Avtor: admin

  • Sveta nedelja!

    Sveta nedelja!

    V Sloveniji je nedelja ob trinajstih sveta ura. Pa če ste verni ali ne. Ni pomembno. Če nič drugega, kolektivno in skorajda plebiscitarno se verjame v – govejo juho. Nič ni tako etnološko slovensko nedeljskega kot goveja juha. No, spet ne verjamejo v to vsi, ker vsi ne jejo goveje župe, pa vendar. Za nedeljo ob trinajstih mora biti nekaj res zgodovinskega, epskega, nadnacionalnega, da bo narod sedel pred televizorje. Pa še takrat žlica ne pade kar tako iz roke. Kvečjemu se trese. Za koga? Za smučarje, koga pa. Le alpskemu smučanju uspeva ali, bolje, je uspevalo konkurirati nedeljskemu kosilu.

    In v ta sveti termin se je podal Uroš Slak. Svojevrstna institucija slovenskega medijskega prostora. TV zvezda, ki je rad tv zvezda. Uroš Slak ima, to je gotovo nesporno, tv kamero res rad. Ne toliko on osebno, saj se redko razgali, pravzaprav je ves čas bolj ali manj enak, čeprav ima za sabo res dolgoletno kilometrino, kolikor ima rad, da nekoga spravi pred kamero.

    Doslej smo bili, vsaj na Pop TV, vajeni, da je Uroš Slak venomer – stal. Ne vedno, občasno se je na tisti ovalni pult 24UR zvečer rad tudi naslonil, še raje se je na petah vrtel, kadar je vodil zdaj že, saj jih še pomnite, Trenja. Do nedavnega je užival, ko je grilal svoje posediščene goste. Nihče ni tako roastal, kot je želel roastati Slak. To ni bil stand up, čeprav se Slak, kar ni težko zgrešiti, rad smeji. Ampak takrat, kadar ve, da je nekoga zašil. Ko ve, da je dobil izjavo, citat, tizer, trailer. Pač svoj stil novinarstva, ki je mešanica pozabljene stare šole z večno tranzicijsko željo po tem, da bi prav on bil tisti, kjer bi se vse razpletlo. Pa naj se je še tako dogajalo drugje, pri Slaku da bodo poravnali račune. Ni nujen epilog, važno je dogajanje samo.

    Slika: zajem zaslona [Pop Tv]

    Ampak Uroš Slak je zdaj naredil kvalitativni preskok. Hote ali ne, vede ali ne. Če je prej podpisoval dan globoko v noč, skorajda nujno dajal piko na i dnevnih dogodkom, se je zdaj preselil v, milo rečeno, precej manj seksi termin. Nedelja ob 13. uri je pri nas… Kot rečeno. Župa. Smučanje. In zdravo.

    Da, vem, kaj boste rekli. Aleksandar Stanković ima že 21 let zabezecane nedelje ob 14. uri na Hrvaškem. Ja, ima. In tudi njegov prvi gost je bil politik. Ivo Sanader, bil je 8. oktober 2000. Pri čemer je trajalo, da je v konkurenci večih novinarjev Stanković pristal na vrtečem se stolu in nato redno vrtel vse, občasno tudi slovenske like, kot so bili Zoran Predin, Zoran Janković, Radko Polič in Peter Vilfan. Oddaja ni imela koncepta, kakor ga ima danes, vsaj sprva ne, kakor se lahko na hitro podučimo, če že ne iz glave spomnimo. Da, bili so časi, ko si vsake toliko slišal, bilo je pred youtubeom ipd., da ima Stanković tega-in-tega. Tudi tam ni šlo brez kontroverznosti – saj še pomnimo Let 3 – toda razlika je že v osnovi ta, da Stanković svoje nedelje vodi na hrvaški javni televiziji, Slak pa ostaja na Pop TV, čeprav mu tudi nacionalka nekdaj ni bila tuja.

    Vnaprej je jasno, da Ena na Ena ne bo Nedjeljom u dva. Niti blizu. Vsaj lep čas ne. Niti ni nujno, da bi to postala, saj bi v najboljšem primeru itak bila le slaba kopija. Slak se je svojih nedelj lotil tako, kakor da bi še vedno bila noč, le da ima večjo težo, če ni reklam, dnevne hektike in toliko sprotnega dogajanja. Ne bo vpadalo vreme, šport, promet, črna kronika. Nič. V nedeljo ob enih imaš eno uro res lahko ena na ena.

    Slika: zajem zaslona [Pop Tv]

    In v trenutku, ko sedeš na stol in ni več te hektike, ne ostane nič drugega kot vsebina. Pri formi lahko pomaga dober prispevek, ki je bil v primeru Aleša Hojsa vrhunski, četudi še nismo vajeni tako celovite slike nekoga, kvečjemu še scena, pri čemer je bila kuverta morda spomin na najbolj kulten (ne)odstop, in v najboljšem primeru zaslonska grafika. In to je to. Vse ostalo sloni, stoji, stane in obstane le z voditeljem in gostom.

    Za Slaka je to morda znan teren, ampak ni. Ni enako komentirati dnevno dogajanje z vedenjem, da bo morda ta isti gost na sorodno temo prišel, kaj pa vem, čez en mesec še enkrat. Čeprav je Ena na ena tedenska oddaja in v takem formatu edina pri nas, saj ima nacionalka goste, ki pridejo enkrat, morda v redkih primerih dvakrat na vrsto (ob nedeljah zvečer), bo sprva prav nabor gostov tisti, ki bo v bistvu določil bistvo oddaje. Kajti iz golega opisa ne gre razbrati veliko: »iskreno, intimno, na trenutke provokativno, predvsem pa sveže in drugačno, so obljube nove nedeljske pogovorne oddaje Ena na Ena, ki 3. oktobra 2021 prihaja na POP TV. Voditelj Uroš Slak bo vsako nedeljo ob 13. uri v poglobljenem pogovoru gostil znano osebnost z različnih družbenih področij. Razkril bo zgodbe, ki bodo odstirale gledalcem do zdaj nepoznane plati gosta.«

    Kar je Slaku uspelo, ko je v prvi oddaji gostil Hojsa, je bilo kvečjemu le to slednje. Iskreno, kdo od nas je vedel, da je Hojs brcal žogo, dokaj resno in kvalitetno? Ali da žena in zlasti hčere niso zato, da se gre politika? Ta del, čisto na koncu, šele po oglasih, ki so prišli konkretno prepozno, je bil dejansko, naj bo še tako na prvo žogo, okoren, kičast, lahek, neroden, dobrodošel in je dal nekaj, česar doslej nismo videli. V takem formatu gotovo ne.

    Slika: zajem zaslona [Pop Tv]

    Toda Slak ima, to je jasno vidno, precej večje ambicije. Kar je celo dobrodošlo, zakaj pa ne. Le da je pržil, grilal in vrtel Hojsa skoraj več kot pol ure na resda sila aktualne teme, ampak na način, ki pritiče dnevni, ne pa tedenski oddaji. Sploh potem, ko je Hojs imel tako ali tako svoj »šov« komaj tri dni prej v Tarči na nacionalki. Kar je bila razlika, je bila v tem, da je Hojs morda sedel? Ali da je bil tam sam? Da ni imel nikogar, ki bi mu skakal v besedo?

    Saj se je Slak trudil s ponavljajočim se »ampak spet se mi zdi, gospod Hojs«. Seveda se je. Tudi z direktnimi vprašanji tipa »vidite tu kakšno mevžo« ali že uvodnim »zakaj ste tako trd politik« ter »vam je žal, da ste omenjali mamo?« je skušal najti svoj »punchline«, toda v tem prilagodil oddajo gostu in ne obratno. Kot da bi v eni uri želel, da bi Hojs povedal, da se je motil in opravičil vsem, ki opravičilo od njega terjajo. Ni šlo skozi niti v politično bolj, em, kulturnih časih. Hojs je imel, mimogrede, prvi del intervjuja desno nogo kot na gasu in tako tudi križaril skozi intervju. Če je Slak mislil, da mu je nastavil večmetrske valove, je Hojs deloval, kot da je na jadranju. Ne glede nato, da se je Slak udobno počutil, ko je rekel, da so »petkovi protestniki v primerjavi s temi delovali kot mucki«.

    Dejansko je na koncu najboljši del enournega intervjuja, ki je prvo polovico zapravil, bil stavek »daleč od tega, da sem mamin sin«. Govorim seveda iz vidika tv recenzije, politično gledano je Slak dobil svoj punchline, ko je Hojs povedal, da se s predsednikom vlade pogovarjata o predčasnih volitvah, kar se zdi, da je bila tudi osrednja nit, če ne bistvo intervjuja. Vendar v tem primeru je Hojs deloval kot plan b, kakor da premier ni imel časa, kar je tudi sam povedal čisto na koncu, ko je priznal lastno presenečenje, da so ga sploh povabili.

    Ena na ena je kakopak poptvjevski zglancan in preverjen izdelek, obrtniško brezhiben, toda ne more izumljati tople vode, ker gre v osnovi za dva, ki se pogovarjata pred kamerami. En sprašuje, drugi odgovarja. Za eno uro je to sila zahteven format, kar bo Slak najbrž spoznaval iz oddaje v oddajo. Seveda je bil dobro pripravljen, na mizi je imel, če sem dobro preštel, kar devet listov, vmes je kar precej bral, morda kar precej dlje, kakor smo bili vajeni doslej. Slak je rad prezicen in to je za novinarja/voditelja hvalevredna kvaliteta, pravzaprav neobhodna.

    Toda že v sporočilih in intervjujih je delovalo, da bi rad dobil širše odgovore na politična, družbena, vprašanja našega prostora in časa. V tem primeru je bil prvi intervju preveč pedanten, podroben in premalo širok. Napredek je, da je bil nivo pogovora višji in ekstresmno visok, v primerjavi s četrtkom, toda Slaka največ dela še čaka.

    Najbrž zlasti takrat, ko bo nasproti imel res tudi športnike in še zlasti kulturnike. Tam bomo videli, kakšno širino ima Uroš Slak v Ena na ena, kjer bi rad dobil vse tisto, česar prej zvečer ni mogel.

  • Šest! Šeeeeest!

    Šest! Šeeeeest!

    Kolikor se spomnim, ni bilo niti mišljeno, da bi snemali. Mišljeno je bilo kot, kako se že reče, »štih proba«? V koledarju sem za nazaj našel le »11:00 – Sestanek – Boki – GT22«. Boki. Zvani Bom Bat. Šele precej kasneje sem izvedel, kako se dejansko piše. U, to je bil mišljen kot mit. Pa mislim, da res nikdar nismo povedali? Ali morda ob stoti oddaji? No, kultno je, da Reneja dejansko nisem poznal. Morda na videz, poimensko pa vsekakor ne. Če bi, ga ne bi v oddaji takoj vprašal, kako mu je ime. Oddaji, ki ni bila mišljena kot polnokrvna epizoda. Ne. Le pilot. Segrevanje smo ji rekli. In potem šteli šele od ponedeljka dalje. Ofsajd 1, Ofsajd 2 in tako naprej.

    Bila je sreda, 9. september 2015. Slovenija je premagala Estonijo, ampak kaj, ko je tri dni prej izgubila s Švico. Ja. Tistih 3:2. Ko smo bili z roko, nogo in Katancem vred že skoraj na Euru. Nak. In takrat smo začeli. Jaša. Rene. Boki. Totalna neznanca. Neki čisto drug svet. Pa Maribor ni kdo ve kako velik. Dobro, ni majhen, pa vendar. In smo krenili. Ko zdaj odprem datoteke, kako je bil Ofsajd zamišljen. Haha. Hahahaha. Kiri smeh, bi rekli tukaj. In smo se lovili. Ampak nekateri ste nas ujeli že takrat. In vzdržali.

    Ne vem, na kateri točki je Ofsajd postal… Nikdar nuja, čeprav se je morda tako zdelo, ko je vmes kdaj energije preprosto zmanjkalo. Je pa postal… Odgovornost. Do vas. Do vseh, ki poslušate. Morda takrat, ko je Klemen pisal ali poklical. In rekel, da nima pojma o medijih, da govorit ne zna, da pa ga nogomet zanima in da bi rad pomagal. Tudi njega nisem poznal. Niti na daleč. In potem je tu bil Žiga. Poslušalec, ki je postal voditelj. Ikona. Nekdo, za katerega sem že tedaj vedel, da bo znal popravit, če je kdaj kaj narobe. Ker Ofsajd nima nikdar prav, kar ne pomeni, da se vedno moti. Se ne. Ampak Žiga je… Prvič, mislil sem, da je precej starejši. In, drugič, ko sva se dobila, sem bil prepričan, da je konec. Bil je Ofsajd 69. Vsemu bo(va) Kos. Žiga rad pove, kako zelo zelen je bil. No, zelen. Pardon. Ne zelen. Da je imel tremo. Da je videl, kako je, ko nekaj ustvarjaš.

    Iskreno, nisem verjel, da bomo dočakali sto oddaj. Mogoče. Zagotovo je pomagalo, da je Maribor prigural do lige prvakov. Do slavnih »jaz z remijem ne bom zadovoljen« napovedi pred gostovanjem Liverpoola. Od tam dalje.. ni bilo več meja. Ofsajd je postal… Nekaj več. Ker sem se (in se še) karierno lovim v negotovem, drugačnem, nehvaležnem medijskem prostoru lovil, je bil Ofsajd neke vrste dragulj, varnostna mreža, butik, sreča, nekaj našega. Ko si šel na tekmo, si vedel, da si tam tudi zato, da boš v ponedeljek ob 07:19 o tem trabunjal. Na stadionu je bilo mogoče 700 ljudi. In dež. Pa smo menjavali lokacije, u, Ofsajd se je snemal v GT22, kar dolgo, nato pa vsaj na še treh lokacijah, nobena ni bila idelna in vse so bile daaaaleč od studijev. In snemal se je na daljavo. Snemalo se je ob zaprtih oknih v totalni vročini, ko si skoraj omedlel.

    Ampak vsakič, ko ste se oglasili, je bilo taaaako vredno. Najbrž bi morali takoj narediti spletno skupnot in vas povezati. Ker, kot sem večkrat povedal, Ofsajd je želel troje. Prvič, da bi nagovoril ljudi, ki imamo radi fuzbal. Drugič, medijskemu prostoru je želel pokazati, da se o fuzbalu lahko menimo tudi, em, malo drugače, kar zveni poceni in leno, v bistvu smo želeli, da ulovimo zaostanek za tujimi praksami, pa ne da je tuje vedno boljše; želeli smo, da bi naredili po svoje in svobodno. In, tretjič, Ofsajd je želel spremeniti ali pa pomagati slovenskemu nogometu. Kar je, itak, idealizem, utopija, rapsodija. Želel je dobiti drugačne sogovornike, razviti manj klišejsko debato, odpreti šport, ki ima veliko stereotipov, da bi videli njegovo lepoto.

    Ker fuzbal je res lep. In najlepši je v živo. Marsikdo od vas to ve. Veste, katera tekma mi je res ostala v spominu? Ne, ne tiste v provanski slovenskega fuzbala v Zavrču. Čeprav so bile vse legendarne. Ne bom pozabil tekme za naslov v Celju. Koronsko leto, finale v, kaj je bil, pozni julij? Omejeno število ljudi, tekma pa za naslov. Celje in Olimpija. In grem tja proti stranskim medijskim mestom celjskega stadiona, kjer nihče ni brisal miz in sedežev še iz časov, ko je Jalen Pokorn igral za reprezentanco. Pa čast in slava tudi njemu. Ampak sedel sem, dolg dan je bil, gužva, živčnost. Nisem ravno največji ljubitelj takih tekem. Raje imam manj pompa. Pa dobro. Sedel sem in do mene pristopi Denis. In reče jaz sem ta in ta. Aaaaa. to si ti. In pride še Alex. Pa še en tretji pa še en. In so sedeli tam, ker so sedeli tam tudi takrat, ko Matjaž Rozman res ni bil dober golman. Objel bi jih, izljubil, dal na vse plakate za ligo, ampak itak bi potem izgubilo svoj čar. Ljubezni do fuzbala, do svojega kluba, ne moreš dati na plakat. Lahko poskusiš. Seveda. Ampak ko sem takrat sedel in gledal, kako dojemajo zgodovino, ki je Celju prinesla, kar se je zdelo, da jim nikdar ne bo usojeno…

    In to Celje. In še kje se je zgodilo. Ravno te dni se je oglasil nekdo, ki sicer posredno službeno spremlja nogomet, pa je navijač Aluminija. In še bi. Da se o Muri ne pogovarjamo. Kako imajo radi Ofsajd, pa me je vedno ne ravno strah, ampak vedno se mi zdi, bemtiš, kaj je spet Žiga pisnil. Pa hvala bogu da je.

    In tako, ko Ofsajd praznuje šesti rojstni dan, kar ni ravno kdo ve kako specifična stvar, ampak zame in verjamem da tudi za vas – je, razmišljam, do kam smo prišli. In kje smo. Kako nas je, nekaj sto. Nekaj. Sto. In ko donirate, si včasih ne morem pomagati. Nasmejem se. Si rečem: kako je to neverjetno skoraj noro. V času, ko ni ravno idealno z našim fuzbalom. Pa nekdo pomaga, donira, gre na stran, se prijavi, izpolni in evo. Vama dam. Pomagam. Doniram. Pa je to podkast. Že s tem se omejiš, jebiga. Ampak ne samo podkast. Je podkast o fuzbalu. Kar še zmanjša potencialni krog. In potem je – podkast o slovenskem fuzbalu.

    Ampak ste. Ne poznam vas vseh osebno, vas pa, naj zveni rojstnodnevno solzavo, naj mi bo dovoljeno, ampak zdi se mi, da smo »ista krvna grupa«. Da štekamo. Da se radi kregamo, menimo, debatiramo o nečem, kar »smo«. In da poslušate najino trabunjanje, ki traja večinoma za eno fuzbal tekmo. Redko manj, pogosteje več. In zato je želja, da vas še bolj vključimo. Saj želja imamo milijon, tudi napovedi, listek redkeje ne pride kot pride k vam. Ampak tako kot se ljubezni ne more dati na plakat, se tudi tega ne more v alineje neke prezentacije.

    Ofsajd je to, kar je, zaradi tega, ker ima svobodo. In to omogočate vi. No, pa dejstvo, da ima Žiga res rad fuzbal. In vedno prav. In da nama oprostite praktično vse. Da ni vedno idealen zvok, da nismo vedno točni, da se predvsme kdaj vsebinsko zmotiva. Ampak to smo mi. Res. Ofsajd nikdar ni bil služba. Ne zato, ker ne more biti finančno. Ampak ker je ljubezen. Ko nekdo pride do mene, pa reče samo, ej, kak rad poslušam. In ko tekmujete, kdo bo prijavil boljši predlog za ofsajd nagrade. Pa katera oddaja se vam dopade. Žigi se, mimogrede, dopade ona. Riki. Haha. Marsikdo se spomni zelene bunde. Najboljše pa je, da tik preden objavim oddajo in napišem številko, se zamislim. Zadnja je bila 267. In sem pomislil. Mater. Pri 67 oddaji je mislim, da Klemen rekel, da ne bo več zmogel. In nekje vmes je morala biti tudi 167. Koliko je to ur. Koliko nogometa. Koliko vsega.

    In koliko vas.

    Zato… Ob rojstnem dnevu Ofsajda. Vsem res, res, reees hvala! Da ste! In vsem, ki so pomagali od začetka, vmes, kasneje, zdaj.

    Rad vas imam! Se slišimo v ponedeljek!

    Jaša

  • Čarna tekma, bejli pogum

    Čarna tekma, bejli pogum

    Kako zelo boli upanje. In kako zelo je kruta čast. Še sploh, če si svoje dosegel. Kaj dosegel. Presegel.

    Ker Mura? Mura je presegla samo sebe. Saj od tega živi. Pa vseeno. Vedno je možno več. Ampak… Zakaj tako lepe stvari pridejo tako hitro. Prehitro. Ker grejo potem še hitreje. Ker ja. Včasih se najlepše zgodi prehitro. Po tem ko se je čakalo približno neskončno let. Mura je spet dočakala veliko evropsko tekmo. Prišla do zadnje stopnje za evropsko ligo, ampak se je tako ali tako že uvrstila v konferenčno ligo. Evropski milijoni so že zagotovljeni. Zmaga nad Škendijo in Žalgirisom ob vmesnem porazu z Ludogorcem je prineslo evropsko jesen. Uefa pač daje tudi malim. Ampak tudi mali igrajo velike tekme. Sosedske pa sploh. Mura je dobila Sturm, Sturm pa je premagal Muro.

    Vsi so ali pa bi naj pričakovali bunker Mure. Kako ne bi. Muro je prehitelo vse. Murska Sobota je dočakala tekmo, za katero noben ne samo tu nikdar ni mislil, da bo prišla. Pa je. In ko je, je prva akcija… No, postala. Zgodovina. Tomi Horvat, prvič z desetko na hrbtu, je dobil žogo, za katero se je vedelo, da jo bo imel Sturm, primoran cariniti. Ampak časi »merverštojerja« so mimo. V zameno dobiš nekaj drugega.

    Horvat je našel Žigo Škofleka. Dobil je žogo. Daleč od gola. Res daleč. Dobil je žogo nogometaš, ki je skoraj šablona slovenskih fuzbalerjev. Dokazujejo se, izkočijo in prestopijo. Nato se, slej ko prej, neizogibno vrnejo. Z zaznamkom, da morajo zdaj pokazati več. Biti vse in še več. Nisi več mlad, domač, slovenski fant. Si nekdo, ki mora preseči oznako. Kar ni lahko.

    Torej, Žiga Škoflek je dobil žogo. Sturm mu je pustil, ker je najbrž mislil, da ne bo nevarno. O, ne. O, ne. O, ja. Škoflek si je žogo nastavil in tako udaril po njej, da je letela. In letela. In letela. V tretji minuti. Letela je, preko Mure tja do Drave. Ker Mura bo morala v Maribor, v Ljudski vrt, tja, kjer se je edinkrat doslej igralo Evropo do decembra. Edino, kar še ni vedela, je bilo, v katerem tekmovanju.

    Ampak to so tekme, kjer se klubi, kot je Mura, učijo. Že Ante Šimundža je tako rekel. Vnajprej. Lahko pa vnovčijo tisto svoje. In vnovčili so publiko, ki je navalila na sodnika Michaela Olivera, med najboljšimi angleškimi sodniki. Hitro je pokazal na penal za Sturm. Alen Kozar je bil za hip prepočasen, Otar Kiteišvili je iskal kontakt, ga dobil, obenem pa še penal. Matko Obradović je bil blizu, iztegnil roko, ampak strel Jakoba Jantscherja je šel pod roko in v mrežo. Sturm ni odnehal. Bunker Mure ni bil le pričakovan, ampak nujen. Sturm je to izkoristil, stiskal Muro in želel vse odločiti na prvi tekmi.

    Ampak ni šlo tako zlahka, kakor je delovalo, da bo. Sturm je stavil na kvaliteto, Mura se je pa zoperstavila z žarom in borbo. Drugače pač ne gre. Razlika je tako kmalu vidna. Fizika, taktika, dueli, tempo. A borba je še vedno nekaj vredna. Takšen nogomet, na navdih in upanje, še ni izrinjen na totalno obrobje. No, skoraj. Terja pa velike napore in ni zagotovilo. Jon Gorenc Stanković, slovenski reprezentant, je imel na glavi vodstvo Sturma, a je šel strel mimo. Vmes je Mura garala, da je držala tekmeca stran od gola, nato pa dobila potrpežljivo priložnost, ko je Luka Bobičanec našel diagonalo proti golu. Našel, a meril mimo.

    Polčas je tako ostal remi.

    Pa se je nato v nadaljevanju zgodilo tisto, zaradi česar je nogomet kruto lep in lepo krut. Žiga Škoflek je imel v 55. minuti po podaji Mitje Lotriča, še enega, ki si je v ligi naredil ime, a se vrnil domov, ko tujina ni meso postala, bil je najboljši nogometaš lige, pa to v Nemčiji niti za drugo ligo ni več zadostovalo, ker je izpadel v tretjo, priložnost, po kateri se je že zavrtela glasba iz zvočnikov. Za hip. Za delček sekunde. Za magični večer. Narod je vstal, pela se je pesem, slavilo se je. Je to res? So sanje? Ampak ne. Ni šla v gol. Žiga Škoflek, ki še tekme ni začel v ligi, je imel na nogi drugi gol, novo vodstvo, spomenik. Pa se je vratar Jörg Siebenhandl iztegnil in mu pokvaril strel. Mimo gola, mimo zgodovine, mimo vsega.

    Nogomet ima tako oguljeno frazo, da kdor ne da, dobi. Ampak kar se je zgodilo Muri… Ne le, da so dobili gol. Dobili so dva. Bolela sta oba. Prvi zato, ker je Otar Kiteišvili z glavo zadel kot galeb na dalmatinskih otokih, ki očara tuje turistke s takim skokom v morje. Drugi pa, ker se take napake že v našem prvenstvu kaznujejo, tukaj pa so trpeče in boleče pospremljene. Takšna nespametna podaja nazaj? Kot je storil Žiga Kous?  Kelvin Yeboah je gladko zadel, špiker na stadionu pa je prosil navijače Sturma, naj vendar spležejo nazaj za ograjo. Za ograjo? Ja. Ker je padla že ob drugem golu. Dogovor med kluboma, da bodo organizirani navijači lahko prisotni na obeh tekmah, se ni obnesla. Avstrijci so imeli ves čas glasno podporo, Mura pa občasno, ko je zapel preostali del stadiona, potem ko so Black Gringos sicer navijali, a bili odrinjeni in občasno preglašeni. Znoreli pa so, kako ne bi, če se je tekma zlomila v vsega treh minutah.

    Mura je nato igrala, kakor mora igrati moštvo, ki igra za čast in slavo in za zagotovljene evropske milijone. Na glavo. Za mesto, za klub, za ligo, za kogarkoli in kakorkoli. Doma pokazati, kar pač lahko. Prvi gol je zabil za znižanje Lotrič, ampak je bil gol razvaljenjen. Nato je imel še večji zicer Amadej Maroša. Morda več kot zicer, če to obstaja. Gledala sta se s Siebenhandlom. Kot da bi bil priimek kriv. Situacija, ki je delovala kot dogovor. Češ, kam ga bo dal Maroša. Izberi si. In Maroša je izbral. Slabo. Po sredini. To je dotolklo domače, kako jih ne bi. Koga ne bi. Kje ne bi.

    Mura je proti Sturmu odigrala tekmo, kakršno tribune raje vidijo, a težko pozabijo. Ko se prehitro zgodi lepo in nato ne veš, kaj bi, ko se zgodi preveč prehitro. Tekma je spolzela, imela več golov, kot bi najbrž mislili. In imela še kopico priložnosti. Mura bi lahko vsaj znižala. Zadela še kakega. To je navijače bolelo. Ampak obenem je bila šele prva od dveh tekem. Mura, ki ima v v ligi po štirih krogih piškavi dve točki in kaže, kako se državni prvaki mučijo z aktualno, svežo titulo, je poskusila. Igrati z (naj)boljšimi. Kar je po svoje hvalevredno. Morda celo pogumno. Ampak rezultata vsaj tokrat ni prineslo. Obstalo bo vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo. Ampak le obstalo. Tekem je ogromno, skoraj pozabilo se je že, da je Mura povedla v Ludogorcu. Ko je igrala še za ligo prvakov. Zdaj vidi, kakšna bi bila razlika do evropske lige. Vsi pa, do kam so meje. Ni pa s sanjami in z na glavo igranjem nič narobe. Se pa vidi razlika med navdihom in ponavljanjem. Tu pa manjka. Ne le Amadeju Maroši. Še komu. Pa ne le v Muri.

    Ampak ko gre za nagrado za pretekle uspehe, so čarno-bejli enkrat tudi nagradili navijače. Dali so jim fuzbal, kakršen nima ne alibijev ne zamer. Le vprašanje. In realnost. Vseeno pa upanje. Kot je rekel špiker: »Dajmo en aplavz, verjamemo, da dvoboj še ni odločen.«

  • Mitski. Zadnji. Napad.

    Mitski. Zadnji. Napad.

    Enaidvajset sekund. Velikih, neskončnih, epskih 21 sekund. Za zmago. Kako, ne vemo. Zakaj, še manj. Žoga je šla okrog. Dobil jo je tisti, ki jo je moral dobiti. Vedel, da ni njegov dan. Podal jo je. Raje. Ker… Raje. In naslednji je šel. V prodor, do table, v zgodovino.

    Dobili smo svoj mitski met. Dobili smo ep, imenovan Zadnji napad.  

    Bil je četrtek, 5. avgusta 2021. Ura pri nas še ni bila tri. Na drugem koncu sveta tekme, polfinala olimpijskih iger, še ni bilo konec. Slovenija je nekako še bila v igri. Kako. Ne vemo. Zakaj. Še manj. Pa vseeno. Le. Točko. Zadaj. En sam napad. 90 proti 89. Sekunde tečejo, zgodovina se sproti piše in še hitreje izteka.

    Dobili smo met, kakršnega nacije redko sploh dobijo. Take, kot mi, pa sploh. Dobili smo priložnost. Ne. Priborili so si jo. Trmasto, borbeno, skupaj. Za vas nas, ki nismo niti sanjali, da kdaj priložnost bo. Košarka na olimpijskih igrah je za vse nas, ki gledamo od dream teama dalje nekaj, kjer smo samo čakali, če bo kdo namahal Američane. In bili ponosni, če smo imeli tam svojega sodnika.

    Sanje? Mi? Olimpijske? Košarka? Ker saj je bilo rečeno. Skoraj pitijsko prerokovano. Sanje trajajo danes. Kaj danes, samo nocoj. Jutri je pa že nov dan. In prišel bo nov dan. Vprašanje, če še kdaj tak. Malo je takih napadov. In žog. Ter metov.

    Met, ki ni met. Met, ki je več kot upanje. Met, ki ti daje upanje. Met, po katerem se vse v življenju vsaj za hip povrne. Met, za katerega smo mislili, da ga sploh ne bo. Met, kjer stopimo skupaj. Met, ko smo. Doslej je bil tak met tisti od Jureta Zdovca. Ko žoga ni šla v koš in Slovenija ni šla v Barcelono 1992.

    Čas se je iztekel, zgodovina se je pisala. Žogo je imel tisti, ki jo mora imeti. Luka Dončić. Zlati fant. Ki nikdar še ni izgubil v slovenskem dresu. Poskusil je z meti, pa obupal. Pred njim je bil Rudy Gobert. Omara do košarkarja. Zalepil je banano Edu Muriću, postal Banananjam proti Vlatku Čančarju. Luka pa, kot da je vedel. Ampak prav to je trenutek, ki ga bomo večinoma pozabili, čeprav ga zares ne bo. Zgodba bo, kako je Nicholas Batum prilepil banano. Pokazal, kje, kaj, kdaj, kako in zakaj da Slovencem manjka. Surovo. Ampak Slovencem je manjkalo le za točko. Pozabljeno bo, kako so Francozi rajali. Ne zato, ker imajo vsaj srebro, ampak ker so Američane v Tokiu že namahali. Pozabljeno bo, kako se je Vincent Collet, dolgoletni, umirjeni selektor, spozabil in pošiljal sodnike v tri krasne. Ne bomo pozabili, kako se je sodilo na turnirju, kjer se zdi, kakor da so sodnike žrebali. In kako so gledali vse mejne situacije, kadar je šlo na tesno Francozom. In kako bomo večni Balkanci, ker da »nas vedno pokradejo sodniki«. Ti so nam, kakor je rekel Aleksander Sekulić, pobrali živce in smo se ubadali z napačnimi problemi. Sodniki so nam tekmo pokvarili, izgubili smo jo gotovo drugje. Najbrž s slabim metom. Za tri in proste mete.

    Bil je dan, četrtek, 5. avgust, ko ni bil njegov dan. Ne nocoj. Vedel je, Luka Dončić, tudi, tako je igral, da ga jutri ne zanima. No, jutri. Sobota. Zanima ga sobota, že že, ampak tista prva tekma, ker na teh igrah je narejeno vse za ameriške oči. Finale najprej nato tekma za 3. mesto. Glavni šov bi naj bil prej. Ob 04.30 po našem času. Ne pa potem ob 13.00.

    Saj ni bil edini. Zoran Dragić je kmalu sedel. Vlatko Čančar se je prebudil v drugem polčasu. Jaka Blažič je zadel dve trojki. Od sedmih. Vse to bo pozabljeno. Bo.

    Žoga je šla proti tabli. Šla je naprej. Saj je šla. Je šla. Od table. Pa potem v mrežico. Vsi smo znoreli. Zmešalo se nam je. Zmagali smo. Finale. Aaaa! Slovenska Bistrica je že postala Klemnova Bistrica. Klop je skočila. Francozi so popadali po tleh. Luka Dončić je bil heroj, ker je uvidel, da mu met ne gre. In je raje podal. Še, em, devetnajstič. Trojni dvojček. Pa Mike Tobey je pokazal, kaj je borba. Pa ne glede nato, da še nisi Miha, si danes postal res Miha. Pa da je Gregor Hrovat zadel trojko, ko je nihče ni. Ne Prle, ne Donke, ne Jaka. Vse to ni bilo pomembno. Ker je prišel mitski met.

    Trenutek, ki si ga bomo za večno zapomnili. Oto Pestner nima komada tako daleč na zalogo. Na to se kdo ve kako dolgo čaka. Ker šport je tako krut, naša realnot taka, da ni vprašanje zgolj, ali bo prišel vlak. Ampak če bo še postaja. Ni razlogov, da ne bi bila. Luka Dončić je prekleto mlad. Ampak sam ne more. Nihče ne more. Potrebna je ekipa.

    Ostal bo met, ki ni postal olimpijski finale. Šport ima rad karakterje, zgodbe, tudi kisle momente, ampak prešteva in predvsem nagrajuje zmagovalce. Odmevalo bo, kdor je gledal, širše v regiji in po svetu, ne bo pozabil. Kako blizu je bila »ena Slovenija« finalu. Z Ameriko. Proti Franciji, ki je v Tokiu namahala Američane, da se je košarka nekaj kakor resetirala.

    Klemen Prepelič je šel proti košu. Prle. V najboljši veri. Malo naivno, ampak predvsem na pogum. Druge opcije ni imel. Če ne vrže tisti, ki bi »moral«, ti kaj drugega ne preostane. Vsaj v avt ni šla žoga. Ali nekam v tri krasne. Vsaj to, ker tudi tako smo že gledali, kako grejo medalje mimo. takrat je žogo imel tisti, ki jo je moral imeti, ker je bilo tako določeno. Ne nujno na igrišču. Ja, trdi, grdi, kisli, peklenski spomini. Ko mahaš medalji. In se sprašuješ, če bi se ta hec še šel. Zakaj vedno mi. Zakaj ne gre. Zakaj smo tak narod. Nič od tega ti ne pomaga, nasedeš na upanje, ampak če upanje umira zadnje, kaj potem umira pred njim?

    Ker takšni so kolektivni športi. Mi. Množina. Skupaj smo. Prekanaliziramo se noter v te fante. Najbrž noben od nas ni Dončić v svojem življenju. Moramo pa prevzeti odgovornost in ne podamo žoge. In smo zdaj besni. Ker če že, zakaj vsaj banane ni dobil Dončić. Ni je. Pika. Poskušal je nase navleči igralca. Tudi Jordan ni metal vseh metov za zmago sam. So zadevali tudi drugi. Glavne mete je pa zadel sam, drži. A jih ogromno tudi zapravil.

    Ampak vse to, kar pišem sedaj, vse to, kar se kopiči v nas, ko bi radi prekleli vse, ko smo besni, žalostni, na robu infarkta… Ne, tega ne bomo pozabili. Ker boli. Ker je upanje, kakor pravijo, tisto, kar te ubije. Ampak dovolili smo si upati. En met. Do kolajne. V košarki. Na olimpijskih igrah.

    En met. Klemen Prepelič je šel, kakor bi šel vsak od nas. V najboljši veri. Ponosno. Pogumno. Korajžno. Jaz pa pojdem in polagam… Šel je. Zadel še tablo. Gledal. Vsi smo. Čakali. Verjeli, za hip, da smo dočakali orgazem nacije. Največji uspeh kolektivnega športa pri nas. Trenutek, ko sami sebi damo petko. Ne gre zato, da nas bodo, recimo, na morju trepljali, čeprav bi padla runda na »ko vam je ovaj Prepelič, majke li vam!«.

    Ne bo. Kar bo ostalo, je odvisno od nas. Francija je velesila v košarki. Ki smo ji prišli prekleto blizu. Bližje se ne da. Ena točka. Na živčni tekmi, ki je bila, kot je rekel kapetan Edo Murić, povrhu najslabša. Na najslabši tekmi je bila Slovenija zadaj le za točko. In imela met.

    Šel je Prle. Kakor moramo mi. Vsak dan. Skozi življenje. Šel je. Ampak je prišel nekdo boljši. In mu prilimal trdo banano. Uf. Taka, ki res boli. Ampak… Slovenija ima najboljšo priložnost sploh. Da potala banano komu drugemu. Da nam pokaže, kaj je karakter. Pa nam ne rabi, že od davno ne, sploh pa od Carigrada 2017 in Kaunasa 2021. Ja ja, pa pa je takrat rekel Donke in mahal celi Litvi. Nam je pomahala Francija. Ampak nismo zgrešili mi. Batum je moral skočiti, se pretegniti, na celi tekmi ne tako, da so si oddahnili. Ker ja. Poglejte posnetek. Francoze je bilo strah, kakor jih še nikdar ni bilo.

    Sloveniji to zdaj nič ne pomaga. Tudi na dolgi rok ne. Bili smo blizu, kakor… Boli. Pekli. Stiska. Duši. Grize. Jezni smo, ker smo upali. Ampak oživeli smo. Za kak hip smo živeli, kakor živeli skoraj nismo. Verjeli v to, da bomo v finalu. In to bo, vsaj zame, zgodba, ki bo ostala. Pa še imajo fantje možnost za bron. Imajo.

    Klemen Prepelič bolj pomembnega meta ne bo imel. Najbrž ne. Dobival bo vprašanja. Skozi leta, bo. Najbrž več kot Dončić, zakaj je podal. Ampak tudi ta bodo enkrat prišla. Vprašanje je le, kakšni bodo, joj kliše, takrat pa naši občutki. In kje bo slovenska košarka. Ali šport na sploh.

    Dobili smo mitski met. Ep od zadnjega napada. Takšen, pravi naš. Ko en poda drugemu. Ko vsi upamo in vsi hočemo in vsi vidimo, kako je žoga padla noter. Pa ni.

    Ampak takšno je, žal, življenje. Tudi. Nauk, ki ga lahko odnesemo, ni ta, da naj vrže tisti, ki bi naj bil najboljši. Ne. Nauk je, da upaš najti možnost. Kakršnokoli. Pekli pa le, da se vsi sprašujemo, ali še bo kdaj takšen met. Za finale. Olimpijskih iger.

  • Oni pa še kartajo!

    Oni pa še kartajo!

    Oni pa še kartajo. Da bo ja še bolj napeto. Ker kot da ni dovolj.

    Klemen Prepelič je pred kamerami zgledal resno zdelan. Kaj zdelan. Zgaran, povožen, »fertig«. Kot da bi Španija povozila Slovenijo, ki da je dobila Američane v četrtfinalu in gremo domov. »Ne, da je veselje zadržano,« je rekel v mikrofon TV Slovenija v Tokiu. »Ful sem utrujen.« Kot da se bo zdaj, zdaj vlegel.

    Nato je dobil še vprašanje za torkovo četrtfinale: raje Italijani ali Nemci. Prle je deloval, kot da je samo še potreben masaže, postelje in prostega dneva. »Edina želja je, da ostanemo zdravi,« je še dahnil. In postal. Za hip. Ne zato, ker bi moral prijaviti še kaj smešnega. Čeprav je to on. Prle, ki zadeva trojke »s parkinga«. Prle, ki se vedno reži. Klemen Prepelič Prle. Postal je, pa prijavil. Ne, ker mora, ne, ker je prav. Ampak ker lahko.

    »In da bom imel še jaz danes malo sreče pri kartah!«

    Nasmeh, vreden vsaj četrfinala, čeprav se je bleščal kot medalja.

    In oni? Ah, oni. Ja, oni pa še kartajo. V prostem času. Za zabavo. Ker jim ta triler, imenovan košarka, pač ni zadosti. Oni kartajo, da je še malo bolj napeto. Pa snemajo, kdo bo na treningu žogo čez celo igrišče brcnil v koš. Ja, brcnil. Ne, preden vprašate, ni Luka Dončić. Nogometna zveza Slovenije je na spisek dodala Eda Murića. In Dončić? Ker on te bo namazal v pingpongu. Njim je vse to fajn. Nikdar dovolj. Njim. Skupaj. Množina.

    Dihamo? Še dihamo? Komaj, samo po zmagi… Taki zmagi? Vsaj ne sopemo. Bila je ena tistih tekem, saj vemo, kakšna. Tekma, ki je prestavila nedeljska kosila. Tekma, ki je v nedeljo preganjala sobotnega mačka. Tekma, ki je donela v kampih, apartmajih, hotelih, stanovanjih, hišah.

    Gledaš, za vsak slučaj preračunaš, kam bi zabrisal tv skozi okno. Hkrati pa še veš in nekje globoko v sebi upaš. Da kaj pa če. Čeprav pregovor pravi, da je upanje tisto, kar te ubije.

    Gledati tekme slovenske košarkarke reprezentance je zabavna reč. Dokler ni. In predvsem, kadar gledamo te tekme, kakršna je bila ta še sveža s Španijo, v bistvu ne gledamo v ekran. Gledamo v ogledalo. Povej mi, kaj komentiraš, in povem ti, kdo si. Kdo od nas ni bentil? To ni vprašanje optimizma in pesimizma in koliko vode, da je v kozarcu. Kozarec je že odletel v steno, samo v bistvu ni, če pa bi, ga takoj zložiš nazaj in se opraviš, ker veš, prekleto veš, da ni konec. Ne samo dokler, kakor rečejo v operi, debela gospa ne zapoje, ne dokler ni zadnje sirene, ne vse do tedaj, doklej nisi prepričan, da res ni več možnosti.

    Slovenija ima, vsaj v košarki, še vedno nekje možnost. Kako, od kod, saj niti ne veš. Končno malo prednosti, vsaj piškava točka bolje kot nič, pa kar naenkrat spet zaostanek. Ko stiskaš pesti, grizeš nohte, preklinjaš komentatorja, sodnike, trenerje, košarko, vreme, se skoraj skregaš z vsemi okrog sebe in še s sabo, pa je zaostanek izničen, zdaj bo, zdaj nam bo uspelo, skupaj, v prvi osebi množine. Pa spet nove trojke, novi favli, nove izgubljene žoge. Začetek prve četrtine slab, začetek tretje še slabše.

    In Luka Dončić, fant, s katerim smo zmagovalci še, ko jemo isti sendvič kot on, je imel relativno slab dan, čeprav njegov slab dan je tak, da ima tri osebne napake v prvi četrtini, pa doseže dvojni dvojček nekje nevidno vmes, ker pobere vse skoke. ena podaja več, pa bi imel trojni dvojček. Ampak saj je rekel, da ni šel v Tokio po rekorde. Osebne gotovo ne. Podajal je, ker mu kaj drugega ni ostalo. Španija je skušala narediti vse, da bi nekdo pri nas dobil potrditev, da brez pravega Dončića ne more Slovenija premagati niti Madžarske. In so naredili vse. So. Dejansko. Samo potem je bil čas, da najdejo svojega Dončića.

    E, ko je šlo najbolj zares, ga niso našli. Večni čudežni deček Ricky Rubio je zgrešil ključne mete. Saj vemo, tiste, ko zapremo oči, ker si tega ne bomo delali. Ne bomo si delali grdo, ne? Saj slišimo, ko pade v mrežico. E, ni.

    Slovenija pa ni našla novega Dončića. Ni ga rabila. Ker Luka Dončić za to reprezentanco je, pa naj bo tak kliše, stereotip, arhetip, karkoli že, slovenski Luka Dončić je celotna reprezentanca. Žiga Dimec je danes vsem tistim, ki so s prstom kazali nanj, da kot orjak ne more niti »kucnit«, pokazal, da ne le, da zna zabiti, ampak da si lahko gremo to vrtet. In da doseže koš, ko je najbolj treba. Morda Jaka Blažič ni imel dobrega dne v napadu, ampak v obrambi je šel Špancem strahovito na živce. Pa vsi odprti meti, zgrešeni na obeh straneh, ko smo mislili, da če ne bo trojk, vsaj ne toliko kot španskih, nimamo kaj upati na zmago.

    Pa smo upali. Nekako, nekje. Po dveh tako suverenih zmagah nad Argentino in Japonsko, ko je bila glavna dilema, no, vsaj na koncu, bili sta konkretni tekmi, kdo bo dal za rundo, ker je dosegel stoto točko. Potem pa pride taka tekma. Kot je bila ta s Španijo. Kot da bi vedeli, da nam Španci, ki so nas povozili na poti do groznih kvalifikacij za SP, kjer se nam očitno niso povsem oddolžili za polfinalni poraz v Beogradu 2017.

    Bila je… Evropska tekma. Na taki tekmi ne moreš prodati hot-doga, skočiti po pivo, poklicati kolega. Ali likati, obešat perila, čeprav, ko je sila, ko je tako napeto, nekateri gremo obešat perilo. Vsaj vmes, med minuto odmora, medtem ko veš, da bodo sodniki šli gledat tv in bodo poskrbeli, da ti ne boš več gledal tvja.

    Nak, še tvitnit nimaš časa. Hop, pa je že spet nekaj narobe. Pa favl. Pa avt. Pa se žoga odbije narobe. Pa prestop. Pa prosti met ne gre not. Pa sodniki, o sodniki, ki vedno, kadar smo zadaj, sodijo proti nam. Pa kriki, zakaj ni menjav, zakaj ima Dončić tri osebne v prvi četrtini, pa zakaj Prle včasih s parkinga, potem pa niti zicer ne gre noter. Pa izgubiš upanje, eh ne bo, lepo je bilo, bomo nabasali na Američane, saj to ni nič slabega, prve igre, ohoho, nobenega z Balkana ni tam, saj ni skromno… Ampak ne. Pride ekipa. Dončić je sedel. Med reklamami nam je govoril »mažemo zmažemo«. Pa so Španci mazali naše. Dobro, ne pošteno, ker je bila tekma, kjer je šlo toliko mimo.

    Ker tako je, ko res šteje. Pa je bil le skupinski del na tekmovanju, kjer še res ne vemo, kdo je najboljši. Američani bi naj bili, samo kaj je bilo tisto proti Franciji?

    Tekma, ki nas je spomnila, kakšna drama, infarkt, travma je lahko tekma slovenske košarkarske reprezentance. Kot da smo nekje vmes že pozabili na vse tiste krute drame. Ko so medalje šle mimo nas, v kaj, dveh, treh dneh. Ko si je Jure Zdovc drgnil obrv, mi pa z nohti lica. Ko je bilo konec, še preden se je začelo, ker se je preštevalo, kdo pride in kdo ne. Vsa tista prazgodovina od tistega meta Zdovca, ko se je žoga kotalila po obroču, pa Slovenija ni šla v Barcelono 1992.

    Zdaj pa… Celo tekmo zadaj, na koncu pa Edo Murić zabije še trojko, ko Špancem nikakor ni bilo jasno, kje so zapravili skoraj dobljeno tekmo. Muriću so žogo dali, češ, na, malo jo imej, počakaj, da mi pogruntamo, kako in kaj.

    Proti Sloveniji ni kaj gruntat. Ker naj gre toliko skoraj vse narobe… Se na koncu izide. Skoraj komot. Za objem, za slavje, za zgodovino.

    Pa je bila »le« tekma v skupinskem delu. Ampak prekleto pomembna tekma. Proti svetovnim prvakom. Ki so bili šokirani. Oni so bili še pri vprašanju, kako, če pa je imel Donke tri osebne. V prvi četrtini. Slovenija je bila spredaj, skakal je Dimec, skakal je Mike Tobey, skakal Aleksej Nikolić, ki mu v napadu ni šlo, a je tudi on zmajal kolena Špancem.

    Slovenija je v četrtfinalu olimpijskih iger. Kot nosilec. Kot ekipa. To je njena največja odlika. Košarka je, na tej ravni, pač ekipni šport. Vedno bil, vedno bo. In morda ta košarka ni lepa, nima veliko vrhuncev, ogromno je napak. Ampak tako košarko si pač zapomnimo. Jo imamo radi tudi, ko ona prekleto fejst nima rada nas.

    In jo bomo imeli spet radi v torek.

  • Vožnja na večnost

    Vožnja na večnost

    Ni se ustavil. Ne. Ker se najbrž niti ni mogel. Vozil je dalje. Ni pedalkal, ker je lebdel. In ni vozil on. Vozilo je življenje. V disciplini, imenovano življenje. V vožnji na večnost. Kjer je dohitel in prehitel usodo.

    Ker v življenju so vzponi in padci. Nihče tega ne pooseblja bolj(e) od Primoža Rogliča. Padel je v Planici. Se vzpel kot kolesar v času, ko se je v slovenskem kolesarstvu zdelo, da Andreja Hauptmana nihče ne bo niti približno dosegel. Pa prva etapna zmaga na Touru. Ko smo se bali, da ja ne bo padel, tam, dol po bregu. Ni.

    Ko je bilo vse skoraj nared, kot scenarij filma, za katerega misliš, da veš, kako se bo končal, je lani na Touru klonil čisto na koncu. Vse je bilo pripravljeno zanj. Pa je prišel Tadej Pogačar. Ravno on. In ga čisto na koncu v samem finišu, brutalnem kronometru tja gor v tiste klance, ugnal. Mu slekel rumeno majico. Objela sta se, zgodovinski objem, tako prekleto sladko kisel, grenko sladek, prijetno krut in kruto prijeten. Zakaj ko nekdo zmaga, nekdo izgubi? Odgovori so bili debate o tem, kdo bi naj bil športnik leta.

    Roglič je storil kaj? Ni bentil. Bil je razočaran, ampak skušal je biti vesel za Pogačarja. Kako ne bi bil. Vsi smo bili. Za oba. Ampak zakaj so eni filmi tako… Je to sploh realno življenje? Boljše od vseh filmov? V času, ko se biografije berejo bolje od fikcije? Pa je pedalkal naprej. Klasike. Pa Vuelta, o, njegova vuelta, vamos!

    In je prišel, končno, nov tour. Da zdaj pa bo. Pa ni šlo narobe. Ne, ne. Šlo je v tri krasne, za vse kletvice planeta. Roglič je tisti kolesar, ki je stalno počohan. Človeka bi lahko hansaplast najel. Odrgnjen od pete do riti od komolca do glave. Pa je še grizel. Padel enkrat. Ne. Padel dvakrat. Mogoče še… Je vendarle uvidel. Pač. Še eno leto. Še eno. Pa še eno. Odstop.

    Kdo od nas ne bi obupal? Rekel, veste kaj, hvala lepa, saj bom pedalkal, samo… Pa gledaš koledar in si rečeš, ah, saj pridejo še olimpijske igre. Ta za kolesarstvo kruta priložnost, čeprav morajo šport obrniti na glavo. V bistvu skoraj ni fer. Zakaj ne bi, recimo, vozili vsaj en podaljšan vikend? Pa kronometer vmes? Ne, ker ne.

    In je šel. In v soboto spet. Spet vse narobe. Bolečina, krči, groza. Odstopil je v Franciji in šel trenirat za Tokio. In treniral je. O, je. Grizel, verjel. Pa je na sobotni dirki… No, vozil svoje muke. Polanc je dvakrat padel, res je, je pa Tratnik storil vse, da je Pogačar prišel do brona. Bil je v ozadju, zadnji dajal izjave, strto gledal, kako spet gre vse mimo njega. Pa ravno njega. Zakaj nekateri storijo vse, pa ostanejo zadaj, ko najbolj šteje?

    Ne. Ne tokrat.

    Prišla je sreda. Prišel je dan, ko ni moglo več nič zaviti narobe. Kronometer. Da ni specialist, ampak da včasih pa da mu uspe. Uspe? Nažgal je vse. V nekem drugem športu. To ni bil kronometer. Ne zanj. On je vozil življenje. In življenje je popeljalo njega.

    Zato se ni ustavil, ko je prišel cilj. Morda ni bil prepričan, katera je ciljna črta. Ker kot da te črte nikdar ne bo. O, pa je bila. Prišla je. In ko je prišla, drugi ne da so ostali zadaj. Imeli so svojo dirko. Pobegnil jim je davno, le sebe je moral uloviti. Svoj trenutek, svoje ravnovesje, svoj gigantski talent.

    Primož Roglič je v Tokiu pokazal, da so v življenju vzponi v Alpe in Pireneje ter odrgnjeni, grdi, neuigrani padci. In postal skoraj pregovor, rek, frazem. Roglič presega besedo feniks. Je dokaz trdoživosti. Dela. Odrekanja. Upanja. In ves čas pred našimi očmi. V javnosti. Kjer je bolečina spektakel, spektakel bolečina. Tu, ves čas pred nami. Odrgnjeno meso, nikdar srce.

    Olimpijski zmagovalec, ki je zmagal v disciplini, imenovano življenje.

  • Bron? Ker gre v Idriji vse v klanec!

    Bron? Ker gre v Idriji vse v klanec!

    V Idriji gre vse v klanec. Še prvi maj je v klanec. Kresovanje, ki bi naj bilo, pač, po neki logiki na ravnem? V klanec. Nekdo ima žur? V klanec. Koncert? V klanec. Uspeh? V klanec.

    Zvenim, kot da sem doma iz ravnice. Nisem. No. Maribor je recimo na ravnem. Vpet med Kozjak, Pohorje, Piramido in Kalvarijo, ampak od tu dalje pa je potem res ravno. Ne ravno dolgo in daleč, ni ravnica »do kamor pogled seže«. Ampak ja. Je ravno. Vsaj ko enkrat prideš v Idrijo.

    Prvo, kar te podučijo, je to, da te ne bodo ničesar podučili. Idrijci ne kažejo kazalcev in ne dajo občutka, da si se sploh kje zmotil. Eh. Neko specifično flegmo premorejo. Skoraj lenobno, ker kako kako bi si pa drugače razložili, da gladko puščajo vse po spisku v prvi osebi. Slovnica, ja, vem, zlomi možgane, pardon, možgan, ampak Idrijci to drugače sklanjajo. Daj mi žoga. Ne žogo. Žoga. Ni mi delovalo kot vokativ, ki nam Slovencem edinim manjka med skloni v slovanskih jezikih. Ne veste, kaj je vokativ? Če se vaše ime konča na samoglasnik, kar skoraj ziher se, potem ste kdaj slišali »Jašo, Majo, donesi mi…« No, to ni to. Idrija ima svoj jezik. Pa pustimo zdaj, povrhu, še tonemščino. O, bog. Joj ne.

    Ker Idrija je preprosta. Ni, ampak je. Ker, in to je drugo, kar ti ne povedo, ampak tolikokrat navržejo, da ti je jasno, da ti želijo nekaj dopovedati, Idrija ni Idrija. En i preveč. Idrija je pač kraj, ki sta v bistvu celo dva kraja, ampak Idrija je skratka kraj, ki nima prostora za dva i-ja. Ali tožilnik.

    Idrija je en tak kraj, ki sta v bistvu skoraj dva kraja, ampak kraj, kjer je naglas odraz ljudi. Zdaj, to se sliši res ne pretirano spektakularno. Vem. Ampak Idrijci niso robati. Pa nočem zdaj zganjati dialektoloških stereotipov. Če pa že, bi se dalo vleči vzporednice s, kaj pa vem, Korošci. Nasmejan folk, tam, kamor sonce pol leta zares ne posije. Ampak Idrijci so res drugačni. Sam sem imel izkušnjo, da me je tja popeljala družinska naveza, ker se je fotrov sošolec in cimer pač preselil tja. In sem, ne vem zakaj, v prvem letniku sam navijal, da bi šli tja na izlet. V Idrijo. In smo šli.

    V vse sem se zaljubil takoj. Ne vem, zakaj. Pa imamo sorodnike še kje, ampak tu pa ni šlo za družinsko vez. Morda zato. Idrija je bila v šusu, tistega majskega dne leta 2001, kakor odkritje. Prideš v kraj, kjer bi naj že vse izkopali, vsaj živo srebro, pa intelekt, pa kregarijo, pa favšijo med dvema top firmama, ki se bockata ravno tam, o kako slovensko, ampak se ti zdi, da si nevede in nehote ratal odkritelj, rudar in jebiveter v enem.

    V Idriji so, to je prvo kar sem opazil, vsi nekako nasmejani. Ne na silo, ne v tja en dan, ne kar tako. SO nasmejani. Iskreno nasmejani. Imajo malo, kaj pa vem, daljše, ozaljšane, izrazite obraze. Malo daljše nosove, kaj pa vem. Ampak smejijo se na glas in smejijo se še preden veš, da se bodo nasmejali. Imajo enega tistih… Folklornih nasmehov. Potica, kozolec, lipa in idrijski nasmeh. Bam. V Logarski dolini so naredili reklamo, v Idriji so naredili smeh.

    Ker ko sem nato izsilil, da sem v Idrijo šel kar sam, v drugem letniku, je bilo, kakor da bi letel kamorkoli. Res. Ne Inter-rail pa vlak pa Evropa. Ne. Šel sem iz Maribora do Ljubljane z vlakom in nato z avtobusom do Idrije. Seveda sem, ko se je še dalo in hkrati ni smelo, joj ne, spil tam enkrat pred poldnevom, v prestolnici, eno pivo. Ali mogoče dve. Ker pač. Ker lahko. In seveda te je scat tam nekje za Logatcem. Ko gre cesta v ovinke in telefon v prazno. In si šel do voznika in prosil. Nisi grozil, čeprav je bil plan b, da bom scal v vsakem primeru. In je ustavil. Redno linijo.

    Bilo je za prvi maj 2002 in v Idrijo sem iz Maribora prišel sam na oddih od vseh neuspelih pecanj. In uletel v kraj, kjer bi se skoraj moral počutiti kot zvezda. Saj nisem bil. Seveda ne. Nočeš imeti tistega filinga. Ja. tistega. Da si prišel iz velikega mesta v manjši kraj in si že zato velika zvezda. Eh. Ravno kontra. Meni so oni bili zgodba. Svoji gostiteljici, ki je bila prelepa, da bi bila dosegljiva, sem dolgo predel svojo biografijo. Tako dolgo, da smo prišli spodaj od grada pa nekam tja do Swenaka ali kje že. vem samo, da smo hodili dolgo. Vem tudi, da mi je nekdo povedal, kaj moraš vtipkat, da izveš, koliko imaš porabe na takrat komaj sveže nastavljenem mobitelu na naročnino. In kako peš skrit številko, kar, mimogrede, deluje še danes. Ne,da bi rabil, ampak deluje.

    V Idriji si dobil občutek, da si bog. Takoj. Ker ko so ti ljudje šli, so res šli. Ni bilo pavze. Nisi bil ravno bog, ampak… Na poti do boga. Pa veren ali ne, v mojem primeru slednje, si verjel. Moral si. Ker slej ko prej si moral nekam, kar je šlo v breg, v klanec, v tri krasne, navkreber. Pa gremo tja, imajo neko zabavico. Okej, kako daleč pa j….? Preden si vprašal, si lazil gor. In tako dalje. Sploh pa, urbani mit pravi, vsaj sam sem si ga zmislil, da v Idriji imajo par blokov, ampak do drugega nadstropja ni nihče doma. Ker ne zmorejo biti v pritličju. Ni v DNK-ju.

    No in tako sem šel na najvišje kresovanje. Morda sem zgodbe pomešal in sem bil leto poprej ali kakorkoli. Ampak vem pa, da v Idriji gotovo še kdo pomni Mariborčana, ki je tako prikupno vprašal tako nemogočo neumnost. No, zanje. Kajti… Šli smo kresovat, nekam privat, vsi najbrž mladoletni v času, ko je Noč in dan dejansko upravičil ime trgovine in v Idriji so jo imeli, in ko sem vprašal, pač, ker firbec, kam gremo, so mi prevedli v knjižno »ni daleč«.

    Če bi bil dripec, taki, pravi štajerski, bi itak gušil, ne, če je še daleč, ampak če smo že tam. Ker to je najboljše vprašanje. Tako. Post-filozofsko. Smo že tam, čeprav še hodijo tja. In to ni bila hoja. To je bilo jebeno planinarjenje. In okej. Hodiš in hodiš in plezaš in rintaš in … Da bo… Ker ti vmes kdo navrže, da tam zgoraj pa… Je kraljestvo. Je bog. Je vse. Ampak ko pravim, da rintaš in plezaš… Res mislim na to. Greš po cesti. Desno reka in levo gor samo, em, gor. Skale, vzponi, ono, to so morali geodeti odobrit, da ne pade na cesto. In kam gremo mi? Ja kaj sprašuješ, tu gor.

    In smo šli. In hodili. In lazili. In planinarili. Dereze v maju, če bi bil poet. In tako, končno, po treh baznih taborih, kjer si dobil kaj za pit, smo prišli na vrh. In zdaj… Vrh je bil… Em… Pogled je bil soliden. Pač klasični kvartet: hrib, reka, cesta, hrib. Samo iz malo višje perspektive. In okej,ni slabo. Samo ni pa ravno, da, em, bi videl morje, Triglav, stadion Mure, Ljudski vrt. To pa ne. Ampak okej. Potem pa sem bil pogledal, se ozrl, kam smo mi to lazili. S flašami, netrezni, čemu. In plac je bil, ne lažem se, velik… Kaj pa vem. Za eno špajzo. Balkon. Kopalnico. Par metrov. Pet krat pet? Mogoče? In tam že itak nekaj folka. Pa vse bi še šlo, če ne bi vse skupaj viselo. Pač… Navzdol. Kot da si se zicnil, pa… Te je bilo strah, da boš zdrsel dol na cesto. Vaaaaaaaau.

    Ampak tam zgoraj, nekje med oblaki in ognjem, je bila Idrija v svojem bistvu. Nagužvani in naphani. S trenutkom. Idrija je delovala že spodaj, kot da je vse možno. in je bilo. Za fanta iz Maribora? Dijaka? Žgoljavega? Kot da je možno vse. Ne, da bi ratalo vse, da bi vse rekle ja. Ampak odgovora ne nisi slišal. Ne mislim od punc. Ampak Idrija ne reče ne. Nikdar. Ne vem, kaj rečejo v zameno, ampak ne zagotovo ne. Takrat vem, da sem znal kitaro igrat ravno komaj, par akordov, na posluh in spodleteli talent, pa sem v roko dobil ravno jaz razglašeno klasično kitaro, debel vrat, ki je za moje čevap prste še danes prevelik izziv… Ampak ko je nekdo rekel, daj, glej, na to zaigraj, pa je bil Metallicin komad Unforgiven II, ki ga še sploh nisem slišal, ja, narobe, pa sem brenkal… Je nekdo ugasnil vse skupaj in rekel, če znam By the Way od Red Hot Chili Peppers. uvod sem nekako zglumil in … Za kar si moral v Mariboru garati mesece, da je potem itak bil ne, je tam bilo…

    Kaj naj rečem. Idrija je tak kraj. Pravijo, da se poseda. Pa se ne. Za mene se bo vedno dvigoval. Ne samo zaradi nostalgičnih dijaških let. Ampak zaradi tega, kakšna je. Pa ima vsak kraj svoje fore, finte, lokalne antijunake. Vedno bi lahko bilo bolje. Ampak Idrija? Je nekaj kakor nasmeh kar tako.

    In takšen je bil obraz Jana Tratnika v soboto, 24. julija 2021. Kolesarja, ki je šel na drugi konec sveta, da je tam zlomil pljuča favoritov. Samo zato, da se je nekdo drug pripeljal do medalje. In se nato v cilju smehljal. V pristni, nasmejani, to-smo-mi idrijščini. Drugi so iskali bidone, gele, maserje, kisik. On pa… se je še smejal. In puščal predmete v imenovalniku. Ker je tako tudi prav. Olimpijec, ki je v športu, kjer je žrtvovanje samoumevni del (posla), na olimpijskih igrah žrtvoval sebe. Za skupno dretje, veselje, slavje.

    Najlažje je napisati, da je tak človek lahko prišel samo iz Idrije. Tiste Idrije samo z enim i. Saj tisti ovinki… So narejeni zato, da rataš kolesar. Pa so imeli košarko, tudi tudi. Ampak Idrija… Se je žrtvovala še enkrat več. Kraj, tako lep, s takimi ljudmi, ki se poseda zato, da smo nekdaj tudi lahko vedeli, ali imamo vročino. Pa pustimo živo srebro, ki ga že doooolgo ni v termometrih.

    Jan Tratnik je pokazal, kako dragocena, posebna, različna je Slovenija. Tista skoraj spregledana. Ampak ko enkrat v Idriji nekoga, ki reče, da je z »govcev«, popraviš, če je »z Bovca«…. Se ti smejijo, o, cel večer, poletje, leto, ampak se smejiš skupaj z njimi. Ker si prikupna napaka in napačna pripnost. Za to gre. Za skupnost. Za razumevanje. Za klance. Za nasmeh, vreden skupnega uspeha. Pa četudi je ta za koga drugega. Idrija je zame vedno kraj, ki bo, oh, kako slabo prepoceni in presladko, daleč od avtoceste, ampak blizu srcu.

    Tadej Pogačar je dobil medaljo na današnji dan, ker je noro dober kolesar. Šport, ki je neizogibno kolektiven – razen če vozijo na čas, kjer so si še komaj podobni. Pogačar ni dobil brona, ker je Jan Tratnik sto kilometrov garal pred nacijami, ki so si šle same na živce, ker ne vodijo dirke. Dobil je bron, ker je kolesarstvo tudi ekipni šport.

    In dobil je medaljo… Ker gre v Idriji vse v klanec.

  • Rešil, česar se rešiti ne da

    Rešil, česar se rešiti ne da

    Pogled je imel… Ne, ni ga imel. To ni bil pogled. To… Je bilo… Nič. Zlomljen pogled. Prazen. Skoraj nem. Ni gledal v kamero. In skozi do nas. Ne. Gledal je mimo, nikamor, stran. Ker to ni pogled. Ni. Ker ne gledaš. Iščeš tla. Brezno. Upanje. Življenje. Naj se sliši, kakor se sliši. Naj. Nič zato. Pogled je imel… Ne, ni ga imel.

    Oblečen povsem v črno. Črna srajca, črni suknjič, črna kravata. Črni okvirji. Kje drugje, kdo drug, kaj veš. Morda ne bi pomislili. Morda je bilo pa tudi le naključje. Ampak ker tako črno je bilo. Kdor je to gledal, ne bo pozabil. Ne moreš. Ne gre. Ne da se. V šoku si. Tam, pol Evrope stran. Zaradi – fuzbal tekme. Črno od črnega, ko tako strahovito upaš na svetlobo. Da ne bo najhujše. Ker pomisliš, v mini paničnem napadu, na lastno minljivost. Ne kot egoist. Ne. Kot človek.

    To, kar se je zgodilo v soboto, 12. junija 2021, pozno popoldan, je nekaj, za kar bi napisali, da ne bomo nikdar pozabili. Mi, ki smo gledali v živo prek ekrana, najbrž ne bomo. Ampak res bi bilo človekoljubno, da ne bi. Po moje ne bomo. Tako ali drugače. In ne bi smeli. Pa ne samo tega, kako se nas lahko nekaj dotakne. Ker se nas.

    Ampak bili smo tako v že tako kruti realnosti tako nesramno zmanipulirani. Ker smo gledali fuzbal. Degutantno posiljeni, ker se je režiser neke fuzbal tekme odločil, da bo, ko se bo zgrudil nogometaš sam od sebe, delal filmsko kariero. Da bo iskal dramo tam, kjer ni nič. Kjer je samo praznina. Kjer je le Tišina. Šok. Režiser je pa iskal še bolj zlomljen kader. Še več solz. Še več šoka. Še več trpljenja. Naslednjega, ki trpi, da bomo trpeli mi še bolj.

    Ni mu bilo dovolj, da so igralci obkolili soigralca. Ki je tam ležal. Nemočni. Storili so, kar so lahko. Ga skrili, mu dali vsaj malo dostojanstva. Gledalci, se zdi, tudi. To smo vsaj lahko videli. Bi bilo bolje, če ne bi. A vsaj to… Vsaj… Da so gledali stran. Niso buljili. Nikogar ni kamera ujela, ki bi držal kamero v roki. In snemal kaj takega. Razen režiser. Lahko bi storil pietetno stvar. Lahko bi storil, kar storijo, kadar nagec/ica prileti na igrišče. Če priletiš z reklamo, političnim sporočilom ali pač z golo tazadnjo, ni teorije, da te režiser spusti v eter. Ni. Ne. Najlažje je napisat, naj nekomu leti glava. Ne bo pomagalo, zdaj gotovo ne. Ampak boli. Skrbi. Reže. Tolče. Praska. Trga.

    To pa. Gledali smo enega najboljših danskih, kaj danskih, nasploh fuzbalerjev. Kako ga oživljajo. In kako to spremlja množica, pa noče. Z ženo vred, ki se ji meša. Narobe. Groza. Zakaj bi to nekdo gledal in, še bolj, prenašal dalje?

    Komentator tekme je pa pač govoril. Ker smo šli pri nas s komentiranjem v kvantiteto, kakor je pač duh časa. Kot drugje. Ker navodil, čeprav jih že dolgo ni več za nič, za to, kaj storiti in kaj se bi še naj spodobilo, čeprav je tudi to, kaj se spodobi, že zdavnaj odletelo, ni. Ni prvič, bile so tragedije še hujše. Ampak hvala bogu so tako redke. Nikoli pa še na tako velikem tekmovanju.

    In Luka Cotič, komentator Šport TV, ki ima tv pravice, je pač govoril naprej. Nekaj. Blebetal je. Svojo naracijo, svojo tekmo. To so komentatorji nove dobe, čeprav dob v našem komentiranju niti ni. Cotič je bil pred tem popoldan dober v studiu. Umirjen, pred kamero zadržan in preudaren. No, med tekmo, je dolgo, predolgo potreboval, da je ugotovil, kako resno je. Žal. Saj ni zdravnik, ni zraven, noben ne more vedeti na daljavo Iz jebene komentirnice ali kavča.

    Ne moremo ga soditi, ker, kot rečeno, navodil za kaj takega ni. In bilo bi v tem trenutku najslabše. V šoku reagiramo vsak po svoje. Ni »prav« in »narobe«. Vsaj naj ne bi bilo. Ampak bolje je v takih situacijah biti tiho. Manj je več. Delam sam zdaj enako? Možno, ampak rad bi, da preberete do konca in razumete, zakaj ta tekst.

    Cotiču je zmanjkal pristni stik. Govoril je o menjavi za Eriksena, ko človek nima menjav. Ne za lastno življenje. Ni mogel vedeti, ni. Lahko pa bi vedel, kako je, ko nekaj tako v živo dojemaš. Ne vem, kolikokrat je Cotič na stadionih, vem pa, kako je bilo med polčasom na White Hart Laneu, ko se je predstavil navijačem Tottenhama, ki je gazil NK Maribor, Fabrice Muamba, ki se je sam zgrudil dobrega pol leta prej in – preživel. Videti to v živo? Začutiš nogomet, kaj vse je. Več kot to, da gre žoga v gol. Več kot vse, kar drugi mislijo, da naj nogomet sploh ne bi bil. Nogomet ti da občutek kolektivnega. Da prijatelje, jemlje prijatelje. Je tu. Nekaj drugačnega ima. In ko se to zgodi…? Ugotovimo, kaj smo, nismo, s kom in kje.

    Zato je, za tiste, ki smo gledali ali delali zraven ali pač karkoli, nastopil trenutek, ko je trčila naša nevšečkana vest s sodobnimi to-bi-naj-bil-jaz navadami. Smo še pietetni? Nismo želeli gledati, pa nam je režiser dajal še in še in še. Dolge minute, da so morali zakriti igralca (!). Komu na čast? Komu? Navodil ni, če bi spraznili stadion, bi trajalo. Ampak trčili smo. Kot družba. Je to še spektakel?

    Danski in tudi finski navijači so, kar smo lahko videli, reagirali človeško. Jokali so. Gledali čim dlje stran. Vsaj tako je bilo videti in bolje bi bilo, če ne bi. Kdo bi pa rad imel kamero v operacijski sobi? V prometni nesreči? Na pogrebu? Kdo? Zakaj? Čemu?

    In v takem na pol deliričnem stanju je moral šov naprej. Moral. Najbolje bi bilo, da bi vse skupaj ugasnili. Pospravili. Za kak dan, dva, morda več. Saj je samo žoga. Saj je samo fuzbal. Samo denar, samo tv, samo način.  Pa ga imamo radi, o ga imamo radi, ta naš fuzbal. Ker je drama, ker ponudi življenje v dveh polčasih. Še pavzo dobiš, v življenju je ni. Še manj so v življenju drugi polčasi. Da obrneš. So, ampak če so, so tako redki, da so predragoceni.

    Nato je, po tem dolgem, mučnem čakanju, ko nas je tv prenos, kamera, zgodba povozila, nas naredila za voajerje, ki smo želeli gledati samo žogobrc, kakor da bi se zalotili, da so nekdaj gledali gladiatorje za zabave, nato nas je nagovoril Rok Grilec.

    Rok Grilec je tista spojina športa in novinarstva, kakršne ne moreš iznajti. Če jo, dobiš nobelovo za kemijo. Rok Grilec je tip, ki je iz ameriškega nogometa naredil spektakel. Do kamor je pač šlo. Vse ima svoje omejitve. Ampak je naredil. Kar so kasneje, denimo, na TV Slovenija končno naredili iz kolesarstva. Ko ti nekdo pričara bistvo športa, za katerega si lahko neverjetno netalentiran ali te sploh ne zanima. Pa ne način, ker so naši, ker moraš, ker nacionalni ponos. Ne, ne. Ne bom zdaj o zimskih športih. In o hruškah in kopačkah. Ne.

    Toda Rok Grilec je nekdo, ki obožuje govoriti pred kamero o športu. In, vsaj zdi se mi, še raje komentira. Ja, Roka dobro poznam, čeprav ga v bistvu ne. Rok je nekdo, ki bi moral, kakor bi rekel Emkej, veš kaj bi ti mogo. In je. Vse. Pa je prišel, kamor je. Rok Grilec je sininom za te čase. Da najboljši vedno ne dogurajo najdlje. Vsaj tu ne. Primerjav bi lahko bilo malo morje. Pa ni to poanta tega teksta. Grilec je vskočil nazaj na Šport TV za Euro. Prišel, pogledal, povedal, da nekaj ve o belgijskem fuzbalu, kjer dela, in čao. Nato pa se je zgodil ta dan. Ta trenutek.

    »Spoštovane gledalke, spošotvani gledalci dobrodošli nazaj v našem studiu. Žal zaradi tragičnega dogodka tekma med Dansko in Finsko vsaj zaenkrat samo prekinjena. Čakamo na uradni podatek, ali se bo tekma sploh nadaljevala ali bo vse skupaj odpovedano. Christian Eriksen se je tik pred konec prvega počlasa zgrudil, oživljali so ga na igrišču, potem odnesli in upamo, da bo z Dancem vse vredu. Če dobimo nove informacije, vas bomo obvestili.«

    In to je bilo bolj ali manj to. Povedal ni nič takega. V bistvu vse, kar smo vedeli, če smo že vedeli. In upali, da bomo izvedeli nekaj, ne pa tisto, česar ne bi radi bili nikdar izvedeli. Grilec ni uporabljal skorajda nobenega pridevnika. Ni nastopal. Povedal je. Kar je bilo težko povedati. Ko gre težko z jezika, videlo se je, kako ga je pretreslo. Kot nas je vse, ki smo gledali tekmo v živo prek televizije.

    Mediji s(m)o zadnji, na katere bi se naj mislilo ali razpredalo v takem trenutku. Zadnji. Kar pa ne pomeni, da to ne nosi odgovornosti. To je nekaj, kar je vnaprej… Ne ravno izgubljeno. Ampak tu je samo izguba. Nič drugega. Izguba toka, ki postane trenutek, ki spolzi nekam onstran. Dolgo na Otoku niso gledalci pozabili, ko je napovedalec ITV sporolič novico o princesi Diani, pa ni imel črne kravate, temveč šekasto/pisano. Saj vemo, da znajo biti Angleži hiperkorektni. Ampak imeli so prav. Nek standard bi naj še bil. Nekaj. Celo za našo generacijo, ki tvita, pozablja, izumlja, bolšči.

    Ampak Rok Grilec je storil nekaj, česar marsikdo ne bi. Komentator tekme gotovo ni. Režiser in kamermani še manj. Da so delali samo svoje delo in da so navodila prišla od zgoraj, kot vemo iz zgodovine, je najbolj narobe izgovor. Tako slab, da še izgovor ni. Ker za to gre. Rok Grilec je sicer uradno delal svoje delo. Ampak ni delal. Ni. Bil je. Ko nismo bili. In za hip je vrnil vero v dostojanstvo medijev, ki naj bi odslikavali tudi čas, družbo, kulturo, navade. Bil je človek. Ko tako pogosto nismo. Ko smo upali, da bo daleč stran še en človek. Da ne bo en manj. Da bo. Pa ni bil dolg. Bilo je kratko. In kasneje se je fuzbal nadaljeval. Studio tudi. Povrhu takšen studio, da je škoda, ker z Mladenom Dabanovićem nista reden tandem. Ampak žal je pri nas pač tako. In bo.

    Mediji smo najmanj pomembni v taki situaciji. Smo. Lahko pa ne škodimo še dodatno. Rok Grilec je tako na relativno majhni športni televiziji storil nekaj, česar pogosto seveda niti politiki ne. Ali večje televizije. Pokazal je sočutje. S tem, ko je pokazal čim manj. Zato… Je to nekaj, česar ne bi smeli pozabiti. In pomisliti, kaj in kdo smo.

    Rok Grilec ni rešil dostojanstva, ker se tega najbrž več rešiti ne da. Je pa bil človek. Za ljudi.

  • Sfinga, polbog, genij, Clug!

    Sfinga, polbog, genij, Clug!

    Veliki, črni, neskočni krog se je začel dvigovati. Za finale. Za konec sveta. Za svetski konec. Kdor ni molil dotlej, je zdaj fanatično veroval. V karkoli že. Na obodu krožnice življenja sta sedela moški in ženska. On in ona. Brez imena. Brez obrazov. Junaka antijunaške utopije. Pod njima slečeno pleme, ob gležnjih rdeča oblačila črne realnosti. Ubogibali so se. Migetali. Migljali. Kot klobčič sveta. Če je to srednji vek, kaj bo šele v baroku! Ne, srednji vek še nikoli ni bil tako mamljivo sodoben. Brutalen, umazan, nujno grd srednji vek.

    In za konec je šla še v drugo skozi O, Fortuna. Komad, ki je bil še za naciste leta 1936 prehud. Komad, ki je tako prekleto znan, da je prekleto zlajnan. Zlovešče prevelik. Če hočeš koga pretresti, mu zarolaš uvod v Carmino Burano. Pa naj se trese. Kako torej narediti Carmino Burano gigantsko? Še večjo? Kot nadvečji teater sveta? Kako preseči Orffa, ki je skoraj bil presegel Richarda Wagnerja?

    Tako. Tako kot to počne Edward Clug. Renome ga presega, talent nikdar. Človek ni plesalec, plesalec ni človek. Oboje je. Clug je oboje. Sfinga. Polbožanstvo. Nekje med tu in tam, med prej in še bolj prej. Med po tem in še bolj potem. Clug nikdar ni zares tukaj. Saj ni, pleše več ne, v takem nadspektaklu pa sploh ne. Ni tukaj. Pa je. Ko je na koncu, po eni uri, dvignil veliki krog, v katerega so se zvijali, premetavali, ljubili, kregali, spajali plesalci, je zabrisano pokazal vsaj odsev nedosegljive (nad)realnosti.

    Ker za to je šlo pri njegovi Carmini Burani. In za to gre. Za to prekleto krožnico, nedosegljivo popolnost geometrije, poosebljene v človeškem telesu. Krog je toliko, da je vse in nič obenem. Je poroka in pogreb. Je harmonija in ontologija. Je kaj bolj osnovnega za ples kot krog? Plešemo ponavadi najprej nekako krogu, ne? Kolo. Držimo se za roke.

    Tukaj nihče nikogar ne drži za roke. Vsak je sam, šele potem smo skupaj. Carmina Burana je tako stara, takšen giga hit, ki ga je Orff, kakor so nas učili v šoli ali solffeggiu, saj se ne spomnim več, našel na nekem podstrešju, obrisal prah in potem napisal svoje remek delo. Clug je iz tega remek dela šel delati spektakel. Za kaj takega moraš biti… Megalomanski. Predrzen. Nor. Prelesten. Krut. Ego. Super ego. Sfinga.

    Clug je šel tja, kamor redki upajo. Kakšen Kubrick in podobni. Clug je klasik neklasičnih časov. Ni presodoben, pa vendar. Carmina Burana bi lahko bila tudi gladko čisti zicer. In ne bi nihče ugovarjal. Obletnica, priložnosti, čas, prostor. Nihče ne bi nič imel proti, pač. Klasika.

    Ampak ne pri Clugu. O, ne. On je šel molit. Pisat filozofijo. Ta ena ura, ki smo jo gledali v nedeljo zvečer, 16. maja 2021, ko smo še vedno tako omejeni in čakamo, kdaj bomo nehali sanjati o novi normalnosti, ta ena ura je bila skorajda psihadelični trip. Zadetost. Kot resen šus. Taki. Dobra roba, tega ne dobiš kar tak, za tole moraš skoraj imeti veze. Carmina Burana v izvedbi SNG Maribor je bila celo prek tv zaslonov transcendentalna. To je fizika, to so Newtonovi zakoni privlačnosti, nadgrajeni z Einsteinovo relativnostjo teorijo. Upogibanje časa in prostora. Trk delcev, bozonski delček prapočel bistva.

    Saj to, kar so počeli, skoraj ni bil več ples. Saj niso bili skoraj več ljudje. Ne taki, z imeni, priimki, EMŠOM. Bili so… Kot da bi gledal na Zemljo od zunaj. In iz časovno nedoločne perspektive. V bistvu je Clug, medtem ko je posnel vsa bistva tega sveta, skoreografiral še paralelni svet. In ju potem upogibal ter spajal nekako na daljavo. V različnih dimenzijah. Z različno izmerjeno gravitacijo.

    Ampak Carmina Burana, kakršno je kdo ve kje nasanjal Clug, ni le gola, podejstvena in objektivna fizika. Ni. Šele tu se začne. Nad tem je zgodovina človeštva in vseh njegovih lastnosti. Dobrih, slabih in vseh vmes. In kar je najboljše? Clug nikoli, niti za hip, ne da občutka, da Carmine Burane ne moremo razumeti. Saj je ne moremo, niti ni v tem bistvu. Klišejsko bi bilo, da se to čuti. Ne, ne gre samo za čustva. To ni hipni dražljaj. Šele v dobri uri prideš do klimaksa. Kubrick si je recimo Wagnerja sposodil. Clug si Orffa ni, ker si je itak že Orff kodeks sposodil. Našel je zlitje zgodovine. Presek vseh časov. Predprihodnjik je glagol teles, ki se spajajo, migajo, naslanjajo, ogibajo.

    Končno se je na samem koncu drugega lockdowna zgodila predstava, po kateri bi skoraj vsi radi bili celo še malo doma. Živa izkušnja bo vselej nezamenljiva, zlasti ko gre za takšen crescendo in decrescendo, za timpanasto pomendranje vsakega še tako za klasiko neobčutljivega želodca, toda televizijske kamere so ponudile marsikaj, česar iz balkona, tam pri hostesah, izza visokih naslonjal ponavadi ne vidimo. Razen z monolkom.

    Clugova Burana sicer skoraj nima obrazov. Ne rabi filmskega »close upa«. Kajti ne glede nato, kako blizu pridejo kamere, ne gledamo v obraz. Saj se jih je videlo, ampak resnici, tisti pravi, se gleda v čelo, teme, prsa, boke, kolena, kolke, boke. Gre za obličje telesne zgodovine. Spoj teles, ki ne le govorijo in pojejo. Igrajo. Filmska Burana, sodobna, zdaj rdeča, zdaj črna, občasno bela, a v bistvu vselej temna. Upobig glave, tresljaj ramen, skomig medenice – vse to je človeštvo. Gledali smo sebe, kakršni smo bili, smo in bomo.

    Podajanje nog ali objemanje solista. Tiktakanje bokov. Oblčenje in slačenje. Snubljene ali gostilna. Vse to s telesi. Edward Clug je Carmino Burano ne le posodobil. Dvignil jo je. Šel je nazaj na podstrešje z Orffom in začel znova. Prenesel. Iz klasike naredil sodobnost. Novo sodobnost. Saj to ves čas počen, še za nas totalne laike pa je vselej razumljiv. Čeprav ni povsem. Nekako. Najbolje pri Clugu je, da sodobno dopušča možnost lastne reintepreteacije, nikdar, res nikdar, pa te ne pusti ravnodušnega, kaj šele, da bi ti nabil nepoznavalski občutek nevednosti. Nisi butast, ker da ne bi razumel. To ni larpurlatizem. Če verjameš v nekaj, ne moreš biti zabit. Pika.


    Clug je dober, kaj dober, vrhunski v tem, da naredi toliko umetnosti v eni uri. In bolj kot se je potil dirigent Krečič, bolj kot so solisti pazili na vsako noto, bolj se je videlo, kako skušajo slediti tistemu, kar se je dogajalo. Tam na odru. Karkoli pri Clugu že oder je, ker na neki točki, tam, ko je solistka trepetala, šelestela, zdaj živela, zdaj umirala, se je zdelo, da igramo tudi mi. Z očmi ali dihom ali sedenjem ali ležanjem. S čimerkoli že.

    Carmina Burana SNG Maribor je najboljša domača stvar, ki se je zgodila v tem koronavirusu. To je spektakel, pa če si v dvorani, magari v New Yorku ali doma. Na kavču, v postelji, avtu. Da, tole je, blasmefično gor ali dol, bilo prebavljivo celo na mobitelu. Ali računalniku. Ni enako kot v živo, seveda ni. Toda Clugu je uspelo narediti film, tv dserijo. V mega konkurenčnih časih za našo pozornost. So naše oči postale kamere lastne percepcije človeštva.

    Nagnjena realnost se je nagnila v vse smeri, dimenzije so se pomnožile. In ko je prišla ponovitev O, Fortune, so prišli tisti mravljinci. Ko te je strah. Ker je nekaj tako prekleto… Zadelo. In se je dvignila krožnica trenutka, bistva, vsega. Glagol biti je bil tam spodaj v tisti telesih. Plesalci že kake pol ure niso bili več plesalci. Bili so človeštvo. Bili. Eros je bil tanatos, tanatos je bil eros.

    In nekje nad vsemi je bil On. Polbog. Sfinga. Clug.

  • “Povejte mi…”

    “Povejte mi…”

    Uroš Slak se je naposled obrnil še proti kameri. Po, hm, kaj, več kot pol ure? Petintrideset minut? Najprej pol ure in sodniški dodatek pet minut? Tu nekje. »Vam, spoštovane gledalke in gledalci,« si je skoraj nekaj kakor oddahnil, pomežiknil in sklenil, »pa hvala, da ste zdržali z nami.«

    Lahko bi delovalo tudi kot pojasnilo, če že ne skoraj kot opravičilo. Pa ni. Ne po taki izvedbi. Ni ravno zgodovinska, ampak vseeno pa prekleto dobra televizija. Končne besede so bile neke vrste (zmago)slavje. Kdor je zdržal, je bil nagrajen. Z morda najbolj izstopajočim intervjujem na slovenskih televizijah. Letos gotovo, najbrž pa kar nekaj let. Kar ne pomeni, da je bil najboljši vsebinski intervju. Daaaaleč od tega. Sploh ne. Ampak to, kar smo videli v sredo zvečer, je bila res, res, reees dobra televizija.

    Koncept je, kot vemo pri 24ur Zvečer, precej bazičen. Ena dolga ovalna miza, stoječi voditelj stopničko nižje, da goste gleda iz oči v oči, zdaj s komolcem naslonjen na to dolgo mizo, zdaj z dlanmi, in na drugi strani sedeči gost. Vmes kar nekaj zaslonov, par gigantskih, nekaj manjših. Malo temna, ampak ne pretemno zlovešča luč.

    Vzela sta si… Pol ure. Ne, več kot pol ure. Z drugim delom še pet minut zraven. Marsikje bi tak format bil… Časovno? Dolg. Med tednom? Sploh predolg. Po deseti pa itak. Že na nacionalni televiziji, kjer take ena-na-ena pogovore prihranijo za nedeljski večer. So drugačni, res je, vrhunske debate, skoraj filozofija, kadar se jih pripravljeno in navdahnjeno loti Ksenija Horvat.

    Foto: Pop TV [zajem zaslona]

    Ampak zdaj smo pa res lahko v obliki intervjuja dobili dobro, kaj dobro, vrhunsko televizijo. Ja, to, kar je Uroš Slak izprašal Aleksandra Čeferina, je prekleto dober tv. Miša Molk je nekje vmes poskusila, stavila na osebno noto, pogovarja se sedeč precej blizu sogovornikom, frontalno in iskreno. Zvezdana Mlakar je  najbrž v tej smeri šla daaaaleč najdlje in vztrajno garala, da so se ji gostje pripravljeni odpreti. Pustimo, da gre za različne vsebine, precej različne.

    Govorim o sami izvedbi, načinu, formatu, dinamiki. Ne toliko o vsebini. Čeprav je seveda ta kakopak bistvena. Toda na komercialni televiziji? Pri Urošu Slaku? Sam, priznam, da sem sčasoma Pop TV začel spremljati vse manj. Še vedno nekako pač staviš na to, da bodo Odmevi držali nek standard. Ker ga morajo in kjer da so voditelji bolj v posredni vlogi, čeprav seveda niso. Vsak od trenutne trojice – Rosvita Pesek, Igor Bergant, Tanja Starič – seveda ima svoj stil. In prav, da ga ima. Le da vsi skušajo na silo nato brzdati stil v večnem in neizogibnem stremljenju po uravnoteženosti, s čimer, kot vemo, imajo nekateri voditelji, kaj šele gostje, da politikov sploh ne omenjam, velike težave. Ker totalne objektivnosti, kot vemo, ni.

    Pop TV je zato v svojem stilu, z vsem, na kar stavi in čemur zaupa, kar je v zadnjih treh, štirih letih prineslo do vse boljših in boljših tv vsebin (Fokus, Inšpektor), pokazal, kaj lahko naredi komercialna televizija. Ne naredi. Pardon. Kaj zmore. Če dobi predsednika Uefe v najbolj zahtevnem tednu zanj in njegovo kariero, tik po tem, ko so ga tako ali tako gostili v nedeljo, ko je zopet deloval kot najbolj luciden kolumnist o aktualni oblasti, potem ga pač, ekskluziva gor ali dol, ne bo štedila. Ni ga omejila le na, kaj pa vem, deset minut. Ne. Vzela si je čas.

    Zdaj… Uroš Slak, vsaj kolikor spremljam njegovo oddajo, kar je res občasno in preredko, svojega stila niti slučajno ne skriva. Še več. Stavi nanj, ponosno in mogočno. Ima pač svoj način. Mežika, maha, občasno skoraj zloguje besede, da bi še bolj poudaril tisto, kar se je sam ocenil za bistveno. In s tem, z retorično dramatiko, ki je ponekod biser, drugod pa balast, pač tvega. Kar je dobro. Vsaj zame. Nekateri nato živčno razkačeni iščejo pilota, drugi pa s prstom v ekran kimajo in čakajo, če bo še koga »zašil«. Katerih je več, nimam pojma.

    Slakova giga hit, popevka, singel, šus od retoričnega refrena in značilna fraza je »povejte mi«. Lahko deluje povsem mimobežno, ponavljajoče, nepotrebno, hej, skoraj banalno. Ampak ni. Povejte mi je zelo specifična besedna zveza. Prvič, gosta resda vika, ampak meji lahko v določenih situacijah na velelnik. Marsikoga bi učili, da bi raje vstavil, če že, »ali bi lahko«… Morda »zanima me«. Pač. Nekaj drugega. Ne tako… Povejte mi je direktno. Bolj skoraj ne gre, lahko bi kdo rekel, da nižje tudi ne. In rečejo. S Slakom se pač ne špara. Je piksna, ki jo bodisi z veseljem spiješ na eks ali pa pohodiš in igraš fuzbal z njo.

    Foto: Pop TV [zajem zaslona]

    Ampak ključna poanta je v drugem delu besedne zveze. Povejte MI. Meni. Z izpeljanko, kot smo jo slišali tudi tokrat, »povejte vi meni«, kar meji že na resno predrzno. So televizije, kjer bi uredniki, tradicija, mentorji, šola, vzgoja znoreli. Kako povejte mi, povejte vi meni. Saj ni tvoja oddaja, ne? No, si voditelj, seveda, itak, samo zakaj ne »nam«? Zakaj samo ti? A ne zanima vseh nas? Ne. Ne pri Slaku. On je pač kanal, javni magnetofon, ki postavlja že tako glasna vprašanja, ki megafona najbrž niti ne bi potrebovala. Ampak v tem primeru, ko je bil gost Čeferin, je povejte mi delovalo. In to zelo.

    Slak je predvsem puščal Čeferinu čas. Na neki točki je sicer zadeva delovala že skoraj podprta s skrbno narejenim in še bolj naučenim scenarijem. Vsakič, ko je Čeferin odgovarjal o izjavah katerih od ustanoviteljev Superlige, se je namreč najprej pojavila slika, zdaj Agnellija, zdaj Pereza. In šele nato je Čeferin govoril točno o teh ljudeh. Le da je bil zaslon za njim, ni ga mogel videti, razen če je videl še enega pred sabo, tam nekje pod kamerami. Kako je to uspelo? Tako sinhrono? Bamf. Hit.

    Najbolje pa je Slaku uspelo nekaj, kar znamenito ponavadi ne samo njemu, temveč voditeljem nasploh ne. Ni skakal v besedo. Da ne bo pomote: nihče ne pravi, da se nikoli ne bi smelo skakati. Eh. Ravno nasprotno, če nekdo blebeče, laže ali se ogiba, potem je prav, da se ga prekine. Le da se to pri nas pogosto zamenjuje s tem, da bi voditelj slišal odgovor na lastno vprašanje, ki si ga je že vnaprej zamislil. In tako so pogosto razočarani, ko politiki ne rečejo »ja, kradli smo«. Ja kot da bojo priznali. Tako se je zgodilo denimo pri Kalinovem dečku, ko je Damjan Janković prišel, dal izjavo v času, ko se je cela država zgražala nad njim, ter tako pošolal novinarko, morda je bil celo novinarski par, spredaj pred RTV-jem, da je bilo prav mučno gledati. Odšel je kot kralj. Manjkal je samo sončni zahod, tam nekje pri Starem Tišlerju. Ker so vprašanja igrala na moralo. Pa kako moralo? Kaj sta pa pričakovali? Da se bo opravičil? Celi Sloveniji? Pokesal in rekel, naj Kalinov deček zaigra kakšno otožno iz svoje frulice?

    No, edini šibek del Slakovega intervjuja, je bila narava, sama vsebina vprašanj. Kar seveda ne more biti prezrto. Bistvo intervjuja je pač vsebina. Gledamo šov ali novinarstvo? To je ključna premisa. Tokrat smo gledali bolj prvo. Ekskluzivo. Slak se je držal osnovne teme, nič več, nič dlje od tega. Čeferin je prišel kot ekskluziva in dobil tudi takšen tretma, ko gre za naravo vprašanj. Ja, saj na koncu je bilo tudi omenjeno, da je Uefa tako ali tako šla na roko tudi velikim klubom z reforme lige prvakov, kjer da za majhne več ne bo prostora, ampak to je bilo le za konec, post festum kot nekaj, kar pač ni tema pogovora. Saj dejansko ni bila.

    Slovenija pač nima oddaje, kot je El Chiringuito, kjer je imel Florentino Perez v ponedeljek svojevrstni šov, kjer je zavajal, lagal in manipuliral. Ampak zato naredil vseeno vrhunski šov, želel je, da bi sledili njegovi logiki še »normalni ljudje«. Zakaj mu niso, je Čeferin vse pojasnil. Vrhunsko. Najbolj presenetljiva, čeprav že dolgo ne več, je njegova mimika. Priznajmo, deloval je sicer itak zelo zdelano. Kako ne bi, če pa je en dan delovalo, da bo, karikiram, zadnji predsednik Uefe. Ampak tudi tako je deloval neverjetno umirjeno. Rok praktično ni premikal in ni jih imel na mizi, položeni dlani, kar naj bi, gotovo ni stvar naključja temveč dragih nasvetov, dajalo našim politikom občutek mirnosti, sigurnosti, prepričanosti.

    Daleč od tega, da je Čeferin politik, čeprav je že postal politična figura. V trenutku, ko je pač iz te pozicije komentiral slovensko politiko, kar zdaj počne občasno, a dokaj redno. Kar ne pomeni, da je dobil lahka vprašanja, ker da ni politik ali ker da se ga razume kot naslednji veliki, a še vedno novi politični obraz. Ni dobil lahkih vprašanj, še zlasti, ko gre za osebna vprašanja, ko je Slak omenil, da je seveda Čeferin krstni boter Agnellijevi hčerki, za katerega je v ponedeljek izjavil, da se mu še nihče nikdar ni tako zlagal. Čeferin ni govoril o kačah, pokvarjenem ducatu in podobno. Ne pri nas. Slovenija pač nima takega talk šova. Ne še, niti ni na vidiku. Morda je Slak tukaj še najbližje, čeprav ne povsem.

    Foto: Pop TV [zajem zaslona]

    Kar je intervju na Pop TV naredilo za res dobro televizijo, je dejstvo, da si je komercialna televizija vzela čas in z ekskluzivo ravnala, kakor se z ekskluzivo ravna. Niso ga šli trgat na koščke, seveda ne, niso pa niti ravnali z njim v rokavicah. Ker osebna vprašanja v Sloveniji pač na teveju v takih oddajah niso skoraj nikoli prisotna. Čeferin je deloval, da bi odgovoril na karkoli. Ne enako, češ, monotono in brezbrižno, temveč pripravljeno. In zgodilo se je, po dolgem času, da nek res gigantski intervju niti za hip ni deloval, kot da se mu nekam mudi. Kar je, žal, najpogostejša praksa. Voditelji namreč nikdar ne bi smeli reči, to pa to pa tisto pa to bi še, pa če lahko v dveh stavkih. Tanja Gobec, denimo, se res trudi ob nedeljah, nekatere oddaje Politično ji uspejo, ampak pri večini se zelo bori z odmerjenim časom dobrih desetih minut. Ampak to ni problem gostov. Nikdar.

    Najbrž Slakov intervju s Čeferinom še ni za v učbenike, tako naddober spet ni bil, ampak kot »televizija« pa je prikazal, kakšna narava tovrstnih pogovorov nekako sodi v ta prostor. Nismo vajeni, skoraj tesnobno je, ko je Slak spraševal nekaj tako vsakdanjega in človeškega, naravnega, kot je bilo tisto, kako se je počutil, ko je bil sam v Švici, kdo mu je pomagal doma, kaj je naredil, ko se je vrnil v Grosuplje. Da je osem ur vozil sam, je povedal Čeferin. Ob kakem drugem intervjuju in priložnosti, bi moralo pasti vprašanje, kako to, da nima vsaj šoferja, če že na Brniku zdaj pristajajo po tri letala na vsaki drugi dan. Ni bil tak tip intervjuja. Je populizem, da Čeferin odgovori na osebna vprašanja? V takem kontekstu bi rekel, da ne. Saj to je nenazadnje koristilo nekaterim najbolj vidnim politikom pri nas. Pa ne zgolj politikom. »Najprej sem si natočil dvojni viski, da sem se umiril in sploh lahko zaspal,« je izjava, ki je praktično nikjer drugje ne bi slišali.

    Je to slabo novinarstvo iz Slakove strani? Ne. Saj so nenazadnje čustva navijačev, kolikor vsaj vemo zaenkrat, odločila, da ne bo nič iz superlige. Še preden so prišla pravna vprašanja, kot je tisto, ali bi lahko vrgli Real iz lige prvakov. Je narobe, ker je Čeferin rekel, kako je njegov oče, zelo znana osebnost, bil jezen, ker je šel direktno v avto po kongresu in vozil domov? Ne. Ni. Kot mi je rekel Zlatko Zahović v pogovoru za Maribor24 v torek: po drugi strani Florentino Perez pač ni obkrožen z navadnimi ljudmi, torej nemilijarderji. Čeferin je uspešen, ampak uspeva svoj uspeh v zelo bogati organizaciji predstaviti na svoj način. Sploh v Sloveniji mu uspeva. Na vrh Uefe se je povzpel, ko je bila ta v resni krizi in se je Michele Platini resno zapletel s Seppom Blatterjem, na koncu pa sta odletela tako ali tako oba. Čeferin stavi na odkritost, transparentnost, skupnost. Tudi čustva. Ni deloval kot robot. Ko je rekel, da je imel 3.800 neodgovorjenih smsov, sem si vsaj sam predstavljal, da mi dejansko sveti nad ikonico za sporočilo cifra 3.800.

    Nič od tega ne naredi intervjuja Slaka s Čeferinom za kultnega. To še ne. Je pa nekaj, kar je vredno izpostaviti in pokazati, da ni prav nič narobe, še dobrodošlo je, če se dva pogovarjata magari čez pol ure. Na kulturen, dinamičen način. Kar ne pomeni pahorjansko, da ni niti najmanj pomembno, kaj je povedano, samo da je všečna forma. Sploh ne. Čeferin je povedal marsikaj, česar sicer ne bi. Vsaj ne pri nas. Mene sicer še vedno čudi, da je tako zelo prisoten doma v našem medijskem prostoru, ko pa vodi tako bogato institucijo, ki ima, kot vidimo, številne izzive. Uefa ni vedno good guy. Maribor, no, slovenski prvak, je imel pred Čeferinom večje možnosti, da se uvrsti v ligo prvakov. Za ligo evropa se neposredno sploh več naši klubi ne bodo potegovali. Gredo v conference league, kar res ni seksi ime.

    Seveda bi se o vsem tem tudi lahko pogovarjala. Ne lahko. Morala bi se. Ampak tokrat je res bilo v ospredju nekaj drugega. In to je bilo izpeljano tako uspešno, da je bil tisti Slakov »hvala, da ste zdržali z nami« res nepotreben. Ker je bilo vredno.