Avtor: admin

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Ni forme, ni zmage
    Morda je bila ključna dnevna forma. Kriva je sobota. Morda je bilo krivo Celje, katerega prehodov se je vnaprej bal Maribor, moštvo, ki je bilo v 24. krogih le enkrat samkrat tik pod vrhom. Morda je razlog v Ljudskem vrtu ali, kot mu pravi devet tekmecev, Točka, vredna bunkerja. Pa Celje ni igralo bunkerja, eh, kje pa. Celje bi kaj kmalu zmagalo. Maribor je imel en strel v okvir. Celje devet. Statistika ne pove nič, sploh za take tekme, saj ne bi povedala, da je bil prvi polčas en zelo dolg zeh, čakanje na hrenovke, kokice in pivo. Iz tistega edinega strela je dal Maribor gol takoj v drugem polčasu. Ni bilo dovolj, še zdaleč ne. Igralec tekme? Kenan Pirić. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Najboljši v polju? Alexandru Cretu. Zakaj? Ker je bil edini zmožen slediti, zaustavljati, sesuvati igro Celja. Ta, ki dolgo ni »poštekal« sistema, ga je zdaj edini udejanjil. Kolikor je pač lahko. Maribor je zgrabila, še preden je prišel april, v prvi tekmi ritma, spomladanska utrujenost.

    Darku Milaniču tekma, milo rečeno, ni uspela. Šel se je prilagajati Celju, ki mu je Maribor stisnil pet komadov novembra. Resda na Stadionu Z’Dežele in res je tudi Celje tretje najboljše gostujoče moštvo v tej sezoni. Toda Celje je tudi moštvo, ki se pod pritiskom zlomi. Pustimo jesen, tri gole mu je dala Gorica, dva okorna je dodala Olimpija, Krško je osvojilo edino točko prav proti grofom. Celje, torej, ni bav-bav. Že dolgo nismo videli, da bi se Milanič tako zelo prilagodil tekmecu, ki tega morda sploh ni potreboval. Odločil se je za postavitev, ki je morda več obetala, na koncu pa bila odvisna od individualnih potez. Ko je Robert Pevnik pred derbijem siknil, da Maribor nima takih igralcev, je torej imel prav. Vsaj nima jih vedno. Četudi odštejemo prvi polčas, ki je bil mučenje žoge, tekma s toliko napakami, da je bila tretja uspešna podaja že joga bonito, je Milanič morda izbral še zadnji pravi trenutek, da je vrnil v moštvo tiste, ki naj bi tja spadali. Včasih garancija pač prinaša le to: remi [ocene igralcev tukaj].

    Toda ravno to zna biti ključni problem. Če Maribor računa, da bo na dobri, stari, preverjen način, ko četudi ne gre, ga bo Tava že zabil, pa ga tokrat ne bi, če bi igrali do naslednjega rojstnega dneva, potem bo to nemara dovolj za Slovenijo, čeprav se Olimpija, za razliko od dveh sezon nazaj, ne predaja, niti približno pa ne za Evropo, za katero se Maribor sploh ni okrepil. Že res, da ima Maribor izkušnje, vendar ko igralci iščejo ritem in ga ne ujamejo pravi čas (Mitja Viler, delno Gregor Bajde, četudi je zabil, celo Martin Milec) in ko imajo nosilci tihi dan (Dino Hotić ni dojel, kakšna tekma je to, Aleks Pihler se je izgubil v lovljenju celjske sredine, Luka Zahović je sicer bil pripravljen, vendar več od podaje za gol ni zmogel) potem lahko Milaniča skrbi. Taktika namreč ne prinaša individualnih potez, še več, pri Mariboru jih celo onemogoča. Kajti najbolj skrbi to, da je Milaniču ostala še ena menjava in je ni izkoristil. To pomeni, da boljšega nima. Tudi takrat, ko bi naj imel najboljše že v polju. Ampak nima. Kar je vse bolj očitno. Mariboru manjkajo Amir Dervišević in Blaž Vrhovec na sredini, Marko Šuler v obrambi, kjer Saša Ivković še nima tiste liderske prezence, ter, najbrž še najbolj, Jan Mlakar v napadu. Kar je ugotovitev zase.

    Strelska spomladanska utrujenost
    Širše gledano, kot je pred tekmo rekel tudi Darko Milanič, je vse to priprava na Evropo. Cela pomlad. Še posebej, ko pride pet tekem v štirinajstih dneh. Ritem, na katerega je Maribor vedno pripravljen z besedo »privilegij«, a tudi ritem, ki včasih terja totalni makiavelizem, kjer cilj (tri točke) poveličuje sredstva (estetika v igri). Marcosu Tavaresu se smeji, ko ga vprašate, če ima rad ritem sreda-sobota. In to po slab(š)i tekmi. Seveda ima. Dino Hotić tudi. Maribor je pač tak klub, vse odkar je tukaj Zlatko Zahović. Težje je, manj se jamra. Ne jamrajo, igrajo tekme.

    Da bodo prišle tekme tudi z višjim rezultatom, Milanič verjame še naprej, toda tudi tekma s Celjem ni bila takšna. O, ne. Ne samo to, Maribor je postal moštvo, ki stežka zabije drugi gol. Kako drugače od jeseni. Takrat je na 19. tekmah le štirikrat zabil manj kot dva gola. Zdaj pa že tretjič na peti tekmi le en gol. Gorici dva, Olimpiji nič. Pet tekem, pet golov. Maribor se tudi po reprezentančnem premoru, tej fazi, ki lahko prinaša bipolarnost moštvom, (samo)zadovoljuje z izidi, ki prinašajo zmage, ti pa naslov. Milanič je pričakoval več od kombinacij v zadnji tretjini, za zmago bi potreboval odličen ritem, razigranost itd. »Visok pritisk na našo zadnjo linijo je pripeljal do tega, da nismo več igrali in iznesli iz zadnje linije, kar smo v prvem polčasu lahko delali. Druge žoge so nam tudi v prvem polčasu pobirali. Vse žoge so tako rekoč oni pobrali. Prehitro so bili pred našim golom.« Analiza, kakršnih včasih ob takšnih tekmah, označenih za zelo dobre, ni bilo. Samozavedanje je na visoki stopnji. »Premalo smo imeli žogo v svoji posesti, premalo umirili nasprotnika. Nuja je, da nekatere vrnemo v ritem in ko nekdo res dolgo ne igra, smo šli v rizik in je težko pričakovati, da bo vse teklo zelo enostavno.«

    Notranje rezerve 2019: Gregor Bajde
    Gregor Bajde je star 24 let. V Mariboru je že četrto sezono, vmes je bil resda na posoji v Italiji, zbral je pa vseeno v vijoličastem 65 ligaških nastopov in zabil svoj šestnajsti gol. Gregor Bajde je v fazi kariere, ko se bo počasi pokazalo, kakšen tip igralca bo. In kakšna bo druga polovica njegove kariere. V Mariboru se nikoli ni obnesel ne kot napadalec ne kot del sredine. Bil je nekaj vmes, trmasto prepričan, da se bo sistem, nekako, nekje, že prilagodil njemu. Ne vedno, prišle so tudi tekme, tudi tiste večje, ko je storil prav to in bil nagrajen tudi s pohvalami trenerja.

    Prišel je v času, ko se je igralo v sistemu 4-3-3, ki mu je najbolj pisan na kožo. In tokrat mu je, spet proti Celju, le uspelo. Maribor je spet moral iskati v notranjih rezervah in Bajde se je prvi ponudil, ne samo zato, ker se je lahko, ampak ker se od njega – za razliko od Nina Žuglja ali Žana Kolmaniča, ki bosta očitno spet stran od kadra – to pričakuje. Milanič bi ga lahko ob polčasu celo bil zamenjal, kot je razložil po obračunu, toda Bajde je dobil slabo uro in takoj, v 46. minuti, bil tam, kjer ni bil nihče drug. Zasluge gredo seveda tudi soigralcem kot tudi nepozorni celjski obrambi, vendar s tem golom je pokazal, da je tu in da je lahko notranja rezerva. Če bo to zadnja prehodna sezona, bo prihodnje poletje eno tistih, ko bo moral počasi pokazati, kako in kaj. Pogodbo ima do 31. maja 2021, po odhodu Jana Mlakarja poleti pa priložnost za še večjo minutažo.

    Celje za Evropo potrebuje obrambo
    Dušan Kosič ni ovinkaril. »Vsaj pol lige ima enak cilj kot mi,« je rekel, kaj mu pomeni, da so v 24. krogu prvič s točkami pri Domžalah na tretjem mestu. Ne pozabimo, ko so prišli v Ljudski vrt v petem krogu, so bili zadnji. In na prvo zmago so čakali še tri tedne. Našteval je klube, celo tja do Rudarja je šel, ki imajo tak cilj kot oni. Vendar v Celju vse to počnejo zelo potihoma – v bistvu, da gredo po Evropo, so v hešteg stiščali le v Domžalah –, še zlasti po prestopnem roku, v katerem so ostali brez Elvedina Džinića, Jana Andrejašiča ter Tilna Pečnika. »Resna ekipa je, ko prejemaš malo golov. Včasih želimo publiki nekaj dati, pa smo za to kaznovani,« je Kosičeva ugotovitev.

    Če bi bili zlobni, bi sestavili napake ožje celjske obrambe. Pa ne samo tega, kar sta spregledala Žan Zaletel in Tadej Vidmajer, ko sta jima ušla Luka Zahović in Gregor Bajde. Ne, ne. Nabralo se jih je že kar lepo število: od tekme z Gorico, pa nato Olimpijo, delno tudi Krško. Celje ima v Rudiju Požegu Vancašu igralca za skupinski evropski del, v Mitji Lotriču in Janezu Pišku kandidata za solidne kvalifikcije, vse ostalo pa niti v Sloveniji ne zadošča nujno za Evropo. Čeprav se tudi letos z lupo išče koliko toliko konkurenčen četrti klub, potem ko je Rudar pokazal, koliko lahko terja Evropa. Celjani imajo sistematičnost, kar je prinesel Kosič, vendar še vedno znajo popustiti, pogosto nerazumno, tam, kjer bi potrebovali stabilnost. Še posebej, če želijo resno razmišljati o Evropi. Tega se v klubu zavedajo, toda s kadrom, kakršnega imajo, se bodo pač morali sprijazniti na kdo-da-več nogomet. Sedem prejetih golov na petih tekmah pač ni evropska forma. Niti ob desetih danih golih.

    Obisk v Ljudskem vrtu letos (še) boljši
    Bolj zanimiva kot kvalitetna je bila debata med tednom, sodeč po povzetkih iz najbrž enega redkih »korpo« dogodkov, ki imajo običajno izključno formo, vsebino pa na plakatu ali novinarskih »goody bagih«. No, ta ni bil tak. Tista debata o navijačih. In zlasti tistih navijačih, ki nočejo na stadion. Eni, ker je kavč pač bolj udoben, drugi, ker ne marajo vsega, kar pride z nogometom. Stvar kulture in dojemanja nogometa. Nam je sicer bližje to, kar je rekel Matjaž Kek. Družinski sektorji so super stvar, toda mora rohneti, tudi pokati in bliskati, a v mejah (varne) normale. V Mariboru se vedno v praksi vidi razlika, saj si Viole pogosto vzamejo »akademskih petnajst«. Razlika je očitna. Kot je tudi v obisku, saj je letos v povprečju obisk v Ljudskem vrtu še boljši kot lani. To ni nezanemarljivo, saj je v lanski sezoni povprečni obisk znašal 3.509 gledalcev, letos pa je pri 4.745. To je velik preskok. Pa je Maribor igral lani v ligi prvakov, res pa je tudi, da nato ni ubranil naslova.

    Letos je na dobri poti in to se pozna tudi na tribunah. Nekoliko pomagajo tudi termini tekem, ki so ob sobotah popoldan zanimivi za najširši krog. Še bolj kot ura pomaga dan, saj Slovenija ni dežela nedeljskega profi fuzbala. Pozna se, da v Ljudski vrt prihaja vse več otrok, obiski šol imajo še večji vpliv kot odpiranje Vijol’čnih baz v okoliških krajih, pri čemer je štajerski derbi običajno tisti, ko tudi (klubski) Radio City oceni, da je štajerska meja nekje pri Tepanjah. Cena vstopnic je na dan tekme precej visoka, 13 evrov za tak nogomet pač ni nizek znesek (čeprav to piše akreditirani novinar). Zato je seveda predprodaja, pa akcije, nagradne igre in podobno. Kulisa v Ljudskem vrtu je vsekakor lep(š)a, toda finančno poročilo prihodnje poletje bo pokazalo, koliko se obisk pozna v klubski blagajni. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da bi podjetja rada iz Ljudskega vrta naredila trgovino, šoping center, pa so prišli v kraj, kjer je kultura fuzbal tekem pač drugačna.

    Igralec tekme: Kenan Pirić [Maribor]

    Celjski navijači. Ko ga je Žan Benedičič zabil, je vstala ducatnija celjskih navijačev. Pa še kje kakšen. Škoda je, da Celje nikoli ni posvojilo nogometne navijaške kulture in jo obdržalo. Rokomet gor ali dol. Celje je poleg Gorice in Maribora pač edini tradicionalni prvoligaš. Gorica ima zveste Terror Boys. Celje bi si zaslužilo več.

    Sojenje Mateja Juga. Vsaj nekaj mu lahko damo: Matej Jug je neustrašen. Ne ozira se na tribune, kar ni vedno praksa pri sodnikih, niti tistih, ki jih gledamo po televiziji v torek in sredo zvečer. Je pa težava prav v njegovem karakterju, ko želi dati, praviloma takrat, ko je to najmanj pomembno, vsem vedeti, kdo in kaj je. Maribor je jezil s kriterijem, ko je že v prvem polčasu dosodil 20 prekrškov, toliko jih je Maribor imel tudi na koncu. Tekma ni bila ne groba ne trda. In vprašanje bo ostalo, ali je bil nad Aleksandrom Rajćevićem res storjen prekršek. V Ljudskem vrtu bo po tej sezoni (derbi) pač ohranil renome. Ne najboljšega.

    Čestitka Tavaresu. Lepo so mu Viole čestitali, včasih celo pozabimo, da je Brazilec, da je njegov materni jezik portugalščina in da so časi, ko je bila njegova najbolj pogosta slovenska beseda – Jezus. Zdaj je, že lep čas, ta beseda – navijači. Dočakal je 35. let. Dobil stisk roke od novinarjev, človeku se pač vošči za rojstni dan. In rekel je, da ni imel pripravljenega slavja, če bi ga zabil. Skromen, vljuden, resen. »Katering smo naročili, pa bomo videli kaj bo,« je rekel, kaj bo po tekmi. O kateri je govoril z resnim, skoraj žalostnim obrazom. Se vidi, ne samo, zakaj je še več kot kapetan. Klinc pa rojstni dan, kaj pa dve točki? Nihče namreč niti na tiskovki ni omenil, da je prednost spet padla na osem.

  • Od 1 do 10: Pirić & Cretu okej, ostali…

    Kenan Pirić 7/10 Igralec tekme. Ne samo pri Mariboru, ampak nasploh. Rešil je Maribor. Pa ne samo enkrat. Najprej je, ko so Celjani začeli pomerjati iz razdalje, pokazal tisto mirnost in sigurnost, ki jo potrebuje moštvo, da lahko razmišlja o 2:0 in se ne boji za 1:1. Ampak Maribor je bil predaleč do 2:0. Pa je prišlo tudi 1:1. Parada ob strelu z glavo Daria Vizingerja, ki je bila videti nedolžno, je pokazala – sploh glede na tekmo v Domžalah par ur prej -, da se je zelo privadil mesta vratarja v Mariboru, kjer se dolgo ne zgodi nič, nato pa skoraj vse. Pri golu ni mogel storiti kaj več. Je storil največ v izteku tekme.

    Martin Milec 5/10 Če je na derbiju pokazal, da je zmožen skoraj prima vista pokazati, da je najboljši desni bočni v Ljudskem vrtu, se je tokrat bolj lovil in počasi gradil svoje prodore, čeprav so Celjani dihali na škrge predvsem na njegovi strani. Takšne tekme trenutno najbolj potrebuje, toda terjajo tudi svoj davek, saj so manjkali njegovi predložki kljub tekaško zadovoljivi predstavi. Petica je nizka, vendar na Urbani.si pač gledamo širše: Milec zna in zmore bolje. Že na derbiju je.

    Aleksander Rajčević 6/10 Štoperski par ni imel veliko dela. Dokler ga ni imel največ. Rajčević je tik pred golom ob izvajanju kota padel, preden je Žan Benedičič prišel do žoge, terjal prekršek, a ga ni dobil. Ne od Mateja Juga. Dvoboj je, na oko po posnetku Planet TV, bil točno to – dvoboj. Izkušnje bi morale biti na devet let starejšem Rajčeviću. Prekinitve so pač delovna obveznost branilcev. Sploh ob takem sojenju.

    Saša Ivković 6/10 Neizstopajoča tekma, glede na skorajšnji razpad sistema ob koncu tekme bi moral prevzeti morda še bolj lidersko vlogo.

    Mitja Viler 5/10 Potreboval je kar precej časa, da se je privadil letvici, ki mu jo je vseeno nekoliko dvignil Žan Kolmanič. Če je bil (pred)lani ključna notranja rezerva, ga zdaj čaka še več dela. Ko je Kolmanič dobil rednejšo minutažo in ko je derbi v Stožicah zelo solidno odigral, ko je bil Viler že v kadru, torej na klopi, se je na levem boku spet zgodila konkurenca. Ko se je privadil, je šlo lažje. Odkritost pri izjavi za Planet TV med polčasom je tisto, kar Maribor sicer potrebuje, toda Vilerja čaka tudi soočenje z neposredno konkurenco. Ni bil kritičen, tekme ni imel slabe, je pa na taki tekmi kakšna poteza več zaželena. Kot je bila tista ob začetku drugega polčasa.

    Alexandru Cretu 7/10 V polju je poosebljal, najbrž edini, zmožnost Maribora, da te tekme ne izgubi, ko je ugotovil, da je ne more več dobiti. Vse bolj pogumen in celo ključen, zdaj ko dobiva prednost pred Amirjem Derviševićem. Najbrž se je sam bolj(e) privadil prve enajsterice kot njegova okolica. Morda celo soigralci, ki pa se zdaj lahko zanašajo nanj oziroma je nato on tisti, ki rešuje, ko se začne podirati. Zamudil je pri golu Benedičiča (ne njegova naloga) in zapiral prostor ob strelu Vidmajerja (rešil ga je Pirić). Podaja s prekrižanimi nogami dokazuje, kako uživa v igri. A ima težave ob menjavi formacij in ni točno siguren, kdaj se posvetiti obrambi in kdaj povezovanju napada.

    Aleks Pihler 5/10 Ni sicer plačal največjega davka na sistem, toda vselej ne najde na novo svoje igre, kar ne pomeni, da ni imel dobre tekme. Le da je v paru s Cretujem – daleč smo od para Dervišević & Vrhovec – včasih potisnjen na rob in se od njega, ki ni kreator, pričakuje prav to. Prej žrtev taktike in poteka tekme.

    Dino Hotić 5/10 Razumeti gre njegovo željo po »plejmejkerstvu«, vendar sploh v prvem polčasu je bilo prostora za igralca njegovih karakteristik premalo oziroma si ga je stežka priboril. Od nogometaša, v katerega Zlatko Zahović javno polaga toliko upov, bi pričakovali predvsem boljše »prebiranje« igre. Ni namreč več najstnik. Je letnik 1995. In v igri zato, da naredi potezo več.

    Gregor Bajde 6/10 Če bi ocenjevali samo njegove tekme, potem bi bila ocena višja. Precej. Ne samo, da je začel prvič to pomlad. Začel je komaj tretjo tekmo v tej sezoni, še eni prehodni za 25-letnega nogometaša, ki je prišel prav iz Celja. Milanič je opozoril, da so mu začele pohajati moči, vendar je očitno vedel, koliko Bajdetu pomenijo minute. In se je oddolžil. Naredil je točno tisto, kar se morda od njega niti ni pričakovalo. Zabil je.

    Marcos Tavares 5/10 Viole so mu, ko je bil čas za to, torej v 35. minuti, čestitale za, khm, 35. rojstni dan. Tavares sam zna sicer povedati, da je pač star toliko, kolikor mu je oče rekel, da je star. Tekma v kateri se v sistemu, kakršnega je ponudil Milanič, pretirano ni znašel. Dan v službi, pač. Proti takim tekmecem mu hitro začne primanjkovati manevrskega prostora, kar ga začne frustrirati. Bolj žrtev taktike in poteka tekme. Truda ni manjkalo.

    Luka Zahović 6/10 Pomagal je prigarati zadetek, ko je vtekel in podal do Bajdeta. Odziven, prisoten, borben. Pripravljen za prerekanje s sodnikom, teče tudi, ko je žoga že v avtu. Vsekakor (p)ostaja ključni člen, ampak občasno še vedno za cele faze tekme znova izgine in se morda še preveč ozira na sodnike.

    Felipe Santos 5/10 Imel eno res dobro situacijo, pa se je raje odločil za podajo kot za strel. Kar bi moral storiti, ni. Narediti potezo več.

    Martin Kramarič 5/10 Skorajda nobenega vpliva na igro, razen da je z njim Maribor tokrat – za razliko od derbija – izgubil v fazi defenzive.

  • Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Spet nov začetek. Spet 1:1. Spet (le) točka.

    Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Ali, kot štejemo v Sloveniji: Ciper. Norveška. Bolgarija. Izrael. Makedonija. No, Severna Makedonija. Morda so tekmeci vmes spremenili ime, slovenska reprezentanca rezultata pač ni. Ena ena. Očitno je, še naprej, kalibrirana na 1:1. Svojevrstni bizarni rekord reprezentančnega nogometa mora biti tole. Ne samo razlika v tekmah v četrtek in nedeljo, vseh pet tekem je pokazalo, kaj je tisto, kar nogomet dela ne samo zanimiv, ampak prekleto zanimiv. Pet istih rezultatov, pet različnih občutkov. Od jeze, besa, ponižnosti, razočaranja, upanja, realnosti. Pri čemer je bil remi na Cipru, ki je začel ta niz oktobra lani, en korak naprej v zgodbi, ki je šla po dva koraka nazaj. Slovenija je pred tem, ne pozabimo, pod Tomažem Kavčičem trikrat izgubila. Je pa tudi zdaj že s tretjim selektorjem – pa pustimo, da je bil Igor Benedejčič vmesna rešitev – prišla do prav enakega rezultata. Istega, ne samo enakega. »Morali bomo zmagati, če bomo želeli kaj narediti,« je bil odkrit Matjaž Kek.

    Ni mogel biti zadovoljen s točko. Ne doma. »Vidi se, da naša točka v Hajfi ni bila tako brezveze,« je lahko pristavil, potem ko je v tej skupini doslej šlo Izraelu in Makedoniji boljše na račun Avstrije in Slovenije. Toda točka z Makedonijo niti čez čas ne bo ne delovala ne učinkovala bolje. Slovenija je zapravila dve točki. »Manjkajo zmage, zmagovalna miselnost mora priti v igralce same,« je Kekovo razmišljanje. Taktika je bila postavljena, čeprav je selektorja razočaral vnovičen padec v pobudi. Jalova, ji je rekel. Niz remijev je problematičen. Kot je tudi naivno prejet gol, prislov, ki ga je Kek sam uporabil. Analiza je znova bistra, odkrita, jasna. Kot je, žal, tudi pogled na lestvico. Toplo-hladno se nadaljuje, le da igralci s takimi rezultati kljub zelo svetlim trenutkom vse manj verjamejo vase. To lahko Keka najbolj skrbi. Da ne bodo mislili, od Oblaka do Iličića, da je 1:1 njihova realnost. Trenutno res je. Žal. Vsaj ko gre za tekmece, ki v Sloveniji še vedno vidijo možnost skalpa, Slovenija pa v njih tekmo, ki bo pognala »zadevo«. Ni je. Ne še.

    Potrpljenje je, očitno, mati vseh golov
    Pol ure. In to ne kakršne koli pol ure. To je bilo pol ure garanja, ampak še bolj potrpljenja. Pol ure znojenja, pol ure trpljenja. Slovenija je imela od začetka tekme težavo že zadržati žogo, kaj šele, da bi lahko kontinuirano, z več časa, gradila svojo igro. Makedonci so navalili v vsak duel, nalepili so se na hrbte, že prva linija, celo Goran Pandev, je pritiskala. Slovenija je bila lahko srečna, če je žogo spravila do polovice. Četrte, pete podaje domala ni bilo. Agresivni, hitri, malo tudi živčni in trdi so bili Makedonci. V Stožicah. Začutili so, da je to njihova priložnost. Igor Angelovski, njihov selektor, je šel tako daleč in rekel, da rezultat ni pošten, da bi si zaslužili zmago. Morda. Morda, bolj verjetno, pa tudi ne.

    Kajti ko je Slovenija dočakala priložnost, ko so Makedonci malo popustili, je takoj, nemudoma, ekspresno, igrivo, to-je-zdaj-naš-moment šlo. Z eno tistih akcij, ki jih lahko dajo sponzorji v oglase, ko vabijo na tekme, kjer se takšne akcije potem zdijo kot PlayStation. Benjamin Verbič je takoj dal žogo Josipu Ilićiću. Skoraj nikjer ga ni bilo pred tem. V bistvu nobenega od te dvojice. Pogledal je, podal Andražu Šporarju. Surovo, močno, borbeno se je Šporar otresel branilca in jo predal neoviranemu Mihi Zajcu. Ki ga v 90 minut v Izraelu in še 30 minut v Stožicah ni bilo nikjer. Po tem, ko je bil najbrž edina svetla točka mračne lige narodov. Zajc je bil luknja v sistemu 4-4-2, ki je bil 4-2-3-1, ki je nato bil 4-2-2-1-1. Praviloma je bil prav on tisti, ki je premikal te cifre sem pa tja. Iskal je prostor, pa ga ni našel. Zdaj je bil pa točno tam, da je 9.782 gledalcev dvignilo roke, še preden mu je žoga padla na glavo. Krasen zadetek, akcija, kakršnih tudi v Izraelu ni manjkalo in kakršne je Slovenija ponujala celo v mračni ligi narodov. Ta gol je pokazal, da je nekaj narobe, če je ta ekipa, če so ti fantje v zadnjem rangu. To ni D skupina fuzbal. To je precej več.

    Ampak za kaj več je treba zabiti tudi drugega. Matjaž Kek pa je zdaj videl, da je ta izziv še (pre)daleč. Slovenija lahko razmišlja o drugem golu, ampak ne za 2:0. Samo in zgolj za 2:1. Kajti Makedonija je takoj pritisnila, imela resno priložnost dve minuti po golu in še enkrat več se je pokazalo, da Slovenija ne zna zadržati vodstva. Napredek je, da ga vsaj ne lovi, kot ga je proti Cipru in Bolgariji. Slovenija zdaj ni več reprezentanca, ki bi morala krpati luknje. Je pa problem, da se sama zaleti v ledeno goro. Imela je dovolj priložnosti, znova, da bi zabila drugega. Šporar je imel dve, obe znova nepričakovani, ko ga je žoga bolj presenetila kot kaj drugega (ampak prav na tak način je zabil prvenec v Hajfi!). Zajc je imel v drugem polčasu na glavi zicer, pa mu je branilec odnesel drugi gol na tekmi. Verbič se v dobri situaciji ni znašel najbolje, znova. In Iličić? Ko Sloveniji zmanjka tistega zagona, ki ga očitno zmore do 60. minute ali približno do takrat, ko ima Verbič še ideje, Šporar pa energijo, potem se zateče k prekinitvam in strelom z razdalje, pri čemer je znova nabasala na tekmeca, ki se je ogradil, zacementiral in zaprl, toda dovolj elastično, da bi tudi Makedonija lahko imela tisti zadnji kot, prosti strel kot Izrael. Treningi pred naslednjim ciklusom bodo morali biti posvečeni še kakšnim drugim načinom, kako doseči gol. Lepe akcije so krasne, ta je zagotovo bila, vendar očitno niso dovolj. Morda bo Kek moral več tvegati oziroma prilagoditi sistem ter raje uporabiti dva napadalca v resda bazični, skoraj primitivni miselnosti, da več napadalcev morda zabije več golov.

    Petar Stojanović je pokuril vse bonuse
    Če kaj, Slovenija ni narod levih bočnih. Zato bi pričakovali, da bi bili problemi tam. V bistvu nenehno pričakujemo. Toda Bojan Jokić iz tekme v tekmo dokazuje, kaj pomenijo ne samo izkušnje, ampak pristop. Vselej se mora dokazovati na novo in prav to tudi počne. Čeprav pušča dober vtis, kapetanski vtis, bo na naslednji reprezentančni akciji najbrž znova nekaj negodovanja, kako to, da boljšega nimamo. Trenutno, vsaj sodeč po videnem, res nimamo.

    Zakaj torej o levem bočnem, če pa je Jokić opravil zgledno, zadovoljivo in temeljito svoje delo? Zato, ker ima Slovenija višek igralcev na desni strani obrambe, toda praviloma očitno takrat, ko desna stran obrambe niti ni glavna stvar, največji problem. Tokrat je bil. Pa ne samo tokrat. Kek je imel prav, ko je po ovinkih povedal, da ne gre vse zvaliti na enega igralca, nogomet traja 90 minut, igra ga 22 igralcev in ni kriv tisti, ki je bil izključen v Lizboni ali si je v žamet odel avto. Petru Stojanoviću v prid najbrž govori predvsem njegova neizprosna želja, da bi upravičil najprej svoja nato pa še pričakovanja vseh ostalih. Kek, ki je videl tudi dobre stvari, ki jih je naredil Stojanović, mu je v dveh tekmah ponudil veliko priložnost. No, ponudil. Glavna konkurenta sta manjkala: Nejc Skubic, ki se ga je najprej potihoma, na koncu pa vse bolj na glas, je manjkal zaradi privatnih razlogov, o katerih nihče ni povedal nič konkretnejšega, zato ne bomo namigovali. Ni ga bilo, manjkal je. Pika. Kot je manjkal tudi Martin Milec, ki je za Maribor odigral prvo tekmo šele prejšnji vikend na derbiju in ga odigral, za nekoga, ki je tako dolgo manjkal, zelo dobro. Potem ko je nazadnje resno brcal julija. Kek se takih vratolomnih poskusov pač ne gre in je upanje položil v Stojanovića. Ni ga uničil z menjavo (prave opcije tako ali tako zares ni imel), temveč mu je dal priložnost. Stojanović je zaspal pri golu v Hajfi, v Stožicah pa premedlo krenil v dvoboj z Alieskim in Slovenija je prejela gol. Že na osmi tekmi zapored. Kar pomeni, da ne gre vsega zmetati na Stojanovića. Je pa res, da je imel možnost za dva, tri predložke, da bi pokazal in dal tisto, česar Skubic praviloma nikdar ni dal. Še bolj pa se z vsako tako tekmo pokaže, kaj je reprezentanci pomenil Mišo Brečko. In kaj ji še vedno pomeni Bojan Jokić.

    Iskati igro in/ali osvajati točke?
    Še najboljša novica za Slovenijo je, da ima Poljska šest točk. Tudi Keku to ni ušlo. Ampak do obračunov s Poljsko je še daleč. Obe bosta jeseni. Prej Keka in ekipo čakata še dve gostovanji: najprej Celovec, kjer bodo Avstrijci igrali najprej za nujno točke, nato pa še za čast, in zatem še Riga na tekmi, ki jo Slaviša Stojanović čaka že kakih pet let oziroma vse odkar ni več selektor. Uf. Tekmi, kjer se bo pokazal karakter. Slovenija je namreč v zadnjih treh ciklusih zmagala samo na Malti in v San Marinu. Tako ali tako je nazadnje koga iz uglednega ranga premagala zdaj že dolgo tega, ko je Rok Kronaveter zabil proti Slovaški oktobra 2016 (1:0). To ni samo dolg niz, to je celo več kot trend. Morda to preprosto »je« slovenska reprezentanca. Časa za uigravanje začne prekmalu zmanjkovati, praviloma neobhodno takrat, ko začne primanjkovati točk.

    Matjaž Kek je zdaj v tem ciklusu v situaciji, ko bo cilj rezultat. Sredstva kmalu ne bodo več pomembna. Odnos je pravi, kot trdi sam, pristop tudi. Toda dober občutek kmalu izgine ob pogledu na lestvico. Sloveniji je, kot je rekel sam, cilj uvrstitev na Euro 2020, kamor neposredno pelje tudi drugo mesto. Dodatnih kvalifikacij ni, zato je Aleksander Čeferin, ki je bil znova na tekmi v Stožicah, preko prsta ni izpustil še nobene, odkar je predsednik Uefe, naredil ligo narodov, kjer si je slovenska reprezentanca bila »grdo storila«.

    Še bolj pozitivna plat, kot sam odnos, je Kekov stik z realnostjo. Ni se hudoval nad sodnikom, čeprav so sploh slovenske veziste po Izraelcih tudi Makedonci krepko kloftali po nogah. Ni razglabljal o tem, koga ni. Okej, saj so itak skoraj vsi. Na vprašanje o Kevinu Kamplu, ki je najbrž res precej manjkal, da bi Slovenija imela nekoga, ki bi se bil sposoben obrniti na sredini, stopiti na žogo in dati občutek varnosti, ki ga Jasmin Kurtić in Rene Krhin skupaj žal ne premoreta, ker pač nista tak tip igralca, je Kek spet rekel, da imamo najboljše. Da prosil ne bo nikogar. Reprezentanca je kadrovsko konsilidirana, kar zdaj potrebuje, je več stika z realnostjo. Bolj se morajo tudi sami približati javnosti. NZS je zdaj na maksimalnih obrambih, kar zadeva marketing in promocijo. Nogomet so približali pač najširši javnosti, v Televiziji Slovenija ima partnerja, ki je vesel, da je v tem razmerju in komaj čaka na naslednji zmenek, čeprav se potem pogovarjajo, zakaj »tema dvema še kar ni uspelo«. Vendar ni dovolj, da pridejo ljudje z zastavami Kozje, Ilirska Bistrica, Šempeter itd. Priti mora prva liga. In igralci morajo dati občutek, da dihajo z reprezentanco. Na igrišču, da ne bo pomote, dajejo res vse od sebe, naj bo to še tako zlajnano, toda nato grejo in zdi se, da jih do junija ne bomo ne slišali ne videli. To bi veljalo spremeniti. Sploh ker utegne imeti reprezentanca, če se bo NZS smelo lotila projekta Avstrija, v Celovcu dobro podporo. Zaradi borbenosti si jo gotovo zasluži.

    Podpora s tribun je, ampak…
    Ni veliko selektorjev, ki bi rekli, na novinarski konferenci, pa sploh ne prvič, da bi ponovili, da bi radi, da poka in se kadi. Toda Keka gre razumeti. Če na Kantridi in nato na Rujevici ne bi grmelo in pokalo, ne bi Rijeka nikoli osvojila naslova. In enako ne bi Rusov stisnilo, ko smo cepetali, grmeli, kleli, kričali na tisti nadtekmi v Ljudskem vrtu. To nogomet, vsaj na tem prostoru, na koncu dneva je.

    NZS se z vsemi kadri, načini, pristopi in idejami trudi, da bi iz tekem naredila… No, spektakel. In to počne na raznotere načine. Ima Trigija, ima oglasne panoje po celi državi, ima Miho Penka, ki je dober spiker na stadionu. In med drugim se (po)trudi tudi tako, da pošlje med navijače, tiste, ki pridejo dovolj hitro, da jih ne zdela gneča pred Stožicami, animatorja. In ga je tudi tokrat. Fant je res dobro opravil svoje delo, sploh ko je bil stadion še uro pred tekmo slabo obiskan, in našel navijača, ki je dobil, očitno, doživljenjsko vstopnico za tekme reprezentance v Stožicah. Bolj kot to, kaj pomeni za nagrajenca, če bodo tekme še kdaj kje drugje (pa že dolgo niso bile), je presenetilo, kaj je navijač rekel na vprašanje, kdo je njegov najljubši navijač. »A to iz Slovenije?« Hm. Verjetno, ja.

    Nič ni narobe, fuzbal je pač globalni šport, toda to je bil nazoren primer, kaj se zgodi, ko se fokusiraš na najširši krog, pozabiš pa na morda manjšo, toda pomembno skupino. Najbolj pomembno. Aleksander Čeferin je prinesel, ustvaril, postavil Brdo. In odnesel organizirane navijače. Vprašanje, kaj bi izbral Kek, če bi lahko izbiral. Hipotetično, seveda, toda gre za to, da ima reprezentanca vse pogoje, nima pa bistva. Trigi ne bo nikdar Lipko. Če se lipkota kakopak še spomnite. Ampak, skratka, NZS skuša imeti dance cam, iz tekme reprezentance dela šov, ljudje se, za boga, kušnejo pred celim stadionom. Toda v nogometu je ta specifika, da ko se enkrat tekma začne, je animatorja treba najti med ljudmi. In tega nobena maskota ne more narediti. Zato bi Kek rad slišal organizirane navijače. To so trenutki, ko se Viole in Green Dragons, moralo bi se še Terror Boys in Black Gringos, pa Nuclear Power Boys in Small Faces, ki tvorijo redno navijaško sceno v Sloveniji, navijačev pač ne moremo pripeljati iz tujine kot ne moremo niti nogometašev.

    Nogometni zvezi ne bo krona padla z glave, če bo prva kontaktirala navijače. Trenutno pač bolj potrebuje navijače kot oni reprezentanco. Preporod v vzdušju je tukaj, Kek je pohvalil »navadne navijače«, ki so krepko zakričali, a mu niti ni ušlo, da so h kulisi dobre tekme pripomogli tudi gostujoči navijači, ki jih je bilo, znova, mestoma precej boljše slišati kot domače. Slovenija take podpore pač nima. Ne še. Ne več. Jo pa nujno potrebuje. Vsaj ob koncu tekme bi jo, ko so začele pojenjati moči.

     

  • Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Jan Oblak 7/10 Pri nobeni od večjih priložnosti Makedonije, pa tudi pri zadetku, mu ni ostalo drugega, kot da se je čim širše postavil, da bi zmanjšal kot. Ob koncu tekme zbran in še naprej poveljnik obrambe. Nekoliko se še pozna, da ni povsem utečeno iznašanje žoge. Ena mu je, do Iličića, v prvem polčasu zelo uspela. Kakšna mu pa tudi ni.

    Petar Stojanović 3/10 Pokuril je vse bonuse. Po slabem pokrivanju v Izraelu mu je tokrat ušel Alioski. Pa ne samo on. Ni znal najti ravnovesja med napadom in obrambo, pokazal je točno tisto, kar je, od vseh, ravno Srečko Katanec ponujal kot razlog, zakaj mu ni dajal priložnosti.

    Aljaž Struna 7/10 Stabilna, skoraj izstopajoča predstava, v kateri je pokazal, da mu štopersko mesto ne samo leži, temveč zna biti glasen, do sodnika neizprosen in tak, da tekmečev napad pošteno najeda. Pomagal Krhinu, pomagal Mevlji, pomagal v bistvu komurkoli.

    Miha Mevlja 6/10 Še vedno se bo od njega pričakovalo (ne)upravičeno največ. Ni še poveljnik obrambe, ki je znala znova zapaničarit.

    Bojan Jokić 7/10 Znova pokazal, kaj naredijo izkušnje in, še bolj, pravi pristop. Po njegovi strani se ni prebijalo, sam je poskušal, a ne zaletavo. Garancija za cele kvalifikacije, a potrebuje prvoligaški klub tudi jeseni.

    Rene Krhin 6/10 Tekma, v kateri je pokazal, da se zna učiti, čeprav se še vedno uči med tekmo, kar je nevarno na kateri koli poziciji, na zadnjem veznem v sistemu 4-2-3-1 pa še toliko bolj. Še vedno se ne zateče k prekrškom, ko bi to bilo nemara bolj modro. Izbijanje pri golu Makedonije je bilo dobronamerno, a škodljivo. Sicer suverena, a mestoma še vedno negotova predstava.

    Jasmin Kurtić 5/10 V večjem delu tekme neviden, sploh v drugem delu, kar je zanj morda, sploh v tej vlogi, sicer bolje, toda ni še našel svoje igre. Za večje uspehe bo Slovenija na tej poziciji potrebovala več.

    Miha Zajc 7/10 Tekma v Izraelu ne samo, da mu ni uspela, temveč je bilo vprašanje, če je plačal največji davek selektorske menjave oziroma menjave sistema. Tudi prve pol ure tokrat ga ni bilo nikjer. Nato pa je bil tam, kjer celo tekmo ni bilo skoraj nikogar več. Do konca polčasa je imel še dve dobri situaciji, vendar ni več našel tiste lanske magije. Na nogi je imel, ne pozabimo, najlepšo priložnost za 2:1.

    Benjamin Verbič 6/10 Želel je. Zelo je želel. Saj vedno želi. Borba, borba, borba. Odkrival se je, v drugem polčasu imel vsaj eno dobro situacijo, je prejemnik Iličićevih idej, toda v tej Kekovi akciji je vselej nekaj zmanjkalo.

    Josip Iličić 8/10 Kaj še zapisati? Ko dobi žogo Iličić, se že v zraku začuti ideja, šmek, vic. To je fuzbal. To je poteza več. Kar Iličiću še manjka, je nekdo, s kom bi lahko svoje ideje delil do te mere, da se ne bi zdelo, kako to počne vsakič znova.

    Andraž Šporar 6/10 Po prvencu v Hajfi bi gladko lahko na tej tekmi zabil še dva. Je pa res, da mu tokrat dve dokaj nepričakovani podaji (sploh prva, a tudi druga) nista uspeli tako, kot tisto darilo za prvenec v Izraelu. V nadaljevanju ga je poskralo. Še vedno pa v tem trenutku prvi napadalec za Kekovo filozofijo.

    ***
    MENJAVE
    Robert Berić 6/10     Zamenjal je Andraža Šporarja po 71. minutah. Dobil je en predložek, skušal pritiskati s tekom na zadnjo vrsto Makedonije, čakal na žogo, a je ni dočakal.

    Domen Črnigoj -/- Čakal, iskal prostor, vendar ni vplival na igro.

    Luka Zahović -/- Drobiž minute, morda krepko prepozno

  • Ne jamram, iščem rešitve. Bus za Berlin čez 5 minut.

    Ne jamram, iščem rešitve. Bus za Berlin čez 5 minut.

    Ne bom več luzerka traja 88 minut. V osnovi. A traja precej dlje. V bistvu še vedno traja. In bo trajal še nekaj časa. Kar nekaj časa. En haufn časa. Vprašanje je, če bo tega filma sploh kdaj konec. Če ga ne bo, bomo vsi, no, spizdili. Ker tole zdaj? Za popizdit.

    Urša Menart je posnela film generacije, ki sploh ni generacija. Ne moreš biti generacija preko Skypea. Ne moreš biti generacija, če ti drugi lepijo oznake tipa milenijci, ti pa moraš najprej guglat, če se tja sploh kvalificiraš. Ne moreš biti generacija, če se generacija pred tabo, generacija tvojih staršev, pri smetnjaku, tistem rumenem za plastiko, generacija, ki se je naučila ločevati odpadke, da bi tvoj svet bil lepši, lažji in boljši, obrne k tebi in ti reče: »Sem mislil, da bo vam lažje, kot je bilo nam. Pa ste ga še petkrat bolj najebali.« Diplomirano, prekarno, mimobežno najebali. Tako najebali, da ne pomaga niti, če se vržeš v Ljubljanico in greš malo plavat. Malo drugačna sreča na vrvici je to. Generacija, ki ne išče tiste najbolj slovenske (filmske) ideje pri, veš, je bila ena punca v našem bloku, ki je tako črno gledala… Ta generacija ne reče generalu fotru, ej, tata, stari, ja ostajem ovdje. In šus v glavo. Ne. Reče: »Babi, ne bom se ubila.« Če to ni medgeneracijsko sodelovanje, potem ne vem, kaj je. Niti ni to v leru generacija, ki bi večno študirala in iskala smisel sveta. Ne. Kdor je šel študirat družboslovje ali humanistiko ali, bog ne daj, pravo, ekonomijo, jezike in ta jajca, se mu to sploh ne vidi več. Kdo pa vpraša kelnarja, kaj je po izobrazbi, ne?

    Ne bom več luzerka je film, s katerim je Urša Menart, predvsem zaradi fantastičnega, izpiljenega in lucidnega scenarija, ki je igralcem dal možnost, da skreirajo like, posnela občutek, stanje, sistem. Posnela je to nezadržno tesnobo tistega dela generacije, ki je lahko še tako pridna, naštudirana, marljiva, potrpežljiva, pa prav nič ne pomaga. »Veste, taki časi so,« je stavek, proti kateremu se ne moreš boriti. To je stavek, ki te ubije. Ne okrepi. Samo ubije. Če nisi zasedel mesta, če nisi na poziciji, si lahko še tako dober, še tako sposoben. Ne. Ko te jebe. Nisi in pika.

    Ne bom več luzerka ni hit in ne more biti hit. Nima »tja-ra-pam-pam« štikla, zato ker ta generacija nima besedila v glasbi, če ga ima, je bodisi uvoženo ali pa je trap. To ni neskončno poletje v školjki. To ni film, ki bi dobil svoje nadaljevanje. To je samo – školjka. Oziroma premajhna socialistična banja, v kateri Špela išče svojo zasebnost, svoj odmik, svojo preteklo prihodnost, svoje prijatelje in svoj svet. Ne bo ga našla. Tam že ne. Še nihče ni našel svojega sveta v fletu svojih starih. Z napotnico malega sosedovega mulca, ki ti mazne 20 posto na napotnico samo zato, da bi ti, kar je ultimativni narobe prav, plačal stroške svojim staršem, ker si mislil, da bo svet tako deloval. Pri čemer je jasno, da generacija, ki prihaja zadaj, na vse to ne bo prestalo. Če bo kradla, ne bo tega povedala po telefonu. Ampak Špela je prestara in premlada hkrati, je del generacije, ki je imela najslabšo udeležbo na volitvah. Svet ne deluje tako, kot si mislil, da bo deloval. Okej. Prilagodi se, ne? Bom pa kaj naredila zastonj, veste, mladi, vi mladi, vi pa ja rabite reference, s tem boste… Referenc lahko imaš malo morje ali pa nič. Sedež na FlixBusu ali Go Opti bo ravno tako enako ozek.

    Urša Menart je posnela medgeneracijski film, ki ga bodo različne generacije različno gledale. Sploh za starejše zna biti delno tudi šok. Ja, v taki pizdi je ta svet. Ne pomaga, če si priden, če si, bog ne daj, dober. Če si dober, je pot samo ena. Ven. Če ne zamudiš te možnosti, kot se je očitno zgodilo Špeli. Ja, saj res, Špela. Špela je ključni lik, za katerega se zdi, da tam nekje skoraj do konca filma sploh ne veš, kako ji je ime. Kar je Menartovi nenadkriljivo uspelo. Eva Jesenovec je v bistvu v vseh, prav vseh kadrih, pa te njeno ime sploh ne zanima. Zgodba njenega življenja. To je ona. Ni je. Komaj opazna, čeprav ji izpod prevelikih hipsterskih očal in predolgih neopranih, razcepljenih las, ki so bili v pričakovanju boljšega sveta predolgo speti v kitke, žari pogled. Špela je bistra. Špela se bori. Špela gre, ko ne rata nič drugega, kelnarit. Špela spi na kavču, da lahko babi spiv njeni otroški postelji. V premajhnem stanovanju v Šiški. Menartova je posnela tisto, kar Goranu Vojnoviću ni uspelo na drugem koncu Ljubljane. Posnela je Ljubljano, o kateri ne slišimo, ne vemo nič. Pri čemer humanisti nimajo nobenega magneta. Ne morejo ratat popkulturni hit. Tega se na razglednico pač ne da. Posnela je post-socializem, posnela je propadlo prihodnost v razpadlem betonu. Če so se v Sreči na vrvici otroci po Bratovševi ploščadi navdušeno lovili in brskali za vsakim kotičkom arhitekturne monstruoznosti, se v Ne bom več luzerka po teh podobnih, v bistvu pa enakih kotičkih kvečjemu skadi đoint. Ker to je to. Đoint, piksna, falafel generacija.

    To ni kreativno pitje. To ni Šumi popivanje. Nič boemskega ni v eskapizmu, h kateremu se zateče Špela. Kar je pri tem dobro, je to, da pokaže Ljubljano, kakršna – sploh med tednom, ugibam – še vedno je. Sploh pozimi. Svetijo napisi za hitro prehrano, nikjer nikogar, razen na alter sceni. In pri falaflu. Meglena Celovška pri Stari cerkvi je tisto razodetje, ki pokaže, kakšna je Ljubljana, ko jo turisti zapustijo. Ljubljana je za vse špele prestolnica na poti do drugih prestolnic. Bicikl mesto, kjer kradejo ukradene bicikle. Najlepše mesto na svetu, za katerega župan pravi, da se bo v njem nekoč spet kopalo, pa je še vedno, ko se zaplava v Ljubljanici, to suicidalna želja. Odlom. Odfuk. Odbitek. In je lepo mesto, v katerem se iz novih mostov najboljše – bruha.

    Ampak Ne bom več luzerka je film, ki bi se ga dalo posneti tudi drugje. Sploh ni nujno vezan na Ljubljano. Je pa idealen, ker razgali realnost Ljubljane za tiste, ki ne sfolgajo pretentati sistema. Špela doživlja poraz za porazom in na koncu, ki je sicer nekoliko hiter, odrezan, potem ko bi se lahko za ta korak odločila že na začetku filma, najde neko majhno zmago. Zmaga v tekmi, ki ne šteje več in ne odloča o ničemer. Naslov filma daje skoraj občutek, da bo Špelina prijateljica v kelnariji zakričala »ne boš več luzerka«. Ali da bo to rekla sama sebi. Na glas. V bistvu niti ne veš, če Špela res ne bo več luzerka. Že Orleki so v Punca s Šohta pokazali, da ni vse zlato, kar je tujina. Njeni prijateljici na Skypeu zgledata sicer fit, ampak ne ravno polni življenja. Njen fant (Jurij Drevenšek), ki gre programirat oziroma oblikovat v San Francisco, torej iz dežja pod kap, zgleda hudo bogi. Ko se je uredil, počesal, osrajčkal, je izgubil ves karakter, vso dušo, vse, kar je imel, ko je jedel burek v pojsli v prevroči Ljubljani, za generacijo, ki se ji klima še vedno vrti kot ventilator.

    Ne bom več luzerka je film o medgeneracijskem zlomu, v katerem nihče ni nič kriv, saj so vsi želeli vsem samo najbolje. In res so. Kjer ne gre za prav ali za narobe. Ampak tudi film, v katerem goveja juha ne bo rešila družinskega problema. Ni to Kajmak in marmelada. Je film o starših – izvrstna Saša Pavček in Branko Završan -, ki so želeli narediti vse za svojo potomko, ampak so prepozno ugotovili, da sploh ni bilo odvisno od njih. Da je ta fajt vnaprej izgubljen. Edino, kar lahko Špela, ki joka pod miki miška posteljnino, naredi, je to, da se zapre vase. Da skuša izginiti. Da se »ukine«. Delno ji to uspe, ko se prepusti toku, ko ji rata že vseeno, ko je ona tista, ki trka od spodaj gor tistim, ki mislijo, da so na dnu. Toda ni bila tako vzgojena, to je tisti najhujši boj. Zanjo je popivanje in kajenje samo to. Pač, trofiš, počiš, narolaš se ga. V petek, mogoče soboto. Ko pihneš tistih 30 na torti in se ti zdi, da boš enako pihal še par let, v enakem okolju, v enaki brezizhodnosti, bi rad zbežal. Žuranje ne pomaga, ker je Slovenija narejena tako, da v mestih žurajo samo dvajsetletniki, ki ti seveda skušajo naviti EMŠO. Špela ni zapadla in ni želela propasti. Močen lik je, lik, ki borba. Dokler gre. Zato izpadejo vsi nasveti, ki jih dobi, tako prekleto pokroviteljski in skuša v debati parirati. Ampak ves čas ve, da je v podrejenem, izgubljenem položaju. Kot da nikoli ne bo bolje. Sveta, ki ga želi, ne bo, kar spozna ravno takrat, ko bi se morala predati in delati nekaj, da bi pač preživela. Ampak Špele ne zanima, da bo samo preživela. Preveč življenja ima v sebi. Kar ji pomaga, je v vseeno opora družine, ki ji je hudo, da ni bolje. Ata je vseeno ponosen.

    Zato je Ne bom več luzerka predvsem fajt. Je film, ki ima svoje precej smešne momente, ampak šele takrat, ko spoznaš, da je »normalno« stanje precej uborno, žalostno in tesnobno. Šele takrat je vse to lahko smešno. Če to razumeš, se znaš smejati, ker so ti štosi, ko se režiš sebi, najboljši. Ampak ko se đoint pokadi, ko se piksno spije, je lahko življenje kakega zunanjega lika tako nenavadno dostopno. Morda je lik davčnega svetovalca le kot »varka«, kot prelahek izhod, ki ga Špela preprosto ne bo izbrala, saj bi s tem dala dreku focn.

    Urša Menart bi s tako zgodbo lahko kaj kmalu posnela film o generaciji, ki jamra in ne išče rešitev. Toda je obenem film, po katerem se vidi, kaj je za preslišano generacijo, ki je bilo na drugi strani mize pri neuspešnih razgovorih za službo, projekte, honorarje, delo, bistvu pisalo na tistem bebavem napisu prejšnjega premiera. Pod napisom »Ne jamram, iščem rešitve« bi moralo takoj še pisati, da gre avtobus za Berlin (ali katero koli drugo mesto) čez pet minut. In to vsaj pet minut prepozno. Film ima sicer nevarno logiko, da bomo vsi, ki ostajamo tukaj in nismo del uspešne, izvozno naravnane Slovenije, označeni za luzerje. Ampak vsaj vemo, da nas je, luzerjev, več. Kar je boljše kot nič. Imamo vsaj film, dober, pameten, bister film. Vsaj nekdo je to opazil in nam dal priložnost. In prav je, da smo jo dobili. Če je kaj pomagalo, pa… Zanimivo bo videti, če bo Urša Menart še kdaj posnela podoben film. In kaj bo ugotovila takrat. Morda bo največja zmaga, če bo posnela film o generaciji, ki ne bo razmišljala samo, kaj ne bo več. Temveč kaj dejansko bo. Ampak tudi to je nekaj. Ne bom več luzerka.

    OCENA: ZU

  • Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Odnos, vtis, pristop, priložnosti
    Na kratko – v eni ugotovitvi? Gre kar z izjavo Matjaža Keka: »Nismo razočarali, potencial je.«

    Merilo. Za merilo gre. Če je merilo kalvarija, ki jo je Slovenija dala skozi zlasti v drugem delu druge ere Srečka Katanca, ki se je zavlekla v sedmino Tomaža Kavčiča, potem je tekma z Izraelom precejšen uspeh. Ne v rezultatskem smislu, točka, niti v gosteh, ne more biti razlog za proslavljanje (bolj so z njo, sodeč po izjavah, zadovoljni Izraelci), kar se je videlo že takoj po tekmi v izjavah tako Andraža Šporarja, ki je zabil prvenec, a obžaloval izplen, kot izkušenega Bojana Jokića, za katerega je bil pozitivni del pristop. Vsemu temu Matjaž Kek, ki s točko prav tako ni zadovoljen, po remiju v Hajfi pravi potencial. In ima prav. Čas, še bolj pa razplet v skupini bo pokazal, kako (ne)uspešna je bila tekma v Izraelu.

    Slovenija je, kot Slovenija počne vse odkar ni padla Ukrajina za Euro 2016, tekmovala sama s sabo in je, takšen je občutek takoj po tekmi, v tem (samo)boju po dolgem času prvič zmagala. Ali pa, če želite, vsaj ni izgubila. Osredotočenost je zdaj uperjena najprej na igro, nato na rezultat, kar je, glede nato, da bo novembra desetletje, odkar se je reprezentanca kam uvrstila, edina normalna pot. Lahko bi ven jemali zahtevo Aleksandra Čeferina, ki je Keku za pogoj postavil uvrstitev na Euro 2012 in ga zaradi tega tudi zamenjal, ni pa enakih kriterijev postavil Katancu. Vendar nič od tega, nič iz zgodovine, ni pomembno. Prav nič. Nemogoče je sicer delati reze in menjavati knjižnice. Ne. Slovenija je pač tudi ena knjiga s svojimi poglavji. Kajti ob predstavitvi postave se je zazdelo, da je vse enako, le selektor je… No, še on ni nov.

    Je pa novo nekaj drugega. Pred, med in po tekmi se večina ni ubadala z javnim nastopanjem selektorja, nihče skoraj ni omenjal medijev (razen v prevelikem fokusu na to, kdo bo kapetan, kar je bila preokupacija z napačnimi deli reprezentance), ničesar o vodstvenih strukturah NZS, kaj šele o lokalnih peripetijah tipa Maribor vs. Ljubljana. Nič. Že to je velik napredek, ker ni mučno spremljati reprezentance. Ni tesnobno, ni depresivno, ni jezno in ni ključno, kaj bo selektor povedal po tekmi. Iz tega vidika je delo Igorja Benedejčiča, ko je prišel na samem koncu samotne agonije, bilo smelo in smiselno in dovolj uspešno, da je povprečen navijač najbrž pozabil, s kom »smo se sploh tako mučili v tistem pokalu, ligi nacij ali narodov ali kaj je že«.

    Kek ima prav: najbolj pomemben je odnos. Saj v ligi narodov odnosa, borbenosti in želje tistim, ki so seveda prišli, ni šlo očitati. Še to je bilo: Kevin Kampl je skoraj neomenjen, poškodovanih, sicer redkih, Kek ni vlekel na plano, ni naredil celotne analize slovenske nogometne realnosti, ni jamral čez potovanje, premalega števila treningov, vremena, sodnika niti omenil ni, pa bi ga lahko, ipd. »Za odnos si fantje zaslužijo kompliment,« je po tekmi za Televizijo Slovenija povedal Kek. In to je tisto, kar se da odnesti iz Hajfe. Slovenija je domov prinesla točko, na kateri lahko gradi. »Če bomo doma premagali Makedonce, potem je točka dovolj,« je še bolje povedal Jokić. Kapetansko. Morda ni naravni kapetan, ampak nima kapetanskega traku samo zato, ker je »najdlje zraven«. Ne. Jokić, ko je treba, kar je pokazal tudi v tekmah, ko smo pričakovali, da bo najbolj trpel, pokaže, da ni tam samo zato, ker je bil od nekdaj zraven in ker bi Slovenija doživela kolektivno amputacijo na levem bočnem. Ne. In ima prav. Kar reprezentanca potrebuje zdaj, je vnovična podpora navijačev v Stožicah. Ti reprezentanci niso obrnili hrbta niti, ko je bilo najhuje. Ampak za kaj več pa mora NZS delati več. Ne samo na oglasih, socialnih omrežjih ipd. Ne. Vsak dan. Na renomeju fuzbala kot takega. Kje se to začne, pa tudi vemo. Doma.

    Na novo vse po starem ali staro po novem: izhajanje iz obrambe
    Morda je, glede nato, kako in kaj je izbral, šlo razumeti, zakaj je Matjaž Kek pustil nekatere stvari nejasne do konca. Naj se pokaže na igrišču – to je njegov moto. In pokazalo se je. Enajsterica Slovenije je bila komaj kaj spremenjena, v nekatere spremembe je bil Kek povrhu prisiljen (desni bok), druge so bile posledice tega (Struna), tretje so bile pa selektorjeve lastne zamisli (sestava napada in osrčja sredine ter zamenjave). Kek ni naredil globokega reza v reprezentanco. Razlogov je (lahko) veliko: od najbolj očitnega (to je najboljše, kar imamo) do najbolj špekulativnih (Kek tako neposredno tekmuje s predhodnikoma). Ampak kakorkoli že, Slovenija ni doživela pretiranih kadrovskih sprememb.

    Petar Stojanović je dobil priložnost od začetka, prodiral, igral zelo odprto, skoraj (pre)drzno, a s tem puščal prostor in upal, da bo Struna »poflikal«, kjer bo treba. Večinoma tudi je – razen pri golu Izraela. Na drugi strani je Bojan Jokić, ki običajno nekje do drugega polčasa zavrne vse negativne kritike z borbenim, pametnim, izkušenim pristopom, s katerim Slovenija po levi počasi pride prek polovice, odigral kapetansko tekmo. Centralna branilca Miha Mevlja in Aljaž Struna sta imela, ko so Izraelci pritisnili, nekaj težav in se še iščeta, pri čemer bo to ključni ciklus zlasti za Mevljo, da pokaže, če je sploh prvi štoper reprezentance, kaj šele potencialni gradnik ekipe. Kolektivni razpad sistema pri prejetem golu gre na rovaš celotne obrambe.

    In potem je tu Jan Oblak. Dve, tri bravurozne parade, po katerih smo se spomnili na Vida Belca, od katerega se je nekako upalo, da mu bo to uspevalo. Večinoma mu ni, pri čemer je bilo nepošteno pričakovati, da bo, no, Oblak. Ta pravi Oblak je naredil veliko razliko, morda največjo. Dal je Sloveniji zagotovilo. Že s tem, da je tam, daje tekmecem vedeti, kako in kaj. Občutek je bil, da Izraelci drugega ne bi dali. Ker bi bil tam Oblak. Pri golu ni mogel prav nič, a prav tam se tudi vidijo nekatere frustracije. V Atleticu, kjer so na novo izumili 1:0 fuzbal, je drugače in vselej bo. Če bo Kek uspel Oblaka prepričati morda celo, da bo ključni mož celotne obrambe, torej v celotni peterici, Sloveniji za remije ne bo treba trepetati. Že zdaj ji ni, čeprav so se nekatere kronične težave – kot je zlasti živčno consko premikanje, ko ima tekmec žogo v slovenskem kazenskem prostoru – še vedno vidne.

    Sploh pa ne bo treba trepetati za remije, če bo osrednji tandem, na katerem ne gradi samo Kek, ampak tudi, ne pozabimo, Olimpija in Maribor, ki prav tako večinoma igrata z dvema zadnjima vezistoma, opravil, kar mora. Jasmin Kurtić in Rene Krhin sta hudo trpela nekje na sredini prvega polčasa. Že drug drugemu nista bila v oporo, kaj šele, da bi zmlela Izraelce in ponudila žogo, na katero so čakali Ililić, Zajc, Verbič in Šporar. Kar četverica je bila odvisna od dvojca. Uf. Oba sta želela žogo spraviti čim prej naprej, za vsako ceno, vendar kaj, ko sta ob tem puščala preveč prostora, ki bi ga kakšna druga reprezentanca surovo izkoristila. Nobenemu od obeh ne gre oporekati truda. Ampak prvi polčas je bil nevarno povprečen. Bili smo, kjer smo že bili. Videli, kar smo že videli. »Prvič sta po dolgem času igrala skupaj v paru,« je bil milostljiv Kek. Prav je, da je bil. Moral je biti, kajti Krhin je v drugem polčasu odigral eno najboljšim tekem ali pa, no, vsaj polčasov. Razdelila sta si naloge, Krhin se je žrtvoval in začel onemogočati tekmece. Postal je destrutkor. Postal je borec. Postal je igralec, ki klizne, če je treba. Pri čemer na instagramu še ni profila »destruktor«. Ja, Krhin je (ne)upravičeno trpel kritike. Sploh tista, da še ni odigral resnega fuzbala, je imela v sebi nekaj boleče resnice. Kek mu je vseeno zaupal, dal mu je čas in Krhinov primer je dokaz, kaj Kek ima. Znotraj tekme lahko zagotovi s svojo taktiko, da lahko kdo napreduje. Lahko pa, kot je bil primer Zajca, nazaduje. Ampak ob vsem tem so – ekipa. Za takšno miselnost Kek potrebuje potrpljenje, kakršnega premore sam. Kajti klop ni tako kratka, še zlasti ne, če ima kdo povprečno predstavo, kot jo je imel prav Kurtić.

    Toplo-hladno iskanje težišča
    Selektor je temu rekel toplo-hladno. Mi bi temu rekli iskanje težišča. Slovenija je naredila eno zelo dobro stvar (dala je gol za 0:1) in eno zelo slabo (dobila ga je že čez sedem minut). Saj se je še zgodilo seveda »vse« vmes, toda Keku ni ušlo, da so tehnične karakteristike moštva tisto, kjer bo potrebno delati korak po korak. Slovenija je pač zdaj že lep čas reprezentanca, ki bo delala napake. Drage napake. Napake, ki odnašajo točke, če se jih poveže dovolj, pa še selektorje in če niti to ne zaleže še igralce. To je zaenkrat očitno neizogibno, kar pa gre jemati z rezervo, saj je bila prva »resna resna« tekma ne samo za selektorja, ampak tudi za reprezentanco, ki je, vseeno ne pozabimo, v ligi narodov padla na dno dna.

    Predvsem je, ko Josip Iličić ni imel svojih vrhunskih potez, zaskrbela kombinatorika. V celih fazah obeh polčasov Slovenija ni zmogla sestaviti več podaj, sploh druge podaje, kot je takoj izpostavil Kek. Ker so reprezentanti dobili precej njim prilagojeno taktiko, če že ne sistema, v kateri je velika večina lahko bila to, kar tudi sicer je, je jasno, da Slovenija ne zmore igrati nogometa »za žogo«. Ko so poskušali stati na svoji polovici in čakati na protinapade, se je gol Izraela celo prej pojedel kot zavohal. Zato čaka Keka ključno delo ravno v sredini: nič ne bo narobe, če bo Slovenija izgubila žogo ali dve ali pet, ampak morala jo bo takoj dobiti nazaj, saj brez nje pušča luknje zlasti na bokih in vedno Jan Oblak pač ne bo zadoščal. Ne gre zato, da bi se Kek moral iti Guardiolo ali totalni nogomet, za kaj takega bi potreboval bolj kompletne igralce. Bo pa moral najti več prostora. Zdi se, da je bil Miha Zajc večkrat bolj na poti soigralcem kot tekmecu, enako je kasneje veljalo za Benjamina Verbiča. Z menjavami (Črnigoj, Bohar, Bijol) se je Kek zadovoljil s točko, toda to je storil kot posledico, ne kot vzrok. Prav v menjavah je še najbolj pokazal in razkril svoje osnovno poslanstvo, ideje in ocene zmožnosti te reprezentance. Globoko v drugem polčasu je Kek torej ugotovil, da Slovenija, ki je imela kar nekaj zelo lepih priložnosti, še ni zrela za zmago. Je pa zrela, da razmišlja o njej. Že zato, ker ima Iličića, katerega podaje in igrivost so še naprej tisto, kar Slovenijo lahko in skoraj mora popeljati višje.

    Prvenec Andraža Šporarja
    Resnici na ljubo sta izraelska branilca z golmanom vred iz podaje Reneja Krhina naredila priložnost. Ampak nič zato, Andraž Šporar je ponujeno z veseljem izkoristil in zabil svoj težko pričakovani in prigarani prvenec. Ni malo tvegal Kek, ko se je raje odločil zanj kot za Roberta Berića. Obneslo se mu je, ker je Šporar zadel. Je pa res, da je Slovenija imela vsaj tri še bolj konkretne priložnosti, ki si jih je priigrala sama in ni rabila čakati na napako tekmeca.

    Bolj kot sam izbor Šporarja, ki je povsem legitimen in kaže na Kekov renome, s katerim se lahko odloči, kot želi in za to odločitvijo stoji, je presenetila taktika, v kateri Slovenija seveda ni igrala z dvema napadalcema. To ni 4-4-2. Niti 4-4-1-1. To je prej razvejani 4-5-1, pa ne da bi to bilo samo po sebi pomembno. Ni. Je pa Slovenija končala brez napadalca, Kek je še bolj v igro poslal »elastična« vezista, kakršna sta Domen Črnigoj in Damjan Bohar, katerih nogometne karakteristike očitno poosebljajo Kekov načrt v Hajfi: najprej do žoge, nato v napad. Obramba kot osnova. Kar je prav, saj tovrstni pristop lažje zagotavlja točko. Skrbijo pa lahko zapravljene priložnosti in, še bolj, individualni poskusi proti koncu tekme, ko je vsak želel nabiti žogo. Najbolj očitno Domen Črnigoj, a ni bil edini. Šporar in Verbič sta si prigarala svoji veliki priložnosti, a pokurila večino energije. Pri doseganju golov ima Slovenija največje rezerve. Sploh proti moštvom iz nižje rangiranih bobnov.

    Milenko Ačimović rešitelj (ne)kvalitete Televizije Slovenija
    Za nacionalko bo vedno drugače. Resda so dokončno, že lep čas, mimo tisti časi, ko se je še ne samo pričakovalo, temveč skoraj zahtevalo, da bo nacionalka prenašala ligo prvakov. Vendar že slabo desetletje prenaša tekme slovenske reprezentance, še vedno pa vztraja pri konceptu iz časov, preden je prišla konkurenca iz leve, desne in vsepovsod vmes. Resda je njena narava, da zaposleni rotirajo in dobivajo raznolike priložnosti, toda tam, kjer iztopa in nudi presežke, ima stalno ekipo. Dirka po Franciji, recimo, je tak, zelo dober primer, kjer rotacije ni. In hvala bogu, da je ni.

    Sama izvedba tekme, studia, izjav, komentiranja je bila nivo višje. Studio je končno bil, kakršen mora biti. Celo boljši kot v času svetovnega prvenstva, ko so se razkrili kronični problemi nacionalkinega tretmaja nogometa, za katerega potrebuješ temu posvečene, predane in predvsem izobražene ljudi. Komentator Urban Laurenčič vedno znova da občutek, da mu je nogomet všeč. Ampak ravno za to gre. Všeč mu je. Rad ga komentira, veliko mu pomeni, da je zraven. Kar je sicer dobro iz vidika angažmaja, lepo je videti, če nekomu je do nečesa. Ampak Urban Laurenčič ni povsem nogometu predan človek, ne zna prebrati igre in povrhu začne uperjati željati v mikrofon, zaradi česar je, pa naj ne zveni zlobno, tisti premor v prvem polčasu, ko je padla zveza, premor prišel nekoliko prav. Kajti Laurenčič sam bi bil nemara celo boljši kot v paru z Brankom Zupanom. Pri njem nacionalka absolutno predolgo vztraja. Mož je primarno dobrohoten, njegove reference morda res niso bleščeče, vendar vseeno več kot zadovoljive. Vse to že vemo, o vsem tem smo že pisali. Toda Zupanu televizija in javno nastopanje preprosto ne ležita. Morda je Zupan dober govorec v nogometnih krogih. Najbrž je. Ampak pri tekmah reprezentance – še bolj kot v ligi – nagovarja najširši krog ljudi. Laurenčič ima precejšnje izkušnje s komentiranjem v paru, toda v nogometu potrebuješ nekoga, ki zna igro prebrati, ki sam kaj reče in ki sam kaj nagrunta. Zupanu se je čas za dokončno priložnost, da pokaže, kaj zna, že zdavnaj iztekel in Televizija Slovenija nikomur ne dela usluge, da vztraja pri njem. Izboljšal se je v studiu, vsaj malo, toda že Nenad Protega je na derbiju pokazal, da mu vse to bolj leži.

    Kar je Televizijo Slovenija ne samo rešilo, ampak iz fuzbala naredilo nekaj več, potem je to bil Saša Jerković, ki mu teren dobro leži, saj je imel dobra vprašanja, ter studijski del. Milenko Ačimović je dober zato, ker ne, kot bi najbrž rekel sam, filozofira. Pove direktno. »Verbič je naredil napako že pri sprejemu« ali »Oblak tukaj ni imel šans«. Za takšne izjave je potreboval seveda tudi dobrega izpraševalca, za kakršnega se je izkazal Tomaž Hudomalj, ki ni želel izstopati in je prepustil Ačimoviću glavnino analiz, pri čemer je režiser skakal sem in tja zlasti po tekmi, vendar to dinamike ni zmotilo. Milenko Ačimović, tudi tega ne pišemo prvič, je še en kader, ki bi lahko za slovenski nogomet veliko naredil tudi v tej vlogi. In to čeprav njegova slovenščina še zdaleč ne dosega nivoja, vrednega nacionalke. Toda še enkrat več se je pokazalo, da je vsebina pomembnejša od forme. Slovenska nogometna reprezentanca je pač velika stvar. Ena največjih v slovenskem športu. Ker se ji ljudje ne odrečejo niti, ko resnično ne gre. In Televizija Slovenija ima pri tem eno največjih vlog. Tokrat je pokazala precejšnje izboljšave, toda če želi napredovati, se bo morala nekaterim zahvaliti za sodelovanje.

  • Ko poezija povezuje, se mesto (za)sliši

    Ko poezija povezuje, se mesto (za)sliši

    Dvakrat letno je vreme v Mariboru zagotovo lepo. Garant. Na datum. Se da zacahnat. Vnaprej. Torej: na (pred)zadnji majski petek, ko se zgodi operna noč v parku, ko bi bil neodpustljiv greh, če bi deževalo, in na prvi pomladni dan, ko poezija poveže mesto na rojstni dan svojega pesnika. Janka Glazerja. Takrat vreme ni samo – lepo. Ali toplo. Ali fajn. Ne. Takrat je vreme – vreme. Simbolična fotografija letnega časa. Vreme kot kulisa, scenografija, stranska vloga. Vreme, ki postane pridevnik. Vreme, s katerim si imaš (marsi)kaj za počet. Vreme.

     Poezija povezuje je (vsako)letni dogodek, ki niti noče izstopati, ne čuti nobene potrebe, da bi bil kaj več, kot je. Biva. Obstaja. Je. Uspešno samosvoj že zgolj zato, ker je točno sredi dneva, sredi mesta, sredi mimobežnega časa, ki nima časa. Kaj šele za poezijo. In zgodi se na točki mesta, kjer se stikata preteklost in sedanjost. Ta, zahodni del Slomškovega trga je po defaultu najlepši. Skoraj gotovo že zato, ker se ne čuti obdan z avtomobili, truščem, hruščem vsakodnevnosti. Tam najdeš nek spokoj, skorajda odmik, čeprav je Slomškov trg čez dan obljuden iz mnogoterih razlogov, ob toplih večerih idealna točka za večerno popivanje. Bil, je in najbrž tudi bo. Čeprav je vmes odšel Tildo’s. Ki ga, če smo ujeli njegova top leta ali ne, gre pogrešati. In čeprav je vmes trg postal svojevrstna obedovalnica, kjer s svežim pekovskim izdelkom sedeš, postaneš in greš naprej.

    Ampak ne na dan, ko poezija povezuje. Saj je postal znucan kliše, da je poezija postala svojevrstni punk, alter ali upor. Je. Res je. Ampak ko poseže v javni prostor, v njega prodre na način, da mesto lahko slišimo. Prisluhnemo mu. Zvoke, ki gredo sicer mimo. Zvon, ki iz stolnice udari na vsakih petnajst minut. Babica, ki na daleč kliče otroka, ker nima kolen, da bi stekla za njim. Troblja, s katero pohupa nekdo, ki vneto verjame, da bo na Slomškovem trgu dobil tisti »en bo ziher fraj« parking. Zastava, ki se skuša osvoboditi droga ob močnejšem sunku vetra. Zakaj to slišimo? Ker bi radi slišali. Besede, verze, rime in refrene.

    Zora A. Jurič ima svojstven, razumljivo učiteljski pristop k vodenju prireditev, ki te nekaj kakor vrne v šolske čase, skoraj v šolsko klop. Ampak točno tak pristop je skoraj »obvezno izbirna« vsebina, da o tistih, ki berejo poezijo, izveš ne nujno več, temveč so postavljeni v kontekst in so dojeti skozi prizmo enega dogodka in še bolj izbire poezije.

    Na tak način se predstavijo skozi izbrane pesmi, kar je ključni presežek dogodka. Seveda je to tudi Peter Andrej, tokratni kantavtor. In seveda je to publika, tako dragoceno potrpežljiva, dobronamerna, vztrajna, odkritosrčna, da bi jo človek najraje kar najel za tovrstne dogodke, kakršnih v mestu vsekakor ne manjka. Maribor je mesto, ki se rado dobiva. Še vedno je zvedavo. Firbec je žejen, pa ne nujno pijače, v bistvu je žejen nove izkušnje, nove zgodbe, s katero bo šel v novo izkušnjo in v novo zgodbo. In točno takšna prireditev je Poezija povezuje. Letošnja izvedba – prva v živo za pisca teh vrstih – je bila sproščujoča. Taka. Luštna. Resda smo koga slišali malo slabše oziroma se je prav takrat dalo slišati klepet iz ozadja, vendar Poezija povezuje je zvok, ki bi ga rad slišal. Je nekaj, kar napolni. In to še preden je z vodo napolnjena fontana. Cveti magnolija, cvetijo ljudje. Pregleden, širokogruden nabor. Tako nastopajočih kot prebranih. Pomlad je tu. Pa, Janko, vse naj!

    Ocena: U

  • Pet ugotovitev: Olimpija vs. Maribor [0:0]

    Prvenstvo nagnjeno, a še ni odločeno
    Včasih je igrati na 0:0 morda najtežje. Mukotrpno garanje, da bi se zgodilo čim manj. Sploh ker se je igralo za več, kot je bilo videti tako na začetku kot na koncu. Le vmes se je pokazalo, da je to tekma, ena od šestintridesetih, ne pa »tekma tekem«. Maribor se treh točk ne bi bil branil, Olimpiji bi poraz naškodil. Olimpija je bila namreč tista, ki bi lahko doma izgubila prvenstvo. Ne neposredno, kot se je lani zgodilo Mariboru. Sicer bi v praksi ostalo 13 tekem in 39 točk, vendar 13 točk razlike bi bilo pogubnih, pri čemer je že deset točk kar (pre)velik zalogaj. Ne nujno samo za Olimpijo, ki bi ob porazu zapadla najprej v moralno krizo, nato pa še kadrovsko, potem ko Milan Mandarić ne skriva več, da išče pot iz Olimpije, ki pa jo bo našel morda še težje, kot je našel dva naslova v treh sezonah.

    »Maribor je pokazal, da zna igrati na rezultat,« je nauk, ki ga je odnesel Robert Pevnik. Bolj sebe kot Darka Milaniča je zafrknil, ko je v igro poslal Jana Andrejašiča, ki da mu manjka izkušenj na derbijih (ni bil edini debitant na derbijih, pri Mariboru sta to bila Žan Kolmanič in Kenan Pirić, pri Olimpiji pa Rok Kidrič) premešal nekoliko obrambo, pustil Matica Črnica na klopi. Toda taktično je Maribor pokazal zrelost v prvem polčasu in se nato začel vse bolj zadovoljevati s točko po principu »če ga damo, bo le nagrada«. Na koncu je to bil že šesti ligaški obračun v Stožicah, ki se je končal brez golov. Od dvajsetih. Kar lahko Ljubljančane skrbi, je »tradicija«. Doma Milan Mandarić še ni videl zmage na derbiju. »Vsaka tradicija enkrat mine,« je prepričan Pevnik, ki mu bolj godi, da je Olimpija dobila zadnja dva prvenstvena derbija v Ljudskem vrtu. Problem zanj utegne biti, če tretja zaporedna zmaga maja ne bi več veliko štela. Olimpija bo počasi v podobni fazi kot Krško, kjer nima ničesar izgubiti. A mora paziti, saj so pred dvema sezonama na koncu končali kot tretji.

    Olimpija stiskala, a le v drugem polčasu
    Vajeni smo bili, da zmaji to počnejo prej. V bistvu… Takoj. Da nemudoma pritisnejo, navalijo, iztečejo na Maribor in se zaletijo vanj. To je počel Marijan Pušnik, tuje ni bilo niti Igorju Bišćanu in vsem vmes. Robert Pevnik se je odločil drugače. Kot da bi pričakoval, vedel, spoznal, da Mariboru v drugem polčasu (tudi) to pomlad v drugem polčasu ne gre. Krize Maribora znajo biti, ko pridejo iz slačilnice, kar hude, a zaenkrat še ne usodne, kot se je pokazalo že proti Muri. Olimpija je potrebovala do drugega polčasa, da je pozabila – še bolj kot poraz v Kranju – na deset točk razlike. Previdno so šli v tekmo, kot je rekel Pevnik, in posledično tudi le zadržali razliko, niso je pa utegnili zmanjšati. S točko so lahko zadovoljni, ne pa veseli. Zmanjkali so goli v tistem hudem navalu, ko se je Maribor krčevito (u)branil. Prečka (Rok Kidrič) in vratnica (Goran Brkić) sta toliko bolj skelela, Mariboru pa se, potem ko se jim je kotalila že žoga v Kidričevem in se odbijala od vratnic, lahko smeji, da jih vsaj tu sreča izdatno nagrajuje.

    Pevnik na koncu ni šel na glavo, sprijaznil se je, da bo, če bo, Olimpija reševala prvenstvo proti drugim tekmecem, okleval je z menjavama (Kadrić, Kregar), ki sta prišli (pre)pozno. Vseeno je bil razpoložen in dobrodušen po tekmi. Kot trener, ki je preprosto vesel, da je del derbija. Priznal je, da so igrali morda preveč bojazljivo. Morda jim prav to ni prineslo gola. Dejstvo pa je, da ključni igralci, tisti, ki jih je Pevnik postavljal kot invidividualno kvaliteto, s katero lahko Olimpija užene Maribor, niso imeli dobre tekme. Ne neizstopajoči Rok Kronaveter, ne zadržani Stefan Savić in niti možganski fuzbal trust Tomislav Tomić. Tu so bile ključne rezerve Olimpije, ki na enem derbiju ne more postati – Maribor. Da bi skupinsko zlomila tekmeca, kar je nakazovala v drugem polčasu.

    Milaniču sistem pomeni več od posameznikov
    Amir Dervišević in Marcos Tavares sta začela… Na klopi. Kapetan je sicer vstopil, pokazal, dokazal, da lahko zadrži žogo in nagne težišče igro na stran tekmeca, to pa je tudi vse, kar lahko naredi na takih tekmah, prvi pa sploh ni dobil priložnosti. Najbrž, ker ni bilo potrebe. Aleks Pihler in Alexandru Cretu sta zdaj postala dvojec, ki sicer nima tiste »lucidne« podaje, ki imajo oči, ampak je zmogel zlasti preprečiti, da bi Olimpija – z izjemo začetka drugega polčasa – lahko mirno in zlagoma gradila napade. Milanič je s tem pokazal, da mu je sistem štel precej več od posameznikov.

    Če je Martin Milec »moral« zaigrati, ker je imel Denis Klinar kartone, kar se je pokazala v bistvu kot prednost, je Mitja Viler, ki to pomlad zaradi poškodbe še ni zaigral, obsedel na klopi. Prednost je dobil Žan Kolmanič. Še vedno ima prve polčase praviloma boljše od drugih oziroma se še lovi v težišču igre, vendar tudi dokazuje, da ima kvalitete, ki jih Viler nima več (in obratno). Kjer je Milanič sprejemal ključne kompromise, je bil potentnejši del Maribora: Jasmin Mešanović zna žrtvovati svoje napadalne kvalitete za obrambne naloge, vendar je to tokrat nekoliko bolje uspelo Martinu Kramariču. Dokler ga ni posrkalo, pri čemer ni bil edini, saj se je to še huje primerilo Dinu Hotiću, zrelemu za menjavo. Stabilnost je, sicer precej odrezan, a vse bolj potrpežljiv in fizično vse bolj izrazit, pokazal Luka Zahović. Edina slaba, skoraj nevarna poteza Milaniča je bila, ko je verjel, da bo Dare Vršič tisti, ki bo zadržal žogo. Ni je. Vršič bo ali potreboval večjo minutažo ali pa spoznanje, da so njegovi zlati momenti že mimo. Maribor potrebuje kreatorja ali pa igralca s potezo več. Felipe Santos se v taktičnih navodilih še ne znajde, kako bi naredil kaj po svoje, vse bolj pa se pozna tudi odsotnost Jana Mlakarja. Maribor je na štirih spomladanskih tekmah zabil štiri gole. Jeseni bi jih, preko prsta, vsaj osem.

    Skomina dopuščal trdo igro… in storil napake
    Dolgo je trajalo, da je pokazal prvi karton. Predolgo? Niti ne. Ne, ker bi omahoval, ampak ker je očitno prebral tekočo igro z (za zerbi) malo prekinitvami. Mariboru to sicer ni godilo, Milanič je bil prepričan, da so »mali favli« šli v korist Olimpije. Tokrat je sodniška ekipa delovala moštveno, povezano, celovito. Le pri situacijah, ki so bile zelo tesne, je omahoval. Preveč. Morda je sam še najbolj pogrešal VAR v prvem polčasu, ko je Luka Zahović pomeril iz bližine ter zadel Mackyja Bagnacka v roko. Bil je nevaren strel, Nejcu Vidmarju ne bi bilo lahko. Toda nastopila bi druga težava: kadri televizijske produkcije. Ti so vse slabši, vse bolj skromni in pogosto situacijo vidimo iz le enega zornega kota (enako je bilo pri prekrških na sredini igrišča), da je situacija toliko manj jasna. Televizija Slovenija je imela sicer krasen kader iz severa Stožic, kjer je jasno, da je Bagnack igral z roko. Imeti bi morala še kakšnega. Rešuje jih to, da so kadri, ki jih včasih (ne) ponudi Planet TV, vsaj malo boljši. Kar pa ne rešuje težav, temveč jih samo še poglablja in tudi ta derbi bo enkrat, ko ga bomo hitro pozabili, šel v spomin kot »kaj pa tam, ko ni bila piskana roka«. Kar je velika škoda. Zlasti za fuzbal. Ampak Skomina ni tisti, ki bo uvedel VAR. Niti Maribor in Olimpija. Včeraj bi, če bi deloval prav in imel dovolj zornih kotov, prišel zelo prav.

    Zelo dobro navijanje nadoknadilo soliden obisk
    Razumljivo, Stožice niso bile nabito polne. Daleč od tega, ker je Olimpija daleč od tega, kar je znala biti v eri Milana Mandarića. 9.500 ni slab obisk, ni pa dober. Vsaj petmestno številko bi si zaslužil derbi pri gostitelju, ki vseeno še vedno, četudi s (pre)velikim zaostankom brani naslov. Vendar kljub temu se je pokazalo – zlasti v bolj dolgoročni luči, kaj bo z Olimpijo, ko Milan Mandarić več ne bo njen del -, da je derbi, no, derbi. Prava stvar. Da ima naboj, tudi ko ga nima. Tokrat je bilo navijanje eno boljših v Stožicah, kar gre na račun tako Green Dragons kot Viol. Izmenjava parol je bila, če pustimo politično korektnost ob strani, domiselna, morda tokrat bolj iz južne kot severne strani, četudi tradicionalno nepopustljiva. Nobene prekinitve, kar je zdaj domala že hvalevredna tradicija, nobena bakla ni priletela na igrišče, nobenega topovskega udara skozi tekmo. Le navijači, ki res vneto podpirajo svoj klub. Tudi s podporo tujine. Še ko na zelenici ni bilo nikogar več, so si eni in drugi pošiljali »pozdrave«. Zato je to bil derbi, ki ni imel golov, je pa imel dobro navijanje. Tako, ki daje vedeti, da sta kluba več tistih, ki ga neposredno tvorijo. Le o gigantski tampon coni bi veljalo bolje premisliti. Že zaradi videza, če nič drugega. Ni pa nezanamerljivo, da je bilo na tekmi Maribora in Mure to pomlad več gledalcev kot na derbiju.

    ***PENALI***

    Zicer, hvala, adijo: Alexandru Cretu [Maribor]. Romun je imel, ne pozabimo, dobro tekmo. Toda, ne pozabimo, imel je tudi eno lepših priložnosti, ko je dobil podajo na osamljeno daljšo stran. Cel stadion je vzel dih, Cretu pa zalet. Namesto, da bi streljal, je podal. Kar lepo nazaj svojemu podajalcu.

    Podaja v vesolje: Macky Bagnack [Olimpija]. Bilo je v drugem polčasu, v fazi tekme, ko je Olimpiji počasi začel pojenjati naval in je bila vsaka žoga toliko bolj dragocena. Ne za Bagnacka. Nekje na polovici igrišča, kjer je bil storjen in dosojen prekršek, je vzel zalet, pogledal, videl le enega v zelenem tam nekje daleč spredaj in… Nabil. V vesolje. Posnetek, ki bi ga moralo biti nerodno pogledati.

    Nagrada Primoža Trubarja: Goran Brkić [Olimpija]. Srbskemu nogometašu je uspel gotovo najbolj izstopajoč »flash intervju«. Običajno slišimo zadihane nogometaše, ki med polčasom povedo, kar je tik pred tem povedal komentator. Tokrat pa je Brkić ponudil – slovenščino. Tako. Z naglasom, ljubljanskim. Pohvale, kapo dol, sploh glede nato, kako smo še poleti videli, da so novinarji Televizije Slovenije prešli na tuji jezik.

    Nagrada Zlatka Zahovića: Nenad Protega [TV Slovenija]. Protega je za derbije toliko boljši strokovni gost – v vsesplošnem pomanjkanju ustreznega kadra, ki ga trasira zlasti nacionalka (Branko Zupan?) in je z leti, po že tako skromni osnovi javnega nastopanja, le še nazadovala. Ne Nenad Protega. Deluje kot neobremenjen gost, ki predvsem ne izkorišča tv minut kot razgovor za službo. Ne (raz)prodaja se. In tako je lahko, ko se je tikal na koncu z Darkom Milaničem, kar direktno vprašal, če bi tista roka, ki je ni Skomina dosodil v kazenskem prostoru Olimpije, v ligi prvakov bila penal. Duhovito, lucidno, hrabro. Še bi tega. Še.

    Nagrada Jurija Vege: Robert Pevnik [Olimpija]. Seveda je trener Olimpije, ko je izrekel eno matematično bolj progresivnih izjav, imel v mislih celotno pomlad, ko je računal tako pred kamerami kot na novinarski konferenci. »Razlika je bila devet točk, zdaj je deset, lahko bi bila tudi štiri.« Hm. Ne seveda na eni tekmi, Pevnik je pa s tem pokazal, da ga še bolj skelijo tri točke, ki so jih pustili na Stanku Mlakarju.

    Nagrada Slavoja Žižka: Stipe Jerić [Maribor]. Neobičajno je bilo na novinarski konferenci po tekmi. Če smo se, mi, v glavnini medijske falange, ki nismo del »nosilcev pravic«, že navadili, da je prihod nacionalne televizije začel zamikati tiskovke vsaj za pol ure kasneje, kot smo bili vajeni poprej, smo tokrat doživeli še bolj bizarno sceno. »Kdo pa vodi novinarsko konferenco?« se je, retorično, preizprašal Stipe Jerić, član PR ekipe Maribora. Darko Milanič je ob njem sedel začudenega obraza. Novinarji s(m)o pojasnili, da je Olimpija, v nasprotju s prakso, konferenco že oddelala. In to… Res okorno. Ne zaradi Roberta Pevnika, ki je bil dober sogovornik. Ne moti nas toliko, da tiskovko zdaj vodi že po praksi v Stožicah po derbiju vsakič nekdo drug… Moti pa, da smo ostali brez zanimive izmenjave, ki bi jo lahko ponudila razpoložena Pevnik in Milanič. Tu je Olimpija storila kar nepotreben kiks.

    Igralec tekme: Aleks Pihler [Maribor]

  • Od 1 do 10: Kako so igrali na derbiju

    Kenan Pirić 7/10 Na svojem prvem derbiju je pokazal, kako hitro se uči. Sedma tekma, četrtič ni prejel zadetka. Eno negotovo posredovanje ob strelu Jana Andrejašiča, sicer pa refleksna reakcija ob strelu Gorana Brkića. Zbran, potrpežljiv, miren na žogi.

    Martin Milec 7/10 Glede nato, da je nazadnje igral 22. julija lani, je odigral – sploh za derbi – tekmo, vredno svojega renomeja. Borbeno, trdo, nepopustljivo, prodorno. Pokazal, tudi iščoč formo, da zlahka nadomesti Denisa Klinarja oziroma da nima konkurence.

    Aleksander Rajćević 7/10 Kapetan na svojem 29. derbiju. Tako je tudi igral v obrambi, ki je bila sicer v drugem polčasu znova precej na udaru, vendar je delovala povezano in v ključnih trenutkih (prečka Kidriča, vratnica Brkića) ni razpadla, temveč se je konsolidirala.

    Saša Ivković 7/10 Stabilno branjenje, veliko dela zlasti v drugem polčasu, brez Amirja Derviševića kljub številnim kotom ni prišel do svojega strela z glavo.

    Žan Kolmanič 6/10 V napadalnem delu še naprej kaže, kaj lahko ponudi: mladost & hitrost. Toda v drugem polčasu se je v obrambi pošteno lovil, je pa res, da Stefan Savić ni našel prebojnega momenta, kar kaže, da se je Kolmanič držal svojih nalog.

    Alexandru Cretu 6/10 Sprva je dajal, kot igralec, ki je dobil prednost pred Amirjem Derviševićem za ključno pozicijo občutek varnosti in stabilnost. Toda s potekom tekme je to začelo padati, ko ni več mogel slediti, je delal prekrške in našel nekaj utehe pri kriteriju Damirja Skomine. Imel zelo obetavno situacijo v prvem polčasu, ki je ni izkoristil.

    Aleks Pihler 7/10 Ob Piriću igralec tekme. Najbolj suveren takrat, ko je Maribor potreboval suverenega igralca. Neviden, vendar v dobrem smislu. Zapolnil je medprostor, ki ga je Olimpija skušala izrazito zapolniti najprej s protinapadi, nato pa s kratkimi podajami na sredini. Ko je Maribor iskal igralca, ki bo ob koncu tekme znal stopiti na žogo in jo podati naprej, je bil prav on tam.

    Dino Hotić 5/10 Če je v prvem polčasu, ko je Maribor lahko kombiniral, skušal narediti potezo več, ga je v nadaljevanju skoraj povsem posrkalo.

    Martin Kramarić 5/10* Na prvi spomladanski tekmi, ki jo je začel, je iskal težišče igre, a moral več opraviti v obrambi kot napadu, s čimer je lastne sposobnosti žrtvoval za skupni cilj, vendar bo sam ob sicer skromni minutaži potreboval več prostora v napadu [Zamenjan v ’63. minuti].

    Jasmin Mešanović 5/10* Marljivo oddelal, kar je moral, vendar ni naredil presežka pri prebijanju po boku. Eden tistih, ki še vedno išče jesensko formo [zamenjan v ‘xx minuti].

    Luka Zahović 6/10 V svojem stilu, je čakal na tiste redke trenutke, ko je imel žogo. Tokrat v vlogi soorganizatorja ali podajalca, ki je pripravljal drugim priložnosti.

    Menjave

    Marcos Tavares 6/10 Sploh ob koncu se je pokazalo, da zna zadrževati žogo in velja razumeti logiko, zakaj ga je Milanič poslal v igro, vendar se je tudi videlo, da za tako tekmo n

    Dare Vršič 4/10 Menjava, ki je Mariboru otežila zadevo, saj je Vršič želel držati žogo v nogah, a do nje niso mogli, Vršič pa v obrambnem delu nalog ni imel ne rešitev ne moči.

     

  • 12 izzivov, ki čakajo Keka ob igrišču

    12 izzivov, ki čakajo Keka ob igrišču

    Hešteg. Srce? Bije? #srcebije? Najprej se je debelo gledalo, kje je tu še kakšno srce. Ampak dobro. Novi časi. E-časi. Ampak to je bil še čas luksuza. Na koncu namreč niti onim, ki še imajo kaj srca, ni bilo povsem jasno, če jim ta še bije. Še zadnji poskus združevanja navijačev je morda na dolgi rok spodletel manj, kot je priletel sprva, ko je #srcebije delavalo prisilno in zgrešeno, predvsem zato ker je bil kičasti, pisarniški pristop k zelo terenski, čustveni zadevi. Seveda se je #srcebije prijelo, ker se take stvari na dolgi rok pač primejo. Ampak tudi Košarkarska zveza Slovenije je ugotovila, da je bil #junaki pač preveč velikopotezen hešteg. Če si na koncu peti, pač nisi junak. Še posebej, če igraš doma. Samo zato, ker si prišel, še nisi junak. In samo zato, ker si, še srce ne bije. Zato… Če so odpovedi, menjave selektorjev in slab obisk… Bi veljalo sestaviti nov, khm, ključnik.

    Dresi. Seveda je to predvsem stvar opremljevalca, ampak Slovenija je v zadnjih letih zamenjala toliko odtenkov, da danes noben otrok najbrž ne bi znal narisati takšnega dresa, kot ga je reprezentanca nosila na zadnji tekmi. Barva dresov je, najbrž res, najmanj pomembna stvar, ko gre za rezultat, ampak če pomaga pri poenotenju barv na polnih tribunah, je vredna razmisleka.

    Izbor (manjšega) stadiona. Ena bolj perečih, spornih, nevralgičnih točk. Akupunktura, ki včasih prekleto zaboli. Preden pridemo na debato Stožice vs. Ljudski vrt… V pokalu narodov bi Slovenija skoraj morala igrati kakšno tekmo v Kopru, kjer imajo radi fuzbal, kar so pokazali, ko je tretjeligaš gostil aktualnega prvaka v pokalu in je, sredi tedna, prišlo več kot tri tisoč ljudi na Bonifiko. Bonifiko, stadion, ki slovi po tem, da je idealni primer za naše razmere. Če odštejemo, da je zunaj stadiona županska plaketa, kako pa je, ko se v Sloveniji župani fuzbal, pa tudi vemo. Ko bo Murska Sobota dobila reflektorje, še ne bo imela – romantika gor ali dol – idealnih pogojev, ker še vedno nima najboljše zelenice. A bi veljalo razmisliti, da bi ena tekma, tu in tam, vseeno bila odigrana še kje drugje. Celje žal zaradi pogrezanja stadiona v zgodovino ni opcija, Nova Gorica pa zaradi bližine Kopra najbrž tudi ne.

    Povezava s PLTS. Da je reprezentanca največji produkt, je slogan, moto, bistvo, ki ga je v eno ponavljal Aleksander Čeferin. In vmes naredil Prvo ligo Telekom Slovenije, ki mu je kot produkt bolje uspel, kot reprezentanca. Ampak odnos med obema je kilav, kar toliko bolj preseneča, saj je pod eno streho, odkar ni več Združenja prvoligašev. Potem ko je naposled več vpoklicev in celo minutaže (Rudi Požeg Vancaš nazadnje), je preskok med obema prevelik, reprezentanca pa od klubov izjemno oddaljena. Nenazadnje, zadnje, o čemer bi razmišjali na derbiju, je reprezentanca. Kar ni dobro. Tako kot NZS oglašuje reprezentanco med derbijem, bi morala tudi med tekmami reprezentance. Nenazadnje, Kevin Kampl je edini, ki žogo ni brcnil na naših stadionih. Vsi ostali so začeli tukaj.

    Izbor glasbe. Katera je prava himna slovenske fuzbal reprezentance, nekako, globoko v sebi, vemo vsi. Itak. Je pa res, da je Matjažu Kek pesem Dviga Slovenija zastave še kar všeč in se mu zdi, kot človeku z izbranim okusom, še kar primerna. In veste, v bistvu tudi je, kar je Siddharta sama pokazala leta 2011, ko je igrala v Stožicah. Slovenija gre naprej bo pač imela največ čara, zanosa in tudi patosa, ker je precej bolj ljudska. Sicer pa bi veljalo pred tekmami, kjerkoli že te so, (še bolj) podomačiti glasbeni repertoar. Sestaviti takega, udarnega.

    Novinarske konference. Matjažu Krajniku, tiskovnemu predstavniku, ni moglo biti lahko. Sicer je bil zato seveda plačan, zaposlen, pa vseeno. Niti najboljšemu piarovcu ne bi bilo lahko. Srečko Katanec je sicer z mediji znal, ampak s tistimi pred iznajdbo facebooka in youtuba, približno takrat, ko je prvič odšel kot selektor, nasploh pa so Katancu živce parali komentarji pod članki bolj kot članki sami; Tomaž Kavčič pa je bil že s svojim izrazom na licu Mount Everest za katerega koli piarovca. Je pa tudi res, da je Krajnik – kot se to v našem fuzbalu rado počne – na konferencah sam deloval, iz sicer ravno prej napisanega, nekoliko živčno, prenagljeno in tesnobno. (Pre)hitro je padlo »še ima kdo kako vprašanje«, ko je bilo itak jasno, da ima cela država še kakih osem vprašanj. Novinarske konference so lahko luštna stvar, pa ne samo takrat, ko so rezultati izjemni. Še zdaleč ne. Manj je več še zdaleč ne drži, po drugi strani pa se da tudi z manj več. Če traja tiskovka manj kot deset minut, je nekaj narobe. Če traja za en polčas, prav tako. In seveda svoj del, zame vsaj polovico, nosi tudi novinarstvo samo. Keka čaka drugačna novinarska scena, ne tako drugačna, kot je pričakala Katanca, ampak vseeno. Na Hrvaškem se je naučil marsikaj, slovenska scena je manjša, bolj predvidljiva in tudi, preko palca, nekoliko mlajša.

    Flash izjave pomočnikov. Morda so izjave pomočnikov trenerjev res »nujno zlo«, s katerim se televizija pokaže v studijskem delu. Ampak s pomočniki pri nas nekako nimamo sreče, ko gre za javno nastopanje. Pri tovrstnih izjavah ni toliko pomembna vsebina kot sam nastop, saj pomočnik ponazarja duh slačilnice. Pomočnik ne more postati velika zgodba, ne more naštancati gledalcev, lahko pa naredi nekaj škode, če ima neizdelan, neartikuliran in podpovprečen nastop, kot smo videli tudi pri Robertu Englaru nazadnje. Potem bolje nič kot to.

    Tv oglasi. Ne bo škodilo, če se pri snemanju oglasov za nacionalko oziroma lastnika pravic, posvetujejo. Ker dajati Roka Kronavetra v oglas, pa potem ni vpoklican, ali Roberta Berića, pa ta ne igra, in podobno… Ne koristi nikomur. To seveda ni stvar selektorja, je pa nekaj, kar je bil svojevrsten marketinški problem.

    Navijači. Nisem prepričan, ampak mislim, da na koncu lige narodov nisem več videl napisa »Brkini za Slovenijo« in »Japodi«. Dva napisa, ki sta bila na tekmah reprezentance od vedno, za vedno. Saj kamera vedno najde kakega navijača, ki zaluta, ko je celo že vsega konec, v Sofijo – tem bi NZS morala podeliti častno in življenjsko sezonsko -, ampak pustimo zdaj bizarne primere. Združenih navijačev ni oziroma so združeni v tem, da komaj čakajo največje navijaške skupine – Green Dragons, Viole, Black Gringos -, da se vrne liga, kar še Angleži ne počnejo več tako zavzeto. Matjaž Kek je bil že v marsikateri situaciji: od lastnega metanja bakel do zaklepanja v pisarno. Ampak ti časi so davno nazaj, Armada ga je kvečjemu nosila po rokah. Kolikor se spomnimo, se Kek z navijači neposredno v prvi eri ni rabil ubadati. Kdor je bil na stadionu Tehelne Pole, e, ta ve. Kaj šele vsi tisti, ki ste šli v Južno Afriko. Kek je najprej prinesel rezultat.

    Cena vstopic in način prodaje. Še pod Čeferinom se je paketna prodaja izkazala kot siljenje navijačev. Ko si je NZS to še lahko privoščil. Za ligo narodov bi bila paketna prodaja preveč. Če želite videti Anglijo, morate še to-pa-to, je bilo eno, a tudi to ni bilo prav. To ni pošteno, pa ne samo do navijačev, ampak do kulta reprezentance same. Kaj je uspešna prodajna politika? Da pridejo ljudje gledati najprej svojo reprezentanco. Da je stadion razprodan, ne glede nato, ali igramo dodatne kvalifikacije ali San Marinom. Še huje je bilo ob gostovanju Bosne in Hercegovine in Albanije, ko smo de facto igrali v gosteh v – Stožicah. Cena kart ni nepomembna, NZS je dobro izvedla akcijo »družinski paket«, a bi, sploh takoj po žrebu, veljalo temeljito premisliti, kaj je bistvo reprezentance. To pa je bližina ljudem. Tudi s ceno. Glede na trenutne rezultate bi morala biti cena 20 EUR po glavi za odraslega navijača plafon. Seveda na koncu svoje pove trg, ampak če bo Slovenija igrala z renomirano reprezentanco in bo stadion razprodan, bo trg povedal, da je ljudem več do tuje kot domače reprezentance.

    Zbori na Brdu. Noben selektor na svetu ne bo spremenil navad nogometašev. Torbice, tatuji, frizure… Se ne da. Vprašajte Ernesta Valverdeja pri Barceloni. Nič ne pomaga, pa je dal šoferja, kuharja, budilko Dembeleju, pa je ta vseeno žrl pico, špilal igrice do jutra in prespal trening. Ampak sam zbor na Brdu je z leti deloval naduvano, pri čemer svoje pristavi še nosilec tv pravic (beri: Televizija Slovenija), ki je nogometaše pričakala vselej kot najmanj polfinaliste mundiala, ne pa kot ekipo, v kateri je na koncu ostal le en nogometaš, ki je dejansko igral na svetovnem prvenstvu, povrhu še med tistimi, ki so najbolj »klasični« fuzbalerji iz pred-instagram časov. Malo več ponižnosti, manj pozerstva. To bo eno bolj pomembnih sporočil.

    Napovedovalec + šov program. Miha Penko je okej. Mogoče še bolje izkoristiti zaslone, ampak ne pretiravati s programom. Tekma z Ukrajino je dobro izhodišče, res pa je, da je bil vložek na tisti tekmi pač drugačen, naboj pa posledično tudi.