Fuzbal

Stožice. Beli čevlji in debeli komarji iz ošiljenih blokov.

Čevlji so še vsaj naslednji dan vedno beli. Ve-dno. Jap. Kadarkoli pridem iz Stožic, imam čevlje povsem bele. No, ne povsem. Spredaj. Ker pač tiščim noge tja, kamor ne bi smel ali kaj. Tja. V podboj, v rob novinarske tribune Stožic. Kakor da bi želel iztegniti noge dol do igrišča. In malo brcniti. Tak. Ker ja. Ker Stožice.

Pa zraven je vedno dobro imeti poseben podaljšek, ker v tiste omarice s »štek dozami« pač ni sedel ravno vsak polnilec. Zato so kasneje prišli razdelilci. Proti temu se še lahko boriš. Vzameš zraven in gremo. Proti kobilicam, mrčesu, komarjem in kar še prileti, pripleže, živi tam, v tistem koncu Ljubljane, se pač ne da. Upaš na najboljše. Mislim, da sem na zadnjem derbiju zamudil vrat televizijskega kolega. »Nisi videl? Rdeč obroč okoli, ves popikan od komarjev.« Ampak take so Stožice. Svojevrstne. Kraj, kjer nalepke životinjskega carstva letajo po zraku. In kjer te lahko pozimi resno zanohta, ko imaš noge na tisti kovini. Po eni strani največ(je), po drugi pa… No, pač so. Nikoli zares sprejete. Nimajo tiste res prave duše. Pa ne pišem tega kot Mariborčan. No, malo že, ampak ne. Na Stožice se navadiš prej, kakor se one navadijo nate.

Ko smo v sredo, ko je Maribor gostoval pri Bravu, pobrali izjave in se počasi odpravljali s stadiona, kar novinarji, ki smo na gostovanju, vedno počnemo počasneje od tistih, ki so doma blizu (enako je v Ljudskem vrtu, kjer se nam, domačinom, vedno bolj mudi), smo ugotovili, da so nas bili pravzaprav zaklenili not. Vsaj iz press tribune. Vse so že skoraj pospravili, odnesli, čao, zdravo. Je bilo kar malo nenavadno gledati ob vhodu v garderobe tisti dve rumeni pahljači Bravo, v ozadju pa velik napis Olimpija Ljubljana. Ve se, kdo domuje v Stožicah. No, zaenkrat. Saj kot javni objekt si ga Olimpija le najema, kakor počnejo vsi klubi pri nas. Privatnih igrišč ni. Ker tudi klubi niso privat.

No, ko smo tako počasi odhajali, smo ugotovili, da smo poleg prijaznega varnostnika, ki najprej ni točno zares vedel, kje je težava, kar je pri nas, em, težava, še edini v Stožicah. Največji stadion v državi. Malenkost 16 tisoč sedežev. Dobro, če bi radi videli predemenzioniran stadion, ga imamo Mariborčani bližje, sprehod v Celje je dovolj, da se najde zablode, ko gre za infrastrukturo, postavljeno bolj na horuk kot resno, zdravorazumsko, kaj šele udobno planiranje. Vendar začuda občutek, ko smo odhajali sami iz Stožic, kjer ni bilo več žive duše, ni bil tako bizaren. Bolj shrljiv, spooky, čudaški. Ker tako je, kadar gre sezona h koncu. Neka romantika udari ven. Ko povzemaš sezono in tuhtaš o vseh tekmah, na katere si vmes pozabil, nato pa jih nekako obudiš. Celo v Stožicah pokasiraš tak občutek, da.

Nemara tudi zato, ker sem tokrat prvič dejansko stal ob zelenici, tam, kamor novinarji praviloma nimamo dostopa. Razen če bi delali na televiziji. Nič narobe. Stožice so vsaj, kar se logistike tiče, res okej. No, skoraj okej. Ko so jih zgradili, deset let bo 11. avgusta, kar je bila prva tekma med Slovenijo in Avstralijo, sem se tam redno izgubljal. Takrat še kot novinar, ki je več pisal o košarki, četudi zaljubljen v nogomet. Pa si naletel na vrata, za katerimi je bil beton, nedokončane prehode, slepa čreva zablod praznih supermarket privatnih obljub, zaradi katerih Stožice, bodimo iskreni, nikdar niso to, kar bi morale biti.

Kajti potem ko v Kaunasu spremljaš zaključek Eurobasketa in greš do steklene dvorane, ki je na umetnem otoku, vse tip top, krasno, urbano, urejeno, potem pa prideš v Ljubljano, polfinale in finale Eurobasketa, ter spredaj raste koruza, ki je tam še iz časov Vike Potočnik… Pa nič narobe proti tistemu koncu Ljubljane. Ravno narobe. Ne vem, kako domorodci pravijo tistim BS3 blokom, ampak vsi, ki smo v Ljubljano kapljali na študij in tam ostajali eni manj, drugi več časa, smo iznašli vsa možna imena. Od ošiljenih blokov do korneta ali kaj je še bilo besed. Nekaj posebnega je na Vojkovi cesti, najbrž ker vodi proti obvoznici, ki vodi k našim koncem. Pa tam okrog Reboljeve, ves tisti mikrokozmos mini poti, ki jih pač spoznaš, če zaman hodiš dejtat tam okrog, kakor se je nam študent dripcem pač redno dogajalo. In za tiste, ki smo hodili na faks za Bežigradom, je pač bila kultna picerija Piramida, kjer so se našli le redki heroji, ki so zmogli veliko pico iz oljnate peči in veliki pir. Da se o bufah, ki so tam okrog, ne menimo. Pač posebni konec mesta.

Stožice so res dobre, kadar so res polne, kar je res redko. Tisti derbi 2:2 pa tisti 0:1 in še kakšen… Že reprezentančne tekme so tam bolj kilave, izjema sta bili Poljska in Izrael septembra, ker ne samo, da ni duše, kaj šele rezultata, ampak ker smo se lahko počutili bedno in ponižano, ko so prihajale Albanije in Bosne in Hercegovine ipd. Stožice imajo dobro akustiko, ampak spet ne tako dobro. Koncert Siddharte v Stožicah je bil organiziran gotovo boljše kot tisti za Bežigradom, ampak izkušnji sta bili seveda neprimerljivi. Pa ne zato, ker je na dvakrat večji stadion (po sedežih) prišlo dvakrat manj ljudi. Ne, ne zato. Eno je bil moment, ko smo prihajali v EU, ko je tranzicija imela nekaj dobrega, ko smo bili »mi«, ko ni šlo tako… Korporativno. Bežigrad je bil dober zato, ker je lahko scalo po tebi. Ker so bili sedeži bogi. Ker smo bili navijači ločeni na tekmah reprezentance. Ker smo delali snežaka pri pumpi pred tekmo z Romunijo.

Stadion v Stožicah je postala javna infrastuktura, nekaj, kar pač je, ampak dejansko nimajo občutek javnega. Morda zaradi Zorana Jankovića, kdo bi bil vedel. Stadion je večinoma siv, sploh pa ne deluje kakor stadion, če ga iščeš z obvoznice. Dvorana ja, seveda, kupola je impozantna, stadion pa… Vkopan in skoraj skrit. Okrog stadiona ni pravzaprav nič, tiste redke domače bufe pač ne morejo same zgraditi duše, saj podobno je tudi v Mariboru, ampak je vsaj do mesta bližje in stadion je, kakor je bil Bežigrad, v osrčju urbanosti.

Stožice pa so pač tam. Zdaj je, kar je. Zato mi je bilo žal, da tekma z Bravom ni bila v Šiški na ŽAK-u. Ne samo zato, ker mi bo tako zmanjkal samo ta stadion v tej sezoni prve lige. Vedno, kadar imaš možnost tekme na stadion, kjer se pelje vlak mimo, izbereš to opcijo. Vedno. ŽAK je sicer atletski stadion, ampak vse okrog tam, kjer se mi sicer Šiška nikdar ni zdela zares Šiška, morda ker sem kot bruc bil pri Kinu Šiška, ki je bil takrat še neobetavna podrtija in preživet spomin, vse tam okrog ŽAK-a ima nek pridih, kakor ga pač morajo imeti klub, kakršen je Bravo. Morda zato, ker sem se tam enkrat pogovarjal z Alenko Bikar. Ali pa ker so tista pomožna igrišča med steklenimi bloki neka preteklost, ki kima prihodnost. Ko sem lani delal intervju s Koala Voice, ki so pičili tam nekje v Šiški, sem šel na sprehod ravno okrog ŽAK-a. In videl napise Brava, ki je tam že vse bolj domoval.

Bravo je najbolj simpatičen klub letos v ligi, no, recimo, blizu Aluminiju, ki pač ima, kar tak klub mora imeti. Ljubljana nikdar več kasneje ni imela zares mestnega derbija, kakor ga tudi Maribor več nima, ko je šel Železničar. Pa je imela klubov toliko, da bi danes, če bi vsi bili tja uvrščeni, tvorili polovico lige. Pa se ni obdržalo in tako je tudi Bravo pač klub, ki marljivo dela. Ko so razbili Olimpijo 5:0 v Stožicah kot gostje, na tekmi, kjer so vsi tuhtali, zakaj trener ni več Safet Hadžić, je bila zgodba Olimpija. Bravo tudi, ampak ne zares. Saj tudi v Mariboru niso bili, tik pred prekinitvijo prvenstva, ko so zabijali gole, viole so metale papirnate 500 evrske bankovce, Darko Milanič pa je nato odstopil. Bravo (še) ne more biti zgodba, naj dela tako pridno. Ko so lani osvojili naslov v 2. SNL, sploh ni bilo tekmecev, ker Ankaran, ki je tako brezbrižno vmes igral celo v 1. SNL, v katero se je javil, ne da bi imel rezultat, ni imel zadosti nogometašev. Škoda. Že tukaj so bili oškodovani, pa so navijači, tista zvesta peščica, vseeno prišli.

Ker Bravo je pač to, kar bi naj danes bili vsi klubi. Imajo vrhunsko razvit marketing. Za svoje pogoje in razmere, jasno. Gradijo na identiteti, kakor se to danes počne. Sodobno. Marketing. Piar. Omrežja. Bravo nima zgodovine, letnica nastanka je 2006, tako da nimajo pravzaprav nobene avtohtone tradicije. Imajo pa nekaj drugega. Plan in izkušnje in idejo. Delujejo kakor klub, ki se mora bolj boriti za tisto, kar je drugim samoumevno. Ali pa naj bi jim bilo. Kaj s tem mislim? Bravo se mora truditi za navijače. Drugi ne da to razumejo kot samoumevno, ampak pride kot navada, tradicija, zvestoba. Dokler seveda ne gre kaj narobe. Takrat lahko navijači postanejo tudi breme. Ali pa prevelik izziv, ker zakaj bi zdaj »delal« z navijači, uvajal družinske sektorje, razširjal ponudbo, dodajal program, če pa… So bili, so in bodo? Nak.

Ne pri Bravu. Zaenkrat so izrazito simpatičen klub. Nihče jih ni videl tako visoko, na šestem mestu, vse tiste posoje in mlad trener Dejan Grabić? Pa se je izšlo. O, kako. Ravno takrat, kadar nihče ni računal nanje. Saj so tekmeci jamrali, kako počasno je igrišče na ŽAK-u. Da se ne da. Da ne gre. Morda zato toliko bolj čudi navdušenje v Bravu, da bi več tekem igrali v Stožicah. Ja, Olimpijo so razbili. So. Ampak kot domačin so se proti Mariboru odprli, krenili, slabo izvedli dober načrt in pokasirali gladko tri komade. Niti blizu niso bili, da bi se udomačili v Stožicah.

Ampak za to gre. Kaj če se nihče zares ne more udomačiti v Stožicah? Saj Olimpija se je. Brez dvoma. Ker je to zdaj pač edini »normalen« stadion. Ki je dober in lep in nogometni, brez atletske steze, je pa že uporaben bolj tako ali tako. Kar nekaj pomanjkljivosti seveda je. Dostop do stadiona, ko morajo gostujoči navijači parkirati daaaaleč stran. Pozni prihodi zaradi prometnega kolapsa. Nobene infrastrukutre za navijače v neposredni bližini. In reflektorji, ki so zdaj že dvakrat crknili med tekmo, enkrat reprezentanci, enkrat Olimpiji. Zato je vprašanje, kaj bi redno igranje dejansko prineslo Bravu. Tekmeci bi to videli manj impresivno kakor domačini. Saj imaš v tej ligi itak še dve tekmi z Olimpijo. Nasploh pa se deljenje stadiona pri nas ne izide, Radomlje so redno gagale v Domžalah. Klub, ki nima svojega pravega doma, se slej ko prej kot brezdomec seli tudi v ligi. Če se samo spomnimo, kako je Ankaran hodil na domače tekme v Dravograd.

Stožice delujejo preglomazno že včasih za tekme Olimpije. Prav je, da Bravo sanja, upa, razmišlja, da bi brcal raje tam, gojil atraktiven stil igre ter imel več takšnih dosežkov, kot je bilo tisto nabijanje Olimpije. Ampak je pač tako, da bodo manjši klubi pač toliko večja zgodba, če bodo znali svojo majhnost izkoristiti, postaviti naprej, vnovčiti. Zavrč, Aluminij, Tabor so denimo taki primeri.

Do takrat pa… Bodo pač beli čevlji še nekaj dni. Nič zato. 

Komentarji

komentarjev