Avtor: admin

  • Top Pop

    Top Pop

    [wp-review id=””]

    Če bi tole bila tekma, bi Pro Plus nacionalko kar lepo zgazil. Še posebej, če se spomnimo zadnjega, lanskega svetovnega prvenstva. Seveda ni primerljivo, ker je mundial enomesečni dogodek. Ampak vseeno. Finale lige prvakov je težji ravno zato, ker je bila – še zlasti letos – tako dolga pavza preden je velika sobota naposled prišla. In ko je prišla, se je Pop TV izprsil. Nek-se-vidi-razkoš izvedba. Top pop izvedba. Čeprav je, nenavadno, manjkal morda ravno ta »pop« moment. In, še bolj nenavadno, prispevki in javljanja so pohrustali relativno skromen studijski del.

    Najprej, ja, slaba plat. Studijski del je bil, em, preskromen. Ne toliko vizualno, to je bilo čisto po predpisih, čeprav še kakšen zaslon za Pop TV ne bi smel biti takšen zalogaj. Ker to ni Kanal A. Finale lige prvakov se preseli na Pop TV. In tam bi lahko, ne, morala televizija ponuditi več – še zlasti, če se spomnimo zadnjih parlamentarnih volitev, ko se je v studio pripeljal virtualni falcon in podobno.

    Ampak kljub rahlo utesnjenemu studijskemu delu, ki je deloval kot antiklimaks, kot tiha ritem kitara, ki je v bistvu tam samo zato, da nekaj doda izjemni solaži, je Pop TV uspel narediti izjemno dinamičen prenos, kar je toliko večji uspeh glede nato, da na Kanalu A, med zelo redkimi, v skupinskem delu in celo tja do polfinala, ne ponudijo prav nobenega avtorskega, novinarskega, montažerskega dela. Štartajo pravzaprav vsako leto, vsakega maja/junija, znova. Kar ne koristi, ampak očitno tudi škodi ne.

    Foto: Pop TV

    Kar jim je uspelo tokrat, je dinamično povezati finale, ki je težko presegel polfinalno dramo in četrtfinalni šok. V bistvu, bodimo iskreni, ni imel šans. Kot se je zgodilo tudi gri prestolov v osmi sezoni. Težko presežeš presežek. Niso pa se fokusirali na to, da morda Liverpool vs. Tottenham ni najbolj spektakularni obet. Daleč od tega. Zakaj bi minimalizirali, če bi lahko maksimizirali? Ciljali so na to, kaj pomeni finale lige prvakov. Zlasti za nas. Za Slovenijo. Za vsakega na kavču, v bifeju ali kjerkoli pač že. Pa ne samo za frontmana Aleksandra Čeferine ter Damirja Skomino z njegovo ekipo, ampak tudi za vse ostale, ki so (bili) slovenski nogomet. Seveda bi lahko ponudili še (marsi)koga, nenazadnje zlasti selektorja ali pa koga iz državnih (Maribor) ali pokalnih (Olimpija) prvakov.

    Foto: Pop TV

    Ampak so uspeli, denimo, tudi z Igorjem Bišćanom, ki je v Sloveniji pustil velik pečat v kratkem času, kar je bil v Ljubljani. Pop TV lahko pogosto očitamo, da pridejo zraven samo h spektaklu, toda podobno kot v primeru Eurobasketa so znova pokazali, da ko se nečesa res vložijo, ko grejo all-in, ko zgrabijo zadevo, jim nacionalka ne more parirati. Ker drugega ni, so potem sami na tem tronu. In hvalevredno je, da sami sebi dvigujejo letvico. Nacionalka jim je ne, ker je med svetovnim prvenstvom preveč stavila na studio, premalo pa na terenske poročevalce (ima nekaj res dobrih) in spodobne komentatorje (teh še vedno nima).

    Tomaž Lukač 10/10 • Povsem stvar subjektivne presoje. Še enkrat: subjektivne presoje. Vendar za tiste, ki nogomet reees veliko gledamo – sicer več v živo kot na tv –, se floskule začnejo hitro ponavljati. In potem so tabori, ki jim je všeč ta, oni, tretji. Prednost Lukača je, da zna nogomet komentirati tako, kot da bi sedel na kavču zraven nas. Zna se vživeti v vsako tekmo, izrazito nepristranski je, vselej strokoven, a ne preveč, in predvsem ima izjemen dramaturški lok. Poslušajte samo, kako je pospremil gol Divocka Origija. Ne flodra številk, statistike in vseh nemogočih podatkov do onemoglosti. Ne vsiljuje svojega mnenja. Ni zastarel ali preživet. Je točno tak, kakršnega rabiš za spektakel. Desetka za celo sezono. Zelo manjka pri komentiranju tekem Prve lige Telekom Slovenije. Dani Bavev mu na Planet TV ne pride blizu. V bistvu mu ne bi mogel biti dlje.

    Božidar Bulat 10/10 • Konkretna vprašanja predsedniku Uefe takoj po tekmi. Tako o kvaliteti tekme kot to, kaj je rekel Damirju Skomini. Zelo dinamični prispevki pred tekmo, sploh tisti o Skomini je prinesel dodano vrednost, zlasti prispevki s terena iz tekme zvezd. Obrne se v hipu, pravi terenec. Pa če sedi v hotelu, ob robu igrišča ali pred stadionom. Človek je rojen za to. Presežek. Razume fuzbal in, kar je pomembneje, zna vse to tudi povedati na »telegeničen« način.

    Foto: Pop TV

    Miran Pavlin 8/10 • Velik potencial v izmučeno iztrošenem bazenu strokovnih komentatorjev, nekdanjih nogometašev. Odkrit, direkten, jedrnat, nepreračunljiv. Škoda, da je redko v tej vlogi in, še bolj, da ni mogel razviti prave, večplastne in predvsem večglave debate, ker zna biti v tej pronicljiv, ne preveč glasen, preudaren in vselej na mestu. Potencial.

    Milenko Ačimović 8/10 • Reees škoda, da je bil le gost v prispevku Nataše Gavranić. Ima neposredno povezavo, igral je za Tottenham in pred kamero ga ravno tako zabije s polovice. Velja podobno kot za Pavlina, morda še bolj. Ačimović se je na Televiziji Slovenija, zlasti pri tekmah reprezentance, izkazal kot najboljši strokovni gost po Matjažu Keku in Zlatku Zahoviću. Morda bi imel resen potencial kot strokovni komentator, kar ob Branku Zupanu seveda ni ravno velik zalogaj.

    Nataša Gavranić 7/10 • Njene izkušnje iz Prve lige Telekom Slovenije so več kot dragocene. Njena izvedba je na terenu zato izredno suverena, škoda le, da Udoviću po tekmi niso ponudili slušalke in da nista razvila takšne debate kot z Ačimovićem. Še kakšno vprašanje več ne bi škodilo, toda Gavranićeva je iz Udovića izvlekla več kot vsi, ki so poskušali, se matrali, garali pred njo. In zato si zasluži visoko oceno. Izvlekla je največ, še zlasti, ko je Udoviću dala možnost, da je spregovoril o Jurgenu Kloppu. Ob terenu se je sprva malo lovila, kar glede na težo dogodka gre razumeti in celo daje pristni občutek, da je Nataši Gavranić zelo mar, da je tam. Ne samo, da ceni, da je tam, ampak da v tem uživa. In to je ogromno.

    Foto: Pop TV

    Andraž Hočevar 6/10 • Pozna se, da ni v formi. Sicer je želel narediti bolj »strokoven« studijski del, vendar v ena-na-ena formatu je to težje izvesti. Morda bi Pop TV več izvlekel, če bi, kot že zapisano, ponudil še kakega gosta, morda bolj opremil sceno in jo skušal narediti manj sterilno, toda Hočevarju bi kot uvodnemu možu v večer v vsakem primeru bilo, em, težko. Pavlin mu je ponudil več iztočnic, kot je imel sam pripravljenih in debata ni najbolje stekla, vsaj na začetku ne. Bolj je šel prenos h koncu, bolje mu je šlo, kar pove pravzaprav vse. Pro Plus bi z več prakse bil (še) boljši.

    Sašo Udović 5/10 • Glavni problem Saše Udovića ni, kot bi pomislili, njegova izgovarjava, s katero se nihče ne ubada. Pa bi se moral, če se ga pošlje na finale. Njegov glavni problem je, da ni napredoval ne v televizijskem niti v fuzbalskem smislu. Povedano preprosto, človek nima resne teže. Skuša kopirati najboljše »pundite«, ko ponudi primerjavo z »bitlesi«, vendar kaj, ko pripravljene metafore ne zna podkrepiti.

    Foto: Pop TV

     

  • Tota sezona 2018/19

    Tota sezona 2018/19

    Bolje pozno kot nikoli. Pa četudi v dežju. V sredo. V Celju. Derbi se je sfižil, prvenstvo se ni. Takšen je pač Maribor. Strne vrste. Ko bi mu moralo vse nekako uspeti, mu ne. In obratno. Na koncu mu je uspelo. Naslov gre nazaj čez Trojane. Po dežju posije sonce, po soncu pride naslov. Jesen je bila bolj gledljiva, pomlad pa uspešna, kot si uspeh razlaga in želi strokovni štab. Saj so lani zelo igrali, napadali, pa izgubili prvenstvo doma. Tokrat to ni bilo usodno. Maribor je prišel do petnajstega naslova. Martin Milec pravi, da bi rad dočakal še drugo zvezdico nad grbom kluba. Torej še pet naslovov. Marcos Tavares jih ima osem. In rad bi imel 200 golov. Rad bi. To je ta besedna zveza, neločljivo povezana z Ljudskim vrtom. Z željami. Bojan Ban je imel kar prav, ko je rekel, da Maribor nerad izgublja. Ko izgubi zelo, se celo Zlatko Zahović opraviči. Lahko bi se reklo, da je Maribor v Celju zmagal, ko se je dokončno ločil od forme. Do naslova na koncu brez prvega podajalca Amirja Derviševića in prvega strelca Luke Zahovića. In naprej potisnil ekipo. Kolektivni duh. In tu mu letos ni bilo para. In to je bila njegova sezona. Tota sezona.

    Igralec sezone • Saša Ivković
    Brez dvoma. Zmagovalec v vseh ozirih. Pa še Vijol’čni bojevnik 2018. Ne samo zaradi konstantnosti (izpustil je le tekmo 31. kroga v Novi Gorici, pa še to zaradi strahu pred kartoni). In konsistentnosti. Ter premišljenosti. Le tri rumene kartone, pa je med nogometaši (v polju) z največ minutami. V ligi. Mariborska obramba naj bi bila pregovorno še bolj fiksna kot zanesljiva, toda ob težavah Marka Šulerja s poškodbami in, bodimo iskreni, letih, ki jih Aleksander Rajčević sicer lahko vnovči, ampak ne v fazah po ducat in več tekem, je ob učečem se Kenanu Piriću ter menjavah na desni strani (poškodbe in kazni Martina Milca) in lovljenju forme na levi (Mitja Viler je spomladi izgubil mesto, Žan Kolmanič se kot mladenič pričakovano lovi), Saša Ivković ponudil ogrodje, steber, bistvo. Najprej to. Šele nato so prišli vsi goli, vseh (za zdaj) sedem, ki sta jih splanirala z Amirjem Derviševićem. Ivković je v sezoni in pol v Mariboru odigral prve evropske tekme in postal še en v nizu tujcev, ki so se hitro priučili mariborske taktike. Maribor je letos prejel sicer že 28 golov (lani prav tako, a po 36. krogih), Ivković se je resda tudi izgubil, ko se je izgubilo moštvo v Murski Soboti in na derbiju z Olimpijo v Mariboru, vendar je takrat edini pokazal obrise nekega liderstva, ki moštvu sicer manjka. Ampak, ja, igralec sezone. Brez dvoma. In trenutno tudi realno gledano edini resni izvozni produkt.

     

    Presenečenje sezone • Alexandru Cretu
    Predolgo je bil simbol zgrešene sezone. Grešni kozel, trojanski konj, karkoli že. Ni bil kriv sam. Do novembra je čakal na prvo enajsterico, čeprav je nabiral pridno minute tudi v pokalu. Spomladi je presenetil zlasti s pripravo: tako kondicijsko kot psihično. Postajal je notranja rezerva, h katerim se rad zateče Zlatko Zahović, ko se odmevno ne kadrira. Sploh v aprilu je ponudil stabilnost, ko se je Milanič zatekel k rombu. Cretu je pokazal tudi boljše znanje angleščine, ko je med drugim povedal, da je romunski nogomet mnogo bolj fizično zahteven. V kadrovsko zgoščeni sredini ga čaka veliko dela za minute.

    Sprememba sezone • Vratarska pozicija
    Povsem legitimen izbor bi bil tudi na levi strani obrambe, kjer je Mitja Viler, ki mu ne manjka več veliko, da bo (s tekmami v dresu Kopra, seveda) priplezal do desetega mesta na večni lestvici nastopov v PLTS, po Eriku Janži naposled dočakal konkurenco v Žanu Kolmaniču predvsem na račun lastne forme, ki pa ji glede na leta ne gre oporekati. Toda naposled se je večja sprememba zgodila v golu. Jasmin Handanović (15 nastopov v ligi) bo sicer v Mariboru še eno dodatno leto, do 2020 (kot Šuler in Rajčević), vendar še jeseni ni ravno kazalo, da ga bo Kenan Pirić kmalu nadomestil. Morda v pokalu, kot to trenerji radi počnejo, vendar Darko Milanič je upošteval Mitjo Piriha in dobil Pirića takrat, ko je bil pripravljen, sam pa to najmanj pričakoval. Ni rotiral v golu v pokalu. Pirićeva pomlad je pokazala, da ima vsekakor najboljši izmet/podajo v ligi, se pa muči včasih z odbitki, kar sam pripisuje procesu učenja. Pokazal je predvsem, da se je pripravljen učiti. Da ni zaletav. In da z video analizami napreduje. Maribor v njem še nima vratarja, ki bi evropsko reševal, ampak ga lahko dobi. Potencial. Velik.

    Prilagajanje sezone • Aleks Pihler
    Aleks Pihler je izvedel dobrega, starega, prilagodljivega Aleša Mertlja. In ni izvedel Damjana Boharja, ko je moral na derbiju na desnega beka. Pihler je imel kar zibajočo sezono, ampak pokazal svojo prilagodljivost in pripravljenost ter je bil morda, vsaj v nekem trenutku, najboljši desni bek. Pa ne samo zaradi tega, ker sta bila Martin Milec in Denis Klinar, ki je prišel samo zato, poškodovana. Čeprav ni bek, seveda ne. Darko Milanič je v preteklosti že namignil, da bi še koga prekvalificiral: Gregor Bajde, recimo, je pokazal več obrambnih apetitov kot Dino Hotić, ki ga to niti najmanj ne zanima. Pihler ni imel izbire, čeprav jo je Milanič najbrž imel. Ali pa bi jo za klub, ki ima rezultatsko uspešno mladinsko šolo, moral imeti. Letos se je boril, včasih še celo preveč. Sicer pregovorno bolj tih, mil, nič-hudega-sluteč je bil izključen v Murski Soboti. V desetih minutah je dobil dva rumena. Ampak le pokazal, da mu je še kako mar. Eden redkih, ki mu romb ne (na)škodi.

     

    Razočaranje sezone • Martin Kramarič
    Kandidat bi bil lahko tudi Felipe Santos. Upravičeno. Ni upravičil, kar je klub zapisal, ko ga je predstavil. In četudi je letos zabil dva gola v ligi (častnega v Murski Soboti, in za 3:1 proti Triglavu, ko je pokazal tisto, kar je manjkalo). Sploh glede nato, kako se je izgubil na tekmi z Aluminijem. Kandidat bi lahko bil zgolj zaradi lige Gregor Bajde – sploh po ugodnih evropskih predstavah, ko je pokazal zmožnost destruktivne, obrambne prilagoditve in nenazadnje zabil v Tirani -, vendar Bajde je svoje minute vselej dočakano izkoristil in nenazadnje tudi zabil dva gola. Obakrat ko ga je Darko Milanič dal v prvo postavo proti Celju. Zakon bivšega? Nemara. Toda največje razočaranje je gotovo Martin Kramarič. Začel je v prvih treh krogih ter se dokazal tudi v prilagojeni vlogi na spomladanskem derbiju, nato pa se boril z mestom na klopi. Zbral je 334 anemičnih, spregledanih, rezerviranih in muhastih minut. Lansko sezono jih je nabral kar štirikrat več. Glede nato, da ima pogodbo do maja 2021, je lahko oziroma bi moral biti potencialna notranja rezerva. Vsekakor še en potencialni krilni igralec, ki je izdatno izgubil na individualni kvaliteti.

    Tipanje sezone • Nino Žugelj
    Nekaj so naredile poškodbe, nekaj kartoni, nekaj forma, nekaj pa tudi najbrž kar usoda. Toda Darko Milanič je letos priključil več fantov, ki so prilezli vsaj do klopi. Kar trem je uspelo: Lovro Grajfoner in Rok Maher minut sicer nista dobila, je pa zato debitiral Nino Žugelj. Že na zimskih priprvah je s čudovitim golom opozoril nase. In nato dočakal tri priložnosti. Letnik 2000. Če je bil debi proti Muri bolj ceremonialne 14-minutne narave, je začel tekmo v Kidričevem in kar kruto spoznal, kakšna je razlika med prvo in drugo ligo. Proti Gorici je nato zbral še štiri minute in se kot potencial, ki več kot le obeta, vrnil v mladinsko selekcijo.

    Preblisk sezone • Dare Vršič
    Vprašanje, če je najboljše res prihranil za konec. Vsekakor pa je najboljše pokazal na koncu. Že ko je vstopil proti Domžalam (1:0) je upravičeno lahko na konferenci po tekmi rekel, da ni enako, če igraš dvajset minut ali en polčas. Darko Milaniču mu je dal ogromno pred iztekom pogodbe: prilagodil mu je sistem (romb) in ga vmes imenoval celo za najboljšega nogometaša. Vršič je v pokalu veliko pokazal, vendar nezgrešljivo igral zlasti za lastno pogodbo in prihodnost. Leta se mu vse bolj poznajo, ni prepričal, da bi v začetni postavi res lahko resneje sestavljal, kaj šele vplival na igro Maribora. Preblisk, to pa je vse.

    Izzivi sezone • Žan Kolmanič
    Izriniti Mitjo Vilerja ni lahko. Vprašajte Erika Janžo. Žan Kolmanič je naposled dočakal res pravo priložnost, vendar mu ni bilo nič podarjeno. Najprej je moral premagati Vilerja, da bi ga potem tako zelo premagala Mura (4:1). Izgubil je tudi derbi in bil tarča kritik, kar je za takega fanta, letnik 2000, ekspresno odraščanje. Sploh če s tribun letijo opazke in še kaj. Nehote je postal merilo za mlade. Njegovih trinajst tekem – z derbijem vred – je pokazalo, da fantje potrebujejo čas, podporo, razumevanje in potrpljenje. Sploh in še posebej slednje. In ne gre izpustiti, da je odigral skoraj natanko toliko tekem in minut kot v prvi ligi še v mladinski ligi. Naporna, vendar dobrodošla sezona.

    (Ne)uporab(lje)nost sezone • Nardin Mulahusejnović
    Nagrada, ki se je do letos poimenovala po Sunnyju Omoregiju. Letos je sicer Omoregie, ki mu pogodba poteče po tej sezoni, na eni tekmi sedel na klopi (proti Rudarju). Zdaj se nagrada lahko imenuje po nekom drugem: Kassimu Doumbii, ki je odšel, ne da bi zbral eno samo minuto. Ni še vsak, ki je dobro igral proti Mariboru, za Maribor. Kruta resnica. A še večje presenečenje, v praksi pa razočaranje, je namreč klubska politika glede Nardina Mulahusejnovića. Če je že prišel, bi si zaslužil vsaj kako minuto. Ali pa bi ga klub posodil. Ali pustil še malo, kjer je bil, kot je veljalo za Piirća. Morda minute do konca sezone nabere, zdaj ko je Maribor že prvak (kar se vedno ne izkaže za plus, dokaz so tekme z Aluminijem in Radomljami v sezoni 2016/17, ko je Maribor že bil prvak), toda Mulahusejnović je gotovo pričakoval več. Še bolj pa to velja za Denisa Šmeja, ki bi, ko se je vrnil po 501. dnevih brez tekme med zimskimi pripravami, skoraj moral priti na vrsto – sploh po poškodbah Luke Uskokovića in Marka Šulerja, pa mu je mesto vzel celo – Alexandru Cretu. Notranjih rezerv ima Maribor še vedno dovolj. Težava je le, da kar precej stanejo. In da je bila forma »prvotimcev« vmes že sila načeta. Maribor bi potreboval več notranje konkurence. Prave konkurence.

    Odhod sezone • Damjan Bohar
    Odhodi iz Ljudskega vrta znajo biti zelo različni. Ni nujno, da vsi dobijo rože in sliko. Še zdaleč ne. Damjan Bohar je odšel z dvignjeno glavo. Pet let. Par noro pomembnih golov. Eno lepših sloves, ko sta izjavo dala tako igralec kot klub. Bohar se je na Poljskem tako dokazal, da je dočakal minute v reprezentanci, Maribor pa je lahko spoznal, da je izgubil velikega borca. V konkurenci za odhode je gotovo še Anel Hajrić, ki je za Radomlje v 2. SNL letos zabil že 30 golov. V sezoni, ko je Maribor že pozimi vedel, da bo ostal brez Jana Mlakarja.

    Pogodbe sezone • Veterani in bodoči veterani
    Da Maribor nagrajuje zvestobo, je zdaj že tradicija sama po sebi. Sicer to počne tudi selektivno (zadnji tak primer je Aleš Mertelj), vendar ne odstopa od politike. Nekoliko je le presenetil način oziroma izvedba v praksi. Ko je podaljšal Marcos Tavares, je bila tiskovna konferenca. Enako, ko je to storil Dino Hotič. Za Aleksandra Rajčevića, Marka Šulerja in Jasmina Handanovića pa zgolj sporočilo za javnost v Turčiji. Seveda stvar tajminga, odločitev in najbrž tudi spontanosti, toda s tem je klub naredil razliko. In le še potrdil, da se splača biti dobro zapisan pri vodstvu. Pogodbe, ki so sicer razumljene kot del zaslužene nagrade za pretekle dozežke, toda Maribor s tem omejuje (finančne) naložbe v kader. Tako pri prestopih kot plačah. Dino Hotić je razumljen kot dolgoročni kreativec in desetka, a je na igrišču to kazal na tekmah, ko je Maribor tekmeca praviloma že zlomil. Šuler se je znova poškodoval, Rajčević se jim je ognil v pravem trenutku, Handanović pa je omejen na vlogo mentorja. Vse prav, a so to res dobro plačane vloge.

    Prihod sezone • Kenan Pirić
    Nedvomno. Sicer se je na zadnjem derbiju na vzhodni tribuni pojavil napis, ki je spraševal Darka Milaniča, zakaj Denis Klinar sedi, toda Klinar je imel zelo nihajočo sezono in se – po poškodbi in kazni Milca – lovil ravno takrat, ko je imel priložnost pokazati, kaj bo v klubu počel do leta 2022. Pirić je že omenjen pri spremembi sezone in je ob Ivkoviću potencialen Zahovićev produkt. Andrej Kotnik bo imel pravico šele v prihodnji sezoni in bo vnesel še več kalkulacij in permutacij v že tako zgoščeni sredini. Špiro Peričić je bil pa zlasti dokaz, kaj Maribor lahko pomeni in izkušnja, iz katere se je Mura veliko naučila. Peričić utegne dobiti več priložnosti, kot se morda pričakuje. Oba s Kotnikom pa imata veliko potenciala in dokazovanja v poletnih pripravljalnih tekmah, kjer se kljub kratki pavzi da dokazati in preriniti v moštvo.

    Gol sezone • Dino Hotić [vs. Triglav 1:5]
    Tisti v pokalu je bil seveda še lepši, a ker je to pregled lige… Res. Lep. Gol. Z razdalje. Ko mu žoga sede, mu res sede. Na takih tekmah.

    Slavje sezone • Luka Zahović & Dino Hotić
    Ni bil Bebeto prvi? V ZDA 1994? Žoga pod dres in prst v usta? Oziroma zibanje? Nemara res. Tako Luka Zahović kot Dino Hotić sta posvetila gola svojima nosečima partnericama. Ni nezanemarljivo, da sta, statistično gledano, še relativno mlada, oba letnik 1995. Čestitke.

    »Slavje« sezone • Alexandru Cretu ob naslovu v Celju
    Saj razumemo. Veselje je pač veselje. Ko osvojiš naslov, pa sploh. Vseeno je njegov prvi. Toda obesiti se v dežju, se zabrisati na prečko? O, ne. Ne samo poškodbe, tvegal je permanentno invalidnost, ko se je zabrisal na prečko in telebnil na hrbtenico/trtico. Auč.

    »Opazili smo« sezone • Natikači Amirja Derviševića
    Na levi piše magijo, na desni eeeee doktore. Takšne natikače ima lahko samo Amir Dervišević. Od prvega podajalca lige ne bi pričakovali nič več, nič manj.

     

    Najboljša tekma sezone • Olimpija vs. Maribor [0:3, 5. krog]
    Morda rezultat sicer nariše precej enobarvno sliko, toda prav v tem je bistvo, zakaj je bila v Stožicah najboljša tekma sezone za Maribor. Že zato, ker je derbi prišel takoj po neugodnem, kar trpkem izpadu proti Rangersom. Iz četrtka na nedeljo. Pa se je Maribor konsolidiral, bil raznovrsten (beseda, ki jo Milanič vse raje uporablja pred derbiji) in visoko zmagal tudi na derbiju, kjer je Olimpija iskala poti do gola, a jih ni našla. To je bil trenutek, ko se je Maribor psihično pobral in pokazal, da četudi ni optimalen, je še vedno najboljši v državi. Vsaj letos. Ni pa škodilo, da je bil Aleksander Linta nedorasel vlogi.

    Najslabša tekma sezone • Maribor vs. Olimpija [0:3, 32. krog]
    Resda je bil prvi ligaški poraz v Murski Soboti (4:1) prav tako nepričakovano visok, a po enajstih krogih je poraz slej ko prej moral priti. Le nekolikanj (pre)visok je bil, Ante Šimundža pa je pokazal, da je prebral Maribor. Tisto branje je bilo vsekakor bolj zanimivo od listanja, ki ga je v Mariboru opravil Safet Hadžić. Zlatko Zahović je poraz, verjetno najhujši v njegovih dvanajstih letih v Ljudskem vrtu, pripisal »premotiviranosti«, a je ta trditev bolj majava. Olimpija ni samo prestavila Mariboru slavja (resda iz sobote na sredo), temveč mu ga je (skoraj) uničila. Že res, da je en slab polčas – takšna je vsaj uradna razlaga strokovnega štaba – v Glasgowu odnesel Evropo, toda Maribor je proti Olimpiji igral tako slab prvi polčas, da se v drugem ni več sestavil, pa je Olimpija precej popustila in se zadovoljila z 0:3. Maribor je letos redko razpadel, nenazadnje je v ligi izgubil vsega tri tekme (dva derbija in v Murski Soboti). Toda ko je imel slab dan, je imel res slab dan. A se po tem pobral. Kar je dokaz šampionske miselnosti.

    Tekmec sezone • Mura
    Ko je najbolj štelo, najbolj neposredno, je Maribor pokazal Muri, kje je ključna razlika. V individualni kvaliteti, kar je glede na formo v ligi (in poraz v derbiju) kar nekoliko presenetljivo. V pokalu sta evrogole sprašila Dino Hotić (v Ljudskem vrtu) in Dare Vršič (na Fazaneriji), kar je Mariboru več kot zadoščalo za finale. No, v ligi bo ostalo zapisano, da Maribor letos Mure v štirih tekmah ni premagal. Trije remiji in visok poraz. Pri čemer je tudi pri remijih Mura (0:0, 1:1, 2:2) vse bolj rasla, sploh v Fazaneriji ni bilo lahko Mariboru, prejeli so gole na obeh tekmah (vseh treh, s pokalom vred), skupaj šest (sedem) in se na Fazaneriji v prvenstvu obakrat povsem izgubili. Prvič so prejeli štiri obupne gole, drugič so končali z devetimi v živčni tekmi, kjer je bil kriterij Mateja Juga res neprizanesljivo oster, toda Maribor se na Fazaneriji niti malo ni počutil dobro (razen v pokalu), Ante Šimundža pa je v Ljudskem vrtu obakrat dosegel, da se je za domači (in gostujoči) remi ploskalo. Zlasti Nik Lorbek pa je pokazal, kaj je Maribor izpustil. Definitivno igralec, ki se mu je Maribor prehitro odrekel. In ni edini.

    »Stranka sezone« • Gorica
    Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Gorica se že tako ali tako muči. In že tako ali tako upadel obraz Mirana Srebrniča je bil po tekmah z Mariborom še bolj klavrn. Gorici res ne gre, proti Mariboru pa sploh ne. Nermin Bašić je mislil, da je poraz z 2:1 sicer napredek, pa ni bil. Polni dve sezoni, osem tekem. Osem zmag. Dve. Sezoni. Gol razlika 26:3. Resda Mariboru še bolj koristi, da ni izpuščal točk proti Triglavu (tri zmage) in Krškemu (tri zmage), vendar Gorica je postala tista redna stranka, proti kateri ima Maribor dober dan. Tudi v Ljudskem vrtu.

    Niz sezone • 17 tekem brez poraza
    Daaaaleč je sicer ligaški rekord Domžal, v nekih drugih časih, toda 17 tekem brez poraza je kar impozanten dosežek. Če odštejemo, da gre za serijo med dvema domačima derbijema, kar bo ostal pekoči del sezone. V nizu od 27. oktobra do 11. maja je Maribor dvanajstkrat zmagal ter petkrat remiziral, pri čemer jo je dobro odnesel proti Muri (sploh doma) in še zlasti proti Aluminiju, ko je Ivan Kontek zgrešil zicer sezone. Drugi niz je pet zaporednih jesenskih zmag, ko je Maribor igral ne samo učinkovit, ampak lep nogomet. Sezona, ko se je Maribor znova bolj mučil s sabo kot s tekmeci, kar so dokazovali zlasti remiji. Čeprav lahko preseže lanski točkovni izkupiček, ko sta z Olimpijo tekla mrtvi tek.

    Anti-niz sezone • Tekme brez prejetega gola
    Ni mu uspelo niti trikrat. Ohraniti mrežo nedotaknjeno. Maribor v minuli sezoni ni zmogel povezati treh tekem, kjer ne bi prejel gola. Začelo se je sicer obetavno (Rudar 0:5, Mura 0:0), toda nato je že Aluminij zabil dva. Sledili sta spet dve tekmi brez prejetega gola (Gorica 5:0, Olimpija 0:3), pa ga je za Celjane zabil Elvedin Džinić. Za remi (1:1). Tretjič mu je uspelo povezati vsaj dve tekmi v zgoščenem aprilu (Krško 0:1, Domžale 1:0), vsekakor pa je forma letoz v obrambi padla. Kar dokaže tudi drug podatek: Maribor je dobil prvi evropski gol šele na peti tekmi, ko jih je v Glasgowu dobil tri. Na šesti ga spet ni dobil.

    Trenutki sezone, ki so zadoščali • Remiji, kjer ni bilo porazov
    Sliši se tako razumno in logično, zdrava kmečka pamet, pa ni. Maribor se je letos naučil, kako ne izgubiti tekem, kjer je težko zmagati. Tretji, spomladanski derbi v Ljubljani je bil gotovo tak, ko se je zadovoljil z 0:0 in šel točke raje nabirat kam drugam. Praviloma na gostovanja, kjer je pustil le sedem točk.

    Trenutek sezone, ki je nasmejal • »Bom jaz vzel naslednjo (enajstmetrovko)«
    No, Gregor Bajde ni dočakal penala. Naj si ga je še tako želel. Vsekakor mu novembra samozavesti ni manjkalo, ko je v Celju končno začel in končno zabil. Pa še to tako, da bi kakšen drug sodnik gol razveljavil zaradi prekrška v napadu. Ampak še več ambicioznosti, skoraj pretirane samozavesti, ampak tiste dobrodošle, borbene, športne, je dokazal po tekmi, ko je povedal, da bi drugič on streljal penal, ker je Matjaž Rozman ubranil enajstmetrovko Luki Zahoviću.

     

    Trenutek sezone, ki je razočaral • Dino Hotić na jesenskem derbiju
    Mariborsko ubadanje s sodniki, delno upravičeno, a izvedeno morda preveč na prvo žogo, užaljeno in napadalno, je kulminiralo na jesenskem derbiju v Ljudskem vrtu. Že res, da je slog Mateja Juga, milo rečeno, vpadljiv. Jug je pač sodnik, ki je rad sodnik. In še raje da vedeti, da je on sodnik. Prekršek nad Luko Zahovićem, ki ga ni ocenil za prekršek, je res bil na meji, toda Dino Hotić je s potezo nepremišljeno, neučakano, skoraj otročje pretiraval, ko je Juga (narahlo) odrinil. In si prislužil pretiranih šest tekem kazni.

    Intervju sezone • Zlatko Zahović pri Miši Molk
    Dva je dal za Večer v tej sezoni. Sploh drugi se je, objavljen na dan derbija, drugače bral po tekmi. Precej drugače. S tisto, da navijači in novinarji ne razumejo nogometa, ki ga prakticira Maribor, je šel (pre)daleč. Pač v svojem stilu. Solze v Celju so sicer pokazale, kako mar mu je do nogometa, kako živi za lovorike in kako si vso stvar žene k srcu. Zanj to ni le služba. Nikoli. A najboljši intervju je gotovo dal Miši Molk v oddaji Z Mišo, kjer smo več slišali o njegovem talentu (šah) in dobrodelnih vzgibih (picerija). Miša Molk je uspela narediti intervju, ki pravzaprav ni povedal veliko o nogometu. Je pa povedal ogromno o Zlatku Zahoviću. Intervju, ki je predvsem pokazal, kaj bi lahko Televizija Slovenija počela, če bi nogomet razumela širše.

    Bizarnost sezone • Saša Ivković: gol + avtogol
    Ni sicer tako redko, ne zgodi pa se niti tako pogosto. Sploh pa ne Mariboru, saj je že dal skozi tekmo, kjer je zabil tri gole in izgubil z 2:1. V Zavrču. Proti Domžalam mu je jeseni za remi 2:2 uspelo zabiti kar štirikrat. Ivković je za 2:1 zabil s kota z glavo. Nato je, ko so Domžale pritisnile, nespretno posredoval. Ivkovićev avtogol je bil, če že, lepši od Vilerjevega, ki je bil res nespretno neroden. Ni čudno, da se je Milanič skoraj pošalil, da ni kaj razmišljati, desna noga in žoga na tribuno. »Pri drugem avtogolu je bila hitra reakcija,« je nato Ivkovića v bran vzel Milanič. Je pomagalo in zaleglo. Ko so Domžale prišle spomladi v Ljudski vrt, si ga je zabil Gaber Dobrovoljc. In je Simon Rožman rekel, da ni avtogol enak avtogolu.

    Izjava sezone • »Prej smo bili jezni, zdaj nas je pa še sram. Slavko Vinčič iz Maribora«
    Maribor se letos s sodniki, kot bo še napisano, ni preveč proslavil, toda napis na facebooku s priloženim videom iz tekme med Olimpijo in Krškim je bil poezija svoje vrste. Dobro stopnjevanje, ki ga je načel Jug v Murski Soboti, ko je izključil Aleksa Pihlerja in Dareta Vršiča.

    Izjava, ki je nasmejala • »Nekdo mu mora prevajati«
    Če ima Darko Milanič dober dan, potem zna biti zabaven sogovornik. Resda to pomlad ni bil več tako zgovoren, po medijskih terminih pred tekmami ni ostajal več dolgo, da bi kramljal z nami novinarji. Ampak je zato nasmejal, ko je povedal, zakaj sta Felipe Santos in Marcos Tavares pogosto skupaj na igrišču. »Nekdo mu mora prevajati, ne? Čisto resno,« je povedal. In razkril del taktike. In še več o Santosu. Ter pozabil, da ni Tavares edini, ki zna tekoče portugalsko. Znata jo tudi Zahovića. Oba.

    Zmedenost sezone • Kdo izvaja enajstmetrovke?
    Najbolj pomembni penal sezone je zgrešil Marcos Tavares. Proti Rangersom. Resda pozno, prepozno, pa vseeno. Da se je vselil trend. Amir Dervišević je uspešno izvajal nato šele četrto enajstmetrovko v sezoni. »Pred tekmo smo se dogovarjali, kdo naj bi izvajal. Dervišević ni začel, drugače bi on, zadnjo enajstmetrovko je suvereno zadel. Bomo ponujali priložnost tistim, ki ne bodo zamižali in udarili po žogi,« je v Kidričevem razlagal Milanič. Razlaga, ki ni pila vode, ko je Luka Zahović zastreljal enajstmetrovko spomladi proti Rudarju in je Milanič nato razložil vrstni red. Ki še vedno ni povsem vedno upoštevan. Bolj kot vrstni red lahko skrbi Maribor, da že tako ali tako ne dobijo veliko enajstmetrovk (zgolj za navedek: Marcos Tavares je od 149 golov v prvi ligi le sedemkrat zabil iz penala), ko pa jo dobijo, se ne znajo dogovoriti, kdo jo bo izvedel. Uspešno. Prepiri ob izvajanju enajstmetrovk so postali redna praksa. Razumljivo je, da se Luka Zahović želi boriti za obranitev strelske krone, sploh ker ni zabil (še) nobenega gola letos iz bele pike. A je svojo priložnost (v množini) tudi zapravil.

    Nejasnost sezone • Kdaj gre Zlatko Zahović na klop?
    Na koncu pravzaprav res ni pomembno, kakšna je procedura, interna stvar kluba, toda vsekakor izjavi (javno) nista konsistentni. Darko Milanič pravi, da mu Zlatko Zahović sam pove, kdaj bo sedel na klop, obratno pa Zahović trdi, da to stori, ko ga nagovori trener. Nekaj torej ne štima, na koncu pa res niti ni pomembno. Kar je bilo bolj opazmno, je bilo to, da je Zahović spomladi redno sedel na klopi.

    Izključitve sezone • Strokovni štab
    Maribor je z naskokom najslabše moštvo na letošnji fair play lestvici. Pri čemer šest rdečih kartonov (Pihler je dobil kar dva) ni edino, kar je Maribor pahnilo na dno. Niti ni šest izključitev tako veliko. Je bilo pa suspenzov kar precej. Pa ne samo med igralci. Zlatko Zahović je bil dvakrat v tej sezoni Saša Gajser. Šilt kapa in izjava za tv pred tekmo. O pričakovanjih. Enkrat je Sašo Gajserja nadomeščal, ker je bil ta odsoten, drugič pa, ker je bil Gajser izključen. Enkrat. Zakaj to omenjamo? Ker je bil Darko Milanič suspendiran kar dvakrat, da je Gajser bil dvakrat Milanič. Prvič, ko je testiral disciplinsko komisijo NZS v izjavah po tekmi v Kidričevem, kjer resda ni bil pretirano oster, na tribune je moral pa v Kranju, ko je rekel, da »nič mu ni rekel«.

    Video sezone • Derbi
    Resda je bil učinek – ko je šla pesem neskončno okrog skoraj petnajst minut, približno do takrat, ko je Olimpija stisnila prvega od treh – na koncu v bistvu ne samo ničen, temveč je dosegel obraten namen, da ni zdaj malo tistih, ki opozarjajo, da večje kot je »špananje«, večje je razočaranje, toda montaža, izvedba, glasba in branje teksta so nekaj novega, nekaj drugačnega, nekaj svojevrstnega v naši ligi. Definitivno video sezone in nekaj, kar bi lahko za vzor vzeli ne samo klubi, temveč tudi krovna nogometna zveza.

    Tiskovka sezone • Bakla je nedopustna
    Saj smo že kar vajeni. Že začelo se je, nenazadnje s tiskovko. Kjer je klub še bolj strnil vrste, se še bolj povezal, čeprav vzdušje na tiskovki, kjer bi morala veljati enostnost, sloga, #miskupajenosmo, ni bilo najbolj slovesno. Skoraj malo mučno, tesnobno in vsak sebi. Zaleglo je navzven, ne pa tudi navznoter. Obratno je bilo na tiskovki po derbiju, ki je Mariboru uničil proslavljanje naslova. Bakla, ki je priletela na igrišče iz vzhodne tribune, je vredna obsojanja. Kot je vsaka, ki cilja kogarkoli. Ne glede na to, od kod in proti komu priletu. To je klub želel sporočiti, vendar se je zlasti Dragu Cotarju nekoliko nerodno zareklo. Da, recimo, golmani malo bolj pričakujejo in tudi pazijo na bakle. Ni prvič, da sta Bojan Ban, direktor kluba, in predsednik Cotar stopila pred javnost. Niti ni prvič, da bi preusmerila pozornost, čeprav je takšna bakla seveda vredna obsodbe. Nerazumljivo je bilo le izmikanje obeh, kdo je bil cilj pri metu bakle. Se na posnetkih Siola dobro vidi, kam je letela. Ne pa tudi zakaj. Tega najbrž ne bomo vedeli nikoli. V vsakem primeru pa še ena v nizu tiskovk, ki izpadejo zelo svojevrstno.

    Protest sezone • Sojenje
    Ko se je Maribor odločil z video analizo podkrepiti svoje trditve o sojenju, bi že vnaprej moral sprejeti možnost, da še tako objektivno razlago ne bo šlo umeščati brez subjektivnega konteksta. Že res, da je bilo večino v videu dejansko z razlogom utemeljeno. Iz klubskega vidika je razlaga tudi pravilna in ima svoj smisel, vendar klubi sami še nikdar niso rešili sodniške problematike. Še zlasti, ker so prišle tudi situacije, ki so šle tako v škodo kot korist Maribora (tekma z Muro v Ljudskem vrtu, denimo). Kar je preveč, je preveč. Se da razumeti na različne načine. Vsi imajo lahko prav. In vsi narobe.

    Koreografija sezone • Derbi + Flisar

    Viole so res ustrezno spomnile na obletnico Rudolfa Maistra na derbiju. In poslale rimano sporočilo za Filipa Flisarja.

    Najboljši gostujoči navijači sezone • Mura
    Za domačo sceno seveda ni dvoma. Mura. Že na prvi, avgustovski tekmi so pokazali, kako se lahko navijaška skupina in »navadni« navijači povežejo in dihajo za klub skupaj. Nekaj, kar je Mariboru uspelo na spomladanskem delu v Stožicah, ko je res imel dobro podporo. Prekmurci so zlasti na prvi tekmi spomladanskega dela v Ljudskem vrtu več kot le navdušili in sami pomagali napolniti stadion.

    PR Sporočilo sezone • To vez je nemogoče uničiti
    Sporočilo je bilo jasno in direktno. Težko bi bilo bolj. Miran Pavlin in Zlatko Zahović sta neločljivo povezana. Bil je 18. september 2018. Da vseeno vsa medijska poročanja, ki nimajo za vir le klub, niso iz trte izvita, je pokazal razvoj dogodkov. Pavlina zdaj že dolgo ni več v klubu. Vez se je uničila sama.

    Dezinformacija sezone • Vsi odhodi Darka Milaniča
    Darko Milanič ni odšel le enkrat. Vsaj dvakrat. Prvič mu je sicer bilo malo bolj do smeha, ko je rekel, da bi šel na Češko morda v toplice, kot drugič, ko se ga je pošiljalo na Slovaško. Že res, da mu pod nogami še vedno malo tli, a ogenj si je zakuril malo tudi sam. Je edini, ki je v Ljudskem vrtu ne samo izgubil dva zaporedna ligaška derbija z Olimpijo (katero koli Olimpijo v kateri koli ligi), temveč še tretjega. Menjava sistema ni bila tako uspešna, Evropa prav tako ne, pokal bo šele zares podpisal Milaničevo sezono. Odhod ne bi bil ravno pretiran šok, a tudi ne bi bil razumljiv.

    Obisk sezone • Pozitivno: Mura (11.500 +). Negativno: Domžale (2.500)
    Obisk je bil letos dober. Mestoma izredno dober, a še vedno precej zaniha. Mura je naredila svoje, Ljudski vrt je bil na prvi zimski krog razprodan. Povprečno je prišlo v Ljudski vrt 4.813 gledalcev (do 34. kroga), kar je precej več kot lani, ko je bilo v povprečju 3.509 gledalcev oziroma čisto malo manj od Olimpije. Letos je Mura obisk pomagala dvigniti, izdatno, so tekme, kjer obisk nepričakovano zaniha pozitivno (Rudar, Aluminij) in pade (Domžale).

    Ceremonija sezone • Gostovanje na Kantridi
    Kako lepi časi so to bili za Matjaža Keka. O, ja. Praznik na Kantridi, ki ga je povezal glavni sponzor obeh klubov, Zavarovalnica Sava, je bil res praznik, a vsekakor precej bolj za Matjaža Keka, ki je dočakal, ne da bi vedel, zadnji veliki trenutek v Rijeki. En mesec kasneje je odšel, navijači si tega niso želeli, Maribor pa je ugotovil, kakšen način ne ustreza in da je globina kadra lahko tudi plitka. A saj ni šlo za rezultat, čeprav je visok rezultat vseeno nekoliko presenetil. A nič zato. Je šlo kar hitro mimo.

    Infrastruktura sezone • Panelna ograja
    Dela na stadionu so se resda začela. Ali, bolje, nadaljevala. Ne pa tista, ki so tako lepo videti. Na severni in južni tribuni bo stadion dobil, kar potrebuje. Predvsem novi novinarski center. Pa smo zadnji, ki bi jamrali, čeprav smo, ko Uefa dela kljukice (ali pa tudi ne), ravno mi razlog, da ima Maribor težave z Ljudskim vrtom. In VIP sedeži. Infrastrukturne spremembe so za zdaj le kozmetične. Na pomožnem igrišču je klub namestil na ograjo vijolično prevleko, skozi katero se zdaj več ne da spremljati treningov, kar je od novinarjev pogrešal Zlatko Zahović. Klub je treba pohvaliti za skrbno negovanje zelenice, ki se je v dveh letih res dobro ohranila. Naprava za ogrevanje več kot pomaga.

    Stava sezone • Šalca vs. Žilavec
    Pomagalo gotovo je. Zelo. Ljudski vrt je bil nabit. In to pozimi. Pa še domiselna sta bila, oba. Matjaž Šalamun Šalca ima še vedno precej rezerve, da bi takšne nastope vdelal tudi v svojo redno, špikersko vlogo.

    Spodleteli poskus • Trenerjeva minuta
    Maribor poizkuša nagovarjati na različne načine. Ena teh je bila Trenerjeva minuta, ki pa se ni obnesla. Še vedno je v videu nekaj rezerv.

    Novost sezone • Družinski sektor
    Ni ravno novost, se je pa klub tega resneje, bolj zagnano in sponzorsko lotil. Družinski sektor. Prav je, da Maribor gleda naprej, čeprav ni bilo malo dvignjenih obrvi, ko je bilo rečeno, da bodo ljubljanske in mariborske družine skupaj navijale na derbiju. Mimogrede, čudi, da se Mastercard za takšne akcije ne odloči tudi v Stožicah, kjer je korporativna kultura bolj uveljavljena (na tekmah reprezentance je, nenazazadnje, tudi kiss cam). Matjaž Kek je sam rekel, da to podpira – kdo pa ne? -, ampak da mora kdaj tudi malo zapokati in se zakaditi. Tu se gotovo strinjamo. Samo da je varno.

    Nenogometni del dezone • Umetniki
    Že skoraj praviloma priprave v Turčiji prinesejo tudi bolj sproščeno nrav. Če so nogometni izzivi nekaj, kar se danes od nogometašev itak pričakuje, je drugače, če morajo, recimo, poprijeti za čopič. Ali flomaster. Dare Vršič je kar dobro narisal Rudolfa Maistra, glede na odmerjenih 60 sekund. Nekoliko nenavadno je le, da nogometaši ne vedo iz glave, kako je videti »kanta«.


    (Ne)pomembne številke sezone

    2 – Dva gola je novinarska selekcija zabila strokovnemu štabu in pisarnam. Tekma je šla v podaljške (in ne penale, kljub drugačni praksi v preteklosti) in tam klecnila s 4:2.

    2,9o – Evra stane veliko pivo v Ljudskem vrtu

    7 – NK Maribor je dobil že sedmo nagrado Sporto za naj športno blagovno znamko

    77.000 – V Ljudskem vrtu se je do 34. kroga zbralo skoraj 80 tisoč gledalcev.

    85.050 – Mililitrov krvi je zbrala akcija Vijol’čna kri za vse ljudi. Že sedma.

  • Obrezovih “sedn šest”

    Kaaaaaaaka tekma, a? Noro! No-ro! Zdaj vsi pravimo, da bomo o tej tekmi govorili še leta. Ne. Ne bomo. Govorili bomo o rezultatu. Ker o tekmi ne bomo nikdar mogli. Ker se ne da. Ker epileptično napad. Niti se ne bomo najbrž spomnili, ali je bilo 5:4, 4:3 ali, saj jih vsi poznamo, »sedn šest«. Spomnili se bomo samo, kako smo si želeli, da bi tekma samo še trajala. In trajala. In trajala. In kako je nabijalo utrip, kako se je zdelo, da vse to ni možno. Ne zares. In če se koga ne bomo spomnili, se ne bomo spomnili komentatorja. Kar je za Gorana Obreza, pa ajde, recimo mu enfant terrible športnega komentiranja, ultimativni kompliment. Njegov »zu+, pohvaljen!« moment. In je prav, da ga izpostavimo. Ker ja. Ker je naredil vse, še več in malo čez, da je bil spektakel še večji. 

    Toda najprej… Ne bodimo žleht, ne bomo kazali s prstom, ne bomo se smejali skozi ušesa, ampak dajmo vsi skupaj pomisliti na uredništvo in odločevalce na Pro Plusu. Kanal A bi lahko izbral prav to tekmo. Tekmo sedmih golov. Tekmo preobratov. Tekmo tekem. Lahko bi. Če se je v torek še dalo razumeti odločitev, da bo Barcelona vs. Manchester United pač vedno primarni magnet, lahko preko prsta tudi seštejemo vse navijače Liverpoola – one organizirane in one, ki so to pač po srcu – in razumemo, da je Liverpool pač v Sloveniji magnet. Je. Ampak ne potem, ko so redsi Porto premagali 2:0 že na prvi tekmi. Ja, saj tudi tam je baje šlo na tesno, vedno se lahko zgodi preobrat, ampak vseeno. Kakorkoli že, Sportklub je dobil tekmo, kakršne ne dobiš ravno vsako leto. In Goran Obrez je to tekmo sprejel več kot odprtih rok. To je bila tekma, ki jo potreboval. Tekma, kjer ni Barcelone, ne Reala, niti Messija, ne Ronalda.

    Ni nezanemarljivo, ne pozabimo, da je Dejan Obrez, Goranov brat, stručko za premier ligo. Da bi to bila najbrž idealna tekma zanj, ker bi o Manchester Cityju in Tottenhamu znal povedati vse, še malo poleg in čez. Ampak dobil jo je Goran Obrez. Že večer prej je znal videti v Ajaxu, kar ni težko spregledati, ni pa tako lahko povedati, ne da bi pretiraval (Obrezov priljubljen prijem) ali se zatekal h klišejem (tem se ogiba, skuša najti nove). Obrezov (odslej bo tukaj mišljen Goran Obrez) adut je, da zna vse to, kar vidimo, tudi povedat. Po svoje. Noče kopirati, noče biti nekaj, kar ni. Je to, kar je. Nič več, nič manj. Šteka fuzbal. Ve, kaj ga dela tako nezgrešljivo nadpopularnega. In skuša imeti svoj stil, čeprav se bo vselej zdelo, da še vedno malo komentira tudi za vsa tista izgubljena leta, ko se ne jugoslovanski ne kateri koli drugi stil pri nas ni prijel in je Televizija Slovenija za normo postavila Iva Milovanoviča in Andreja Stareta, dokler se niso priključili ostali, zlasti Igor E. Bergant in tudi Urban Laurenčič, ki nogometa zares ne znajo nikdar predati in povedati in smo poslušali nebuloze, zaradi katerih bi morali nekateri dobiti vsaj rože in zahvalo, če ne kar doživljenjsko prepoved. Če so bila »joj pa nova očala imam« še recimo smešna (vsaj prvič) in če razumemo, da Bergant ne razume, da je s toliko minut do konca vsakih 3:0 lahko 3:3, četudi tako bolečih, nismo mogli več prenašati napak, ko nekdo ni vedel, da je v veljavi pravilo zlatega gola ali ko nekateri ne razumejo osnovnih pravil ofsajda.

    Goran Obrez je ves ta čas lahko uporabljal samo pogojnik. Dokler ni pogojnik postal realnost, dokler ni Kanal A dobil pravic za SP 2002, kamor se je Slovenija povrhu uvrstila, toda komentatorska ekipa ni ali zdržala pritiska javnosti ali javnost ni bila pripravljena na nekaj novega… Uf. Ni bilo lepo. Kakor koli že. Goran Obrez je neizprosen v samoprepričanju. Ne da se. Za nobeno ceno. Kar velja ceniti, saj ne bo odstopal, ne bo popuščal in ne bo niti kompenziral, kaj šele iskal kompromis. In tako mu je v naročje padel dvoboj desetletja: Messi vs. Ronaldo, Mourinho vs. Guardiola, Real vs. Barcelona. V želji po delanju spektakla je znal iti daleč, predaleč in še malo čez. Ker takšen pač je. Od tega, da je neposredno v prenosu komentiral objave spletnih komentatorjev (»to bom povedal enkrat, zdaj in nikoli več«), ki so se kmalu pojavili in do danes niso odnehali (in najbrž nikdar ne bodo), do facebook skupin za in proti in tako naprej. Ampak ves ta čas ni popuščal, ni poslušal, ni odnehal. Teral je svoje, znal je razlagati, zakaj je Barcelona preprosto »bolj prav«, pa ne da bi Real »bil narobe«. In nad vsem je Lionel Messi. Saj je, saj vidimo, saj je Pep Guardiola sam rekel, naj ga ne opisujemo, ampak samo gledamo. In smo. Marsikdo tudi z utišanim zvokom.

    Goran Obrez, ko gre za Barcelono ali Real, ni združeval ali navduševal. Delil je. Še bolj. A takšen pač je. Vendar ves ta čas – in to je poanta tega teksta – je ohranjal ljubezen do nogometa. In prav to se je pokazalo sinoči, ko je fuzbal šel gor, dol, gor, dol, levo, desno, pa spet gor, dol, dol, gor in smo po, kaj, dobrih dvajsetih minutah imeli 2:2, na koncu 4:3, razveljavljen gol za 5:3… Obrez se je v vsej tej drami prepustil tekmi, ni poveličeval enih trenutkov, ker bi takoj zamudil druge, najbrž tudi zato, ker ni imel predolgih uvodov, s katerimi prepogosto kot da je naročil, naj se v prvih desetih minutah (obeh polčasov) naj nič ne zgodi. Edino ob razlagi sprememb nogometnih pravil, ki mu jih je posredoval Andrej, se je zazdelo, da ne bi bilo slabo, če bi Obrez imel vsaj podcast, če že studijskega dela pri nas pravzaprav ni oziroma ga sproducira samo Televizija Slovenija, ki bi na zadnjem svetovnem prvenstvu morala ugotoviti, da znajo in zmorejo (vsi) drugi bolje »delati fuzbal« od njih samih. Celo v lastni bajti (Val 202).

    Če smo na svetovnem prvenstvu naštevali napake, eno za drugo in osupljivo znova videli, da komentatorji nacionalke bodisi ne poznajo novih pravil bodisi jim za njih dol visi, se je Obrez tekme lotil ne samo naštudirano, ampak je v tekmi, kjer se je zgodilo vse in še malo zraven, sledil vsemu, kar se je zgodilo, vse in še več. In predvsem je razumel VAR. In to zdaj, ko ga, se zdi, ne razumejo povsem niti tisti, ki so ga uvedli. Cuneyt Çakir je itak markanten lik, ampak tudi Obrez je. Takoj je vedel, da bodo šli gledat VAR. Dvakrat. Tako ob golu Tottenhama, ki je Londončane peljal na koncu v polfinale, kot ob vsesplošnem deliriju, ko je Manchester City zabil, vendar zadetek upravičeno ni bil razveljavljen. Takoj je to videl, takoj povedal, ni bil zadaj, ni ugibal. Povedal je tako, kot razmišlja najbrž marsikdo. Kar ne pomeni, da je razmišljal in, še bolj, govoril, kar so mislili vse. Eh. Gotovo je komu šel tudi včeraj na živce, večini najbrž a priori, a tako pač je. Ne moreš biti vsem všeč. So ljudje, ki bodo vedno dali Real pred Barcelono in Ronalda pred Messija. In prav je. Brez teh ne bi bilo niti pol tako pristno, kot je.

    Obrez je komentiral tako, kot se take tekme komentira. Problem pa je, da takih tekem ni veliko. In ni storil vsega tistega, kar nas nato moti, ko vidimo, da se Televizija Slovenija tako pošteno lovi, ko skuša imeti zdaj nek stil, zdaj neko suverenost. Ko skušajo biti nekaj, kar niso. Ne Goran Obrez. Komentiral ni samo prav, ampak dinamično, dramatično in dinamitno. Seveda je to lažje na taki tekmi, toda pokazal je, kako zelo razume, čuti in živi nogomet. In to gre pohvaliti. Že zato, ker tokrat skoraj nihče ne govori o njem. Je pa pomagal, storil ogromno in še več, da se govori o tekmi. In se še bo. Tu ni nobenega dvoma.

    Ocena: ZU [Zelo uspešno]

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    »Evropskost« dvobojev Maribora in Domžal
    Ko igrata Maribor in Domžale, znajo biti tekme najprej taktične, nato pa posledično živčne. Evropske. Da, evropske. Pa vedno sploh ne nujno na igrišču. Lahko je tudi ob igrišču – četrti sodnik je pretekel največ v zgodovini vseh, ki so kadarkoli opravljali to funkcijo –, lahko tudi na tribunah. Maribor pregovorno rad igra z Domžalami, ker Domžale rade igrajo in ker vedno znova upajo, da bo pa to prelomna tekma, ko bo vse drugače. Ni. Na koncu je vse drugače… Enako. Domžale lahko tudi igrajo, tudi en cel polčas, drvijo gor in dol po Ljudskem vrtu, Maribor ob polčasu žvižga svojim, pa je na koncu razplet vseeno takšen, kot je vedno. Nikoli pričakovano, nikoli nepričakovano Maribor zmaga. Ali pa vsaj ne izgubi. Peta tekma, tri zmage, dva remija. Domžale se iz pokala veliko niso naučile oziroma se zelo hitro sprijaznijo. Da je dovolj, če iz Maribora spravijo ven maksimum. Toda ne gre obenem pozabiti, kdo, kdaj, kako in zakaj jih je pahnil letos (pre)hitro iz Evrope. Kar malo preveč podobno. Tu potem večni prihodi in odhodi veliko ne pomagajo. Je pa res, da ima Simon Rožman zelo legitimne, hvalevredne in ponosne razloge. In upravičen ponos.

    Zgodilo se je vsekakor komaj prvič to pomlad. Kopiraj-prilepi postav.  Če je v svoji prvi eri bil Darko Milanič pogosto predvidljiv – ker je imel tudi omejen kader -, se zdaj iz različnih razlogov (poškodbe, kartoni in pogodbe) redko odloča za enake enajsterice. Kaj šele osemnajsterice. Delno gre razumeti Milaniča. Zakaj bi menjal, če ni potrebe. Če je od zadnjega poraza ducat tekem. Če je vmes že davno padlo tisto malo snega, ki se je tudi stalil.

    Ampak vseeno preseneča, da se je za enako postavo kot proti Krškemu odločil tudi za Domžale. In to na koncu ritma petih tekem. Prvega od še dveh, ki prihajata. Razlaga gre lahko v smer, da enajsetrica konfigurirana za Krško, konfigurirana tudi za Domžale. No, izkazalo se je, da ni. »To je za nas peta tekma in če pogledamo, kako si svež pri peti ali tretji, je logično, da moraš nekaj postoriti. Velik rizik bi bil nastopiti v taki postavitvi tudi v drugi polčas.« Milanič je tokrat zvenel kot analitik lastnega moštva, kar ni kritika, prej prepotrebna sprememba in (samo)kritika. Točno tista (samo)kritika, katere naj bi Milanič s svojim strokovnim štabom imel premalo, čeprav je premore dovolj, le da je vmes Maribor iskal zunanje težave, dokler se ni oklepal notranjih. In ne, ni nezanemarljivo, da Zlatko Zahović ne samo vztrajno sedi na klopi, marveč tudi aktivno sodeluje, svetuje, pove in kliče igralce iz ogrevanja. Kot je, denimo, Marcosa Tavaresa.

    Pridevnik »evropski« je tisti, ki dokončno podpisuje dvoboje Rožmana in Milaniča, Domžal in Maribora. In takšni so tudi obračuni, le da v ligi ne gre tako na nož, četudi v 27. krogu, ko je že precej jasno, kdo se bori za kaj. Maribor je imel težek prvi polčas, kar ne pomeni, da so Domžale imele lahkega. Nenazadnje so bile brez Senijada Ibričića, samo vprašanje, neodgovorjeno, je, kaj bi šele bilo z njim. Takšna luknja, kot je zevala med trojico Dervišević-Vrhovec-Cretu na sredini in odrezanim napadom, v katerem je imel Jan Mlakar ravno doma, kjer je igral prvič to pomlad, spet tekmo, v kateri ga pravzaprav ni bilo, okorno v primerjavi z Gnezdo Čerinom, Vetrihom in Mujanom, bi bila za Ibričića idealna. Ampak kogar ni, brez tega se…

    Ne. Morda to drži za Domžale, ne pa za Maribor. Milaniča se da interpretirati tudi tako: Maribor je imel takšen prvi polčas samo zato, da bi potem vpeljal menjave (Vršič, Tavares, Santos) in z njimi prelisičil Domžale ter jim vrnil z nečim, česar sami nimajo. Širino kadra, versatilnost taktike, prilagodljivost pozicij. »Radi bi bili atraktivnejši, ampak se je treba kdaj tudi ‘pofajtati’,« je Milaničev izplen. Dobro mu je uspela pa tista, da Štajerci, ki še negodujejo med polčasom (pa niso vsi, še zdaleč ne, da ne bo pomote), gredo zadovoljni domov, če vidijo, da so se fantje borili. In so se. Maribor je rintal za to zmago. Avtogol gor ali dol.

    Marcos Tavares ima res rad nogomet
    Dal jih je že stooseminštirideset. Dva mu manjkata do stopetdeset. Resda je letos pri osmih, dvomestna cifra bi se skoraj nekaj kakor spodobila, pa vseeno. Saj je še devet tekem na voljo. Zdaj spet redno vstopa s klopi, vajen je te vloge. Lahko bi se mulil, imel kislo faco in bentil. Pa ne. Nič od tega. Še vedno ima zmagovalni nasmešek. Morda je manjša minutaža, vloga pa zagotovo ne. Marcos Tavares tudi na klopi deluje kapetansko. Moštvu, sploh tistim enajstim na igrišču, daje občutek varnosti. Tista dobra, stara, večna: saj ga bo že Tava dal.

    Ampak ravno to je. Ni ga dal. Lepo žogo je dobil, Felipe Santos mu je podaljšal, Tavares je bil sam, neoviran, resda malo s strani, ampak za najboljšega strelca v zgodovini kluba in v zgodovini lige bi Krševan Santini moral biti pač le statist za številko 149. Ampak ne. Ni šlo.

    In kaj je storil Tavares? Dvigoval roke? Se držal za glavo? Bentil? Krilil? Ne. Če bi bil mlajši – pa saj se zdi, da Tavares nikoli ni bil mlad, da pa tudi zares star nikoli ne bo, da se mu je EMŠO efekt nekje vmes preprosto ustavil –, kdo ve, kaj vse bi počel. Ni. Čakal je. Oseminosemdeseta minuta je postala devetinosemdeseta. Dobil je žogo Dina Hotića in Tavares si jo še podaljšal, zaobšel borbenega Tilna Klemenčiča. Bodisi je Gaber Dobrovoljc vedel, da ima za hrbtom Luko Zahovića, bodisi da je tuhtal karkoli drugega, izkušenj ima več kot dovolj, najbrž je upal na to, da bo žogo požrtvovalno izbil v kot. Ni šlo, žogo si je brcnil v gol, zmanjkalo je najprej časa, nato prostora. Naravni zakoni fizike Marcosa Tavaresa so neobhodni.

    Kako to razume Milanič? To nenasitno željo, ko je dosegel, brcnil in prispeval že vse, pa z vsako tekmo sam sebi dalje kleše spomenik pred Ljudskim vrtom? »Pri igralcih, ki so tako uspešni, je pomembno, da ima rad to, kar dela. Rad ima nogomet. Dobro se počuti, ko gre na to igrišče, na to njivo (pomožno igrišče, op.a.) in je vesel vsakega gola, ki ga da na treningu. In da je naslednji dan, če ni zadovoljen, ker ne začenja, zelo spoštljiv in to dela rad. To je glavno: ali imaš rad. Če nimaš rad tega, kar delaš, potem ne trajaš dolgo. Ni edini v naši ligi, nekaj primerov je, ki imajo leta in trajajo, moraš imeti rad nogomet. Če mi kdo reče, da je lahko, kar delajo fantje, niti slučajno ni.«

    In prišel bo dan, ko bomo vsi vedeli, da to, kar je dosegel Marcos Tavares, ni bilo lahko. Že to, kar je dosegel Štefan Škaper, ni bilo.

    https://twitter.com/SportalGoool/status/1117109191347441667

    Zadnja vplivna tekma Vršiča v vijoličastem?
    Niti vprašati ga ni bilo treba. Je kar sam povedal. »Drugače je igrati 45 kot 20 minut. Užival sem, čeprav je bilo malo težko na določene trenutke.« Če bi iskali igralca, ki bi predramil Maribor na tekmi z Domžalami, Dare Vršič ne bi bil prvi izbor. Tudi drugi ali tretji ne. Ker da je preveč statičen, premalo kondicijsko v formi, ker morda glava še zelo hoče, ve in vidi, česar drugi ne, vendar noge tega ne podpirajo. Pri 34. letih je Vršič svoj najboljši nogomet že odbrcal. Mora pa še brcati in to dobro. Zelo. Konec maja mu namreč poteče pogodba v Ljudskem vrtu. Morda je to bila celo njegova zadnja res vplivna tekma.

    Štiri tekme je začel letos. Enega celega polčasa v klubu, ki ima viška vezistov, ni dobil od septembra lani. Dare Vršič je v poznih zrelih letih, pri 34. letih se sicer ne zdi tako daleč njegova najboljša mariborska sezona. Njegova igra, vsekakor prej kot njegova kariera, se počasi, a zanesljivo približuje koncu. Milanič mu namenja minute, vendar poredko več kot dvajset. Komaj prvič v 2019 je dočakal cel polčas. »Nasprotnika je s podajami umiril, vsaj takšen občutek sem dobil, dodano vrednost v samozaupanju, iz minute v minuto smo bili boljši, imeli nekaj priložnosti, bili blizu zadetku,« ga je ocenil Milanič. Ni mu ušlo, da so z njim dobili tisto nekaj več.

    Kot tudi Vršiču ni, kar je zvenelo nekaj kakor kritika, da Maribor ne zmaguje z več kot golom razlike. »Že zadnje štiri tekme,« je poudaril, razlog pa našel, zanimivo, v vremenu. Kreativci so pač lažje kreativci, ko ne zebe, ko igrišča niso vlažna. »V naslednjih tekmah se nam bo zagotovo odprlo,« je prepričan. Skrbno upa, da se bo tudi njemu. Je pa res, da bi še vedno lahko veliko dal slovenskemu nogometu – Aleš Mertelj je dober primer, Etien Velikonja nekoliko manj, pozna se, če si fizično top pripravljen, kar Mertelj gotovo je, enako pa velja najbrž za Vršiča –, v katerem je vedno obetal več.

    Za zadnja leta lahko vseeno še precej ponudi. Sploh glede nato, da je bil on tisti, ki je lahko krmilil med sredino, v kateri sta garala Amedej Vetrih in Adam Gnezda Čerin. Vršič je tokrat, ko bi skoraj moral igrati zlasti za lastno prihodnost, igral za moštvo, kar je velik dokaz karakterja. Sploh glede na sago o njegovem (ne)podaljšanju pogodbe, zaradi česar je izpustil kvalifikacije za ligo prvakov in se odrekel zajetni premiji (še bolj nespametno kot Nastja Čeh in Marko Kmetec, ki sta videla nekaj zelencev Ivana Zidarja pri SCT Olimpiji). na koncu pa zbral dva nastopa v Moskvi in doma proti Sevilli. Proti tekmecu, proti kateremu se je dokazal ravno, ko je prišel v Ljudski vrt. Vprašanje je, kakšno bo slovo za igralca, ki mu jug zaradi epizode v Ljubljani in vsega povezano z njim, nikdar ne bo vzklikal imena. Pa sever v Stožicah tudi ne. Ampak pokazal je, da je profesionalec. In pomagal Mariboru do zmage v tekmi, ki nujno ne bo odločala o prvenstvu. Na tekmi za predvsem boljši občutek, ko je čas, da bi ga dobil tudi Vršič sam.

    Domžale: (na)povejo
    Na novinarsko konferenco, vsaj takšen je občutek, pride Simon Rožman več kot le pripravljen. Skoraj s ciljem, vsaj tako na glas govori, da potem še Darko Milanič pogosto – tudi v majhni konferenčni sobici v Domžalah – spregovori nekoliko glasneje. Nič zato. Morda je tako celo bolje.

    Rožman je v svojevrstno nehvaležni vlogi. Najprej zato, ker mora vedno braniti rezultatsko realnost. Svojevrsten kompliment je, če te Ljudski vrt dojema kot suverenega, relevantnega, legitimnega tekmeca. Ne toliko za naslov, Domžale so od tega vselej, sploh pa letos, preveč oddaljene, še zlasti, odkar je prišel Milan Mandarić, temveč za tekmeca v fuzbalu. Domžale so klub, ki Mariboru vzame posest. Ga pošteno stisne v lastni kazenski prostor. Ne samo za fazo tekme, skoraj za cel polčas.

    Ampak na koncu pa se vse zdi kot zelo kisli deja vu. Peta tekma, tretji poraz ob dveh remijih z 2:2. Sploh v pokalu je moralo boleti, bili so blizu, pa ga dobili zelo pozno. Zdaj so si ga zabili skoraj prepozno. »Škoda, da ni bilo tekme prej konec,« se je znal skozi zobe pošaliti Rožman. Ni mogel biti jezen na Gabra Dobrovoljca, kaj bi bil. Saj si ga ni namenoma zabil. Želel je najbolje.

    Toda ko se pogleda rezultat, so letos Domžale nazadovale, ne predstavljajo več takšen zalogaj za Maribor. Skrb za to, da bi prišel poraz, v Ljudskem vrtu gotovo imajo, vendar se najprej izvlečejo, nato pa pokažejo razliko. Razliko, o kateri je govoril prav Rožman. Najprej za teve, nato še na novinarski konferenci. Naposlušal se je že vprašanj celo nasprotnih timov: zakaj jim vedno nekaj zmanjka? »Moj odgovor je enostaven: tisti, ki je najboljši, bo šel v Maribor. Jaz pa potrebujem nekoga, da bo imel pet tekem z Mariborom.« Ali to pomeni, da kdo spet zapušča Domžale, ni znano. So pa znani že vsi razlogi, ki jih redno našteva Rožman. In vsi stojijo, vsi so na mestu in gre jih spoštovati. Letnice rojstva povedo marsikaj. Tudi izkušnje mariborskega strokovnega štaba, pred katerim ima Rožman še vedno veliko rešpekta, kljub svojemu zelo vihravemu, nepopustljivemu stilu, ki para živce zahodni tribuni Ljudskega vrta. In publika, ta, ta naredi razliko.

    V prvem polčasu so imeli Maribor… Ne ravno na pladnju, ampak vilice in nož pa vseeno v roki. Toda Simon Rožman ni znal izkoristiti tega. Ja, drži, manjkal je Senijad Ibričić, ki bi mu taka tekma zelo ležala, saj je imel Maribor v prvem polčasu velik krater na sredini. Vendar nekaj je zmanjkalo. Več kot le nekaj. Torej kaj? Prisluhnimo Rožmanu:

    »Zadeva je zelo enostavna: ljudje, ki gledajo iz strani, si ene stvari kar domišljajo. Ne vem če vedo, kaj so naši cilji, saj smo edini poleg Maribora, ki smo jih povedali: uvrstitev v evropska tekmovanja, vzgajati mlade igralce.« Evropa. Ta je zdaj na tapeti. Rožman je ocenil to tekmo kot priprava na Evropo, kar drži. Manj drži, da gledalci radi gledajo take tekme. Če bi, ne bi žvižgali svojim ob polčasu, ker znajo biti take tekme dolge seanse frustracij. Ampak Evropa. Ta je zdaj tista, ki skeli. Domžale so dokončno oddaljene od Olimpije. Še več, počasi jo lovijo Aluminij, Celje in Mura. Zaenkrat – do jutri se to zna spremeniti – v tem vrstnem redu. Razlika med Domžalami in ostalimi? V (na)povedanem.

    »Če ne ujameš konstante v igri, potem v Evropi ne moreš biti konkurenčen. Imamo štiriletne izkušnje in mislim, da vem, kakšen je treba biti v Evropi: če konstante ne dobimo, je boljše, da ne gremo v Evropo. Ker boš dobil pet komadov doma in deset komadov zunaj, ker so razlike v proračunih nenormalne. Zato sem miren: če si bomo to mesto zaradi kvalitete dela zaslužili, smo lahko konkurenčni. Če si drugi zaslužijo bolj, naj gredo v Evropo drugi. Če gremo v prvi predkrog in se nam zgodi neka kalvarija, je boljše zardai naslednje sezone, da ne gremo tja. Ker točno vem, kaj to pomeni za psiho igralcev. In tako naprej. Smo mirni, smo edini, ki hočemo javno igrati v Evropi. Vsi ostali pravijo, da se borijo za mesta osem in devet.«

    To so kar krepke besede. O tem, da ne ve, kakšni so cilji Celja, njegovega nekdanjega moštva. Da se Aluminij bori za osmo mesto in Mura za obstanek. Začuda niti enkrat ni omenil Olimpije, vendar jasno je, da se je Olimpija tudi borila za naslov. Domžale so klub, v katerem mediji vidijo nekaj več. In obratno, mediji niso taki, kot jih vidijo Domžale. Še vedno je kompliment, da liga ceni, kar ustvarjajo. Tudi Darko Milanič to rad poudari, vsaj dokler ima pozitiven izplen proti Rožmanu. Letos so do reprezentance spravili Adama Gnezda Čerino; pokazali, da imajo zadaj mladost, ki lahko ponudi vsaj toliko kot Andraž Kirm ali Agim Ibraimi; rehabilitirali Amedeja Vetriha po dopingu. Seveda ob tem počnejo tudi napake, čeprav je imel Krševan Santini tokrat res dobro tekmo. In počne jih tudi Rožman sam: menjava Tončija Mujana se, milo rečeno, ni posrečila, Slobodanu Vuku bi morda uspelo iztržiti kaj več ob mariborskem štoperskem paru za razliko od Shamarja Nicholsona. Toda Domžale so še vedno na koncu klub, ki ga gre resno jemati. Zakaj? Ker zelo resno jemlje sam sebe. Nekaj, česar kje drugje ni. Pa ni treba daleč od Domžal.

    Navijanje v 27. minuti in štajerska fuzbalska duša
    Najprej se je zadrl en model na zahodni tribuni. Zadrl je še milo rečeno. Zakrulil je. Triii štriiii. Maribo$!%!&r. In tako dalje. Najprej sam sebi, nato sta pritegnila še dva. Nato je sledila še vzhodna tribuna, nekaj kilavo, na pol, tu in tam. Toda lep dokaz je, kaj se zgodi, če si navijaška skupina vzame svojih deset minut. Ali, kot tokrat, skoraj pol ure. Viole so na facebooku napisale, da sta se »zaradi ‘nepredvidenga dogodka’ začetek navijanja in obešanje transparentov, zavlekla v sredino prvega polčasa. Na ograji se je tokrat prvič pojavil novi transparent ULTRAS MARIBOR, narejen za 30 letnico delovanja skupine.«

    Če kaj, se (nehote) dobro vidi razlika, ki nastane, če organizirana navijaška skupina navija ali ne. Še predobro se pokaže, zakaj so tekme slovenske reprezentance posledično takšne, kakršne so. Anemične. Moderne. Post-ameriške.

    Potem pa je tu še razlika v dojemanju nogometa, kot smo jo lahko znova videli v Mariboru. Ni prvič, da se je na tekmi z Domžalami ob polčasu žvižgalo. Ne tako na glas, ampak vseeno. Se je. Tribuna se empatično vživi. Radi bi videli gole, akcije, podaje. Karkoli. Potem pa žvižgi med polčasom, ker je taktika pač včasih mati vseh uspehov. Kako to vidi Darko Milanič? Podal je zeeeeelo dolg odgovor.

    »Jaz to [žvižge, op. a.] doživljam kot trener, ki mora imeti svoj način. Idealno v fuzbalu ne more biti: prelepo bi bilo, da bi bilo kot jeseni, ko smo zabijali po pet golov, lepo odpirali tekme in je bilo vse super. Nasprotniki so zelo dobro pripravljeni, zelo dobro organizirani, Domžale izhajajo iz dobrega ciklusa tekem, niso prišli sem v komi. To je bila izredno zahtevna tekma. Mi je pa jasno, da je idealno nemogoče. Navijačem ni, radi bi videli spektakel, vendar prepričan sem, da so šli domov zadovoljni, ker so v drugem polčasu nekaj videli in ker so nekaj opazili. Ne morejo v nobenem momentu reči, da fantje niso pri stvari, da niso to, kar ima Štajerska rada: da se fajtajo za te barve in da so v drugem polčasu, ko je nasprotnik malo pustil, super igrali. Kot trener lahko prvi polčas vidim tudi tako, da nam nasprotnik ni pustil nič. Postali smo malo nesigurni, hodili v iste prostore, vendar smo bili tako postavljeni, da pridemo v moment, ko lahko nekaj menjamo.«

    Dolga razlaga, ki je tisti kričeči na tribunah, gotovo ne bi kupili. Ampak ob naslovu, kadarkoli že bo ta prišel v Maribor, vsekakor pa enkrat maja, lahko da že pred derbijem (11. maja) ali na derbiju samem, bodo take tekme pozabljene. Vprašanje je, če bo to v podzavesti skušal odmisliti tudi Milanič. Sploh po taki sezoni, ko je Maribor vodil v prav vseh krogih razen v tretjem.

    Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor]

  • Drekaham!

    Rad. Bi. Spizdo. Nekam. Stran. Pa nea vem kam. Kam? V Drekaham.

    Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Se ga še spomnite? Drekaham je presegal vse babilone, koromandije, atlantide. Drekaham je bil naš. No, nikoli nismo bili tam. Ampak Drekaham je bil naš! Ker sem del te spregledane generacije, ki ji nekaj nea štima v glavi, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj me vsi sprašujejo po neki Indiji Koromandiji. Buci buci, si sanjal Indijo Koromandijo? Itak Indija Koromandija najbrž ne prolazi več, ker smo politično hiperkorektni, ne?

    V moji generaciji, na najboljšem igrišču najbolj kul mariborskega vrtca (khm, kateri vrtec pa ni bil kul ob osamosvojitvi?), ni bilo nobene Indije nobene Koromandije. Če te je kolega v peskovniku kam poslal, te je poslal vedno v isti kraj. V Drekaham. Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Nikoli ga nisem sanjal ali si ga domišljal. Raje ne, ker je pač imel že tako ime, da bi kraj bil bolj, eeem, rjav. Na Drekaham si zlagoma in pošteno pozabil, ker je Drekaham postajal kraj okrog tebe. In ti si postajal Drekahamovec. Em, to je prvič, da sem se vprašal, kako se imenujejo prebivalci Drekahama.

    Drekaham je sčasoma postajal kraj, ki te ni užalil, temveč prej nekaj kakor vabil. Drekaham je bil odgovor na vse bolj porarajoča retorična vprašanja. Kam? V Drekaham! je postalo Kam? V Drekaham? Vidite razliko? Vprašaj, ne klicaj. Drekaham je bil včasih totalno brezizhodje. Da ne bom šel okoli riti v žep (ali, em, žepa v rit, haha): Drekaham je imel sam namen. Da te je oteral nekam, ne da bi te preklel.

    Ampak preklet bodi Drekaham! Ker Drekaham je sčasoma, zlagoma, postopoma začel postajati mamljiv izhod. Drekaham je bil včasih cilj, ampak zdaj je bolj pot. In na Drekaham se pravzaprav že dolgo nisem spomnil, morda sem ga tu in tam kdaj še uporabil, pa še to samo generacijskemu vrstniku, ki je štos dojel. Ne vem, kako je z Drekahamom drugje po državi, ampak Drekaham sem vedno lociral nekam v gričevnato pokrajino, nekam tja, kaj te vem, proti Bistrici, kateri koli že, nekam gor v hrib, za ovinek, nekje med Rušami, Konjicami, Apačami, Gočovo in Halozami.

    Nato pa mi je Tine poslal v ponedeljek povezavo. Naredil sem, kar naredi tudi pesem: zavil z očmi. Pa ni bilo prav in ni se spodobilo in v bistvu sem zavil z očmi samo zaradi enega razloga. Ker bi taaaaako rad pisal o muziki (hej, kdo ti brani, saj pišeš zdaj!), po možnosti od tega živel (aja, kaj te nisi prej reko!) in dejansko živel (aja, ne, to pa res nea gre, nisi več 23, jeote), potem pa vsak dan dobivam maile in linke in kurcepalce. Ker ko si enkrat v »slovenska scena adremi«, ne zlezeš več vun. Pa dobro, saj tudi piarovci so ljudje, muzičarji pa še bolj, saj niso oni krivi, da je tako, kot je.

    No, Tine mi je poslal link. Tine je tip, ki ne pošilja ravno ful linkov okoli. Pa še ko pošlje, reče, da bo poslal tudi press release (v bistvu ga nisem upal nafehtarit za tekst komada), pa potem cinca in zamuja. Skratka, Tine je kandidat za Drekaham. Imel sem že tako relativno usran dan, april je čas, ko nihče pameten ne gre delati velikih sprememb. Že tako sem mesec, dva, najbrž pa pol lajfa želel »stopit vun pa rečt ne!«. In sem stopil vun. Da bi le, končno, ratalo. Da bi našel sredino, kjer bi… Aja, eh, kaj zdaj to pisarim. Aja, komad. Točno. Drekaham, drži se linije, lajtmotiva. Ampak ne, to je dejansko pomembno… Ker je. Skratka, dalj časa sem ugotavljal, da to ni to, da moram nekaj zamenjat, ker nisem več star 23 let in ker bi rad živel vseeno malo drugače. Vsi okrog mene so ali noseči, ali rojevajo, ali so rodili, ali imajo dvojčke, ali dopustujejo, ali bodo dopustovali, ali bi šli na pir, pa se moramo kaj čut, ali so kupili stanovanje, ali so prodali avto, ali… Jebote ali. In potem si v točki življenja, ko se zaveš, da ti že dooolgo, ravno malo predolgo, ni rekel, da »saj si še mlad« in »saj še maš čas«. In potem slišiš, pa te so najboljše, ne, ni cinično, dejansko cenim komentarje, parih prijateljev, ki ti častijo malo ovo malo ono, ko vidijo, ono, rentgen v tvojo denarnico in na bančni račun: »Stari, tui midva z mojo sma bla čist brez keša, pa živel sem tui, ko sn mel zadnjih 100 evrov in ko sn mel plače pet jurjov, pa ti povem, da denar ni pomemben, res ni.« Pa ti časti pir. In si tak iber hepi. Ker maš nekoga, ki te šteka. Življenje ni Leonardo di Caprio, ki bi kričal, da je stokrat raje bogat kot reven.

    Okej, totalno razkritje: postim se že sedemintrideseti dan. Nima veze z vero, joj ne. Bi morda bilo fino, če bi imelo, ampak ne, nima. Rad mam svoj štikl mesa. Rad imam tudi faširano meso. Rad imam magari pašteto, zabeljen fižol, magari ocvirk. Bilokaj. Ampak ni šlo za to. Šlo je za voljo. Če sfolgaš. Če zmoreš. Če lahko greš drugam, nekam v sebe. Pa sploh ni tako, ni nekaj iber poduhovljeno, v bistvu komaj čakaš na velikonočno nedeljo, na zajtrk šunko in na trkanje po vratih Gala žara ali Orienta »daaaaj miiii sviiiiijooooo!«. In to je v bistvu dokaz, da če se nekaj odločiš, potem je možno vse. Ja, je.

    In, evo, zdaj, če ste še tu, smo pri bistvu. Zarolam si štikl, ki mi ga je poslal Tine. Vidim ime banda, vidim grafiko, vidim naslov. Nasmešek, ko vidim Medvarjev lamp. V Juventus dresu! Pa to je to, stara dama, stari pirbauh, pa ko bi Cristiano vedel, kaj zamuja. Vidim Kosmačina, sosošolca iz Ilicha, ki v modrem hudiju pokaže točno tja. V Drekaham. In potem od tu dalje. Pinkijeva večno stabilna frizurica. In potem Tine. Spet se pizdi, ga gleam. Rohnj v tisti mikrofon, rohni, ker ni že sto let rohnel. Ker Trash Candy ni ratal najboljše, kar smo imeli po Lačnem Franzu ali Granni. Bemomast, jih pogrešam. Pijo sploh. Ja. Pa saj so Vizli, o, lej Bezjaka pa Moonija. Kiri cameoti, ljudje! Ampak bolj ko gledaš spot, bolj ugotoviš, da si poješ zraven. Ono, ko še niti približno ne znaš teksta, ampak se ti zdi, da boš znal rimat sproti.

    Zakaj? Ja, kaj, zakaj. Ker to je štajerski argo, pizda! Ker so to besede, ki jih imamo na lapah že ves ta cajt. To smo ja mi! Ta komad je ko oma na mercator šalteru: evo ti, Lidija, baker sn našparala, tu maš, pa si vun poberi. Le da verzi tega štikla niso baker. A-a. Kje pa, to je zlatnina časa, mestna srebrnina. Mene je Tine nagovoril z »kam je spizdla ironija?«. Samo res. Nea se režimo več, ker ironije ni. Pohrustala jo je realnost. Nekaj nam ne štima v glavi, ne?

    In potem poharanje novodobne scene. Sam ne uporabljam instagrama, kolikor bi ga, očitno, moral, ampak vseeno me štos »vsi smo kopije v programu / lepi smo na instagramu« tak hudo trofi. Samo ne tako, kot me je hesknšus slabe vesti zagrabo, ko se Tine zadere »Kaj je smisel vsega skupaj / pa kaj je sploh point?« Samo res! Kaj je sploh point.

     Urša Menart je to naslovila Ne bom več luzerka. No, v bistvu si je nazaj prevedla iz angleščine My Last Year As a Loser. Nejc Gazvoda je po Izletu iskal Dvojino. Ekipa, ki je potem soustvarila Pr’ Hostar, je iskala Dan ljubezni. Hej, še Siddharta se počuti kot Nomadi. Big Foot Mama je ploščo prej naslovila Izhod. Na Eurosong pošiljamo mladostnika, ki se jima žvižga za realni svet in sta naredila svet Sebi. Koala Voice se premetava, Ker tu je vse tako lepo. Lara Paukovič je preživela Poletje v gostilni. Uroš Kaurin in Vito Weiss sta postala Heroja. 2.0. In migata z organom sem in tja. Dooobeeer daaaan s kožico od lulija.

    Potem pa je tu Alo!Stari (ja, napiše se skupaj, so me nahrulili!). In refren. Refren, ki se dere name, jaz pa nazaj na njega in šrajava, kot že dolgo nisn šrajal. To je štikl, ki te predrami, ne, ne da te samo predrami. S pojsle te vrže vun skoraj tak’ kot vizla iz Harry Grizlyja. Bodi izjema ne pravilo je tako zlajnan prevod, da glava peče. Ampak v tem kontekstu? Nooooro. Zdaj šele štekam. Ker bi rad spizdo stran. Ker je treba prepotovat ves svet, se slikat poleg nekega bora na Papui Novi Gvineji. Ker to je finta. Rad bi vse naredo prav. Mami, ati, vse probam naredit. Puzamm, pišem, moledujem, fehtarim, postavim se za sebe, sestankujem, projektujem, pizdim, spizdim… Pa potem stisnem medota iz otroštva. In zapreva oke, jaz in medo, medo in jaz, in greva. Drugam. Ker trikrat še vprašaš, kričiš na vsakega, ki mimo pride… Pakajtestaoje? Trikrat. Potem pa se moraš vprašaš: pa kaj te z mano je?

    Nakuri, nažge, nadere, nafuka te Nea vem kam. V kateri točki? Ko me Tine v oke gleda. In kako me Tine v oke gleda. Take zelene ma, skoraj take kot jaz. In reče »da ti pol neo žal«. Jebemomaterdajebemmater. Kak fukjeno prav ma! Rad bi spizdo stran. Da mi pol neo žal. Rad bi šel drugam. Da nea vem kam? Kdo je to reko? Nea vem kam? Jaz da nea vem kam?

    Kam, Jaša?

    V Drekaham!

    Ocena ZU

  • Faca v kavi te (p)ozdravi

    Faca v kavi te (p)ozdravi

    Neko finto očitno rabiš. Brez tega najbrž res nimaš več šans. Nek prebojni moment, neko foro, pač nekaj. Bilokaj. In to s 3D tiskanjem na kavo je dobra fora. Res je dobra fora. Lahko dobiš svoj ksiht, logotip, bilokaj. Azijska fora, kot se že poroča. Za 50 centov doplačila lahko spiješ sebe, firmo, karkoli. Okej, malo manj je fino, če ti šef prinese kavo, na njej pa logotip tvoje bivše firme, ko sam loviš novo priložnost. Kar je Matic Matjašič razumel. Saj je sam odprl s.p.. Dobrodošel. Za idejo, še bolj pa pogum vseeno kapo dol. Pa ne samo to. Tudi za idejo, koncept in, to ni nepomembno, odpiralni čas. Therapy room, ki se stilizirano napiše T#erapy Room začne zdraviti že ob šestih zjutraj. Ima potencial, da bo doziral študente medicine, obiskovalce bolnišnice in one, ki čakajo na bus.

    Maribor v bistvu nima Druge pomoči. Take, resne Druge pomoči, ki je Ljubljani, vsaj desetletje nazaj, dajala tisto nekaj več. Kar ne pomeni, da okrog bolnišnice ni gužvasto s kafiči, lokali, bari. Pozna se sodobno vdelan pridih, ki so ga prinesle Dame, pa samopostrežni lokal, kjer imajo res kul kavo, vseeno pa je ostal na eku, kjer je vmes pokukal tudi kebab, tudi tak lokal, kakršnega takšna lokacija mora imeti. Konkurence torej ne manjka.

    T#erapy je, najprej, majhen lokal na lokaciji, kamor boš težko šel posebej na kavo. Je lokal, ki je pa izredno priročen, če si v tistih koncih. In je bel. O, ja. Beli lokal. Barva ni nezanamerljiva. Stene so resno bele. Sveže prepleskano bele, pričakovano. Bolnišnično bele. Lokal diši po sveže prepleskanem, kar kaže na to, da si je lastni čimprej želel odpreti plac. Tudi les se še vonja.

    Majhen plac. Ja, kvadratura je minimundus, česar smo zdaj tudi v Mariboru že vajeni. Od Hi-ko-fi prek Roosterja do prejšnje vietnamske, ki je pokazala, da se lahko z dobrim delom preseli tudi na večje. Hiša kruha je podoben primer, denimo. T#erapy verjetno teh ambicij (še) nima, saj je ciljno usmerjen lokal. Dobro se zaveda svoje lokacije, zato tudi je takšen. Hiter. In ve, kaj je glavni adut: kava. In druženje. Ko rečeš »daj, grema na kafe«, potem je T#rapy točno prava izbira.

    Za kavo, čeprav je na drugi dan odprtja, na torek, na dveh od treh nizkih miz v glavnem prostoru tekla živahna debata. Dvakrat po dve punci. O potovanju, o smsih, o službi, faksu. Ja, bližina Medicinske fakultete se zna fejst poznati, to bo ciljna, morda celo hip klientela, saj jo imajo naravnost za ovinkom. Hej, če so si študentje Medicinske fakultete Maribor omislili ameriški tip hudijev, potem bodo pa ja imeli tudi svoj kafič, ne? Ima potencial. Vsekakor.

    T#erapy room bo lahko zdravil zlasti potrebo po naključnem, spontanem in mimobežnem kofetkanju. Ali đuskanju, čeprav bo primarno kofetarski lokal, kar dokazuje že asortiman kavnih pripomočkov za kavo za s seboj, na katero očitno resno stavijo. Za »bi šli kaj spit?« je na tej lokaciji idealen za vse, ki bodo šli v bolnišnico ali faks po tej poti, a imajo vseeno tudi resno konkurenco že znotraj bolnišničnega kompleksa. Ključno zna biti poletje, ko bo treba pregurati do jeseni, saj lokal deluje bolj zimsko. Kar je dobro. Ima enega boljših separejev. Tista miza, četudi ob stranišču, se kar sama nudi. Pa še okno ima. Aja, saj res: okna… So res tisto, kar placu vdahne življenje. Če bodo vztrajali, bo trud poplačan.

    Ambient. Lokal diši po… Sveže prepleskanem. V njem ne doni, kar je dobrodošlo glede na njegovo majhnost, se pa, če je to vaš đir, da lepo na ušesa vlečt. Boste pa imeli vseeno res vredu vajb, če pridete s kom na debato. Ne računajte na tišino, ni pa preglasno. Čisto normalno.

    Ponudba. Dovolj široka, da lahko zadovolji družbo, ki ni prišla samo na kavo ali pivo. Tudi koktejli so, da. In kak pale ale in ipa. Barcaffe je morda klasična izbira, toda naš espresso je bil zelo okej, ne prevroč, ne pregrenek in kozarec vode, tisti za žganice, je bil ravno dovolj hladen. Za jedačo so na ceniku: rogljiček, nacho čips, toast, panini.

    Cene. Kafe je 1,20 evra. Če dodate klasično mleko, je 1,40. Če bi radi meli svoj ksiht, potem je dodatek 50 centov. Pivo, naše, točijo po 2,40 evra veliko, imajo pa tudi kak pale ale. Za tako majhen lokal vsekakor ambiciozna izbira.

    Oprema. Stoli so čisti ZU. Res. Vsaj ti nizki, čeprav tudi usnje na barskih zicih deluje dovolj mamljivo. Šank je na ovinek in bi utegnil dobiti pravo funkcijo v tem času, ko se lokali žal ogibajo klasične šank kulture. Kar je škoda. Morda bo to ponudil T#erapy Mize so končno spet štirikotne, a primerno majhne, zato zna biti za dva računalnika premajhna, je pa dovolj velika za par rund piva. Tri nizke mize in dve višji, zunaj pa je na terasi prav tako dovolj prostora. Edino računajte, da boste videni. Lahko pa gladko tudi gledate, kako mineva dan.

    WC. Ideja s knjigami na vratih, četudi le sliko, je vrhunska. Ono, Skelet v Ljubljani fora, le da so tam imeli dejansko otipljive platnice. Dejansko, ko prideš prvič v lokal, ne poštekaš, če so vrata zaprta, da gre za vhod v sanitarije. Kul. Res kul. Prav tako je smerokaz tam, kjer bi najbrž vselej moral biti. WC, moški, je snažen, zelo, pričakovano nov, vse štima, kot mora. Edino umivalnik je garsonjerski.

    Osebje. Šef je bil zelo dobro razpoložen, ta mlada natakarica tudi, četudi malo ihtavo in živčno, kar lahko razumemo, glede nato, da je bil komaj drugi dan. Vmes je crknila muzika, česar dvojec žal ni opazil. Pred tem je šla skozi rock klasika.

    Ocena. U (Uspešno).

  • Ankete vseh anket

    Ankete vseh anket

    Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek. Ker to so nebuloze. V letu, ko Toplovod praznuje petnajsto obletnico, si je Miha Šalehar z Nebulozami trasiral neko povsem novo pot. Pregnetel jih je. Ne samo, da lahko vpraša karkoli. Ima poslušalce, ki ta karkoli ne samo kupijo, ampak skoraj še prodajajo naprej. Zakaj? Zaradi anket. Zato. To so ankete vseh anket.

    Snemanje anket na ulici je najbrž najbolj oldskul novinarska praksa, kar jih je. Sam sem imel vedno pomisleke do njih, nisem bil privrženec, v bistvu so mi nabile tesnobo, ker delujejo po popolnem naključju, ampak so obenem posledica tvojih lastnih odločitev: kje, s kom, kdaj, zakaj, kako. Kaj bi dobil, če bi šel na drugi konec mesta? Ob drugi uri? Če bi imel drugačen dan? Spremenljivk malo morje. Sploh, če si delal anketo za časopis. Ljubi bog. Če ni bilo zraven fotorepoterja, si ga pošteno nasankal. »Idi dol in na ulico vprašaj,« je postal novinarski anahronizem. Stara finta. Preživeta fora. Sploh zdaj, ko naj bi »ulica« bila na internetih in lahko vsak dela in sodeluje v anketi življenja.

    Ampak prav dobro staro formo je vzel Miha Šalehar in v svojih sodelavcih – praviloma sodelavkah – našel zagnan, sposoben, veder, migetav in uspešen kader. Tak kader, ki je iz ankete naredil nekaj več. Forma ankete se v svojem bistvu nikoli ne bo spremenila, lahko pa jo narediš za žlahten in ne zlajnano znucan format. In greš na ulico – ne nujno vedno v Ljubljano, dobro bi bilo slišati še druge kraje, pojavil se je že Maribor, mislim, da tudi Koper – ter tam sprašuješ. Vse živo. Kaj je vse živo? Alternativna medicina. Priprave na penzijo. Influensertvo. Pametne blagajne. Partnerski bančni račun. Pravi moški. Razumsko izvajanje zakona. To je samo nekaj letošnjih primerov. In še vedno so se našli sogovorniki. Najbrž dobimo »zazipano« verzijo, ampak filter ni zastavljen ozkogledno. Marsikaj gre skozi. Od smeha do zgražanja. E, to je anketa. Zakaj? Ker to smo mi.

    Foto: RTV Slovenija

    »Nebuloze imajo prikrit namen. So format, skozi katerega skušam razkrivati stranpoti naše medijske prepariranosti, da smo skonstruirani kot prašiči na farmi potrošništva, ki imamo vcepljene poglede na svet, politiko, odnose. Nebuloze želijo na spreten način manipulirati skozi vprašanje. […] Ta izcedek kompletne debate se mi zdi največ vreden,« mj je Šalehar lani povedal v intervjuju za Večer [povezava sicer via Vestnik]. Nebuloze so postale ciljna debata o vsem, kar nam je pred nosom, pa o tem redko kdo, v bistvu pa na tak način le Šalehar, sploh poroča. Del nemedijske agende. Ampak zdaj smo – kot vabi letošnji SOF – vsi medij.

    Še vedno pa se Šalehar z ekipo vnetih novinark, ki si zaslužijo svojo pohvalo, honorar in omembo, prekleto dobro zaveda, da Val 202 ni kar neki medij. Ne profanira nacionalnega radia. Iz tiste modre gobice s Kalinovim dečkom izvleče ves njen sloves. Ravno obratno: v oddajo pokličejo ljudje, ki se ne morejo zadržati, upreti, skulirati. In razlagajo, kot denimo danes nek model, o svoji g točki. V torek. Zjutraj. V živo. Ja. O g točki. Nebuloze seveda potrebujejo tudi klice v živo, vendar so najboljše ravno zaradi anket. Možnosti imamo slišati življenje. Ljudi, ki niso PR polikani. Ljudi, ki povedo tako, kot je. In to je tisto najbolj dragoceno. Te ankete. Ankete vseh anket.

    Ocena: ZU [Zelo uspešno]

    Foto: RTV Slovenija
  • Naj… Pada.. Zdaj.

    Naj… Pada.. Zdaj.

    Prišla je gimnazijska prfoksa. Prišla je top psihologinja. Prišla je najbolj luštna hipsterka. Prišla je tista, ki vedno pride. Prišli sta največji mb fanici. Prišle so. Prišlo (jim) je. Enim, drugim, vsem. In priklonili so se. Jap. Še preden so sploh začeli. Dejansko, brez zajebancije, ni neres. Priklonili so se. Feršterkarija je zujila, okej, predskupina je svoje naredila, ampak ja. Nič se še sploh zgodilo ni… Oni pa… Kar drugi naredijo na koncu, Mrfy ne naredi samo drugače niti po svoje. Ker Mrfy. Nič prav, nič narobe. Mrfy. Koncert, ki mu lahko damo gladki ZU. Zelo uspešno. To je upanje. To je ta mladost. Zlasani kreativci. Čeprav bi lahko bilo glasneje. In boljše. In to pa ono pa tretje. Ja. Bi. Je bilo pa tudi tako… Top. Zu. Pubeci, hvala za taki špil.

    Morda je bilo še najboljše tam nekje po dobri uri, ko je petek postal pomlad in je en tip rekel drugemu, tam nekje bolj zadaj, če seveda MC sploh ima zadaj, kjer smo stali spomini v upanju po sedanjiku, čisto zares: »Stari, tolko o hipsterjih, ne?« Retorika, ki jo stisneš kot piksno pira, v njej pa sntntn. Ne pove vam vsega, če samo tako preberete izjavo. Vem. Pove premalo. Intonacija je bila namreč tako jebeno ironična, skoraj cinična, predvsem pa mastna. Kaj je bilo med vrsticami? Nič tako velikega. Samo ta špil. In čas. In vse. Skratka, hipsterji niso le izgubljeni občutki, oblečeni v babičine tapete. Ne. Ne Mrfy. Hipsterstvo nima pa res prav nič s tem. Že zato, ker so ploščice v emsiju dovolj zlizane, dovolj so že dale skozi, da bi narejenim, umetnim, zlaganim zdrsnilo že na vratih. Ker MC je še plac, kjer se par prešverca na »samo na wc bi šla, prosiiiim«. In varnostnika vesta. Dobro vesta. Nea me fopaj, bi rekel argo. Ampak je treba fopat. Še so špili, na katere se šverca, čaka, predprodaja.

    Šokiran sem. Najprej zato, ker sta dve kolegici, znanki, punci dveh kul frendov, za katere bi naj bilo vse to že mimo, dejansko iber top fanici. Sta mojih let oziroma nista vrstnici banda. Prestari bi bilo kar malo grdo, ampak ja. Itak ne moreš, sploh v živo, kot sta rekli sami, oceniti, koliko so točno ti tipi stari. Mladi so, samo ko smo mi bili mladi, ni bilo tako žleht brčic. Čupe so predolge, bobnarjeve mišice prenapete, kitarist in basist pa z ravno prav resnima facama, da ti nič ni jasno. Ker to je Mrfy. Indie rock, strogo gledano. Znajo zveneti, če želite, kot Arctic Monkeys, lahko zvenijo kot The Tide, če vam to kaj pove. A predvsem zvenijo.

    Pri čemer, ker bi ta tekst, napisan bolj ali manj takoj, uro po špilu, objavljen pa na deževno nedeljo, ko se ti zdi, da taki petki ne pridejo ravni vsako leto, rad bil recenzija, bi špil lahko, ne, pardon, moral zveneti bolje. Pa to ni kritika, ono, šimfanje tonskega tehnika. Ni šans! Ni teorije! Ni variante! Mrfy ima najbolj kul tonskega tehnika, kar smo jih kdaj jemali, pa jih imamo v Mariboru – saj veste, Jakopanec, Bezjak, Popi, pa ovi s Štuka, ki je v bistvu še vedno z Radgone, preštejte se – cel haufn. In to dobrih. Ampak tako odpičeni tonski tehnik? Čakaj, čakaj. Pazi to. Ko je pevec – do njega še pridemo, brez skrbi, pupe – rekel, da se bo tonc javil po slušalki, smo mislili, da se zajebava. Ne. Tip je dejansko imel slušalko. Pa ne bluetooth, wi-fi, kurci palci. Ne ne. Tip je imel dobro staro slušalko. Ono. Na žico. Belo. Preveliko, pretežko, polno vsega, kar smo nekoč držali v rokah, upajoč, da pogovor ne bo pretežek. In ne samo to. Pa je malo zvrcnil. Med koncertom je potelefoniral tja nekam tako daleč nazaj, eno polnoletnost nazaj. Tonc desetletja je spustil – Dež. Ne katerikoli dež. Ne Nine Pušler, eh. Ste smešni. Ne, ne. Kaj šele Demolition Group. To je ta generacija, ki to… Kje to najde, vraga? Dež. Foxy Teens! Dame in gospodje. Peli smo. Naj padaaaaa zdaj dž namaaaa v slovoooo. Naj izjočeeee se neboooo. Nevideno, ljudje. Ne-vi-de-no!

    Pa to še sploh ni vse. Mrfy je četverec, ki ga ne preštevaš. Sploh ne na prste. Niti ne najdeš, ker megla tako pripali. Seveda gledaš v pevca, frontmana, brkota. Gregor Strasbergar je rock zvezda. Pika. Rock. Zvezda. Resda v času, ko ni rock zvezd, ampak je. Ne zaradi vsebinskih brkov, zgodbene čupe ali oblek, ki se ga skušajo oprijemati, vendar mu mlahedravo visijo iz z željo prežetega telesa, pa vso mesto, vsega njega zavzame njegova neizprosna želja po predajanju sporočila. E, to. »Nate gledam bom drugače,« je rohnel, dehtel, debatiral v uvodni Drugače.

    Resda se zaradi narave prostora in, bodimo iskreni – pa, Ramiz, to ni kritika placa, hvala za akreditacijo, kapo dol – bolj skromnega ozvočenja, da bi lahko tisti, ki tekstov ne poznamo, zapeli zraven. Ker da bi se jih naučili. Ja pa ja. V tem je ravno vse tisto, kar bi, pa nočem zveneti tisti model, ki obžaluje, da se svet ni ustavil, ko si prvemu placu, kjer si dobil prvi pir đabe, rekel pisarna, naj bilo vse, kar si predstavljamo pod oznako »koncert«. Ker to je bilo to. Koncert. Vsaj ko se je folk enkrat zguzil v emsi, dovolj hitro, da je bil občutek nabitega špila, čeprav je bilo še več kot dovolj prostora. Vendar bi ga najbrž zapolnili – in ga nemara kdaj kmalu tudi bodo – vsi tisti, ki bodo prišli zato, ker »to moraš prit«. Ne tokrat. Pa je Mrfy v Mariboru dal skozi že več kot zadosti. Udarnik, pa ne samo enkrat, Mladinin oder, MC, bla bla. In zdaj še tisto, kar je bolelo tudi mene samega: Mrfy so žagali kot predskupina Siddharti jeseni na turneji Nomadi. Priznam, da je šlo nekaj kakor mimo. V Ljutomeru in Mariboru. Morda zato, ker so tisti gabariti preprosto preveliki, v bistvu pa, še bolj, generacijski preskok. Ne gre zato, da to ni ista liga. Sploh ne. Mrfy pač potrebuje drugačen prostor, bolj alternativno publiko, karkoli že to pomeni. MC Pekarna je gotovo takšen plac. V bistvu so si ga, podobno kot Koala Voice ali Repetitor, naredili sami. Tja zvabijo vse tiste, ki sami zvohajo take špile. Nerodno bi bilo reči, da pride »pravi« folk. Saj ne gre za prav in narobe, ne? Ampak ja. Tam se, če je to petek, na katerega čakaš, naleti na folk, ki ti da občutek pripadnosti. Folk, ki pade v špil.

    Ker Mrfy je točno tisto, kar takšen band mora biti, ko začenja. Mlad. Brezbrižen. Jebivetrski. Ampak vse to počne v nulo naštudirano, perajt, uigran, profi. Res, četverec zruži, zropota, zašpila, da se ti odrola. Vežbali so, nimaš kaj. Mrfy je zares, zares, zares band, nosi sporočilo in je v živo, povrhu na prvem špilu Top Mont Tour, še toliko več kot na plošči. Prvencu, nenazadnje. In kljub prvencu lahko Strasbergar obrne mikrofon k publiki. Ono, ravno prav naduvano in rock prepotentno, prekleto prenahajpano vedoč, da bodo ljudje znali refrene. In res jih.

    In to kako premešani ljudje. Ciljna masa, gotovo, taka, ki bo razumela najboljši merchandise, em, kako se to prevede, izdelke skupine, trgovino. Em… Siddharta tole res dela na nivoju in ima res top punce, ki prodajajo vse živo. In so fajn. In lepe. In načitane. In krasne. Ampak to ni vse živo. Vse živo je prodajala ta mladenka za pultom, ki je poprosila, če lahko popazima s kolegom dve minuti. Ker lulat. Seveda sva. Lahko bi jo dali tudi na oder, da bi pela, zibala, delala vse, kar je delala čisto zadaj. Pa ni delala nič takega. Samo pokazala je, koliko lahko dandanes še naredi glasba. Tamala je Mrfy videla najbrž trilijontič, pa se je zibala, pela, zamaknjeno se je vrgla v pesmi. Kot da bi bila njihova muza, subjekt, esenca. Samo njo si pogledal, pa ti je bilo vse jasno. Rock te še premakne, zaziba, boki, ljudje. Neverjetno! Plus, Mrfy ima za mizo z artikli nalepljen na roko napisan logotip. Tri leta star. Ni naprodaj. Nak. Ne gre. So pa naprodaj, po ceni »prostovoljnega prispevka«, edinstveni izdelek: podpisan kitarski pedal, ki sicer ne dela, ali podpisan pomarančni artikel. Če to ni dober štos, izvirnost, ideja, ne vem, kaj je.

    Ampak vseeno Mrfy niti malo ni forma, ni objava, ni fotkica, ni hip, ni story. Ker Story, kot je naslov prvenca, je nekaj povsem drugega. Je njihova glasba. Je kričanje, so intervali, skoraj oktave, so vse te punce pod odrom. Ni čudno, da se Strasbergerju lahko med komadi tudi gladko odpelje. In si nekaj mrmra. Nekaj o tem, kako bi to počel sto let ali nekaj takega. Potem pa pisne: »Mater, saj zvenim kot Kreslin.« In da imajo svoj najljubši komad Rolling Stones. Sploh pa, saj priredijo Video Games. Ja. Lana del Rey. In to vrhunsko.

    Zato je bil špil Mrfy v MC Pekarni, v petek, 5. aprila – ne pozabimo, moramo, kliše je pač kliše, točno 25 let po smrti Kurta Cobaina, ki je umrl, preden so se ti pubeci pravzaprav rodili, ugibam –, špil, kakršnega ne samo, da ne pozabiš, ampak ga boš še nekaj časa iskal. Prekleto redki so.  Novomeški pubeci. Slovenščina. Mariborska scena. Najboljše rock punce. Plac, ki bi moral samo jamrati po zgodovini. Pa je dobil. Sedanjost. Bam. 

    Sedi, ZU.

  • Pet ugotovitev: Triglav vs. Maribor

    Vesela jesen je nazaj
    Vesela jesen. Mariborska prireditev, ki je že doooolgo ni več. Je pa vesela jesen, četudi uradno nima takega imena, tudi obdobje v mariborskem fuzbalu. Praviloma vsako jesen. Sploh pa letošnjo jesen, ko je Mariboru skoraj vse šlo, kot so si želeli. Če izvzamemo Evropo, kakopak, ki jo je odneslo že poletje.

    Ni zaman Darko Milanič tudi letos povedal, kakšna velika razlika je fuzbal jeseni in fuzbal spomladi. Jeseni si brezskrben. Lahko si privoščiš malo več. Kako podajo, gol, škarjice več. Zakaj? Ker ni tega silovitega, uničujočega, tesnobnega pritiska. Ker še v taki krizi lahko rečeš, da saj bo prišla pomlad, vijolice cvetijo spomladi in podobno. Toda Maribor ima jeseni praviloma boljše kot pomladi. V eri Zlatka Zahovića in tudi Darka Milaniča nenazadnje zato, ker se Maribor po zimskem premoru pripravlja na Evropo. Če seveda ne pride Olimpija in odloči, za katero Evropo se bo Maribor boril. In če se Ljudski vrt ne začne ubadati z lastnimi, praviloma kadrovskimi problemi. In začne iskati razloge za rezultatsko krizo marsikje drugje kot tam, kjer bi jo moral. Na igrišču. In igrišče v Kranju, še zdaleč ne tako razmočeno, kot bi pričakovali, je povedalo. Maribor je nazaj.Embedded video

    Vijoličasti so v Kranju odigrali tako, kot so igrali jeseni. No, ne čisto tako, saj so vmes viseli, predvsem pa niso znali zabiti tretjega gola, ki to pomlad še ni prišel. Jeseni sta prišla ne samo tretji, temveč tudi četrti in peti. Pa ne samo tu in tam. Ampak občutek je bil pa tak. Da tudi če kaj ne bo šlo – in ni šlo, ko je Luka Majcen izenačil na 1:1 z golom, kakršne tekmecu moralo in hrbtenico in možgane zlomi praviloma ravno Maribor –, se bo na koncu že izšlo. Mirno in počasi, imamo mi to. Zanimivo, da je Milanič v petek izpostavil, da pogrešajo tisto deseto minuto, do katere ga Saša Ivković uvali na tekmah, ki se zdijo, da se brez gola iz kota ali prostega strela ne bi nikamor premaknile. Ivković je svoj že sedmi gol zabil le štiri minute kasneje. Pa je Maribor vseeno našel več rešitev, točno tisto, kar je potreboval že proti Muri, a je Dino Hotić vse frustracije spravil v evrogol. Tokrat ni bilo treba. Maribor ima spet postavo, v kateri ni prevelikih odstopanj. Kar veliko pove, glede nato, da so bile v primerjavi s sredo kar štiri spremembe. Milanič je zamenjal oba bočna (Martin Milec je imel želodčne težave, Mitja Viler je dobil počitek), a se to kaj prida sploh ni poznalo, čeprav je imel Žan Kolmanič nekaj težav z Žanom Rogljem, podobno velja za Denisa Klinarja, ki je imel nasproti Tilna Mlakarja.

    Ampak še bolj vplivna je menjava na sredini. To je poseganje v jedro moštva.  Pri čemer ne morem mimo Alexandra Cretuja. Mariboru zares slabo to pomlad nikoli ni šlo, vsaj ne tako, da bi izgubili (še zmeraj niso na sedmih tekmah, kar je dobra serija ob štirih zmagah in treh remijih), ampak ko ni šlo najbolje, je bil tam vsaj Cretu. Zdaj, ko so vsi zdravi, pripravljen in ustrezni za igro je pristal na klopi. Ker sta Blaž Vrhovec in Amir Dervišević pač prva izbira, Aleks Pihler pa dovolj prilagodljiv in vse bolj defenzivno sposoben s prebliski pri povezanju z napadom, da je mest preprosto zmanjkalo. In to zdaj, ko Maribor igra tudi iz izpeljanke 4-3-3, če je treba. Ampak prav Cretujev vstop, ko je bil ob Zahoviću najbolj nevaren, da bi tekmo dokončal že prej, je pokazal, kje ima Maribor glavne zaloge za s tekmami nabit april (in tudi maj). V širokem kadru. »Moram pa omeniti, da smo se po izenačujočem golu odlično odzvali, nadaljevali v istem ritmu, si priigrali več priložnosti in bi lahko izkoristili še kakšno,« je bil zadovoljen Gajser. Ni zaman pohvalil širokega kadra. Dokler ta širina ni notranji problem, temveč je prevelik zalogaj za tekmece, je Maribor ne samo vodilno, ampak najboljše moštvo v državi. Kar naj bi dokazale tudi menjave, četudi vedno nimajo nujno neposrednega učinka. Toda da Maribor pošlje še v igro Cretuja, Dareta Vršiča in Marcosa Tavaresa… Pove ogromno.

    Za še kak milijon zraven
    Barvna televizija. Šesta, sedma, osma prestava. Evropska kvaliteta. Talent. In še in še in še in še. Do jutri bi lahko tipkali, kaj vse pomeni Jan Mlakar. Seveda se ga je pogrešalo. Devet golov je dal jeseni, zdaj, ko je stekel kot blisk, še desetega. Ampak bolj kot same gole je Maribor pogrešal mladost, zagnanost, elan, predrznost, igrivost in, nad vsem, Mlakarjevo hitrost. To ni več enak fuzbal. Maribor ni več moštvo, vkopano v jarek, ki napada mic-po-mic, nato pa, če ne gre s frontalnim napadom, pokliče krila in se odloči za napad po bokih. Če ne gre to, pa s topništvom in projektili. Ne, ne. Maribor gre.

    Jan Mlakar je v Kranju dejansko deloval kot igralec, vreden milijonov. Še kakega zraven od tistih, ki jih je Maribor dobil od Brightona. Ne samo zato, ker je dal gol, kakršnega trenutno lahko da pri Mariboru samo on. Marcos Tavares ne more več prehiteti branilcev (lahko jih zaobide), Luka Zahović pa želi najti preprosto pot (vendar prepogosto zakomplicira). Mlakar pa… Samo gre. Z Mlakarjem pravzaprav Maribor lažje diha, naenkrat se lahko Amir Dervišević odloča, kaj bo izbral. Ne gre več za pomanjkanje rešitev, marveč za njihovo izobilje. Po sredini, po bokih, počasi, hitro… Ni, da ni.

    Predvsem je Mlakar (pre)dober za Maribor zato, ker so ob njem boljši tudi soigralci. Denis Klinar, recimo, je preživel skoraj več časa na nasprotnikovi kot svoji polovici. Blaž Vrhovec je dobil sijajno priložnost za gol. Arko ni vedel, od kod bo prišla naslednja nevarnost. Zato ni čudno, da je Saša Gajser omenil »evropsko kvaliteto«. In pristavil, da se vidi, zakaj so Angleži plačali toliko zanj. Upanje samo je, da bo dobil tako priložnost, kot jo je v Mariboru. Izkušenj ima dovolj, kljub mladosti, da pozna razliko. V Mariboru je bil namreč dogovor, naj kar sam potrka na vrata Darka Milaniča, ko se mu bo zdelo, da je dovolj pripravljen, da potrka na vrata. Takih privilegijev v tujini, sploh pa v Angliji, ne bo.

    Napad za Evropo, obramba za…
    »V napadu so zelo dobri, v obrambi pa… tak, tak bom reko… Niso slabi, no.« Še Saša Gajser je iskal besede. Spoštljivo kritične. Najprej tista o napadu. Luka Majcen pravi, da je pri 29. letih spoznal, da je nogomet proces in ne cilj. Tako tudi igra. Postal je napadalec, ki ve, da se da veliko narediti tudi v Triglavu. Je drugi strelec lige skupaj z Luko Zahovićem. Plus podaja Tilna Mlakarja? Uf. Je pa res, kot je bil direkten Mitja Viler pred tekmo, da Majcna najbrž pol lige na mara, da ni simpatičen, da skratka ni ravno igralec, ki bi ti bil mega všeč. Ampak nogomet še vedno ni, četudi se včasih zdi drugače, tekmovanje v popularnosti.

    V bistvu ne bi bil rekel nič napak, če bi obrambo Triglava označil za slabo. Ne gre za gole individualne napake, te je to pomlad počel ravno Maribor. Gre za probleme v sistemu. Do ene točke gre še vse okej, nato pa razpad sistema, kar se je tokrat poznalo pri težišču igre, v kateri se Aleš Mertelj ni mogel dobro upirati Mariboru. A največji problem so bile, do prvega gola, visoke žoge. Jalen Arko je dober vratar, cel drugi polčas je razkazoval svoj talent, še v Mariboru ga hvalijo. Toda kaj, ko je vsaka malo višja žoga v prvem polčasu, vsaka standardna situacija, predstavljala ne samo problem. Triglav je grabila panika in to je privedlo do gola.

    Potem ko je Darko Milanič izpostavljal, da se bo Maribor moral navaditi, da so tekmeci zdaj bolj pozorni na Sašo Ivkovića. Pa to ni bila edina napaka, tudi pri drugem golu je zatajila že vezna linija. Puščati je začelo tako po sredini kot bokih, zato je Triglav zdaj moštvo, ki igra na »bomo dali enega več«. Trikrat je to pomlad že šlo, trikrat so se vrnili iz zaostanka, proti Mariboru so šli pa preveč na glavo in bili za to kaznovani. Dončić ni pozabil povedati, da ni bila njegova ideja, da bi po golu za 1:1 šli takoj po drugega. Ampak ga gre razumeti. Prav je, da pusti fantom sanje. Premagati Maribor na dobro obiskanem stadionu.

    Rezultat 1:2 je bil na koncu zanje še ugoden, saj je imel Maribor še pa še priložnosti, od Blaža Vrhovca do zlasti Luke Zahovića in tudi Alexandra Cretuja. Zaenkrat so v Kranju, dokler so varno oddaljeni od cone izpada, s tem zadovoljni. Šest tekem: štiri zmage, dva poraza. Če bi jih pogledali sedaj, bi v dodatnih kvalifikacijah, če bi se tam znašli, zmleli kogarkoli. Kot so lani naposled Dravo. Bili so tudi letos med glavnimi kandidati za izpad, pa je Dejan Dončić fantom dopustil, da pokažejo, kaj znajo in zmorejo. Proti Olimpiji je bilo to dovolj, toda tudi zato, ker Olimpija še ni vedela, kar ve Maribor. Da moraš Triglavu narediti to, kar bi Triglav rad storil tebi: napadi ga, ko on napade tebe. Česar zagotovo ne počne moštvo, ki bi se bílo za obstanek.

     

    Kdo je komu kaj rekel
    Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, kaj točno je kdo komu kaj rekel. Sploh kar so si rekli med sabo, ker povedanega je bilo marsikaj. Le sodniku je bilo povedano vse v treh besedah. Morda je tako celo še bolje. Bi bilo za pa za rubriko The Knowledge časopisa The Guardian, kjer najdejo vse (ne)mogoče, kar se je zgodilo v žogobrcu, da je bil Darko Milanič izključen takoj po tem, ko je njegovo moštvo zabilo gol. Ne samo gol. Zmagoviti gol. Khm.

    Situacija, ko je padel Luka Zahović, zahteval penal, se skoraj valjal po tleh in skoraj podzavestno terjal rumeni karton za ugovarjanje (Freud in Jung bi imela kaj povedati), ima širši kontekst. Gre za to, da je Asmir Sagrković s svojo ekipo – ni prav, da je vsega kriv glavni sodnik, četudi najboljše plačan med četverico ali šesterico, čeprav tokrat liga ni poslala dveh dodatnih sodnikov za gol, pa bi, ker pač to še imamo, bilo morda bolje, če bi – delal napake. Eno za drugo. Ni videl dveh kotov. In pustil je, da v tekmi, kjer je pokazal le dva rumena kartona, oba v prvem polčasu, po Zahoviću tekmeci tolčejo. Da je vse kar naenkrat prednost, ne glede nato, kam gre žoga.

    Za odnos gre, je mantra, ki jo sicer ponavljajo v Mariboru, kjer so zdaj frontalno glasni pri ocenjevanju sodnikov –č mimo česar ne more niti Radenko Mijatović, predsednik NZS, ki pa sam ne prispeva veliko v intervjujih –, a jo znajo izpostaviti tudi drugi klubi. Sagrković je naredil, kar sodniki pri nas naredijo: dokler ni »gusto«, imajo predavanja, ko se nekaj velikega zgodi, včasih do tega privedejo prav njihova predavanja, pa se prepustijo toku dogodkov. Slovenski sodniki, pa prav nič takrat ne pomaga biografija Damirja Skomine, njegovo lik in delo, ki mu, po zaslugi Vlada Šajna, sledijo tudi drugi (Vinčić, Jug itd.), prepogosto nimajo pod nadzorom dogajanja na igrišču. Ne sodijo, temveč razlagajo. Ne odločajo, temveč vplivajo. So posledica lastnih vzrokov. Sagrković je delal napake in jih ni nehal delati do konca tekme. Ne usodne napake, gotovo tudi ne takih, da bi se klopi Maribora tako snelo.

    Maribor ima večje težave s sodniki, kot imajo sodniki težave z Mariborom. To je dejstvo. PR povrhu ni najboljši, sploh ne po zmagi. So trenerji, ki ponavljajo, da je penal/ofsajd/favl/karton pač samo takrat, ko se tako odloči sodnik. Disciplina je vse bolj problem Maribora, kjer se s sodnikom včasih preveč ubada: kriljenje z rokami zlasti mlajših (Hotić, Zahović) je nekaj, česar trener ne bi smel tolerirati. Včasih bi take, kot znajo povedati starejši sodniki ali pomočniki trenerjev, že v lastnem moštvu prizemljili, če to ne pomaga, pa bi jih sodniki kaznovali. Ampak ti časi so mimo. Časi, ko so bili, ne pozabimo, tudi sodniki drugačni. Nobenega želeja in želje po izstopanju. Tam so bili, da sodijo. Komunikacija je bila enosmerna, a spoštljiva. In zdelo se je, da sodniki, ko ne sodijo, gledajo fuzbal. Ne pa sodnikov. Zdaj pa se zdi, da bi vsi sodniki radi postali Damir Skomina. Dolgo nič, nato pa odločitev, ki te pripelje do tega ali onega finala. Za ceno česarkoli. Če si v pravem krogu, ne moreš izpasti iz njega. Disciplinski sodnik bo vedno kril javno hrbet, napake pa bomo reševali interno. In poslali video. Situacije, ki jo bomo sami izbrali in tudi sami tolmačili. Kar ne koristi nikomur.

    Kar pa ne opravičuje obnašanja mariborske klopi. Niso ne prvi ne zadnji, ki bodo skočili, toda Saša Gajser, ki zdaj deluje zelo zenmojstrsko, pa vedno ni bilo tako, je dobro opisal, da so to pač emocije. Sestavni del. So sodniki, ki to razumejo. In so četrti sodniki, ki preprosto tega ne razumejo, ker ne razumejo, da nihče na stadion ne pride zaradi njih. Ni nezanemarljivo, da je bil četrti sodnik – Rade Obrenović. Ampak tudi ni nezanemarljivo, da imata Darko Milanič in Zlatko Zahović preveč izkušenj, da bi se zgodilo, kar se je. Nenazadnje ima Milanič dokončno svoj odgovor, ki si ga je želel že pred tekmo z Gorico. Če se igraš z ognjem… Kalvarija Maribora s sodnikom je kuhinja, kjer je izjemno vroče. Tokrat se je Maribor bolj opekel kot Sagrković. A na dolgi rok… Bomo videli.

    Planet TV, Sportklub in problemi
    Nismo zaman nekateri opozarjali, da četudi je imel Kanal A (Pro Plus) nekatere vsebinske pomanjkljivosti, ko je iz Prve lige Telekom Slovenije naredil, česar nista znala ne NZS, še manj pa glavni sponzor, je postavil visoko letvico. Postavili so formo, v produkcijski ekipi DVT-B pa našli zanesljivega partnerja. Niso delali razlik, derbi je bil kvečjemu samo dodatek. Minimum je bila katera koli tekma. Seveda praviloma Maribora in Olimpije, toda vedel si, kaj boš dobil. Seveda je to veljalo tudi za strokovne goste, pri čemer se komercialne televizije ne odločajo za komentatorski par. Kar ne čudi glede na »formo« Branka Zupana, ki je sila kontinuitete na Televiziji Slovenije, čeprav je v komentiranju – boljši je pri postavljanju vprašanj, to mu priznamo – kvečjemu le še nazadoval. Če je to možno.

    Da so lahko prenosi narejeni tudi na nivoju novinarskega krožka, smo lahko videli med tednom, tako v Ljudskem vrtu (Maribor – Mura) in še bolj v Kidričevem (Aluminij – Olimpija). Sportklubu se lahko sicer poklonimo, da prenaša tako 2. SNL kot tudi pokal, zdaj, ko je Televizija Slovenija očitno premajhna, da bi zmogla dva tako velika projekta. Toda produkcija med tednom je bila katastrofalna: kamermani niso ujeli, kako je prišlo do gola, slika zrnata, kadri in režija pa gledalcu povsem neprilagojena. Škoda.

    In potem je tu Planet TV. Tokrat se k njemu zatekam zato, ker praviloma tekme gledam v živo. Sploh Maribora. In vidim, da ne zamujam veliko. Studijski deli so postali znova sami sebi namen, predvidljivi in netelegenični. Janez Zupančič je sicer zanimiva izbira za gosta, dobrodošlo je, da se krog gostov razširi, povrhu takih, ki vedo kaj o klubih, o katerih širša javnost veliko ne vem, toda nato izpade tako, da je prav vseeno, kdo je gost, ker bodo povedali eno in isto. Vse tisto, kar smo slišali že med tednom. In nato slišimo vsaj dvakrat. Ponavljanje postave, recimo. Seveda je razumljivo, da nekateri prižgejo televizijo točno na minuto začetka tekme. Nenazadnje se zato tekme pri nas pogosto začnejo minuto, dve, pa tudi že pet minut potem, ko bi se naj in se ljudje na stadionu čudijo, zakaj. Slovenski komentatorji – Tomaž Lukač je bil svetla izjema, čeprav je stvar subjektivnega okusa, ga gre pošteno pogrešati – pa nato še v peti minuti opisujejo vse tisto, kar smo že slišali. Problem je dvojen: ali bi v studiu povedali kaj drugega ali pa bi komentator delal tisto, za kar je tam. Komentiral tekmo. Bavec ni edini, ki bi najraje videl, da bi tekma počakala, da on pove, kar mu je povedati.

    Komentarji tipa »tehnični rumeni karton« in popolna odsotnost dviga jakosti glasu oziroma spremembe barve tona ob golu je tisto, kar ne gre zameriti komentatorjem, je pa korak nazaj. Sploh ko poslušamo preostale komentatorje Planeta (tisti na Televiziji Slovenija so itak svoja zgodba). Dani Bavec se trudi, da bi prenose še bolj popestril, povedal čim več, toda nogomet ima pač drugačne zakonitosti, drugačen stil. Od košarke, recimo. Kot tudi nogometni komentator s svojim stilom nima kaj delati v košarki. Ima pa zato Planet večinoma dobre leteče reporterje, ki znajo ne samo postavljati dobra vprašanja, temveč se znajdejo, kot smo lahko videli v Kranju, ko je leteči reporter ostal brez izjave Maribora. Planet TV se seveda trudi po najboljših močeh, toda ligi za vikend ne doda nič posebnega. Vsebinskih rezerv je veliko. Sodniki so vroča tema, ne glede nato, ali je to dobro ali slabo. So. Pa se prepogosto o tem ne želi govoriti, kot da to ni bil del tekme. Tako je Planet TV, ker ima neposredno konkurenco, vsak vikend znova, v primerjavi s Televizijo Slovenija majhen palček.

    Igralec tekme: Jan Mlakar [Maribor]

  • Držati mes(t)o v rokah

    Držati mes(t)o v rokah

    Tip je premetaval, drobljal, flodral drobiž sem pa tja. Malo po rokah, malo po steklenem pultu. Cingl cangl. Saj veš, kak’ to gre. Ampak ne, tokrat ni šlo tak’ ko’ vedno gre. Ni bilo »tu maš pa si vun poberi« ali »nea ti dam papirnatega, ker bom dobo pol samo šoder nazaj« ali »kaj me te zijaš tak?«. A-a. Ne pri najbolj odpičenem, zgovornem, vedno-na-štose (pico)peku. Ker ta talent? Ta model? Ta maher? Noro. No-ro!

    Torej, tip, eden tistih likov, ki že zgleda kot lik, je nabavil, kaj pa vem, dva slanika, štručki, žemlji, bučni kurac palac, pač neka pekovska izdelka, potem pa zinil nekaj, česar še nisem slišal. Nikoli. A-a. V gostilni ali bufi ja, itak, kdo pa te še ni, tam se, sicer vse manj in manj, ker gostilne niso več, kar so bile (mimogrede, še Andrej Šifrer na špilu ne zaigra Vse manj je dobrih gostiln), še daje na upanje, praviloma tam, kjer še visi napis »jutri vse zastonj« ali kaj podobnega – ampak v pekarni?

    »Pa daj mi še evro štrdeset zrav’n računaj, ker zadn’ič nisn ‘mel za pico, pa mi je nisi računo. Evo, na!«

    Ha? Za nazaj? Pa saj ziher prodajo milijavžnt pic, burekov in štručk, v pekarni bi pa res gladko pozabili na tisti kos pice. Če to ni poštenost, ne vem, kaj je. In ne vem, na kaj bi pomislili vi, ampak jaz sem si prišel gor, da pičita neki interni štos. Ker ne bi bilo prvič, ko bi šel na kos pice v to pekarno na Koroški, pa bi (pico)pek s strankami debatiral o nečem devetem, vsi okrog tebe se režijo, tebi pa se sanja ne, zakaj. Sem se prav spomnil na Anjo Golob, ko je rekla, da v Mariboru že v trafiki nabašeš na zgodbo, po katero grejo drugje v kino ali knjižnico, ker take zgodbe drugje ustvari fikcija. Ne pri nas. Pri nas je to vse v živo.

    Ko je tip plačal oboje, sveže in ono za nazaj, sem (pico)peka vprašal, če je to redna praksa ali je to bilo, ono, mogoče drugič ali tretjič.

    »Pa še kar, ja. Rad to naredim.«

    »Vsi potem plačajo za nazaj?«

    »Pa… Vsi.«

    »Res?«

    »Res.«

    Da zaupa ljudem, pravi. In to čeprav sem doživel, kako so se v tej isti pekarni kake pol leta, mogoče leto nazaj kar konkretno sfockali, ko se je enemu tipu po lokalno snelo, pa je prav ta pek skočil izza steklene vitrine in takoj porihtal zadevo. Vsi smo ga samo gledali. Kiiiiira legenda! Pa vseeno še zaupa ljudem. Daje kak kos tudi na (za)upanje, ker da se na koncu vse pogliha, vsaj takšna je, očitno, praksa. Zakaj? Ker pozna ljudi. Gleda jih v oči in se z njimi ubada, ko so ali pa še bodo kmalu lačni. Plus, dodatek, bis: dobro ve, da je velika verjetnost, da bodo k njemu zavili še kdaj, po vsej verjetnosti še v istem tednu, zelo možno, da že jutri. Želodec nima karakterja. Želodec samo je. In jé.

    Pekarne so se sčasoma v mestu konkretno namnožile, ker živimo dovolj hitro, sproti in mimobežno. Kakih 15 let nazaj, kar sem maturiral, so v pekarne hodile babice z vnučki. Kifeljček. V Mariboru, vsaj ko sem jaz bil dijak, nismo vedeli, kaj je to pica burek. Še burek ni imel takega kultnega statusa. Nihče ga ni, kot videospotnice, dal v videospot, recimo. Danes burek sploh ne, okej, to smo poznali, ampak kaj več pa… Pekarna je bila tista lična stavba, kamor nisi šel »usput«. Tja si šel z namenom.

    Pa dober biznis so. Očitno. Taki, samopreživetveni. Ekonomski darvinizem. Ko eni pekarni v Gosposki, kjer se s pekom nisi gledal v oči, temveč si sam stikal po izdelkih, kar je pač neka zahodna finta in nato vse brezosebno prinesel, zložil, pardon, fuknil na blagajno, kar pri nas očitno ne pali, ker pri nas »me v oke glej!«, ni ratalo, je takoj plac zasedla druga, ki je že komaj čakala, da se nekam razširi. Ker je imela, malo nižje dol po ulici, »vrsto do vun«. Če želite videti prometni epileptični napad, pojdite do bolnice, kjer je vsak dan, skoraj ob vseh urah, pravi derbi med avtobusi, ki ne pridejo do zagotovljenega prostora na postaji, in avtomobili, katerih vozniki so »samo skočili po kruh«. Saj včasih so tam kar redno stali policisti. Kar dober biznis. No pa tudi pekarne so torej dober biznis. Nenazadnje, po nesrečnem požaru Miklavških pekarn zdaj vse njihove (nekdanje) pekarne spet obratujejo. Pod novim imenom vse, ampak niso propadle. Ni to banka, ki propade sredi mesta in iz nje naredijo center za socialno delo. Oka za oko, pasta za zobe, pekarna za pekarno. Bajdevej, sploh ni tako malo gostiln, ki so na levem bregu zaprle svoja vrata tudi na zelo obetavnih lokacijah, medtem ko je takih pekarn, ki bi šle cugrund, sila malo. Kaka se seveda najde, samo tisto… Ena je blizu, kjer gor rastem (haha, keeeeri predsedanjik, peti glagolski čas), res propadla, samo ni čudno, če je imela teta na faci vedno ponedeljek, ko ima Prva odmor. Samo da sem odprl, upajoč, da bodo imeli res dober kroason… »Niamo, ajde.« Ampak to je bila rariteta v cvetočem biznisu.

    Pa še nekaj je. Ker so se tako razširile, so (ne)hote prevzele tudi socialno komponento. Povedano po naše, priji, viji in se druži. Pekarne, če hodite tja redno ali pa tudi če tja zaidete le tu in tam, pa to vseeno lahko doživite, če čakate v vrsti, v sebi še premorejo duh samopostrežnih trgovin. Saj veste, kako nam je še vedno po svoje nerodno, da se, sploh v večjih šoping centrih, kjer vsi tebe poznajo, ti pa se delaš, da se ti mudi, tam dereš in vsi izvejo, da ti že ne gre tak hudo slabo, če si vzameš poprov blok. Ali da se, obratno, delaš v mestu nekaj finega, pol pa nabaviš pasjo radost. »Kr v štiklu dajte, ni tre’a rezat, teta.« O, teta. Široki e.

    Ne zgodi se, recimo, tako redko, da vas bodo v pekarni ravno zato, ker so vaši prijatelji iz nekega drugega časa, še tikali. Dobro, saj se tudi v trgovinah to dogaja, vendar tam je to odvisno od EMŠA. Če si mlad, kar za tete v Mercatorju recimo pomeni nekje do 47 leta očitno, potem te bodo tikali. Duh časa, ki ne sede več. Razumel bi, če bi me oni revež v Meku tikal, če bom mel za tu al za zraven. Ne pa v pekarni, recimo v tisti eni pri bolnici, kjer gospa tika vse po spisku. Gospa je taka legenda. Pri čemer mora požreti marsikako opazko. Tako. Nečastno, milo rečeno. Pozna se, da slovenščina ni nujno materni jezik ljudi, ki delajo v pekarnah, vendar se skoraj vselej potrudijo in so za ta trud morda še preredko pohvaljeni. Ko je Goran Brkić, srbski nogometaš, ki slabi dve leti igra za Olimpijo, med polčasom na derbiju poskušal govoriti slovensko, smo bili navdušeni. Vredno pohvale, ker v fuzbalu vemo, kako je. Srečni smo že, če slišimo »pa, ovaj, ovu TEKMU smu dobro odigravali.« Danes je obenem bolj verjetno, tudi v Mariboru, da vas bodo v kaki gostilni ali baru ogovorili v – angleščini. In to slabi, nerodno, praviloma erazmus angleščini, kjer vidiš, kakšen tehnološki uspeh je google translate. Kot narod, ki je nastal iz jezika, tega, kot pravijo tujci, ki so tukaj ostali, tega ne maramo. In ne bomo marali. Ker ne. Resda mesarimo jezik, tudi ta tekst po svoje ga. Samo je naš. Ne damo se.

    Kebabmojstri, (pico)peki, slaščičarji in sladoledarji so povrhu, čeprav se v okornem prevodu marsikaj porazgubi, res dober štof za pogovore. Če pride novinar, pa se ne zna obrnit, ga ne bi poslal na dve rundi s taksijem. Raje bi mu rekel, naj gre na kebab ali burek. Tudi če ne bo nič štekal, bo razumel. Skoraj nikoli sramežljivi, vedno odkriti in skoraj vselej dobre volje so. Zamorjeni niso niti ob pol treh zjutraj, na sončno nedeljo ali sredi tedna. In niti v pijani gužvi, ko slišijo »pa da mi ne boš pozabo pekoče gor dat!« ali »da mi boš vreji zmoto toto jufko!«.  Začutijo, prenašajo in dobesedno hranijo utrip mesta. Včasih so, čeprav sem za nostalgijo premlad in sem ta svet, ko se je v trgovino še hodilo s cekrom in ko je trgovka vedela, da imaš rad kumarico v sendviču, samo ta tanko, ujel na repu, bili natakarji in natakarice tisti, ki so poznali ljudi po imenu, račune se je pisalo v posebno knjigo, če je kdo dal na lager. Večerova Račka recimo. Kaka šola. Padale so runde, padale zgodbe. Danes pa tudi Anja Golob pove, da v Mariboru kelnarji vprašajo, če bo plačal vsak posebej. Ja, tudi to je nekje vmes ratal standard, ker so taki časi. Časi, kjer peki, ki sploh niso nujno rojeni tukaj, pa ne da bi to bilo pomembno, je le zanimivo: mes(t)o držijo v rokah.

    Bis. V KGB- ju je kaki petek nazaj muzičar iz skupine Bueno Banda, ki prihaja iz Gradca, navdušeno rekel, da pri nas dogaja več kot pri njih gor. Še malo prej, ko so tako nadvrhunsko priredili Eye of the Tiger na pozavno, trobento, tubo, saksofon in bobne, da bi Rocky že v prvem delu skloftal vse in ne bi bilo nobenega nadaljevanja, se mu je na glavi vrtela rumena (policijska/gasilka) luč. Po špilu je tip prinesel cd in jel razlagat, da sicer Gradec nekaj nudi, ampak da manjka kakšen tak plac. Hm. Pa ima se može se!