Avtor: admin

  • Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Napis na stranišču bifeja pod tribuno je povedal vse. Resda v angleščini, pa vseeno. Nasmej se. Ker ne veš, do kdaj boš imel zobe. Ni bila grožnja, prej nasvet. Malo fuzbalski, bolj stomatološki. Si zapomniš. Ker zobe je pač lepo imeti. Na take dni pa sploh. So nasmehi domačinov, ko pride spet taka zmaga, ko se zgodovina res ponovi kot mariborska farsa, toliko bolj beli. 

    In, ja, potrobil je vsak vlak. Za vsak komad po vsaj enkrat. 

    In za vsako akcijo se je tip zadrl.

    Ne, ni se samo drl. Ni zgolj rohnel. Ni le navijal. Bil je poosebljen klub, mesto, fuzbal. Z enim tistih prodornih glasov. Ko ti še zjutraj piska v ušesih. En tistih modelov, zaradi katerih se eksistencialistično vprašaš, zakaj ravno tukaj, zakaj ravno danes. Ne pa par metrov stran. In še nekaj. Ni se drl v slovenščini. Ne. Porkamizerja! Trankila! Bene, bene! V italijanščini, kakopak. Vso tekmo. Ves čas. Vsaka akcija. Vsak golavt. Bolj je Tabor zabijal Mariboru, štiri nove na štiri podlage, bolj je tip kričal. Kaj in kako ne bi.

    Ampak Krasu ne moreš ničesar zameriti.

    Zame je bil v četretk prvi obisk na stadionu Rajko Štolfa. Med fuzbal novinarji konsenza o tem, ali je prav, da stadioni nosijo imena po osebah, nekako ni. Enim se dopade, drugim je vseeno, tretji so proti, ker da nikdar ne more en tip poosebljat cele zgodovine klube ali mesta. Sploh pa, nikoli ni živel John Wembley. Sam spadam med tiste, ki mu je poimenovanje stadionov po ljudeh bližje. Predvsem zato, ker že s tem stadion dobi neko romantiko, patino, posebnost. Zapomniš si, če nič drugega. Kajti če ni poimenovan po osebi ali (nekdanjem) predelu, se pri nas imenuje bodisi Športni park ali Športni center ali, najslabše, Stadion, kar je, em, duhamorno, bedno in vsekakor nezapomnljivo. Sploh pa se potem ne strinjamo, ali je stadion ali štadion. Še tu sta si Maribor in Ljubljana povsem nasproti.

    Stadion pač mora imeti tisto nekaj, če želiš začutiti tisto nekaj. Najbolje to vedo v Celju, kjer bo Skalna klet pač vedno bolj kultna že po imenu, pa leseni tribuni, pobarvanih tribunah, čudaški ograji in angleškem občutku, kakor naslednik, predemenzionirana Arena Petrol, ki je dobila še bolj neposrečeno sponzorsko preimenovanje Stadion Z’Dežele. Še dobro, da ima vsaj apostrof. Vsaj nekaj.

    Zame je bil stadion Rajko Štolfa poseben, še preden sem sploh šel prvič vanj. Morda zato, ker je bila ena redkih stvari med faksom, ki mi je koliko toliko uspela, nepozabni izlet na Kras. Spontan, nepričakovan, flegma. Malo je bilo takih, časa je sicer vedno dovolj, ampak spomnim se, da me je ob prihodu v Sežano, tistega maja 2007, ko je sošolka Živa s slovenistike, ki je rekla, ej, pa seveda bi šla, daj, greva, brala Moj črni plašč od Simona Gregorčiča, ko sem si nekje pri Repentaboru za vse večne čase zapomnil verz »pravico v grob so devali«, nekaj, kar sem uporabil še kdaj in verjamem, da še kdaj bom, očaral park. Neko frocovje je metalo na koš, maja je bilo že dovolj zelenih listov, da je šumelo in šelestelo, Kosovelov dom se je zdel impozanten, vabljiv in mogočna stavba, zgrajena na konstruktivizem, bari pa taki, kakor je na stadionih vse manj.

    Kar se pa Kosovela, dobrega starega Srečka, tiče, pa je itak vse impozantno. Že ko greš mimo šole, kjer se je bil rodil. Ali pa na obisk doma Kosovelovih, kjer sem bil nekajkrat, le prvič pa naletel na gospo, ki je poznala vse Kosovele, le Srečka ne, ker je pač tako rano umrl. Tako rano, da rani. Kajti pokopališče, par metrov strah od Kosovelovih, te zlomi, ko razbiraš letnice rojstev in smrti. Vsi so jih dočakali, sploh za tiste čase, nenormalno, metuzalemsko dosti. Le Srečko ne. Ker ne. Zato je Tomaj nekaj kakor Toskana in Provansa v enem. Sežana pa pač mejni kraj, nekaj kakor nuja, kjer še vedno, morda celo vedno bolj, obujajo spomine na carino, švercanje in to, kar poznamo tudi na Štajerskem, tudi v Mariboru.

    In Krasu ne zameriš niti, kadar greš drugič peš od Sežane do Tomaja in te ob povratku ujame grozno grmenje in bliskanje. Ti pa v borovem gozdu, ko res dojameš, kako temni, kako črni bori, v tihi grozi, tam težko, trudno šepetajo. Pa nisem zameril ničesar. Krasu že ne. Gospa iz Štorja, kjer sem spal, me je prišla iskat v Tomaj, v Sežani sem premočen sedel v avto, šel po stvari, skušal biti besen, pa me je gospod v Štorjah, kamor sem šel še vsaj malo razkadit slabo voljo, počastil s takim teranom, da sem vzel saj-niti-ne-vem-več koliko-litrov vina.

    Zato me je nekoliko presenetilo, ko se je ob prihodu v Sežano, v četrtek, 10. julija, zdelo nekako hektično vzdušje. Vročina pač naredi svoje. Ob prihodu na stadion je bil nek model, ki je pač želel, da bo vse po regelcih, ker so pač takšni časi. Strah ga je, da bi ravno on fasal kazen. Tako pač je, če vladni govorec straši s kaznimi za ene in razumevanjem za druge, ti pa ne veš, h katerim spadaš. Da bi šel kdo od novinarjev, celo radijski, ki se pač javljajo še pred tekmo, že pol ure prej na stadion? Ni teorije, mona. Pa so padle kletvice in sorodno. »Ma, staro vojno lice, jema tanke žiuce,« nam je povedal en tip, taki, pravi Kraševec. Ki je razumel štos, ko sem mu pristavil, da naj bi sicer mi Štajerci veljali za bolj kolerične, vzkipljive, živčne.

    Stadion Rajko Štolfa ni najlepši stadion na svetu. Gotovo ne. Je pa med bolj posebnimi. Očarljivo samosvoj. Neposrečeno stiščan. Kakor da bi rad bil večji. Že vse okrog ima pridih nečesa precej večjega, kar dejansko najbrž je. V Sežani so pač šele drugič dočakali prvo ligo. Saj imajo dve lovoriki, dvakrat so osvojili tretjo ligo, enkrat tudi četrto, ampak to se, ko si enkrat v prvi ligi, pač ne šteje kot lovorika. Pa ni pomembno. Podpora vsekakor je in to ena tistih bolj kleni in iskrenih. Že res, da je zdaj omejitev na 500 gledalcev, ampak vseeno napis »razprodano« v četrtek popoldan nekaj pomeni. Še sploh, ko vidiš tipa s kartami, kako gre mimo bifeja, karte v škatli, nasmeh na obrazu, ki skuša skriti tisto skrb, da ja ne bi kaj šlo narobe. Maribor pač ne pride vsaki dan, niti vsako desetletje. Vsak bi rad šel. Saj tako se je zdelo. Da nas je bilo precej več kot 350.

    Zdaj je prišel drugič. In ko Maribor pride v take kraje, mora biti vse to, kar bi naj bil. Evropski klub, inštitucija, prvak. Že, že. Ampak to je treba pokazati, imeti, dati. Nič ni impozantno, če Mariborčani pridejo »mi smo prišli malo« v take kraje. V gostilni jih bolj zanima, kaj bo s Taborom. Mask, kakopak, ni imel gor nihče, ne, niti noter, ampak tako pač je. Malo te čudno gledajo, ker smo pač po dialektični diagonali, drug drugemu prisluškujemo, ne zato, ker bi bili taki firbci, ampak ker je to pač bolj poredko.

    Bližje je bila četrtkova tekma, bolj se je čutila v zraku neka živčnost. En tip me je na poti do stadiona vprašal, če delam v klubu, pa sem rekel, da ne, in me je osorno vprašal, ja, kaj pa potem delaste tukaj. Takšen dan je bil. Seveda ne vsi, ah, kje, na drugi strani nove tribune, tiste vzhodne, kjer so VIP, press tribuna, nove slačilnice, smo nabasali na najbrž najboljšega varnostnika sploh. Imena si je zapomnil v paketu. Ni vzel kulice za vsakega, si je pa vsakega beležil. In take dobre volje zlepa ne najdeš. »Kol’ko bo?« sem ga vprašal. »Ma, veš, težka bo, vi rabiste točke, mi pa ravno tako.« Saj si vajen, da te po naglasu kar prištejejo h klubu mesta, iz koder prihajaš.

    »Že, ampak Tabor ima v nedeljo bolj pomembno tekmo s Triglavom, da ne bo dodatnih kvalifikacij…« Mislil sem, da ne gleda tako v nulo fuzbala, pač tam je in zdravo. Ma, kje. Vse je vedel.

    »Ma, Triglav…« je šel razlagat, kako je Triglav, s katerim se Tabor bori, da ne bi odigral dodatnih kvalifikacij za obstanek v ligi, v Murski Soboti bolj mislil na nedeljo. Saj Maribor pa tudi, štajerski derbi, nedelja, če pade Celje in če, kdo ve, vmes zdrsne Olimpiji, četudi ji mora dvakrat…

    Kalkulacija se ne le da ni izšla. Konec je bilo najbrž že, ko je špiker povedal nekaj najbolj bizarnega sploh. Nisem potem preverjal, novinarski kolega mi je pa navrgel, da je špiker na Štolfi stand up komik Žan Papič, prav vredu stand up komik, ampak najbrž ni želel povedati štosa, ko je razlagal, zakaj Rodrigue Bongongui, hitronogi Kamerunec, ni odšel v Izrael, potem ko je, kakor se je poročalo, že odigral zadnjo tekmo za Tabor, ker je podpisal za Hapoel (enega od mnogih Hapoelov). Pa v Izrael ni šel, tako Papič, ker še ni dobil delovne vize, ker ta velja s pogodbo, ki pa velja šele za prihodnjo sezono. In to je bilo tisto, kar je podpisalo tekmo in gostovanje. Da je Rodrigue Bongongui prišel pač brcat, če že ni mogel na avion. Zato je to bil štos že sam po sebi.

    Ljudje ga imajo strašno radi. Ne samo njega. Celotno ekipo. Ker to Tabor je. Domačijska ekipa. Vse to je vedel Sergej Jakirović, saj je verjetno vrtel naprej in nazaj prvo tekmo Maribora v Sežani po približno 156 letih, ko so vijoličasti šteli prejete gole na poti domov. Štiri ena. Druga tekma, po kateri bi naj Darko Milanič odletel. Pa ni. Prvič je ponudil odstop po 4:2, zgodaj v sezoni, ko se je lomilo v Evropi, pa se je pojasnilo, da se trenerjev po zmagi ne menjuje. A očitno tudi ne po porazih. Na to, kako hudo je bilo Mariboru v Sežani, je opozarjal, razlagal, pojasnjeval Jakirović, a mu ni ušlo, kakor Milaniču, češ, da bi tekma lahko šla tudi v drugo smer. Ja katera pa ne bi? Pa da je malo igrišče, reflektorjev ni, zato že ob šestih, pri skoraj tridesetih, dolgo gostovanje, ki za Maribor pomeni, da prespijo dan prej. Pa ne pomaga. Ne v prvo, ne v drugo.

    Že v gostilni pod glavno, južno tribuno, se je dalo čutiti. Tisto nekaj. Da to pač ni neko gostovanje, tri gladke točke za vijoličaste, pač delovna obveza preden gre »res zares«. Navijači v dresih, šalih, zastavah. Ponosni na svoj kraj, moštvo, nase. V prvi ligi to zna usahniti novincem še pred zimsko pavzo, če so rezultati kilavi. Ne tu. Je kar nekaj primerjav s Krškim, ko gre za navijače. Tam so verjeli skoraj predolgo. Pa z Zavrčem. Ker so verjeli preveč. Že zavoljo vinorodne pokrajine in, kakopak, tribune, majhnega igrišča.

    Da. Igrišče je res ozko, kratko, drugačno. Vsaj deluje takšno. Zbito med policijsko postajo na vzhodu, parkiriščem in parkom na jugu, pomožnim igriščem in garažo na zahodu ter železnico na severu. Oh ja, železnica. Koliko vlakov. In skoraj vsak, pa res, skoraj vsak, je potrobil. Za Tabor. Ne vem, morda morajo hupati, kaj pa vem. Vsekakor pa je kultno vprašanje, kdaj in kako poberejo vse tiste žoge, ki letijo čez progo, tja v grmovje.

    Že tak ambient je neponovljiv. Ko dobi stadion še ime, ima dušo, bistvo, zgodbo. In to še preden se na tribune podajo navijači. Ker to so navijači. Na vzhodni tribuni sedijo lastniki platinastih sezonskih kart, bojda zanje odštejejo vsaj 500 evrov, kar sem slišal iz tretje roke in kdo ve, če drži. Na južni pa običajna raja, ljudje, ki so skozi sezono dovolj spremljali fuzbal, da vedo, zakaj na zastavo napišejo »naši prvaki« in ponavljajo »bongi, bongi, bongi«. Je ravno tako heroj kot Mauro Camoranesi, trener, ki je nekako našel Sežano in Sežana njega. Je kar bizarno, v tem sta si Tabor in Zavrč po svoje sorodna. V Zavrču smo tam, v provansi slovenskega fuzbala, gledali menjavo Zlatan Muslimović in Alberto Riera, prvi nekdanji reprezentant BIH, drugi pa evropski prvak s Španijo. No, Camoranesi ima še več. Svetovni prvak. Prav na ta dan, 10. julija 2006, ko je Italija premagala Francijo. Dobro, vsi se spomnimo, kako je Zidane zadel z glavo Matterazzija, pa da so Italijani zmagali, malo manj, da je bil zraven tudi Camoranesi, še manj pa, da je italijanski klubski fuzbal doživljal najhujše afere.

    Ampak kakorkoli že. Camoranesi je tukaj. No, zdaj. Med korona premorom je odšel v Argentino, nato pa je kup ljudi iskalo, kako ga spraviti čez ocean nazaj v Sežano. Dlje je trajalo, več golov je dobival Tabor. Ko je pokasiral na pripravah pet komadov od Kopra, je kazalo resno slabo. Tabor je bil videti precej bolj majavo kot Triglav. Ampak Camoranesi je hitro popravil, kar je bilo zamujeno proti Olimpiji (0:3) in v Murski Soboti (3:2). En poraz v Domžalah, že že, sicer pa vse bolj stabilne predstave, kronane s tem četrtkom.

    Nekaj nenavadnega je, ko navijači skandirajo ime sponzorja. Tabor – CherryBox – Tabor – CherryBox. Ampak tako je v Sežani. Pa so lahko skandirali marsikaj. Takoj, ko se je tekma začela, se je videlo, da se Maribor ni naučil ničesar iz oktobrskega gostovanja. Saj se mu je to dogajalo v Zavrču. Se je. Ampak ne tako. Da bi bil takšen deja vu, repete, ponovitev, že videno. Morda je drugače že zato, ker si v Sežani tako blizu. Preblizu. Ne vidiš prve tri metre od linije, kota na južni strani in podobno. Vsaj ne s te pozicije, čeprav je treba res pohvaliti organizatorje za zagotovitev dodatnih novinarskih mest in dodeljenega sedežnega reda. No, videlo se je sicer manj, ko sediš za gledalci, četudi so bili ti razporejeni na varnostni distanci. Se je pa toliko bolj slišalo. Sploh tistega Italijana, ki je najbolj od vseh navijal, kričal, upal, verjel.

    To je gotovo naredilo razliko. Maribor je po nadaljevanju prvenstva igral pred gledalci le v Kranju. Že tam je rezultat moral obračati. Tukaj se mu je rezultat obrnil. V Ljudskem vrtu gledalcev ni, le nasneto navijanje viol po domačem golu, nekaj, kar bi veljalo ohraniti tudi, ko se bodo, morajo se, navijači vrnili. Tukaj se je pa navijalo, pelo, dopovedovalo. Drugače je, odkar se je nogomet vrnil. Domači navijači so bolj za kot proti. Raje pohvalijo kakor nergajo. In to pomaga, pa čeprav naj bi korona po statistiki več dala gostom kakor domačinom. Ne tukaj, ne v Sežani.

    To je bila šestnajsta tekma »češnjic« (poimenovani po logotipu sponzorja CherryBox24, ampak se nekako ne prime prav zares) na Štolfi. Izplen? Zelo soliden. Peti v državi. Osem zmag ter štirje remiji in štirje porazi. Olimpija je edina zmagala dvakrat. Je pač posebno igrišče, manjše in jeseni/pozimi vetrovno ter vroče poleti. Ko pritiskajo proti južni tribuni, proti svojim navijačem, takšen je občutek, zabijejo večkrat in lepše. Ko krenejo, jih nič ne ustavi. Kako je padal Maribor. Kako je Stefan Stevanović obrnil Martina Milca. Na rit. Da se je slišalo »oooo« in »haha«. Da se je ploskalo, verjelo, da je bil nogomet spet tisti šport, kjer ima včasih na papirju precej slabša ekipa pač precej boljši dan. Pa ni šlo samo za to. Za pristop je šlo. Za to, kako se igra nogomet. Za vsak duel, podajo, strel. Za to, kako si na eni strani skoraj zamerijo, če žoga ne pride v prave noge, na drugi pa nekaj kakor soigralec navija, upa, čaka, ko nekdo drug pomeri ali krene.

    Tabor Sežana je klub z najbrž najmanjšim proračunom v ligi. Uradna kapaciteta je 1.200, kar je sicer več kot v Kidričevem, kjer NZS beleži uradno kapiceto na 600 sedežev, rekordni obisk pa na 2.000. In še več smo jih kdaj preko prsta našteli v šumi. In tudi v Sežani se jih je nagnetlo že ogromno. Najlepše je bilo videti par mulcev, ki so sedeli na severni steni, tam pri železnici, in gledali tekmo. Kjerkoli pač lahko. Če to ni čar, kaj potem je.

    Ko je Tabor lomil in zlomil Maribor, so imeli zgodovino v živo. Prvič se pač zgodi, okej, ampak drugič? V isti sezoni? Spet 4:1. Ni čudno, da so skandirali, ponosno in veselo. Obstanek v ligi je skoraj že zagotovljen. Sedem točk so odščipnili Mariboru, ki mu proti tistim, ki se borijo za nekaj povsem drugega, za nekaj, kar je igralcem Maribora še manj kot samoumevno, pač nikakor ne gre. Lepo je bilo videti tisto rajanje. Želje navijačev. Saj so se tudi želeli slikati z Marcosom Tavaresom po tekmi. Ampak tisti »bongi, bongi, bongi« aplavzi in domala stoječe ovacije… Ne, tega se pa ne vidi vedno.

    Bil je četrtek, 10. julij 2020 na stadionu Rajko Štolfa. Sežana, kraj, stadion, ljudje, vredni fuzbala.

  • Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Čeprav sem bil tam drugič, ni nič kaj drugače. Še vedno te, no, očara, šarmira, pokne. Gledaš naravnost mimo stranskega sodnika gor na Krvavec, če se malo obrneš, sta tam še vedno Jošt in Šmarjetna. Enako je, kadar grem na Brnik, pa se, ker imaš tam vedno občutek, da si bolj na avtobusni postaji, raje odpeljem na Grad Strmol, skozi Cerklje. Mogoče zato, ker sem s Štajerske, gotovo pa ne lažejo številke in ankete, da se voziš skozi kraje z najvišjim standardom v državi. Povedano drugače, ko se pelješ po tistih koncih, se ti zdi – pa ne, nima veze s političnimi aspiracijami nekdaj mlade države -, kot da se voziš po Švici. In potem se pripelješ do Nacionalnega nogometnega centra Brdo. In tam pod prekrasnim kozolcem nabašeš na Creina cisterno. Da te vseeno malo spomni, kje si.

    NNC Brdo, kakor se krajša epicenter našega fuzbala, je arhitekturna ejakulacija. To najprej. Ker se je na finalu pokala Slovenije, minulo sredo, pokazalo, da reč že za srednje velike tekme pač ni uporabna. Pa pustimo… Ne, ne bomo pustili ob strani. Reflektorjev tam ni. Zakaj ni, je znano, zaradi ptičev, metuljev, zakonov. Smo pač zelena država, ki nekaj da na naravo. Ne bom šel v polemike, ali ja ali ne, ampak najbrž so vedeli, preden se je gradilo, da tam reflektorjev ne bo. Kar je glede na dolge, mrzle gorenjske zime, ki se vse bolj skrivajo pred vročimi poletji, precej nerodna reč.

    Ampak dobro. Okolje je itak v nulo. Sicer mene na tistem koncu nekako vedno zvije. Do rondoja še gre, ampak bi šel ravno na stadion, levo k sorodnikom v Stražišče, samo desno ne. Kakor da tja ne spadam. Da se tja, proti Brdu, proti gostilni Krištof, kjer imajo zdaj michelinko, pač pelje samo elita. Tako sem se počutil tistih dvakrat, kar sem bil v kongresnem centru, pa čeprav bodo šele letos prenavljali obupni hotel, ki ti je edini nekako pomežiknil, čuj, ejga, tastar, nič hudga, saj tut jest nism za kle.

    Popolnoma običajno je, da so taki objekti ograjeni, čeprav sem NZS nekoč, ko sem bival v Ljubljani, tam za Bratovševo ploščadjo imel za sosede, pa so se potem preselili po Ljubljani in na koncu na Brdo, ker je Aleksander Čeferin pač edini upal na glas razmišljati, da si fuzbal pač zasluži elitno lokacijo. Kar je tudi koštalo elitne milijone, tiste od Uefe in Fife, ki sta sicer lahko tudi lopovski organizaciji, zato je pa naš človek iz Grosuplja šel reševati tiste pokvarjene strukture, milijoni pa so seveda še prišli prav, ne glede nato, kako čisti ali umazani so bili. Ampak dobro. Brdo je ena tistih stvari, ki jih leta, desetletja sanjaš, potem pa se zgodijo in se morda sanj celo nekoliko ustrašiš. Kajti tako je z vsemi tistimi, em, štirimi gigantskimi, prekrasnimi, prelepimi igrišči. Saj je sama stavba Nogometne zveze Slovenije res lepa, svetla, oknasta, pač vse, kar je danes lepo v živo, na maketi in instagramu, v bistvu je zunaj videti manjša, kakor je v resnici, ampak pravi čar ne da niti objekt zraven glavnega igrišča, marveč vsa tista trava.

    Tepih, kakor se reče. Vsi tisti, ki smo nehali brcat že lep čas nazaj, poznamo ta občutek. Tisti, ja. Ko bi se šel najraje valjat po tistem tepihu od trave. Magari nagi, če bi bil sam. Tisti, ki smo nori na fuzbal, bi se na Brdu valjali do onemoglosti. Kdo, tudi iz zveze, bi pristavil, malo okorno, predvsem pa lucidno, da bi se torej valjal vsaj nekdo, kajti toliko igrišč, kar nanese toliko in toliko stroškov vzdrževanja, za res majhno število tekem. Vsakomur, ki pride tja za kako pomembno tekmo, pa naj bodo to tekme otroških, kadetskih selekcij, ženski moški fuzbal, reprezentance, najbrž celo vsakemu, ki je prvič vpoklican v člansko reprezentanco, je Brdo čudež, lepota, milina. Ker je tam res lepo, spodaj je objekt nenormalno nadstandarden, od slačilnic do fitnesa, vse, kar pač sodobni objekt mora imeti. Da ti je toliko huje, ker vse skupaj ni pogosteje uporabljeno. Zato dolgoročno vprašanje, kaj bo z Brdom, glede nato, da je Matjaž Kek objekt vedno pohvalil, same lepe besede, ampak ko je moral imeti resnejše treninge ob vremensko normalnih urah, se je A reprezentanca odpravila v Kranjsko Goro. Prenovljeni hotel, katerega prenova bo sicer stala precej manj, kakor se je sprva napovedovalo, utegne Brdu končno dati kakšen plus več, ampak več bo gotovo imel Kongresni center. In pa golf igrišče.

    Saj res. Golf. Saj smo videli že marsikaj. Vlak je šel mimo derbijev v Šiški ali po golu v Sežani, kjer na policijski postaji težko skrijejo, da tudi njih zanima fuzbal. Ampak golf? Je kar bizarno.

    In potem smo pri bistvu četrtega nedeljskega fuzbala. Pri finalu pokala, ki je bil, tako kot polfinali, odigran prav tam. Na Brdu. Ne v Fazaneriji, kakor je bilo sprva odločeno, pa je korona odnesla tudi to. Saj vprašanje, ali bi bilo fer, da bi Nafta šla k sosedom, Gorgone bi dobile tistih nekaj kart, in zdravo. Najbrž ne. Kot tudi ni bilo fer, da trije nogometaši Nafte, ki so resda pred polfinalom vedeli, da tekem v drugi ligi ne bo več, niso mogli odslužiti svojih kartonov. Ampak najmanj fer je bilo, da je bila tekma vseeno na Brdu. Saj je bilo lepo in vse, toda poslati spet dva kluba na drugi konec države? Brez gledalcev bi se gladko lahko igralo kjerkoli. Ker se fuzbal sicer igra na desetih stadionih v prvi ligi.

    Pa smo vseeno slišali bobne. Vsaj nekaj. Če že himne ali špikerja ne. Mimogrede, mene je to res, em, ne ravno prizadelo, ampak manjkalo pa je zelo. Nekaj posebnega je, pa se lahko režite ali čudite, ko na finalu fuzbal pokala slišiš državno himno. Mene pač spomni na finali, ki sem ju presedel na klopi z Mariborom. Takrat sem himno pel, ker sem poslušal, kako se je nekoč jokalo na Hej, Slaveni. Lahko bi si pulil dlake ali se ščipal, pa jokal ravno nisem, sem pa pel. Takrat med redkimi, če ne celo edini, ker se to v devetdesetih pač ni delalo, tako kot se ni množično nosilo zastav v Planico (primerjajte zmagi Primoža Peterke in Petra Prevca, pa boste vieli). Himna je pač himna, tradicija. Da pokalu tisto vsaj nekaj. Ker dosti več mu ne mora dati, saj je naš pokal pozabljen, uboren, skorajda nuja.

    Pokal Slovenije je namreč skoraj pozabljeno tekmovanje, ki je lahko hit, napeto ali zanimivo le takrat, kadar nekdo majhen nabije velikega, ampak se to mora zgoditi vsaj v polfinalu, ali če imamo derbi, pa da ta ni odigran v Ljubljani ali Mariboru, kar je lani dalo težo tisti tekmi v Celju, ko je Darko Milanič še drugič mislil, da bo ukanil Safeta Hadžića. Ampak obisk, poseben dan, izlet, prihodi iz obeh smeri v Celje… Je dejansko nekaj pomenilo. Saj je bilo tako tudi v Kopru, kjer si si vselej lahko naredil vredu dan, čeprav je bil vse bolj občutek, ko je Maribor slavil nazadnje proti Celju po penalih, da je vse skupaj slaba tolažba, ker ni bilo naslova.

    Pokal bi rešila celovita prenova, kakršno so naredili na Hrvaškem, kjer ni povratnih tekem, vedno le ena, podobno so naredili v Španiji in Franciji, kjer so premešali število klubov in sistem, v Nemčiji pa je uvodni krog pokala vedno pred začetkom prvenstva in vedno morajo Bayerni, Borrusie in Leipzigi k majhnim klubom na gostovanje, ker tako vsi zmagajo. Pri nas pa se v pokal poleg vseh prvoligašev uvrstijo zmagovalci MNZ pokalov. Nima smisla. Sploh zato, ker prvi krog, šestnajstino finala, izpustijo štirje klubi, ki nastopajo v Evropi. Tako Olimpija ne gre v, karikiram, Rogaško (pa bi morala, a je tekme odpadla, ker si Rogaška ni mogla privoščiti kritja stroškov varovanja in organizaciej) ali Maribor v Izolo. In to je slabo. Nogomet je lep zato, ker se v 90 minutah lahko, bojda, zgodi vse. Preobrati, norosti, šok. Kot je v letošnji sezoni denimo Maribor izgubil proti Kopru v osmini finala, ko bi Darko Milanič po vseh kriterijih moral kar ostati na Obali. In ko je Rudar šokiral Olimpijo, čeprav do sedaj, pa smo že v 30. krogu, še vedno ni zmagal.

    Ampak bistvo pokala se je dalo videti ravno v slavju Prekmurcev. Bi veljalo tudi če bi zmagala Nafta. Bi. Seveda. Mura je čakala 25 let, Nafta ni bila tukaj sploh še nikoli, itak pa je bilo, em, drugič, da je drugoligaš igral v finalu. Ker je premagal drugoligaša, kajti Celje se je zapletlo z Radomljami. Da se je slišalo navijače, ki so bili kakih 200 metrov stran, na zunanji strani ograje, ob cesti, je bil presežek. Priti iz Murske Sobote, da nisi na tekmi. Če kaj, je to ljubezen. Do fuzbala, do skupnosti, do, nenazadnje, pokala. Največji kompliment, kar se ga da dobiti. In posledično toliko večja teža, da NZS končno naredi nekaj iz pokala in mu da vrednost, ki mu pritiče. Resda pokalom po Evropi pada renome: veliki klubi ga ali morajo zmagati ali pa rečejo, da je pač liga skupaj z Evropo preveč pobrala. Za Maribor je, kakor je nekoč namigoval Milanič, pač tako, da pokal moraš zmagat, ni pa konec sveta, če ga ne. Dokler si osvojil prvenstvo, čeprav vidimo, da dvojne krone stežka preštejemo v našem fuzbalu.

    Občutek, ko si prišel v sredo na Brdo, ni bil slovesen. Jebiga, ni bil. Ko si videl ličnega natakarja, kako lično pripravlja male kanapejčke, pod belim šotorom, pa tiste face slovenskega fuzbala na tribuni, kamor novinarji nismo smeli, ker je bil za nas šotor na drugi strani, se je zdelo, kakor da si prišel na poroko ali piknik. Le da nihče ni drmal oglja ali razlagal, zakaj ljubi. Še zlasti, ko smo novinarji, pa res ne jamramo, gledali tekmo mimo štange, okoli kamermana. Pač.

    Od vseh tekem, odigranih brez gledalcev po koroni, je zato prav ta imela najmanj občutek, da gre za kaj. Ni bilo tako spektakularno. Brez gledalcev, ko je ena sama ena tekma, ena kristalna lovorika, en naslov… Ni to to. Ni. Pa je Brdo lepo, kulisa prekrasna, vreme nas je počakalo, izlilo se je, ko se je že vse pospravilo.

    No, skoraj ni bilo. Dokler nista padla dva komada v gol Nafte in dokler ni bilo konec. Potem pa tisti tek. Če kaj, bo to šlo v zgodovino. Hvala za medaljo in vse, hvala Radenko, hvala NZS, hvala, hvala, lep ognjemetič, kratek, kake tri sekunde, ampak tisti tek do navijačev, do ograje, do bistva. Tam. Tam se je videlo, kaj nogomet potrebuje in brez katerega še tako pomembno finale pač… No, ni. Kar ne pomeni, da veselje ni bilo nič manjše. Eh. Murašem se je ja trgalo, kakšen sprejem so fasali. Noro. »Mi mamo tej pokal!« so se drli in se slikali in veselili, kakor se Maribor in Olimpija, nazadnje nemara res Domžale, pač ne veselijo, ker je pač, no, pokal. Mura pa je, sploh ker je nasproti stala Nafta, ki je pokazala precej več, kakor bi pričakovali, resen, dober, organiziran upor, spomnila, da je pokal lovorika, ki ti pač pomeni, če nisi Maribor ali Olimpija ali Domžale.

    Je pač trenutek, ki se ga načakaš, odkar si bil star tri leta. Sam sem bil star skoraj deset let, gledal po televiziji obe tekmi, čakal na finale lige prvakov, ko je Mura končno te nekaj osvojila, premagala Celje in verjela, da zdaj pa bo, pa potem ni bilo dooooolgo. Vse to je, kakor je povzel, na dolgo in široko poslušal branilec Žiga Kous. In se kar dolgo zamislil, kaj je pokal, kaj je lovorika, kaj je fuzbal.

    »Nisem poslušal zdaj … Strinjam se s tem, kaj je rekel Matic,« je tako le še povedal, ko naj bi tudi on odgovoril na eno od vprašanj. Prav to, da so mu misli odtavale, da je fuzbal začutil, imel v sebi tisto iskreno veselje, ker je nekaj osvojil, tisto otroško bistvo, nekaj, česar denar ne kupi, nekaj, česar ne moreš dati na instagram. To.

    V tavanju misli, tihem, notranjem slavju Žige Kousa, tam se skriva bistvo najprej pokala, potem pa fuzbala. Ali pa vsaj eno od. Tam. V njem. In slavju v Murski Soboti. Ne na Brdu. Žura pač ne more skupaj spraviti nobena arhitektura, nobenega idila, noben milijon. Pa je Brdo lepo in smo ponosni, moramo biti, da ga imamo. Juhej. Ampak popolno je bilo na Brdu vsaj to, da je bil pokal letos po svoje nepopoln. In to je čar, draž, gušt. To.

  • Kranj. Moja fuzbalska magdalenica.

    Kranj. Moja fuzbalska magdalenica.

    V Kranju sem se, tistega krutega junija 1998, vsekakor soočil, najbrž pa tudi sprijaznil, da nikoli ne bom nogometaš. Ali klarinetist v srednji glasbeni šoli, če smo že pri tem. Sem pa spoznal, tam, v Kranju, ko sem se skoraj porezal s srebrno medaljo v obliki nekdanjega, trikotnikastega grba Nogometne zveze Slovenije, ki mi je vseeno še zdaj, ker je bila pač prva, najljubša (od vsega treh, ki sem jih v »karieri« dobil), da imaš lahko fuzbal rad tudi, če ne brcaš. In jaz, levi-desni bek, tistega junija, tam, v Kranju, vsekakor v finalu nisem brcal. In prvič (in zadnjič) sem od blizu izkusil, kako kruti znajo biti penali. Sploh za dvanajstletnike. In takrat sem tudi spoznal, da so kraji, manjši od največjega Maribora, kjer znajo prekleto dobro brcat. To je zgodba o Kranju.

    Možno, da sem celo zgrešil leto, ampak glede nato, da smo bili mlajši dečki in da smo vsekakor junija 2000 igrali v finalu U-14, vmesne kategorije pa takrat menda ni bilo, bi znalo držati, da je to bilo leto 1998. Zdaj … V moji osnovni šoli ni bila velika stvar, da si brcal za NK Maribor. Češ. Pa kaj. Že zato, ker je tam brcal tudi sošolec Robi, ki je bil rojen januarja v letu za mano in je zatorej padel v kategorijo za mano, na dvorišču pa nas je vse našikal, taki dripec, ki je dobil še raz-par-či čisto vedno in mi nabil živce, ki so popenčkali vedno, kadar je tovariš telovadba rekel pri 0:0, 7:3, 2:5 ali 11:9, »fantje, zadnji gol zmaga«, Robi pa je vzel žogo, predriblal vse moje sošolce, na katere sem skušal hruliti tako, kakor je trener D.R. kričal na nas, in mi na koncu, vedno na isto finto, eno in isto, stalno je nakazal, da sem odprl desno nogo, si jo je nastavil na drugo nogo, da sem dal raznoško še levo, uvalil žogo med nogami. Uhice. Po naše. Sledil je podaljšek, v katerem sem Robija lovil po dvorišču, ker bojda poraza nisem znal dobro prenašati.

    In ga res nisem. Do tistega junija 1998 v Kranju. S klubom smo šli pred tem mogoče dvakrat na tekmo z avtobusom, sicer so nas vozili starši, pri čemer se je največkrat »obtačal« najbrž moj ata, ki je za nagrado enkrat skoraj končal v čuzi, ker je soigralec na potni list seveda obložil s slovenskimi insignijami, avstrijski policaj pa je pasoš odprl in takoj videl, da kot državljan BiH vize seveda nima. Izteklo se je, hvala bogu, dobro. Ata ni šel v čuzo. 

    No, v Kranj smo šli takrat z avtobusom, sedel sem nekje bolj zadaj in vem, da bližje, kot smo bili Kranju, bolj me je zvijalo. Pri čemer mi je bilo že kaka tri leta jasno, da takih tekem pač ne bom igral. Nikoli. Meni je bilo že všeč, da sem brcal od leta 1992 dalje, da smo bili taki le trije, morda štirje, da me novinci, ki so prihajali na preizkušnje, niso izrinili, pa čeprav so imeli najbrž več fizičnih sposobnosti od mene in zagotovo tudi talenta. Itak sem bil za fuzbal prepočasen, to mi je bilo vedno bolj jasno, sem pa rad bil del neke zgodbe in cenil, ko me je nesojeni kapetan, ki je kasneje igral v prvi ligi za Dravo, enkrat vzel v bran, ko je novi prišlek komentiral čez mene, in ga nahrulil, naj pokaže malo spoštovanja. Pri pouku tega ne bi bilo, da se o solffegiu seveda niti ne pogovarjamo.

    Na stadion smo seveda prišli prezgodaj in vedno bolj si čutil pritisk, da nas čaka finale. Zdaj … Bili smo dvanajst let stari fantje, še na pol otroci, je pa res, da smo bili vajeni velikih izzivov. Naša prva tekma je bila, verjetno vsaj štiri leta prej, v Celju na Skalni kleti. Danes se igra na umetni travi in na polovico igrišča, na manjše gole, mamice atice ob igrišču, vsi zmagajo. Še v devetdesetih smo igrali na celo igrišče, enajst na enajst, s petko (žogo). Nobene permisivnosti ni bilo, če je prišel na trening »malo pogledat« vodja nogometne šole Leopold »Polda« Polegek. Ponavadi po kakšnem večjem porazu. Ko smo izgubili z Železničarjem na Taboru, smo ga fasali enkrat za trening in vodili žogo po vseh črtah kazenskega prostora. Kako uro. Da se ti zvrti. Ko smo, leta 1999, na zadnjih skupnih pripravah v Slovenj Gradcu bojda vsi kričali iz hotelskih sob, smo se, skorajda vsi, razen tistih par, ki so očitno res ali spali ali pa imeli dovolj varnosti od staršev, šli vozit samokolnico po atletski stezi. Cela nogometna šola, kakih 300 ljudi, je na tribuni gledala in ploskala, ko smo se vozili samokolnico. Za kazen. Dva kroga. Enkrat nosi en, drugič drugi. Polegek nam je, če smo že pri tem, enkrat prišel predavat. Najbolj impozantno in impresivno je bilo to, da smo lahko šli, takrat še pod zahodno tribuno Ljudskega vrta, v največjo, člansko, domačo slačilnico Maribora. In tam nam je dobri stari Polde risal po tabli in razlagal nekaj o taktiki in sistemih, nam, desetletnim pubecom.

    Nam, ki smo vsakič vprašali golmana, Blaža in Mladena, ali je trener rekel, da vzamemo tudi mreže s sabo. Ne morete si predstavljati večjega veselja, kadar smo vzeli dve mreži. Ker je to pomenilo, da bomo dejansko igrali med sabo. Na dva gola. Kakor se nogomet igra sicer. Ob ponedeljkih, mimogrede, mreže ni bilo nikoli. Samo kondicija in vodenje žoge. Do onemoglosti. V torek je bilo morda včasih, nato v četrtek uigravanje. Le petek, ko prideš do frekvence štirih treningov na teden, je bil tisti dan, ko sta bila skoraj ziher dve mreži. Za nagrado, če smo bili pridni, in nismo iskali Elvedinovih ali Erđanovih žog po balkonih za Partizanom, smo na koncu streljali penale. To je bilo edinkrat v tednu, ko sem lahko streljal na gol. Edinkrat. Ni čudno, da sem delal prevale, pa še te slabe, kričal in si vlekel dres čez majico. Na treningu. Levi, desni bek, ki sedi na klopi, če pa že, pa poda žogo naprej, pač redko pride do gola. Sploh pri teh letih. Sicer si majice nisem dostikrat vlekel čez glavo, ker sem večino penalov ali pomeril direktno v golmana ali preslabotno v kot. Ata me je pač učil, da glej golmana, samo pazi, da on ne vidi tebe, pa bolje je, je reko trener, če vdariš z desno v desni kot, da ne prekrižaš nog, je pa res, da to ve tudi golman. Najbolje bi ob vseh teh »nasvetih« bilo, da bi nabil v tri krasne. Še danes to verjamem. Če vdari, izpucaj, nabit, fsekaj. Boljše tako, kot da ti medli penal golman kje še pobere kar v naročje.

    In tako sem v Kranju vedel, da je varianta, da bi igral v finalu proti Triglavu, hudo majhna. Kako sem to vedel? Ker mi je tako rekel trener. Bilo je prvič in po moje zadnjič, da je dajal invididualna navodila vsakemu posebej. Razen meni in še mislim da dvema, za katere je bilo res jasno, da ne bomo igrali. Pa nič zato. Ko si enkrat v finalu, četudi so to mlajši dečki sezona 1997/98, čutiš tisto nekaj. Da se za nekaj igra. Tu se začnejo ločevati zmagovalci od tistih, ki bodo kasneje pisali fuzbalski blog.

    Tekma je bila… Ne spomnim se je, ker se ni bilo kaj za spomnit. Precej enakovredni ekipi, vsi smo bili očarani, ker so nam sodili pravi, čisto pravi sodniki, celo stranski in prvič je nekdo žoge pobiral nam, ki smo jih najbrž sami pobirali še teden tega. In tako je šla tekma v podaljške, nikamor, žoga sem, tja, gor, dol, samo ne v gol. Mislim, da je bilo 0:0 po rednem delu in podaljških, zato so sledili penali. Seveda, ker smo videli to po televiziji, smo vsi želeli na sredino igrišča, pa so nas kot polite cucke sodniki napotili nazaj na klop, ker lahko na igrišču stojijo samo tisti, ki so igrali. Stali smo in gledali. In šteli.

    Mislim, da naš Mladen ni ubranil nobenega. Če je, se mu opravičujem. In prav tako, spomin peša, zapisnika nikjer, nisem siguren, ampak mislim, da je Leon, ki je kasneje dejansko zaigral tudi za člansko ekipo Maribora, zastreljal penal. Ne vem, ali mimo, ali mu ga je nesel, pojma nimam. Možno, da je bil celo Primož. Ali kdo drug.

    Da zgubiti po penalih ni tako grozno, nas je tolažil trener. Takrat je bilo prvič, da se ga res nismo bali, da smo videli, kako je vseeno ponosen na nas. Na vse nas. Celo slutili smo, da Polda ne bo prišel na prvi naslednji trening. Mislim, da celo je, ampak rekel, da je vseeno ponosen na nas. Meni je bilo pa najbolj všeč, da je z belim meganom iz Ljubljane, kjer je takrat še med tednom delal, prišel moj ata. Čeprav sina ni dočakal, da bi igral, je bil ziher ponosen name in na to, da pri nečem vztrajam. Mi je včasih žal, da se tega nisem držal tudi kasneje. Ampak o tem morda kdaj drugič na kakem drugem mestu.

    Ata je nekako predvideval, da bom šel – po takem porazu – raje z njim domov v Maribor. Pa sem cincal. In se vseeno odločil, da bom raje ostal z ekipo, soigralci, nekatere sem poznal že šest, sedem let. Težko bi rekel, da smo bili veliki prijatelji, smo pa marsikaj dali skupaj in se, ko je udarila puberteta, vedno bolj povezali in postajali soigralci, ki postanejo ekipa. Da bi moral biti kapetan Andrej, je bilo jasno vsem – razen trenerju. Da bi lahko kdaj tudi samo igrali, malo več streljali, je bilo jasno vsem – razen trenerju. In da, ko smo recimo v Staršah tako pritisnili na leto mlajše fante, da je trener med polčasom pustil kar tri na klopi (eden sem bil seveda tudi jaz), ker smo si bili samo v napoto in se kregali, kdo bo udaril na gol, smo samo debelo gledali, ko smo poslušali kritike in pili svojo vodo, medtem ko so fantje iz Starš vseeno dobili sendvič in sok ter lepo besedo. Mi pa smo plačevali članarino za opremo, ki jo je, sicer vedno potihoma – ironično, glede nato, kako je znal kričati – celo naš trener kritiziral, da je neprimerna, kar je tudi dejansko bila.

    Takrat, tistega krutega junija v Kranju se je od nas pričakovalo, da bomo zmagali. Pa nismo. Takrat nas je nogomet lahko marsikaj naučil. Mene je to, da sem si dobro zapomnil celotno izkušnjo in da sem toliko bolj znal ceniti finale čez dve leti, ko smo na Taboru – in žal ne v Ljudskem vrtu – gostili Gorico. In zmagali z golom leto mlajšega Dragana Jelića, poleg Elvedina Džinića edinega iz družbe, ki je pustil precej velik pečat v vijoličatem. Tisto je bila moja zadnja tekma, v kateri sem nosil vijol’čni dres. Takrat smo na treningih nosili, kar smo pač imeli sami doma, saj smo dobili kdaj kakšno rabljeno trenirko ali star dres. Bilo je nekaj kakor pražnje, ko si nosil, sploh v drugi polovici devetdesetih, enak dres, kakor članska ekipa. Bolj malo smo jih videli v živo, trenirali so pač ob drugih urah, v času, ko smo še vsi trenirali lahko tudi na izjemnem pomožnem igrišču, ampak ko si videl Klitona Bozga, Gregorja Židana, Amirja Karića in rekel zdravo, pa ti je rekel zdravo nazaj … So se zdeli vredni tudi ponedeljkovi treningi ali poletne priprave, sploh takrat, ko smo tekli Cooperjev test na število krogov, pa je trener rekel, da se je zmotil in smo morali vse še enkrat ponoviti v Slovenj Gradcu na vročem atletskem stadionu. Ampak tisti dresi, sploh iz sezon, ko je Maribor vse bolj pritiskal za prvo ligo prvakov, so bili izjemni. Nike, črna črta po sredini in res lep kroj. Sam sem, če je le šlo, mislim, da sem številko obdržal, nosil štirinajstico. Ne vem točno, zakaj, ampak bila mi je ljuba.

    Kranj sem dokončno znal vnovčiti, ko sem zabil svoj edini gol za Maribor (okej, enega še na turnirju malega fuzbala v Avstriji). Ne vem, proti komu, morda Rače, Dravograd, Slovenska Bistrica, nimam pojma. Mislim, da so imeli rdeče-bele drese. Bili smo izjemno močni, bila je zadnja skupna sezona in drugega kot naslov U-14 pač ni prišlo v poštev. To smo vedeli od tistih samokolnic v Slovenj Gradcu dalje. Tudi takrat je bil, kakor ogromnokrat, moj ata gori na hribčku, ko še ni bilo nobenega ringa, ko je vzhodna tribuna imela le dodatne sedeže, ne pa še strehe, ker je prav tisto leto Maribor šel v ligo prvakov, kjer smo lahko nekateri vihrali s tisto ogromno zastavo na vseh treh tekmah (Bayer, Lazio, Dinamo Kijev), tam je stal moj ata in videl, kako sem žvajznil z desnico, kakih 17, 18 metrov od gola.

    Nikoli ne bom pozabil, da sva se prav med ogrevanjem z Mladenom, našim golmanom, pogovarjala, da še nikoli nisem zabil gola. Mladenu to ni bilo posebej smešno ali da bi bil zaradi tega čudak, je pa bilo smešno to, da je on celo zabil dva gola v Slivnici ali kje, ko nas je sredi tedna prišlo premalo in je pač šel bincat v napad. Mladen je rekel, da bom enega že zabil, a bila je že topla pomlad, počasi je bilo lige konec, sledili sta četrtfinale, če se dobro spomnim, s Korotanom in moja zadnja tekma, zadnje minute v Murski Soboti na Fazaneriji, kjer sem dobil edini rumeni karton, ko sem tekel za, možno da se motim, Borutom Semlerjem, ki nas je motal, rolal in obračal, in ga grabil, kakor nam je trener vedno rekel, da ne smemo – »grabi tak, da te sudija ne vidiiiii!!!!!« -, a smo Muro vseeno premagali. Tako pa sem, v izdihljajil sezone, pri kakih 6:0 ali kaj takega, le prišel, dovolj visoko, počakal na odbitek in pomeril. Lepo je letela. Po diagonali. Ko je padla v gol, mi je šlo na jok. Končno. Čeprav sem bil praviloma rezervist in le v dveh sezonah tudi v prvi postavi, sem odigral že res veliko tekem. Nabere se. In ko golman zabije več golov kot ti … Kdo pa si ne želi zabiti gola? Saj to je ja bistvo fuzbala. Zato gre folk na tekmo. Mladen je šel takrat prav tako v igro, pač menjava golmana, trener je pač nekako usklajeval, da smo vsi dobili vsaj nekaj minut, in ko sem zabil, sem najprej pogledal njega, ker sva se kakih petnajst minut nazaj pogovarjala, kdaj bom le zabil gol.

    Nato sem pogledal ateja. Ploskal je, ponosen in vesel. Po moje še bolj kot jaz. Takrat sem najbrž že vedel, da ne bom zabil več nobenega. Sem pa vsem razlagal, ponosno, da sem ga končno zabil in to soigralcem, ki so jih včasih zabili po pet, šest na tekmo v pogosto nekonkurenčni ligi. Takrat je bilo vse vredno, tudi Poldejev obisk, ko smo izgubili v Jurovskem dolu in se je cela vas režala, ker so naši pubeci nabili tote prepotentneže iz Maribora. Vredno je bilo, ko smo vsi padli skoraj skupaj, razen Miha ne, ko je v Radvanju pri Pekrski gorci golman trčil vanj s kramponi in mu razparal nogo, da se je videla kost. Vredno je bilo, ko je v Rušah naš Andrej prvi ugotovil, da smo vseeno mi tisti, ki igramo, ne trener, in ni upošteval navodil, naj ne igramo toliko naprej, da ga je prišel trener iskat na igrišče in smo potem v slačilnici poslušali vse živo. Oh, saj res, slačilnica, koliko smo se tam pogovarjali, ko smo se pač lahko, o vsem možnem.

    Vse je bilo vredno. Vse.

    In o vsem tem sem, bližje Camusu kot Proustu, ker je Camus pač vse, kar rabi za lajf, našel v fuzbalu (mislim, da je bil golman), sem razmišljal, ko sem v četrtek, 18. junija, prišel dovolj prezgodaj v Kranj na stadion, ki se mu zdaj pravi hešteg orlovo gnezdo, ki je nekoč nosil ime Stanko Mlakar, a je uradno Športni center Kranj. Šel sem se sprehodit, tja za gol, kontra onemu, na katerega smo zastreljali tisti finale, na stadionu, ki ima tako prelepo kuliso, najboljšo iz vzhoda, kjer se na lep dan vidi celo Triglav. Zdaj končno ponosno in mogočno stojijo tudi reflektorji, sto let je pač sto let, spodobi se, prenavlja se atletska steza, prišli so, prvič po koronavirusu, tudi navijači, Small Faces, kričali vse živo, tu je še pridih domačega (»kurba mu je mami«, »nesposobneži«), z vsemi preostalimi na tribunah so upali, da bo Maribor res padel, vodili so 1:0, do 75. minute, potem pa ugotovili, kakšen drugačen šport je, če je v nogometu pet menjav, tekmec ima širino, ti ne in se konča z 1:3.

    V Kranju, nekoliko čudno, nisem bil tolikokrat na tekmah. Čudno tudi zato, ker sem v Stražišču preživljal celotna poletja, pa tam, vsaj zdi se mi, fuzbal res nikogar ni zanimal, stadion NK Sava je praviloma sameval. Sem pa tja šel toliko raje bincat, včasih tudi s fotrom, ki me je šikal še, ko sem bil najbrž v najboljši formi, ker je vedno bil tam en gol z mrežo. Ker mreža. In tisto šelestenje, tisti zvok, ko jo trofiš, ko sede, ko se zaziblje. In ko dvigneš roke ali daš majico čez glavo.

    Fuzbal sem igral osem let, ga treniral in jemal pač kolikor toliko resno, čeprav soigralcem, vsaj dvema, nikakor ni bilo jasno, zakaj sem, ko smo imeli urnik takšen, da smo imeli treninge ob sredah, predčasno moral z igrišča, ker se mi je mudilo na solffegio. Kjer skoraj nobenega, razen morda Aleša in Roberta, zdaj mariborskega radijskega urednika, fuzbal res niti malo ni zanimal, kaj šele ganil. Zato se mi je vmes, ob vseh tistih mukotrpno enoličnih treningih, nogomet skoraj tudi zagabil, zato sem vedno bil v golu in zato sem vedno Robija lovil po dvorišču. Šele, ko sem končal s treningi, ko mi je bilo jasno, da nimam dovolj talenta za kadete, niti pri Železničarju, kaj šele Mariboru, sem nogomet v gimnaziji spet vzljubil in dočakal nekaj res lepih trenukov.

    Me je pa nogomet ganil, mi dal material, ki je ostal, dovolj, da tako rad o njem pišem. Tudi ali še posebej zaradi tiste tekme v Kranju. Ko sem bil vseeno ponosen, da imam nekaj za pokazat tudi mami, pa sestri, sorodnikom in še komu. Še kaj, razen blatnih kopačk in potrganih trenirk. Sploh pa … Že malo kasneje, avgusta tistega 1998, je Peter Pero Breznik žvajznil gol PSV Eindhovnu v Ljudskem vrtu in to s kakimi vsaj desetimi kilami preveč. Legendarni Bobby Robson je najbrž videl marsikaj v nogometu, imel uspehe oh in splohl, treniral Barcelono med drugim, ampak to, kakega mu je žvajzno Peter Pero Breznik… Resda je potem šlo v Eindhovnu vse narobe, ampak prišel je Srečko Katanec, remi v Grčiji 2:2 in nogomet je začel postajati velika stvar.

    In to bo, kakorkoli že, ostal. Tudi ali še zlasti v Kranju. Moja fuzbalska magdalenica. 

  • Domžale. Pekel stranskih sodnikov.

    Domžale. Pekel stranskih sodnikov.

    Če je kdo v nogometu podcenjen, v bistvu pa docela spregledan, domala neobstoječ, je to stranski sodnik. Teh skoraj nihče ne kliče po priimku. Noben ne ve, od kod so. Pač. Ni videl ofsajda, ni dvignil zastavice, mahal je za brezveze. Jezen, ker ni glavni. Ampak to slišiš redko. Sploh pa od glavnih fuzbal fac.

    Razen, če greš na tekmo v Domžale.

    Fenomena Domžal ne da nisem nikoli zares razumel, ampak ravno ko sem ga ponotranjil, se je začelo obračati. Dokončno pa mi je Domžale itak sesul Grega Skočir. Ko sem ga enkrat, pa mislim, da res, vprašal, malo preden sem po devetih letih gostovanja v Ljubljani ugotovil, da še vedno ne vem, kako Ljubljančan zgleda in da vse skupaj nima več smisla, ej, Grega, pa kam res hodite vi žurat, saj veš, nova pravila u stari lublani, mi je mislim da rekel, da v Domžale. Sezulo in sesulo me je. Pa kako Domžale. No, tvegam, mogoče sem si pač narobe zapomnil in je govoril o špilu. Ali pa je bil kdo drug in se zgodba pač boljše sliši. Pa z Domžalami, da ne bo pomote, res nič ni narobe. Čisto okej kraj. Pač. Če je, kolikor sem sam izkusil, Ljubljana pisarna in dnevna soba, je Kamnik balkon, Brezovica mansarda, Šmarje – Sap špajza, Domžale pa kar dobro porihtana spalnica.

    Bilo je nekje proti koncu devetdesetih, torej niti ne tako dolgo nazaj, vsekakor ne dovolj za nostalgijo, ko sem žnj-tič pobiral žoge v Ljudskem vrtu. Pa ne da ni bilo fajn biti avtmigec. Je bilo. Res. Še posebej, ko ti je lilo dol v gate. Zdelo se ti je, da pomagaš klubu, zdelo se ti je, da ko ti je Amir Karić non-šalantno rekel »pa dobro, 3-0 vodimo, daj to malo bolj lagano«, da si vsaj podal za gol. Čeprav bi to naj naredila članarina, štirje treningi in sobotna tekma. Sodeč po zapisniku, je to bil 3. krog sezone 1998/99, 15. avgusta, Maribor in Maria sta šla gor, Domžale pa že leto poprej, ko so po krstni sezoni šele drugič igrale v prvi ligi. Maribor je visoko zmagal, štiri nula, spomnim se, da je bil Nenad Protega zelo zavzet, pozabil, da je Dalibor Filipović maznil hat-trick, in da o Domžalah nisem vedel pravzaprav čisto nič drugega. In tako je bolj ali manj ostalo, vmes sem šel na faks, no, v bistvu dva faksa, Olimpija in Mura sta razpadla in prišla so leta za Gorico in Domžale.

    Ko prideš v Domžale na tekmo, sploh pa zdaj v tej izgubljeni sezoni zgrešenih odločitev, ko nas jutri čaka tiskovna konferenca, ki bo najbrž prinesla novega trenerja, nimaš občutka, da si v kraju, kjer se je dvakrat slavil naslov prvaka. S takrat bodočim selektorjem in fajn ekipo. Nimaš. Kakorkoli obrneš. Nimaš. Pa ne, ker bi bilo kaj samo po sebi narobe, ampak že v Novi Gorici vseeno čutiš nek pridih zgodovine, morda ker vse skupaj deluje kot zgodovina z mizo in stoli, bifejem in komentarji vred, medtem ko se ti v Kopru zaradi obalnega šlifa zdi, da imajo celo več kot le en državni naslov. Domžale so bile pač hec, ki je leta 2005 uspel ruknit Stuttgart v svoji krstni evropski sezoni. Pustimo, da v hudem nalivu 1:0 in da si je moštvo Giovannija Trapattonija priborilo prednost 2:0 že na prvi tekmi, pa vseeno.

    No, Domžale imajo dva državna naslova. Tega jim nihče ne bo odvzel. Kot tudi ne dveh pokalnih.

    Prvič sem bil v Domžalah na tekmi, ko tam ni igral Maribor. Nak. Prišel je Dinamo. Spet. Dvakrat so bili Domžalčani prvaki in dvakrat v kvalifikacijah, ko so upali, da so prve zmage prinesel vsaj upanje, nabasali na Dinamo, ko je Zdravko Mamić začel harat dovolj, da so se ob Kamniško Bistrico stiščali na ta manjšo tribuno Bad Blue Boysi, 350 tipov v res majhen prostor, in večji del tekme, no, saj si lahko mislite. Pač. Interni boji.

    To, da je bilo 0:3 za Dinamo, je bilo še skoraj najmanj pomembno. Robert Pevnik, takratni trener Domžal, je jezno razlagal, kako da bodo že zmagali na povratni tekmi na Maksimiru, kako finski sodnik ni bil na nivoju, da je bil prvi gol Vrdoljaka resda mojstrovina, ampak da je samo na Finskem očitno kaj takega lahko penal. No, že Danijel Brezič je videl stvar bolj realno, povedal, da je med letom premalo konkretnih tekem, liga je bila pač, kakršna je bila, in da »nas že prvi konkretni nasprotnik odpihne«. Domžale so sicer na Maksimiru uspele kar dvakrat izenačiti na povratni tekmi, za 1:1 in 2:2, pa vseeno izgubile 2:3. Dve sezoni, štirje porazi, dva izpada. Robert Pevnik pa me je čez tri leta, ko sem za Večer mislim da prvič pisal poročilo s tekme Maribora v Ljudskem vrtu, po 6:1 ali nekaj takega vprašal, če imam kakšen cigaret. Zdaj že vem, da sem nekaterim videti, kot da skadim dve škatli na dan, pa ne, ne kadim, žal, gospod Pevnik, takrat je res rabil tisti čik. Sicer pa, ko gre za Dinamo, saj ima tudi Maribor podoben izplen.

    Kasneje so Domžale, kadar si prišel tja, postajale vedno bolj urejen, zgleden, priden klub. Sprijaznili so se, ko se je enkrat vrnila Olimpija, da je bolje začeti šteti od tretjega mesta navzdol in se dokazovati v Evropi, razvijati mlade, tako igralce kot trenerje, in imeti ves božji mir na svetu. Delovali so kot vse bolj prikupen klub, odprt in dobrovoljen, poštekali, da je prihodnost v socialnih omrežjih, da so klub, ki vošči na facebooku vsem, tja do hišnika, kjer se članska ekipe ne le fotka, ampak dejansko sedi za isto mizo z isto govejo župo s kadeti, in kjer pač, če ni navijaške skupine, ta mularija potem pride na stadion in navija, kakor pač ve in zna. Malo nadležno, pa še vedno bolje kot nič.

    Domžale so pač, skozi fuzbal gledano, neka mešanica suburbanega. Pred tekmo imajo sijajno mešanico glasbe, radi navijejo T.H.O.R. od Siddharte, kadar pa zabijejo, česar letos ni v izobilju, se zarola obvezna Na Golici. Nenavadno, ampak tako pač je. In potem je tu še njihova himna, s katero sem sovoditelja Ofsajda redno spravljal ob živce dve poletji tega, ko so Domžale pahnile Freiburg v Stožicah in za »nagrado« dobilo še dva obračuna z Marseilleom.

    Ampak to ni poanta tokratnega nedeljskega fuzbala. Ne. Kar je poanta, je to, da če sem že pisal prejšnji teden, kako se v Kidričevem vse sliši, se v Domžalah ne samo sliši, ampak skoraj sodeluje, vsekakor pa kriči. Dokler sta bili namreč rezervni klopi še na naši, novinarski, zahodni strani, si slišal vse. Tudi če je bil stadion poln. Pri čemer so v Domžalah uradno zelo radodarno šteli obiskovalce, pa dobro, nič zato, vse pač v dobri veri, da pokažejo, da vendarle niso tako majhen klub. Še zlasti, če pride večji.

    Slišal si lahko vse kletvice Darka Milaniča, njegovo realno mnenje, ki je bilo vse tisto, česar on the record nikoli nismo slišali, in skoraj tudi to, kako so se napenjali gumbi na vedno elegantni srajci Luke Elsnerja, kako je bil »eksakten«, skoraj profesorski v svojih navodilih, kasneje tudi Simona Rožmana ter, kakopak, športnega direktorja Mateja Oražma. Zdaj… Tudi na novinarski tribuni je osebje Domžal, vedno skrbno oblečeno v klubske insignije, kakor je tudi prav, med bolj glasnimi. Da ne bo pomote, vsi so. Naj bo Olimpija, Maribor, Mura, tja do Brava in Rudarja… Ko pade gol njihovih, ni ovir. Gooooool!!!! Pač. Delajo za to, plače nekaterih so dobesedno odvisne od tega, ali bo šla žoga v gol. Kar te na novinarski tribuni, če gol pade v gužvi iz kota in nimaš blage veze, kdo je dal gol, malo živcira, ampak spada k folklori. Se navadiš.

    In ker je tribuna v Domžalah res blizu igrišča, je folklora tudi to, kaj vse se tam lahko naposluša stranski sodnik. Joj joj. Zdej mahi, a zdej pa nauš mahu? Dvign!!! Dvignn!!!!! In tako dalje in naprej. Večne klasike, kakšna izvirna. Ena najboljših, ampak ne v Domžalah, pač pa v Ljudskem vrtu je bila tista iz vzhodne tribune, ko stranski ni imel svoje tekme, niti malo, zamujal je, nato so ga izdajali že živci, pa je tik pred polčasom skušal skrivaje preveriti, koliko še manjka. Tip, ki ga je s tribune masiral celo tekmo, komentiral vse od vezalk, frizure, njegove mame, očeta, tete, strica, je seveda to videl. »Kaj te na uro gleaš? Kaj te scat tiši?!« In smo se režali.

    No, nazadnje, prejšnjo nedeljo, se je stranski naposlušal zaradi vsaj dveh za domače spornih situacij. Zdi se mi, kot da so pri nas stranski sodniki še posebej labilni. Zdaj so toliko bolj na udaru glavni, še posebej kadar igralci kričijo ob dotiku (nekateri seveda tudi upravičeno, a so v manjšini) in se dosoja prekrške ter deli kartone glede na višino decibelov, ampak tudi stranski, kadar so tik pred tistimi, ki pač še bolj živijo od tega, čemur pravimo slovenski fuzbal.

    Nemalokrat namreč naši stranski sodniki zamujajo, kar je seveda dokaj normalno, saj niso profesionalci, pa četudi bi to radi bili na vsak način. Povrhu pa so še včasih neodločni, kar samo zakomplicira celotno situacijo, kakor se je zgodilo v Domžalah in potem pač poslušamo iz dela tribune vse mogoče, ker pač ne gre, kakor bi si domači želeli.

    In takrat, ko smo se novinarji spogledovali, radijci pa vsako drugo minuto sklanjali, kajti v Domžalah se iz novinarske tribune ne vidi na semafor, katera minuta je, zato so se mi kar malo smilili, sem pač pomislil tudi na to, kako se sam obnašam, kadar nimam računalnika pred sabo in akreditacije okrog vratu. Nazadnje na stadionu je bilo na tekmi Slovenije in Ukrajine v Ljudskem vrtu, kjer me je pred (samo)sramoto rešilo samo to, da je Cuneyta Cakirja bolj žalil samo še en model za mano. Povedal, izkričal, izpljuval sem vse tisto, česar med tekmo pač ne morem, ne sme, ne na tviterju, fejsu, kamoli v članku ali celo podkastu. Pa te mika, seveda te, saj tudi novinarji komentiramo, pizdimo in upamo (ponavadi zato, da se po 75. minuti več nič ne bo zgodilo), sploh zdaj, ko smo praktično edini »objektivni« gledalci, kolikor se pač trudimo biti vsak po svoje. Res nas srbi, ene bolj, druge manj, skušamo oceniti, komu gre, komu ne, poročevalci, ki morajo dati ocene in izbrati igralce tekme, so še posebej živčni, še posebej, če se vse obrne in je bila tekma že tako ali tako povprečna (o tem, kaj si mislim o polovičkah pri ocenah, torej 6,5, ne pa 6 in 7, kdaj drugič), no takrat bi se sam najraje vstal in vse poslal delat fuzbal, pa bom jaz držal diktafon v parlamentu. Pa bi itak slišal, kakor enkrat v Kidričevem, ko sem bentil, zakaj morajo vsi goli pasti v 92. minuti, češ, kaj pa nisi v šole hodo, tiho bodi pa piši. Od stare šole, jasno.

    Tokrat nam ni bilo treba skozi tunel po izjave. Tunel v Domžalah je sicer kar kulten. Klub se potrudi, kolikor le gre, okrasi, okranclja, nastavi zastavice, drese, šale, skratka, da pozabiš, kako hodiš pod cesto, pod mostom, čez katerega si se pripeljal na tekme. Itak je o tem svoje dodal Damir Skomina, ko je enkrat na vprašanje, kaj dela med polčasom, na kratko, da povzamem, rekel, da v Domžalah pač bolj malo, ker je dolga pot, prideš, šluk vode in nazaj. Posebna je tudi konferenčna soba. Seveda zato, ker si delijo prostor še z drugimi društvi, zato toliko bolj ceniš, spoštuješ in razumeš, kako zelo so ponosni na uspehe, ki so jih v preteklih letih dosegli.

    Do nemara letošnje sezone, ko so povsem zavili z zastavljene poti. Četudi še vedno dajejo priložnost mladim iz svoje uspešne in cenjene akademije, so daleč od časov, ko so imeli v kadru bodočega mladinskega svetovnega prvaka s Srbijo ali mlada slovenskega upa, kar sta bila nazadnje Jan Repas in Adam Gnezda Čerin. Saj vse ne more vedno uspeti, Aleksu Pihlerju in Rudiju Požegu Vancašu, denimo, že ni. Obratno bi skoraj utegnilo veljati za Nejca Vidmarja, ki v Olimpiji nikdar ni dajal take suverenosti kakor v Domžalah.

    Zato je sčasoma postala rumena družina, kjer si nekoč decembra dobil najboljši čaj na planetu, pač klub, ki je moral zrasti, šel za največje tri dni svojega obstoja vselej v Stožice, nato pa ni imel več kam in je, očitno, začel delati napake. Še zdaleč niso prvi in gotovo tudi ne zadnji. Tunel bo zaenkrat ostal, semafor tudi. Ter stranski sodniki, ki bodo vedno preverili, kdo sedi na tribuni. In ali v tistih stanovanjih/domu za starostnike, dejansko kdo gleda tekmo. Po moje da ja. 

     

  • Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Nogometna romantika se zame začne na (avto)cestah vzhodno od Maribora. Ali greš proti Prekmurju ali proti Ptuju, niti ni pomembno. Ko greš tja, si radosten, ker poznaš krajšo pot do stadiona. Neki skriti, tihi ponos, nagrada za to, ker greš na tekmo v »šumo«. Če to razlagaš, vzneseno, s pridevniki, slino in pivom nekomu, ki tiste krajše poti ne pozna, ne more nikakor razumeti, zakaj bi nekdo šel na tekmo nekam, čemur se reče »šuma«.

    Pa je fajn. Zelo fajn.

    Avto zdaj redno parkiram malenkost dlje od stadiona. Med prekrasno šolo in tihimi, nizkimi, ne preglomaznimi bloki, kjer se zdi, kakor da nikogar nikoli ni zares doma ali pa živijo tako marljiva, pridna, tiha, delovna življenja. Ko pridem tja, ponavadi nekdo sprehaja psa ali par sprehaja nežno sedanjost. Na pomitih oknih so krasne orhideje. In šola. Kakšna šola. Neverjetno. Če je bil Zavrč v mojih očeh, najbrž zaradi tiste trte, ki se je tako lepo videla iz nove tribune, Provansa slovenskega fuzbala, potem bi nekako Kidričevo moralo biti, em, pa naj mu bo, Toskana slovenskega fuzbala. Začne se namreč že na parkingu.

    Ne vem, zakaj parkiram dlje kot drugi novinarski kolegi, obiskovalci, pravzaprav vsi, ki se pravočasno (in službeno) odpravijo na tekmo. No, v bistvu vem. Ker če pride na tekmo RTV Slovenija, je kmalu parkirišče za igralce, sodnike, funkcionarje, novinarje in vipovce takoj polno. Raje se sprehodim, kakor da bi se bil jezil in tiščal avto pred klubski avtobus in podobno. Morda zato, ker sem hiperempatični dripec, kaj pa vem.

    Že ko ugasnem avto in skupaj z njim radio, zaslišim glasbo. Doni, razlega in vabi čez celoten kraj. In kakšna kombinacija je to. Vsaj v minulih, zadnjih par sezonah, kar so se rdečebeli ne le vrnili, ampak zažebljičili v prvo ligo, imajo v Kidričevem najbrž najbolj raznoliko glasbeno izbiro. Blizu pridejo nemara še v Domžalah, po jakosti pa seveda nihče ne more konkurirati že zdavnaj prepočenim zvočnikom v Fazaneriji. Ampak Kidričevo to počne po svoje, drugače, šumarsko. Tam se da slišati Modrijane, AC/DC, kakšen hrvaški hit in potem spet karkoli pač navrže žanrski za-vsakega-nekaj boben.

    Šele sčasoma, ko sem bolj redno začel hoditi na gostovanja, še posebej tekem, na katerih ne igra Maribor, sem začel na vsak kraj gledati, kolikor je to pač mogoče, iz njegove lastne prizme. Ne moreš soditi vsega tako, kakor je v Ljudskem vrtu. To je narobe, zavede te in posledično ne moreš najprej opaziti, nato pa ponotranjiti vsega tistega, kar vsak kraj razume pod fuzbalska tekma. V Kidričevem se vse začne že z uradnim napovedovalcem. Gospod se je nagledal fuzbala iz stavbe, edine poleg igrišča, v bistvu malo večje hiš(k)e, kjer je vse od slačilnic do pisarn in celo fitnesa. Njegova dobrovoljnost te spravi v nekaj kakor smeh. Pa ne zato, ker bi na dolgo in široko govoril (Velenje), našteval (Krško), spodbujal (Domžale) ali zmagoval (Murska Sobota). Ne. Ko slišim njega, pa naj bo dan, ko ti ni za fuzbal, kar se seveda tudi zgodi, padem noter. Ima ravno čisto malo previsok glas za nogometnega napovedovalca, kakršnega si nekako filmsko ali pa iz prakse predstavljamo. Ampak ko našteva, se vljudno pokloni vsem od sodnikov do gostov, pokaže velik obraz.

    Aluminij pač ni in nikoli ne bo ogromen klub. Vsaj ne po nekaterih klasičnih kriterijih. A ko se še spomnim, kako sem v zadnjem letu, ko so bili še v drugi ligi, kupil karto in stal na edini, glavni tribuni, kjer je bilo le par sedežev, sicer pa beton in nobene strehe, in vse to primerjam s koncem zadnjega avgusta, ko se je trlo Prekmurcev in šumarov, ko so mlada dekleta prvič videla, kako je, ko fuzbalske navijače zgrabi daj-mi-tri-pire-pa-tu-kaj-bojo žeja, je Aluminij nekje vmes postal velik klub. Nenazadnje, četudi jih je Olimpija v slavju naslova še v finalu pokala povozila, so večkrat pokazali, da so se veliko naučili iz svoje prve sezone med prvoligaši, saj so tri leta kasneje ob vrnitvi znali videti dlje od tistega, kar so videli dotlej.

    Ampak četudi so šli pogosteje po lestvici gor kot dol ter pregovorno Maribor bolj mučili v Ljudskem vrtu kakor Olimpijo v Stožicah, čeprav imajo po drugi strani Ljubljančani v Kidričevem še vedno negativen izplen (6 zmag Aluminija, 4 zmage Olimpije), je tam, v šumi, še vedno vse tako, da se spomniš, kaj je nemara bistvo nogometa. Že zato, ker skoraj vse slišiš. Zdaj, ko ni gledalcev zaradi koronavirusa, smo slišali Damirja Skomino, kako je jel razlagati, da je »on tukaj glavni«. Pa Anteja Šimundžo, kako Muri prav Skomina vedno nekaj vzame. Običajno točke, čeprav je tokrat, ko pišem po zadnjem obisku, prvem, kar se je nogomet spet nadaljeval, Mura odnesla vse tri.

    Slišiš in vidiš ljudi, ki pridejo ne na, ampak ob tekmo. Tam, ne severu stojijo, za staro, tetanusasto ograjo, če jim je seveda to dovoljeno.

    Slišiš, ne pa tudi vidiš vlak, ki se tam nekje v daljavi prebija preko polja skozi čas, topoče in tolče kilometre, na kateri včasih Kidričevo niti ni postaja, kjer bi bil ustavil. Za razliko od prvoligaškega fuzbala, ki ni le postal niti obstal, temveč se razvil v svojevrstno križišče slovenskega fuzbala.

    Vidiš, kako trenerji po tekmi dajejo izjave kar ob zelenici, jeseni in spomladi pogosto tudi blatni. So trenerji z lepimi, dragimi pari čevljev. Ti se, tako je vsaj videti, ugrezajo še bolj kot tisti cenejši pari, tako ali tako pa je blato pač, no, blato.

    In kadar je blato, slišiš in vidiš nogometaše, tudi tiste, ki so že igrali v ligi prvakov, ki še bodo reprezentanti, tiste, ki so komaj okusili prvo ligo in one, ki četudi so v Kidričevem gostje, poznajo prav vse, ker so tik pred fuzbalsko penzijo. Kopačke udrihajo eni in drugi enako, oboji nekako tiho, vsak sam, kakor je to počel, preden je bil profesionalec.

    Kidričevo ni stadion, kjer bi bili navijači pretirano napadalni, prej so prikupni, kakor v tej sezoni otroci z »Aluminij, žogo v gol porini«. Aluminij je kraj, kjer predsednik kluba še nahruli avtmigeca, ker se igra z žogo in ne spremlja tekme. Ali ga pohvali. Kraj, kjer direktor pove golmanu, kam bo žoga šla iz prostega strela. Vmes so postali ekipa, ki je bolj(e) poskrbela, da njim nihče ni žoge v gol »porino«. To, ob šumi, je stadion, kjer jih sodnik ne bo fejst slišal. Prej se bo slišal dober štos kot zmerljivka.

    In sliši, ne pa tudi vidi, se slavje nogometašev. Tisto, česar na praktično nobenem stadionu ne moreš slišati ne kot navijač tudi po vsej verjetnosti ne kot novinar. To je kraj, kjer slačilnico slišiš. Olimpijo, kako si končno zavrti »nije u šoldima sveeee« in nogometaši pojejo, končno, ker so spet zmagali v Kidričevem. Maribor, kako nabija muziko. Muro, kako kriči. In, jasno, domače, ki grejo ponavadi, naj pade Maribor, Olimpija, Gorica za finale pokala, po svojih uspehih nekako tiho, nežno, skromno počasi domov. Skozi meglice, skozi šumo, skozi fuzbal.

    Kidričevo, kraj, kjer se fuzbal sliši.

  • Prava strast do letenja

    [wp-review id=””]

    Strast do letenja je lep, dedalovskoikarovski, livingstonovski dokumentarec. Morda je režiser Dušan Moravec, hišni dokumentarist nacionalke tekoče dobe, v zelo »zračnem« filmu namerno pustil v zraku veliko praznine. Kot da bi posnel prepih modrine neba. Ampak to ni tisto, kar v Strast do letenja prikaže strast. Ne. Strast je na samem koncu. Kruta strast. Taka strast, ki zlomi najprej srce, nato pa še možgane.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Že res, da smo imeli izjemen podkast o Adrii Airways. In cel kup zgodb, portretov, oddaj, prispevkov. Pustimo politiko. Pustimo. Da smo zavozili. Smo. In še bomo. A kar boli, je zgodba Alje Berčič Ivanuš, kapitanke, pilotke, letalke. Če ne bi oče delal v Aeroklubu in če bi skupaj z mamo našla vrtec zanjo, ne bi nikdar letela. Tako pa je od malega tičala okrog. »Eni so se morali igrati doma, jaz pa na letališču,« je izjava, kakršne točno taki dokumentarci potrebujejo. Nujno. Če ni naratorja, kar je v Sloveniji praviloma rezervirano za tuje dokumentarce, kakor da nihče noče zastaviti teksta in glasu za domače zgodbe, potem morajo biti sogovorniki toliko bolj močni, montaža in scenarij pa nepredušno kvalitetna.

    Strast do letenja ni zelo scenaristično močen dokumentarec, zato je obenem veliko filmske lirike, domala poezije, izkazani v mistični glasbi – kdo drug kot Iztok Turk –, kar tudi letenje v svojem bistvu najbrž tudi je. Jahanje oblakov v simfoniji neba. In v tem oziru je naslov vsekakor primeren, saj vsebina skuša prikazati, da ti lahko letenje pomeni vsaj toliko kot fotografija, da še takšni razrvani mulci lahko naredijo kasneje kariero in da je vojska dala tudi kaj za življenje. In za kruh. Čeprav si, kakor slišimo, strasti do letenja ne moreš kupiti do denarja. Eh. Denar pač nima nič s tem, če imaš jajca v velikosti košarkarske žoge in greš ne enkrat pod Solkanski most, narediš luping, spustiš dimne bombe in si pilotska legenda. Zato si je treba tiste usnjene jakne in raybanke zaslužit. To je Top Gun, to, ko se Benjamin Ličer – Benđo vratolomno spusti in pusti fotkat. Kot velika legenda.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Ne, tega se ne da kupit. Kar dobro ponazorita tudi Primož Jovanović in Miro Majcen. Vsak od njih ima neke svoje sanje, ki izhajajo najbrž iz strasti. In to je dokumentarec kar solidno povzel, četudi je mestoma škoda, da niso našli še lepšega vremena in da bi včasih morda slišali še kaj, ko čakamo, kdo bo naslednji spregovoril. Morda pa je tudi to poanta. Da piloti pač ne opletajo, ne čebljajo, ne govoričijo. Letijo.

    In upajo na čim boljši pristanek, kakor je sijajno povedala na koncu prva slovenska kapitanka: »Usekaš (pri pristanku), pa ti je nerodno pozdraviti potnike.« Tako da ko z repom tolčemo po stezi, si lahko poslej precej bolj človeško predstavljamo, kako zelo v sebi zakleje vsak pilot. Ni jim vseeno. Čeprav je kar malo srhljivo, da si vsak od njih bojda želi, da bi enkrat pristal v res nemogočem vremenu.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Ker to je še v njihovi zmožnosti. Kar ni, je širša slika. In ta je prišla na koncu. Alja Berčič Ivanuš je reklama za pilotiranje na dveh nogah. Je filmogenična, je skromna, pametna, sposobna. Vse tisto, kar na koncu Adria Airways ni več bila. Zato je zlomilo najprej srce, nato pa še možgane, ko je – kot pri vsakem od četverice – pisalo, da zdaj išče bojda z družino priložnosti na Japonskem. Ni šla letet za, denimo, poljski LOT. Bo pa letela naprej. Ker je služba. In, še bolj, ker je strast.

    Strast do letenja je kot dokumentarec soliden izdelek, ni presežek kot film, je pa zato slow motion posnetek nečesa, kar smo nekoč imeli (v prejšnji državi se je izdelovalo vojaška letala), pa smo zares to cenili, ko tega več ni bilo. Kar je najbrž usoda tistih, ki živijo za in od strasti. Ti ljudje, ti štirje, bodo gotovo še leteli. Četudi je Adria odletela.

     

  • Modre sardele

    [wp-review id=””]

    Angelca Likovič in Svetlana Makarovič. Zoran Janković in Jasna Kuljaj. Miha Žibrat in Goran Obrez. Salome in Jože Potrebuješ. Zmago Sagadin in Jure Košir. Marjan Jerman in Mojca Mavec. Miran Ališič in Zvezdana Mlakar. Milan Kučan in Marjan Šarec. In še in še. In še. V 53. minutah. Zbobnanih, natiščanih, nametanih skupaj. Vsak zase, ampak vsak petek vsi skupaj. Ni socialne distance. Vsi z vsemi. Sardelasta gužva slovenske popkulture, politike, medijev, športa. Vse to med prvoligaši imitatorji. Placa, da komaj dihaš.

    Ker to je Radio Ga Ga. Kot sinje modra konzerva Eva sardin. Klasika. Večna. Legendarna. Bolj je enaka, boljša je. Še za tiste, ki smo tole začeli poslušat, em, kakšna tri leta nazaj. Prišli zadaj pa vseeno dojeli, poštekali, kupili. Ja. Pa saj. Kot je rekel Magnifico: »Slovenski humor ima tolk’ veze, kot da bi rekel, kakšne se mi zdijo slovenske sardele. Sardele so pač sardele in humor je pač humor, težko bi ga ločil na slovenskega.« Čisto, čisto malo je zmanjkalo, pa bi bil Magnifico povedal vse. Šarlatan, pač. Saj zato pa dokumentarec ob 30. obletnici Radia Ga Ga nameče ravno preveč sogovornikov, da skupaj pokažejo, povejo, narišejo, kaj je presežek, tradicija, legendarnost. In to v dokumentarcu – manjka mu edino kakšen bolj originalen naslov -, ki sprejme šalo in kritiko na lasten račun. Da deluje, kot da se je tole posnelo samo od sebe. Ker ni bilo dolgovezenja. Dokumentarec o Radiu Ga Ga ni hagiografski. Pove zgodbo o zgodbi, ki noče in nikoli ne bo imela scenarija. Realnost je sicer povsem prehitela fikcijo v teh časih, ni pa pozabila, da je lahko prenos, obrat, zamenjava realnih situacij v še tako nerealni maniri izvrstna satira. Če seveda vsaj malo poznaš situacijo. Da se režiš Radiu Ga Ga, ki, jasno, ni za vse in niti ni bil tako predstavljen, ne rabiš biti mega načitan. Pomaga pa. Spremljanje žutarije, Odmevov, influencerjev… Pride vsaj nekje konkretno prav.

    Režiser in scenarist Dušan Moravec ima zdaj že kar serial dokumentarcev. Všeč so mu dodatne vizualizacije, česar v tuljavi kalejdoskopske misli, kar najbrž pooseblja nevronske odtegljaje genialnosti Saša Hribarja, ni mogel skriti niti tokrat. Pa saj. Pokazati radio na televiziji? Izpred skoraj 30 let? Ja, ne ostane nič drugega, kot da drajsaš tisto eno in edino VHS kaseto, ki se je, hvala bogu, posnela. Ker Slovenci imamo sicer bogat arhiv v Kolodvorski. Dokler ne greš resneje iskat in marsikaj, kar bi pričakoval, da je tam, zmanjka. Buldožer, recimo, niso imeli enega samega posnetka, ko se je delalo dokumentarec o Pljuni istini u oči. Pa dobro. Razumljivo. Niso bili na liniji.

    Tudi Radio Ga Ga sprva ni bil. Danes bi najbrž PR obrtno pospremil vse in bi kaj zabeležil, tudi še tako obskuren osemurni program na tretjem radijskem programu. Takrat tega pač ni bilo, zato je Moravec pač storil, kar je poskušal že z v nadplodnem predlanskem letu z Jeklene ptice nad Idrijo (2018) in združil z izkušnjami iz Električne sanje – Miha Kralj (2018) in Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja (2018). Da je podpisal Ne grem na koleno (2015) ter Kaj ti je deklica ali Blazno resno o Desi Muck (2017). In tako je prišel že z dovolj kilometrine do Radia Ga Ga. Tokrat se je kot režiser in scenarist ponižno povsem umaknil v ozadje. Tako, kakor to počne Radio Ga Ga. Ironično, Sašo Hribar niti enkrat direktno ne govori v kamero. Ne pove nič, česar ni povedal v oddaji, ki je stara 30 let. Niti. Enkrat. Ni ga. Ne rabi. Saj vse pove oddaja. Prvi del, ki govori o nastanku oddaje, je hvalevreden za tiste, ki so zraven od začetka in razgrne konfuzne čase, v katerih se je dalo več, kakor bi se dalo danes. Danes? 8 ur? Fraj program? Delaj, kar hočeš? Ni teorije. Za to so posebni časi. Ki terjajo posebne ljudi.

    Morda največji kompliment je Hribar fasal od Mance Košir. Ko je rekla, da je izvrsten mentor, je zadela v nulo. Poglejte, kako Hribarja gleda aktualna generacija sodelavcev. Oči Nejca Krevsa ali Marka Cirmana. Sedeti na tistih stolih v petek ob desetih? Ker ko v arhivskem posnetku Klemen Slakonja oponaša Roka Kosmača, da se oči solzijo Tilnu Artaču, Marjanu Šarcu, Juretu Mastnaku, Juretu Godlerju…? To je tovarna, akademija, inštitucija. Totalna zajebancija, ampak s takšno tradicijo, da ne smeš zajebt. Kot dobro pove Srečko Katona, siva eminenca oddaje: saj pride marsikdo probat, ker zna, kakor je dodal Jure Godler, vrhunsko skiniti, em, Erjavca, Janšo, Jankovića. Ampak to že Radio Ga Ga ima. Plus, ni dovolj samo dobra glasovna imitacija. To je lahko. Ker – in to je vrhunsko v dokumentarcu – Jure Košir megavrhunsko imitira Srečka Katanca. Ampak dajte ga v neko konkretno debato, pa… Vprašanje, ali bi še šlo. Kot je bila v vodo porinjena Jasna Kuljaj. Češ, kaj pa si se hvalila, da znaš biti Helena Blagne. Izvoliš, govori.

    Če kaj, Radiu Ga Ga manjka več ženskih likov, kar je v dokumentarcu omenjeno, ne pa poudarjeno. To je pomanjkljivost, saj je Slovenija navrgla več kot dovolj materiala: od Hilde Tovšak do Alenke Bratušek, od Tine Maze do Angelce Likovič. O, ja. Angelca. Potička Likovička. Ko je na vrhuncu predsedniških volitev prinesla potičko na radiu, ni bila politična gesta. Niti malo. Gospa res radi poslušajo oddajo. Kar je kompliment. Morda bolj za oddajo, ampak njeno navdušenje je iskreno. Večina sogovornikov zna to povedati in šele tedaj, ko Jure Košir pove, kako je to zaznamovalo njegovo najstništvo, se vidi, da je Radio Ga Ga presegel le okvirje heca na radiu, medijske satire, kraljestva imitatorstva. Postal je družbeni fenomen o fenomenu družbe.

    Kar dokumentarec dobro naredi, je to, da ponudi čim več kratkih, udarnih in sijajno zmontiranih kadrov, v katerih izvemo, da niti vsi v Kolodvorski niso bili navdušeni nad imitacijo. Kdor posluša oddajo, ve, kako si privoščijo Ališića, Makarovičevo, Jankovića, Mavčevo, Jermana… In vsi ti, sploh slednji, nedavno preminuli, pove, kako počaščen je bil, ko so ga imitirali. Ker so to naredili kvalitetno. Seveda vsi tega ne razumejo, kakor izvemo o Srečku Katancu. Pozna se tudi, da skorajda vsi politični sogovorniki prihajajo iz (naj)bolj levega pola, čeprav desnih kadrov ne manjka. Zato je dobro prikazano, kako Artač skuša kar v studiu naštudirati Anžeta Logarja, ker očitno ni zavidljivo opravil domače naloge. Presežek bi bilo seveda gostovanje Janeza Janše, kaj šele Janeza Zemljariča. Pa Martine Ratej. In še in še.

    Ampak že tako ali tako je dokumentarec povedal v eni uri skoraj vse, kar je v taki situaciji treba povedat. Morda širši, medijski, sociološki, politološki kontekst ni tako korenito in dinamično opisan, vendar je prisoten in skozi različne sogovornike vsaj nakaže, kaj o naši družbi pove, da imamo neko tradicijo. In še bolj direktno pove, zakaj je na radiu to možno in da bi televizija – kakor se je zgodilo z oddajo Hri-bar, kjer je Drnovšek srečal svojega imitatorja, dejanskega bodočega premierja – tole vozila par sezon in zdravo. Kar veliko pove tudi o razliki med Tavčarjevo in Kolodvorsko, kjer prva s kvaliteto vsak dan znova, z vsako oddajo sledi izročilu, poslanstvu in pomenu. Brani tudi Radio Ga Ga. In ga ubrani. Ne za denar, ker Hribar velikokrat pove, kakšne honorarje dobivajo imitatorji. Manca Košir reče, da bi bil Hribar v tujini milijonar, če bi počel kaj takega. Najbrž. Je tudi res, da je v tujini konkurenca tolikanj večja, je pa tudi res, da se je Hribar dobro postaral v lase, kakor ga je lucidno opisal Magnifico. Ker Hribar je še vedno kakor otrok. Obdan s prismuknjeno sedanjostjo, ki se dela norca iz prihodnosti, ker je bila preteklost še bolj nora. Zato je Moravčev dokumentarec toliko boljši odtis časa in družbe. In popkulturni izdelek, kakršnih pri nas ne samo, da jih ni veliko. Skoraj ni jih. Toliko gostov? Iz katerih se oddaja dela norca? Oddaja, za katero se tudi plačuje RTV prispevek? Da pride Salome povedat, da jo »oponašajo kot neko kurbo«? Kjer se na neki točki prizna, da so liki bolj izvirni od originala? E, to, to je presežek.

     

  • Zakaj ne bi bil Raj doma

    Zakaj ne bi bil Raj doma

    [wp-review id=””]

    Jutranji koncerti pri Andreju Karoliju so svojevrstni oksimoron. So. Že zato, ker bistroumno nesmiselno vabi tisti del glasbene scene, ki itak rad (pre)dolgo spi. Sploh med tednom. Da spravi nazaj za vikend, halo. In Karoliju je doslej s temi koncerti uspelo že, uf. Ohoho. Zala Kralj je prav tam imela morda najbolj pomembni špil svoje (samostojne?) kariere. Od decembra 2016 je v štirih letih Karoli mesečno prikazal, da je lahko jutranji program tudi hudo luciden, kvaliteten in pogumen. Brez nujnega režanja ali štancanja. Ne vedno. Ne povsod. Ne na Valu202. Pa saj, Val202 to itak počne na redni ravni z vsem, kar nudi znutraj. Ampak ključno je, da Karoli ponuja prostor tudi tistim, ki niso na, em, prvo žogo.

    Domen Don Holc, ki je tankočutno, zaspano, ampak predano brenkal danes zjutraj, je že en tak tip. Mhm. Kitarist zasedbe Koala Voice v nekem povsem drugem aranžmaju. Tip s kitaro. In brez trzalice. Ob osmih. Zjutraj. To, to je programski pogum, to je razlog, zakaj Val202 ves čas tuhta, kaj narediti, da bo radio, no, ostal radio. Zna se pomlajevati sproti, četudi je Holc zvenel izrazito zrelo. Z efektom na kitari, ki je sanjajoče božala ušesa, je pokazal, da še obstajajo elementarne, ajnfoh, izi pizi muzike.

    Zaprtih oči in prekrižanih rok je predvsem zmagoval, ko je predstavil uvodno Maja, kaj dogaja, v kateri je pokazal, da tradicija slovenskega kantavtorstva še vedno živi tudi v tako očitni, skoraj mainstream pop rock izvedbi. Maja, kaj dogaja je potencialen hit, četudi mestoma, ko zakliče Maja, zazveni Holc mestoma nevarno podobno Matevžu Šaleharju – Hamotu. A le mestoma, nima tiste hripavosti, nima tistega »porednega blues rocka za dva«.

    Angleška komada Friend in a bar ter Getting High With You sta nazorni dokaz, da ta generacija še toliko lažje, nazorno in bazično piše skladbe, ki pač v angleščini ne zvenijo ne banalno, ne popreproščeno ali na prvo žogo. Friend in a Bar, recimo, ni tako preprosto komad, kot bi mislili, bi pa bil najbrž (pre)velik izziv, kako to spraviti v materinščino. Ta je pač tista, ki ji na Urbani/Muzu posvečamo največ pozornosti. Še posebej zato, ker Getting High With You predstavlja potencialen hudo velik hit(ič). 

    Da ima Domen Don Holc kantavtorski potencial, je pokazala sklepna, osebna in tekstovno bisernata Zakaj ne bi bil Raj doma. Raj z veliko, da. »Bolj osebno ne gre,« je v nulo povzel Karoli. Takšen je ta koncept, Holcu je špil pomenil ogromno, kar pomeni, da Val202 dela marsikaj zelo, zelo prav. Ker zna ponuditi od mladega kitarista in pevca na koncu tako zasanjano, iščočo se dvojino.

  • Zmagovalni brat od pujse Pepe

    Zmagovalni brat od pujse Pepe

    »Saj veste, kako pravijo. Povsod je lepo. Samo doma ne.«

    [wp-review id=””]

     Jure Godler je, če še ne veste, Commander. Finta je iz podkasta Opazovalnica. Nič narobe, ni sile, res, nič hudega, če ne veste ne kaj je podkast niti kaj je Opazovalnica. Bo že. Je dovolj le to, da veste, da je on Commander. Ker je. Zdaj pa sploh. Zakaj? Ker je rekel publiki, takoj, da “brez kihanja in kašljanja in plinov”. Da, plinov. In, da, Jure Godler je nenavadno človeški tip. Tople vode se ne da izumljati v kvizu tipa Milijonar. Je pa Godler tip, ki pač vodo odpira po angleško. Z dvema ročajema. In v premiernem Milijonarju je naredil nekaj, kar pri nas redko vidimo. Naredil je prekleto fejst fajn uro, ki je hitro minila in smo se ob njej celo nasmejali.

    Čeprav pri Juretu Godlerju nikoli ne veš. Je to res on? Je to le poza? Finta Rudi? Je pa jasno nekaj. Jure Godler je najboljši Milijonar. Po Jonasu, jasno, ampak v času HD televizije, torej, je Jure Godler v svoji prvi uri kot voditelj Milijonarja naredil nekaj, kar je dandanes tako samoumevno, pa pogosto na naših televizijah ni. Jure Godler je res to, kar je. Je nenavadno priljuden ljudski človek. Ve, kaj je sendvič salama, čeprav ne gleda košarke. Nič več, nič manj. Je to. In je v svoji, khm, nenaravnosti tako prekleto naraven. Je tip, ki razume, da lahko nekaj nelagodja prevzame tudi nase.

    Morda bi pregled slovenskega programskega kolaža tačas dal slutiti, da smo še vedno narod kvizov. Saj po svoje smo, gotovo, kajti če ne bi bili, ne bi kviz Vem delal reklame za Emo, ne bi Slavko Bobovnik šel direkt iz Odmevov špilat Jonasa Romiha in ne bi Mario Galunič vzel turški format kviza z grafiko iz leta 1997 in se tako boril za klene kvizkaste sobote, da je zdaj fasal še torke. Vse za gledalce, vse za gledanost in nič, ko gre za kaj res vznemirljivega.

    Pa saj. Kviz (Lepo je biti) Milijonar je imel avro, hitmejkerstvo in popkulturni fenomen, ko je pač bil nov. Torej tako daleč nazaj, da je vmes pomešan z nostalgijo in se je za nazaj, kot večina stvari, zdel lepši in boljši. In s tem ne more tekmovati nihče, še zlasti ne z istimi fintami. Potem ostane le kričanje ali karkoli so se šli na nacionalki ali pa že pred tem, ko je Romih s svojim prijaznim pristopom bolj navijal za tekmovalce kot so ti sami zase. Ali pa vzameš prepoznavne face, Maria ali Slavka in čao.

    Zdaj pa je, leta 2020, ko je Milijonar prišel do tretje sezone in smo si predvsem lahko zapomnili, česa vse ni vedel I.P. (ne bomo o tem, nima smisla), uletel Jure Godler. Tip, ki je, kar rad pove, res želel zadevo voditi. Ampak ne zaradi Jonasa. Če še niste utegnili razbrati iz okvirjev, izbire kravate, pozicije brade ali vsesplošnega pristopa, je Godler mahnjen na britanskost, kraljevskost, džentlmenskost. Skratka, Anglija. Kozmopolit je, Godler. Urbani človek, ki pa bo direktno povedal kaj o svojih Brežicah. Ob pravi priložnosti seveda.

    Jure Godler je tak, kakršen je, da ti nikoli ni zares jasno, pri čem si, ali je to vse le ena medijska podoba, pa v bistvu ni, ker nam je to dala vedeti Opazovalnica, sedel v ponedeljek, 2. marca 2020, v nehvaležni zic voditelja Milijonarja. In kako je to storil? Tako, da si je sposodil Milijonarja in začel pokat štose. Ne na silo, ne preveč, ne kar nekaj. Tole so drobci, ki bi se jih dalo zložiti v Netflix/HBO specialko, če bi kdaj stvar prišla v tej obliki k nam.

    Ni želel, nikoli, zasenčiti tekmovalcev. Ne. Prevzel je pa to nelagodje nase. Dal vedeti, ves čas, da prekleto ve, kaj dela. Je tip, ki je čakal na šanso leta in leta in ko jo je dočakal, je s škarjicami zadel. S polovice. Od prečke. Tak tip Godler pač je. TV faca, ki to ni. Ne gre za videza, pač pa zaradi njegove poze, ki pa ves čas izhaja iz vsebine. Godlerja gledaš, da čakaš, kaj bo povedal. In povedal je. Hawk! Ko so rešili prve hitre prste v treh in nekaj sekundah, kjer so morali zložiti po vrsti slovenske predsednike vlad, je zmagovalcu rekel: »Hitre prste ste rešili v treh sekundah. To je tri sekunde dlje kot traja slovenska vlada.«

    To ni le sicer izi pizi poceni štos, ampak je štos, kakršnih je premalo še tam, kjer bi morali biti. Godler je to prinesel v Milijonarja. Skoraj standup. Tega niti Jonas ni imel, ker takrat tega nismo niti poznali, sploh pa ni poanta v primerjavi Jonas vs. Godler. Ne. Godlerju je uspelo leta 2020 narediti zanimivo uro s kvizom preživetega formata, ki je zdaj narejen zato, da vmes, ko tekmovalci švicajo, drndrdramo po telefonih, si krajšamo čas in smo nemirni, ker zadeva ne gre hitreje. Še zlasti pa nam gre na živce, če imamo zgovorne tekmovalce, ki še najbolj očitne odgovore rešijo s kilomeeeetrsko eliminacijsko metodo. Ampak to Godlerju godi. Začuda. Znajde se s tem folkom. Iz prve. Ko je padlo vprašanje, katera jed ni veganska, je po razkritju pravilnega odgovora »bulguri« rekel, da nič ne zamujamo tisti, ki nis(m)o vegani.

    In ko je vprašal zgovornega tekmovalca, ki rad punco pelje dobro jest v naših krajih, kam gresta, je kar sam povzel z: »Povsod je lepo, samo doma ne«. Štos, ki ga ne pričakuješ. Malo tistega štancanja in pritiskanja na lasten račun. Prepotrebno, dobrodošlo, hej, skoraj nujno. Stik z ljudmi ima, ker pozna šoferski sendvič, četudi nima pojma o košarki. Pove, iskreno, da ne samo, da ima Jani Kovačič brke, da je bil njegov prfoks na gimnaziji in da je celo delal z njim, ampak da štikla Žare lepotec (super komad, bajdevej) pač ne pozna, a je vseeno trofil pravilen odgovor.

    Sploh pa se je otepal pomoči voditelja. Ne na silo, ne iz nerodnosti, ampak zato, da ne bi ugotovili, česa vse ne ve. Ker Jure Godler, spet smo pri Opazovalnici, ve svašta. Na koliko je bil uglašen Mozart. Kateri deodorant je zares pravi in zakaj ga je treba naročiti po internetu. Kakšna je pižama za prave moške. In še in še. Ne ve pa, pojma nima, katero številko nosi Goran Dragić pri Miamiju. »Je pa imel trojko v reprezentanci!« se je pohvalil, a takoj priznal, da mu je to vse povedal računalnik. Ni bil nekaj več. Ni bil narejen. Sploh pa, ko je bilo vprašanje, kako je ime bratu pujse Pepe in je bil med odgovori tudi Jure. Torej – on. »Stvar je v tem,« je dejal, »da sploh nisem vedel, da sem brat pujse Pepe.«

    Ko so ga zajebavali v Opazovalnici kolegialno, da Milijonar niti imena nima točnega, ker ne prinaša milijonov, je Godler v živo (!) sijajno seštel: »Ja, če prideš in zmagaš desetkrat, potem si.« Gladko je v svojem prvem Milijonarju, ko je tekmovalec vedel, da je šestdeseta obletnica poroke diamantna, sam sebi odgovoril, kako se reče osemdeseti obletnici: »Znanstvena fantastika.« In ko je debatiral o tem, kam gre tekmovalec s punco rad na izlet, je ob omembi Dalmacije pisnil: »Nimam afinitete do Dalmacije. Zbiljsko jezero je moj domet.«

    Na srečo Planet TV, ki ga čaka negotova usoda, je njegov domet še precej več. Kdo ve, kakšna bo gledanost, ko bo kviz tekel in živel svoje življenje in bodo ljudje gledali prijatelje, kako so obogateli ali šli, kot prvi tekmovalec, ki je presigurno kiksnil, “žal brez vsega”. Ja. Jure Godler kotira vse tja do Bondiade, ampak zna biti tudi Cankar. In to je danes več kot dovolj. Je, v bistvu, odlično. 

     

  • Štempl VHS časa

    Štempl VHS časa

    [wp-review id=””]

    VHS. VHS kasete. Frdamane, pozabljene in škatlaste VHS kasete. Kjerkoli že so. Nekje. Nekje tam daaaleč. V omari, na podstrešju ali v neki plastični odisejadi bogu za nogo. Na njih pa vse tisto, kar je bilo pomembno posnet, misleš, da bomo to gledali za vse čase. Z flomastrom napisan »rojstni dan 1988« in podobno. In z datumom od spodaj, levo v kotu, tisto, kar so pač posnele. To je morda najboljše, kar so VHS kasete nudile. Štempl časa. Pozabljenega časa, ko smo bili še vsi enako zrnati. In ta čas, ta VHS moment, je Emkej z Muzičari in Vidom Turico, ki ve, kako posneti kitaro, da bi se razjokal in pogrizel strune, vrnil s štiklom Zavist.

    Včasih se ti zdi, da o nekom misliš, da veš vse, kar je fajn, dobro, smiselno in prav vedet. Potem pa… Potem pa… Recimo gostuje Emkej v Apparatusu pri Anžetu Tomiću. In se pogovarjata, prvih, kaj pa vem, petnajst minut menita o palčkah, o sušiju, o nožih, jebenih nožih, cel pasus, bog te nima rad, pa o Aziji, o Tajski, o Arabiji. Ha? Pa mi je tip bil sosošolec (paralelka, preden vprašate) v gimnaziji. Nisem, za boga, vedel, da je Emkej gor raso tam daaaaleč. In to kar dolgo, da je bil, em, osem let cca star, ko je prišel s familijo v domovino.

    Pa saj se zdaj to vse vidi v spotu, kjer ima mali Marko s prevelikimi očmi še vse pred sabo. In še vedno ima, zato pa mu ata, foter, oče, stari Borut Kocjan na srce ob molovski, balkanski, kantavtorski kitari a la Rade Šerbedžija ponuja nauke, kako bo enkrat že občutil, da boli: »Laži ne maram / resnice iščem sam / kje ste zdaj, prijatelji nekdanji / mar zaman zamišljen si / iskrene vse ljudi.« In nauk? »Če zavist v tebi ždi / prijatelju ne gledaj v oči / tudi sam občutil boš enkrat / da boli.«

    Emkej je Zavist ponudil že na Probaj razumet (2017) in že tam pokazal kombinacijo starega in modernega, post-nostalgijo v svojem drdrajočem stilu. Kot pravi sam, dete asfalta s svojimi prijemi. Emkeju je ves čas prekleto jasno, da »vsak od nas ‘ma talent za postat blefer«, ampak sklene s tem, da je »stari doktor iz klinike za zdravljenje favšije«.

    Očetje in sinovi dandanes lahko skozi VHS posnetke najdejo stare nauke na nov način, še zlasti, ko Emkej na nacionalni sceni lahko reče, da »veš kaj bi ti mogo«. Prav to bo morda podpisalo njegovo zrelo obdobje, če se ga lotimo kot Prešerna. Zavist je pogumna ideja in videospot, ki lahko orosi oko – še zlasti tistim, ki so imeli kamero v rokah in snemali nedolžno mladost, pa naj bo to na drugem koncu sveta ali tukaj pri nas. Je pa to dokaz, da se splača hraniti material. In vrniti vse tisto, kar so starši upali, verjeli in garali. Zato pa… Zavist? Ata Borut lepo pove. Emkej pa razloži.