Rene, saj veste, tisti Rene, naš Rene, se je tako režal, da je snortal. Kaj je to? Em… Slovenski izraz? Em… Nosljanje? Ono, ko se režiš tako, da hrkneš. Ko, ja, pujček. Še en standuper, Matic Kokoškar, se je hihljal. Ja. Visoko, previsoko, hijenasto, ampak iskreno in dobro. In na glas. Ko se režijo še kolegi komedijanti, potem veš. Da si vletel na pravo mesto ob pravem času. KGB. Stand up Avtmigeci. In on. Ker v taki formi, kot je bil v četrtek, 20. februarja, na dan, ko je, bajdevej, treba plačat s.p. prispevke, ker ja, tudi štosi o espejih so bili, no, skratka, v taki formi, kot je bil Žan Papič… Se valjaš. Se rolaš. Snortaš.
Zdaj, bojda smo pregovorno Štajerci in Primorci, čeprav če si s Sežane, em, nisi potem Kraševec ali kako to gre?, no, kakorkoli, bojda smo si po diagonali kar dobri med sabo. No, razen če od znanke, ko greš po nastopu domov, slišiš teorijo, da so nam berganti in papiči in, ajde, perice jerkovići in ti modeli smešni že samo zaradi naglasa. Baje da delujejo kultno zadeti, ker imajo tako dikcijo. Odprejo uste in se rolaš. In Žan Papič, fakmi, on ima dikcijo. In to kako. Najboljši je takrat, ko ne ve, kaj bi povedal – to se sicer na nastopih, tistih ene sedem, osem, kaj sem jih do zdaj obiskal kar (pre)pogosto dogaja pri nas. Njemu pa ne. Pri njemu je drugače. Takrat se pogovarja kot Razkolnikov. Sam s sabo, razdvojeno, a po domače. Momlja, grk, hrk, ma kaj sem reku, tako pa tako pa … Kar nekaj, ampak ko smo ga poslušali, smo se rolali. Štose seveda sproti pozabiš, lahko bi si jih zapisal, kar bi bilo goljufanje.
Ampak dajmo pisnit samo to, da je zmagal že s tem, da si je dal gor nase, na vseh sto kil, za katere je resno garal poba, ki je na televiziji zgledal nekoč skravžlano shujšano, gor nase je navlekel oprijeto črno majčko. Da se je videlo, kje je noter dobil tisto razliko v dvajsetih kilah. Štosi na račun teže znajo biti poceni in včasih tudi so, ampak Papič je kraljeval na odru, ko je povezoval program ter podajal priložnost štirim preostalim nastopajočim: že omenjenemu Kokošarju, pa Ervinu Šišiću, ki marljivo pili svoj post-čefurski repertoar, saj je po dobrodelnem nastopu v MC Pekarni konec leta povedal podobne fore o čefurji vs. Slovenci, vendar je tokrat znal sodelovati s publiko in napak ujel, da je Akoya pevec in ne, kakor vemo, lokal; potem je Mark Džamastagič zmagoval z espe logiko, še zlasti, kako vse to predočiš mami doma, ker nekaj moraš iz sebe naredit in štosi so delali, ugibam, tudi za tiste, ki nimajo espeja; pa domačina Davida Gorinška, ki je dobro povedal, zakaj je Ana zdaj vzdevek, ker je bila jeba, ko je uporabljal pravo ime bivše punce, pa so jo klicali, češ, zakaj mu nisi pucala stanovanja. Ali nekaj takega.
Skratka, Žan Papič je pokazal, kako agilna, klena, domača, sveža, močna, udarna, povezovalna je domača stand up scena. Še zlasti takrat, ko je tako naravna, tukaj in zdaj, ko ne gre toliko za kopiranje tujih Netflix stand up specialk. Žan Papič je deloval kot tip, ki pride v lokal na beden dan in naredi top šit večer. To. To mu je ratalo. Da je nasmejal vse od kelnarjev, kar zavidljivo obiskanega KGB-ja in, to šteje največ, kolegov standuperjev.
Bis. Hvala punci na vstopninah, da je vrnila dialog, pa da Dode nismo ujezili. Prošnja pa za standuperje: dajte morda malo manj listat po moleskinih, če že greste po švingcetlc, dajte na roko, na tla, na en list papirja. Ker je vmes delovalo, kot da bi šel rocker po stojalo in špilal komad ob stojalu. Sicer pa kapo dol.
Veste, kakšne oblike je problem? Maribor je mesto naukov. Je. Itak. Samo ne ležijo kar tako na cesti. A-a. Je treba malo puzat, gnjavit, gušit in pazit na tajming, da ne fašeš kake druge lekcije. Ampak ja. So. Itak. Kako jih najdete, nabašete, namamite? Izi pizi. Gladko. Bolj ajnfoh vprašanje boste postavili, bolj kot boste pokazali zanimanje, bolj kot boste podali na volej, večji hakl bo ratal.
In, e, tako nabašem, slučajno, na tipa, ki ve o grafitih v Mariboru vse. No, skoraj vse. Ni, recimo, vedel, kdo je nacrtal onega o Dandrough nad obvoznico na Teznu, tam, galerija, skejt scena pa to. Dats how it is on the embisi strits. Vse drugo pa je vedel. Znalac. Tudi to, da ne bi dal intervjuja, ker ne, ker novinarji vedno rečejo eno, pol pa gre nekdo skoraj v čuzo, ker je malal, pa ni slikopleskar. Ampak je pa razumel, zakaj je hitro padla beseda, da je Maribor preveč počečkam s, kot je podučil, »tagi«, ki so seveda del umetniškega izraza, čeprav mi je kakih osemnajstkrat dopovedoval, da grafiti niso umetnost. Dokler se ti ne odločiš in jo postaviš v prostor umetnosti. Ali nekaj takega. Ampak da je Maribor porisan, že dolgo pa ne kakega res kul grafita, ki ne bi imel sponzorja.
Skratka, debatirava, on trabunja o onem na Lentu, saj veste, »oka za oko, pasta za zobe«, mogoče najboljši še ne zbledeli grafit, ko je tema nekam zavila. Saj veš, meniš se o grafitih, greš scat, prideš nazaj in se menijo o ontologiji, Žižku in tem. Ja. Maribor, ti pravim. Pa se zicnem nazaj in pač vlečem na uhe.
»Problem, stari. To je problem,« mu reče ovi zgodovinar MB grafitologije.
»Vem, samo kaj češ. Problema se je včasih težko lotit.«
»Sploh če je problem okrogle oblike, takega težko zgrabiš.«
Najboljši odgovor na kozarec vode Tip je vletel noter ob, kaj pa vem, v petek ob sedmih. Ampak s takim švungom, da je bila ura takoj pol dve zjutraj. Mogoče mu je pa zato kelnar najprej uturil kozarec vode. Mi pivo za šankom. On pa vodo. Saj na koncu, skoraj res ob pol dveh, smo vsi cuzali vodico. Poleg kajsije. Mhm.
Pa gleda tisti glaž vode, ga pošlata, malo ga obrne, profesionalno, tako kot se to pač naredi, saj veste, v smeri urinega kazalca. Prav videl si, kak hudo si je vzel zalet. Pač. Bil je not, bil je petek, bil je.
»Kaj si mi te to dal?« ga je vprašal.
»Ja, kozarec vode, kaj,« mu reče kelnar.
»In kaj si naj s tem? Bi rad, da ti grem rože zalit?«
Dežuranje v kafiču Veš, kdaj veš, da si res dolgo v kafiču? Ko na hajzlu vidiš, da si v enem tednu zamudil samo dva termina za podpisat se na oni list, kjer se preverja, če je lokalu jasno, da vsi mimo ščijejo.
Instapunkt: Mestni park Lepše, bolj toplo, bolj rumeno je vreme, večja je varianta. Da ti to vidiš. Kako instagramabilen je Maribor. Mhm. Ima svoje Instapunkte. Take, zlate. Maribor je očitno lahko filter sam po sebi. Še posebej, ko gre sonce okoli Pohorja. Zdaj, februarja, je zlata ura, zlati čas, zlata šansa tam nekje po tretji. Recimo. Ampak saj se jih najde čez dan, kako skačejo, pozirajo, šklocajo. Ja, ja. Če je polprofesionalno, potem sta ponavadi dva. Ona, ki pozira, in on, ki fotografira. Skoraj vedno. Ni pa nujno. Če se grejo resen, konkreten špas, imajo pa ponavadi kartonasto škatlo, v njej pa dovolj rekvizitov, cot in malenkosti, da pokrijejo čim več mesecev v enem švungu.
In kje je najboljši instapunkt v parku? Očitno tu v bližini paviljona, med starimi kostanji. Pa na promenadi. In to že zdaj, februarja, ko kričijo bolj ali manj le vrane. Lahko pa počakate do aprila, ampak se že zdaj postavite v vrsto pred magnolijama, ki zacvetita ob promenadi in sta najboljši mariborski približek japonskim češnjam. Do takrat pa… Ja, v Mariboru se tudi februarja nastavljajo za Instagram. Probajte še vi, očitno pali.
Iz Bergama v Pivolo Edini študent, ki ga boš našel v petek zvečer v mestu in ne na poti domov s kolicami, ja, ste videli oziroma slišali, kako gre študent na rajžo s kufrom na kolice, onimi, ko grejo v vse smeri, je Erasmus študent. Sicer so bolj njihovi, em, ponedeljki ali torki, enkrat tam nekje jih lahko slišite, to so oni, ki si ne pojejo Bolje biti pijan nego star na poti domov. Če pa si, pa je v španskem naglasu.
In tako sem oni petek nabasal na tipa, ki je nekaj kazal s prstom na pipice piva in si zaželel »blonde bira«. Aha. Italijan. Ampak za razliko od stereotipnih Italijanov je ta dejansko znal angleško, čisto okej. Pa ga vprašam, od kod je. Reče, da iz Bergama. Aaaa ta la nta. Ja, ja, se zasmeji, Atalanta, Jojo Iličić, nisem vedel, ali naj mu povem, da je kakih sedem sekund bincal tudi tukaj pri nas, v Ljudskem vrtu, pa sem ga raje vprašal, kaj študira. Ali, bolje, kje.
V Pivoli.
Kak te Pivoli. Bog te nima rad. Aaaaa ta lanta, saj res. Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Ali, za tiste, ki smo pecali gori, doli, naokoli, oni plac, kamor se zategneš na četrti dejt (po tvojem štetju in prvi po njenem), kupiš dva radlerja in lahko ob gozdu s sijajnim razgledom in ob top objektu svobodno tudi rigneš. In se zaližeš. Ampak nisem ga s tem utrujal. Je rekel, da je razgled res lep, kar pomeni, da se je ziiiiher že tam lizal. Raje sem ga vprašal, kje potem stanuje.
Tu, blizu, v mestu.
Aha, sem mu rekel. Samo…
Ja, dolga je to Pivole.
Pa saj ni tako dolgo.
Je. Ena ura.
U bemtiš. Dober je. Zakaj pa ravno Maribor? Zakaj ne London ali kaj takega?
Ah, ker je drago. In si naročil pir.
Za šest evrov.
Švedska je že tu Ni treba niti v Ikeo, kamoli v Stockholm. Da boste videli, našli, srečali Švedsko kar pri nas, tu. Baje, sem zasledil, da na Švedskem sploh več nimajo gotovine. Nobenih kron. Nak. Oni vse s kartico porihtajo. Baje kar v 95 posto primerih. Pa so me popravili zadnjič v enem kafiču. Ja, to je Maribor. Rečeš, da na Švedskem plačujejo v 95 posto s kartico, pa te takoj nekdo popravi, da ne, da je še višja cifra, da je prava 97. E, moj Maribor.
No, pa saj smo se že navadili malo na »prisloni«, ne? Najprej je bilo do 15 evrov, potem so dobacili še deset evrov. Na začetku je bilo malo čudno, ko ti je rekla trgovka, ono, kar prislonite. Eeeem. Okej. Pa smo se tudi tega navadili, človek se pač vsega navadi.
No, skoraj vsega. Ne morem se, zaboga, navadit tega, da ta mularija, milenijci, ovo ono, da vsak plača za sebe. Pa dobro, ajde, štekam. Če res ne poznaš folka, s katerim si zalutal ali kaj takega, dobro. Ajde. Recimo. Pa če sta dva, ajde, mogoče, trije. Ampak če jih je šest, sedn, osn? Lepo te prosim. Pa trije bi s kartico, dva bi z gotovino, dva pa z bakrom. Bog te nima rad.
Pa jim je, ker ni sfolgal, ker gužva, kelnar lepo reko, da lahko, samo bodo plačevali kako uro. Lahko pa takoj zdaj, samo naj nekak naberejo. In se je začelo. Kaj si ti mel, jaz ti ne bom tolko plačal, moj pir je bil mogoče 5 evrov, samo ti si tresno pa gin tonik pa ovo pa ono pa lepo te prosim. Kaj te pol laziš vkup na drink, če samo šteješ in paziš, ne toliko, da boš na boljšem (kar bi morda bilo bolj darvinistično), ampak da ne bo tvoj kolega, prijatelj, frend, sošolec na boljšem kot ti. Ja kaj te hodite potem sploh skupaj. Kaki kolegi te ste? Ja, saj vem, dobri frendi, čisti računi, ja ja. Štekam. Samo saj ne gre za kredit za bemfo, ljubi ludi.
Saj na koncu so plačali, šli pa ven iz bifeja direkt v Cankarjevo kratko zgodbo. Saj veste, Metka prihaja iz kraja, kjer ne posije sonce in kjer ni prihodnosti. Take ksihte so imeli. Kot boga Metka ali kaj je bila. Kot da jih je nekdo oropal. Še na poti ven so se kregali, kje je prvi bankomat, pa da je ta dobo premalo nazaj, pa da ovi preveč dal, ampak vero ti je vrnilo vsaj tisto, ko je zadnji predlagal, da te pa naj še nekaj spijejo, pa se bo poglihalo. Ker na koncu, če si diht, tudi se.
»Ena stvar, fizična, ki misliš, da je bila narejena zate? Lahko jo še imaš, lahko je nimaš več. In ne sme biti tvoja babi.« – Anže Tomić, Apparatus pogovori
Vprašanje je vedno isto. In vedno na koncu. In še vsi tisti – tako jih izbere in označi sam – legitimni člani družbe, ki so sčasoma že vedeli, da je vedno isto in vedno na koncu, so si na koncu pogosto vzeli čas za premislek. In si ga še vedno. »Jaz živim za te tišine!« takrat še najraje dahne Anže Tomić, avtor podcasta Apparatus, kjer legitimni člani družbe povejo, kaj počnejo v življenju. Doslej se »podkast sultanu«, ki je z Apparatusom začel še na Radiu Študent, nato pa zgradil mrežo podkastov, ki je imperij vsebinskih presežkov, še nihče ni ognil vprašanju, ki (n)hote pove, kdo smo skozi (za)kaj.
Foto: Apparatus.si
Valjar za jufko, grelec vode, pivski kozarec
Pa četudi je bil do zdaj, ko je za ovinkom dvestota epizoda, vsaj v dveh primerih zelo legitimen odgovor tudi – babi(ca). Recimo v primeru ilustratorke Hane Stupica, ki je odgovorila »umetniška dela mojih prednikov« in tako spomnila na babico Marlenko Stupica. Ker stvari so tudi lahko zelo osebne. Lahko je to ruta Kristine Brenk, lahko je plašč Marte Vodeb, lahko je pa tudi telefon, konzola, fotoaparat. Sodobni eksistencializem, novodobni viktorijanski vprašalnik, na kakršne je zelo rad odgovarjal Marcel Proust.
Tomićevo vprašanje je preprosto in osnovno, pa vendar kompleksno, saj večinoma vzbudi nostalgijo, še zlasti, ker večinoma gosti generacijo srednjih let. In odgovori? Žoge, telefoni, fotoaparati, palični mešalniki, dude, čevlji, termofor, valjar za jufko, grelec vode, pivski kozarec. Ni, da ni.
Pa saj je že Tomićevo prvo vprašanje v podkastu Apparatus vedno isto. Skoraj še bolj ontološko, četudi vsakodnevno: kdo si in kaj počneš. Po eni strani preprosto, čeprav obenem, za tiste bolj kreativne multi(kulti)praktike tudi ni. Če je prvo vprašanje neke vrsto zrcalo, kako se vidi, dojema in predstavlja sogovornik, je zadnje nekaj kakor okno v preteklost. Čista nostalgija. No, ne za vse. »O, teh vprašanj pa ne maram,« mu je denimo odgovoril glasbenik Matevž Šalehar Hamo. »Zato pa so na koncu,« mu je takoj odvrnil Tomić. In je Hamo izbral specifični žar za tiste, ki znajo dobro speči meso. Ker on to zna, če morda niste vedeli. Ker za to gre. Izvemo nekaj, česar v konvencionalnem pogovoru, v tradicionalnih medijih najbrž ne bi izvedeli.
Foto: Apparatus.si
Povej mi, kaj je bilo narejeno zate, in povem ti, kdo si
Pregled odgovorov je namreč pisan, a vendarle, ker Tomić pred tem sogovornike sprašuje o njihovi strojni in programski opremi, prevladujejo tehnologija, oprema, internet stvari. Naj bo to prvi iphone, stara igralna konzola ali bralnik Kindle. Vendar ne za vse, ne vedno. Oblikovalka Teja Kleč je denimo izbrala – majonezo. »Namažeš jo na albert keks, pa je dobra!« Za voditelja in komika Jožeta Robežnika je kolo največji izum človeštva, pri čemer so kolo izbrali še nekateri drugi.
Scenaristu in režiserju Matevžu Luzarju največ pomeni stoječa miza. »Daje mi koncetracijo,« je pojasnil. Za Boštjana Nachbarja, s katerim je Tomić kasneje začel snemati podkast Podrobnosti, so bile večne sanje – NBA dres: »Vedel sem, da ga bom enkrat nosil.« Celo medijski človek Domen Savič ni izbral tehnološke opreme, marveč – čevlje. »Imam to znamko, odkar kupujem čevlje. Imam eno nogo krajšo od druge, potrebujem tisti vložek noter. Bata pa kot da bi mi domov prišli zmerit nogo.« Komiku Perici Jerkoviću ni ostalo drugega, kot da se je znebil »emotivne povezave« pri vprašanju. Izbral je – toaletni papir. »Ne samo zaradi njegove primarne funkcije, ampak pride prav, ko nimaš robčkov in ti teče z nosa ali vidiš nekaj na šipi.« Igralec in voditelj Jonas Žnidaršič se je po drugi strani navezal prav na vrednost specifičnega papirja – diplomo. »Šel sem ven, roko so mi dali, ni bila neka ceremonija, v prvi trafiki sem kupil dopisnico in jo poslal mami ‘naredil diplomo’. Občutek, da sem vse dolgove s tem odplačal. Mama, a sva kvit ali nisva? Jaz te diplome nisem nikjer kasneje še rabil kazat. Nisem je še fotokopiral. Nikoli. V predalu je tam zvita, kot je bila.«
Nataša Pirc Musar denimo ne more živeti brez elektronskega koledarja, Boštjan Gorenc Pižama, s katerim Tomić snema Glave in Podrobnosti, ceni tiskalnik iz časov, ko si še kupil takega, da je (p)ostal zvesti spremljevalec, ker je delal še dalj časa. Za krajinsko arhitektko Darjo Matjašec ne pride v poštev drugi sesalec od tistega črnega, ki ga že ima: »Da mi ne bi prodali nekega zelo visokotehnolkoškega sesalca.« Podobno je radijec Miha Šalehar navezan na – točno določen kozarec. »Ta star unionov krigl s kockami. Se ga še najde v Vevčah.« Potem so tu taki, ki znajo ceniti, kaj imajo tukaj in zdaj. »Stvar, ki me najbolj prikazuje sploh zdaj, ko tega nimam, je pomivalni stroj,« je povedala stand up komedijantka Eva Virc.
Jaz sem kolebal med žogo in kitaro, potem pa izbral – podkast. Ker ja.
Foto: Apparatus.si
Ena stvar, narejena zanje:
16 let stara toyota Jure Forstnarič, fotografija),
Skejt (Andraž Kajzer, muzika)
Transendov diktafon (Jure Doler, startup)
Kalorifer (Tamara Langus)
NBA dres (Boštjan Nachbar, košarkar)
iPhone/Kindle(Rok Žlender, tehnični direktor)
Gorenje grelec vode (Nina Kožar, digitalna komunikatorka)
Ko sem bil v tretjem letniku gimnazije in vse bolj ihtavo izgubljal upanje v to, da bom kadarkoli imel punco, sem dobil zadnjo veliko priložnost, upanje, možnost, šanso. Da mi bo ratalo še pred izpitom za avto. Ki sem ga potem povrhu delal trikrat. In takrat sem, po moje skoraj edinkrat, izkoristil možnost, da kot predsednik razreda (in, khm, ravnateljev sin) povem, kam da bi šel naš razred, 3.b, na teden OIV. Nabor je bil: vukojebina pod hribom, vukojebina za hribom in vukojebina ob hribu. Zato sem se obrnil na idole. In eden teh, tri leta starejši tip, ki sem mu kaka tri leta na Hvaru služil kot izgovor za »maaaamiiii, mi daš nekaj kuuuun, da Jaaašo peljeeem na sladoled«, torej za štiri hajnije, mi je razlagal, skupaj s sestro, njegovo sovrstnico, da kaaaako so se imeeeliiii oniiii faaaajn na OIV tednu. Aja, kaj je OIV? Obvezne izbirne vsebine. Ultimativni oksimoron. In kam ste šli, sem ga vprašal. »Stari, Bohinj. Kak je blo noro, vse smo spili, parfum, čistila, alkohol, tekoče milo, vse.« Ker se je večini drugih v klasu fučkalo, smo seveda šli v Bohinj.
Tam je, tiste jeseni 2003, potem prve štiri dni tako scalo, da smo delali gozdne vaje z omarami v kleti, potke Triglavskega narodnega parka smo spoznavali na diapozitivih in VHS kasetah in našo sobo, torej štiri tipe, ki so alkohol tovorili v torbah z dvojnim dnom, so obkrožili vsi profesorji, ki so morali takrat z nami. Še najboljši je bil stari za filozofijo, ki je rekel, da je poslušal vse Gunse, Metallico in to za nazaj. Nad Slovenijo se je zguznil neki tržaški ciklon, lilo je tako noro, da se je na eni točki vodjem program v CŠOD tako zmešalo, da so nas nagnali po kanuje in smo se šli vozakat po Bohinjskem jezeru in seveda se je spet ulilo in so kar od nekod, Bohinjci pač, privlekli iz riti lavorje, da ne bi utonili. Če bi to bilo danes, bi bili vsi na teveju. No, Svet na Kanalu A, ampak vseeno.
Ker je šele v četrtek, predzadnji dan, posijalo sonce, so nas nagonili na vse, kar smo zamudili, in smo šli na Vogar, kamor je sošolec Jan tovoril višinomer, sam samcat, vsi smo bejžali od njega, ker je tako piskala tista naprava. Za nagrado smo se zahvalili sosošolki (paralelka, za Nemariborčane) Špeli, da je leto prej padla in tako prva dopolnila osemnajstko in smo lahko imeli žur. Ker smo zaloge spili in spraznili, smo nekaj še nekako nabavili, ampak ne mi, temveč e klas, hvala fantje, da niste spizdili keša in spili vsega sami, nabavili pa smo seveda sam poceni ološ, pa saj, ko si dijak, piješ kot lijak, tako da bi bilo vse fino in prav, če se ne bi moj sošolec Ž. tako nacuzal, da je zaspal pod tušem. Ker se tam ne moreš utopit, ni take sile, ne? Ne. Lahko je še huje. Ž. je stuširal sebe. Dobro stuširal. Nato je stuširal celo kopalnico, a ker je bil tako priden, je stuširal še pol naše sobe, cel hodnik in tepih sobe, v kateri je bila naša razredničarka.
Jaz sem takrat pod pogradom, ker slabo pležem, poslušal Metallico, album S&M. Da je razredničarka v sobi, sem ugotovil med solažo instrumentalke The Call of Ctulu. Pesem traja kakih 8, 9 minut, skratka celo večnost, nato sledi Master of Puppets, ki spet traja celo večnost in mislim, da smo bili že pri Fight Fire with Fire, ko sem videl, da stara rohni, kriči, kriči, kaže na tla. Ne, nisem imel noise cancelling slušalk, ker teh takrat še ni bilo. Je bil pa nad mano sošolec L., ki je prav tako nekaj poslušal, dremal, moralo je biti okrog polnoči. Ruknil sem ga, pokazal s prstom, vprašal je, kaj je, in si dal slušalko nazaj not. Stara se je drla, pizdila, šrajala, skratka cel halo. Da bomo vsi dobili ukore, da saj je vedla, da ne gre z nami na maturantskega, da smo katastrofa. Imela je svoje zelo dobre razloge, ni nas pa, začuda, pretirano žalila. Pa bi nas gladko lahko.
Nato je šla in čez kakih 679 ur je Ž. prišel ven iz kopalnice. Pogledal je na tla in vprašal: »Zakaj so te brisače po tleh?« Takrat ga je L. skoraj zadavil.
Da, tak je bil Bohinj. In verjetno bi vsi dobili ukore pred izključitvijo, če ne bi na enem drugem taboru, v neki drugi vukojebini brez jezera, en drugi sošolec, A klas, ponoči nahrulil neko prfokso, ki je spremljala drug razred. »Ti nas ne boš jebala!« ji je kričal. Ni je motilo, da ji jebal vse po spisku. Ubilo jo je to, da jo je tikal.
E, na to sem tuhtal, ko se je končalo Jezero, nadaljevanka, ki ne bo nikdar najboljša, ker pač ne, ker krimič in oh in ah, ker ne znamo snemat nadaljevank, kar bo naslednja fama, ampak ja, ni bila najboljša, smo se pa lahko o njej pogovarjali – še posebej z onimi, ki serije niso pogledali kaj več kot kader, dva. Ampak je bilo luštno. Prav ta »skupnost«. Jezero je doseglo, da smo se spomnili, da imamo domače dnevne sobe, tečne nerazumne sosede, nacionalko, televizijo in različna mnenja.
Razmišljal in obujal sem tisti Bohinj, tisti pogled razredničarke in sošolca. In se spomnil na nespretnega in tumastega blejskega direktorja za turizem, ki je telebnil z izjavo, da naj Slovenci na Bled raje (poleti) ne hodijo, če se želijo ogniti gužvi. Zdaj ima še enega aduta. Jezero in njegovo izjavo, pravzaprav Golobovo, ki je mojstrsko sklenil z:
»Veš kaka je razlika med morjem in jezerom? Ob jezeru je vedno vonj po trohnobi, po blatu, po mahu. Morje celi rane, Jezero jih pa odpre.«
Vse od tete Pehte nismo imeli lika, ki bi tako v nulo zinil, povzel, sesul.
Tako. In to je to.
Le da tega ni dahnil, zašepetal, skrivenčil Taras Birsa. Nak. Ves čas smo gledali vanj, čakali, ali se bo zlomil, se repenčili, ker tako govori, mrma, žlabudra sebi v brk in jakno in pulover in volvota. Ves čas smo skušali rešiti primer skupaj z njim, le da smo morali reševati še njega, pa sodelavce, pa policijo, pa ljubezen, pa družino, pa… V bistvu nič več in nič manj kot Slovenijo in svet. Ves čas smo mislili, da vemo, kaj gledamo. Ali da vsaj vemo, česa ne gledamo.
Na koncu je udarilo tam, kjer ne bi pomislili, zato pa je Tadeju Golobu s krimič romanom Jezero po svoje uspelo. Ker na koncu je skoraj vse skupaj kliše. Ni bilo nekih zarot, narko kartelov, domačih zblojencev, skoraj zombijev. Ne. Na koncu je umor, star kot čas. Najstarejši motiv. Ljubezen-ljubosumje. Ko smo že mislili, da vemo, kako in kaj, smo vedeli še manj. Vedel je patolog Cvilak nekaj, samo njemu je bolj pomembno v šestih delih spiti tri flaše viskija, kot povedati nekaj, kar bi dejansko pomagalo Birsi in njegovemu primeru. Vedela je urednica, ki jo vrhunsko skinila v nulo Karin Komljanec, da ena novinarka manjka in da je šmirala s tipi, s katerimi ni dobro šmirat. Vsi so vedeli vse, pa hkrati nič. In ko se potem kaj zgodi, je vse jasno. Najprej to, da je žena gladko bila ljubica, tudi če tebe ni bilo zraven. Da kar naenkrat, ko je Alenka odgovorila tako, da niti volvo ne more pomagati, ni pomembno, kje je hči, s kom je hči, zakaj ne na smučanje.
Taras Birsa je pač tip, ki je pasivno aktiven pri svoji aktivni pasivnosti. Ja, ima talent, nos, ovo ono, samo vseeno tista iz uvodne, da »bi priznali še tisti, ki niso ničesar storili«, ne bo držala. Taras ni raziskal niti svoje žene, prijateljev, ni vedel, da ga bodo nasadili na Odmevi. A hkrati je kao in sploh bog kriminologije. Ampak to ni nujno slabo, v bistvu sploh ne, tak, konflikten lik, je bistvo takih serij. Le da ne moremo vedeti, ali je režiserki par Luzar-Dvornik to želel namenoma ali se jima je, po domače, usralo.
Na koncu je Jezero nevarno tonilo in se zapletalo, trupel je bilo vse več, prav tako vprašanj, afer, ljubic in likov in povezav, odgovorov in rešitev pa vse manj. Na koncu smo bili že »pa dobro, pizda, kdo pa je potem odrezal glavo, kdo ubil mulca?«. Še tisti, ki smo prebrali knjigo in se nekje v petem delu spomnili, kdo da je bil, pa vseeno nismo spojlali, ker tudi vsi nismo brali Georga R.R. Martina in bi bila Rdeča poroka toliko manj krvavo šokantna. In tako je bilo tudi v Jezeru. Na koncu je zadelo iz več razlogov, ampak pomembno je, da je zadelo ravno takrat, ko smo se že naveličali povsem pasivne Tine Lanc in absurdnih dialogov Brajca in Osterca in vprašanja, ki je bilo še najbolj napeto, kdaj bo lahko, za božjo voljo, šel Cvilak v penzion. To je bil pravi misterij, to, da bi specialci uleteli na ZPIZ, alo, roke gor, kako kaže izračun, to je rop!
Serija Jezero je veliko obetala v pilotu, nato pa se zapletala ravno tako kot smo se tisti, ki smo brali knjige, praskali po glavi, zakaj so tako dolge, a se ne da povedati na 200 straneh. Ne, ne da se. Poanta je ravno v tem, da se dolgo ni dogajalo nič, je pa problem, kako to, da se nič ne dogaja, pokazati na teveju. Dandanes. Kako pokazati notranje monologe, mimobežno afero, na pol zapito ženo, na pol propadle sodelavce… Ja tako, da daš vlogo psu, arhivarki, hčerki, njenemu tipu, natakarju, forenziku, Bohinjcem, odvetniku, Eriki Žnidaršič, skratka kar vsem lepo po spisku, čim več jih je, boljše bo. Ker to je realen lajf, čeprav je težko uganiti ali zadeti, ali je Jezero ciljalo na to, da bi prikazalo čim bolj realističen lajf nekega kriminalista in vseh, ki krožijo okrog njega. Svet sicer tako deluje, a ga redko posnamejo. Jezero je bilo serija o Tarasu Birsi, ki ni želel niti na novoletno zabavo, potem pa je še fasal primer, povrhu med zalimi gorami, da je bilo še toliko huje, ker bi on najraje na svetu spet plezal. In, če smo iskreni, spet pil alkohol. Ja, saj ga, tako daleč gre, da cuzne enega, niti en štamperlček, pa ga že vozijo v kliničnega. Pa gre tečt in vse skozla. Ker za to gre. Za kozlanco. Tam je rešitev. Ali kot smo brali lahko včeraj na MMC-ju, kjer so se spraševali, kako blizu smo bili prohibiciji v Sloveniji, in izvemo, da ga je že Ivan Cankar tako najebal kot Taras Birsa (in sošolci razreda 3.B), ko so ga poslali na terapijo z vodo in mlekom v Kranjsko Goro, od koder jo je že prvi dan romal nazaj v Ljubljano, kar je pojasnil z: »Vsi me vidite ob vinu in puncah, nihče pa me ne vidi, ko cele noči hodim gor in dol po sobi in kujem stavek na stavek. Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec.«
Točno to. Noben od nas ni kriv, da je Slovenec. Zato ne moreš biti obsojen. Si pa lahko sodiš sam, kar je vedel že dobri stari Ivan. Še zlasti, če si v bistvu ti najboljši lik, zgodba, vse v neki življenjski epizodi. Ker to, kar je pripravila Nataša Barbara Gračner je življenjska epizoda in epizoda življenja. Ljudje, pa ona je glavni lik. Če bi gradil kontra in spisal akcijski krimič, bi Golob morda še bolj raztural. Morda je Karin Prelc glavni lik. In vse ljubice, ki jih je nažvakal njen mož Rajko Prelc, ki je imel samo to nesrečo, da so ga klicali Rajc, kar je preblizu Prelc in smo včasih že, tepeč se po glavi, skoraj zamešali, kdo je kdo. To bi bila štorija! Seveda je obrat rahlo politično nekorekten, ker je Prelc, Rajc, karkoli že, resda velika moška svinja v pilotnem delu, ampak je potem tako krhek na operacijski mizi, ko ga zadane možganska kap, ker je imel visok pritisk, da je na koncu žena tista, ki je grda, ker ni prenesla, da je umrl njen sin, em, Bojan, Borut, nekaj takega, on pa se je flodral po drugih, kar je še šlo, dokler ni prišla osemnajsta ljubica, taka lepa, fina, blont, novinarka, povrhu noseča. E, takrat se je pa gospe Prelc snelo. Vse je pretrpela, to bi bilo pa tumač. In bi bilo vse okej, ajde, rezanje glave, ker bi rad vrgel nago truplo v reko, ni okej, ta je res adijo, še bolj kot tista, da je gospa Prelc bila nekoč skoraj gospa Rajmond Debevec, tako dobro je šicala, da bi, kdo ve, morda nastreljala medaljo. In bi pač bilo ženska vs. ženska in zdravo, če ne bi mimo še lazil tipček, ki je lazil za novinarko, ker je zlazil in zgazil svoj lajf. Če to ni bedna smrt, ne vem, kaj je. Ker si pač »šel mimo«. In bum šus.
»Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej,« je serija, zaradi katere bi se Taras Birsa moral morda sam zabrisati v Jezeru. Tu ga je najbolj fasal. Da ga ena taka gospa Prelc tako žali? Uf. No, saj, scenarij ji ni pomagal, ko je potem dodala, ko je vse pojasnjevala: »Začetniška sreča, ne precenjuj me, glede tega sem popolna amaterka.« Razen če bi morilka imela tak spič pripravljen, je malo verjetno, da bi kdo kaj takega zinil, kadarkoli. Ampak kar je zadelo, je bila mračna iskrenost, pa zatohla maščevalnost in morilska sla, v kateri je sicer vse črno in zlo, toda Jezero je dobro, četudi srhljivo prepozno, v tem, da na neki točki gospo Prelc celo razumemo. Lahko se postavimo v njeno kožo, ne da bi jo opravičevali, ampak da bi bili empatični, ker pač to znamo, ker naenkrat je bila gospa Prelc in žrtev in storilec hkrati, kar je resna jeba. In ko se to zgodi slovenskim likom, ostane le še ena. No, dvoje, kar sem že pisal. Črtomir je šel v Akvilejo ali kam, za mašnika, oznanjat vero na sveti. Gospa Prelc se je odločila za drugo opcijo. Tisto, našo. Tisti odgovor iz Kajmaka in marmelade, ko se na pizdarjenje klasičnega soseda, da kdo se vozi z jugeci zadere, tip z naglasom zadere »vi pa delateeee samomoreee«. Delamo še huje. Umore s samomorom, kar je, v luči nedavnih dogodkov, preveč realno in boli, četudi je to tv serija, ki bi naj bila, v neki svoji osnovi, razvedrilo. Kot je tudi ultimativni citat, eden od dveh, ki si ju bomo mogoče zapomnili (mimogrede, v seriji je “fukaš” z mojim možem, ne “seksaš”)
In Jezero je bilo točno to – razvedrilo. Po naše, a na tuj način. Bila je serija, ki si je upala dovolj, da si je zagotovila nadaljevanje oziroma dve. Zasluženo? Pa ja. Da, bil sem navdušenec nad tem, da imamo nekaj, za kar si je nekdo, pardon, cel kup ljudi upalo zastaviti besedo (okej, in denar iz rtv prispevka, vseeno ne pozabimo). In za to pokasiral nekaj smeha, večinoma pa itak ni bilo Jezero tako zelo pomembno. Je pa šest nedelj poskrbelo, da smo si vzeli čas, da je Nika Rozman naučila Sebastiana Cavazzo zavezat kravato.
Kar je dobro, je to, da se pogovarjamo lahko o vsebini, pa četudi ima ta luknje, ker se izkaže, da je Birsa lovil toliko napačnih sledi, pa farmacevtska industrija (aja, em, zakaj so že ubili dekana, kaj je že bilo tisto, eeem?), pa domačini, pa prastari arhivski problemi, pa iskanje rešitev na, od vseh placov, britofu (noben še primera ni rešil na britofu, znajo pa pomagati sedmine, čeprav se bodo Žale še vrnile Birsi, mimogrede, da namamimo za naprej) da se je, khm, zaplezal, kar glede nato, da je planinec, vodi k temu, da naj mu nekdo izbije iz glavo planinarjenje, ker se zna povzpeti le še na, em… Potrebovali smo Jezero, tudi tako serijo, ki je imela proti koncu vedno več lukenj in tudi scenarij, ki mu je šlo morda celo na roko, da ni bilo še kake epizode več. Potrebovali smo ga, da vidimo, če znamo. In, ja, znamo. Jezero ni popolna serija, ni idealna, je pa lahko izjemen začetek – kot že kaka prej. Le da tokrat dejansko je, ker bo sledil Leninov park.
Jezero je bilo, kot pove Birsa na koncu, ledeno mirno. Da ne ostane nič drugega, kot da greš najprej na »eno močno kavo«. Še zlasti, če nekdo, kot tokrat Tina Lanc, reče »jaz častim«. In Tadej Golob, ki je napisal trilogijo, zaenkrat. Težava edina je ta, da je Leninov park še bolj konfuzen in da je Dolina rož morda boljša. Ampak… Boljše to kot nič? In to ni le boljše kot nič. Jezero ne bo na vrhu slovenske popkulture, je pa dalo vedeti, da lahko imamo popkulturo, kjer dejansko konzumiramo vsebino. In že to je ogromno. Zato, bravo.
P.S. Hvala vsem, ki ste brali in sledili povzetkom po vseh šestih delih. Bom vesel odziva. Hvala!
Sebastian Cavazza: »Ti, super, samo noben pol kurca nič ne sliši.«
[povzeto in prirejeno iz pogovora Sebastiana Cavazze v oddaji Spetek, 17. januarja, na Valu 202]
[wp-review id=””]
Hladen zrak ti da fokus. Mhm. Taras Birsa že ve. Fokus, fokus, ja. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi Tadej Golob najprej, za začetek, Birso poslal, kaj pa vem, eeeem, na Ptujsko jezero. Ali Bukovniško jezero. In to poleti, ne pozimi. Nekam k nam, na vzhod države. Dobro, za kriminalistoma in DNK mojstrom bi, če bi prišla kopat na britof, vsepovsod kričali »žabarji, žabarji«, le da bi ju v žabarijo poslali z »mojo seko pusti na miru, si me slišo«, namesto »pustite mojo sestro na gmh«. Pa dobro, saj je hladen zrak vsepovsod, okej, razen na Obali, ampak če kam, Birsa ne bo lezel na morje.. Še na smučanje ne more, ljubi bog. Pa je taki bolj zimski tip. Je pa nekaj jasno. Kamorkoli bi šel, bi, khm, plezal na probleme, najprej v službi, vmes doma. In na Tino Lanc, ki bi padla kjerkoli. Ker bi patolog Cvilak kjerkoli smrčal. Končno je nekdo posnel resnico! Tisti, ki smrčimo, hrgolimo, sekamo drevesa, pilimo, žagamo… Vsi mi rihtamo vsem tarasom birsem vso srečo tega sveta. Ker Tina Lanc je ena taka ciglerjeva sreča v nesreči. Prva in zadnja slovenska povest. Le da Tarasu Birsi, kar je v knjigi še bolj monološko mučno, niti seks, se zdi, ne pomaga. Ne v svetu, kjer cuzaš vodo, ker nimajo brezalkoholnega piva, pa četudi ti ga prinese Luka Marčetič, povrhu pa postreže s tole-je-za-en-drek-suho-ko-presta toast sendvičem, tak svet, v katerem ti vsak moralizira, kjer te šef zajebava in kjer te še jahajo v Odmevih, kjer ti hči spolzi iz rok, žena pa v kozarec… Je krut. In potem, ja, moraš še do Erike Žnidaršič. Ki te konspirativno zajaha. Via šefi, celo z notranjim ministrom vred. Da je v bistvu še dobro, da ima Taras Birsa le še za en fuzbal polcajt časa naslednje nedeljo, da odreši primer, kolege, kolegico, ženo, hčerko, Bohinj in, da, tudi sebe.
Od serije Jezero, po kateri bodo, kot je povedal Jani Virk v izjemni zadnji Intelekti na Prvem programu Radia Slovenija, posneli tudi Leninov park in se dogovarjajo za tretji Golob del Dolino rož, smo upravičeno pričakovali preveč. Zakaj? Zato, ker je bilo preveč, ker nismo vajeni, da bi nas TV Slovenija s čim še tako »šopala in fopala«. In kdor je to razumel kot pač veliki poskus, da bi gledali slovenske tv serije, lahko v seriji uživa. Marsikdo ne, številni je ne gledajo, četudi je praviloma najbolj gledana zadevščina v nedeljo zvečer pri nas. Simona Rebolj je zapisala dolgo besedilo o marsičem, zakaj Jezero ni to, kar bi, če povzamem prosto po presoji, lahko bilo oziroma zakaj ni takšno, kot mislimo, da je. Pošteno, nekaj poant povsem razumem, ampak po drugi strani sem v petek, ko se je kooooončno vrnil Spetek na Val 202 po skoraj dveh letih, užival, kako je Sebastian Cavazza sam povedal vse tisto, kar trabunjamo vsi mi, ki smo serijo šli pač gledat, kot gledaš serijo. Če že sediš, pet nedelj zapored, čakajoč šesto, preden pride naslednjih nekaj z novo serijo V imenu ljudstva, kjer vsaj toliko pričakujemo od Ajde Smrekar, potem pač skušaš v tem uživati. Sicer si sado-mazo, s čimer pa seveda prav tako nič ni narobe, ker tudi Taras Birsa je sado mazo. Jezero je namreč med drugim serija o ljudeh, ki bi lažje in raje delali marsikaj drugega, bili bi drugje, s kom drugim, Jezero je prihodnost, ki nikoli ni prišla. In zato sem, obenem, tako užival, ko je Cavazza povedal, da je tudi fotru, enemu in edinemu Borisu, kako pa kaj Jezero, odgovoril, da vredu, samo da se ga kurc kaj sliši. Zdaj je bolje, to moramo priznati, zvokovna obdelava je pomagala, vsaj nekoliko.
Ampak Cavazza je porabil dobršen del Spekta – in prav, da je -, da je povedal, zakaj se ga slabo sliši. Sebastiana Cavazzo se dobro sliši v reklami za Seat, v tv seriji Sence nad Balkanom, v filmu Gajin svet, v teatru, v… Če bi tako zelo momljal, potem ne bi dogural, kamor je, pa če bi bil še tako podoben Georgu Clooneyu, kot so ga za večne čase definirali naši rumeni mediji, sam pa pravi, da ne on, ne foter nista podobna dobremu večno staremu Georgu, temveč, pazi to, njun dedek, ki pa da je baje bil pljunuti Clooney. Ob tem, da ima dva otroka, pa kaj bosta onadva, da jima, tak je filing, zagotovo Seba ne bo rekel, da če sta na glavo padla, ako bi šla v igralstvu, ker Boris je imel veliko željo, da bi bil Sebastian – stomatolog, ja, brez heca, leva zgoraj šest, karies, paradontoza… Ampak ne, to še ni bilo najjaće in najboljše. Ne.
Zmagovalna je bila opazka Sebastiana Cavazze, da se zgodi, ko gre kam na kavo (ali najbrž pivo, nima gastreolokakakalokoovskega refluksa, kakor koli se napiše to, česar si ne znam zapomnit niti do Doline rož, kjer je še večkrat omenjeno stanje, kjer umreš, če spiješ en pir), da sliši, za kakšnim sosednjim omizjem, kako da Luka Dončić, saj okej dečko, fajn cifre, ampak da v bistvu pa tako dobro basketa tudi ne igra. E, to smo mi, pa če hočemo ali ne, bolje, če sprejmemo, sicer ne vem, zakaj, ampak najbrž že je, čeprav pomaga kaj prida ne. In tako je z zvokom. Bolje, da se sprijaznimo. Jaz sem vnaprej podvomil, da se bo kaj slišalo v akcijskih scenah, ki jih je itak malo, da smo dokončno zvedeli, zakaj nismo narod akcije, naj so bili Poker in taki še tako hvalevredni poskusi. Nismo. Pika. Težava je, tako Cavazza, dolga za skoraj petminutno razlago, da skrajšam in povzamem, v tem:
• da se na AGRFT ne učijo zvoka, ni katedre za zvok, kjer bi to pilili, saj še scenaristiko smo dobili par let tega, kar se pozna;
• da so mikrofoni (‘boomi’), oni na štangi, pač takšni, da lovijo samo določene frekvence oziroma določen zvok in če nisi v določeni frekvenci, pač odletiš; mikrofoni pa so taki, ker smo v Sloveniji in ker si pač RTV Slovenija raje privošči kaj drugega (to slednje dodajam sam);
• in da so tisti pripeti mikrofini, bubiji al nekak tak, sicer okej, ampak če imaš tako jakno, parko, potem se te »kurc kaj sliši«.
Tako, zdaj vemo, zakaj vsega ne izvemo, ampak saj v MMC 4D se da gledati Jezero s podnapisi, kar je sicer mega ekstra žalostno, da srce prešernovsko rane grize. Vendar to ni edini očitek na račun Jezera in četudi so številni legitimni, nekateri haha mimo in tretji zlobni, so vsi najbrž v osnovi dobronamerni, ker bi, če niso golo pljuvanje, česar pa vsaj sam nisem veliko zasledil, vsi radi, da bi bila serija nadtop in da bi dobili tisto, kar plačujemo.
Toda dobili smo nekaj drugega. Dobili smo serijo, ki jo gledamo z veseljem tudi tisti, ki smo knjigo prebrali, ker je nekaj čisto drugega, če čitaš neko fantazijo ali neke dogodke, ki so na drugem koncu sveta, drugo pa je, da si bral knjigo in vedel, vedel si, majke mi v nulo, da bo Tarasa Birsa faširala Erika Žnidaršič, čeprav, koliko se spomnim, voditeljica Odmevov ni omenjena, sploh pa Eriki ne dajo Odmevov, ker tudi vidimo zakaj, ker na koncu te neki mulo cmeravi jebe, se laže in gre rušit kariero samo zato, ker je »ati faca«. Toda ja, vse to, kar se je zgodilo v petem delu, je v knjigi tako klišejsko, ampak je vsaj naše klišejsko. Zato imamo radi, i guess, Vesno. No, mi imamo manj pojma, ker smo se rodili za vse prepozno, sploh da bi videli Metko Gabrijelčič, ko je bila tako lepa, da se ti je milo storilo sodeč po kadrih, ampak vseeno Vesna je črnobeli film, kakršni so ti bili takrat bolj ali manj vsi, ampak tu in zdaj, pa stara Ljubljana, pa Slovenija, pa… Enako denimo velja za štikl Zemlja pleše in še kaj bi se našlo z impresionisti vred, da je sicer D’Orsay, ko stojiš v Parizu in zijaš, seveda oh in ah, samo Dekle z rdečim parazolom, pa kaj si nor, naši so tudi zelo znali in oh in ah.
In tako je z Jezerom zdaj, ko še vedno vemo predvsem, da skupaj z ekipo ne vemo nič, da vsakič, ko mislimo, da bomo kaj vedeli, se pojavi nov lik – tokrat mamilarski kralj Kosta -, o katerem spet vemo še manj in pozabljamo, kar smo že vedeli. Morda je zato Birsa takšen kralj. Saj v knjigi je morda lažje slediti kot v Jezeru, kjer so pač dali v serijo čim več, stavili na šest delov, ki so relativno počasni, ampak takšna je Slovenija, saj večkrat pojasnjujejo v seriji, kako morajo nam, civilistom, pojasnjevati, da forenziki, GPU, NPU, kriminalisti, da to ni kot v serijah. Seveda ni. Saj tudi mi to vemo, ampak kaj če smo pozabili. Zdaj vsaj vemo, čigavo je drugo truplo v jezeru, vemo, da obstaja neka povezava in vemo, da če se primeri ne rešijo takoj, se zgodi marsikaj, kar se naj ne bi.
Prvič, šefi dobijo čisti popizditis. Bojan Drvarič, ki ga vrhunsko igra Branko Šturbej, je točno takšen šef, ki mogoče sploh ni rad šef, samo se je navadil, da je šef in bi bil še malo šef, ker je dobro biti šef, čeprav je težko biti šef, o je moje življenje težko, ampak Taras, mene nič ne zanima, kaj, kdo, komu, zakaj, kaj imate, ajmo, rezultati, gremo. Drvarič bi skoraj bil človek, pa ni, ker skrbi za svojo rit (saj to počnemo vsi, ali ne, le stil je drugačen) in bi pogazil vse pod sabo. Kot je dobro povedal primatolog v Delu v soboto, da se hirearhija pozna v tem, kdo piše/govori več. Šefi pišejo podrejenim vedno na kratko in jedrnato, nobenih razlag, kaki pridevnik, saj nismo krav skupaj pasli in podobna jajca. Ste to opazili? Zato Birsa pred neposrednimi kolegi govori tako malo. Zakaj? Ker ga Brajc, Osterc in tudi Lanc kličejo – šef. Birsa ne bo klical Drvariča šef, ker niti te oznake v narekovajih ni vreden, ima pa seveda zato težave.
In težave ima takoj za začetku, ko najdejo drugo truplo ravno takrat, ko bi moral on na smučanje, pa tako lepo je spakiral v trugo/thulo noter palice, pa smučke, pa kufre, pa… Seveda se je Alenki odpeljalo. Kako se ji ne bi. Sodelavec v komi, hči z japijem, mož tako tih, da bi bilo volje če bi bil pil kot da ne bi bil varal in seveda jo potem prevara in seveda je občutek, da ni prvič. Alenka je sinonim za morda vse nezadovoljne gledalce, za tiste, ki so želeli drugačen film, lajf, serijo, karkoli. Alenka Birsa je povzetek serije, še bolj je družbeni kot individualni odboj Tarasa Birse kot kolegica Tina Lanc. Ja, #metoo bi lahko lepo sfaširal Jezero in njegovo upodobitev, čeprav je treba priznati, da je Cvilak res smrčal. Je. Fejst. Vlado Novak ziher tako smrči tudi v realnem življenju in hvala bogu, ker če ne bi, ne bi tako prepričljivo igral patologa, ne bi tako lepo tankal »mater je dober« viski in ne bi bil skorajda edini, s katerim se Taras res zšteka in je, nenazadnje, edini, ki potem trka Birsi na slabo vest. Ker mu lahko.
In ker mu mora. Saj je pa vedel Birsa, kaj bo, če bo šel v Bohinju, kjer je sicer lepo, ampak ne tako lepo, da bi ti razpadel zakon, trkat kolegici Lanc na vrata. Seveda je vedel. Ali kot mi je ena napisala na twitterju, da če izgledaš kot Cavazza, potem lahko tudi rečeš, da tvoj cimer smrči, pa bo. Gili gili. In je bilo gili gili, le da je Lanc zagrabila Birso, ker je oh in sploh in ah, ker tiha reka bregove dere, ker brada, ker kriminalist, ker je ne obsoja, ko kozla ob prvem truplu, ker je pogruntal, da smo v letu 2020 in tako naprej. Seveda ga je zagrabila.
In jo je. Vest. Debata po vsem skupaj je bila nerodna. Seveda je bila. Saj je bila že prej, ko ga je vprašala, ali ga moti, če ona pije. Ne, ne, ti kar. In eks velja, seks eks, da da. Tako pač je, Birsa je takšen tip, da, u, ta je preveč klišejska, če ne more plezat po hribih, potem…
Taras: »Ali imaš že kaj slabo vest?«
Tina: »Ne. Saj nisem bila toliko pijana, veš.«
Taras: »Majčen fajhtna pa si že bila.«
Tina »Glih prav.«
In seveda jo potem vpraša, če jo zebe, ji ponudi rokavice in seveda potem to vidi patolog Cvilak, ki mu jih lepo napne, čuj, Taras, 30 let si starejši od nje, nisi imun, čeprav je mala luštna ko satan, pa ga on popravi, da samo 20, ker ja, to pa pomaga. Pazi, kje serješ Birsa! In kaj reče Birsa? »Malo pa te je strah penzije, ne?« Smo pa vsaj videli, da je forenzik Golob rešil svoj prvi primer:
In namesto, da bi ringlšpil v Bohinju pognal zadevo, olepšal svet, rožice v trebuhu, rešitev primera v glavi… Gre vse na slabše. Tarasu se zgodi dan, kakršen je res za pogreb. Mmm, morda slaba izbira besed, ampak nič ni pomagalo, da je sam namočil, ker so ga namočili v Odmevih, namočil ga je šef, potem pride domov, že itak ga grize vest, ker če ga ne bi, ne bi bil niti nič rekel Lančevi, kjer objokana Alenka (kaj pa se ni javil na telefooooon, nokia, taka, paket »upokojenski M«) pove, da je umrl Rajc, najprej smučanje, zdaj še to… In kot da ne bi bilo zadosti, mu naslednji dan niti namigi, ideje, rešitve ne pomagajo, ker se mu tip, ki bi očitno edini kaj lahko vedel, Kosta, ki ga zastrašljivo igra Simon Dobravets, samo reži, kakšna kooperativnost, pozabi. Edino, kar mu uspe, je to, da se izogne, da bi fasal eno direkt na gobec.
Zdaj Taras Birsa ve več in predvsem to, da včasih bolje vedeti nič, kot vedeti le nekaj po kosih. In da ni dobro, če si vedno zadaj. Tudi če si spodaj. In tudi, če si vse že popil. Ali preplezal.
Ni nam ušlo…
• Ja, tokrat je Birsa bolje tekel, čisto nekaj drugega po naravnem kot po asfaltu.
• Taras Birsa ima telefon s paketom »upokojenski M«
• Birsa: “Uro pa pol [s kroglo v glavi še živel]? Bi preživel, če se ne bi utopil?
Cvilak: “A poznaš koga, ki bi se sprehajal s kroglo v glavi?”
Ko se človek prebije in prebere skozi vsa PR sporočila, ki pospremijo nove štikle, je slovenska scena tako, em, polna. Skoraj popolna. Ni, da ni. Pesmi o sreči, po padcu z motojem. Pesmi o toplo-hladni zimi. Pesmi o babici. Pesem o pečinah. In pesem o tem, kako ti pride, v spanju, ker levo desno. Noro, ljudje. Pa smo januarja. Komaj januarja! Tokrat bomo izjemoma združili štikle, ki so izšli v novem letu, letos januarja. Sicer bomo skušali držati tedensko kondicijo!
Če bi še kdo rad, da ocenimo komad, naj piše na jasa@urbani.si.
»Vemo vsaj, kdo je pravi Žan«
Žan Serčič • Zlomljena
Žan Serčič si upa. Ja, upa si. Z brenkanjem, že to je pogumno. In ne samo povedati, nagovoriti, biti, živeti, čutiti, skeleti, trpeti, dehteti in še in še. Zlomljena je komad, ki ve, kaj, kako, kdo, za koga, komu. Žan Serčič dela sodobne songe, takšne, kot se jih danes pač dela. In v tem, obrtniškem smislu, je Zlomljena za tiste, ki se radi pocartajo v materinščini, res dober komad. Če bo dovolj punc in fantov iz zlomljen delcev znalo sestaviti dve polovici v eno celoto, imajo Ed Sheeranovski song v slovenščini potencial. Če ne pa … »Ker veš, da ni razlike medtem da sem poznan in da sem tisti pravi Žan.« Vemo vsaj, kdo je pravi Žan. Aja, pa videospot je reeees dober. Če bi še imeli Videospotnice in njihov efekt, bi… Žan bil vsaj Seba.
Ocena: U+ / precej uspešno [75%]
»Krasno zahtevna stvaritev.«
Vasko Atanasovski feat. Marko Črnčec • Cliffs/Pečine •
Zdaj, em, Maribor nima pečin. Čeprav tisto tam pod Kalvarijo… Malo pa vseeno spominja na pečine, ne? Pa saj ni nujno, da je pesem Cliffs/Pečine o Mariboru, je pa res, da je snemanje podprla Mestna občina Maribor. In glede na izdelek? Prav, da je. Vasko Atanasovski in Marko Črnčec sta prva liga, svetovna liga, liga prvakov. Mariborska aduta. Tavaresa instrumentov. Stvar sta posnela v Brooklynu, da, v New Yorku, ter pokazala, kaj se da narediti v šestih minutah. Atanasovski tokrat pihlja na flavti, manj akcentirano, bolj jazzovsko, kar pritiče podlagi, ki jo marljivo niza Črnčec. Krasno zahrtevna stvaritev.«
Ocena: ZU / zelo, pogumno uspešno [85%]
“Prenos osemdesetih v devetdeseta že dolgo ni bil tako, em, živ?”
Pop Design • Sreča
Če ste morda spregledali, Pop Design ne samo, da še delajo muzike, ampak štejejo oglede, tako Miran Rudan, v milijonih. Mhm. Morda zato, ker Pop Design še delajo muzike, kjer Miran Rudan še vedno prodre z vokalom. Nak, prenos osemdesetih v devetdeseta že dolgo ni bil tako, em, živ? »Ker življenje ti daje priložnost / vsakemu vsaj eno možnost / če boš preskočil ovire / to res sreča je.« Zdaj vemo. Kaj sreča je. Ni denarja na svetu, da kupil srečo na svetu si, poje Pop Design. Ker ona ve, da ogromno jih je, ki bi želeli vse. Torej. Pop Design ne želi vsega. Komentarji, denimo na 24ur.com, pa spominjajo Rudana tudi na to, da morda ni najbolj, em, primerno, da prav on poje o tem, kaj je sreča.
Ocena: MU / manj uspešno [40%]
»Kevin zmore in zna več.«
Kevin Koradin • Zima
Kevin Koradin zna pisati hite. Morda sicer nekoliko bolj za druge kot zase, ampak Brez besed je bilo nekaj drugega, zato je odtlej, odsihmal, posihmal zanj letvica višje postavljena. Jo Zima, toplo-hladni komad, pošlata, ujame, preskoči? Pa niti ne. Želel se je pokloniti svojim vplivom (Depeche Mode, Duran Duran), vendar mestoma bližje pokuka, em, Janu Plestenjaku. Čisto zares. Pa to ni nujno slabo, daleč od tega. Dodelan komad, spet, obrtno v nulo, vendar manjka nekaj več. Kevin zmore in zna več. Da.
Ocena: U / dokaj uspešno [60%]
“Nekako te vseeno več kot prepričajo, namamijo s pa ra pa pa ra ra”
Potnik • Retrospektiva
Pa ra pa pa ra ra ra. Seveda živimo že desetletje, tu nekje vsaj, v obdobju singlov in v času, ko rock bandi pač… Puzajo. Ampak Potnik se kitarsko požvižga na to, kaj in kako je z bandi danes. »In tudi če verjamem vase / vsak vlaga v svojo smer / in tudi če pogledam vase / pustimo naše naprej«. Karkoli že to pomeni, dela. Refren odzlogovan, kitare ravno dovolj naguljene. Nič kdo ve kako svežega, zato pa dodelanega. Nekako te vseeno več kot prepričajo, namamijo s »pa ra pa pa ra ra«. Pa konec, ki zraste do (anti) klimaksa.
Ocena: ZU-/ zelo, ne pa še povsem uspešno [80%]
“Klavir, godalni kvartet, spremljevalni vokali, dolg falseto…”
Gašper Rifelj • Angel
Zdaj, da se pokloniš stari mami, je res lepo. Res. Tu lahko Gašperja Riflja zgolj pohvalimo, za pogum, iskrenost, izpovednost. Lepo. Je pa tako, da pop pesem z naslovom Angel že imamo. Pa nič zato. Gašper Rifelj je posnel komad, ker je začutil, da ga mora, ni se ustrašil biti piteten, ne zdaj, ko ve, da so »angeli med nami, ker jaz sem ga imel«. Klavir, godalni kvartet, spremljevalni vokali, dolg falseto… Vse to je angleski, dehteči komad.
Ocena: U+ / mamljivo uspešno [75%]
“Hud hitič, a ne za vse”
Domen Kumer & Ansambel Stil • Levo desno
Imamo klic leta. Imamo! I-ma-mo! Imamo besedilo leta! Jaaaa! »Posluši Domen, kaj sem sanju / da mi prišlo je kar v spanju / na misel, da bi našel resno / in ne bi vsak dan druge levo desno.« Em, ne vem, em za vas, em, ampak da bi se tipi tako iskreno pogovarjali? Kakšen bi bil svet, če bi se? Takšen: »Tudi meni Gašper pride vedno na misel / a mi je že bedno, / saj ko postane malo tesno / mi le odkima z glavo levo desno.« Najbolj bizarno ni, da se komad začne bondovsko, v Ameriki, na kavču, s klicem. Za tiste, ki jim je NZ žanr blizu, je tole hud hitič. Res, brez zajebancije, zato tudi MuZu nima nobenih predsodkov, ko gre za muzikalni del. Tekstovno pa… Ja, #metoo bi tole zgazil, uničil, sesul. In ja, prav bi bilo. Ubogi fantje, ki se med sabo pogovarjajo, kdaj jim pride, pa ne najdejo eno resno, ker vse druge so levo desno. Ampak harmonike in kitare, joj prejoj, Bora faking Zuljana, plus Jasna Kuljaj v videu…
Ocena*: ZU – zelo uspešno, ampak znotraj žanra [90%] • MU – manj uspešno pri nagovarjanju širše populacije [20%]
Veste, kaj je štajerska ruleta? Štajerska ruleta je, ko greš sam v bife, kateri koli bife, lahko je zadnja bufa, še boljše, po možnosti taka, kamor ne greš ravno dostikrat, ni pa nujno, eh, lahko je tudi tam, ko greste stalno, in se gladko zicneš, pripopaš, naguziš gor na šank. Če bufa seveda ima šank oziroma je ta funkcionalen, ker so taki »gostinci«, ko sicer naredijo šank, pol pa gor namečejo urugvajski cimet za libanonski čaj, nabašejo deke, cote, plinske bombe pod šank, še mine bi nasadili, žico potegnili, samo da se ti ne bi zicnil za šank, ker šank kultura, to je ja treba izkoreninit. Ko pa jim rečeš, alo, v Ameriki je šank cel point, pa pokasiraš, da si naredi Ameriko v glavi tak ko Melania. No, in štajerska ruleta je, da greš v kafič, bufo, lokal, zicneš za šank in čakaš. Da pride prvi mimo. Idealno je, če ga poznaš samo bežno in vprašaš: »Seos, kak je?«. Ene šest možnosti je, kaj se bo zgodilo in samo ena je res dobra.
No, in točno taka se mi je zgodila prejšnji teden, ko sem čakal kolega, da bova šla na drink v Living Room, pa sem imel malo fora, lufta in časa, skratka, pa sem ga šel počakat v Gramofonoteko, kjer je najboljše na svetu to, da se Domen, en tistih kelnarjev/šefov, ki dejansko vpraša, kak je, kraj, kjer še lahko ti pizdiš, jamraš, hvališ, rojevaš, ne pa da ti kelnar razlaga, da je šel v Obi kupovat Led žarnice in da je jeba, ker modrih več nimajo, smeji foram na svoj račun ti kako izdatno nafila še na tvojega skupaj s tistim pravim računom.
In tako sem tam sedel, žulil pivo, gledal na uro in v bistvu mi je bilo kar fajn, ker danes je vse manj možnosti, da bo nekdo samo uletel v lokal. Malo pogledat. Danes se, če greš na drink, za to zmeniš. In ta danes traja odkar imamo mobitele, bolj ali manj. Torej celo večnost. Na blef, na ruleto, tega, da bi kdo šel kar tak v kafič, je vedno manj, je pa svinjsko dragoceno. Saj se najde, še še, romantično verjamem, da še zlasti na vasi, ampak tudi v mestu, res da so to zadnje bufe, tam, kjer špricer ne prileze do 1,50 evra, v mestu, pri Domnu, bemomater, ga žlempamo za 2 ojra, se še najdejo taki placi, ki nimajo aplikacije in takih jajc. Sploh ne veš, če imajo facebook stran, no, Domen jo ima, itak hvala bogu.
No, e, tako sem jaz bil pripopan tam, lokal se je solidno polnil, Gramofonoteka, plac, ki ima ime, da ugotoviš, kateri tvoj kolega je disleksik, je magnet za kvazi dejte, za stare pire in nove zgodbe, zato lahko tudi v petek ob šestih naletiš na kar okej sceno. In ni bilo več kot deset minut, ko se je zgodilo. Štajerska ruleta. Not je prišel tip, ki sem ga enkrat že nabasal na istem placu, isti šank in, kot se je izkazalo, skoraj iste debate. Še celo spomnila sva se, kaj sva se menla in to tak, da si bil kar ponosen, da še imaš spomin. Ne bom napisal, kdo je, recimo, da ga poznate, bom pa rekel, da je imel namen it v kino. Gledat 1917, prva svetovna vojna, jarki, bratci, ki jim raznese ksiht ali pa se zadrgnejo skozi gas masko in ta jajca. Baje dober film, čeprav je na Twitterju Simon Popek, šef Liffeta, rekel, da je skoraj kozlal. Ali pa celo je, ne vem, pa ne zato, ker bi čreve letele, ampak ker da je film očitno kar nekaj.
Nama s tem modelom se ni zdelo. Žulila sva vsak svoj pir in nato sem probal s štajersko ruleto. In nabasal na tisto edino vredu varianto od šestih, ker lahko da ti kdo izpuca taki šamar od »kaj je, kaj bi rad«, da te sezuje. »Seos, kak je?« sem ga vprašal in mi je rekel, da je na poti v kino, da je prišel prej na enega, da rad gre na pir, dva pred kinom, da gre sicer pol vedno scat, pa čeprav vedno sedi na sredini in tako sva guslala malo sem pa tja, kako je kaj, kako življenje, kako Domen ne zna, hop cup in evo, ura je cajt, cajt je pa gnar… Cajt za kino. In mi je namenil enega tistih pogledov. Onih, detektivsko hiperempatičnih. Ko se spogledaš, za hip, pa vidiš. Da si si na istem. On bi, ti bi. Te pa dajmo. Še en pir. Saj film igra kasneje, kolega pa, kot se je izkazalo, itak zamuja.
Saj film igra ob večih terminih, samo ta tip seveda kina ni ujel. Vsaj ne ta petek. Ker je padlo toliko debat, da ne bi sfolgal vseh po pisat. Domov sem prišel čez kakih šest ur, tako da si sami zračunajte, kak pa kaj. Se pa spomnim, da smo se spet pogovarjali o Novi vasi, tem mističnem, danes tako lepem kraju, ki je nam razmehkuženim centrašem vedno bil tuj, odtujen, potem pa vedno bolj mamljiv, OG in to.
Že pred časom, ne tako dolgo nazaj, sem na nekem rojstnem dnevu, ki ni bil le en, trabunjali smo debato potem čez kaki teden, dva, sedem še na eni naslednji čagi, sem izvedel, da S23 bloki, soseska ali kaj to pač je, ne spada v Novo vas. Kak te ne. Pa kak. Vsi so mi rekli ja tak. Fun fact, če boste v Mariboru šli z več Mariborčani na žur, vsaj en bo ziher z Nove vasi. Mene so tja, ko sem se rodil, prinesli, mislim da v ta modri blok in me potem čez tri leta ali nekaj takega odnesli čez Dravo, v center, štirimetrski stropi, glasbena šola, solfeđo, tak da je bil fuzbal edini stik, da si zvedel, kako živijo še drugje.
Pa to ni bila edina fora. Niti nisem vedel, pa se imam, ono, da nekaj o Mariboru vem, da ni samo ena Nova vas. Mi punca pove. Da oni so Nova vas 2. Kaj te Nova vas 2 je, bog te nima rad. Ja, najprej je bila enka, pol pa dvojka, pa so ločili, ker to sploh ni isto, kaj si smešn, ovi so ja drugačni, pa mamo mi to posebej, pa ne, ni teorije, ne gre. Ja zakaj pa pol te nima kakega drugega imena, če imamo pa še Borovo vas, zakaj to ni, kaj te vem, betonska, lipova, seksi, mariborska, podpekrska vas, ja da to pa ne, ker vseeno obstaja nekaj, kar je skupna Nova vas. Pa iji se cukrat, jim rečeš, pa rečejo, da ja, saj so se cukrali in tak smo v petek padli v debato o devetdesetih, za katero sem bil ziher, da je z leti postajala le vedno bolj kultna, filmska, gangsta.
»Da ne boš mislo,« mi je reko tip za šankom, »da ko sem jaz to razlagal kolegom v Ljubljani ali pa v tujini, kak so se mi režali in mi pravili, da mojega lajfa pač ni režiral Spike Lee. Pa je bilo tak, stari. Igle, narkiči, onkiči, boš kupo cigl, fajti med bloki, pred bloki, za bloki.«
In sem pa tja je to šlo, meni je po moje slina tekla preko krigla gor na gate.
»Veš, jaz sn tui enkrat stal v oni vrsti,« je končal malo daljšo pripoved, ki je vključevala nauk, da ni bilo nič bolj zajebano kot to, če je imel kaki vhod po dva brata, vmes je prišel moj kolega, ki je gor raso v Borovi in je tudi on imel na vhodu dva brata, si dobo taki šamar, da nisi več vedo, kiri vhod si in si pokarisal še enega, pa potem je ta prvi, poleg mene, akademsko ocenil, da se je res poznalo, kako je Maribor zjebala brezposelnost, da se prav vidi, kaj naredi gospodarska rast in boljša socialna slika, danes zgleda Nova vas kot ena zelo srečna vas (doma upokojencev), človek bi se tja preselil, vse obnavljajo, rišejo parkinge, da jim jih lažje zdaj vozijo s pajki, ker nisi mestjanar, dokler ti pajek avta ne odpelje, čeprav ima en kolega taki flet v S23 soseski, da ga v centru ni takega.
»Kaj? V kaki vrsti?« sem ga vprašal.
»Ja v oni, znameniti, legendarni vrsti. Vrsti, v katero si se mogo postavil, ker ti je model reko, da če se ne boš postavo, boš dvakrat dobo.«
»Čaki, kaj? To je res blo? Hahahahah.«
»Tebi je smešno ja, ko pa čuješ ‘alo, v vrsto, da ne bo keri dvakrat dobo’, pa ti je kislo.«
»Zakaj pa nisi spizdo?«
»Stari, noben v Mariboru ni laufal hitreje od APM-a. Doben. Tip bi te dobo in pol bi ga šele najebo.«
»Pa čakaj, čakaj. To ste stali v vrsti in čakali, da ste pokasirali? Ni to bil mit?«
»Mit ja, mit ti je mama. Valjda da je blo res.«
»Kolk pa vas je blo? V vrsti?«
»Kaj te vem, kakih osn komadov ziher.«
»Haahhha.«
»Smešno tebi. Pripalo ti je taki šamar, tak ti ga je zalepo, da ti je cinglalo v glavi, ti se pa režiš, centraš saj, mamini sinkoti, vam nikol ne bo jasno.«
»Hhahaa.«
»Glej ga, kak se reži. Ja tak je blo. Da ti ne bom razlago, kaj je bilo najbolj noro.«
»Kaj?«
»Enkrat sem ninja zvezdico dobo not v vrat. Tu, glej,« mi je kazal in se držal nekje pod brado, na desni strani vrata, ne tak daleč od aorte ali kaj je ona žila.
»Haha. Kaj? Ninja zvezdico?«
»Ja, taka, srebrna, ko v filmu. Made in China al Tajvan al kaj je bla.«
»Ne me jebat.«
»Saj te, enkrat mi je en pred ksihtom z nunčakami mahal.«
»Hahahaha.«
Zdaj se več nisem režal samo jaz, ampak Domen, kolega, dva pesa in ledomat. Vsi smo se kikotali. Seveda ni smešno, ampak tip je imel taki dar pripovedovanja, da sem si rekel, da si to moram zapomnit in zapisat. Kaj več ne morem, ker nisem rasto gor v Novi vasi, včasih ti je prav malo žal, čeprav ti seveda po svoje tudi ni, ampak si pa ponosn, da ima Maribor taki neki freh karakter, da zna še iz najslabšega vun naredit štos.
Taras Birsa bo rešil primer Jezero. Bo. Ziher. V nulo, ja. Še čisto malo. Že skoraj. Evo, zdaj. Bo. Zdaj zdaj. Mičkeno, samo mičkeno še. Rešil ga bo takoj, res ekspresno, ko šus, hipoma v trenutku – takoj zatem ko bo: zadovoljil svojega šefa, pa njegovega šefa, pa še njegovega šefa, ki je povrhu zaskrbljeni finančni minister in če skrbi njega, potem mora tudi premiera in gotovo še kar predsednika republike; pa skrbno mentorsko uvedel kolegico, da ne bosta s fantom šla narazen; povedel prijatelja-sodelavca v 21. stoletje in jima ne bo dajal samo voženj gor pa dol, siva pot, vodi meee, na Gorenjskooo; pa osrečil ženo, da bo manj kozarcev vina in več turških filmov, in smehljaje se napolnil Thule skrinjo na avtu s smučkami in palicami in odšel na smučanje v Bad Kleinkircheim; našel manj oholo razvajeno privilegiranega fanta svoji hčeri, vmes porihtal življenje kaki tajnici, poskrbel za akademike, da se ne bodo vdajali najprej farmacevtski industriji, nato pa še študentkam.
Še kaj? Aja, v vsem tem je en umor recimo temu že rešil, ampak saj ga ni, samo namignil je, da ga je, pa še to samo zato, da ne bi vsega skupaj prevzela Generalna policijska uprava (GPU). In potem bi res bilo vse narobe, ker bi lahko ves ta čas bil v gorah. In ne, ne daš primera na GPU, ker bi ga itak zafurali in potem bi najbrž moral rešiti še njih. To je življenje Tarasa Birse. Ta žalost. Ta zdaj udobno neudobna žalost. Kajti še ko gre laufat, ob obvoznici, med trde delce, da bi imel vsaj malo miru, mu zacingla telefon. Seveda mu. In, ironično, takrat, med romunskimi kombiji in ukrajinskimi kamioni ter prevozi.org natlačenimi avti ga še najbolj razumemo. Ko je najbolj hrupno.
Ni težko videti, da je v Tarasu Birsi precej Tadeja Goloba. In takih, ko sta Birsa via Golob ni malo. Nak. Mogoče so ti celo gonilo naše družbe. In ni blizu dan, kot sem pisal prejšnji teden, ko bo imel vsega dovolj in šel na recimo temu svobodo. Na s.p. Taras Birsa je simbol za tiste, ki izboljšujejo sistem in so hkrati napaka v njem. Razume, da svet ni popoln, ker če bi bil, bi plačal za tisto rundo v kafiču, ne pa da je bogemu Brajcu naprtil račun. Samo zato, ker lahko, ker ja. Če bi bil svet popoln, bi imela Tina Lanc za fanta kaj drugega kot »ajtijevca« in zato ne bi kozlala ob prvem truplu z metkom v glavi. Je pa res, da tudi ne bi takoj sporihtala računalnika in rešila nekaj, kar bi »piflarji forenziki« mečkali tri tedne. In tako dalje. Vsekakor bi žena Alenka bolje razumela, kaj ga daje. In bi lahko plezal po hribih, ne pa po družbenih preprekah. In thulah.
Da, Jezero je serija o naši družbi. Jap, je. Je zgodba o tipu, ki je dober v tem kaj dela, ampak je pogosto pri tem sam, ker si tega, bodimo iskreni, tudi egoistično želi, če bi šlo, bi itak vse naredil sam, najboljše, da bi kar sam postreljal vse žrtve, se aretiral, sodil in zaplezal v čuzo. Vse sam. Ampak njegova čuza je njegovo življenje. E, zato, do zdaj, ko je Jezero šlo v drugo polovico, pa se še vedno zdi, da ne vemo nič kaj več kot na začetku, samo še manj, če že, zato Birse pogosto ne razumemo. Kako ne bi momljal! Če ga sliši šef, je narobe. Če reši kaj prehitro, je narobe. Če čaka, je prej v cajtungih in je narobe. Če vpraša, kje je spodnji del trenirke, je narobe. Če vpraša, kaj dela tip od sodelavke, je narobe. Vse je tako narobe, da je že skoraj prav. In Tarasa Birso zato zelo dobro razumem(o). Še hujše jebe so v lajfu od tega, kot če še svežo vdovo vprašaš, ali je mož imel ljubico. Ja, ta je bila res kisla in to mu je končno očitala še kolegica Lanc, ki napreduje iz tedna v teden bolj, četudi je v seriji, v knjigah pa še bolj, magnetni odsev vsega, kar počne Taras Birsa. Njemu bi itak še ribe in somi v Bohinjskem jezeru povedali, kaj so ušpičili. Blup blup.
En boljših očitkov, takih, vestnih, vsakoponedeljkastih na račun serije leti na dramaturgijo oziroma na hitrost serije. Bolje, počasnost. Ta se premika, em… Počasi. Hiti počasi. Ampak že od začetka je skandinavsko jasno, da je v tem finta. Za to gre. Švedi ne norijo, saj smo videli rokomet. Sistem bi rad, da Taras in ekipca najbolje možno in iz danes na jutri rešijo primer, že samo zato, ker so lahko srečni, da imajo službo in najboljšo kavo in nekaj resursov, ajmo, gremo, kje je, a še ni fertig. Sistem bi rad, da je policija hitrejša od novinarstva. Ampak je ena razlika: novinarstvo beži pred lastno smrtjo, zato nima izbire in je tako ekspresno. In ima slabšo kavo, definitivno. Toda obenem v tem sistemu traja in traja in traja, da povprečni kriminalist v klupm račulanik, pentium 586, windows 98, vnese registrsko številko novogoriškega nisana, ki da jih je, očitno, na tistih koncih veliko. Še dobro, da ni bil beli golf, srebrni pežo ali še bolj srebrni clio, avto leta. Ne gre. Specialci pa ja, seveda, oni pridejo, posvetijo, niti vrat ne razbijejo, ampak jih snamejo – kako smo Slovenci uvidevni, ha! – ter takoj uhapsijo modela. In ga imajo. Izi pizi, rizi bizi. Zakaj? Ker se ne pogovarjajo, ker so na pol roboti, robocopi. Ker nič ne rečejo, tiho so, delajo in zdravo.
Vse ostalo v Jezeru pa je tu zato, da nam para živce. Ker skuša biti pametno, ker govori, razmišlja, diha, obstaja. Aha. Napisal sem že marsikaj, v treh prejšnjih delih, kaj vse je uspelo Jezeru. In da je marsikaj uspelo najbolj. Vendar do zdaj je že jasno: Jezeru je uspelo doseči v domači popkulturi to, kar je nazadnje denimo Pr Hostar. Dosegel je, da se folk meni o tem, številni šimfajo, jasno, primerjajo s tujimi vzorci, upravičeno jamrajo, da ne slišijo in tako naprej, da je igra napravljena, da je režija počasna in luknjasta, da Dan D nimajo pojma in da so se peljali po avtocesti v bistvu kontra iz Ljubljane ven, ko sta se Lanc & Birsa peljala nazaj v mesto.
Prav vse to je čista zmaga. O Ekipi Bled se nihče ni kregal. Hej, še o filmu Preboj se niso na veliko kregali, pa je druga svetovna vojna in o partizanih se radi kregamo. Očitno nam gre dosti bolj na živce, če pride spet nekaj, kakor je bilo nekoč, ko smo imeli dva kanala, en wc papir, tri jogurte in stoenko ali jugeca. Zato je Jezero takšen uspeh. Ker ne moreš mimo. Ker je RTV Slovenija krenila z vsem, podobno kot pri Emi, in dosegla, da o Jezeru skoraj moraš imeti mnenje. Tudi če nisi gledal. Vsako Jezero ima svojo Leo Sirk. V vsaj dveh bifejih sem ob ponedeljkih že slišal, da so se pogovarjali o seriji, o Cavazzi, o rtv naročnini in tako dalje. Mama ti pošlje mesič, da je bil super del, potencialna tašča je pohlastala prvo knjigo in ji ta teden nesem drugo in tako naprej.
Bistvo teh “recenzij” je, da ugotovi, zakaj to radi gledamo. In kaj gledamo. Ker gledamo sebe. Kleni Slovenec, takšen pač, ki si to lahko privošči, ima na strehi pozimi Thulo (poleti pa gorsko kolo, balon, sobno kolo, kajak, kanu, kajt, surf, trampolin), da vanjo spravi vse tisto, kar v že itak prevelikega karavana ali enoprostorca ne gre. Jezero si namreč upa pokazati, kdo in kaj smo. Ne vsi, bog ne daj, Taras in Alenka sta pač poerbala in živita lajf iz reklame, že kolegica Lanc živi, em, v Zeleni jami, če sem dobro videl, kar je tudi čisto prefensi, ampak očitno ima ravno dovolj za ogrevanje tudi kot mlada kriminalistka, če računalnike pred forenziki odklepa v gatah in puloverju (ali pa je njen tip šel za programerja, ko sta se spoznala v tretjem letniku in je videl, da od CSI: Bohinj ni milijonov). Brajc bo do konca serije imel tisti pulover na zadrgo, ki bi mu bil mogoče prav, če bi šel 137x na Šmarno (in bo šel, slej ko prej), Osterc pa si glavo umiva z ono kombinacijo milo+šampon v enem. Taras Birsa krmari med vsem tem, med lepimi faksi se pripelje z (družinskim) volvićem in parkira počez, oholo, ne bo se on jebal rikverc in bočno pa sem pa tja, večinoma pa »navadne ljudi«, ki razparajo zajca, prepušča kolegoma, ki ju potem vsaki Bohinjc’ pošilja nazaj v Ljubljano, če nista prišla z nalogom. Ne plača računa, okara Brajca, ko reče, da ima »ta mala« ime. V bistvu je tudi, ja, taras Birsa šef. Pa sploh ne dober. Ampak štejejo dejanja, ne to, ali pri kafe avtomatu razlagaš recept o najboljših krofih.
Jezero noče biti, vsaj ne v akcijskem delu, čeprav je tega res malo, nekaj, kar ni. Mogoče malo prevečkrat pove, da ni vse tako kot v CSI, pri čemer je CSI riknil že lep čas nazaj, ker zdaj na teveju raje gledamo ubijanje s cinizmom in lažmi, ampak potem tudi ne kaže ne vem kako velike ekipe, ki bi obdelala sceno z ubitim dekanom (Drago Hleb). Eh. Pride lepo Aleksander Golob (igra ga odlični Alojz Svete), zraven mogoče model dva, iz kombija, ki bi na Bolhi bolj slabo šel skozi.
Če bi šlo, bi Taras Birsa, ki so ga že planine skupaj s pogrebi naučile, da svet ne more biti popoln, primer rešil temeljito, počasi, previdno. Ampak ne more, ne sme, hvala za družbo, doma mam večerjo in zjutraj mam službo. V tem svetu ti šef zjutraj pomaha z naslovnico Dela in to je to. Kaj imaš, kje si, koga bomo zašili, če ne pa damo drugemu in to zate, zame, za vse nas ne bo dobro. Tako seveda pride do napak in tako bi se sistem pogreznil sam vase. Vsaj moral bi se, ker če smo vsi tu zato, da šefi ostajajo šefi, potem hvlaa lepa. In bi šlo cugrund. Bi. Če ne bi bilo ljudi, kot je Taras Birsa. Kdo ve, zakaj, no, vemo, ampak ne še, še kakšen del, morda pa v finalu, bomo videli, kaj je tisto, kar privede do tega, da ljudje naredijo ali povedo tisto, česar komu drugemu ne bi. In ko Taras pove, kam pes – ki mu bo ime Robi Lep, če to ni lepo ime za psa, ne vem, kaj je – taco moli, sliši tole:
Jezero je tako skorajda primer, ki bi se moral rešiti sam od sebe, pa ne po lastni, neki imanentni želji, ampak zato, da bodo vsi šefi zadovoljni, da bodo vsi obdržali svoje službe, plače in da bo v firmi, v tem primeru na policiji, dovolj miru, da se na naslednji božični zabavi, dnevu slovenskih kriminalistov ali sindikalcu ne bodo ogabno žalili. Najboljše je to vidno v dialogu, kjer šef. Andrej Kristan (Igor Samobor) ob prisotnosti podšefa Drvariča (Branko Šturbej) sprašuje tandem Birsa & Lanc, če sta dva primera povezana, »punca, ki ste ju našli v Bohinju, in ta, Hleb.«
Birsa: »Še ne vemo.
Kristan: »Še ne vemo. Kako ne vemo?
Drvarič: »Taras, kako ne vemo?«
Birsa: »Zato, ker nimamo nič konkretnega…«
To je debata, ki pove vse in še več, kako stvari pri nas funkcionirajo in zakaj razumemo piramidalni sistem hierarhije kot klanec, po katerem se naloge, sranje in jeba kotalijo od zgoraj navzdol. Saj tudi Birsa je (ne)komu šef, le da on ni zajeban šef. Rad bi bil kolega, ko bi moral biti šef in obratno, zdaj pa ti trofi tajming. Če sfališ, zna biti ornk grdo, verjermite. On bi pa rad povrhu skozi primer rešil družbo, na živce mu gre, skoraj nekako post-tranzicijsko, da nismo vsi več isti in da se lahko eni preseravajo, kličejo ministra, ker imajo veze, ker imajo milijone, drugi pa študirajo, puzajo, pijejo kafe iz avtomata, medtem ko mali mulci vozakajo njegovo hčer v dragem avtu, vsaki mali mulo pa se nasnifa s koko, ki ni 60, ampak 180 evrov po gramu, ker so prišli mulci, ki cenijo svoj nos, njim se že ne bo cedilo iz nosa, pa da si bodo brisali, pozabi, ampak tu je Taras, da jim zakoplje ta našmrkani nos, šmrkavec mali, not v sneg. Oni Bohinjc, vaščan Janez Baloh (Igor Žužek ga igra kot da bi nas rad peljal v top slovensko grozljivko Idilo, Lotos Vincent Šparovec bi bil za Jezero preveč očiten), kamor je raziskovanje primera izginule Ane Zvonar pripeljalo Osterca in Brajca, tistega bi Birsa zraven ob zajca raztegnil in ga odrl, če bi ga pošiljal nazaj v Ljubljano po sodni nalog. Pa ga ni, ker ne more vsega sam.
In tako se Jezero v četrtem delu znajde, no, nikjer. Najboljše bi bilo spakirat in hop na smučanje in adijo Jožica. Ampak četudi so možnosti majhne, da bo ostalo kaj od dojenčkovih kosti, da bi lahko z DNK analizo rešili, kar se rešiti da, naredili povezave med primeri, če te seveda sploh so, je treba rinit dalje. Slučajno gledam tudi Unbelivable na Netflixu, kjer po šestih delih vedo skoraj še manj kot Birsa in ekipa, pa že ti ne vedo nič. In povrhu Unbelivable ni fikcija, temveč grozljiva (ameriška) resničnost. Ampak tam je drugače. Tam ne tiščiš ravno smučke in palice noter v Thulo, ko pride klic, ki misliš, da bo rešil stvar. In potem kaj naredi Birsa? Namesto da bi lepo kdaj šel sam v Bohinj, ne le enkrat-dvakrat, reče Brajcu, ki je en tistih tipov, ki ga zebe od oktobra do maja doma pri prižgani centralni, naj gresta kopat trupla še v Bohinj. »Lepo se imej na smučanju, šefe,« je stavek, ki bi ga malokateri delavec rekel svojemu nadrejenemu. Naj se še tako dolgo poznajo. In seveda ravno takrat stoji Alenka na predpražniku in ga vpraša, kaj pa je. Pove iskreno, da je dal navodila Brajcu. In kaj dobi v zahvalo? »Boljš zate.« Kdo pa ne bi zabrisal palic noter v Thulo.
Ni fer, ljudje, ni.
In kaj potem ostane? Nič. Upaš, da se bo kaj prijelo, ulovilo, nekaj. Ampak kako se ulovi? Tako, da greš v Bohinj iz Ljubljane razlagat, da v Bohinjskem jezeru ni somov. Nič nas, ki nismo iz Ljubljane, ne razpizdi bolj kot to, da nam pridejo razlagat, katero vino raste na Piramidi, kje rastejo dagnje v Piranu, da cviček ni vino, da pečenice niso del kolin in taka jajca. Mi tudi vam ne razlagamo, kako poganjat električni skiro. Mogoče bo pa ravno to, kar nas kot družbo vedno bolj muči, ko stojimo na avtocesti, ta vedno bolj zadušljivi centralizem, rešil primer Jezero. Mogoče. Ali pa pač gole naključje. V temi. Sredi jezera. Sredi zime. Sredi serije. Hop, cup ali kako je že rekel Anton Svete, ki ga navdušeno igra Gaber Trseglav: gili gili gila gila.
Evo. Gili gila gila. Eno angelsko še zmoliš. Sveti angel varuh moj / zrihtaj ribco mi noco / stoj mi noč in dan ob strani / vsega hudega me brani / Prav prisrčno prosim te, enga somčka sam za me.
In je prišel som. Aha. Z dvema očesoma, dvema uhljema. Glavurina. Taka, moška, če smo videli prav ali narobe. Pripopana na telo ali ne, ne vem, tema je ko v riti, bemomast. In zdaj druge izbire ni in ne bo. Ko najdeš glavo, katero koli glavo, potem je ni smučarije, kjer bi si lagal, da ne znaš na pamet, kot ziher tudiu Taras Birsa, tisto konceptualno:
»Sem dolgo plezal in mrmral / slovo sem upu, Alpam dal / srce je prazno, srečno ni / nazaj v Bohinj si želi.«
Da, če vemo ali ne, prišel bo morda dan, ko bomo tako hlastaje in hrepenenja polno pogrešali tudi Tarasa Birso in njegove probleme.
Medijski odzivi
»V dolini tihi« – vrhunski naslov v Vikendu ob prispevkih bralcev, ki jih moti, da se nič ne sliši.
»Na Cavazzinem teku bi blo pa treba malo delat… Preveč po petah in levo stopalo navzven.« Mladen Dabanović, nekdanji vratar slovenske nogometne reprezentance.
Leto 2000. Okroglo. Ha! Glasbeno ima sicer pri nas doma eno veliko luknjo. O, ja. Slovenija ni imela Eme. Joooj. Ampak nič zato. Eh Morda pa je ravno zato bilo tako urbano, pestro, plodno leto. In, ja, leto ko je Televizija Slovenija zagnala Videospotnice in z njo dala nov zagon eni celi novi generaciji, ki je ob pol osmih gledala in čakala. V letu 2000 smo dobili mogoče najboljšo hip-hop kompilacijo 5’00” of Fame, še je donelo vse iz leta 1999 od Siddharte (Pot v x, Lunanai) prek Magnifica (Silvia, Halo gospodična) do Tinkare Kovač, ki je s Ko bo prišel imela najbolj predvajan komad na nacionalnem radiu (na komercialnih je še kraljevala Helena Blagne s Ti si sreča moja). Malo verjetno je, da bo kdo od naštetih tako obujal dvajsetletnico kot lani Siddharta svoj Id. V Cvetličarni. Dvakrat. Dvakrat razprodano. Ampak je vredno, da jih zložimo. Je pa res, da sta bili 1999 in 2001 precej bolj plodni leti. Še bolj.
10. Slovenija gre naprej • Predin, Lovšin, Kreslin
Ko ga je pozno jeseni 1999, čez pol Ljubljane, sprašil Mile Ačimović, je iz zvočnikov za Bežigradom zadonela We Will Rock You. Seveda je. In ko je žoga nekako šla še v gol v Kijevu, je Slovenija šla naprej. Prvič. Ampak da je res šla naprej, je svoje spesnil Pero Lovšin. Seveda je. Slovenija gre naprej je bila prva taka nacionalna športna himna, ki je res ratala. Visok standard, ki je bil kasneje za koga tudi previsok. Pesem, na katero smo lahko še danes zelo ponosni.
Album: Slovenija gre naprej
Video: mali Luka Zahović se žoga na lentu z atejem
Kako se stara: manj uspešno, kot bi se lahko/morala
9. Črta • Slavko Ivančič
So komadi, ki pozabiš, da so. Tako, ono, ne bi se spomnil nanje. Res ne. Potem pa, slučajno, slišiš, ko YouTube ven meče “slo karaoke komade”. Njega. Tisti hripavi »potegneeem črtooooo«. Njega. Slavka Ivančiča. Na prvi solo plošči, potem ko je ratal zvezda zvezd s Faraoni, v času, ko smo še imeli zvezde. Črta je pokazala, da Ivančič lahko vtakne več komadov v en sam komad. Refren »ti pa greš mimo in niti ne veš / da sem poletje narisal le zate« takoj nariše poletje. Ni kaj, zaslužena zmaga na MMS 2000. Pa konkurenca ni bila švoh.
Album: Črta
Video: /
Kako se stara: moral bi se precej bolje!
8. Ti si vse • Društvo mrtvih pesnikov
Po svoje je komad poln klišejev, besedilo je takšno, kakršno je bilo veliko že prej, vmes in kasneje. Ampak ko gre človek brat, po 1.7 milijona ogledih, komentarje na YouTube, sprevidi, da je besedilo ne le šlo v uho, temveč v srce (iii) in, še pomembneje, spomin. Pa videospot je bil prekrasen, to še v času, ko je bila ljubljanska železniška postaja romantična, ko so bili kovčki še vedno trdi in ko je prihodnost še šla po tirih.
Album: 20:00
Video: najboljše je to, da je ljubljanska železniška postaja skoraj še vedno ista
Kako se stara: še kar dobro, v bistvu
7. Sive ceste • Panda
Odštejmo, da so Sive ceste zmagale na MMS leto poprej, torej v letu 1999. Gladko bi lahko iz albuma Nepremagljivi gladko lahko na seznamu pristala tudi naslovna skladba. Ampak Sive ceste so hitro zvenele kot klasika, kot odmev osemdesetih in skladba, v kateri se je Suzana Werbole počutila vsaj tako suvereno kot predhodnica Suzana Jeklič. Andrej Pompe je v Sivih cestah našel dvojno vokalno linijo ter kombinacijo kitare in klaviatur, s katerimi je Panda definirala več kot le lasten zvok.
Album: Nepremagljivi
Video: z avtom čez Tromostovje, nikoli več
Kako se stara: srednje, vse bolj postaja dragocena, redko odkrita zapuščina
6. Lahko bi zletela • Vlado Kreslin
Album Ptič je res letel. Po-le-tel. Dal je nov zagon, nov šus, novo desetletje, dve, tri Vladu Kreslinu. Že O, Vrba, s katero sta z Mirom Tomassinijem, ki ga bo vredno ohranjati v spominu, pomagala slaviti dvestoletnico rojstva Franceta Prešerna, je šla takoj v zgodovino, učbenike, DNK naroda. Lahko bi zletela pa na radijske postaje, tako kot Preko Mure, preko Drave ter Dekle moje. Lahko bi zletela je ultimativni rock komad, ki ga radijske postaje še danes imajo zelo, zelo rade.
Album: Ptič
Video: Kreslin potuje po svetu in se ima lepo
Kako se stara: zelo dobro
5. Sonce • Planet Groove
Pustimo, jasno, da je priredba. Iz leta 1976. Iz bogatih sedemdesetih, ko je melodika delovala še odbito, vesoljsko, netuzemsko. In takšen je tudi uvod ekipe Planet Groove, ki je po uvodnem, poklonu polnem verzu, v refrenu krenila in pokazala, da Jinx niso edini v regiji, ki znajo s pihali, trobili in boki resno zamigat. Plus, obrnili so dialog, zdaj je on rekel sonce, ne ona. Vokal Jadranke Juras pa… No, kaj naj rečemo. Naredil je kariero. Eno glasbeno in eno medijsko (Anja Tomažin). Aja, pa album Zakon groovitacije zveni še vedno zelo sveže.
Album: Zakon groovitacije
Video: neka čisto druga scena
Kako se stara: zelo okej
4. Keš pičke • Klemen Klemen
Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem. Nihče ne prej ne kasneje ni tako preštel do sedem.
Samo še Stremetzky je imel takšen šus, ko je Ali En poharal sceno. In tudi Ali je že nabasal na tega mulota na Levi sceni. Morda je pa kakšen ukor padel tudi zaradi štikla Keš pičke. Takšen komad, da je Klemen Klemen najprej pojasnil, kaj Keš pičke sploh so. Drzna poteza. Še bolj, da je posnel še bolj nazoren videospot. Klemnu je uspelo, via Videospotnic, da je šel v splošni leksikon, ej, kakšen avto pa maš, bemve al pasata.
Album: Trnow stajl
Video: greh bi bilo pisat, poglejte si ga spet
Kako se stara: klasika, ki pa ji #metoo ne godi
3. Ko te ni • Sound Attack
Akustična kitara. Nežna. Činele. In potem njen vokal. Dvojni, ozaljšani, odmevni: »Ko te ni / na nebu te iščem / ko te ni sprašujem v temi / ko te ni / noči so spet hladne / v meni bolečina tli / ko te ni«. Hit. Resen hit. Sicer je še zeeeelo dišal po devetdesetih, ampak za drugi album je tole bilo… No, to je bilo to. Šlo v popkulturno zgodovino. Piko Božič smo si (naj)bolje zapomnili, Simona Šureva in njegov dehteči vokal pa ne smemo pozabit. Niti slučajno. Ko te ni…
Album: Sound Attack II
Video: Pika je dala vse od sebe, režiserji so oboževali tekoče štenge!
Kako se stara: solidno,
2. Pojdi z menoj v toplice • Mi2
Saj je bila Črtica. Je bila. In je prišla Estera. Je. Oboje gola zajebancija, taka, ravno dovolj zajebancija, da je ratala resna zajebancija. In Mi2 je, ker je bilo treba to zajebancijo špilat v živo, ratal, sčasoma, peterec. Prišel je Tone Kregar, šel je Fiki, iskal se je bobnar in ko je prišel Igor Orač, je bila postava polna. In je šla. Snemat. Tole. Še marsikaj, tudi Pa si šla, Najrajši sn pa s teboj pil ter ena in edina Oda gudeki, vse to se je zguzilo gor na Album leta. Ja, Album leta so mu rekli. Ko zadoni, pripali taka aufbiks kitara, po kateri pač vsekaš D dur in G dur… Se je šlo v toplice. Brezskrben komad, ki je ratal spomin, nostalgija in takšen je bil tudi videospot. Mi2 so kmalu ratali band, ki je znal dobro povedat, kako je bilo lepo, ko smo bili še mali. Ampak niso bili več mali. Dobili so močne roke, ona manjšo rit, zlajdrani refren pa na koncertih še vedno gre fino skozi.
Album: Album leta
Video: Nostalgija se pelje po cesti; podnapisi zmagajo!
Kako se je postaral: vrhunsko!
1. Tabu • Dobra vila
Včasih, ko slonim ob oknu. Gledam dol ljudi. Zaskrbljene, zamorjene glave sklonjene. In to leta 2000. Dobra vila je bil tako dobrohoten, migetajoč, skoraj pravljičen komad, da je razložil vse, kar je bilo treba vedeti o skupini Tabu. In o Nini Vodopivec, pevki, ki se je kot prava dobra vila tako razdajala, da je uporabila raje tisto, da je bolje izgoreti kot oneveti. Naj se sliši, glasno iz neba, naj prepeva, naj odmeva, pesem čudežna. Poanta Dobre vile je, da refren sploh nima teksta. Samo zloge. In je bilo dovolj. Tudi akordi se kaj prida ne menjavajo, v bistvu. Ni potrebe. Ta-ra-ta-ta.
Album: Tabu
Video: barva las Nine Vodopivec. Prah. Klasika.
Kako se je postaral: klasika, še se jo sliši, pogosto
Nekaj let nazaj, kakih par, mi je ex novinarski ex sodelavec rekel, da ne bere knjig. V njegovem primeru je bila to (samopo)hvala, ker za svoje tekste, tiste redke, ki jih napiše, redno faše pohvale. »Ne berem, ker ko čitam, vedno vem, da bi boljše napisal od tipa, ki je napisal tisto, kar berem.« Artikuliranim dripcem to ne bi bilo smešno, ker ne bi razumeli tega tipa himorja. Kakega? Športnonovinarskega. Če novinarji, ki pokrivajo politiko in enkrat na dve, tri, štiri leta delajo v nedeljo malo dlje zvečer, jim urednik časti pice. Pri nas, v Ameriki, kjerkoli. Ko ti zmrzuješ v sredo zvečer v Velenju, je edino, kar fašeš, komentar kolega: »Kaj pa nisi v šole hodo!« In pa skupni selfie. Za sotrpine, ki sadomazo še uživamo v vsemtem.
Ampak poanta je drugje. Če bi ta moj ex kolega, pisal knjige, bi pisal, kakor piše Tadej Golob. Napisal bi knjigo, ki je izi, fajn, krimić, berljiva, napeta, fejst. Ampak je ne bo. Najbrž, no. Kajti Dolina rož je točno taka knjiga. Najboljša iz seriala o Tarasu Birsi? Jezero bo vselej Jezero, je pa definitivno v njej precej več življenja kot v Leninovem parku. Morda zato, ker Golob zdaj rad pove, koliko verzij je brisal, metal v koš, se praskal v Sarajevu, doma, kjerkoli pač že je pisal, ko je prišla, končno, »slava«. Slava, taka, prijetna, je pri nas, vsaj za moje pojme to, da ljudje vedo zate zaradi tebe. Em, torej zato, ker te poznajo po delu. Ne fb statusih ali viralcu na ‘gramu. Ne. Mogoče, ne, je pomagala izdatno reklama za Mercator, seveda je in prav je, da končno vidimo pisatelja v reklami. Saj smo narod besede, ne?
Dolina rož je vrhunski krimić. Teh dosti ne berem, nimam veliko opornih točk, sploh pa je zdaj, ko je zunaj Jezero, samoumevno, da se vse, kar dela Golob, hvali. To me najde na twitterju, tam še zlasti, kjer pač tolčemo dol tisto naše. Ja, drži, Sebastiana Cavazzo se slabo sliši, seriji manjka marsikaj, ampak glede nato, kaj vse smo gledali v preteklosti… Ne, Dvornik in Luzar nista Prešerna, Kosovela, Kraševčeva, Šalamun, Dončić. Sta pa znala narediti Tarasa Birsa za notranje razklani lik, takšen, ki na koncu, v slabem letu, pristane sam. Na s.p.ju.
Ja, to je knjiga za nas, ki imamo s.p.-je. Najprej je super, ker je Birsa sam, ranjen, ni si želel s.p.-ja, ker redkokdo si zares ga, sploh če je nekoč bil del sistema in bil dober del tega sistema. Ampak sistem, saj vemo, je v kurcu. Ne pranaša Tarasov Birs, pa je Birsa molčeč lik, ima pa oster jezik in blekne ter piči tam, kjer skeli. Ampak vseeno reši primere, vendar to je nekaj, česar Slovenci najbrž ne prenašamo najbolje. Ne bom posploševal na nacionalni karakter (čeprav sem to pravkar storil), gre samo zato, da s.p.-jev, tarasov birs ni tako malo. In da bi se marsikdo raje vrnil in pretrpel sistem, čeprav je to zgolj romantična utopija, želja, skoraj motnja v lastnem družbeno imunskem sistemu.
Dolina rož gladko teče, resda se Golob včasih ustavi pri opisih, ki nimajo veze z zgodbo, niti ne ponujajo ritem kitare za birsine rock solaže. Pač so. Kot šundr v ozadju. In kot take opisujejo nas, našo družbo in Golob se upa celo spraviti na Plečnika, ko Taras, ki sploh ne ve, če je Tromostovje Plečnikovo, primerja njegovo ljubljansko remek delo s Speerovim Berlinom. Auč. Ampak to je Golob. Dolina rož je tekoča, ker je napisal že dva krimiča, enega res dobrega, prodornega in enega, ki je izgubil mistiko, ko je prišel v mesto. Taras Birsa je (naj)boljši, ko hodi od hiše do hiše. Ne po stopnicah. Kadar kolesari in teče, se nadiha zraka, spominja na vršace, stene, Alpe. Ne ko je ujet v družinsko življenje, v katerem bolj od njega trpi le še življenje samo.
Tadej Golob prekleto dobro ve, kako je na svobodi. In tako je oblikoval Tarasa Birso. Dal mu je svobodo, ki pa je prekleto osamljena. In dal mu je primer, ki pokaže, kako fejst žleht je svet samo usput še do tebe, ker je žleht do sebe. V svojem privatnem, paradržavnem napuhu. Prodaja orožja, epilogi tranzicije niso tako filmski, vsaj ne še. Najbolj filmska stvar slovenske tranzicije je, kako nekdo ne prevzame pošte in krasna triler/grozljivka, nekaka Tomaž Gorkič & Tadej Golob kombinacija bi bila Poštar, kjer poštar najde vse tiste, ki se ogibajo roki pravice. Ampak do tja je še daleč, zdaj so tu zaenkrat ob Tarasu še Tina Lanc, Brajc, Osterc in, da, tudi, resda komaj še, Alenka. In pa novi šef. Mogoče tudi ta.
Dolina rož ni pravičen kriminalni roman. Ni niti nepravičen. Je nekje vmes. Nenazadnje »Bog ni napravil vseh ljudi enakih. Sam Colt pa jih je«.
Bis. Se pa 490 strani, sijajno potiskanih, spet krasno bere. Založba Goga ima najbolj fini, fajn, listajoč se papir.
