Tip je celo še prišel nazaj gor po štengah. Pardon, prikričal. Samo zato, da bi mi pokazal, no, bolje povedano, se nekaj kakor pohvalil, postavil, pokazal. Upravičeno. Kazal mi je hrbet, od koder mu je bingljala strgana majica. Še enkrat je razprostrl roke, okajeno in evforično kričal Cele Cele Cele in pokazal velik tatu na roki. Takšen, ki najbrž vzame kar nekaj ur. Tatu, ki slavi Celje. In dejstvo, da se fuzbal tam igra 100 let. Dobro, to o letnicah… Kdaj drugič. Ampak tatu, črn, mogočen, malo celo strašljiv, je odražal ponos, ki je izhajal iz upanja in pripadnosti. In to je utrinek, ki si ga bom zapomnil, ko bo nekdo vprašal, kako je bilo, ko je Celje slavilo naslov. V zadnjem krogu, zadnji, odločilni tekmi, potem ko nihče ni zares računal nanje, na glas niti sami dolgo niso, pa jim je uspelo.
Ime tega tipa sem pozabil v tistem šundru, ki se zgodi, ko zadnja tekma odloča za prvaka in imaš hude, nepredstavljive notranje bitke sam s sabo, povrhu z resnim pivo-pred-tekmo-ni-dobra-ideja glavobolom, ker te navznoter trga, kaj je boljše za slovenski fuzbal, kaj za Celje, kaj za Ljubljano, kaj za Maribor, kaj za tega, kaj za onega. Ko bi rad vse to razumel, pa naprej veš, da ne moreš.
Morda sčasoma pozabimo, kako je, ko klub iz tvojega mesta prvič osvoji naslov. No, pozabimo. Prvega naslova itak ne, prve lige prvakov tudi ne. Tega ne moreš pozabiti. Ne gre. Tako je bilo v Mariboru, ko so padli Beltinci. Saj tudi posnetki iz Nove Gorice, ki je prva vzela naslov Olimpiji leta 1996 in to z noro dobro ekipe, so bili legendarni. Kot je bilo tudi nepozabno slavje v Velenju, ko je Olimpija, nova, kričala »vse končano je, vse pijano je, naša Olimpija zopet prva je«. Za nekatere Ljubljančane, tiste malo mlajše, je pač bilo prvič. Ponos je bil vedno tam, zgrajen na preteklosti, ki pa je bila le to – preteklost. Kako so takrat Milana Mandarića nosili po rokah…
In potem je tukaj Celje. Poleg Maribora edini, ki so ves čas v prvi ligi. Gorica je zapravila lani prvo ligo, če že svojih kar štirih državnih naslovov ni mogla, ob tem ko je predolgo verjela, da, eh, mi pa že ne bomo izpadli. Pa so.
Obratno je bilo v sredo v Celju. Mestu, ki bo pač vedno rokometno. Kar je seveda prav in nadlegitimno, glede nato, da so bili evropski prvaki. V tistem »Celje je tudi nogometno mesto, seveda« pa sem vedno imel mešane občutke, motil me je tisti »tudi«. V Celju sem vedno videl morda (pre)več. Mogoče zato, ker smo tam, stari, kaj pa vem, osem ali devet let, odigrali prvo pravo tekmo kot člani nogometne šole Maribor. Mogoče. Šli smo na Skalno klet in četudi je to bila era, sredina devetdesetih, ko Maribor ni bil prvak in povrhu ni imel ravno spektakularno lepih dresov, je bilo zame to, kakor da bi šli, kaj pa vem, na Wembley. Pa ne da bi takrat zares vedel, kdo ali kaj je Wembley. Skalna klet je imela tiste kao angleške tribune, vsaj meni so se take zdele, tista lesena častna tribuna, podolgovate slačilnice, bližina reke, vlaka, mesta, modre in rumene stopnice.
Nedolgo tega me je novinarski kolega, kako desetletje mlajši, vprašal, kdaj smo začeli mi takrat »špilat na vlke gole in čez celo (igrišče)«. Kako kdaj? Takoj. Ni bilo malih golov in počez. Saj na treningih so bili tudi manjši goli in to, ampak fuzbal se je špilal z veliko žogo, petko, kakor smo ji mi, pinzli mali, radi rekli, čeprav je nismo imeli radi, ker je bila za pol nas in bog ne daj, da bi ti jo golman degažiral na glavo, sploh pa smo kote izvajali iz roba »šestnajstke«, ker ga ni devetletnika, ki bi jo brco od korner zastavice do gola. In seveda na celo. Veseli smo bili, ko smo tistih dva, trikrat prišli preko polovice.
Takrat sem spoznal dvoje. Da starejši vedno špilajo ne nujno boljši, ampak močnejši fuzbal, in da si vsak kraj, vsako mesto pač fuzbal predstavlja po svoje, kar mi je kasneje najbrž prišlo prav, ker nima smisla, če vse sodiš le po tem, kar poznaš iz svojega okolja. Moraš okrog. Že takrat, sploh pa kasneje, je bilo pa itak jasno, da so vsi komaj čakali, da bodo nabili razvajene mamine sinkote iz Maribora, ki si mislijo, da so več kot so. Pri čemer je bila socialna struktura naše ekipe, ki jo je vodil trener s takim dretjem, da nismo upali niti pisniti in bi danes, kdo ve, morda odvodil en sam trening, ker se s starši gotovo ne bi ujel, daleč od tega, da bi v njej bili ravno mamini sinkoti.
Če se dobro spomnim, smo tisto tekmo igrali 2:2. In če se spomnim še bolje, me potem na Skalno klet, žal, ni bilo nikoli več. Najbrž sem kdaj kimal in rekel, da ja, kako je bilo super in to, ker se ti zdi, da si bil večkrat. Kar niti ni tako slabo, zavajanje na stran. Skalna klet je bila pač manjši stadion, brez atletske steze in z navijači, ki so zdaj bili, zdaj spet ne. Spomnim se, kako so se z Muro dajali v pokalu in kako so Sešlarji, Pekići, Žnuderli in podobni v Celju skoraj nekako lažje igrali, kakor pa za Maribor.
Vse ostalo, povezano s celjskim fuzbalom, pa je seveda padlo na tisto majsko sredo leta 2003, dan, ko se je vsaj zame zgodilo najbrž vse, kar se najstniku, tik preden postane polnoleten, lahko zgodi. Popoln dan. No, skoraj, ker večerni finale lige prvakov med Milanom in Juventusom je bil tako slab, da smo zehali še med penalom. Ampak ja. Ne bom pozabil Večera in slike, kjer so bili obkroženi igralci Celja. Vseh – dvanajst. Ne enajst, dvanajst. In izjave Marijana Pušnika, da prvenstvo ni regularno, ker da sodniki niso videli, da Celje igra z enim več. Pa ni šlo, Pekić in Brezič sta zabila vsak po en gol, popolni preobrat, sodil je Damir Skomina, za katerega takrat noben na stadionu ni vedel, kdo je. Mislim, da sem takrat edinkrat stekel čez ograjo na igrišče. V Ljudskem vrtu je to bilo takrat sicer ustaljeno početje, nekateri so se že po mariborsko hecali, da pri sedmem naslovu tudi trtica več ne zdrži vsega in da »pač te pa dajmo če že moramo«. Nobenemu se takrat sanjalo ni, da bo minilo pet let, kar se bo spet skakalo čez ograjo ob naslovu državnih prvakov.
Na vse to skoraj nekako pozabiš, potlačiš, pač je tam kot dragocen spomin, ampak ga ne izbrskaš. Vse do te minule srede, ko je tip prišel gor, nazaj do mene, ki sem pač šel sedet na rezervno press tribuno, na sedeže, ki jih po tisti zmagi nad Italijo 2004 ni najbrž noben počistil. Najprej mi je bilo žal, da sem predolgo poslušal celjskega komentatorja, kako premalokrat omenjamo, da se tudi drugim klubom godijo sodniške krivice – ne samo Mariboru. Saj tega si vajen, ne pomaga, da poveš, kaj vse poveš v Ofsajdu, kaj vse tvitneš in tudi napišeš. Ne pomaga. Pač takšen nogomet je, to moraš vzeti v zakup.
Ko sem prišel na tisto tribuno, kjer so bili zbrani tisti, ki so pač dobili vstopnice in lahko navijali za Celje, so kmalu prišli ti fantje, ki so povedali, da vedno spremljalo tukaj tekme. Najprej sem mislil, da se pač zajebavajo, ampak ne. Se vidi. Da so tista dragocena, najbolj pomembna dobrina, ki jo klub, katerikoli klub, lahko ima.
Zvestoba.
»Evropski Rozmaaaan!« so kričali, vedno bolj okajeni, ne preveč, ravno prav, vsaj tam nekje dokler ni šlo res zares, kadarkoli je Matjaž Rozman, celjski golman, proti Olimpiji v tekmi sezone, kjer je Celju zadoščal remi, pobral žogo. Katerokoli. Še tako brezvezno. Videl sem njihov smeh. Slišal pa tisto, kar je rariteta, biser, pomen, bistvo. Seveda so se smejali. Obračali so se k meni, potem ko so ugotovili, da ne delam za stavnice, kjer vpisuješ kje je žoga, koliko je kotov in kdo je dal gol, temveč za Pasivni Ofsajd, kakor je ime naše facebook strani za naš podcast Ofsajd. In da Alex posluša do onemoglosti, kakor tudi Denis, ki sem ga zdaj šele prvič videl v živo, po 218 oddajah, ki so se začele v septembru 2015. Ko vidiš te ljudi v živo, je skoraj nemogoče povedati, kaj čutiš. Ko veš, da nekaj delaš, ker to delaš rad, pa težko od tega živiš, potem pa pokasiraš tisti občutek hvaležnosti, ker veš, da nekdo to tako ceni. Denar, služba, pogoji nimajo nič s tem.
Ker greš zato, da spoznaš ljudi. Večkrat slišim, češ, pa kaj rineš na tekmo, saj je po televiziji. Ja. Je. In da, včasih se na tv res vidi vse bolje, posnetki so, dobro, saj tudi mi na tablicah, telefonih in prenosnikih vse to vidimo na stadionu, ampak praviloma z vsaj 30 sekundnim zamikom, kar je prepozno za tvit, v katerem itak napišeš napačnega igralca, ki je dal gol, ali, bog ne daj, napišeš, da je sojenje sramota, penal čisti, v bistvu pa je bilo čisto in sramotno simuliranje. Ni čudno, da je prav fuzbal razlog, da sem šel po prva očala, potem ko na Malti leta 2013, na tistem nacionalnem stadionu, nisem videl niti do klopi, kaj šele na igrišče. Takrat ceniš radijske komentatorje do amena, ker ti vse povedo sproti.
Vse tisto ti televizija nudi, odnos med fuzbalom in tvjem je postal perverzen, ko gre za najbogatejše klube. Pri nas skušajo slediti trendom, ampak pozabljajo, ker tako pač je, da šteje vsebina. Lahko je še taka OLED produkcija, pa lahko en komentator, strokovni komentator ali novinar vse uniči. Sploh pa ko si doma, nisi zraven. Ne vidiš, najprej, na igrišče. Vidiš pač kader. Pustimo, kaj vse to pomeni za taktiko. Ampak ne vidiš. Predvsem pa ne čutiš. Fuzbal je namenjen, da ga vidiš v živo. Ko te zebe, ko nekdo zraven tebe kadi, ko se bojiš, da ti bo nekdo s pivom polil računalnik, ko ti nekdo tišči hrenovko mimo levega ušesa, kakor se je zgodilo recimo v Celovcu… Slovenija ima tu še vedno precej čara, ker stadioni še nudijo prvinsko izkušnjo. Plastike je relativno malo.
In potem je tu Celje. Tretje največje slovensko mesto z drugim največjim stadionom. In neposrečenim imenom ali pa vsaj neobičajnim, ker pri nas sicer ni tradicije, da bi se stadioni poimenovali po sponzorjih. Najprej je bila Arena Petrol, zdaj je Stadion Z’Dežele. Objekt, ki je neobičajen. Najprej, prevelik je. Več kot 13 tisoč sedežev. Da, več kot v Ljudskem vrtu. Zares poln je bil proti Italiji, ko še ni bil tako velik, kakor danes, precej proti Nizozemski in na lanskem finalu pokala med Olimpijo in Mariborom. Celje je bila pač zasilna NZS rešitev v času, ko je Bežigrad ujela preteklost, ko Olimpija ni imela sedanjosti in ko se Maribor ni želel zdeti kot prihodnost. Čeprav je potem bil tudi za reprezentanco.
Ampak ob tem je »moral« na stadionu igrati tudi NK Celje. Tudi zanje je to bila rešitev, v bistvu še bolj nujna, potem ko je Skalno klet prevečkrat zalilo, sploh leta, če se ne motim, 1999. Ampak ves ta čas se je nam, ki nismo iz Celja, zdelo, kakor da nihče ni vprašal celjskih funkcionarjev, kaj šele nogometašev, kaj si oni mislijo o tem, da bi igrali na takrat kao najbolj modernem, za nekaj let kasneje največjem stadionu v državi. Niti dve tribuni nista zares enaki in po tem je precej blizu zagrebškemu Maksimiru, kjer so arhitekti pač sledili megalomanskim željam, ki, bodimo iskreni, niso imele veze z realnostjo. Že res, da je prišlo na tekmo Slovenije in Norveške leta 2005 rekordno število, čez 10 tisoč gledalcev, ampak v eri, ko je Branko Oblak po hokejsko selekcioniral reprezentanco in ko je bilo jasno, da so zlati časi mimo.
Celjski stadion naj bi veljal za »najbolj moderen stadion«, ko je bil odprt leta 2003, kar se pač vedno reče za nek nov, velik, drag objekt. Ampak takrat so ga še sproti povečevali, dodajali tribune, ne da bi zares preverili potrebe ali stroške vzdrževanja do točke, ko se je resno govorilo o tem, ali imajo vse tribune dejansko uporabno dovoljenje. Za devet let, kolikor je Slovenija igrala tam svoje tekme, je to bilo preveč, ves ta čas, pa so tam brcali nogometaši celjskega prvoligaša. Povrhu ob rokometni dvorani. Skalna klet in Golovec sta vsaj bila vsaksebi, tukaj pa je bil Zlatorog pogosto premajhen, sploh ko je RK Celje dejansko postal evropski prvak, ravno v letu, ko je mesto dobilo tako novo dvorano kot stadion. Stadion je bil pa večno prevelik.
Vsaj do te srede. Nikoli ne bomo, žal, vedeli, koliko bi se nas zbralo, če ne bi bilo aktualnih NIJZ omejitev zaradi koronavirusa. Že tako se je zdelo, da je na stadionu 50 tisoč gledalcev. Vsaj za tiste, ki smo redno po nadaljevanju prvenstva hodili na prazne stadione in bili nato očarani že, ko je bilo v Kranju 350 gledalcev in še več v Sežani. Vsaj v Celju se je preko prsta zdelo, da je vsaj dva tisoč gledalcev. Uradno kakopak ne, svoje je naredilo navijanje pred stadionom, kjer so relativno kultni bifeji, taki fuzbalski, kjer je na teveju vedno neka tekma in kjer je osebje skoraj vselej nabrito in razume, kaj je fuzbal.
Tekma za naslov prvaka je iz prve roke ponavadi živčna, nelagodna, celo neprijetna izkušnja. Sploh tista tekma za Bežigradom leta 2001, ko je meni in fotru tip, ki je delal na banki na šalterju, mrtvo pijan razlagal, kar pač mrtvo pijani tipi razlagajo… Huf. Tokrat resda ni bil derbi, ker je Maribor zakockal naslov že prevečkrat, je pa vseeno bilo videti, kako zelo Celje upa. Ampak ni bilo očitno. Nak. To je bolj, tako, ponotranjena izkušnja. Kaj s tem mislim? Celjski grofje so namreč sijajno navijali, prav letos so se vrnili, ponosno nosijo letnico 1992, čeprav so bili vmes pogrešani – zlasti na gostovanjih. Gorica se je lahko postavila vsaj vedno s Terror Boys, ki so vedno prišli, tudi na pokal, v Mursko Soboto v sredo, pa četudi le pet ali šest. So bili. No, tokrat so Celjski grofje res navijali in poskusili tudi s tistim prekotribunskim skandiranjem »Cele – šampion«. Že v prvem polčasu, po golu za 1:0, ni bilo ravno prepričljivo. Saj v tem niso izjeme, ponavadi traja, da prime. Pri tretjem poskusu je že bilo, kot se spodobi.
Toda ko je bila tekma tesna, ko je bilo 2:2 in je dejansko bolj kazalo, da bo Olimpija zabila še tretjega, se je poskus skoraj povsem izjalovil. Folk, narod, ljudje so bili pač živčni. Kdo bi jim zameril? V ligi so bili dvakrat drugi, obakrat za Mariborom, takrat s Pušnikom 7, nato s Simonom Rožmanom devet točk. Obakrat so imeli dober kader, takšen, ki ima karakter, talent, karizmo, ne pa tudi zmagovalnega efekta. Ni čudno, da je Maribor zlasti rad pobiral iz Celja. »Daj mi nekaj povej,« mi je tako rekel tisti tip, »pa kako vam nikoli ne rata iz Celja vzet, kar je dejansko dobro?«
Takrat sem vedel, da res spremlja fuzbal in da je razumljivo zabrisal vrečko pistacij čez stole, dol podse, ne da je to prav, ker ni, ampak ga razumeš. Ne zaradi tetovaže, temveč ker se je tako nasmejal, češ, kako je lahko Maribor pripeljal Gregorja Bajdeta in zraven še Sunnyja Omoregija. Pa Rajka Repa in nazadnje, rekordno, še Rudija Požega Vancaša, ki je pozimi nadel desetko, nato pa na koncu sezone rekel predvsem to, da drugo leto bo pa res pravi. Saj je vmes tudi Blaž Vrhovec, zelo soliden, standarden, vesten igralec, ampak eden tistih, ki še ni posegel po tem, kar je kazal, da bi lahko.
Zato je bilo v Celju tako fajn. Nisem tipkal med tekmo, ker bi računalnik bil najbrž polit s pivom prekmalu. Pa ker ni imelo smisla. Lažje sem dejansko vpijal vse to tako, da sem tam sedel kot gledalec. Seveda tudi kot novinar, tega se ne da nikdar izklopit, nenazadnje sem bil tam akreditiran in gledaš vedno tudi na tak način. Toda ko sem jih gledal, kako hodijo gor in dol po tribuni, si grizejo nohte, nikdar zares obupali, nikoli pa tudi zares verjeli, je vse to, dolga sezona, vse to, kar prinese fuzbal, imelo ne le smisel, ampak se je zdelo nekaj kakor nagrada. Obenem sem jim bil pa favš. Ker tole pride enkrat v življenju.
Zato ponavadi, kadar sledi podelitev in dvig pokala, obsedim. Vpiješ vase, da je bila dolga sezona, letos najdaljša. Pomisliš, kje vse si bil, kaj vse se je zgodilo, kaj smo vse doživeli. In kako naprej. Prav takrat. Sicer še ni bilo to zadnje dejanje sezone, ker Gorica in Triglav še odločata, ali bodo Primorci prišli nazaj ali Gorenjci ostali. Dodatne kvalifikacije te namreč spomnijo, da obstaja še 16 klubov v drugi ligi, ki upajo, da bi prišli gor. In plejada klubov, ki do tja ne bodo prišli nikoli.
Ter da je to, da je tudi Celje lahko prvak, četudi z remijem, kjer se je zapravljalo preveč priložnosti in preslabo branilo, prav tako zgodba. Lepa zgodba. Celjanom se je prej pelo, da so smešni. Niso. Ne več. So državni prvaki, ki imajo navijače, ki so bili tudi takrat zraven, ko Rožman ne le, da ni bil najboljši golman v ligi. Ni bil najboljši golman v Celju. »Vse, kar je šlo proti golu, je šlo v gol. Bilo nas je 150, ampak bili smo.«
In za te fante, za te ljudi, ki se jih da najti na vsakem stadionu, je vse to vredno. Ker je vedno zgodba. V živo. Neponovljivo. Le Koper je doslej ostal pri enem naslovu, Domžale so vzele dva, Gorica štiri, prva Olimpija štiri, druga dva, Maribor pa kar petnajst. In za vsakega, ko je to bilo prvič, je bilo nepozabno. Morda se je zdelo, da Celje nikdar ne bo osvojilo naslova. Zdaj se zdi, kakor da bi ga ne lahko, ampak moralo prej. Ampak ga je. In ko ga je, sem bil tam in videl to veselje, ki ga da nogomet. Ko ne štejejo leta. Šteje strast. Šteje strgana majica.
