Avtor: admin

  • Nepietetno čez planke in bonton

    Nepietetno čez planke in bonton

    Naj najprej priznam, da nisem ravno največji oboževalec Mojce Mavec. Res ne. Ampak vseeno pa ceniš njeno vztrajnost in skušaš razumeti tiste, ki jo obožujejo. In ni jih malo. Res ne. Kar je okej in prav. Ampak pri Mojci Mavec me ni motilo tisto, kar moti večino. Nikdar. Pa še prijazna je. Res. Vsaj ko sem imel, kar nekaj let nazaj, intervju z njo. Ni narejeno prijazna, vsaj meni ni tako delovala.

    Ni me nikdar motilo, da je potovala gori, doli, naokoli. Pač. Je. Se pa nikdar nisem navadil na njen pristop, ko je pač vedno tako zelo, neizmerno, neizčrpno in navdušeno pripovedala o vsem in vseh. Kamorkoli je šla, je izpadlo relativno podobno. Oh, ah, super, fajn.

    Nič narobe, stvar okusa in stila. Ampak nikdar se nisem privadil te megapozitivnosti, pa če bi šla magari v Somalijo. Bi našla nekaj luštnega, nasmejanega, finega. Okej, saj tudi sam res skušam raje najti pozitivne plati (morda ne ravno v tem tekstu, vem). Ceniš druge, njihovo delo in tako naprej. Itak. Se spodobi, naučiš se veš in kaj izveš. Pa saj… Mojca Mavec ni vodila le Čez planke. Drugo kariero je našla v Dobro jutro, da ne govorimo o številnih vodenjih in prireditvah.

    Ampak če kaj, Mojca Mavec pač ni sinonim za, em, resne, tehtne vsebine. Ni. Ravno zato, ker se rada smeji, radovedno in zvedavo stika za nečim, kar jo bo nasmejalo še bolj. Gledalca pač rada dobi na občutek. Da je drugod lepo, če le pogledaš s takšnimi očkami. Mhm. Je. Če pač svet tako vidiš.

    Toda ko pride nekaj takega, kot je prenos pogreba princa Filipa, se pač ne moreš zanesti na očke, lepoto, toploto, smeh, zvedavost. Ne gre. Ni stvar naše kulture, vsaj ne še. In angleške še manj. Zato je bil prenos pogreba princa Filipa tako klavrno izpeljan. Nevredno nacionalne televizije, ki bi naj ravno zaradi svojega poslanstva točno takšne vsebine pokrila bolj… S stilom, omiko, pieteto.

    Tako pa so se še ene vsebine več lotili po svoje. Razvedrilno. Saj nihče ne pravi, da bi morali poslušat morbiden, resen, moški glas. Čeprav bi Ivan Lotrič najbrž bil kar primeren. Toda sploh ne gre zato. Ni v naši kulturi, res ni, pa sem del relativno mlajše generacje, da bi se med pogrebom pomenkovali. Že odločitev za prenos pogreba na javni televiziji je bila sicer po svoje razumljiva, ampak tudi ne tudi izpeljana tako, da bi v Kolodvorski dali gledalcem vedeti, zakaj je to pomemben dogodek.

    Televizija Slovenija je žal pogreb princa Filipa dojela kot dogodek-šov. Kot spektakel. Kot nekaj, kar da gledalce zanima in dajmo jim potem tudi to ponuditi. Ampak to ni petkov večer s Švabom ali sobotno kvizkanje z Mariem. Niti slučajno. To. Je. Pogreb. In da bi očitno prenos vseboval še mešanico obojega – klasa & špasa -, je bila kot sokomentatorka/gostja zraven Polona Vetrih. Cenjena igralka, o kateri se govori v presežnikih.

    Na koncu je bila ona še najmanj kriva. Ker se je videlo, kako brezidejno in brez koncepta se je nacionalka lotila resne tematike na neresen način. Saj je imela Mavčeva spored in je sprva še pomagala, da smo sledili in izvedeli, kaj se igra, kaj bere, kaj poje. Toda ne za dolgo, saj se Mavčeva ni mogla upreti skušnjavi, da ne bi iz pogreba naredila čez planke. S svojim vetrnim, šušljavim glasom, polnim svetlobe, je želela, da bi Vetrihova čim bolje in čim več povedala o kraljevi družini, ker pač Otok in njegove navade dobro pozna. Saj jih, ne rečemo, toda komu je padlo na pamet, da je Vetrihova naglaševala in izgovarjala nazive in imena v cockney angleščini? Čemu? Saj pa je pravopis jasen. Lektorji na nacionalki tudi. Sploh pa njen naglas pač ni tako izpiljen in smo tisti, ki smo pač prevečkrat pogledali The Crown na Netflixu, malo krvaveli iz ušes.

    In povrhu sta bili še nekonsistentni. Vetrihova se denimo ni spomnila, kako se po slovensko reče »princess Euegenie«. Em, Evgenija? No, že uvodoma sta pomendrali zgodovino slovenskega ozemlja, ko smo lahko slišali, da mi o monarhiji pač ne moremo veliko vedeti in teh običajev ne poznamo, ker da nismo imeli monarhije. Haaaaalo? Kako? Saj Slovenci nismo kralji, itak da ne, prišli smo do knezov in grofov, ampak saj smo bili del Habsburške monarhije. Stoletja. Pa še potem Kraljevine Jugoslavije povrh. Pustimo, kakšen odnos imamo do teh tvorb in kakšne so imele do nas, samo tako površno, preko prsta, dajmo-se-malo-menit čebljanje pač ne spada na, še enkrat, prenos pogreba.

    Nekateri se nikdar ne bomo navadili, da se pri nas govori čez minuto molka ali predvajanju himne pri športnih prenosih. Ne bomo. Ker. Ni. Prav. Saj ne gre tu za ne vem kakšen bonton ali purizem. Sploh ne. Nekaj kulture pa naj bi še ostalo, ne? Ampak Mavčevi in Vetrihovi je bilo za to vseeno. Gladko sta ugibali, koga vidimo zdaj. Delovalo je po principu: aha, tega poznam, pa tega tudi, katera je že ta, aha, pa un, pa…

    Tako to ne gre. Tako se ne dela. Na komercialni televiziji mogoče že, čeprav sem le za hip preklopil na Planet, kjer so prav tako imeli prenos. Pa še tam stežka. Vetrihova in Mavčeva sta delovali kot tisti ljudje na kavču, ki komentirajo, kar so pravkar gledali. Po Sanjskem moškem ali nekdanjem Bognedaj da bi crknu televizor. Delovalo je, kot da gledamo na pol vlog dveh dam, ki sta vsaka na svojem področju cenjeni in zelo izkušeni, zdaj pa naj bi ju poslušali in prenašali samo zaradi tega.

    Za nacionalko se, pardon, takšen prenos ne spodobi. Pika. Ne za princa, kraljevo družino. Ne gre. Da poslušamo najprej, kako da se na medije ne gre ozirati, ko gre za poročanje o kraljevi družini, ker da so to samo ugibanja in natolcevanja. Potem pa po drugi strani poslušamo, kaj da je rekel Filip tik pred smrtjo Charlesu in, neizogibno, kako zelo so zamerili Meghan, ker je dala intervju Oprah. Nič o nosečnosti ali koronaukrepih ali čimerkoli drugem. Vsaj ognili bi se. Šlo je za pogreb. Brez scenarija, ki pa bi si ga tako izkušeni dami ne zgolj lahko, ampak morali pripraviti. Če pa sta si ga, je bil le zastavljen kot osnutek, sama izvedba je bila totalna improvizacija, pa ne v dobrem smislu. Tole bi naj bil klasični balet. Ne improvizacija na tipkah v domači sobi.

    Že nekaj časa tako ali tako opažamo, kako denimo ravnajo na Hrvaškem – pa daaaalep od tega, da je tam s televizijo vse okej, sploh ne –, kadar se zgodi kaj prelomnega. In to ne, kot v tem primeru, par dni vnaprej. Ko umrejo pomembni ljudje, pripravijo koncert, oddaje, prilagodijo program. Pri nas se nacionalka komaj obrne in za silo poskuša nekaj najti, pač, toliko, da je.

    V koronskem času je nacionalka marsikje res presegla samo sebe, tempo dokumentarcev, serij, filmov je izjemen in neprekosljiv. Čista desetka. Ampak s takimi prenosi ne dela usluge nikomur. Še najmanj onim, ki bi radi vse skupaj ukinili.

    Čas je, da nacionalka začne sebe malo bolj resno jemati. Ne pa, da se odloči za pogreb pomembne osebe in nato poslušamo, kako se ugiba, kateri je že ta, ne, ta sedi tu, pa tam, pa… Ne gre. Ne. Narobe. Prav je, da sta poskušali kaj dodati. Ampak v takem primeru? Le informacije, zgodovino, biografijo. Ne pa komentar. Ni to, četudi je trajalo uro in pol, fuzbal. Ali Ema. In zato je bil to hud zdrs. Ne pretirano opažen, vendar pri takih stvareh se začne. In tu ima nacionalka ključne težave s kadri. Ker ne goji, ne razvija, ne ohranja standardov, ki bi jih morala. In se loteva na horuk. Ter zanaša na tiste, ki so pač vedno tam. In avtomatsko najbolj primerni. Pa niso. Ne vedno.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
  • Mmm! Čez šajbo!

    Mmm! Čez šajbo!

    [wp-review id=””]

    Mmm. Dober! Strinjanja sicer itak ne bo. Kakšen okus ima najboljši sladoled, ki ga ližeš čez šajbo. Ne bo. Ampak vsaj vemo pa, kje se ga dobi. V Belem. V malem kraju, v mali ulici in v še manjši kleti. No, kleti. Domačem studiu, pač. Tam se dobi najboljši sladoled za čez šajbo lizat.

    Gledati koncerte prek spleta je seveda lizanje čez šajbo. Je. Sploh take. Vsi muzičarji, naj bodo znani bolj ali manj, skušajo izvest neko finto na daljavo, da bi imeli občutek pristnosti. Večinoma rečejo, naj kar pojemo, kričimo, kurc in klinc pa sosedi. In večinoma je čisto okej, luštno, fajn, dela. Samo sčasoma niti to več ne pomaga. Ker nekateri koncerti ti naredijo samo še večje lušte. Pa si potem malo živčen, malo izgubljen, malo nor. Kar je tudi povsem okej.

    Ampak ko je Jernej Dirnbek Dimek nekje na polovici prvoaprilskega špila Mi2 rekel, da dajmo na predpisano distanco pogledat tudi s pozitivne plati – če nimamo za pit, smo si krivi sami; ni vrste ne za špricer ne za pir ne za čevape v lepinji (ne za hajzl); pa še za pihat nam ne bodo dali na poti domu –, je zadišalo vse. Pir, ki ti ga nekdo polije po hrbtu. Špricer, ki se ti zalepi na šanku in v glavi. Lepinja, ki je predraga, pa hudo paše, ker ti je vseeno, če si jedo čebulo ali ne. Okej, lazenje domov, to ravno ne, ampak vse ostalo pa ja. Še koncertne dixije skoraj pogrešaš.

    Ne zgodi se vedno in ne zgodi se tako močno. Pri Mi2 se v poldrugi uri je. Zato sem tuhtal, kaj je tako vžgalo, da sem pogrešal poletni naliv, vrsto za pir in vse tisto, kar koncerti ponudijo, pa vedno vzamemo v zakup ali pa pač potešimo. Malokdo objavi fotko onega visokega tipa, ki niti basket ne špila, pa stoji direkt pred tabo. Ali neke družbe, ki se dere neke čisto devete komade direkt za tabo. Ampak vse to bi. Bi. Onega modela, ki te rukne in polije s pirom in se ti vsaj opraviči, no, ne tebi, ker te itak ne vidi. Vse to bi takoj spet. Ta-koj.

    In odgovor je bil direkt čez šajbo. No, ekran šajbo. Sama postavitev. Da se je, kakor si sami radi rečejo, pet čudovitih moških iz skupine Mi2, ki jih je zdaj z Davorjem Klaričem na klaviaturah že lep čas šest, zguzilo na relativno majhen »oder«, ki seveda ni bil oder. Bil je plac za vaje. Dobro, poštiman in porihtan plac za vaje, kamera je mislim da vsake toliko ujela pipice za pivo v ozadju, kar je, priznajo, kar zmaga v življenju. Ampak vseeno. Mi2 so se stiščali v ta plac, ga posesali, pobrisali prah in predvsem nastavili top luči. Niso pa pretiravali. Ker taki pač so. Zato je bilo po svoje ne toliko garažno, ker tole ni spominjalo na garažo, kolikor je bilo, no, midvajevsko. To so oni. Nič več, nič manj.

    Sploh pa sama scena nima dosti s tem. Nikoli ni imela in greh bi bil, če bi zdaj pazili na to, kako kaj zgleda. Pa da ne bo pomote: pubeci so fejst fit in za svoja leta, naj se sliši še tako staristično, v res top formi. Začenši seveda s Tonetom Kregarjem – Tončem. V top vokalni formi je. Izbrani repertoar je bil nepopustljiv. Mi2 se že lep čas priložnostno in smiselno razdeli na električno in akustično verzijo. Obe sta povsem legitimni, suvereni, naravni. Ampak električna je pač, no, bistvo. Fiki in Dimek pač nista ravno rinila ven z akustiko, Portugalska al kak že gor ali dol na prvi plati. Elektrika, kitare, glasno, distorzija, ostrina. To je to.

    Ko je Mi2 z albumom Čista jeba špilal pravzaprav povsod in to na čisto drugem nivoju kot desetletje poprej, sem enkrat Tonča vprašal, če bi dejansko lahko imeli špil v Sloveniji, ne za dolgo, kakšen teden, dva, pač dober piar trik, skoraj vsak dan v tednu. Ono, ponedeljek Lendava, torek Murska Sobota, sreda Gornja Radgona, četrtek Ljutomer, petek Ormož in sobota Ptuj. Četudi bi se nekako izšlo, se Tonču ne bi. Pogledal me je, kot da sem ga zaštihal. Ni teorije. Vokal ne bi zdržal. Vsaj ne, če bi se šlo tako na polno in s takim repertoarjem.

    Zato so, po svoje, takšni koncerti toliko bolj dragoceni. Kot je prvi plošček koncertnega albuma Decibeli, posnet na Radiu Slovenija. Posodobljene Črtice, funkovske Najraši sn pa s teboj pil in zlasti sklepno rastoče Odhajaš so odtlej vedno bile le prebližek. Morda, ker je tam Boštjan Imenšek – Imek zraven žagal na kitaro, pa vseeno. Enako se je zgodilo zdaj, ko je Mi2 predstavil koncert, ki ga ne morejo prepovedati. Napovedali so ga precej vnaprej, vsekakor prej, kot je vlada sporočila tretji lockdown, ki da bo trajal enajst dni, začenši prav na četrtek, 1. april. Edino, kar se je spremenilo, da je bil tako malo manj »mali petek«, ki je najbrž najboljši dan za tovrstne Mi2 špile. Pustimo velike špile, žure, masovke, tisto je drugo. Četrtek je mali petek za male pizdune z veliko že(l)jo.

    Mi2 še naprej, tudi na daljavo, petnajst mesecev po zadnjem električnem špilu in pol leta po zadnji akustiki, ohranja tisto najbolj dragoceno. Ne le, da razume svoje poslušalce, ampak zna še vedno tako razmišljati. Kar ni vedno samoumevno, čeprav se pri Mi2 zdi. Poleg ogleda koncerta so v ceno ponudili še dolpoteg novega albuma. Kar deluje hkrati kot 2 za 1 ponudba, ampak jo presega. Dovolj zvesto poslušalstvo imajo, da to ni le nekaj za zraven. Ni piar, ni marketing. Češ, to še dobite poleg. Ne. Ne pri Mi2. Sicer je skoraj polovica osmega albuma Črno na belem že izšla v obliki singlov, od Proklete vijolice, ki so težko nove po izidu leta 2017, do še sveže Joj joj joj, za katero so nedavno šele posneli videospot. Ampak Mi2 si je prigaral status banda, ki si še lahko privošči zaračunati karto za nove komade, ne da bi s tem resno razjezili zveste poslušalce, ki bi zvesto radi poslušali stare hite.

    Resda Črno na belem nima zaenkrat takega giga hita, kakršna je bila Čista jeba. Ki je bila tozavedno čista jeba in še en v nizu hitov, ki so to postali, ne da bi obstajala logična, pametna ali pa tudi povsem flegma razlaga. Od Črtice, Estere, Toplic dalje je težko karkoli pojasniti. Pride in rata. Kasneje jim je bolj uspelo z Zbudi me za 1. maj, Sv. Margareta, Sladka kot med, morda že vmes tudi s Samo tebe te imam in Ko bil sn še mali pizdun. Črno na belem ima potencialno res en hit v Čavun, ki je v živo novo remek delo za Dimekov razlagalni vokal, v katerem se skozi zgodbo enega para v eni noči lahko naštarta resno analizo celotne družbe in njene voditelje, obenem pa se s Tončevim refrenom znova pokaže, da je Mi2 dober, ko sta, no, dva tipa, ki si delita, podajata, bogatita vokal.

    Gre pač za skupino, ki si lahko privošči tudi bolj svež repertoar. Ne nuca le starih zicerjev. Saj podobno je storila že Siddharta, ko je predstavila precej pomlajen repertoar s svojo povsem drugačno poetiko. Mi2 ni odšpilal vsega, kar bi kao moral. Ni Črtice, ni Zbudi me za 1. maj, ni Najrajši sn pa s teboj, ni Samo tebe te imam, ni Pa si šla, ni Strela v koleno… In nič zato. Z nove plošče je bilo vse razen štikla Slepi šus. In to za folk, ki je komaj čakal, da z Mi2 najde tisto, kar je zdaj tako neoprijemljivo. Zato je takšen repertoar toliko bolj pogumen.

    Ampak je delalo. O, je. Ker so bili tako stišani, zgužvani, naguzeni drug poleg drugega. Še največ prostora je imel Tonč, ampak brez publike pred sabo, samo kamere in tehniko, ki je pač prišla vsake toliko kaj porihtat, ko je izpadla slušalka ali kaj takega. Zato je Mi2 e-špil drugačen. Vsekakor ni deloval kot koncert, ki naj bi bil najboljši možen približek. Eh. Če je pa Tonč prosil Dimeka, naj mu (po)da vodo. »Te res nisem vido še vode ob taki uri pit!« mu je verbalni sunek prilimal Dimek. In samo spomnil, da čeprav so davno odšli iz Rogatca, niso nikdar niti posekali niti pognojili korenin. Ne gre tisto, da lahko gre človek iz sela, selo pa nikdar iz človeka. Eh. Oboje je možno in gre in Mi2 to pooseblja. Ampak še vedno so pristni, kolikor je to pač možno. So nostalgični, o ja, nova plata toliko bolj, vendar saj tudi Rogatec ni tak kot je bil, ko so gor rastli. Devetdeseta so bila pač toliko bolj specifična, tranzicija pač tako močna, vendar nikdar bolj od karakterja.

    Kot se je pokazalo tudi v tistih redkih »obveznih« komadih. Kakor je Pojdi z menoj v toplice. Komad, ki je po svoje pretvoril črtičasti hec v dober štos, postal tudi jingle, oglas, nostalgija in nuja. Ampak če je korona res kaj prinesla, je tudi novo zavedanje, kaj je tisto, kar šteje. »Kdo bi si mislil,« je tako rekel Tonč, preden je Egon Herman – Srajca naštartal D in G dur, »da bom to pesem spet z veseljem pel.«

    Nova stara želja je, da bi Mi2 našli nov sklepni koncertni komad. Ker da Odhajaš morda potrebuje naslednika. Saj se je poskušalo in to zelo kvalitetno in hvalevredno z Brez obžalovanj. Se je. In je bil soliden komad. Samo, kot pravijo, vedno moraš folk pustit, da hočejo še. Ne preveč, ne pa premalo. Ne smejo potešeni domov. Ravno malo še napaljeni. Počasi Matilda je fajn štikl, taki, taborniško zabaven, gre v uho in ima vse, ampak težko bo konkuriral Odhajaš. Še v najboljši veri. Tako je na koncertu novih komadov ob Joj joj joj, kjer Kregar lucidno izkriči realnost, ob Čavun zmagala Ljubezen na žlico, za katero smo izvedeli, da je besede očitno prvič spisal Egon, doslej tisti, ki je vestno in megauspešno polagal akorde. Top komad.

    Mi2 so tako naredili prav poredne lušte, ampak na tisti žlahtni način, da ne moreš biti jezen nanje. Na nikogar nisi, to je zmaga. Rad bi bil, moral bi biti, ko obračaš koledar in se sprašuješ, pa, pismo, kako dolgo še. Mi2 so povedali točno to, ko je Dimek pičil kamermane in tiste, ki so bili fizično tam, ter zinil, da »če bi kdo od vas malo zaploskal, vam tudi ne bi roke odpadle.«

    Finta je, da ni delovalo naučeno, planirano, na silo. Ni. Bi lahko, nič ne bi bilo narobe, celo razumeli bi. Pa ni bilo. Bilo je midvajevsko. Ko je band zvenel »čisto ko suza«. Še skoraj preveč, pa sam nisem ravno poslušal na dragih zvočnikih. Eh. Ravno kontra. Zvok je bil pa… Še predober. Res. Kot da bi poslušal plato, da te že skoraj zaskrbi. Če res ni na plejbek. Ne, ni. In to zmorejo tisti, ki res obvladajo. Pa naj bo to Flikova bas zvestoba ali Oračevo bobnanje ter še preredki backvokali.

    Mi2 so nas tako spustili nenormalno blizu. Ravno zdaj, ko smo tako daleč. E, to je uspeh. In takšen ima okus sladoleda, ki ga ližeš čez šajbo. Nima okusa po čistilu. Ampak po tistem najboljšem sladoledu, ki ga okusiš, ko samo pomisliš nanj.

    ***
    OKVIR

    Iz Belega

    1 Čakal sn te ko kreten

    2 Proklete vijolice

    3 Joj joj joj

    4 Sv Margareta

    5 Midva

    6 Kakor nekoč

    7 Hči vaškega učitelja

    8 Le zaspi

    9 Lanski sneg

    10 Čista jeba

    11 Ljubezen na žlico

    12 Sladka kot med

    13 Adam in eva

    14 Čavun

    15 Mali pizdun

    16 Pojdi z menoj v toplice

    17 Odhajaš

    18 Počasi Matilda

  • Ve-solj-sko šepetajoč Na Soncu

    Ve-solj-sko šepetajoč Na Soncu

    »Pojma nimam, kako naj bi se obnašali.«

    Tomi Meglič je kar direkt priznal. Če ga je pa zanimalo, koliko je ura. »Tolk’, kt’ učeri ob istmu cajtu!« je lahko slišal od kolegov iz banda. Moj bog. Oldie goldie! Ta štos je pa res prekoronski, najbrž še, tam, iz časov španske gripe. Samo tako pač je, da včasih železno, zimzeleno, tisto dobro staro pač najbolj paše. Zdaj najbrž toliko bolj. Ko bi radi, da bi bilo, kot je bilo.

    Mislim, da je štos priletel od Primoža. Ali je mogoče bil Tomaž? No, kakorkoli, ura je bila 22:23. Pa ne, da bi kdorkoli res gledal na uro. Če je vprašal, si pač pogledal. So itak taki cajti, da te žal zanima samo, če je že 21:00 ali ne. Je pa Tomi vseeno z razlogom vprašal, koliko je ura. Ker ko si na daljavo… Pač skušaš nekako vzpostaviti stik. Magari z uro. Tomi je vprašal, ti si pogledal na uro. Torej… Še ni vse zavoženo. Še komuniciramo, no, vsaj približno.

    »Prešvicani smo. Gremo nekam, kjer je vroče. Močno upam, da čim manj časa tole traja. Ker šele zdaj vidim, kaj zamujamo in pogrešamo. Več tisoč, več desettisoče vas gleda. Boli vas za sosede, na tri štiri zakričite: rock’n’roll familija!« je nato zakričal.

    Če je cifra držala, potem je bila res impozantna. Več tisoč, več desettisoč? Pa saj ne, da je vse v cifrah. Ker ni. Zdaj pa sploh ne. Tudi če bi poznal uradno cifro, okej, za hip bi morda začutil to rock’n’roll familijo, ampak le za hip. Še vedno ne bi spremenilo osnovne scene. Ekran, zvočniki, kavč. Dom. Kot vsak dan. Saj vemo, kuća poso.  

    Do zdaj smo najbrž že res pogledali več kot dovolj koncertov na daljavo. Po svoje so vsi enaki, po svoje niso. Ker se je takega špila lotila Siddharta, je to naredila, em, drugače. Če beseda karkoli drugače sploh kaj pove. Predvsem to, da Siddharta težko dela karkoli na malo. Kar je logično, razumljivo in prav. Iz koncerta je naredila zgodbo. Kam naj bi šli? Na prazen stadion? Plac za vaje? Šli so v Vitanje v Center Noordung. Na (letošnje) enakonočje, 20. marca. Nekaj so razkrili, ne pa vsega, ker ipak je to Siddharta. Saj vsi do zdaj vemo njihove priimke, ampak uradno se jih še vedno krajša. Takšni pač so in prav je, da so.

    Doslej me je najbolj na rit ne toliko vrgel, ker to ne gre, vsekakor pa prilimal še bolj v kavč, med vsemi spletnimi koncerti nastop Luke Šulića ob izteku lanskega leta, ko je v mariborski dvorani Union res naredil mega šov. Bum, bam, šus, dras. Ni, da ni. Večino ostalega, kar se je dalo videti, so bili ali klasični koncerti, kjer se pač snema oder, s čimer ni nič narobe, ali pa malo bolj napredne opcije, kjer se kamere, produkcija in režija pač bolj potrudijo. Pa naj bo Narodni dom ali Kino Šiška ali kaj tretjega.

    Siddharta je svoj e-špil, koronakoncert, lockdown rock’n’roll, kakor vam pač zapaše, naredila bolj… Ne vem, če je utesnjeno prava beseda. Mogoče ni. Ampak vsekakor niso bili niti postavljeni kot klasičen band. Saj vemo, band na odru, tri plus tri ali pa Tomi spredaj in ostali zadaj ali kakorkoli. Itak se to pri Siddharti z leti in postavo menjava. Kar je bilo toliko bolj pogumno in drugače, je bila vseeno res postavitev in vsaj sodeč po videnem postavljenost v eno tako »komoro«, najbrž dvorano, ki je zastekljena. In skoraj nikoli nismo videli celotnega banda.

    Na neki točki, precej zgodaj, ko je bila tehnika povsem črnobela, se mi je zazdelo, da gre za metaforo. Za raketo, za Hermana Potočnika Noordunga, za vzlet. »Naš namen je, da prijajamo iz teme v vedno več svetlobe. Še par zahtevnih, pol se pa mal razbremenimo,« je Tomi povedal relativno zgodaj. Zdaj… Koncerta nismo slišali vsi enako. Stvar tehnologije. Meni se je zdel zvok pri nažigaških komadih malo suh, sploh pri Boštjanu so bobni zveneli malo mehko, kitare suhe, še najboljše se je ujelo Tomaževe klaviatursko vesoljske presežke in občasno Janijeve bas grmljenje. Nič narobe, pač stvar posameznih ušes in okusa. Itak T.H.O.R. ne more delati v dnevni sobi kot za Bežigradom. Pozabi.

    Ampak prav na tej točki si morda pomislil na vse tiste špile. Mogoče je lilo, mogoče je bila zimska gužva, mogoče si mislil, da nikoli ne boš imel punce, kaj šele tako, ki ima šalco z napisom »dajem ti strup v čaj«. Pir voden, pred tabo neki trimetrski košarkar, scanje na dixiju ravno, ko je tisti tvoj štikl. Nič od tega. Doma pač ne. Ampak pogrešaš. Uf, kako pogrešaš. Na špilu si pač ne moreš nastaviti bolj na glas. Eh. Špil, taki, ko greš nanj, je pač nepovratna izkušnja. Ko si tam, si tam.

    Siddharta se je, potem ko je obhajala predlani 20-letnico prvenca Id, odločila za bolj pozne, kasnejše komade. Nenazadnje, iz Norda je bil samo en komad (Na Soncu), čeprav tudi drugi album skupine letos obhaja svoj okrogli, dvajsetletni jubilej. Mogoče najboljši komad na špilu, pa ne zato, ker je skoraj najbolj znan. No, bom pustil za konec. Iz Rh- sta bila vsega dva (T.H.O.R.), iz ID-a nobenega. S čimer ni absolutno nič narobe, čeprav se je že na zadnjih koncertih zgodilo, da je izpadla B Mashina, kar je zdaj zgodilo še z Ring, ki skoraj nikdar ne manjka. Siddharta je tako nagovorila tiste, ki so se priključili kasneje ali računala, da bi tisti, ki so Pot v x, Samo Edini in Napoj slišali že prevečkrat, radi slišali še kaj drugega kot zicerje.

    Tako so se tradiciji zoperstavili kar trije komadi iz Sage (Narava, Napalm 3, Vojna idej) in cela plejada komadov iz Infre (Do konca, Ledena, Piknik) in Ultre (Nastalo bo, Volk Q Ovce, Calvi, Korakamo), ki so v bistvu tvorili jedro špila. Kar je nekoliko začudilo, je bil le en komad iz zadnje plošče Nomadi (Jaz), pri čemer se je morda prav ta najbolje spojil z bistvom takega špila. Sporočilnega, zgodbenega, vesoljskega.

    Siddharta je že preigravala nenazadnje tudi Srečka Kosovela in Antona Podbevška v Človek(a) z bombami. Igrala je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v akustični in nestadionski verziji, od koder formalno prihaja Novi svet, ki je bil naslovni komad špila. »Dober večer, pomlad je tukaj, dobrodošli z nami v vesolje. Dober večer na povsem drugačen način kot ponavadi. Naredili bomo nekaj posebnega, premaknili se bomo majčkeno bolj v intimo.«

    Ta del, ko se je koncert izklopil in je band hitro in precej bolj svetlo sedel z akustiko v rokah, je bil tokrat, vsaj zame, najboljši. Zakaj? Okej, v prvi vrsti zaradi zvoka in ker je Do konca dobil odličen aranžma, kar je nakazala že plošča Izštekani. Koncertu je morda odvzelo nekaj ostrine, toda ni delovalo kot neizogiben premor do glasnega konca. Ne. Delovalo je primerno za band, ki ima več plati. In ki je z leti dosegel, da so Rave, Ledena, Piknik in Nastalo bo čisto legitimni koncertni hiti. Nimajo nostalgije, okej, z izjemo Rave, niso tako na prvo žogo, okej mogoče Piknik, ampak imajo pa še vedno tisto zmožnost zavedanja, da je Siddharta znala vedno gledati naprej.

    »Spoštovana publika pri nas in povsod. Po svetu na tem planetu in vesolju: tukaj smo z vami v živo iz Noordung centra med prelepimi gorami v mestu Vitanje, kjer smo preživeli dva lepa dneva in večera samo zato da se lahko javljamo k vam, ker drugače na žalost ne gre. Peljemo vas v vesolje v živo na zelo poseben način. Upam, da vam bo v užitek, ne bi se pa radi navadili. Peljemo vas v vesolje, ki je hladno in neizprosno.«

    Resda je Tomi to povedal nekoliko bolj zgodaj v koncertu, toda primerno je tudi za konec. Saj je res, da je Na Soncu najbolj prepoznaven komad. Tudi zlajnan. Seveda je. Morda celo deluje kot obveza. Nikdar pa na silo. Sploh pa je tisti prepevajoči refren z leti prerastel v množične karaoke, ko se Tomi sprehodi med publiko v prvih vrstah in jim ponudi, samo ta večer, samo tokrat, da v mikrofon zapojejo »ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce«.

    Tomi je z leti začel vokalno samo še rasti. Dovoli si absolutno več. Saj si je vedno, še tam od Farmerja prek Rooskie, da ne omenjam štiklov Eboran (prebrano nazaj), Bonsai (izmišljen jezik) in podobno. No, v Na Soncu se gladko sprehaja, modulira, vozi se skozi milijonkrat slišan refren. Ravno takrat, ko bi naj peli skupaj z njim.

    Kar mu je uspelo tokrat, je morda samo dodatni pokazatelj, v kakšni neverjetni formi je tudi zdaj, ko niti ni pogojev, da bi kdorkoli bil v formi. Vesoljska verzija Na Soncu. Ve-solj-ska. Od totalnega rock’n’rolla pa tja do šepetanja. Res. Do golega, skrajnega, decrescendastega šepetanja. Ustavil je komad. Razmontiral ga je. Pa je še vedno delalo.

    In to je nekaj, česar na koncertu, ono, kakršni so bili, nikdar ne bi slišali. Naj bo še tako dobro ozvočenje, najsi bi še tako poslušali. Ni šans. Šele tokrat je Na Soncu, ki bo za nekatere med nami vedno oskubljen brez Cenetove saks solaže, postal to, kar je. Nagovor. Ljubezen. Direktnost. Romantika. Večna mladost. Jaz in ti. Nenazadnje se začne z »jaz ne morem več v temi živet, jaz bi hodu na soncu, jaz bi hotu tebe met«. In v refrenu je »rad bi te videl v telo«. Jaz, jaz, jaz. Ti, tebe, tebe. Saj je itak le tolažba, kako tega v živo ne bi mogli nikdar doživeti. Takega šepeta. Take doze. Take demontaže. Takega komada. Je. Ampak je vsaj dobra tolažba. In še kaj več.

    Siddharta je imela res specifičen koncert. Kdor je fan, ve, zakaj bo ostal fan in šel takoj na prvi špil, ko bo priložnost. Zato so lahko sestavili tako podobo, ki je šla od črnobele do barvne, zato je bilo režirano tako, da skoraj nikdar nismo videli celotnega banda, in zato je bil repertoar takšen, kakršen je bil. Drzen, poglobljen, mestoma tudi zahteven, kot so sami priznali. In tako je, po svoje prav. Predvsem pa je prav to Siddharta.

    XXIII
    T.H.O.R. (Rh-, 2003)

    Volk Q Ovce (Ultra, 2015)

    Korakamo (Ultra, 2015)

    Calvi (Ultra, 2015)

    Jaz (Nomadi, 2018)

    Do konca (Infra, 2015)

    Narava (Saga, 2009)

    Napalm 3 (Saga, 2009)

    Vojna idej (Saga, 2009)

    Novi svet (Siddharta & Simfoniki, 2013)

    Rave (Rh-, 2003)

    Ledena (Infra, 2015)

    Piknik (Infra, 2015)

    Nastalo bo (Ultra, 2015)

    Na Soncu (Nord, 2001)

  • Kako je Vid Valič postal Phoebe Buffay

    Kako je Vid Valič postal Phoebe Buffay

    Bilo bi skoraj prelahko. Ono. To pa res lahko vsak. Sedeš za tipkovnico, prisloniš komolec, rigneš ali zaspiš in se že kar samo od sebe napiše. Kajti nič, ono reeees nič ni lažje napisati, kot to, da ti gre Vid Valič na živce. No, na živce. Ne ravno na živce. Vid Valič… Je tip, ki… Skoraj se ne da najti pravih, izbranih, primernih besed. Za to se moraš potruditi. Res potruditi. Ne moreš kar nekaj ukucat v fran.si. Že zato, ker se on tako prekleto trudi. Da ti gre še bolj na živce, da ga že iz spoštovanja skoraj nekaj kakor moraš imeti rad. Da ga prav, ono, rad nekaj kakor mrziš. Zato ne bi bilo pošteno, da bi tipkaril in pisunil, kako gre Vid Valič na živce na povsem nov način.

    Do zdaj. Do serije Vse punce mojga brata. Ko je postal skoraj Phoebe Buffay. Še ena tistih Voyo zadev, ki jo moraš videti v celoti, da lahko vsaj približno poštekaš. Iz pilota pač dobiš premalo. Vsekakor ne prilezeš do izvrstne kemije med Valičem in Beti Strgar. Ko energija, seksapil, dajta-se-že-dol navijanje kar šprica. Torej med Vidom in Kiki v seriji, ki ima ravno dovolj kratke 20-in-nekaj minutne epizode. Dvanajst delov, ki bi jih lahko bilo tudi deset, ampak nič zato. Vse punce mojga brata je gledljiva stvar. Večinoma precej zabavna. Ko se enkrat navadiš. Ker ko gledamo slovenske serije, pač malo traja. Razen če greš na Voyo gledat serijo za serijo. Potem ti pride v kri. U, zelo. Ampak o tem kmalu. Ker sicer bi bila hitra ocena, da Vse punce mojga brata ne pride blizu seriji V dvoje. Ampak saj niti noče.

    Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

    Predvsem si želiš, da bi bilo scen med Kiki in Vidom še več. Ker so njune glasne, podjebavanj polne izmenjave, četudi so nekatere skoraj copy-paste prevedene iz angleščine, kar se pozna, pa ne v dobrem smislu, tako mučne in močne. Da kar šprica želja po… Em… Po tem, da bi presegla, kako se že reče, narcizisem majhnih razlik. Ker, ja, podobna sta si. Itak. Sploh pa, ni ravno velikokrat, da bi si nekdo šel v slovenščini na ekranu tako prepričljivo na živce, da se vprašaš, če ta dva res samo igrata. Eno je namreč zamahniti, da Slovenci pa sitcomi ne gremo skupaj, drugo pa je, da kažeš s prstom in rečeš, da ti je nekaj kul ali ti gre pa na živce. Vse punce mojga brata premore slednje. V bistvu pooseblja Vida Valiča. Ko enkrat to vidiš, imaš mnenje. In to je uspeh.  

    Kiki in Vid se rada sovražita. Ne moreta, ne smeta, ne znata si priznati, da sta v bistvu za skupaj. Počneta vse, da ne bi bila skupaj. Ne da bi bila z drugimi, ampak da ne bi bila skupaj. Saj je serija tudi zato izrazito stereotipizirana. O, ja. Ampak v bistvu, ko se na predvidljive like in zaplete navadiš, je Vse punce mojga brata primarno pač zabava.

    Ne za najširši krog, zato pa tudi je na Voyu in malo verjetno je, da bi taka serija kdaj dočakala prime-time termin na tvju. Z razlogom. Če smo dovolj stari, pardon, mladi, potem je ključni zaplet nekaj, kar nam je lahko relativno blizu.

    Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

    Dva brata, ta priden Domen (kakopak Domen Valič), ki marljivo uči v osnovni šoli in ima punco Anjo (Ajda Smrekar), ki je diplomirana slovenistka brez službe, ter Vid, ki je seveda vse, kar Domen ni. Jebiveter, luftar, znajdi se model. Saj vemo, takim prej rata, danes pa sploh. Vse punce mojega brata ne bi mogla biti dlje od recimo tega, kar v podkastu Špilferderber z generacijo 1985, ki ji pripada, vsaki drugi ponedeljek razpreda Jurij Drevenšek.

    Čeprav je serija po svoje blizu tudi tegobam (pred)milenijske generacije. Vse punce mojga brata vzame namreč vprašanje stanovanja za ne nujno osnovni konflikt, vsekakor pa za gonilo odnosov. Kdo bo ostal v stanovanju. Kdo bo odrastel in kdo ne. Takoj, čez noč. Čeprav seveda ni čez noč. Prav za to gre. Za vprašanje, kdaj postaneš – odrasel. Karkoli naj bi ta beseda že pomenila. Statistika nam pri odseljevanju, ki mu pravimo »da greš na svoje, torej, da ti mama ne pere gat«, seveda v Sloveniji ni najbolj naklonjena. Razlogi, zakaj se končno odseliš, so različni. Vzroki tudi. Nemalokrat je razlog prav ljubezen in vse, kar (dobesedno) rodi. Šele potem nagruntaš vse ostalo. Če si seveda to lahko privoščiš.

    Na koncu ni ne Domnova ne Vidova krivda, da se morata bratsko pomeniti, kdo bo ostal v fletu, ker so najemnine tako svinjsko visoke. Prav tako nista kriva, ker sta njuni življenji drugačni. Čeprav očitki pričakovano letijo sem in tja. Bi naj ostal nekdo samo zato, ker ima fiksno službo, dopust, resno zvezo in debato o regresu pri kafe mašini? Ali pa naj se odselita fant in punca, ker sta pač dva in naj bi lažje napraskala keš? Še manj sta pa brata kriva, ker nista podedovala dveh stanovanj. No, saj že tega nista podedovala, najbolj groza ju je, ko, če se dobro spomnim, ata napove, da bi se lahko vrnil. Groza. In bi morali vsi ven. Vid, Domen in Anja. Če bi se to zgodilo, bi bilo serije konec. Pokaže pa, serija namreč, da je tudi to možno.

    Foto: Urša Premik

    Ampak ker lahko izbirajo, kar požene prvo polovico (prve) sezone, izbirajo na mnogotere načine, kako se bodo odločili. In v reakciji se »zgodi serija«. Konflikt med Domnom in Vidom je bistven. In po svoje uspešno komičen, kadar je resen, ker vsi odločitve ne jemljejo resno. Seveda je Domen uvideven do Vida. In Vid dokaj do Domna. Sta vendarle brata. Ampak vse bolj jasno postaja, da četudi med njima ni razlike v letih, se poznajo leta razlik. V čem? V izbiri karierne poti. Domen je šel po klasični poti. Do učiteljske službe. Do zveze. Do srajčke, miru, predvidljivosti. Vid pa… Življenje pač dojema sproti. Premosorazmerno. Zato se Domen ubada s tem, kako naj bi Vidu povedal za selitev. In seveda Vid razume, da se bosta selila Domen in Anja. Ko to spozna, pa ne ostane drugega kot ultimativni test.

    Zdaj… Omenil sem copy-paste prevode. Ki pogosto izpadejo prazno in vsiljeno. To v Sloveniji ne pali. Preočitno je. Saj kdaj tudi nasmeji, ampak na silo. No, ravno zato je tekma med bratoma nekaj najboljšega sploh, kar smo lahko doslej videli pri nas. Slovenija in akcija pač… Ne gresta najbolj skupaj. Pa saj ni akcija, četudi je. Ampak izbira šolske telovadnice in testa, ki smo ga dali vsi skupaj, torej za športno vgojni karton? Tisto tapkanje? Plezanje rikverc skozi one skrinje? Štemanje? Škoda le, da ni serija šla vse do merjenja kožne gube. Najbolj. Nor. Test. Sploh. Skratka, njuno miganje prepriča, ker je tako naše. Tega v Ameriki pač ne bi snemali, ker tega nimajo. Zato se Vse punce mojga brata mestoma tako obnese. Kakor je rekel Vid Valič za 24ur.com, ker sta z Domnom uporabila tisto, kar poznata.

    Serija sloni na osnovnem odnosu med dvema paroma. Enim, ki to je, in drugim, ki to noče biti. Sloni tudi na Vidovih odločitvah, Domen je statist v lastnem življenju, kar ga prav nič ne moti. Serija skuša namigniti, da je Vidovo življenje bolj zanimivo, ker Vid ne potrebuje nasvetov. Sam najbolje ve, kako se zajebat. Domen pa sprašuje svoje sodelavce, kako in kaj. In pri tem ne vidi, da se mu v zbornici ponuja sodelavka. Skuša slediti izdelani verziji svojega življenja, težava je le, da Anji prav to ni uspelo. Zato je skrita moč serije v ženskih likih. Kiki je najbolj močen lik, Beti Strgar jo suvereno upodobi, vbrizga ji karakter punce, ki se ne bo pustila, ki je neustrašna, ampak ne za vsako ceno. Sama nadzira svoj lajf, kolikor pač lahko. Ravno obratno kot Anja, ki bi bila najšibkejši lik, če ne bi bilo Domna. Anja po svoje pooseblja tisti del generacije, ki je pristal v škatli z napisom izgubljeno najdeno. Doštudirala je in ima resno zvezo. Ampak nima še prelomnega trenutka v življenju, da bi vedela, kdaj se je faks končal in odraslo življenje začelo.

    Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

    Kar je krasno. Pomensko in aktualno. Ker pokaže, da je meja tako zabrisana in specifična. Anja se trudi, čeprav se na trenutke še preveč. Letvica pričakovanj je postavljena očitno previsoko. Ni pa jasno, ali si je letvico postavila sama ali skuša slediti nekim družbenim normam. Jasno je samo, da spoznava, kako pridnim puncam vedno pač ne uspe. In da tudi pridne punce vedno ne ljubijo barab. Daleč od tega. Anja je ironično najbolj konfuzen lik, kar naj bi bil Vid. Pa ni. Vid vsaj ve, česa noče. Anja pa je povsem izgubljena, v vsaki priložnosti vidi usodni trenutek, pa naj gre za razgovore ali odnos s Kiki.

    Vse punce mojga brata je serija, ki izpolni svoj osnovni namen. Zabava. Ne vedno. Ni tako suverena, kakor bi lahko bila in kot se nakaže. Mestoma raje zavije, skoraj zbeži od ravno tistega dela, kjer je najmočnejša. Skozi situacije, ki niso nemogoče v realnem življenju. Bližje kot je realnosti, boljša je in bolj se tudi lahko nasmejimo. Humor je sicer velikokrat »Valičevski«. In ubira bližnjice, ko gre Vid naokoli po ogledih potencialnih najemnih stanovanj, ko naleti na najbolj očitne in bizarne primere. Nič narobe, le da seriji odvzame bistveno moč. In da kemijo med liki doživi le, kadar se v kadru ob drugih likih znajdeta Vid in Kiki.

    Najbolj stereotipiziane so sicer tradicionalne službe. Učitelj športne vzgoje (Nebojša Pop Tasić) ali policistka (Tijana Zinajić) sta tako očitna, da bi težko bila bolj. Pri čemer navduši zlasti Tijanićeva, ker premore večplastno banalnost. Ampak vse to so bolj »gagi«, občasni štosi, ki zapolnijo minutažo posameznih delov. Sicer so ti liki vselej le obrobni, nikdar ne bodo prevzeli pobude v meri, da bi zares zasukali zgodbo. Tako se Vse punce mojga brata zdi kot serija, ki je odvisna res predvsem od Vida. Ampak četudi se občasno serija izgubi, ker pozabi, kaj je osnovni problem, je morda prav zaradi tega tako aktualna. Pa naj bo to nor rojstni dan ali dejtanje.

    Solidna serija. Ni presežek, je pa čisto okej za konec dneva. Ni V dvoje. Ker tam je trojček, denimo, povsem drugače posegel v razplet zgodbe. Bo pa zelo veliko povedalo, ali bo Vse punce mojga brata dočakala drugo sezono. Številke (več kot 250.000 ogledov v prvih dveh tednih) dvigujejo palec gor.

    Bis. Nerad dajem trojke za oceno, res ne, ampak za prvo sezono je ravno tu nekje. Mestoma gre k štirki, tu in tam pade na dvojko.

  • Rwža še jma trn!

    Pogled ponavadi ponudi kombinacijo zgroženosti, osupljosti in vedrosti. Redkokaj je namreč primerljivo z obrazom nekoga, ki mu razkriješ skrivnost imena Ana Pupedan. Pri čemer precej pomaga, če oseba ve, kdo ali kaj je Ana Pupedan. Zdaj se to recimo zgodi, če v avtu poslušaš Rock Radio in je gor neizogibna baladna klasika Every Rose Has Its Torn. Pa začneš, po najboljših, v tem primeru štajerskih močeh, mrmrat kleno domačo verzijo. Wsaka ruoža jma twrn. Ali nekako tako. Ne moreš si pomagat. Enkrat twrn, wedno twrn.

    In tudi zato je dokumentarec Maje Pavlin iz serije Kdo se boji slovenščine: narečja v popularni glasbi tako dobrodošla, četudi (pre)kratka stvaritev.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Kmalu se namreč izkaže, da bi lahko šlo za večdelni serial, ki bo sicer ponudil še urbani del. Zakaj? Ker je toooooliko tudi samih ustvarjalcev. Pa ne le klasikov, ko gre za Ano Pupedan ali Vlada Kreslina ter medijske zicerje tipa Rudi Bučar in vse bolj tudi Emkej. Skoraj nujna bi bila vključitev Small Tokka in Iztoka Mlakarja, kar bi sicer težišče nagnilo izdatno na zahod države, toda saj bi jo Stekli psi in cela plejada koroških in štajerskih avtorjev poravnali. Zato je izbrala za pol ure pač nekaj, kar je bila smela presoja. In tudi uspešna, saj je izbrala tudi tolminsko Bakalino in belokranjske trapovce Klince.

    Dokumentarni filmi Maje Pavlin so živa in živahna reč. Vendar nikoli ne na silo, ne v stilu, ko se starejši zberejo in rečejo, da je treba narediti nekaj za mlade. Ali v tem primeru, da bi se prenaglila v akadamsko ali popkulturno smer. Še zdaleč ne, ubere ravno pravo pot, ko je namesto jezikoslovca raje izbrala antropologa.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Rajko Muršič sedi na mizi in samo za hip deluje kot zategnjen, šolski predavatelj, ki bi iz dokumentarca naredil nekaj, kar učitelji dajo tisto eno uro na letu, ko se gleda multimedijske vsebine.

    Kdo se boji slovenščine je seveda lahko tudi šolski pripomoček, ne boji se biti vzgojen in še manj vizualno zadržan. Ravno nasprotno, grafika je topla, vožnja po državi prikupna, zelo koristi mobilno testiranje dialekta na daljavo, ko se glasbeniki v narečju preizkušajo v njegovem razumevanju, toda dokumentarec je v pičle pol ure najboljši zaradi tega, ker lahko sogovorniki dejansko povedo, kaj mislijo. So, kakršni so. Kot da komaj čakajo, da bi še sami kaj pristavili. Pri čemer nihče ne dolgovezi, nihče se ne zgraža, nihče ne sodi, kar je pri narečjih sila spolzek teren. Saj vemo, kako je s sinhronizacijami, kako govori večina risanih junakov in kako govorijo tisti, ki niso najbolj brihtni. Tokrat pa ne.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Kdo se boji slovenščine pravzaprav tuhta o narečjih, res razkriva njihovo bogastvo in pokaže na njihov izjemen kreativni potencial. Kot je rečeno: še boljše je, če je nekaj v dialektu, ker še bolj skušaš razvozlati besedilo. Ni za vsakega, a tiste, ki vztrajajo, nagradi.

    Tako Bučar kot Kreslin sta vse to že kdaj povedala, toda redkokdaj ju vidimo tako udarna. Enako velja tudi za Muršiča, ki gre najdlje, ko pove, kako je med vsemi najbolj provincialna prav ljubljanščina. In ne deluje profesorsko, še več, ko govori o Ani Pupedan, govori iz prve roke. In ko ikonični Simon Avsec ugiba, da gre narečjem bolj slabo, ker pač v pivškem koncu šolarji rečejo voda in ne woda, se dokumentarec ne razjoče, temveč Muršič optimistično pristavi, da se narečja ne bodo dala. In da itak jezik nastaja z vsako generacijo sproti.

    Zato je dobro naslovljen dokumentarec Kdo se boji slovenščine tako dober. Morda le prekratek. In nič ne bi bilo narobe, če bi kdaj podobne stvaritve dobile še boljši termin kot ob sicer razumljivem poznopopoldanskem. V vsakem primeru: dobrodošla, dobrohotna in dobra stvar je ta dokumentarec.

  • WC rola vs. Hajzl listi

    WC rola vs. Hajzl listi

    Pa pravijo, da še noben ni naredil na hajzlu kariere. No, ideje so že bile, ideje. Ona, kako je Jimi Hendrix nosil kitaro še tja. Mhm. Ampak kariero o hajzlu, to sem mislil. Pa saj se da. Marcel Duchamp je v muzej postavil pisoar in čao. In potem so tu še vsi tisti grafiti. Ja, tisti. Milijon telefonskih, ene in iste usluge. Potem pa… Biser. Taki. Večslojni.

    Med večnimi grafiti na straniščih je seveda oni z Balkana. Da so se »ovdje i najhrabriji usrali«. Če ste to kdaj prebrali, potem veste. Kot ne bom pozabil onega modela na železniški postaji v Sarajevu. Pred mojim obotavljanjem je vprašal utrujeno teto, za katero nikoli ne veš, ali ji moraš sploh kaj dat ali je tam pač, ker je tam in čaka, da spuca za tabo, potem ko je plačal neki res mizerni drobiž, če se na tako kvaliteto plača davek. Pač tak humor. Straniščni.

    Ker med vsemi onimi ciframi, kaj ti bodo, če pokličeš, vse delali, res vseeno vsake toliko najdeš kakega bistrega. Onega, ki ti s puščicami piše čitaj tu, čitaj tam, čitaj gor, čitaj dol in na koncu, po kakih osmih puščicah, ko si sukal glavo, retorični pripis: si prišel brat al srat. Ah ja, kje so časi poezije »če si s prstom brišeš rit, nesi v usta, ne na zid«. Časi, ko si šel preverjat, katera od kabin ima mogoče kaj papirja. Kdor je hodil na fuzbal, ve. Ni večjega občutka lagodja, ko vidiš, da je papir.

    Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]

    In vse to še iz časov, ko se je še delala razlika. Mhm. Tista. Ki je nikdar ne pozabiš. Kdor se je doma brisal z večslojnim papirjem in se na stvar navadil, potem pa je prišel in sedel nekam, kjer so bili v črni škatlici lično nabasani roza listi, e, ta izkušnje nikdar ni pozabil. Rit pač pomni. Ali je večslojno in mehko ali trdo in hrapavo. Ampak saj, ko se enkrat, četudi redko, soočiš s čučavcem, kar je moja pomuhkužena generacija, ki pač ni služila vojske, itak doživela sila redko, so še listi totalni luksuz. Saj potem lahko pridemo do Japoncev in njihove verzije, toda tekst ni o tem.

    Tekst je o tem, da večslojnega papirja pač ne pozabiš. Iz Sladkega vrha pa sploh ne. Ne samo, da ga ne pozabiš. Navadiš se nanj. Gladko. Dobesedno in ono drugo. Vse dokler seveda niso, par let nazaj, v tem desetletju najbrž, dokončno množično začeli prihajati še odišavljeni 12-slojni papirji. Odišavljeni. Nekaj, česar pa več ne razumeš najbolje. Ha? Parfumirana hajzl rola? Mene še vedno zajebava, v katero smer jo moram obrniti na nastavek, zdaj pa to? Ker vonjave, kot vemo, pač ne delujejo tako. Minus in plus se ne izničita. Kot če pritisneš deodorant ali parfum na švic. Ne bo eno nadomestilo drugega. Zmešalo se bo. Isto kot nima smisla oni sprej za hajzl. Odpri okno, če ga imaš, ali pa zadrži sapo. Za kake pol ure.

    Ko danes kupujemo wc papir in kupoval sem ga dejansko ravno danes, je pri nas veliko izbire. Kot pri vsem. Že leta. Sploh za mojo generacijo, ki ne ve, kako je bilo, ko so plenice, tiste edine, puščale in ti je teklo po nogi dol. Pa mama in ata sta spila kavo v torek. In take. Ampak Paloma? Paloma pa ves čas, še zdaj, nekako vseeno ostaja Paloma, čeprav z osnovno Palomo kaj veliko skupnega več nima. Vsaj ne s tem, o čemer teče predstava Slovenskega mladinskega gledališča.

    Predstava Paloma je premiero dočakala 21. junija 2020, torej minulo poletje, ko se je vse gledalo na razdaljo, saj vemo, prosti zici in to in ko nihče ni mogel vedeti, kakšna bo prihodnost prireditev. Ne bo je. Še dolgo ne. Toda ko bo tega enkrat konec, bo najbolj relevantno publiko Paloma bo našla v Sladkem vrhu. Kje pa drugje. Tam bodo, tisti, ki še pomnijo nostalgične čase, najbolje povedali, kako je Bina Klampfer zadela svoj kraj. Jaz lahko le ugibam. Zahvalili se ji bodo. Pa režali. In potočili kako solzo.

    Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]

    Skoraj neizogibno bi lahko Klampferjevo primerjal s Tonetom Partljičem. Sploh v prvem, bolj linearnem, skoraj dokumentarnem delu, ki pa je vendar jasno ves čas izrazito igran. Te pa skoraj namamijo, da ni, kar je krasno. Sicer pa se ponudi na tem mestu primerjava s Partljičem. Povedano drugače, Paloma se približa situaciji, ko bi dobri stari Joža Malek rekel, da ga je pritisnilo, da bo šel kar zadaj za drevesom, dobri stari Vanč pa bi mu v roko porinil večslojno rolo. In bi Maleka vrglo, em, na rit.

    Za to, kar iščem in ocenjujem na Urbani.si, je Paloma res prava stvar. Diha, riga, poje, fuka, nastrada, laže, sanja, obljublja. In ves čas tako, da veš, za kaj gre. Za firmo. In ljudi v njej. Ker ima ščepec popkulturnega. Za Palomo pač vsi nekako vemo, ne? Predstava je nastavljena, pa tudi izpeljana tako, da jo lahko razume res širša javnost. Dobro, bolj prvi kot drugi del, čeprav jasne ločnice ni, kar ne pomeni, da dramaturgija in režija nista skrbno povezani in izpeljani. Eh, šolsko narejeno, sedi pet, kar se tiče zapleta, vrha in razpleta.

    Paloma je daaaaaaaaaleč (manjka ji še vsaj kakih milijavžnt a-jev) najbolj učinkovita zaradi naglasa igralcev. V. Nulo. Štajerski argo bi bil ponosen, nimaš kaj. Klampferjeva je ravnala, no, popkulturno, ko je uporabila vse zicerje štajerščine, ne da bi jih zlorabila. Nihče se ne pači, še več, igralci so genialno prepričljivi, celoten sekstet. Noben ni zaradi štajerščine glup, tup, zabit, nor, prifuknjen. Niti en. No, so, itak, ampak nikoli, niti za hip, niti ko padejo »nea boi taki hepan«, »te lahko prosim, da se fčiješ« in »ooo fukušnico mate!« na račun narečja. Če pa so na Sladkem vrhu. No, v Sladkem Vrhu, kakor se je potem preimenovalo kraj, kamor se gre »v« in ne več »na«. In tam živijo »Sladkovršani« in ne več »Sladkogorci«.

    Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]

    Predstava uspe tudi (ne)hote odgovoriti na vprašanje, kako je tako velika firma, ki je delala tako specifične izdelke, četudi vsakodnevne, uspe(va)la v takšnem kraju, da je še danes v predstavi potreben zemljevid, tam potem označiti Maribor, nato Šentilj in šele nato razložiti, kako priti do Sladkega Vrha. Kjer živi, prosto po internetu, tam cca 700 do 800 ljudi. V tovarni pa dela petsto glav. In nekoč še več. Kot vsepovsod. Mali kraj, ogromna firma. In obratno, kot se je izkazalo.

    Paloma pri tem, ko se loti sebe, gru gru, noče biti golo nostalgična, čeprav obdela vse tranzicije nasprotij: socializem vs. kapitalizem, ruralno vs. urbano, naše vs. tuje, listi vs. rola. Toda odločitev, čemu penasto žugati in kdaj kazati z ja-to-so-bili-časi prstom, prepušča gledalcu. Ni vodljiva, ni tendeciozna, ni nekaj, kar Sladki Vrh ni. Mlajši tako ali tako ne da ne bodo razumeli, ker ne gre nikdar za to. Ampak ne bodo imeli čustvene komponente, ker tega pač niso dali skozi. Je pa lepše, ko se ljudje družijo, poročajo, ko se zgradi bazene in ne zasipa, ko se je žuralo in plesalo, zdaj pa se še samo keglja v kulturnem domu? Ni težko uganiti, ne?

    Čeprav je prvi del vsaj zame precej močnejši in tak, ki silovito pritegne in bo hit zlasti v Sladkem Vrhu, je v drugem več teatra, karkoli že naj bi to iz analfabetskega stališča pomenilo. Naključno, a usodno štihanje, vabljenje v službo z visokoletečimi obljubami, celo poroka dveh delavcev so lahko vsi po vrsti metaforo za Palomo samo. Tovarno, ne predstavo. Kar je ne samo logično ali pričakovano, ampak tudi mojstrsko. Ker se vrne k malemu človeku in živi čas, ko so veljale parole »tovarna to smo mi« in ko se je ljudi klicalo »tovariš«. Seveda je pridih nostalgije, do Mi2 in Zbudi me za 1. maj ni daleč, kot tudi ne do Outsiderja in še bi našli primerov, tja do Lep dan za smrt, ko se zasliši sirena 4. maja, ki je zatulila in označila bombni napad na same sebe. Ampak Klampferjevi je uspelo priti bližje filmu Zbogom, Lenin. Raje se smejimo za nazaj, kot da bi resno na novo analizirali kdo, kaj in zakaj.

    Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]

    Kar pa ne pomeni, da se Paloma ne jemlje resno. Eh. Ravno nasprotno, ponudi paleto čustev, praznih obljub, velikih želja. Kakor da nikomur zares ne Paloma ne Sladki Vrh nista bila vrh življenjskih ciljev. Ampak če so že bili tam, potem pa zakaj ne? Kar spomni na Lepa sela lepo gore in citat velikega ex generala, ko reče, da je šel peš Titu na pogreb, iz Bosne v Beograd, pa se mu mlajši režijo, on pa solzavo pripomni: »moder je bil, hladen, veliko je lagal, mamicu mu jebem, ampak radi smo ga imeli.«

    E, to. V tem se ne le najde, ampak tudi nagradi Paloma. Ko liki niti nimajo imen, celo ne v takem kraju, kjer seveda vsi se poznajo. Na veliko se v manjšem kraju, kot je Sladki vrh, najbrž ne da.

    V Sladkem Vrhu sem bil sam sicer zagotovo dvakrat. Prvič kot fuzbaler Maribora, najbrž večkrat i vsakič smo zmagali, ker smo morali zmagat. Tam, pozna devetdeseta, ko pač ni bilo več heca. Ko smo enkrat fasali v Jurovskem dolu, da je župnik navijal zvonove in so se nam režali tja do slačilnic, ki so bili v osnovni šoli, nam je bilo jasno dano na znanje, da se kaj takega ne more ponoviti. Tudi nam so zabičali. Levim bekom. Na klopi. In zato je bil Sladki vrh zicer. Sicer pa, ko si star tam, osnovna šola, naj bi bila vse samo igra, ne?

    Kot je bila igra televizijska oddaja Male sive celice. Tam smo imeli predizbor ali nekaj takega. Za naš konec države, kakopak. Frocov, da jih ne moreš preštet. Vem, da je naša šola iz Maribora poslala dve ekipi in obe iz našega razreda, ker da smo bili oh in sploh. Ekipa, v kateri sem bil, je bila pridna, no, naj bi bila, ona druga pa brihtna. In ona druga je zmagala. Tam, v Sladkem vrhu.

    Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]

    Paloma tako išče čase, ko smo še imeli malega človeka. Saj danes mali človek še vedno obstaja, ampak si ne more reči nikdar mali človek. Ker ne bo všečkov. In ker bi delovala kot preskromna, domala lažna skromnost. Saj za konec ponudi punk upor, na glavo obrne Kučanov refren o novem dnevu in naniza, kaj se je s Palomo in kultno petko, mašino, ki je delala »kaj si hoto«, zgodilo v kasnejših letih vse do danes. Ko bi jokali le tisti, ki so se že prevečkrat izjokali, če bi firma crknila. Mi bi itak pri prvem naslednjem šopingu še gledali, kje je ona mačka bela na pakungi, nato pa bi, ko bi šli drugič, na vse gladko pozabili.

    Kot se je pozabilo na tiste kultne tri golobe, če se že na reklamo, kadar se jo zavrti, ni. Starejši jo poznajo, mi smo se o njej, kot o vsem iz socializma, z dobrim in slabim vred, itak naposlišali. Ampak trije golobi so iz logotipa izginili. Pa so bili fejst. Res fejst. Kot je ta predstava. Zakaj potem ni pokasirala ocene 5? Ker čisto malo zmanjka. Je pa gledljiva in to ne na poceni način. Za dobro poldrugo uro pritegne in ne izpusti. Bam! In veš, na koncu, da boš cenil. Tiste tri, štiri sloje.

    Bis. Tehnično je bila predstava Jazz na silvestrovo večji, spiljen, dognan presežek. Ampak tam sta igrala dva in predstava je dočakal tudi premierno izvedbo. Paloma ni bila narejena zgolj za spletni prenos, vendar je v nulo zadela z uvodom, ko se prebije četrti zid in tako zgrabi tudi redkega, gledališču tujega gledalca (»Mogoče nas kiri glea, ko ni prišo v teater še. Zdravo mami!«).

    Zvok je bil mestoma, sploh pri Dariu Vargi, malenkost nerazumljiv, pričakovano pa so nihali tudi volumni – odvisno, koliko ljudi je hkrati govorilo in kakšna je bila narava pogovora. Dretje in sklepni komad so kar kurili zvočnik. Ampak ko se vse sešteje in odšteje, je Tretji oder izpeljal še en kvaliteten prenos. Za tiste z dobro povezavo. Ni prihodnost, je pa dobra sedanjost.

    Aja, pa aplavz je bil mega izviren.

  • Najbolj. Seksi. Tarča. Sploh.

    Najbolj. Seksi. Tarča. Sploh.

    Tip z odprto srajco. Pred letalom. Z nalepko. Glasba že kar nasneta. Taka. Poredna. Bahava. Seksi. Tip nato plava z želvo. Ono, veliko. Rajska modrina rajskega morja. Lepe, zale, mlade dekline. Tip v banji. Zgoraj brez. Z radiatorji. Pet debelih linij koke. S podnapisi. “Sneg, sneg, sneg. Vse je snegec, ja.” Hoja po letališču. Jadrnice. Dragi avti. Vožnja s helikopterjem. Z naslednjo lepo punco. Objem na balkonu. Romantičen in drag. Aperitiv, tatu, mama in otoki. In za konec še veliki žur. V Mehiki.

    To ni bil film. To je bila Tarča.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Morda bo Tarča z Ivanom Galetom (p)ostala najbolj znana. Ampak vsekakor ni bila seksi. Okej, Kalinov deček je bil v kadru, kar redko vidimo. Ampak Tarča je v četrtek, 7. januarja 2021, postavila nek povsem nov nivo informativnih oddaj pri nas. Ne gor. Dol. Pri čemer je bil ves čas in vse bolj občutek, da so si poanto oddaje zastavili povsem drugače. Kar ni redka praksa pri nas, kjer še vedno skupaj s tv voditelji(cami) upamo, da bo minister, mladi poslovnež, politik, direktor ali kdorkoli pač že je na vrsti ta četrtek, vse skupaj priznal. In se skesal. V živo. Na nacionalni televiziji.

    Naslov, ne, ne ta, ki ga berete, bi se moral napisati kar sam. Zakaj? Ker je bilo tako rečeno kar v oddaji sami, da bi se moral. »Mladi fantje heroji – prihranili državi milijon evrov.« Če to ni dober naslov, kaj potem je? In kakorkoli noro, bizarno in nemogoče se sliši, bi takšen naslov dejansko šel skozi. Ne skozi. Z mastnimi, debelimi, izstopajočimi črkami bi se ga porinilo naprej. Stvar, ki jo na facebooku doplačaš, da jo vidijo še tisti, ki je ne bi. Pa niti ne bi bilo treba. Ker je naslov nesramno dober. Klikabilen.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Oddaja Tarča je nekje vmes v svoji stabilni karieri destabiliziranih razmer postala že marsikaj. Lanska oddaja z Ivanom Galetom bo najbrž šla v zgodovino – predvsem zato, ker je nacionalka že pristopila tako, da bi rada, da bi šla v zgodovino. Pa nočem zdaj v politiko oddaje same – in posledično v politiko. Ni Urbani.si namenjen temu. Namen te strani je, da obravnava slovensko popkulturo. In vse, kar približno tja spada.

    Oddaja z Galetom je bila televizijsko gledana solidna, močna, udarna, sogovorniki so bili pravi, kulisa pred Kalinovim dečkom top, edino bila je predolga. In mestoma tendeciozna.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Za oddajo, kot je Tarča, obstaja večen paradoks. Bolj je gledana, bolj gre nekaj narobe. Večja odmevnost, večje sranje. Če ni odmevna, teče debata o nečem sicer najbrž pomembnem, ampak ne bo nas konec, ne bo se nam zmešalo, ne bo protestov ipd.

    In po epizodi z Galetom je Tarča postala oddaja, ki ima sama sebe precej rada. S tem ni prav nič narobe, vsaj ne dokler ne želi aktivno poseči v samo dogajanje. Z Galetom je Tarča (ne)vede tvegala dvig rok tistih, ki so želeli vprašati, zakaj ni bilo takih primerov več, ker vsekakor maske in respiratorji niso bili prvi primer spornega državnega nakupovanja.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Ker prav za to je šlo. Kot je rekel nekdanji minister Tomaž Gantar v eni bolj lucidnih izjav katerega koli slovenskega politika. Taka izjava je bila, malo Erjavčeve šegavosti, Janševe (pre)drznosti in mogoče špepec Šarčeve telegeničnosti. Gantar je rekel, češ, ponavadi smo tu, ker se je nekaj domnevno preplačalo, danes pa smo prvič tu, ker smo za nekaj premalo plačali.

    Ta izjava je namen oddaje, ki je bila preveč prepričana sama vase, povsem razkrila in takoj zatem še sesula. Tarča je želela pokazati, glejte, ti mladi so sicer bebavo snemali sebe in svoj podvig, ampak v ozadju je še toliko in toliko več. In ja, če je tako predstavljeno, bo zadeva seveda stala. A s čimer Erika Žnidaršič ni računala, je bil nastop zlasti Klemna Nicolettija.

    Pričakovala je, tako je bilo vsaj videti, da se bo mlad poba povsem izgubil, skesal, morda celo rekel »mami, žal mi je, mami, mami.«. Nak. Niti blizu. Bolj je Nicoletti govoril, bolj se je zdelo, da je ali pa bi naj bilo nerodno Žnidaršičevi. Po domače, mali jo je scat peljal. Opravičil se resda je, pri čemer je deloval iskreno oziroma tako, da bi se mu dalo verjeti. Saj, če je pa Janko Jenko rekel, da so ga mladi poslovneži prepričali, da jim je posodil 800 tisoč evrov, pri čemer bi sam zaslužil 50 jurjev..

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Nicoletti je vrgel Žnidaršičevo iz tira, ko je naredil, kar mu sploh ne bi bilo treba. Povedal je, da se s tistim avionom sploh niso peljali. Nak. Samo fotkali. Dali gor nalepko in zdravo. In še več, povedal je, da so očitno za fotošuting z letalom, s katerim se niso sploh peljali, dali sedem jurjev. Za kaj več, panoramske posnetke, je zmanjkalo keša. Dobrodošli v slovenskem filmu, fantje.

    In nato je še radodarno dodal, če je že bil povprašan, kaj vse morajo odšteti od »sick deala«, remek poslovnega dela. Od 25 jurjev. Še malo je manjkalo, pa bi se nam fant zasmilil. Mojstrsko jo je obrnil, celotno zgodbo. Deloval je kot nekdo, ki je pač naivno verjel, da ne bo zaslužil z nečim tako arhaičnim kot je fiksna valuta, imenovana evro, temveč da bo poplačan s pozornostjo, ki jo je vsekakor dobil. Ampak ne nujno, kot bi si v poslovnem svetu želel. Vsaj ne v ligi prvakov biznisa. Zdaj je moral ob nekdanjem ministru celi Sloveniji pojasnjevati svojo poslovno prakso. Medtem ko njegov kolega iz Mehike razlaga, kako mu je vse skupaj koristilo – na njegovem YouTube kanalu. Na tej točki je uvodni del, na katerega je oddaja tako zelo stavila, razpadel in celotna oddaja je nihala nekje med bizarnostjo in farso.

    Eriko Žnidaršič sem v preteklosti zelo hvalil, ko se je prebijala skozi nedeljske in praznične tv dnevnike in neizprosno spraševala. S Tarčo je postajala vse bolj samozavestna, da je povsem v spomin utonila nekdanja Piramida. In predrzna. In mestoma vse bolj prepričana, da postavlja prava vprašanja, ki bodo dobila prave odgovore. S samozavestjo ni nič narobe, še več, dobrodošla je. Nujno. Toda ne tako, da je marsikateri gledalec lahko sam pri sebi pomislil, zakaj bi privatni poslovneži, četudi so se potegovali za državni posel, pojasnjevali komurkoli svoje poslovne prakse. S čimer pa Žnidaršičeva niti malo ni računala, je bilo to, kako prekleto odkriti bodo ti sogovorniki. In koliko materiala bodo navrgli.

    Prispevek Žana Dolajša je tako najboljša akcijska stvar, ki smo jo pri nas videli kadarkoli. Kaki Poker, kaki Tu pa tam, lepo vas prosim. Resda bolj ali manj le slike in slaba resolucija instagram videov, pa vendar. Slovenci pač ne moremo snemati napetih in eksplozivnih in seksi akcijskih filmov, ker ni denarja. Ni filma, ni producenta, ki bi imel denar za helikopter, privat letalo, Mehiko, drage razglede. Slovenski filmski center tega nikdar ne bo odobril. Ne rabi. Če želiš pa sam, pa kvečjemu v hosto. Z dobrimi štosi. Ta ekipa je vse to ponudila sama in vse to tudi financirala. Kot da bi nekje v ozadju Mitja Okorn kričal in delal, kar tako rad dela. Gledljive stvari. Če bi delili vesno za akcijske stvaritve, bi Dolajš gladko zmagal.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Tako je Tarča postala kot resna informativna oddaja skoraj parodija. Sama sebe. Oddaja, ki je zgrešila duh časa. Nicoletti je imel prav. Za marsikoga si pač heroj, če kričiš na tipa na letališču, ki najbrž, kakor je opazil kolega, sploh ni bil pravi. Je samo igral. Če niso leteli ali imeli namena leteti, zakaj bi nekdo prepovedal let? Mojstrsko. Naslednja vesna, za stransko vlogo. Nikakor oddaji ni pomagalo niti, ko je Rudi Dolšak, direktor zdravstvenega doma Ljubljana, vzel Nicolettija v retorični objem, ga potrepljal in rekel, kako zelo ima prav, da je lepo, da so se potrudili in da se fant pač ne rabi opravičevati. Ker da edino, česar so krivi, je njihov nastop. Krivi so, ker imajo Instagram, ker se radi snemajo, ker radi ali bi radi živeli na veliki nogi, čeprav ko je začel Nicoletti odštevati, ravno veliko ni ostalo.

    Ampak bistvo tokratne recenzije je, da je Tarča preveč verjela sama sebi in svojim nastavkom. Prav je, da je iskala politične povezave. In pohvalno je, da je našla pravzaprav vse relevantne sogovornike. Z Rokom Snežičem vred, ki bo odslej še bolj znan po tem, da v Instagram doda še eno črko in dobimo: instangram.

    Bolj seksi in bolj bizarne, mestoma razvratne Tarče najbrž ne bo več. Kar bi bila za gledalce celo škoda, po razburljivosti dobi ta Tarča dejansko gladko petko. Že dolgo ni bilo stvari, kjer smo čakali oglase, da pridemo k sebi in malo predahnemo. Ampak ko gre za resno informativno oddajo, je pogorela, ker je želela več, kot si je dejansko upala. Upala si je kadrirati male ribe, na velike pa le namignit. Če je že namigovala, kam vse naj bi posli šli, bi morala iti do konca in tvegati vse. Ne pa nekaj na pol. Težava je, da je iskala novega Galeta, pa ga seveda v tej zgodbi ni našla, ker tukaj nihče na koncu ni želel, da bi zanj risali grafite. Ravno kontra, sami bi ga napisali, če bi pomagalo. Gale in Nicoletti oba verjameta v nekaj in oba si zdaj lahko bolj malo pomagata s tem, da sta moralna zmagovalca.

    Edino, kar je taka Tarča prinesla, je v popkulturnem smislu, ker že dolgo nismo dobili česa tako uporabnega. Mogoče vse od pogumnih Velenjčanov dalje ne. Saj vemo, kaj ti bo torba, če si kupil kolo. Ampak če je Požigalec nastal kot rimejk in to dober rimejk oziroma ekranizirana verzija, potem ga tokratna Tarča ne bo dočakala. Ker ga ne more. Vse je že posneto.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
  • Rojeni leta 1985. Špilferderberji.

    Rojeni leta 1985. Špilferderberji.

    Generacija, rojena leta 1985, naj ne bi bila nič posebnega. Niti ne statistično. Ko bi vsaj. Pa ne. Ampak tako ti je bilo predočeno že tam od osnovne šole dalje. Ko si prišel v gimnazijo, e, takrat pa sploh. Zamudil si fajt New Kids on the Block proti Guns N Roses. Kje si bil, ko smo skakali po tankih v Novi vasi? Nisi gledal Italie 90 mundiala? Nisi bil v MKC? Kaj si fukjen al kaj si. Pa kak?!

    Ja, pač, sem. No, nisem. V Mariboru si pa sploh bil lolek, ker si zamudil MKC in Orožnovo. In Hvala bogu da je vikend. In Amadeusa. In vse to. Pa kak? Ja pač sem. Samo veš, ko smo… Ja, vem. Pa mundial v Italiji, pa Jugoplastika, pa Rok Petrovič, pa par-nepar, pa Milka Planinc, pa… In si jih samo slišal, če si pisnil kaj svojega nazaj, ono, da si pa imel kaseto Tajči in na njo napisal Jašaaaa. Koga, pizda mala, briga, če pa nisi štekal Rive. Koga briga jebena Tajči. Nisi imel commodora? Halo? Ne, tvoj game boy me ne briga. Gustek.

    Tako nekako je bilo, kar hudo predolgo, tako dolgo, da velja še danes, kaki butelj si, ker si bil rojen leta 1985. Za kar si absolutno in jasno nisi bil niti malo kriv. Samo te je pa imelo. Da bi šel vprašati stare, zakaj niso ali malo prej ali pa malo kasneje. Namigali. Seveda nisi šel prašat, halo, itak da ne, ampak imelo te ja pa res fejst.

    Ker kaj pa oni za nami? Kaj pa vem, nikoli nisi driblal nekoga, ki je rojen, kaj pa vem, leta 1988, 1993 ali 1997, kaki gustek, ker ne veš, kira je Bejbi spajs, ker ne veš, kdo poje Hočem to nazaj in ker ne znaš refrena Ti si moje sonce. Ali ker ne veš, kdo je bil kapetan na Euru 2000, kamor se je zgurala Slovenija. Ali ker veš samo grde stvari o Primožu Peterki. Ali ker si zamudil Eminema. In nisi 8 Mile gledal v kinu. Ko je kino še imelo vsako svoje ime. Partizan, Udarnik, Gledališče.

    Ti na pamet ne pade.

    Foto: Alan Orlič [RTV Slovenija]

    Saj vem. Da bodo (in že) devetdeseta itak prodajali kot nostalgijo, ampak profita, vsaj vsebinskega, ne bo. In tako si imel prekmalu in prepozno hkrati občutek, da ne spadaš nikamor. Nisi bil ne pionirček, sploh pa ne zadnji, kar je očitno neka posebna čast. Nisi vedel, koliko je 3×7, samo vedel pa si, da si bil pa to tazadnji. Niti pa nisi bil prvi v devetletki. Bil si kar nekaj. Tranzicija na dveh nogah.

    In potem ko je minilo očitno dovolj časa, je prišla še uradna razlaga. No, statistika. Da smo brezvezna generacija. Kako? Zakaj? Čemu? Ko smo namreč nazadnje šli volit, leta 2018, smo že padli v drugi stolpiček. Nismo bili več najmlajši. In ugotovitev? Najslabša volilna udeležba. Vsi možni sociologi, politologi in psihologi so prišli skupno do ugotovitve, da to kaže, kako smo pasivni, bedni, razočarani, pozabljeni. In veste kaj? Saj večinoma so imeli prav.

    Smo generacija, ki je maturirala leta 2004. Leto, ko smo vstopili v EU. Ko je bilo baje vse možno. Saj so bili luštni časi, tolar je bil vredu, denar je nekako nekje bil. Siddharta je jesen prej igrala za Bežigradom. Fuzbal reprezentanca je igrala na evropskem in svetovnem prvenstvu. Bili smo nekaj in nekdo. In v razredu nam je kasnejša poslanka rekla, da naj si izberemo študij po želji, ker so zdaj taki časi. Da si lahko izbiramo. Da naj hodimo v šole in da bo vsak mel šiht. V času, ko pojma prekarec ni noben niti poznal. Niti napačne izgovarjave. Ko je nekdo vprašal, neki sošolec, kaj pa če ne vemo, kaj bi svetovala, se je gospa profesorica malo izmikala, nato pa korajžno rekla: izberite gradbeništvo, veste, gradilo se bo vedno.

    E, kurac se je gradilo.

    No, saj res ni mogla vedeti, da se je gradilo tako, da so pisali milijone gor na jebeno serveto. Pa pizda materna. A je kaj manj uglednega, kot to, da pišeš na serveto? Vedno si se, ko si potem bral, kako je šlo vse adijo, SCT, Primorje, Vegrad, kje so bili helikopterji, starlete, droge, rock’n’roll? Kje ferrariji, kje žuri? Ko bi bilo vsaj to! Pa ne. Si gledal skesano Hildo, bolehnega Zidarja.

    Ampak vse to nam ni prav nič pomagalo, ko je šel čas nezadržno naprej. Na moj prvi dan faksa so mediji štrajkali in to dan po volitvah, na katerih je zmagal Janez Janša. Prvič. Takrat smo poslušali, da po FDV lahko padeš samo po štengah, kar je pri polovici predmetov, kjer smo barvali krogce pri odgovorih, res držalo. In tako si, ko si poslušal starejše kolege, le par let starejše, kar naenkrat že takrat poslušal, da si najboljše itak že zamudil.

    Pa smo pri Špilferderberju. Najprej… Podkastov se ne bi smelo ocenjevati niti po desetih epizodah, kaj šele po prvi. Ker šele po desetih, kakor nas je naučil doajen Anže Tomić – Tomo, se približno pokaže, kako in kaj. Ne zgolj poslušalcem, ampak še bolj ustvarjalcem. Iz prve roke lahko povem, da drži. Oboje. Podkast rata podkast šele čez čas. Ko imaš dovolj volje, da nadaljuješ, ko tisti prvinski adrenalin spusti.

    Ker podkast je adrenalin. Že zaradi tiste rdeče lučke, ko se snemanje prične. Toda kmalu tudi trema spusti ali pa osnovno navdušenje. In nato klepet iz pristnega entuziazma postane podkast. Če gre za podkast, kjer se (vsaj) dva pogovarjata, kar je pri nas prevladujoča oblika, pa saj tudi v svetu, ampak pri nas manjka podkastov, kot je bila recimo Evolucija užitka.

    Ampak dobro. Prav je, da je nastal podkast, kot je Špilferderber. Čeprav se je prva, pilotna, uvodna epizoda zdela, kakor da bi »morala« biti posneta v Mariboru, za Maribor, forza Maribor, vedno Maribor. Nemara pa je tako bolje, da se je na Tavčarjevi v Ljubljani posnel pogovor, ki vsebuje tako samoumevne mariborske stavke kot je »najprej na Štuka, pol v Trusta, pol pa k Vrbi na burger!«.

    Jurij Drevenšek je po svoje ravno pravšnji voditelj, da spregovori o generaciji, ki je bila rojena v analognem času in se morala znajti v digitalnem času. Ne da bi lahko spisala navodila, ker so bila navodila še od prej in razumljena tako, kakor je bilo dotlej. Kot je zapisano v razlagi, da je to podkast o generaciji, ki ji je bilo rečeno, da bo vse vredu, če bo pridna, hodila v šolo in diplomirala. In res je bilo točno tako. In res potem nihče ni razumel, ko smo samo omenili, hej, v bistvu se ne izide. Saj nekaterim se še je, za las, ampak je bilo že odvisno, kaj so izbrali. Odgovor, češ, kaj nisi šel študirat mikrobiologije, je bolel. Zato, ker je še malo prej veljalo, da smo vsi za vse, zdaj pa kar naenkrat odloča, da moraš izbrati, za kaj si.

    Foto: Alan Orlič [RTV Slovenija]

    In Jurij Drevenšek je izkušnjo generacije, ki je komaj generacija, saj se rada spomni časov, ko smo vse počeli skupaj in imeli skupne interese, začel secirati. No, ne ravno secirati. Drevenšek ni taki model. Gre dalje, gre naprej, ustavi se, pa spet dalje. Ne ve točno, kako bi se lotil podkasta, ki bi se naj lotil generacije, ki niti generacija ne zna biti.

    »Mogoče sentiment govori iz mene, ko se pogovarjam z mlajšami, že takoj vidim, da sem star v enih stvareh, v enih pa si lažem, da sem kao mlad in ful odprt,« je tako povedal v uvodni epizodi. Ko sta si z Emkejem gladko priznala, da sta si šla na živce v času, ko je to bilo še možno na analogni način. Danes ne moreš zaviti z očmi. No, okej, z gifom lahko. Samo to pa je to. »Jaz se ful borim proti temu, ljudje pa me obtožujejo, da preveče podpiram in da mi je vse kul. Ampak nočeš bit isti ko stari,« je Emkej pristavil v uvodnem Špilferderberju. Ki je lahko priznal, da je bilo logično, da te ljudje niso marali. Ker je bilo to še v času, ko nismo vedeli, kaj je »všeček«. Ljudje, ki s(m)o tuhtali ob kači na Nokii.

    Špilferderber je tako podkast, za katerega ne vemo točno, kako naj ga čutimo. Niti tega ne ve Drevenšek. Kar je po svoje prav, nemara celo dobrodošlo. Vsaj pri drugi gostji Tei Jarc, kjer je bilo po svoje dobrodošlo, da nismo želeli, da bi bil podkast posnet v Mariboru. Najboljše pa utegne biti, če bo Špilferderber z dovolj vztrajnosti dosegel lastno poimenovanje. In bo res to. Saj Drevenšek to itak je, generacija 1985 pa tudi. Ali pa vsaj zna biti. Če se ugura in zažari za tisto nepomembno sekundo. Ki pa je pomembna. Vsaj za nas, letnik 1985.

    Zato dobi Špilferderber trojko. Ker druge ocene niti ne more dobiti. Niti ne sme. Ker ne.  

  • Nesimo se not’n’vun!

    Nesimo se not’n’vun!

    Kaj lahko naredi leto pa pol. Poldrugo leto, kot se lepo reče. Uf. Kaj in koliko? Recimo… Em… Še aprila 2019 se je skoraj nekaj kakor ljubilo ta naš nikoli dosegljivi Drekaham. Ko se je še dalo kričati, da »rad bi spizdo nekam stran«. Ja. Ko ni bilo omejitev. Ko bi lahko spizdo v Hoče. Ob pol desetih zvečer.

    In zdaj? Zdaj pa bi vse dali za toto moje faking mesto. No, vsaj Alo!Stari. Da se (ne)hote vidi. Kaj lahko naredi leto pa pol. Ko ne rabiš omenit Maribora, pa ima lahko vsak rad svoj kraj. Vse bi dal zveni kot himna, deluje kot himna, pa ne bo himna, ker koronakriza ne bo imela himne. Bo pa imela postava Alo!Stari štikl, ki je bil tu, ko smo bili sami. Žejni.

    Pubeci iz Alo!Stari snemajo himne. Tudi če jih ne, pač tako štikli zvenijo. Sploh po koščkih, na vsake toliko, ker si zaenkrat plato lahko samo narišemo. Saj vem, saj vem, pač taki časi so, singli, epji, streaming… Že, že, ampak zato se Alo! Stari tudi tako resno dojema skozi komade.

    Ne bom pozabil odziva enega bolj nabritih modrih modelov tukaj iz Maribora, človek, ki ga ceniš, ker se redko oglasi, samo ko se, ima nekaj za povedat, ki mi je po objavi Drekaham teksta napisal, da ni bilo prav nič originalnega že v britpopu, ko so bandi kvazisanjali o tem, da se bodo odpeljali iz svojega mesta in s tem vse rešili. Češ. Eh. Ker da to nič ne reši. Samo poanta je bila drugje. Vsaj rekli so, da bi radi zradirali. In to na način, da je bilo celo fajn.

    Pri Alo!Stari je podobno. Melodični, da to res ni. Saj Tine Matjašič nima najboljšega vokala. Niti v Mariboru najbrž ne. Samo ko poje on, poje tvoje srce terce zraven. Ker ta distorziran vokal, nekaj Dexterja Hollanda pa vseeno je v njem. Sicer pa Alo! Stari niso tu zato, da bi karkoli rešili. Če bi želeli, bi najbrž najprej izdali plato. In ja, saj zdaj pojejo, da mislijo čisto resno, samo končajo z danes pijemo, danes se ga ubijemo. Vse bi prodali, da se ga pribijemo. Še en eskapizem. Totalni. Ker kaj pa bomo?

    Zdaj, ko smo omejeni na svoje mesto, bi bili pa res iber depresivci, če bi šimfali ta edini kraj, na katerega smo omejeni. Tako hudo pa vseeno še ni. In moč Vse bi dal štikla je ravno kontra: Alo!Stari je nahecal folk, da je ponosno pokazal, od kod prihaja.

    Dobro, skoraj nujno je bilo, da je Miha Dajčman pokazal še na YouTubeu svojo kapo Kungota. Moral je. Kapa je kultna, radi jo imamo kot ima Miha rad vse nas. In še drugi so, resda z maskami, ker taki časi, pokazali, od kod so. Ponosni. Po svoje. Na svoje.

    Ampak poanta je, da je Alo!Stari v Vse bi dal lahko na mariborski argo način posnel himno, ki sploh ni o Mariboru. Nikjer ni omenjen ali nakazan. No, z dialektom že, po dolgem času je nekdo prav uporabil »toto«. S skrbjo in občutkom. Obenem pa ponudijo moment za tuhtanje, ko pojejo o tem, da »nei rao noben na cesto«. Gre za tiste, ki bi ostali brez službe? Ali za one, ki bi šli na cesto protestirat? Kolikor poznamo naravo pubecov in žanra, bolj tisto prvo.

    Vse bi dal ne bo himna koronakrize, ker koronakrize ne bo imelo hita. Je obdobje. Proces, faza, trajanje. Samo zveni pa, tu in zdaj, kot himna. Še en dosežek banda, ki še vedno nima uradnega materiala za vsaj pol ure. Saj so bili koncerti, o ja, in obenem tudi folk na nacionalni ravni čuje, kaj imajo za povedat, čeprav tisti piski ob kletvicah na Valu 202. Bolijo. Prizadanejo. Ker z Alo!Stari želiš pač kričat. Čeprav ti ni treba, ker je tako posneto. Band, ki meša ednino in množino. In najde rime skozi verze, ki si jih dejansko še zapomnimo tisti, ki smo obupali, da si bomo še kako besedilo zapomnili. Pa oni kitarski riff. Bolj mastno skoraj ne gre. Fak. Mi.

    Vse bi dal je dal vse. Nesimo se. Not’n’vun, če si sposodim pri enem bolj izvirnih imen mb scene.

  • Krasno kravžljanje možgančkov

    Krasno kravžljanje možgančkov

    Intelekta. Prva v letu. Zdaj je skoraj že tradicija. Ni sicer lahko brisati vsega tistega v podkast aplikaciji, kar bi »moral« poslušat še za nazaj. Tisto najboljše iz pravkar (pre)minulega leta. Ampak če boš tako ravnal, boš pač vedno zadaj. Ker novo leto pač nudi ta nov začetek. Čeprav smo tako ali tako vselej zadaj. Razen, če poslušamo Intelekto. In Tino Lamovšek. Uf.

    Kajti Tina Lamovšek v Intelekti pokaže, da ni prav nič narobe, če smo kdaj malo zadaj. Še več, včasih je bolje biti malo zadaj. Ker šele takrat veš, kdo in kako je spredaj. Priti malenkost kasneje zraven, ampak ne prepozno, je včasih nemogoče ujeti. Ampak se da.

    Ilustratorka Alja Horvat je imela topel, odmeven, zanimiv, močen portret v Mladini. Bilo je oktobra. Zdaj, tri mesece kasneje, je lahko (ne samo) njena zgodba dobila širši kontekst. Takšen, za kakršnim skoraj hlastamo. Ne glede na medij, obravnavno bi lahko bil širši članek v Sobotni prilogi Dela, tema v Outsiderju, Fokus na Pop TV. Ampak zažarel je v avdio obliki. Res zažarel. Ono, ko klišejsko zasveti svetilka. Ko se ti posveti.

    Zdaj… Intelekta je primarno radijska oddaja. Ni podcast per se, kakor se lepo domače reče. Vendar sam (neredno) Intelekto poslušam kot podkast, čeprav ves čas veš, da v osnovi ni podkast. Vem, zveni zakomplicirano, ker tudi je, ker še vedno ni lahko niti definirati podkasta, kaj šele dalje razlagati in širiti navdušenje o njem/njih.

    Toda Lamovškova je v podkastu, ki ga zanima, kakšno je razmerje med umetnostjo in instagramom, mojstrsko zajela duh časa, prostora, navad. Instagram in umetnost? Kim Kardashian in Damien Hirst? Influencerji in kubizem? Gre? Ne? Ni pomembno. Predvsem je pustila, da sogovorniki razmišljajo. Brez da bi sama kamorkoli zanihala. Ne. Kar pa ne pomeni, da ni bila prisotna. Ravno to! To, da je zvedavo izbezljala iz sogovornikov pravzaprav najboljše, je tako zelo navdušilo. Kakor da so bili vsi sogovorniki navdušeni, da lahko govorijo o nečem, kar tudi njih same pritegne.

    V vsem, kar so sogovorniki – poleg Horvatove še antropolog Dan Podjed, ki je v minulem letu dokončno postal eden najbolj iskrivih strokovnjakov, pisatelj Nocah Charney in filozof Lev Kreft – povedali, nizali, razmišljali… V prav vsem je bila tudi sama. Kar ni lahko, niti malo, niti slučajno.

    Zato je Intelekta oddaja, vredna pozornosti. Čeprav se epizode silovito razlikujejo, ker imajo tudi različne avtorje, kakršna je pač uredniška usmeritev. Vendar v tej epizodi smo lahko slišali strokovnjake, ki so lahko bili, kar so – ne da bi morali zgolj izpolniti pričakovanja neke novinarske vsebine, ki samo odkljuka, kar naj bi morala.

    Od Kreftovih tehtnih presoj, prek Charneyjih lastnih izkušenj ter ocen slovensko-evropskega prostora, do Podjedovih lucidnih ugotovitev, kako zelo se je spremenilo tudi dojemanje umetnosti. Intelekta je tako dala zlasti nam kritikom, ki si radi pripišemo preveliko vlogo v Evropi, kakor je pravilno izpostavil Charney, velikega premisleka o tem, kar šteje. V bistvu šteje, kar sam misliš, da šteje. Horvatovo je to pripeljalo do uglednih znamk in uvrstitve na pomembne lestvice. In niti za sekundo se Intelekta ne želi postaviti na nobeno stran. Lahko se sami.

    Kar ni lahko doseči, ko gre za tako uveljavljeni področji, kot sta likovna umetnost na eni in Instagram na drugi strani. In zato si Tina Lamovšek zasluži izjemno pohvalo.