Dramo ne greš-samo-malo-pogledat. Drama ni firbec, veš. Drama je tlaka. Drama ima na vrhu odra napisano Libertas, pa si misliš, da te nekdo resno jebe v glavo, ker se ne počutiš svobodnega v tistem trenutku, ko kupiš abonmna. In ostaneš za vikend v Ljubljani za predstavo Ojdip v Korintu, recimo. Eni se grejo za vikend sankat, poseksat ali na kremšnito. Eni se grejo mrcvarit. In ja. To je bil izziv. Vedno. Kako zelo me bo Drama pregazila.
Ampak sem se preizpraševal, od kod ta prastrah v kosteh? Kaj od kod. Iz srednje šole, od kod. Na začetku je bil domišljijski spis. Slaba trojka. Da imam težave z izražanjem je sledil prfoksin pripis, ki je seveda kmalu postal refren, vsi spisi pa bolj ali manj nedoživete trojke. In vse je bilo kmalu poskus eseja. Celo leto smo gagali v prvem letniku slovenščine za maj, ko sem se prvič na smrt zaljubil, ko je sledil ta veliki poskus eseja. Ker, dragi fazoti, matura je pred vrati. Pustimo, da smo se vmes uvrstili še na en mundial in da smo skoraj vsi prvič vmes seksali, naredili izpit za avto in ostale neumnosti. Ampak ja. Matura je pred vrati.
In tako je, prav spomnim se, nekje tako kot zdaj, februarja, marca, moja mama opazila, da pa kaj veliko ne čitam. Ne vem, od kod ji ta ideja, ampak najbrž je imela prav. Niti ni moja mama zgodba. Morda sem kako slabo oceno dobil (jebena matematika), morda je bilo kaj drugega, ampak dva, tri mesece vnaprej sem se spravil čitat Antigono in Kralja Ojdipa. Kondor opcija. Prebereš najprej spremno besedo, ker si star 16 let in rabiš pomoč, pa te zajebe že spremna beseda. Ker pač. Vsaka čast Kosovelu, Jarcu, Ketteju in ekipi, da so bili rosno mladi sposobni pecat v starogrščini in podobno. Slava jim. Mi nismo ta generacija, jebiga. In, skratka, tako jaz čitam in čitam, pridem do konca in pač… Me ne povozi. Ne tako kot mojo kolegico, ki je bila z mano na predstavi. Ona pravi, da se je kar razjokala, ko je tole čitala.
Foto: Peter Uhan
In je prišel maj, prišel je esej. Prav spomnim se, da je bil torek, ker smo imeli v prvem letniku le v torek popoldan pouk. Zunaj sonce, v omarci fuzbal žoga, sošolke vse bolj tolsto razgaljene. Žur, si lahko mislite. Mi pa jebeni esej. Naslov je bil že taki, da bi šel štihat mrtvega Polinejka, skakat po njem. Neka dilema o Antigoni ali nekaj takega. In sem se mučil, ljudje, kako sem se mučil, 16 let je tega, pa se spomnim, kako sva se s parker penkalom namučila. Joj, prejoj. Ampak hej. Nisem ga najbolj nadrasjal. Ne, ne. Ta čast je pripadla sošolcu Milka.
Veste, dragi čitatelji, sošolec Milka je bil tič res posebne sorte. Lase je imel na špičke, žogo je brcal postrani, ampak nekako vedno proti golu. In kasneje je vpisal filozofijo in grščino (in potlej ga nisem skoraj nikdar več videl, ga pa toplo pozdravljam na tem mestu). No, tako mi pišemo, skoraj debela ura že gre mimo, mučimo se in mučimo. Nakar se oglasi fazo Milka.
»Em… Gospa profesor…«
»Kaj bi rad?«
»Em… Jaz… Nimam… Tega v tekstu…«
»Kaj?! A me ti … zajebavaš?«
O, gospa profesorica so zakleli, huda ura bila bo, smo se mi ozrli kot antični zbor.
»Ne, ne. Čisto res.«
»Pa kako nimaš? Ti sploh veš, da je tekst že več kot dva tisoč let isti?!?!« se je skoraj penila okrog ust.
»Ja, nimam.«
»Pokaži, daj da vidim, kaj, za vraga, si ti to bral.«
In je Milka segel v torbo in ven pomolil črno knjižico. Bemtimast. Pa je res. Tako črna kakor moja. Kondorček. Dobri, stari kondorček.
»Ja in? Kako nimaš?«
»Ja nimam.«
»Daj sem.«
»Izvolite…«
In ji je dal. In ona ni vedela, ali bi se zasmejala, bila tiho ali vrgla šolstvo in sebe skozi okno.
»Pa kaj si mislil? Pa kaj moram dati tako natančna navodila?«
Mi smo gledali kot zadnji buteljni.
»Pa saj veš, da delamo an-ti-čno književnost, ne?«
»Ja, gospa profesor.«
»In, kaj meniš, Matej, se tebi Dominik Smole zdi, kot da je živel v Stari Grčiji?«
Milka, dobri stari Milka, seveda ni rekel nič.
»Nič, piši dalje, bova že nekako to uredila. Joj joj, kake generacije, vsako leto hujše, vsako leto slabše.«
Tega slednjega gospa profesor najbrž niso rekli in povsem dopuščam možnost, da je moj spomin postal res dober dialog, ampak nekako tako se je to primerilo. In takrat sem sklenil, da bom to nekoč zapisal in da si bom, da ga jebeš, ogledal kdaj predstavo Antigona. Ne vem, kako sta Milka in gospa profesor uredila svojo situacijo, vem samo, da sem jaz – eden od šestih abonentov v SNG Maribor v našem razredu – grobo pogrnil na tistem poskusu eseju in da se mi je književnost skoraj dokončno zagabila, ker so sošolke harale s peticami, pa nisem bil prepričan, da so stvar prebrale. Kot sošolka na faksu, ki je prišla ven iz kabineta, cela naorgazmena, kričeča: »Desetka, pa onega glupega Stritarja sploh nisem brala!!!«
Foto: Peter Uhan
Skratka, eto, frustracij za izvozit, malo morje in to. Zdaj, osnovni plan za Urbani.si ta vikend je bil primarno takšen, da bi si ogledali tako Antigono kot Ljudski cirkus Sakašvili, pa nam je Gregor Baković, igralec, tisti ja, prekrižal plane, ker je zbolel. Prmejdun, kako nam je zrušil plane! Ampak smo cincali, skušali ujeti potem Antigono v Ljubljani pa še Staromodno komedijo v Mariboru (Alan Kavčič v SNG Maribor ima veliko potrpljenje z nami, hvala Alan!). Na koncu smo videli »le« Antigono. Delno je zato kriva lepa Helena, pa ne, ne ona iz Iliade, čeprav bi jo Paris ugrabil (vprašanje pa je, če bi se šli vojno, bi pa Homer gotovo kaj spesnil). Ne, ni delno kriva. Helena je kriva. Ker je po predstavi, ko sem mislil jaz že laufat do avta in odkliopeljat na naš konec Trojan. Pa ni mogla, da ne bi.
»Moram nekaj kratkega! Moraaaam!« je pisnila.
In veste, kaj? Moral sem tudi jaz. Kako napačen vrstni red besed, vem, vem. Ampak to je predstava, ko je vse narobe prav. Kot je rekel gospod Morrison. Rad je imel ljudi, ki so ga zdrmali, pretresli in vzbudili v njem neprijetnost: »Izpostavi se najglobljemu strahu; kajti zatem strah nima več nobene moči, strah svobode pa se skrči in skopni. Svoboden si.« Dobri stari Jim. Stal sem pred njegovim grobom eno uro na Pere Lachais v Parizu. Ja, ja, tudi jaz sem kupil vmes zaroto, da tam not ni on, temveč gajba pira, on pa preganja kamele ali antilope nekje med Kenijo in Ruando. Ampak tam ga, naj sem še tako rjovel z muziko v ušesih, nesrečno zaljubljen, srečno izgubljen, nisem poštekal. Ne tako kot v petek, 3. februarja 2017, ob sedemnajstih.
Ne vem, kakšne so vaše osebne preference za petkove večere. Jaz zdaj vem, kakšne so moje. To bi. Razsekajte me. Kot kos mesa. Dajte, javim se za gudeka v Odi gudeki. Bamf! Še dobro, da sva s Heleno premogla prešerno dozo optimizma. Marsikdo namreč, ko zagleda hordo mozoljavih dijakov, začne sikat in si misli, pismo, to bodo ja klepetali, pa snepali, pa se šlatali, pa fotkali pa… Mater, takoj sem to zatrl v sebi, saj nisem star 60 in tudi ko bom, upam, da ne bom zagrenjen. S Heleno sva posedla v ložo, parter levo, kjer so nam sedeže podali v ljubljanski Drami in se zanju – za sedeža namreč – tako iskreno, ganjeno, otipljivo in prešlatano zahvaljujeva, da vam težko opišem, kako zelo. Nekaj magičnega je v stolih ljubljanske Drame. Ko sem čital Kocbekove dnevnike, sem ugotovil, da je še on sedel na teh prastarih zicih. Najbrž niso tako stari, ne vem, pojma nimam, ampak bilo bi lepo, če bi moja rit sedela tam, kjer je sedela Cankarjeva rit. Ni to fajn? Rit na rit?
Prvič sploh sem sedel v loži ljubljanske Drame. Tretja levo. Vse druge so sicer zasedli dijaki, ki so, za razliko od naju, očitno vedeli, da imaš tam svoje obešalnike in to. Midva sva se pač nasmejala sama sebi in nato ugotavljala, ko sva premerjala dijaške face, in tudi dosihmal ugotovila, da so najbrž prvi ali drugi letnik, da je njihov dialekt ovinkasto koroški in predvsem ugibala, kateri od njih bo odvetnik in kdo zdravnik in komu se kaj sanja in kaj ne. Zdaj, za frocovje to najbrž ni idealna ideja o petkovem popoldnevu. Gotovo ne. Generacije so se spremenile… To sem slišal že jaz. Češ, kako neotesani, nevljudni, nenačitani da smo. In kako ne bo nič iz nas. No, niso nam to rekli, seveda ne. Bila je še boljša finta. Rekli so nam, tam leta 2004, froci, deca, pojdite študirat gradbeništvo. Če je bil res kaj krut vic, je bil to. Idite gradbeništvo. Haha. Trica Igorja Bavčarja ob sireni čez celo igrišče. Bamf! Trica! Caf!
Foto: Peter Uhan
Kar želim povedati in zato smo, dragi čitatelji, skočili vse tja do mojega prvega letnika gimnazije, je to, da sem predstavo skušal pogledati tudi skozi njihove nemirne, nezbrane, neafektirane oči. Za mularijo je tole seveda nabor, tudi če skačejo od veselja, ko vidijo, da predstava traja 70 minut in nima odmora. Glede nato, da je tudi Medeja onidan trajala ravno tu nekje, imajo antične drame glavni adut ravno v svoji sodobni zgoščenosti, čeprav bi bil tv serijski format 45 minut najbrž še bolj idealen, ker pač živimo v času Igre prestolov in Hiše iz kart.
Mogočno zaveso, ki je hermetično in vakuumsko zaprla oder, sem gledal s strahospoštvanjem. Ma, klinc pa strahospoštovanje. Strah me je bilo. Da ne bom poštekal, čeprav sem Antigono dejansko po tistem prvem letniku še dvakrat prebral in nekako osnovno foro pogruntal, čeprav sem šele v tretje ugotovil, da je pomembna tudi zgodba Kreona. In da je fajn nekaj vedeti o antičnih anekdotah, ker vic, kako Ojdip vpraša Sizifa, ko gura skalo navkreber, češ, je’l ima umora, pa mu Sizif nazaj blekne idi jebi mater, no, ker tak vic šele potem dela. Čeprav tole ni vic. Ne Antigona. Nak.
Zavesa se je začela dvigovati. Ampak ne prej, dokler ni zadonelo. Pa se je zdelo znano. Prebral sem malo o predstavi vnaprej, tokrat sem se odločil, da bom šel v gledališče kot na dejt. Pač, nekaj veš, malo se delaš, malo fejst, da veš še več. Saj sem z eno dramaturginjo debatiral na Ptuju in se delal, kot da sem Dramatikon na dveh zlaganih tacah, in sem ravno bljuval čez Kralja na Betajnovi, ki sem ga gledal ves polomljen leta 2014 (torej ravno prav za cankarjansko verzijo kolektivne resignacije), ne da bi vedel, da je režiral Eduard Miler, gospod, ki mi je leta 2016 prodal vse razloge za vinjeto in vožnjo v Ljubljano. Saj je bila Medeja okej. Ja. Kot doživetje. Antigona je bila še klasico višje. Ker tole ni bilo le doživetje, bilo je sporočilo, dikcija, šus, okameneli, zamrznjeni frisi in taka Jurij Zrnec in Nina Ivanišin, da sem po predstavi za razcepom Malence kar zavil z obvoznice proti Mostam, ker me je postalo tudi prekleto strah. Držala me je še predstava. In vprašal sem se: zakaj? čemu? kako?
Kaj kako. Kaj. Kako! Dvignila se je zavesa in ja, kot rečeno, nekaj sem prebral, vedel, da je Damir Avdić kar sam zbor. Če kdo, potem on. Še pomnim prvi Yu-Go! v Kinu Šiška, kakršnega potem, to si drznem trditi, ni bilo več. Damir Avdić je bil sam na odru. No sam. Ko imaš v roki zlato lespaulko-gibsonko in za sabo blok od marshall ferša… Nisi sam. Si rock bog. In od tam, čeprav je tudi tega sedem let, sem se takoj spomnil. To je toooo! Aaaaa! A-mol. Pa d-mol. Pa a-mol. Pa d-mol. Pa F-dur. Pa E-dur. Ti-tara-ti-tara-tum-tum. Mrtvi su mrtvi. Zavesa se je dvignila in zlovešče črn, a tako mrtvaško gologlav je z zlato gibsonko kot najboljši zbor, ne, ne, tega Carmina Slovenica in Perpetuum Jazzile ne spravijo skupaj, tako nastavil predstavo… Da sem v hipu odmislil, kje sem, kdo sem, kaj sem. Saj je frocovje klepetalo. Za njih je taka drama, taki štikl, tako narejeno, taka scena, taka glasba, rock’n’roll… Mene bi sesulo, da bi bil star petnajst, šestnajst let. Ne bi poštekal, bi me pa bilo strah, da bi bil težko spal ponoči. Kajti Damir Avdić, bosanski psiho, tako ljubek mož sicer, je obesil in obsodil vse na smrt. Ne samo ljudi, temveč njih sporočila. Mrtvi su mrtvi, đaba ti je molitva sad. Resda so tisti, ki so skrbeli za podnapise, očitno malo kinkali in so uspeli šele na koncu predstave ujeti Avdića, ampak saj približno smo razumeli (no, Helena in jaz), čeprav ta mularija najbrž ni, sploh ker ima Avdić tako prelestno krut bošnjaški naglas(ak).
In vsi ti liki, Antigona pa sploh, Polinejk pa še toliko bolj, so hin že vse od leta 442 pred našim štetjem. Ker za to gre, za štetje. Mrtvi su mrtvi. Avdić je tako nastavil Antigono, da smo se kar sami pokopali, dol, tja dol, globoko dol. Ne vem točno še, katera se je guncala prva in kako točno je šlo. Ampak Nina Ivanišin je, ko je krenila v svoje monologe in preizpraševanja, ki niso preizpraševanja, ker je imelo vse, prav vse, kar je rekla, na koncu tako globok klicaj, da te je prestrašila, prekričala, presunila, približala Antigono, kakršno sta v originalu najbrž videla Anton Sovre in Kajetan Gantar. Premislimo namreč, za trenutek, da je to v Stari Grčiji videlo, kaj, 50 jurjev gledalcev? Tole je bil greatest hits material. In še vedno je. Saj vem, to skoraj moraš napisati. Ono, kako je to oh in sploh vedno aktualno. Veste kaj? Po svoje tudi ni. Kajti danes taki vik in krik zaženejo vsi, ko mora brat gledat, kako sestro posilijo v Igri prestolov in pravijo vsi, da fuj, da fej. Stari Grki bi, prosto po Ojdipu, najbrž zehali.
Foto: Peter Uhan
Finta je, da se Antigona zagunca že na začetku. Ta del je Milerju tako v nulo uspel. Nastavil je tok tako, da skoraj gledamo rikverc predstavo. Din-don. Nihala je kot Foucoultovo nihalo, kjer, kot vemo, smo skužili, da na nihalo ne vpliva nobena zunanja sila, da je taka pač narava stvari, v tem primeru rotacije zemlje. In e. Tako se je zibala, skoraj ljubko, Antigona. Hip-hop. Cik-cak. Nobena zunanja sila ne more vplivati na Antigono. Njena rotacija je v njej sami. In vse ostalo je kot super slow motion, najbolj seveda Kreon. Antigono so torej obesili, pardon, se je obesila, na začetku. Vemo, kaj bo. Že 2500 let vemo, kaj bo. Ve tudi teta Wikipedia:
Med Ojdipovima sinovoma Eteoklom in Polinejkom pride do oboroženega spopada za nasledstvo kraljevega prestola. V usodni noči pride do dvoboja med njima, v katerem oba obležita mrtva. Antigona, njuna sestra, odvleče Polinejkovo truplo na Eteoklovo grmado, kjer pride sovraštvo med bratoma do izraza še po smrti.
Antigona skuša že takoj v uvodnem prizoru pridobiti sestro za sodelovanje pri bratovem pokopu, vendar brez uspeha. Dobrosrčna Ismena s povprečnim ženskim značajem sicer občuduje pogum svoje sestre, vendar njeno početje označi za blazno. Že ob prvem svitu je kralj Kreon, ki je ravnokar prevzel oblast, razglasil svoj vladarski program. Med drugim prepoveduje tudi pokop Polinejkovega trupla, ker je le-ta sodeloval v boju proti državi.
Antigona, ki raje kot zakonom države sledi nezapisanim človeškim zakonom, truplo kljub temu prekrije s tanko plastjo prahu in tako opravi simboličen obred pokopa. Ko je drugič ob njegovem truplu, da bi nanj izlila pitni dar, jo pri dejanju zalotijo stražarji. Odpeljejo jo pred kralja, kjer prizna svoje dejanje in Kreon jo obsodi na smrt. Kljub dejstvu, da je bila zaročenka njegovega sina Hajmona, jo ukaže živo zakopati v kamniti grob. Od tega ga ne more odvrniti nihče, dokler mu videc Terejzias ne napove družinske tragedije. Kralj tako sklene pokopati Polinejkovo truplo in izpustiti Antigono, vendar je že prepozno. V grobnici najde obešeno truplo nečakinje, ki je naredila samomor. Zaradi žalosti ob izgubi najdražje si pred očetovimi očmi vzame življenje še Hajmon. Toda mera Kreonovega trpljenja še ni polna – ob novici o sinovi smrti si meč v prsi zabode še njegova žena Evridika.
Tako original. Miler si je štikl zamislil precej blizu izvirniku. Osnovno poanto je ohranil. A prikazal je nekaj drugega. Ne zgodbo, temveč like. Kako ljubimo na Urbani.si tako gledališče. Že na začetku se Antigona in Avdić ovijeta, on plazi s kitaro okrog nje, pa ne kot rock zvezda (kar v tej predstavi nesporno je), temveč kot njena senca, frdamani Mefisto. Plazi, zalezuje jo, šepeče, straši, testira. Ona se ne da. Ljudje zevsovi, kaj dela Nina Ivanišin! V tisti škrlatni, bordo, skratka skoraj rdečkasti obleki, z lasmi nazaj, popolno masko, s ponosnim razkazovanjem beder v ravno pravih dozah… Lahko bi kdo v tem videl feminizem. Ne ne. Več je. Hoho. Hudo več. Antigona vse druge pregazi. Ja, saj v osnovi Kreon sprevidi šele ko Terejzias, ki ga igra neopisljivo transcendentalna Saša Pavček, napove zlo usodo, ko je Kreon vladarsko gluh za vse osebne izpovedi in grožnje… Ampak v bistvu, tako smo predstavo videli mi, Kreon nima šans.
Foto: Peter Uhan
Ampak ravno to je za zjokat dobro! Ker je Jurij Zrnec naredil takega Kreona, kot je Heathu Ledgerju uspelo (ponoviti) vlogo Jokerja v Batmanu. Ljudje zevsovi! Ko pride Zrnec gor na oder, pride gor kot neka mešanica Kraftwerk, robota, androida, okamenelenosti, trdote. Ne nas razumeti narobe, ampak Zrnec je tako trd. Beton. Ja. Zabetonirano trd. V antiki niso imeli pojma, kaj je beton. Zrnec je jonski, dorski, korintski steber v enem. Njegovi mrki, zlovešči, zaprepadli, groteskni pogledi so – še posebej, ko se zdi, da ima največji heksnšus v zgodovini človeštva, v tistem ravno prav prevelikem mantlu – kot najboljša ritem kitara pod najboljšo kitarsko solažo. Zrnec se ponudi za pogreb. Ne žrtvuje vloge, ne, ne, ostane trumpovski Kreon, idealen za te čase. V sončnih špeglih je pa itak nadcar. Ker je zvezda. Ker je tako oh in sploh vladarski. Ker on ve. Ker on vlada.
O, kako strašna slepota je človeka, ne? Ja. Ja. Ampak ravno to nas je vodilo skozi predstavo, ki ni ne o Antigoni, ne o njeni sestri Ismeni. Ne, ne. Prelomi se, ko na sceno stopi stažar, ki ga igra Vanja Plut. Zdaj, ko je uletela gor in imela svoj monolog, svoje videnje, svojo razlago, sem gledal, kam neki ženska gleda. Iskal sem namreč troteljboben. To mora čitat! Mora! Ne, pa sploh ne, ker bi tako dobro drdrala tekst. Ne, ne. Tole je bilo nekaj povsem osemnajstega. Njen rafal, mitraljez, njeni metki besed so izpadli kot Svet na Kanalu A. Češ, breaking news. Zdaj pa res nekaj pomembnega. Toda ko hodi na koncu z mikrofonom in skoraj naredi intervju s Kreonom… Kruto. Joj, ljudje dragi, kako kruto.
Foto: Peter Uhan
In vmes, ves čas, zadaj praska, boža, lomi, trga, rinta, grize po kitari Avdić. Dura tu ni, dame in gospodje. Mol globočin Hada. O, ja. Če imajo v Hadu spletno povezavo, gotovo na veliko dol vlečejo Avdićev material. Ker za to gre. To ni linearna predstava, čeprav je tako vrhunsko tudi zrežirana, da je dijakom lahko premosorazmerno padala koncentracija in je nekje po fuzbal polčasu tudi popustila, da so se na koncu, škoda, zarežali, ne pa zajokali in zahlipali, ob jebemumater Avdića, ko je padala zavesa in nismo dobili odgovora na sedemustno vprašanja: kam.
Kaj kam. V pizdo materino kam. Saj je jasno. Kreon je moralni poraženec. Bla bla bla. Seveda je. Že 2500 let. Naj bo. Ampak Antigona v Milerjevi izvedbi ne naredi iz Antigone svetnice, iz Ismene neodločne babure, iz Tejreziasa neko Pitijo, ki vse vidi in vse ve. Ne, ne. Nekaj drugega je. Nekaj kar je, kako prikladno, v svoji najavi letošnje sezone, ki smo se ji mi pridružili na samem koncu, spisal ravnatelj Igor Samobor:
Živimo v času čakanja na »dobre« spremembe, ampak nič takega se ne pojavi. Družbena in gospodarska kriza kar trajata in trajata, predolgo, da bi še lahko verjeli, da je to le prehodno obdobje. Je torej to nova podoba sveta? Konstanta? Se bo treba navaditi in v tej podobi iskati spremembe? Če ja, upam, da ne spremembe »v nazaj«, ampak »v naprej«. Pogonsko sredstvo vseh velikih obratov sta bila zmeraj idealizem in vizionarstvo. Postavlja se vprašanje, kaj je danes z idealisti in vizionarji, kje so reformatorji, revolucionarji, utopisti, sanjači, romantiki, entuziasti. Smo potopljeni v realnost tako globoko, da njihovega glasu ne moremo slišati? Ali pa jih ne slišimo, ker imamo ušesa polna blata banalnosti in oči prelepljene s strahom? Smo mogoče priča zmagi pragmatizma nad idealizmom? Gre za izgubo ali samo za popačenje razsvetljenskih idej?
Sama dobra, tehtna, predirljiva in prodorna vprašanja. In ključno? Kdo neki bo dal odgovor? Kdo? Ti? Jaz? Kdo?
Ni veliko javnih prostorov, v katerih bi sedeli poleg tujca, gledali v isto smer in z njim delili življenjsko izkušnjo, ki je bila v tistem trenutku ustvarjena za nas. Gledališče s svojo esencialno človeškostjo je idealen prostor za raziskovanje našega časa, časa, ko vedno bolj izgubljamo občutek za človeško.
Samobor to prepušča prostoru, Miler prepušča času, nam pa ostane časovno-prostorski kontinuum. In vidiš, prokleti Grki, frdamani Sofoklej, kako to res dela tako, da v bistvu ne dela. Zdaj počasi razumem, zakaj so to Grki hodili gledat. Da so si potem še glavo razbijali, dokler je pač šlo. Tole je štof, tole je predstava, ki jo lahko vidiš na deset let. Je čisto dovolj. Žanina Mirčevska je priredila tole tako, kot je Hendrix prirejal Dylana. V nulo. Večplastno. Ohranila sporočilo, ampak jo zavila v psihadeliko, le da si to tako pokjen, da ta droga, imenovana teater, ne more spustiti. Nas še ni. Pa smo imeli pester večer, vožnjo nazaj v Maribor, pa smo raje odpovedali ogled komedije. Po tem ne moreš več gledat nič več. Ni teatra po tem.
Da ne bo pomote, ni vse idealno za naš okus, morda je Hajmon, ki ga igra Nik Škrlec, bolj prostovoljni prispevek v taki priredbi, bolj zaradi pač, kaj te vemo, lepega, tudi Ismena je premalo izdelana, ampak hej, znate vi našteti preostale člane, kaj pa vem, Guns N’ Roses razen Slasha in Axla? Še koga razen Morrisona v The Doors? Ne? Ne gre? Torej ni v tem finta. Čeprav je. Zrneca bom kdaj gotovo nevede oponašal. Toliko stand-upa, vlog, filmov, vsega je dal, ampak da se tako vrneš, najprej k Vesni Milek na tv in s tako vlogo, ko tako veličastno prikorakaš na oder, tako mogočno, da so vsi dijaki utihnili samo da je premaknil glavo (in ko je upognil vrat, si hlastal za zrakom, misleč, da je zadnjič)… In pa grleni, globoki, trdni, ponosni kriki Nine Ivanišin? Jelena Proković je igralce oblekla tako, kot bi radi bili oblečeni vsi fuzbalerji. Tole je bila Barcelona (Ivanišin) proti Realu (Zrnec). Izčiščeno, hermetično, enobarvno, mrko, zatemnjeno, na sceni, kjer je sedem mikrofon prav čakalo na končni refren, pa se je zdelo, kot da vsi ti mikrofoni ves čas govorijo. Igralci so prihajali iz konca in odhajali ob strani, Avdić je skušal predreti zid, zbežati nekam, spizditi z rifi vred, nastaviti tako hrupen krik, da bi izplezal, predrl, razbil vse te zidove, pa seveda ne gre, o ne, v jamo se gremo na koncu vsi obesit, vsi tisti, ki imamo ponos, ki imamo sebe, ki verjamemo v dobro.
Foto: Peter Uhan
Saj. Kreon je taki kot zadnja Lavričeva Diareja, še topla, še sveža. Ko novinar pobara Mira Cerarja tisto o človekovih pravicah, pa reče Cerar, češ, veljajo samo, če jih imamo za ljudi, migrante namreč. Pa ne, ne bomo o politiki. Ne gre zato. Gre pa za moralo, za etiko, za to, zaradi česar je Antigona to, kar je. Prikazana tako groteskno, rock’n’roll pokop v bistvu pa sedmerica igralcev ves čas uprizarja največjo sedmino v zgodovino človeštva s himno Mrtvi su mrtvi. Brez Avdića bi to bila klasična predstava, ena mnogih o Antigoni in njeni borbi za bratca Polinejka. Z Avdićem je tole The Doors gledališča.
Nekaj, kar bi Morrison tako lepo pozdravil. Kot v Miamiju leta 1969, ko je Morrison skoraj zamudil na prvi koncert turneje, ker je tako dolgo v New Yorku tri dni gledal nek performans in je rekel, hej, bom pa še jaz prebijal četrti zid, preplašil in tako osvobodil ljudi. In mu je najrepj nekdo porinil v roke jagenjčka, pa je rekel Jim, dobri stari Jim, češ, saj bi jo pofukal, pa je premlada. Nato pa šel v monolog, ko je narod želel Light My Fire, in poslal vse v kurac tako, da je prijavil: »Adolf Hitler je živ in zdrav in živi v Miamiju!« Potem je pa sledilo tisto, kako je baje mahljal s tičem in vse ostalo. Ko so na sodišču vprašali Morrisona, ob predočenju fotografije, kako na kolenih simulira felacijo pred kitaristom Robbiejem Krigerjem, češ, zakaj je počel to: »Ker je Robbie tako dober kitarist!« Ampak gospod Jim, so rekli sodišče, saj ste morali videti Robbieja stokrat igrati take solaže: »Že, že, ampak Robbie je vsakič boljši!«
In vsakič ko kdo kaj reče v tej predstavi, vsakič ko jo igrajo, čeprav so že drugi pred mano po premieri rekli, da se bolje od tega ne da, da se take klavstrofobije ne da ponoviti, ja, vsakič je tole boljši. Vsakič gremo na kolena. Skrijemo se, zabubimo, pred smrtjo, pred moralo, pred etiko. Đaba ti je molitva sad, mrtvi su mrtvi.
Ko pade zavesa po taki predstavi, ko se spet pojavi nedifinirano ukazovalni video Ateja Tutte, ko začnemo pogrešati to utesnjenost scene Branka Hojnika in ko bi še in še in še, da bi Eduard Miler raztegnil in pokazal še kaj, pademo tudi mi. Padejo naša še tako izdelana, celovita, trdna in plemenita načela. Nič smo. En kurčev nič. Mrtvi su mrtvi! Klanjaj se marmorju! Tako se mi je zdelo, da mi je nekdo rekel, naj se gonim v pizdo materino. Da mi je izjebal mater. In mi je. O, ja. Še nihče tako. Že res, da smo z ocenami, najbrž ker se tako vživimo v predstave, na Urbani.si res radodarni, zato temu dajemo pet, ker več ne gre. Tole je nov standard, vrže malo tudi luč na Medejo, ki je želela šokirati in posegla po preskoku zidu. Eduard Miler nas je zazidal tako zelo, da sem se, ko me je Helena peljala na špricer in jeger gor v kavarno Drama (prvič sploh bil tam, super plac, vinilke in vse), in je prišla pet minut po predstavi Nina Ivanišin k svojim, no, prestrašil sem se je. Čisto. Vzelo mi je dah. Ona se je pa smehljala in seveda preklopila takoj. Jaz ne vem, kdaj spet bom. Vem pa nekaj. Da me je strah. Tako zelo. In kaj ni tudi to poanta teatra? Da te pretrese do temeljev? Da se ti lahko zgodi potem vse živo še zvečer, pa ne more noben prah zapasti čez to?
Ključni citat iz Antigone je itak oni, češ, ne da sovražim, da ljubim sem na svetu. Jaz se sploh sprašujem, če sem na svetu. Ni to – Had? In še nekaj bolj pripali. Ona druga. Ona o nespameti. Kaj če smo mi vsi Kreon? Ha? Kaj pa pol? Kaj če se držimo tako načel? Ampak kdo je potem videc, kdo nam napoveduje zlo usodo? Facebook, vsaki dan znova, ko nimamo otrok, kosila za 100 evrov, izleta na Bali? Ha? Odgovor je samo en: jebemumajku. Ja. Je-bem-mu-maj-ku! Ne vem točno komu. Ampak je. Zakričite še vi. Jebemmumajku, Antigona!
Bis. Najlepša hvala Drama Ljubljana za vstopnici in zelo prijazni gospe na blagajni. Vprašanje imamo sicer za eno hosteso, zakaj je tako pedantno pregledovala vse vrste in stole (kot da bomo kaj odnesli), ampak dopustimo možnost, da je pač bil deževni petek. Tretja parterska loža levo je pa za dijaški abonma najbrž kar idealna pozicija, da gre šepetanje mimo. Škoda malo za nadnapise, jebiga, se zgodi. Sicer pa super. Res. Skoraj osem let je od zadnje predstave, pa je bilo kot »včeraj«. Še bi. Še.
Bis 2. Med pisanjem recenzije smo poslušali izključno Mrtvi su mrtvi, pesem, malo tudi album. Priporočamo tudi vam. Tole reže bolje kot Mach3.
Najprej sem želel tole ocenit kar v Isabelli. Isabelli v Mariboru za naše prekotrojanske kolege. Brez skrbi: brez piva. Ne, ne. Ni taki tip glasbe. Češ, za ajn’nemat. Ampak tak, ono, hipstersko. Čeprav to, joj prejoj, ni hipsterijada. Joj ne. Skratka… Itak sem imel premalo časa, v eni uri se tole pač ne da, pa če si še taki maher. Ampak potem se je zgodilo tisto nekaj. Čeprav imajo v mariborski Isabelli res dobro glasbo (pazi, zadaj je iz zvočnikov šla cela plata Velvet Undergroung & Nico), me je nekak’ motilo vse, kar je tamanilo v ozadju. Bilo je predpoldne, tisti čas, ko že skoraj veš, kakšen dan bo, ampak še nisi ziher. Take plate pridejo za točno tak čas kar prav. Zakaj? Ker sem potem ugotovil, zakaj se tega ne da ocenit v kafiču. Bum! Zaradi tekstov.
In ne, niti tovrstnih recenzij se ne da napisati na tak način. Klasičen, karkoli bi že naj to bilo. Nasploh sem gruntal, kako bi – pa ne, ne zaradi klikov – obrnil dojemanje glasbenih recenzij, čeravno »klasične« in poglobljene še vedno blazno rad pišem (throwback na Odzven!) in jih narod še vedno rad bere. Ker sicer pa gole recenzije… Kaj pa vem. So fajn, ampak predvsem bi rad dosegel, da bi na Urbani.si zajeli neko sliko v tej konfuziji, ki vlada na slovenski sceni, kjer je tona singlov in premalo albumov, ki bodo vsi izšli »zdaj pa res« vsak čas. Rad imam albume, rad si vzamem čas za skupino, za izdelek, za celoto; tudi takrat, ko si ga drugi ne.
In sem tako gruntal, ko je Los Ventilos žagal zadaj v slušalkah, kakšne recenzije bi se lahko loteval v bodoče za Urbani.si. Eto. Take. Doživete. Kaj se mi utrne, kaj razmišljam in ali se me glasba dotakne. Zato, eto, toliko, za uvod, zakaj bodo recenzije poslej takšne. Doživete, kakršno smo ponudili že ob Brodolomcu ali Zmelkoow.
Zatorej, eto. Plošča Los Ventilos je takšna, da skoraj »moraš« poslušati tekst. Čeprav bi lahko, ker so nam poslali recenzentski plošček, med poslušanjem nisem bral bookleta, ki je, mimogrede, klasičen, a ima nekoliko premajhne črke za moj okus (mimogrede, fantje, če izdate ploščo po toliko letih, je vseeno malo okorno, če v zahvali napišete »in vsi ostali, na katere smo v časovni stiski pred tiskom pozabili«). Nisem čital. Poslušal sem. Ker je to, bemtiš, Los Ventilos. Band, ki nas je ob komadu Punca tako pritegnil, po dolgem času, da smo celo mislili, kako bomo stalno pisali o novih štiklih, pa smo naredili bolj izjemo. In ja, Punca je še vedno dober štikl. Res fajn.
Najprej moram priznat, da me je ravno pred kakima dvema tednoma fejst ornk grabila nostalgija in sem izmenično poslušal original Ne gledam nazaj in ono verzijo s Tokcem. Priredba res ni švoh, ampak jebiga, original bo original. In čeravno fantje pravijo, da se držijo izročila svojega gigahita, ono, ne gledajo nazaj, se vseeno tega ne moremo ogniti. In, če smo res iskreni, se niso niti oni. Naredili so zelo dobro piar finto, obiskali so svojo zgodovino, a dali mikrofon v roke kar štirim top prepoznavnim pevcem (kdo bi rekel, da celo najboljšim v rocku oziroma pop rocku): Omarju Naberju, Gregi Skočirju, Tokcu in Tomiju Megliču. Ne moremo mimo tega in namenoma smo to porinili bolj višje v tej recenziji. Namen je kdo ve kakšen, gotovo ustvarjalne sorte in priredbe so čisto okej.
Toda če Los Ventilos res ne gleda nazaj, potem smo šli skozi ploščo tako, da bi našli tisto, kar nas je namamilo na Los Ventilos na začetku. In kakorkoli obrnemo, je to bil vokal Jacuzzy Kralla in nasploh izrazito kitarska podoba banda. Kar ohranjajo, le da so šli zdaj tja, kamor je denimo zaneslo, kaj pa vem, Stereophonics, ki mi tolčejo ven skorajda v večjem delu refrenov, ki si postanejo nekoliko podobni, hočeš-nočeš.
Plošča se začne tako, kot bi si želel, da bi se začele take slovenske plošče. S slovenščino. Ja, jezik je daleč največji adut ne samo plošče, ampak te skupine, čeprav Čas v refrenu najprej zazveni kot nekaj, kar bi/so spravili skupaj Adam. Čas se zlije v Pod črto, kje je verz »zakaj, zakaj, zato« nekaj najboljše, kaj smo slišali, ker je izvirno blebetanje. In vse to nekako dela, ruži in na tej točki sem skoraj zamižal, se prepustil dobro posnetim kitaram in se skušal naučiti tekst sproti, kar je nekaj, kar naj bi se sicer zgodilo samo po sebi (in se tudi v primeru Los Ventilos že nekoč je). Ne gre, ne? Smo se pa potrudili, res potrudili. Zelo potrudili.
Ko pride Svet na rami, je plošča #aveš – bemtiš, šele zdaj smo omenili njen naslov, ki je sicer izviren, zajema duh časa, ampak lahko po svoje tudi malo, kaj pa vem, zavede poslušalca – takšna, da ima vse, kar taka plošča očitno mora imeti. Balado, nežno, sicer z bobni, za katere se zdi, da so med snemanjem skurili zvočniki, ampak nič hudega. Zasanjanost daje možnost Urbanu Severju, da pokaže, kaj zmore in zna kot kdo-ve-kateri-že vokalist Los Ventilos. Urban Sever je pevec, ki bi mu na Radio 1 in v imperiju Lea Oblaka lahko naredili kariero. Nejc Lombardo, skoraj. Ampak v Drevo bo vedelo se počuti samozavestno in dovolj odbito, čeprav se tu počasi začne dogajati občutek, da smo vse to že slišali in komade nekoliko vse težje ločujemo (kot velja tudi za naše preskakovanje med ednino in množino).
Tobogan greha ima fenomenalen naslov in je tudi prepotreben eksurz ne samo v skoraj mol ter ponuja v refrenu nekaj osebnoizpovednega, kar bi lahko kričale današnje mlade generacije: »Nisem se rodil, zato da služim / nisem zakrivil ničesar drugim / le ljubezen.«
Prav teksti so, ponavljamo, glavni adut, saj se končno ne mučimo s pop rock bandom, ki pravi, kako se je težko izražati v materinščini (potem pa, dragi fantje in punce, dajajte tudi intervjuje, pr sporočila, facebook statuse in ostalo v angleščini!), zato je tudi Prenaglas štikl, ki mu prisluhneš, toda ne morem se znebiti občutka, da mi noben komad, ko sedem za mizo, kot sedim sedaj, s slušalkami v ušesih, s pogledom skozi okno in ostalo recenzentsko obvezno pišurijo, no, noben komad mi nekako zares ne ostane. Vsak zase ja, ampak skupaj pa se zdi nekoliko predvidljivo in enolično, čeprav kitari ponudita trilčke in tapkanje in ostalo, kar naj bi ločilo vse te štikle.
In kaj jih na koncu resnično loči? Gostovanje drugih pevcev. Urban Sever je seveda legitimni pevec Los Ventilos, ampak ko vstopi Omar Naber ponudi nekaj več oprijemljive karizme, Naber pa iz Severja tudi izvleče nekolikanj več. Tokac, Meglič in Skočir pa so vnovič pokazali, zakaj so prva liga in zakaj so to, kar so.
Vem, odrezav konec. Upam, da ni tudi recenzija. Ker nima tega namena. Morda je to plata za gibanje? Morda za to, ko hodiš po mestu? Za na trolo? Los Ventilos seveda težko dosežejo osnovni, mladostni (pa niso stari, da ne bo pomote), zagnani šus svojih prvih plat. Tega ne more nihče, niti Dan D, niti Siddharta, niti Big Foot Mama. Kar lahko narediš, je to, da ustvarjaš naprej. In čas gotovo temu (še) ni naklonjen, čeprav bodo Los Ventilos – ali pa bi vsaj morali – padli v obvezne kvote slovenske glasbe in tam ne bodo samo zaradi kvot, temveč bi jih morali biti v trenutni konstalaciji uredniki zelo veseli.
Upal sem, da bom našel na #aveš kaki štikl, na katerega bi šel pecat, se lizal ali počel karkoli v dvoje. Ne vem, nekako nisem. Sem pa našel ploščo, na kateri je dovolj slovenščine, da lahko fantje res govorijo in poudarjajo, da se ne strinjajo z onimi, kako se v slovenščini nič ne da. Zato trojka, ki jo limamo tokrat, ni žleht in ni »pač nič posebnega«. Ni. Bi pa radi slišali kmalu še kaj. In ja, moramo na koncert. Čim prej. Ko spet bo. Ker za v živo pa ima tole velik potencial. Ja. In kapo dol, da so se lotili nove plošče, svoje četrte. Petnajst let so na sceni, lahko bi tudi gladko samo prišli in odžagali stare hite, če bi jih že bili prsti tolikanj srbeli. Pa niso. So to naredili, kot se to naredi. Z Dejanom Radičevićem, Jernejem Kržičem, Matejem Grginičem in Matejem Gobcem v studijski kabini. Seveda bo njihov največji hit ostal Ne gledam nazaj. Ampak ideja, da so skočili nazaj, da lahko grejo spet naprej, niti ni tako švoh. Upamo pa, da ne bo molk po promociji #aveš (20. januar, Španski borci) predolg.
Bis. Vabljeni vsi izvajalci, da nam pošljete svoje albume, jih bomo, če le utegnemo preposlušali, vendar bi si zelo želeli, da tudi vi čitate, kaj počnejo vaši kolegi. Prepogosto se namreč dogaja, da si izvajalci želijo objave zaradi objave same, o tem, kaj počnejo vaši glasbeni kolegi, pa vas to bolj malo zanima.
Trema! Kakšna trema me (je) dajala. Treeeema, kakšna trema, ljudje! To je ipak bil moj prvi obisk opere. Sploh. Ne prva opera, to sicer ne, vsekakor pa prvi obisk opere. Kaj šele premiere. Vse novo. Iber novo. Sploh. Strahospoštovanje. In povrhu on. Richard Wagner. Dobri stari Riči. Ko že na tiskovki povejo, bemtiš, Slovenci ga ne špilamo kaj dosti, ker, jebiga, dobri stari Riči ni ravno pisal arij. Ni to holjadri. Je heda, hedo. In potem te mravljinci stresajo, pozavne te cukajo, timpani mendrajo želodec. Naj se trese. Naj. Se. Trese. Ni malo manjkalo, pa bi stoje vstal in kričal. Pismo. Trans. Res, ljudje. Trans. Kričal bi. Kar je malo jeba. Ne malo. Malo fejst. Kajti glede nato, kdo je bil njegov največji fan vseh časov, pri nas po letu 1929 Wagner sploh ni prišel na spored z Renskim zlatom. Ampak jebeš ideologijo, ne? Tole je delalo tako, da sem bil pretresen. Še cel vikend. In sem še.
Četudi sem operetno bolj zelen kot renske nimfe. Ampak… Tri dni kasneje, ponedeljek dopoldan, pa še kar drži. Bum, bum, bum. Še kar se mi poje. Rheeeeeein-gold. Rheeeeein-gold. Eto. Bom kar butnil. Kaj me briga. Tak’. Pa sem se postavil v vrsto tudi sam. Ja, eto, priznam. Maham, tam nekje zadaj v vrsti Riči Wagner Fan Club. Kaj me briga, če sta tam Hitler in Nietzsche. Sta tudi Baudelaire in Verlaine. Treslo me je, ko so renska dekleta v super slow-motion sceni, odpele tematsko kadenco. Rensko zlato! Rensko zlato! Najčistejše zlato! O, da bi še naprej sijalo v globinah! Samo udobje in resnica ostajata na dnu: kar je podlo in lažnivo, se tam zgoraj veseli.
Foto: Matija Lukič
Zapojmo vsi, Š(t)ajerska se veseli!
Zavesa se je počasi spuščala. Pevci so stali, nepremično, zrli, kaj te vem, tja gor v Valhalo, ki jo tako dobro kao poznamo vsi oni, ki gledamo noro dobro tv serijo Vikingi. Treslo me je. Čisto zares. Tres-lo. Skušal sem nekaj kakor zajokati, pa ne hlipavo, ampak ker me je tako treslo, mrazilo, potiskalo. Ker sem tako frdamano padel noter, čeprav, kaj bi vam bil lagal, po svoje nisem. Rensko zlato ni nekaj, kar bi padel v zgodbo. Ne. Zgodba pade vate. Moraš se pa namučit. To je zicleder opera. Jebiga. Je.
Šel sem na tiskovko, prebral gledališki list, obračal Wikipedio okoli, šel na YouTube in se skratka pripravil na Wagnerja. Pa nisem imel niti za burek. Saj osnovno zgodbo nekako še poštekaš, ampak potem je itak vse skupaj tetralogija, imenovana Nibelunški prstan, da ti je jasno še manj. Pa sem vzel v roko Kondorjevo knjižico, številka 132, Pesem o Nibelungih, prebral spremno besedo, začel čitat, zakinkal, spet malo čital, spet malo zakinkal in nikakor se nisem mogel dovolj zbrati, da bi prišel resno nadkrano napiflan na predstavo. Da bi rekel, ajde, Riči, mamo mi to.
Ker na Urbani.si v tem silovitem tempu kulturnega pohajkovanja (trenutno le po Mariboru, načrtujemo pa velikotepozno wagnerijansko pohajkovanje) želimo zaobjeti duh in navade posameznih umetnosti, se borimo z zaostankom v znanju, ki je prav pri operi največji (še baletov smo videli več). Zato pred nadaljevanjem zgolj spolzelo opravičilo: nočemo, da bi bili zasloveli kot kavč selektorji kulture, ampak če nam to neslavno kot stranski učinek uspe, hej, zakaj pa ne. Nismo operni poznavalci in nikoli ne bomo. Bi jo pa radi imeli radi. Ali pa vsaj videli, v čem je finta. In je. O ja. Rheeeeein-gold! Rheeeeeein-gold!
Namreč… Če sem se na Medeji, svoji prvi premieri v mariborski Drami, počutil relativno skulirano, neživčno, netesnobno in niti najmanj nelagodno ali premalo smetanosto (morda k temu pripomore precej številčnejši predhodni obisk gledaliških predstav), me je obisk premiere opere vseeno precej bolj povozil, pregazil in še enkrat v rikverc. Zdaj, iz milijavžn filmov se lahko naučiš, gotovo zmotno, kako velik dogodek naj bi bila premiera opere. Češ, ali bodo pecali, fukali, vsekakor koketirali, pa naj bo to Vojna in mir, če ne pa bodo nekoga ustrelili ali kaj takega. Skratka, na operi vidiš in si viden. Pa naj bo to film Boter, bogokletno blasfemični tretji del (tam sem prvič želel, da bi imel res rad opero), ali celo ono gospo z golobi iz Sam doma 2, ko je Kevinu razlagala, kako je na podstrešju poslušala največje operne zvezde. In še in še se tega nabere. Zaostanek samo raste, če pri 31. letih prvič greš v opero.
In se vprašaš, pismo, pa zakaj opera nekako nikdar ni prišla na spored? In to vse do lanskega Lenta, ko se je Trg Leona Štuklja spremenil v hipu v top oder za Turandot, ki ga je tik pred koncem potamanil in pomendral in odplaknil kruti dež s še bolj kruto nevihto. Jebiga. Se zgodi. In to je bilo to. S šolo nas v ducat letih obveznega izobraževanja v opero niso spravili, kar smo se naučili, smo se pač iz filmov in da je opera največ, kar spravi skupaj klasika in človeštvo, sem menda pogruntal iz filma Amadeus, kjer se je Mozart tako pehal z Don Giovaniji po vaseh in to. Nekako tako. To je bilo moje predznanje, čeprav sem končal nižjo glasbeno šolo in bil najbrž edini pubec, ki je naravnost ljubil solfeggio, kvartsekstakorde in imel boljšo oceno kot pri inštrumentu (klarinet, kjer sem se imel fajn, čeprav je stvar bolj poševno piskala). Da obstaja kontrapunkt in to, smo nekaj slišali, od kvintno-kvartnega kroga (mislim, da se zadevi tako reče) pa smo pubeci, ki smo potem sami namudrili kitaro, odnesli predvsem najbolj poceni finto, kako sestaviti predvidljivi komad za pecanje (kvinto-kvartni krog je zelo prav prišel v Idriji, kjer sem vjagal kar dve na isto finto, hvala lepa, solfeggio, t.i. nauk o glasbi).
Foto: Matija Lukič
Pardon za osebno izpovedni predolg uvod. Jih v bodoče ne bo, samo toliko, da dobite občutek, kje je naša začetna točka. Nizka, visoka, pač relativno, ne? Včasih ti pač kake stvari, naj se še tako trudiš izobraziti in seznaniti z neutešeno radovednostjo, preprosto uidejo. Kar nucaš, je neki potisk (beri: push). Da te nekdo porine na gugalnico kulture. Saj se lahko sam, ampak gotovo je bil zame prelomni najprej balet Giselle (moj prvi kvazinovinarski tekst sploh, moš mislit), nato pa lanska Opera v parku, ki smo jo znamenito popisali prav na Urbani.si.
Bom dal najbolj eklatantni primer, kako lahko zletiš v kaki kulturni fenomen. Nikoli ne bom pozabil, kako smo šli gledati Gospodarja prstanov. Prvič. Do takrat tovrstnih filmov nisem gledal, Tolkiena nisem poznal, jebiga, bil sem drugi letnik gimnazije, kaj sem pa takrat vedel. Nekaj so o tem sicer tumbali v Prijateljih, ampak je bilo enako kot z Vojno zvezd (ki sem jo prav tako prvič pogledal predlani, vendar sem vse finte že poznal iz serij, kjer so pač povedali in spojlali največje finte Lucasovne kvantne žajfnice).
In tako sem s tremi najboljšimi kolegi sedel v nepozabnem Kinu gledališče, najboljši dvorani, kar jih je Maribor kadarkoli imel (in jo seveda poslal v stečajno maso). Sedeli smo in gledali. Uvodna scena, ko je režiser Peter Jackson pokazal, kako zlati prstan (khm, lajtmotiv tega teksta bo, opozarjamo vnaprej) ni šel v ogenj, me je premaknil in se je občutek ohranil vse do danes. Padel sem v film, grizel ustnice, se tresel, čakal, kaj bo, jebeni Frodo pa Mordor pa Saruman pa Golum pa ono pa ovo. In tri ure skoraj minejo, pa Frodo še kar ni zabrisal prstana v ogenj. In potem konec. Ha? Dafaq? Halo?
»Ja kaj pa zdaj?« sem ogorčeno vprašal sošolca Luko.
»Nič… Kaj? Drugi del.«
»Ja, kdaj, pizda, ura je že deset, doma moram bit, staradva me bosta ubila, če spet pridem prepozno domov!« sem šrajal in gledal na svojo svočko.
»Ne, stari, čez eno leto je drugi del!«
»Kak pizda čez eno leto?«
»Ja, trilogija je! Kaj nisi vedel? Haha.«
Ker so bili trije sošolci relativno potrpežljivi z mano (recimo, niso mi zamerili, kot tudi uredniki dolgo ne, da sem pisal triologija namesto trilogija), nisem postal vic leta, ker bi jih itak bilo preveč. Ampak eto. Četudi sem bil čisto zelen, sem stvar kupil, vzel za svojo in Gospodar prstanov sem pogledal v kinu, mislim, da vselej v isti zasedbi, in je nekaj, kar bo gotovo ostalo.
No, e, nekako tako sem se podal v petek, 27. januarja 2017, v SNG Maribor. Na svojo prvo opero. Na svojo prvo operno premiero. Da je stvar drugačna kot pri dramah, se je pokazalo že na tiskovki. Ki ni bila kar na hodniku kot pred Medejo (kar je, bajdevej, povsem prikupno), temveč gori v Kazinski dvorani. Večja novinarska zasedba in takisto ansambelska. Ornk tiskovka: taka, kot se spodobi. In potem ko so vsi svoje povedali in to precej domiselno in niti najmanj dolgočasno (v bistvu je taki obisk kar luštna izkušnja), je padlo eno samo vprašanje (sam sem še grozovito preveč junfrau, da bi bil kaj pobaral), toda kolegica Melita ga je zastavila res lucidno: zakaj se Wagnerja, če jo malo parafraziram, tako bojimo in ga sploh ne igramo?
»Wagner zahteva od pevcev toliko, da jih je težko dobiti celo v Nemčiji. Celo najboljše hiše težko najdejo wagnerijanske pevce. Najprej se je gotovo zgodila ideologija, ko je bilo skoraj prepovedano govoriti o Wagnerju, leta 1976 v Beogradu, v Zgarebu je prekinila vojna predstavo. Vzrok ni enoznačen, kriv je tudi ansambel, gotovo pa idelogija, ker ni bil zaželen.« Dirigent Simon Krečič je dostavil še primerno razlago, da do leta 1994 v Mariboru niti nismo imeli dovolj velike dvorane za Wagnerjevo grandioznost. »Res pa je dobro vprašanje, zakaj smo tako vezani na italijanski reperotar v Mariboru, ko pa smo tako blizu. Strahospoštovanje do Wagnerja je preveliko pri nas. Narediti zasedbo za Turandot je pa ravno tako težko dobiti kot za Wagnerja. Po partituri so Puccinijeve opere ravno tako zahtevne: vidimo pa, da imamo pevce prav vseh vrst. Niso vse vloge dramske. Skušamo narediti kombinacijo mladih in izkušenj, čim bližje originalu, imamo tri nemško govoreče pevce, skušali smo najti kombinacijo, v kateri bi čim več profitirali.«
Če temu dodam še besede Igorja Pisona, tržaškega režiserja, ki ne samo, da je izgledal kot Bono, ampak če bi bil Bono pošteni metalec z nenavudanimi jajci in boljšim smislom za humor (in najboljšim tširtom!), da je v Münchnu v času študija videl, koliko vaj je potrebnih za režijske posege in da si je Wagner svoje Nibelunge tako zamislil, da bo na podlagi tega sledil nov teater, stvar pa je tako kompleksna, da si je treba novo hišo izmisliti.. Smo dojeli poanto. Wagner je resno zajeban. Ornk zajeban. Ono, dragi poslušalci, abonentke in abonenti: tole bo trpljenje. Kri, znoj in solze.
»Večkrat sem v živo videl, kako je to vse videti v živo. Potrebovali smo tri tedne manj kot drugi, kar je bil velik riziko. Zame je prvič, da delam Wagnerja z ekipo, ki ni primarno nemško govoreča. Kompleksna struktura je, ni arij, nekateri pravijo, da je največji recitativ: na podlagi motivov, kam gre Wagner, vidim jaz, kdaj se bo kaj pojavilo. Pri Wagnerju obstaja nekaj, česar pri drugih ni: filmsko dramsko igro lahko povežemo z močno glasbo v smislu, da je to glasba svinca, železa, ni lahkotna, ampak užitek je prisoten. Nekateri se ustrašijo, ker ni arij – ni res, da v tem ni užitka. To je drugačen tip poslušanja in kako pripovedujemo zgodbo.«
No, zdaj pa to prestavimo v konkretni čas in prostor. Glasba svinca in železa. Hu! Heda! Hedo! Krasna ideja, v osnovi, je, da tik pred premiero (in tudi v bodoče še dvakrat) organizirajo predavanje nekoga, ki se na tematiko spozna. In dr. Gregor Pompe gotovo se. Saj je dramaturg predstave! Zato se je SNG polnil že debele pol ure pred predstavo, ker smo drli v Kazinsko na predavanje o Wagnerju, tako drli, da je hostesam in »hostkom« (še iščemo besedo za moškega hosteso v našem nagradnem natečaju) tekel švic dol po riti, ker niso sfolgali tako hitro nositi stolov. In prostora bi bilo kmalu premalo za vse.
Je pa res, da je gospod Pompe dobro načel debato – tudi o tem, da ne bo podal obnove, ker ni to fora -, nato pa skrenil v razlago, za katero nam je bilo jasno, da nima sposobnosti slovenske rokometne reprezentance. Našega zaostanka minus osem golov ni zmogel spraviti v slabe pol ure, kolikor je imel na razpolago. Prav zanimivo je bilo videti, kako je stockholmski sindrom tolkel iz skorajda ugrabljenih ljudi. Nihče ni želel prvi sklizniti iz dvorane, češ, jebiga nevljudno, čeprav je bilo enako nevljudno da je mikrofon tako presneto donel na začetku predavanja.
»Em… em…« so pogrkovali eni, češ, sedež imam na osemnajstem balkonu, walda na sredini, ni šans, da pridem pravočasno do tja in pol bo sramota in joj prejoj… Nekdo je rekel, da se malo mudi, ampak je Alan Kavčič, fajn piarovec SNG-ja, resda žal šele po predavanju rekel, naj nikar ne laufamo, saj da nas bodo že počakali. In so nas res. Poanta predavanja je bila sicer krasna: videti nekoga, ki Wagnerja res šteka in zna o tem tudi nekaj povedati, hej, saj gospod Pompe je sedel za klavir in naštancal par motivov na klavir, ki jih najdemo tudi v gledališkem listu, ampak kaj ko je toliko motivov v basovskem ključu in lestvicah s po tremi nižaji… Zato bolje, da to naredi on, kot da si mi prste polomimo. Škoda, da je Pompetu zmanjkalo časa. Z veseljem bi drugič stvar začeli uro pred predstavo. Pridemo!
Ampak saj smo se nekako znašli, gotovo tudi zato, ker so v nas bolj ostale besede režiserja Pisona: »Z dramaturgom sva se zmenila, da bo nemški del omiljen, ne morem predpostavljati, da vsi v Sloveniji vedo, kaj se dogaja v predvečeru Prstana. Odločili smo se, da bomo pripovedovali na najbolj zanimiv in zvest način v strukturi našega časa. Aksiom mojega predvečera je ta, da je ljubezen nemogoča, kjer je denar. Kjer pa je prisotna ljubezen, ni ne zlata ne moči.«
Da traja glasbena drama, kot je temu rekel Riči Wagner, dve uri in pol in namenoma brez pavze, ker se lahko samo tako zgodi estetski orgazem v nas, piše že na Wikipedii in so nam dopisali tudi na mini listku, ki ga dobiš zavoljo predočenja zasedbe. E, govorimo lahko gor ali dol, ampak najboljše je doživeti dojemanje take umetnosti v živo. Poleg mene sta v enajsto vrsto, na rob (iskreno hvala SNG-ju spet za karto precej na robu vrste, to imamo najraje), sedla gospod in gospa, po naglasu nekje blizu Celja, očitno redna obiskovalca oper, in prebrala, da predstava traja dve uri in pol in da, pazi, nima odmora.
Foto: Matija Lukič
»U, danes pa ni odmora….« je rekla gospa nekako v retoričnem polvprašanju.
»Saj… Mogoče še boljše. Če je pavza, jih gre itak pol domov!« se je prijazno, kruto, ampak odkrito zarežal gospod in zarežal sem se tudi sam.
Pogled po dvorani mi je razkril, da bo to odišavljena predstava. Jebote, kako se folk to gor naredi. Ne, ni me bilo sram, niti malo, da imam na sebi tisti edini par kavbojk. Eh. Ampak saj vidiš, da ljudem pač to veliko pomeni. Eni se res pokažejo in slišal sem kako vrsto za sabo, češ, vidi, spet zamujajo eni te isti, samo zato, da se pokažejo. »Modna pista, glej!« je rekel gospod za mano in počutil sem se tako kot 19. stolete in se mi je začuda to prav fajn zdelo.
Gospe so bile pri frizerju, gospodje so se obrili, omare so podale najboljše, kar ponudijo. To so prireditve, ko so še fotorepoterji in fotoreporterke lepe. Nikoli sicer nisem videl poante v vsem tem, saj vendar nihče ne gleda nas, v tisti temi, temveč one gori na odru, ampak dobro, stvar tradicije, ki se ji najbrž nikoli ne bom privadil. Kar ni nič hudega, itak da ne, je pa jeba, ker se vedno v koga zaletim, še posebej v gospoda Mogeta in gospo Potrato, ko sem kasneje pobiral svojo znucano in zlicano jakno. Ne vem, ne ujamem tega gibanja, neko posebno driblanje je to, da hodiš, s šampanjčkom ali kanapejčkom. Kako oni slalomirajo, jaz tga nikakor ne znam. Nikoli tega nisem obvladal, to hojo, ko gledaš kamorkoli, samo v tla ne. Pa nič hudega. Ta del me prav nič ne moti in hvala bogu, da je, kakršen je, saj je lepo videti, res lepo, koliko nekaterim pomeni obisk opere. In da se radi lepo gor naredijo. Tudi prav. Ta del: okej.
Zdaj, ker sem se, kot rečeno, skušal napiflati osnov Renskega zlata, sem največ pričakoval od prvih štirih minut. Od Voršpila. Kolikor vem, je pri operi prolog, uvod, kakorkoli pač že, velika stvar. Bolj že kot predjed. Nekako tako kot je pri velikih rock koncertih. Recimo pri Beyonce, ko so jo v Zagrebu na predzadnji turneji prinesli mikavni tipi kot Kleopatro. Ali kot P!nk, ko je v Münchnu skočila iz deset-in-nekaj metrskega žerjava z bungeejem in vmes pela. Ali AC/DC, ki so ti na Black Ice turneji ponudili spektakularno vlakec smrti animacijo in je iz gigantskega zaslona skočila gigantska skorajda prava lokomotiva. In še in še je tega. Intro pač nekaj šteje, ne? In če to zamudiš, sploh pri Beyonce, denimo, si zamudil pol špila. Čisto zares.
In eto. Potem na Wikipedii preberem, če razumem prav, kako pomemben je ravno intro. Ker je to »drone« v glasbi oziroma očitno, če sklepam po ruskem prevodu, »burdon«, karkoli že to pomeni. Motiv, lajtmotiv, nekaj takega. En ton, ki se vleče in raztegne pač v nekaj več. Nekaj velikega, saj štekate. In za Das Rheingold torej Rensko zlato teta Wikipedia spiše tole:
The scale of the whole work is established in the prelude, over 136 bars, beginning with a low E flat, and building in more and more elaborate figurations of the chord of E-flat major, to portray the motion of the river Rhine. It has been noted as one of the best-known drone examples in the concert repertory, lasting approximately four minutes.
No, e. Verjel sem v te štiri minute. Da so topšit. Čakal sem jih. Kaj bo. Kako bo to. Kaj je to. Če prebereš na Wikipedii, potem že mora delat, grizt, stiskat, rajcat, ne? Itak! Ja pa ja. Igor Pison si je to zamislil genialno in vrhunsko z oblikovalko luči Petro Veber, nedvomno. Češ, da bo orkester začel počasi, ker se ton res začne počasi, in se bodo počasi ugašale tudi luči. Kar pa očitno za slovenski abonirani živelj ni ravno dobra izvedbena pogruntavščina. Ljudje namreč niso poštekali, za kaj gre. Da smo, hej, alo, že štartali. Gospod in gospa pred mano sta se igrala stole. Saj veste, ono, kdor ostane brez stola, ipzade. Ker sta imela namreč en stol prost, sta testirala, kateri ponuja najboljši pogled. To pa je to, ko imaš možnost izbire. Na moji levi sta gospod in gospa poznavalsko prikimavala, češ, kakšna škoda je, da danes dirigira Simon Krečič in ne gospod Letonja. Kar je približno tako kot če pred derbijem rečeš, kakšna škoda je, da sodi Matej Jug in ne Damir Skomina. Ne vem, nisem stručko, ampak pri taki operi, kjer je libreto dolg za pol Iliade, ne vem, koliko lahko opaziš sploh vlogo dirigenta. Ja, tu smo zdaj pri kavč recenziji. Tu smo zdaj gotovo butnili mimo.
Priznam, zmotilo me je, da se ljudje niso odzvali, kot bi se pričakovalo od njih. Da bi se predali in potopili v glasbo. Nisem zbral poguma, da bi onadva pred sabo oteral v devet krasnih ali onadva poleg mene še v s pridevniki olepšana rodila. Mi je pa dvignilo dekl v meni. Grizlo me je. Ker so tako lepo godli. Ker nisem bil v Veliki dvorani še nikoli na operi in ker je osnovni ton tako lepo prodiral med nas, vame, nas potopil dol v Ren in tako dalje. Folk pa se preseda, klepeta in predvsem kreha. O. Moj. Bog. Koliko krehanja, izkašljevanja, pogrkavanja. To ne moreš verjet. Saj razumem, sploh pri starejših, vse razumem, štekam, podpišem. Samo to presedanje in gledanje v mobitel (ljudje božji, sploh abonenti, pa kako do danes niste skužili, da ni signala v parterju Velike dvorane!!!) mi je, milo rečeno, uničilo, sfižilo, zbombardiralo nepopisen užitek, ki ga ponujajo prve štiri minute in si jih na Apple Music vrtim do onemoglosti. In bi šel enkrat na vaje, samo da bi slišal te štiri minute. Večkrat. Na repeat. Skratka, ne vem, kako bi to naredil gospod Letonja, ampak gospod Krečič je to naredil vseeno zelo dobro. Me je potopil, ne da bi se prijel za nos, naravnost dol v Ren.
Foto: Matija Lukič
Šele ko so luči bile praktično ugasnjene, s(m)o očitno pogruntali, dojeli in razumeli, da, hej, zdaj pa gre zares. In je šlo. Ne bom vam zdaj tumbal obnove, ker bi bil tekst dvojno predolg. Ampak rečimo samo, da so renska dekleta (Andreja Zakonšek Krt, Valentina Čuden, Jadranka Juras – ja, ta Jadranka Juras) v svoji zelenkasti potopljenosti nastavile opero, pri kateri bi Wagner morda celo malo pokukal (na praizvedbo v München ga 22. septembra 1869 ni bilo) in bi ostal tudi, ko je na oder prišel fenomenalni Alberich, ki ga je vrhunsko odigral Jure Počkaj. Na tiskovki je razkril svoja videnja tako: »Zelo je zemeljska vloga, polna moškosti. Ni le škrat, predstavlja nekoga, ki se odpove ljubezni, zagrabi moč, da bo naredil ta prstan, ki mu bo dal moč, da bo osvojil ves svet. Na koncu mu seveda ne uspe: kar je pomembno, je, da ta prstan da prekletstvo in se zgodba odvija naprej.«
Vsa štiri dejanja so bila tako v nulo dodelana: sodobna, ampak z pietetnim držanjem k izvirniku, ker kaj več bojda libreto niti ne dopušča. Jebiga, nemška miselnost. Opera je večdejanska igra, ki se jo poje, in na koncu brez odmora najdlje zdržijo Nemci, če si sposodimo pri fuzbalerju Garyju Linekerju. Vse me je hipoma prijelo, zagrabilo, potunkalo. Še dobro, da sem sedel v enajsti vrsti, kaki še dve zadaj bi bilo idealno, ampak sem vseeno dobro videl nadnapise. Brez teh ne bi šlo, če bi sedel par vrst bližje, bi najbrž samo ugibal, kaj in kako. Zgodba je namreč tako prepletena in likov niti ni tako malo in nekaj je skakanja iz preteklosti v sedanjost iz scene v sceno, toda če bereš nadnapise in če nekako odmisliš vso tisto kašljanje, te Wagner zagrabi in ne spusti več do konca.
Malo mi je sicer zmanjkalo oziroma sem se moral opominjati, da je to dno Rena, na katerem je zlato, iz katerega se naredi magični prstan, in potreboval sem, da sem ločil Fricko (Guadalupe Barrientos) od Freie (Sabina Cvilak): ne opernih pevk, temveč lika. Ampak hvala bogu je bil Ernesto Morillo v vlogi Wotana, glavnega šefa Renskega zlata, tako frdamano prepričljiv, vseobsegajoč, ukazovalen, kraljevski, da je bilo res, kot da bi bil gledal film, podkrepljen z mogočno grozljivo, pedantno čustveno glasbo. »To je velika vloga, velika stvar. Za nekoga, ki je latinski pevec, je Wagnerjeva muzika precej oddaljena,« je v italijanščini via prevajalec Pison povedal Morillo na tiskovki. Vsi po vrsti so priznali, da jim je nemščina španska vas. Jebiga. »Sestavim razliko med latinskim gledanjem in nemškim pripovedovanjem, da se zgoda odvija na trgu in so zbori zunaj, življenje je pozuannjeno, Wangerja pa zanima ponotranjenost, voajerizem notranjosti, ki se dogaja v neki hiši. Vloge so brez družbene maske in se prikazujejo takšne, kot so. Ne rabijo se dokazovati. Božanstva, ki jih ima Wagner, niso tako čisti, nedolžni, v sebi imajo odstotek človečnosti, ki jih ne dela manjše, temveč dela višjega človeka. Jaz kot človek sem lahko tudi malo bog, kot je bilo pri Jezusu.«
Foto: Matija Lukič
Vidite? Štekate? Vsaj malo? No, ko Wotan dobi pomoč v iznajdljivem Logeju (ki je skoraj Loki iz Vikingov), je zgodba dokaj preprosta za spremljanje in se lahko posvetimo temu, ali bomo jokali, kričali, rohneli, mižali, sanjali. In v nobenem primeru zehali. Veste, da niti enkrat nisem pogledal na uro med celotno premiero? Niti. Enkrat. Ker če si pomežiknil samo enkrat, ti je libreto pobegnil kot gol pri rokometu. Martin Sušnik je kot Loge morda droben, a deluje odisejevsko iznajdljivo. Pa mu ni bilo lahko. Kajti kaj pa to, kar je kar sam povedal na tiskovki? »Ko mi je umetniški direktor rekel, da bom pel to vlogo, sem prebledel, rekoč, da nisem za Wagnerjevo opero. Vloga je res ena izmed težjih, zelo kompleksna, tako iz glasbenega vidika, ker nismo vajeni takega načina glasbe. Veliko je glasbe, še poseben izziv je za tiste, ki nismo najbolj domači v nemškem jeziku. Kar zahtevno delo. Ko smo se srečali s Simonom, so se začele stvari odvijati in vsi smo začeli spoznavati te vloge še iz drugih vidikov, ne le iz pevsko tehniškega, temveč iz drugih perspektiv. Vloga mi je postala všeč in ko mi je Igor razložil, kako Loge vleče rdečo nit od nemških deklet do škratov in bogov in pripelje opero do konca, se mi je nekako začelo sestavljati vse skupaj, prav lep večer bo vsaka ponovitev, ko bomo lahko izvedli to veličastno delo.«
Morda boste rekli, da je to kičasto in da seveda bo igralec to rekel pred premiero. Kot je rekla tudi Valentina Čuden, kako so kot eno tri renska dekleta, čeprav so tri. Ali kot je pripomnila Zlatomira Nikolova, ki se pojavi kot Erda, ki vse vidi in vse ve: »Ko sem delala Rensko zlato, sem vedno zavidala to kratko, ampak zelo težko vlogo. To vedno pojejo primadone, ker je blazno zahtevna.« In je bila, tudi zanjo.
Rensko zlato je v dveh urah in pol ravno prav predolga opera, ki sploh ni opera, kot bi si opero predstavljali preko filmov. Je glasbena drama. Je Wagnerjevo novo gledališče. Dokaz, da se je dalo predriblati tudi največje klasike. Italijane. In Mozarda. To je pač Wagner, bi rekli. Ne ne. Ni samo Wagner, dragi moji. Scena te je sezula. Res. Že prva, ajde. Ampak druga? Dogajanje na gradu? Dijo mijo! Petra Veber je iz stopnic naredila resnično nadoblačna nebesa. In sceno, po kateri lahko hodijo samo velikani. Spuščanje gor in dol, tek po stopnicah, pod njimi, med njimi. Vau. Maketa veličastnega gradu, ki je spominjala na Plečnikov model parlamenta? Prejebeno dobro. Vse je tako delalo, tako estetsko, dovršeno, naštudirano. Kostumi Sanje Grcić? Pozabi, predobro. Rdeča obleka Fricke gre v anale. Hrustljavo omamno. Božansko. Tolsta lepota. Majke mi! Wotanova maska, mejkup, kjer je skoraj kot The Joker iz Batmana? Mogočno! Logejeva gibkost? In, najboljše od vsega, gangsterska Velikana Fasolt (Tobias Peschanel) in Fafner (Thomas Stimmel), pri katerih si je Wotan izposodil in zastavil svoje bogastvo? To je bilo nekaj med Scarface in kakim Almodovarjevim filmom, dragi moji! Še Wotanovi spremljevalki – Lucija Krašovec, Melanija Markovič – ki sta natakali, stali in hodili malo sem in tja, sta imeli učinek nekdanjih Laibachovih backvokalistk. Tako dobro! Tako delujoče! Vau!
Foto: Matija Lukič
Čeprav je zgodbo Renskega zlata prekleto težko opisati – še posebej na kratko, čeprav je najkrajše delo v tetralogiji -, je najbrž poanta v tem, da je Wotan želel imeti veliki grad in si je izposodil vse pri Velikanih, ki pa želita v zameno Freio, sestro njegove žene Fricke. Iskreno, kdo pa si ne bi želel Sabine Cvilak? In tako bele, skoraj nedolžne, nemočne? In potem Loge izve, da obstaja prstan, obstaja zlato, tam doli pri nimfah, ki so se tako delale norca iz ružno ogabnega Albericha. In kako bi se dalo vse to zastaviti in rešiti. Pa seveda ne gre. Ugrabi se Albericha in ta se more odkupiti sam – z zlatom. Ker ga oropajo prstana (ki ni bil njegov in the first place), izreče prekletstvo in konec je le relativno uspešen, vsi grejo v Walhallo – no, razen onih, ki jih pobijejo – renska dekleta pa tožijo nad samovoljo bogov, ki jih je premamil čar zlata.
To zveni zakomplicirano in nemara tudi je, ker nam, kaj pa vem, srednjeveški srednjeevropski epi niso tako blizu kot antične zgodbe in materiral, ki sta ga štanca Shakespeare in Mozart. Toda ko pride zadnji štikl, ko vidiš, kako bodo renske nimfe obžalovale svojo usodo in kako se bodo bogovi spopadli med sabo in padli še kam nižje kot na glavo… Ko pripali Wagner s sklepnim motivom… Ko udriha, tolče, ropoče, ko trese… Ne vem za vas. Mene je ganilo. Zaštekal sem to usodo. Celo bogov. Tega pehanja za prstanom, zlatom, za kupčijami, za igro, za maske… Ja, nekje vmes so žabe, pa krastače in ogromni Počkajev obraz se filmsko črnobelo iskri čez zaveso. In plešejo, v kletkah, spodaj, v renskih globinah. Skorajda psihadelika, ki jo koreograf Gaj Žmavc ne naredi le zaradi lepšega efekta, temveč učinkovito in pravljično, kar bi nenzadadnje Rensko zlato tudi lahko bilo.
Sklepni akord še ni odzvenel, zavesa še ni šla do konca dol, ko so eni že odhajali. Ko je prišel štikl do konca, ko so Bogovi odšli gor, ko se je Ren potopil sam vase, ko so mravljinci udrihali po meni, so odhajali žal tudi že številni abonenti. In ko je zavesa prišla do konca, točno ob 22.00, je bil aplavz… Medel. Meglen. Švohen. Porozen. Slab. Nič od nič. Jaz pa bi bil kaj kmalu vstal iz zica. Zabrisalo. Tolkel sem se, ne ploskal. Tolkel. Ker sem šele na koncu poštekal, kot pravi libreto o prstanu »kdorkoli ga bo posedoval, se ga bo polotila skrb« in »samo tisti, ki se bo odpovedal moči ljubezni in ljubezenski radosti, bo dosegel čarobno moč in bo mogel iz zlata narediti prstan«, da je to zgodba o ljubezni, o idealih, o moči, o nas samih, četudi nismo in ne bomo bogovi.
Udrihali so še akordi, violine so drajsale, pozavne so rohnele, timpani so bobneli. Wagner je kričal od nekod. Od zgodaj, od spodaj, ni važno. Folk, ta abonirani živelj, pa se nočem zgražati, vsak pač umetnost vidi in pospremi po svoje, pa je odhajal takoj ko je padla zavesa. Ker sta bili dve uri in pol preveč? Ne vem. Njihova stvar, jebiga. Vsakemu svoje, ne? Ozrl sem se, ko sem ploskal, nazaj k pesnici Kristini, ki je z mamljivimi ustnicami kasneje skoraj prišepnila in prikimala: »Vrhunsko!« In se hvala bogu nisem počutil kot kreten, ki nisem stikal po torbici, iščoč premikanje časa naprej, tam nekje po dveh urah, ko so »vsi« očitno čakali, kdaj bo konec. Ni konca. Ni konca ne kraja ni. Je samo Valhalla. Ali pa sem pač sedel v taki vrsti. Ne vem. Nekaj se je poznalo. Večina se je borila z opero. Jaz sem se boril z večino in za opero. Ker ja. Za Wagnerja. Rheeeein-gold. Rheeeein-gold!
Ampak prav kul wagnerjansko se mi je zdelo prav to, da sem uspel to bolj ali manj odmisliti in da tistega poltona renskih deklet ne morem pozabit, ne morem butnit iz glave, kot tudi ne zadnjega bobnenja. Tako je ružilo, tako mogočno, tako je šla dol zavesa, da bi najraje šel potem še naslednje tri dni gledat preostale tri dele. Kot takrat Gospodarja prstanov. Ko sem vsaj vedel, kdaj bom dočakal naslednja dva dela. Kdaj bomo dočakali naslednje tri dele iz Nibelunških prstanov, pitaj boga. Najbrž še dolgo ne. Pa bi lahko, pardon, morali. Seveda je to prevelik štikl, kdo bi našel milijone za štiri take predstave. Ampak bi. O, ja. Ker je tako delalo. Ker je taki štikl od muzike, opere, drame, mita. In ker je tako sodobno zrežirano, odigrano, čeprav bi komot dodali ozvočenje in navili vse skupaj kot za rock špil.
Ne vem, kaj pomeni, če je tvoja prva opera ravno Wagnerjeva. Vem pa, da je ne bom pozabil. Ker ne. In da sem zdaj top oboževalec. Da je lahko gotska pisava tudi tako frdamano lepa. Da je lahko predolgi, naštancani, nafilani libreto tudi osvabajajoč. Da za dve uri in pol ne pogledaš na uro in telefon? Noro! In predvsem me je, ko sem videl utrujene obraze tistih, ki nekako predstavljajo ali pa naj bi poosebljali Maribor na takih premierah, najbolj očaralo tisto, kar sem slišal od dveh še od mene mlajših pubecov. En je namreč drugemu rekel: »Zveni znano, ne?« In veste, kaj mu je drugi pisnil, ko se je krohotal in spomnil na zlati prstan, my precious? Da je bilo to boljše kot Gospodar prstanov. Jap. To je rekel! Da bi še. In ja. Bi še. Zu-ga-be. Wagner. Zu-ga-be. Petka. Evo, petka! Še bi. Še. Bi. Še! Zu-ga-be!
Bis. Krehanje, presedanje in vse ostalo sem najbrž v tekstu nemolakrat poudaril in izpostavil. Razumem, da je kašelj stvar refleksa in da ga je težko zadržati. Ampak vsaj tempiranje in tajming bi lahko bila bolj smelo ubrana. Recimo med spuščanjem zavese, ne med najtanjšimi dialogi. Pa ljudje, prosim, ne gledat v telefone med opero. Ne. Sicer pa hvala SNG Maribor za krasno tiskovko, hostesam za to, da so se smeje spomnili na »najin« šov po Bobu leta, in gledališču, da se je sploh odločilo za Wagnerja. Še na mnogo oper!
Veste, kako neopisljiv rajcig je občutek, ko v Mladini prelistaš kulturne strani, eno (naj)boljših čtiv v državi, pa vidiš tam portret banda, ki bo še isti večer prišel v Maribor, v Wetrinsky? To prekotrojansko prepucavanje, ki ga – razen poleti – dobiš ob spremljanju kulturnih rubrik (še zlasti Televizije Slovenija), zna biti ne ravno boleče, ampak imaš občutek, da te nekdo jebe na suho. Češ, kultura je ono, kaj se zgodi med Cankarjevim domom in Metelkovo. Še zdaleč ne. In pride taki petek, ko se ti v Mariboru zloži polimorna razstava, kjer ne štekaš nič, prvič uprizorjeno Wagnerjevo Rensko zlato, kjer štekaš vse, in potem še taki špil. Overdoza kulture. Maribor v svoji najbolj pristni podobi in izvedbi.
Okej. Gremo na špil. Troje je bilo jasno z garancijo do konca prvega komada. Da imam najboljšo možno družbo na špilu, ker je H. branila hipstersko podobo Persons from Porlock. Jebiga, nisem največji fan in ko smo že pri tem, meni se koncert Tame Impala v Kinu Šiška ni zdel ravno za na hrbet dol past, kar ni nepomembno za ta tekst, saj je to koncert, na katerem so prav ti pubeci dobili šus dozo za ustvarjanje svojega, khm, alternativnega, indie rocka, ampak v tistem pristnem pomemu.
Ampak bili smo drugje, ne? Pri treh garancijah. O, ja. Drugo je to, da Wetrinsky še drugi vikend zapored preseneča s svojo prilagodljivostjo. Toliko stvari, elementov in momentov bi mu lahko špuknilo v ksiht, ampak se gospod Wetrinsky ne da. Oder na sredini resda zavzame čisto tumač prostora in zaostale mize ob že itak monumentalnih stebrih so vzele še nekaj več prostora (za mizo je seveda sedel samo točno en tip). Za katerega se je najprej zdelo, da ga bo itak preveč. Ampak ne! Kmalu so pipike in pimpeki vseeno prikapljali in zbralo se nas je čisto zadosti. Štiri ducate, recimo, pa malo matemačite. Kaki folk? Ja, to je tudi mene zelo zanimalo. Nenad Cizl je imel namreč prav, ko mi je tri leta nazaj za Večer povedal, da Maribor ne more imeti hipsterjev, ker ima špricer. In ja, mislim, da ima prav, toda napaberkovano v petek je bila taka luštna, prikupna ekipica ljudi, ki furajo svojo mini sceno in so, ja, hipsterji. Sploh dekličad je na koncertu boke vrgla ven in čisto padla noter v melodično psihadeliko. Scena z videozasloni pa po Haiku Garden v Salonu najboljša, lajk, sploh. Wetrinsky se je tako po sobotnem didžejanju vnovič izkazal kot precej akustični plac, tepih je pubecom omogočil sezuti špil, nam ostalim pa tisti občutek, da si del neke scene, kar tako iščemo, tako zelo, pa ne najdemo.
In, eto, tretje. To je najpomembnejše od vseh treh. No, kakor za koga, hihi. Enivej, Persons from Porlock so mi lani, priznam, joj prejoj, ušli, a sem jih, ko je Martina najavila špile v Wetrinsky (sklanjano povsem napak, vem), skrbno preposlušal (hvala bogu za Apple Music) in šele naknadno videl, da jih je Radio Študent (za katerega vedno mislim, da ima preojšter okus zame, pa me vsakič znova preseneti) izbral za domačo plato lanskega leta. Tudi če bi konkurenca bila naphana z nadkvaliteto (pa nimam občutka, da je bila), bi tole bilo z naskokom in štirimi goli razlike najboljše. Zakaj? E, tu pa je finta. Zato, ker že na plati dobiš skico, osnovo, neko idejo, kako mora to biti v živo. Če bi rekli, da je to ambientalna rock muzika, bi seveda grdo sfalili, ampak ne pa pretirano. Tudi pop to ni. Niti ni klasično garažno nažiganje, čeprav imata oba kitarista skupaj kakih milijon kitarskih efektov, pedal in ostalega, kar ponese osnovno idejo nekam v devet krasnih, ampak res prekrasnih.
Glasba Persons from Porlock nima jezika, čeprav Nikolaj Mulej poje, mislim da, v angleščini, vendar je na vokalu toliko reverba, da sem nazdravil s tonskim tehnikom, ki je najmanjši konzoli na planetu nastavil največji zvok. Začeli so pubeci plaho, skorajda kot na neki vaji, na tepihu, sezuto. Ampak ko je pripalila še kitara Martina Pavlovca in ko je začel gruvat na mogočno odbitem basu Grege Bajca ter ob nepozabnih du-bi-du-daaa bobnih Vasje Oniča, instrumentalista v bandu, je to glasba za vse čase. Odnese jo, kot kakega papirnatega zmaja. To je muzika, s katero so začeli Velvet Underground in je glasba tistega, kar si predstavljamo pod LSD kulturo šestdesetih via film. Persons from Porlock uspeva točno to: predstaviti neko staro idejo in jo narediti tako na novo, da niti malo ne pomisliš, da bi kaj ali koga kopirali. Eh. To je tako izvirno in inovativno, da misliš, kako se je nekdo grdo zlagal, da ti pubeci koncertirajo komaj leto in pol. Pa že tak. Saj smo imeli bande tipa, hm, Barely Modern, toda Persons from Porlock (ja, vem, ime ni ravno najlažje, ni pa slabo) grejo tako naprej kot Koala Voice.
Težava, edina pravzaprav, ki lahko ob tem nastane, je tista z nagovarjanjem publike oziroma s tistim, kar pač pride. Počasi obstaja neka subkultura, za katero je to soundtrack mladosti (ali pa bi vsaj komot lahko bil), vendar bi težko rekel, tako, čez prst, da se širi in da je trajna. Najbrž bandu za vse to dol visi, ker taki pač so, da jim dol visi. Najprej lasje, kot nekoč Kings of Leon, davno tega, ko so še lahko imeli take čupe. To ni glasba, ki bi te gledala v oči, že zato ne, ker imaš lase prek in ker imaš oči itak zaprte in se pustiš vozakati v devet zlasano krasnih. Je pa res, da sta bila dva nagovora, ki jih je Mulej imel z nami, dokaj… Hm. Malo nepovezana z njihovim glasbenim izročilom, saj sta izpadla preveč plastično in tuzemsko. »Mi smo Siddharta!« je bil prvi in čeravno je infantilni štos, ki se zdi originalen, nima Siddharta na nek način prav nič s to glasbo ali prostorom. Razen če je to nek antimainstream upor? Okej. Potem ja. Kupim.
Drugi je bil, ko se je band predstavil »mi smo iz Ljubljane« in je nekdo iz banda rekel, češ, tega se tu ne sme rečt. Štekamo štos, vemo, kakšno podobo imamo Tutrojanci na oni strani, ampak Persons from Porlock vseeno ne deluje baš kot neki fuzbalski band ali ki bi karkoli imel s fuzbalom. Nič zato. Pač. Pride tak. Morda bi bilo bolje, če ne bi povedali čisto ama nič? Mogoče. Ker potem bi bili tipčki še bolj kjut, seksi, pojebljivi. Ne, tega nisem opazil jaz (seveda ne), sem pa videl v očeh pupik, ki jim njihovi spremljevalci pač niso mogli tako slediti, ker niso videli tega, kar so videle pupe.
Persons from Porlock bi naredili najbrž vse, da jim kdo ne bi dal oznake »rock zvezde«. Ampak bili so v tem, da so – čeravno imajo že dovolj izkušenj, jebiga, ko enkrat špilaš pred polnim Kinom Šiška – tako pičili in furali svoje, da si jim malo celo bil favš. Ne, ne zato, ker sam nimaš banda, ampak ker tudi če bi ga imel, ne bi nafural takega bisa, take melodike, ritma, glasbenega eksperimenta. Ta band uspe vsak komad odpeljati nekam drugam, skupaj s tem pa vsakega koliko toliko odprtega poslušalca. Nimajo refrenske muzike, eh. Si pa mrmraš zraven in je čisto zadosti. Koncert Persons from Porlock je vse, kar si dovoliš, da bi bil. In s tako videoprojekcijo… So pokazali, zakaj včasih ni treba na Dunaj ali v Berlin ali Beograd ali London. Se da tudi tukaj. O, ja.
Persons from Porlock so hipsterskim puloverjem in dolgim čupam dali vsebino, sporočilo in predvsem dobro vzdušje. Tako dobro, da se večer konča… Neverjetno. Samo tako dalje, pubeci. Zdaj pa tujina. Ker ja.
