Avtor: admin

Avtodestruktivno strahospoštovanje

Pet ugotovitev: Maribor – Liverpool [0:7]

Boleče strahospoštovanje, čas za preizpraševanje
Če je kdaj bila tekma, ki ima eno ugotovitev (ali pa neskončnih milijavžnt), je to tekma, ki jo je Maribor takoj po žrebu daleč najbolj čakal. In to po žrebu, ko bi lahko dobil tri take tekmece – in še boljše, kar Real Madrid, Tottenham in Borussia Dortmund gotovo so -, kot je Liverpool. Maribor se je primerno napalil za Liverpool. Nahajpal, naborbal, naspidiral. Tekma sezone, ki je bila obkrožena z debelim vijol’čnim robom. Tekma kariere za tiste v kadru, ki so v ligi prvakov prvič. Tekma življenja za tiste navijače, ki so razumljivo ponavljali, da je Liverpool, petkratni evropski prvak, najbolj prestižno moštvo, ki je kadarkoli gostovalo v Ljudskem vrtu. In moštvo, ki je Mariboru nasipalo sedmico. Neutrudno, neumorno in neustrašljivo. Spoštovanje je dobilo predpono »straho«. In rezultat je bil tu. Ena, dve, tri, štiri. Polčas. Pet, šest, sedem. Konec.

Vse je očitno vplivalo na moštvo, ki ni tekmovalo na tej tekmi. Ni moglo. Dve, tri napaki in hvala lepa, nasvidenje. Kruto, boleče, pretrdo. Nekoliko je presenetila izjava Aleksa Pihlerja pred tekmo, ko sem ga vprašal, kaj bo ključno v karanteni, debeli dan pred tekmo. Je rekel, da so vsega tega že vajeni. Hm. Gostoljuben ni bil Maribor samo do nizkega Liverpoolovega avtobusa, s katerim želijo redsi nabildati svojo znamko, obenem pa pokazati, kaj si lahko vse privoščijo. Ni bila postavljena samo klančina za lažji dostop avtobusu. Maribor je klančino nagnil tudi do svojega gola. Kajti vijoličasti so klonili tam, kjer so poprej črpali največ samozavesti. In našli zmago. Ključni napaki sta storila Mitja Viler, ki se je odkrito pokesal za svojo napako v četrti minuti, po kateri Maribor ni zadihal, kot se včasih zgodi po šok terapiji, in Marwan Kabha, ki je najprej sijajno odvzel žogo, nato pa vnovič pokazal, da je dokončno daaaaaleč od lanske sezone, ko je bil sidrišče moštva, ki je pripeljalo naslov nazaj čez Trojane.

In ko so tisti z manj izkušnjami (Ahmedi, Vrhovec, Kramarič) na takem nivoju videli, kako slab, grozljivo nemočen večer imajo najbolj izkušeni, se je igra sesula v prah. No, »igra«. Maribor je imel igro samo takrat, ko sta žogo dobila, če že, predvsem Marcos Tavares, edini, ki mu žoge tekmec ni odvzel takoj, in je bil tudi edini, ki ni dajal občutka, da se žoge boji, ter Blaž Vrhovec, ki edini stopnjuje formo tokom te jeseni. Bolj kot je neopazen, boljše tekme ima.

Ker taktika ni mogla biti kriva, saj za taktiko potrebuješ kolektiv, je potem za rekordno visok ne samo domači evropski poraz (prej 0:4 z Laziem), temveč tudi nasploh najvišji domači poraz v zgodovini lige prvakov, če že, kriv pač pristop. Ali pa ocena, da so ti fantje sposobni parirati največjim.

»Dobra ugotovitev,« mi je Mitja Viler rekel po tekmi, ko sem ga vprašal, koliko pogrešajo takih vtekanj, kot so se jim dogajala ob nepostavljanju ofsajd zank, za hrbet v domačem prvenstvu. »Prihajali so od vsepovsod,« je dodal Viler. Zdelo se je, da se bo še po tekmi obrnil za hrbet, če bo Salah še kaj pritekel. Že v Sevilli je Milanič, vendar ne ad personam, pokritiziral levo stran. Vsi prvi štirje goli so zadetki padli po akciji, začeti na tej strani. V Sevilli dva od treh. Tu bi Viler potreboval pomoč, če že zamenjave nima ali ne sme/mora imeti.

Ne samo, da nima zamenjave, Maribor je z njim podaljšal pogodbo. To gre razumeti, nenazadnje se je Viler dobro odrezal v slabi tekmi proti Slovaški na svojem (pre)poznem reprezentančnem debiju. Vendar narava Vilerjeve igre je, da se vključuje naprej in tam ponudi svojo finto, ki jo tukaj imenujemo »Rulo«, na katero je nasmodil tudi Jamesa Milnerja in takoj po njej poleg Šulerjevea medlega strela z glavo sprožil edini strel v okvir. Viler je vsaj ponujal napake, Martina Milca po Hapoelu praktično ni več, muči se s tekmeci, zamuja v štarte in daje vtis igralca, ki ga čaka daleč največ dela v dolgem zimskem premoru. To ni bila namreč tekma – in tudi na Anfieldu ne bo, sploh ker je Spartak imel v Mariboru očitno slab dan in ne dobrega proti Liverpoolu in Sevilli -, kjer bi bil navdih dovolj. Kjer bi »bočna igra« lahko nekako presenetila tekmeca. Klopp je vedel, kaj bo počel Maribor. Edino, česar ni mogel vedeti, je, da se bo Maribor tako mučil sam s sabo in si sam grenil življenje, saj sta le dva gola padla kot posledica resnično lepe akcije, Jasmin Handanović pa je ubranil tisto, kar je pač lahko. In to dobro. To ni bila tekma, kjer bi se dalo igrati na »kaj pa če nam danes rata«. Milanič je rekel pred tekmo, da bi uspeh prišel, če bi pokazali vse, kar krasi nogomet. Ampak govoril je o napadalnih delih igre: vtekavanju, vključevanju, driblanju. Kot da bi pozabil, da je bistvo takih tekem predvsem obramba. Najbrž ni mogel pričakovati, da bo Maribor imel posest v vsaj 50 odstotkih? Opozoril je, da Liverpool hitro odvzame žogo. Ja. Odzvame. Ni zaleglo.

Kar so si igralci med sabo očitali tudi med polčasom, je bila tudi morda premehka in preveč spoštljiva igra. Absolutno premalo število prekrškov. Nihče ne pravi, da bi morali mesariti poletni trojček Firmino, Coutinho, Salah. Če že, je boljše imeti renome »kante za napucavanje« kot mesarjev. Pa saj Maribor ni kanta za napucavanje, čeprav je gol razlika 1:11, pa smo šele na polovici, res negativno izstopajoča. Tega se glede nato, da so vijoličasti doslej v petnajstih tekmah v ligi prvakov zabili vsega šest (!) golov, ne bo dalo zakriti. Maribor ne bo najslabši v zgodovini, brez skrbi, vendar pogledovanje v Zagreb k Dinamu in 0:15 gol razliki brez točk ne pomaga kaj dosti. Čeprav se zdaj remi s Spartakom zdi že večji uspeh, ne glede nato, kako blizu je bila tudi zmaga. Maribor je klub, ki resnično gleda predvsem nase in to počne v okolju, ki ne vidi ključnih izzivov moštva, kot rad poudari Zlatko Zahović. In prav to je zdaj tisto, kar jih čaka v naslednjih tednih. Če bo Maribor znal ne samo povedati, kje ima napake in razložiti, kaj je šlo narobe, v čemer je Milanič zelo napredoval kot trener, ki kritike ne jemlje nujno (pre)osebno, temveč to udejanjiti tudi na igrišču, ne samo na pohvaljenih treningih, temveč tudi na tekmah, bodo porazi nižji. Ne gre se namreč znebiti občutka, da je moštvo premehko in da so se napake Seville, vsaj ko gre za trd(n)o pokrivanje tekmeca, ponovile.

Izjave športnega direktorja Zlatka Zahovića, ki jih Ekipa ni uspela položiti v usta Jürgenu Kloppu, ki se takih lokalnih, folklornih štosov pač ne gre in je pokazal »klaso«, ko je rekel, da pač bi bil smešni in karizmatični luzer, če bi odgovarjal na take provokacije, se kar precej maščujejo, ne glede nato, da nekatere stvari, ki jih je Zahović izjavil, preko palca tudi držijo. Klopp res še nima tega, kar ima denimo Jose Mourinho. Že res, ampak če kdaj, je zdaj čas, da se Maribor zazre v lastni kader in si počasi prizna, da je v nogometu treba včasih naprej. Povsem razumljivo je, da strokovni štab ne bo menjal ekipe, ki je omogočila ligo prvakov. S tem ni prav nič narobe. Toda po drugi strani podaljševanje pogodb vse starejšim igralcem pošilja trdo sporočilo tistim z manj izkušnjami (ne nujno mlajšimi), ki nikakor ne dočakajo svoje priložnosti. Pa saj ne nujno mlajšim. Toda vztrajanje pri Luki Zahoviću in posoji Liorja Einbroma se kaže, kako trmast je Maribor, ki nikakor ne da prave priložnost tistim, ki zadaj čakajo in zabijajo v drugi ligi na posojah. Ali pa prave priložnosti sploh ne dočakajo. Ali pa se dogaja primer Amir Dervišević, ki se bo, če bo Kabha tako padal v formi, kmalu ponujal kot rešitev, obenem pa Sandi Ogrinec niha v preklopu iz članske v mlado ekipo, kar je še ena od potez, ki Mariboru ne uspeva.

Tekmo, kjer je Jürgen Klopp po tekmi vsem mariborskim fantom stisnil roko in govoril spoštljivo o tekmecu, zato ne gre označiti neposredno za sramoto. Ne. Tekma bo itak dobila svoj kontekst na Anfieldu, še bolj pa bo pomembno, kakšen november bo imelo moštvo, ki ima za sabo že naporno sezono. Dolgo sezono. Nekoliko je moštvo tudi žrtev lastnih uspehov, saj so se vpoklici reprezentantov eksponentno povečali po uvrstitvi v ligi prvakov. Zato še dobro, da ni dodatnih kvalifikacij, če razmišljate kot Darko Milanič. Maribor čakata v novembru dve težki gostovanji na Anfieldu (ob 2.500 mariborskih navijačih) in v Moskvi, kjer bo Spartak želel maščevati uvodni remi, najbrž kar tri tekme z Olimpijo, gostovanju v Krškem in Celju ter še tekma z Gorico. Kader je dovolj širok, da bo vse to zdržal, vendar Milanič bo moral poseči po menjavah tudi tam, kjer prej niti pomislil ne bi, da bi menjal. Tudi na levem in desnem bočnem ter v osrčju vezne vrste. Ali morda vendarle presoditi, če zdrav štoper vendarle ne pride bolj prav kot še tako izkušeni pokrpan Šuler.

Ključna bo sledeča izjava: »Morda bi bilo s petimi v zadnji vrsti ali sredini drugače in bolj zaprto, vendar nam zmanjka res pravih specialistov za branjenje.« Kaj je razlog, da Mariboru takih igralcev primanjkuje? Jih res nima ali jih noče pripeljati in vpeljati?

Taktika pogubno prepogumna glede na “žar”
Darko Milanič je na prvo vprašanje, ki ga je dobil po tekmi na novinarski konferenci, odgovoril tako direktno, kot smo ga vajeni le redkokdaj. »Ni Martin Kramarič kriv, da smo danes dobili [sedem golov]. Bili smo preslabi. To se je takoj pokazalo pri prvem sprejemu [Viler],« je nanizal strateg, ki je imel za sabo enega najtežjih večerov. Da, padla so vprašanja o sistemu. Če se je v Sevilli odločil za zadržano, konservativno postavitev 4-3-2-1, pri čemer Aleks Pihler ni točno vedel, kaj igra, je pa pomagal tam, kjer je bilo treba pomagati, vendar je leva stran trenutno resnično šibka, je Milanič proti Liverpoolu poskusil s 4-2-3-1 in vtaknil namesto Pihlerja v sredino Kramariča. Ki žoge domala niti pošlatal ni.

Njegova obrazložitev? »Ne smemo pozabiti, da nas je točno taka postavitev [4-2-3-1] pripeljala v ligo prvakov,« je poudaril Milanič. Resnici na ljubo je letos sistem tudi nekoliko prilagajal in se vmes naslanjal tudi na romb, na trenutke pa pokazal obris klasičnega 4-4-2 sistema, ki je podpisal njegovo prvo ero. Milanič se k preverjenemu, rigidnemu modelu, kjer je po lokalni oznaki izumil igralca, z imenom Luft, ki da je manjkal za povezljivost sredine in napada, ne vrača ali pa vsaj ne tako očitno. Maribor mora igrati nekoliko bolj odprto in atraktivno, če želi vsaj malo pokazati, kakšne individualne igralce ima. Nič narobe, če je to poskusil proti Liverpoolu, vendar obenem je Milanič precenil sposobnosti in zlasti zmožnosti moštva, ki ima v bočni igri največje prednosti, a posledično tudi pomanjkljivosti.

Vendar v samoprežitvenem trenerskem nagonu je ocenil, da bi »pravi« lahko pokazali precej več. »Prepričan sem, da smo sposobni tudi proti Liverpoolu v idealnem stanju odlično odigrati tudi v taki postavitvi.« Morebiti, vendar če trener reče, da svojih igralcev sploh ni prepoznal, je to precej skrb zbujajoče. Strokovni štab čaka zdaj veliko, če ne celo največ dela. Tisto delo, ki ga lani spomladi niso znali opraviti in so cincajoče pomlajali moštvo, ki ji je štirinajsti naslov postal (pre)hitro tudi breme. Maribor čaka zdaj taktični izziv, kako se lotiti zadnjih treh tekem, kjer bodo vsi v vijoličastih videli tri točke. Kdor bo izgubljal točke proti Mariboru, bo spomladi igral v evropski ligi. Tako je, žal, videti vsaj sedaj. Kar pa ne pomeni, da tako tudi nujno bo. Sploh ne. Vendar ključna – sploh za domačo sezono – bo rekcija po tem rekordno visokem porazu. Iz katerega se lahko Maribor veliko nauči tudi, če pogleda, kako je Liverpool igral tudi v zadnjih desetih minutah. Na polno in do konca. Maribor je letos tako igral samo proti Ankaranu.

Usodni tretji krog: Lazio, Chelsea, Liverpool
Ko, če bo Maribor naslednjič v ligi prvakov, bo moral biti hudo previden, pozoren in spoštljiv, ko se bo podal v tretji krog. Ne glede nato, da se v trenutnem sistemu žreba pare in ne več določa glede na boben, v katerem se posamezni klub znajde.

Začelo se je v Rimu, ko je Maribor po (še vedno edini) zmagi v Kijevu proti Dinamu nato doma boleče po porazu z Bayerjem kar pošteno obžaloval zapravljeno priložnost Klitona Bozga, zato se je tekma s takrat izjemnim Laziem izkazala za lakmusov papir, ki je – gledano iz današnje perspektive – nakazal, da Maribor z velikimi res težko igra. Že res, da je bil Geri Čipi strogo izključen, res pa je tudi, da je Maribor dihal na škrge in poraz 4:0 je spodrezal krila. Kajti ko je Lazio prišel v Maribor, je vajo ponovil in vijoličastim nabil najvišji poraz. Bil je 19. oktober 1999. Kasneje nihče ni dal Mariboru več kot tri gole v Ljudskem vrtu.

V drugi sezoni je Ante Šimundža krenil v London razumljivo samozavestno. Maribor je doma v izdihljajih odprl tekmo z remijem s Sportingom (1:1) ter proti Schalkeju z neverjetno kolektivno predstavo, kakršno smo videli, iskreno, le še proti Hapoelu v letošnjih kvalifikacijah, izvlekel še drugo točko. Da ni imel nič izgubiti, je morda pretirana izjava. Vendar odprta taktika, ko je Maribor imel občutek, da pa saj, saj pa, pa saj, nekako igra steče, a so pokasirali šest golov. Rekord, tista famozna tekma z Ajaxom (9:1), je bi še daleč. Maribor se je takrat pobral. Ko pride november, igra lažje v ligi prvakov. Najhujši je ravno tretji krog, ko se najbolj pozna, kakšna razlika je, če začneš s sezono v drugi polovici avgusta (z evropsko pa celo septembra) ali zgodaj julija.

Vendar tako pač je. Maribor je vedel, kakšen je razpored. Kar je Milaniča najbolj presekalo, je bil najbrž, tako je vsaj videti sedaj, reprezentančni premor. Že res, da je zmogel premagati Rudar na tekmi, ki kaže karakter in zmožnosti ekipe, da se pobere po anemičnem prvem polčasu. Je pa tudi res, da so bili Marko Šuler, Valon Ahmedi, Marwan Kabha in Martin Kramarič že lep čas brez klubskih minut. In pač niso bili kos, dorasli nivoju, pri čemer še največ odpustka zaradi mladosti in sploh prve tekme, ki jo je začel v ligi prvakov v prvi postavi, dobi Kramarič.

Liverpool našel, kar je iskal
Philippe Coutinho je igral vseh 90 minut. James Milner je imel tekmo, kakršne že dolgo ni imel. Roberto Firmino kaže, zakaj je Brazilija tam, kjer je (na vrhu Južne Amerike), Mohamed Salah pa, da se odkrito ponuja kot najboljši afriški nogometaš na prihodnjem svetovnem prvenstvu, kamor je po žnj letih spravil Egipt. Liverpool je tekmo v Mariboru več kot očitno razumel tudi kot popravljanje vtisa po tekmi z Manchester Unitedom, ko so si pred golom jemali žogo iz noge, in dvigovanje samozavesti pred tekmo s Tottenhamom, kjer potrebujejo več kot le samo točko, če želijo upravičiti pričakovanja in znova končati med štirimi najboljšimi v Angliji.

Maribor je na Liverpool nabasal v najslabšem možnem momentu. Klopp je dobro vedel, kako pomembna je ta tekma iz vidika težišča sezone. Če Liverpool po uvodnih sicer potentnih in napadalnih remijih s Sevillo in Spartakom, ko so preštevali zapravljene lepe priložnosti, ne bi slavil v Ljudskem vrtu, bi si zelo otežil življenje. Tako je zdaj na vrhu skupine E, kjer je Spartak pokazal, da je v Moskvi pač letos očitno nepremagljiv. Liverpool čaka še gostovanje v Sevilli, kjer se zna odločiti ta skupina, kjer bo očitno tudi najbolj štelo, če iz gostovanja odneseš kakšno točko.

Obenem pa smo lahko v Ljudskem vrtu spoznali, kakšna hitrost, tehnika in igrivost krasijo najboljše fuzbalerje na svetu. Pa Salah, Firmino in Coutinho ne spadajo nujno v top 3 trojčke. Ima pa Klopp ekipo, v kateri ne rotira preveč, vendar so denimo Alex Oxlade-Chamberlain, James Milner in Daniel Sturridge, ki niso nujno v prvem planu, pokazali, kakšno željo imajo in koliko je ta tekma pomenila Liverpoolu, ki še sam ne ve najbolje, do kam lahko letos pomeri. V Angliji so očitno premalo konkurenčni, ker sta kluba iz Manchestra letos pač razred zase, v Evropi pa imajo Kloppa, ki lahko zasuka miselnost, ki tako tepe angleške klube (še bolj kot božično-novoletni fuzbalski ritem). Je Liverpool najboljše, kar je kadarkoli gostovalo v Mariboru? Najbrž je res, čeprav še vedno delujejo kot moštvo v izgradnji, ki ima za sabo poraz v finalu evropske lige in četrto mesto. V primerjavi s tem sta Chelsea in tudi Lazio imela bolj impozantni moment. A ne glede nato je bil Liverpool iz drugega planeta. Ker je pokazal, kaj je profesionalizem do konca. Že res, da gre za milijone, toda Liverpoolovi fantje so tokrat pokazali, kako je, če oddelajo te milijone. Bum, bum, bum.

Viole pokazale, kaj je bistvo nogometa
Še Trent Alexander-Arnold, ki je uvalil sedmega z razdalje, ni mogel, da ne bi ne samo opazil, temveč pohvalil tega, kar je ponudil Ljudski vrt. Saj smo v preteklosti opazovali, kako so recimo navijači Bayerna rohneli, prepevali in skandirali, pa jih je Real na Alianz Areni naravnost gazil. V Ljudskem vrtu se je večkrat slišal krik »ni predaje«, najbolj slavno proti Palermu, precej manj denimo proti Zürichu ali Viktorii Plzen, ko je bilo vsega kmalu konec.

Za tekmo, ki je seveda najbolj pritegnila tiste, ki Maribor gledajo v Evropi in proti Olimpiji, je bilo vzdušje precej boljše kot bi morda pričakovali. Bilo je morda še boljše kot proti Chelseaju, pa je tam Agim Ibraimi sprašil evrogol. Seveda je vzdušje samo stvar relativne, subjektivne presoje, vendar nihče ni mogel ne preslišati ne spregledati fanatizma na jugu Ljudskega vrta. Malo je vse skupaj podžgal sodobni fenomen, ko se Slovenci v rdečem dresu narišejo v Mariboru kot največji feni Liverpoola vseh časov. Tisti, ki so se naguzili po tekmi na ograjo, čakajoč na ograjo, da si se komaj spravil na tiskovko mimo njih. Fenomen, ki je pač posledica globalizma, nekaj pa ima s tem tudi pomanjkanje zdravega lokalpatriotizma, ki je ata in mama vsakega poštenega, zgodovinsko bogatega kluba. Tisto, kar pogrešamo na domačih tekmah. Predane navijače, ki podpirajo klub, za katerega je samoumevno, da je »njihov«.

Novinarski kolega na moji desni, ki so mu navijaški fenomeni tuji, kar gre razumeti, ni mogel razumeti tega fatalizma. Saj v tem je finta. Ne gre za razum. Gre za gola čustva. In ta so preplavila tiste na stadionu, ki so znali narediti preklop v glavah in raje do konca občudovali Liverpool, ki je imel svojo najboljšo tekmo letos, ne glede na razliko v kvaliteti tekmecev. Ostali so do konca. Večji del njih. Nekateri so odšli, kar tudi gre razumeti.

Vendar aplavz viol, ki so se jim nogometaši prišli poklonit po koncu tekme, je tisto, kar je bistvo nogometa. Maribor je že znal črpati tudi iz trdih, hudih porazov. In redko šteje le en remi kot uspeh. Tudi zbadanje, lepljenje posnetkov tekme Olimpije z Liverpoolom iz leta 2003, ko so redsi obtičali z 1:1 za Bežigradom, je po svoje dobrodošlo. Je pa tudi res, da je na dve tekmi takrat Olimpija gladko izpadla, pri čemer poraz na Anfieldu (0:3) ni bil prav nič slabega, kaj šele sramotnega. Je pa res, da mariborska kluba na fuzbal gleda bolj »sezonsko«, ne iz prizme ene ali dveh tekem. Imajo tretjič ligo prvakov. Zdaj so šele na pol. Liga prvakov je pač vrtiljak, včasih smeha, drugič groze, če si klub kot Maribor. Stvar karakterja pa je, če si znaš prepevati, ko tvoje moštvo guzijo in gazijo. Takšni navijači si – ampak ne kar tako, čez palec, na račun knjižnice ali zdravstvenega doma – zaslužijo najboljše pogoje. Tudi do je Maribor. Ali pa predvsem to. Goltanje, požiranje (pre)visokih porazov. S pesmijo. In spoznanjem. Ter kritiko. Predvsem pa upanjem, da bo naslednjič pač boljše. Tokrat ni bilo. Najdražja šola, ki jo je doslej plačal Maribor. Ampak tudi najbolj glasna.

Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

18. oktobra 2017
Pero, jaz ti verjamem

Ko je, skoraj eno leto vnaprej, prišla novica, nato plakati in zatem še tv oglasi, da gredo Pankrti v Stožice, sem poškilil. Okej, štiridesetka. Štekam. Ampak javiti tako daleč vnaprej? Ampak zakaj pa ne? Kajti ko sem oni dan v avtu slučajno na Valu 202 nabasal na intervju s Perom Lovšinom, dobrim starim Perčijem Gnusom, mi je postalo jasno, da tega špila, 40 let po Mostah v Stožicah, ne smem zamuditi. Zato pa pišem ta tekst. Da se »nahajpam«. Ne milenijsko, generaciji, ki ji sicer pripadam. In da morebiti nafehtam akreditacijo. In napišem članek. Ali tri.

Na ta špil se gre iz več razlogov, najbrž ni med njimi nobenega, ki bi bil golo iskanje nostalgije in izgubljen iluzij. Ne. Eh. Sem premlad, da bi vedel, kaj je punk zares pomenil, povrhu si Maribor in punk bojda takrat nista bila najbolj na ti. Nostalgija nima nič s tem. Osamosvojitvene težnje še manj, čeprav sem dalj časa trdil, kako je Pero Lovšin za samostojno Slovenijo zaslužen bolj kot marsikdo, ki vleče tiste čase vsakega junija ven, sem in tja. Ampak mene ni bilo zraven, z mano se ni dalo računat, ker sem bil, jebiga, premlad.

Foto: Arhiv [Naj dogodki]

Vendar v Stožice »se mora« že zato, ker se moram pokloniti dejstvu, da je malo preden so Pankrti prvič nažgali svoj punk, ki so ga via Gregor Tomc prinesli iz Anglije k nam, v Mostah na gimnaziji učil tudi moj foter. Fiziko. Uf. Ja. Fiziko. V Stožice grem tudi zato, ker sem Perčiju lahko hvaležen, da sem se – via Neta Zalar, hvala Neta – na kitaro, ki jo je pri nas pozabila sestrina kolegica – hvala, Livija – naučil svoj prvi song. Bandierra Rossa. Hvala, pjebi, da gre tole na G, D in C. Ker da sem zgrabil za barre, mi je mama morala najprej pomagat držati moj čevap od prsta. In mama me je peljala tudi na Sokole, na Festival Lent, prvi pravi rock’n’roll špil, ko so bili Pankrti sicer že spomin.

Ko so me zadnjič spraševali, češ, zakaj nisem šel na The Rolling Stones v Avstrijo, se mi ni dalo niti razlagati. Prvič, ker je zgodba preosebna in predolga, in, drugič, ker težko priznam, vendar sem na Guns N’ Roses na Dunaju videl, da je včasih morda bolje, če se ti katere sanje ne izpolnijo, sploh če ne veš, ali si sanjal ali ne, v bistvu pa si pol itak pozabil. Ko mi je ena obiskovalka koncerta v Zelwtegu, Mariborčanka, ki je videla ohoho in še in još špilov, priznala, da je bilo sicer fajn vzdušje, blato gor ali dol, ampak da so pa res morda že malo stari. Ja seveda so.

Pankrti, verjamem, ne bodo glumili, da niso stari. Zakaj pa bi? Če greš gledat točno 10 let nazaj, na 30 obletnico, na YouTube, se že tam vidi, da se je žgalo za dobre , stare, tovarišijske čase. Ampak žgalo pa se je. Na polno. Ravno zato, ker Pero Lovšin in celotna ekipca niso ravno tipi, ki bi hodili v fitnes, lovili staro formo in praskali gubice z obraza, čeprav imajo v svojih vrstah tudi maratonca. Jebeš to.

Če bi to počel, bi Pero izgubil vse, za kar se je boril. In Pero se je boril. Metal se je – kot je povedal punkomentarec – po odrih, ko tega še nihče drug ni počel. Pero se je spogal za to državo, tako je videti vsaj meni. In ostal je zvest glasbi. Ko vidiš Perota, je zadnje, na kar bi pomislil, neka blesava politika. In tri, štirikrat, ko sem delal z njim intervju, sem res vedno, ampak vedno dobil filing, tisti nezmotljivi občutek, da je punk, rock res način življenja. In da se Peru nikoli ne mudi, pa je na nek način vedno spredaj.

Foto: Arhiv [Naj dogodki]

Zato bi šel v petek v Ljubljano, kjer sem bolj bival devet let. Ker upam, da bom videl in doživel tisto gnilo, sivo, brezupno Ljubljano osemdesetih, ko so bili žabarji res pravi žabarji, kar je Košak v nulo posnel in zajel v Outsiderju, bolj dokumentarec kot film, čeprav so Pankrti dobili tudi pravi dokumentarec Dolgcajt. »Isti nismo, nismo pa kaj dosti drugačni. Navijamo za iste klube, poslušamo podobno muziko, veselimo se istih stvari in jezimo se zaradi podobnih ljudi. Torej malo smo isti, malo smo si pa podobni,« je za STA povedal Lovšin.

»Če hočeš polniti dvorane, moraš poslušati veliko dobre glasbe. In veliko brati časopise, knjige, gledati filme. Razumeti moraš razmere, v katerih delaš,« je za Dnevnikov Objektiv v vrhunsko obdelani zgodbi povedal Lovšin. In v tem času je treba razumeti, zakaj Pankrti igrajo v Stožicah. In, še bolj, komu. Zato se luštajo Pankrti v petek, v mestu zvečer. Pa zato, ker se vmes, sproti, naučiš refrene štiklov. In nenazadnje tudi zato, ker je čas, da nekdo s tremi akordi povozi te Stožice. In ker napovedujejo tokrat šestindvajset štiklov. Pred desetimi leti so jih v Tivoliju zmogli triindvajset.

17. oktobra 2017
Copy-paste preobrat

Pet ugotovitev: Rudar – Maribor 1:2

Igra prve postave v prvem polčasu skrb zbujajoča…
Najprej se je, še pred petkom, ob vseh povratkih in okrevanjih porodilo vprašanje, kakšno taktiko, sistem bo ubral Milanič. Vendar je še bolj presenetil z izborom. Inbrom, Mešanović in Zahović? Skupaj v napadu? Od začetka? Stvar, posledica treninga in forme, ki so jo tam pokazali? No, brez Vilerja na levi in občasnih Boharjevih prebliskov je bila to postava Maribora, ki najbrž letos ne bo več igrala skupaj.

Težava je namreč bila, da je trojica predolgo in previsoko čakala v napadu ter premalo sodelovala v obrambi in ker povrhu ni bila sposobna zadržati vsaj posesti, sta Aleks Pihler in Blaž Vrhovec dihala na škrge, Milaniču pa bi se je odločitev, da Marwana Kabhe ne vključi niti v kader, boleče maščevala, če se ne bi tekma obrnila tako, kot se je.

Maribor na klopi tokrat ni imel niti enega branilca, čeprav je bila že sama rezervna klop zares impozantna in je kar klicala po rešitvah: Kramarič, Ahmedi, Tavares, Hotić in Vršič. »Zaradi nekaj zgrešenih podaj in agresivnosti nasprotnika smo si zagrenili življenje. V drugem polčasu smo bili bistveno boljši, prevladovali smo in na koncu smo zasluženo zmagali,« je izjava, ki bi jo veljalo letos, glede na predstave, shraniti in uporabiti v copy-paste metodi. Kar sploh ni nujno slabo. Dokler se izide. In tokrat je nekaj »provokativnih besed« med polčasom, kot je rekel Milanič, znova zaleglo. Če so se dresi za Liverpool resnično delili v Velenju, bo v torek obveznih in nujnih kar nekaj sprememb. Kar pa je tudi razumljivo: Milaniču rotacije letos precej bolje uspevajo. Je pa tudi res, da ima precej širši kader, čeprav ne enako na vseh pozicijah.

… vendar so preobrati ključna odlika Maribora
Začelo se je v Kranju. 2:0 za domače se je končalo kot 2:3 za Maribor. Krško je v Ljudskem vrtu dvakrat izenačilo, Maribor je zabil v 95. minuti. Za zmago. Da je imel Stipe Balajić na obrazu kisel nasmešek. Aluminij je, na drugi strani, v Kidričevem pred potjo v Sevillo dvakrat povedel, pa so vijoličasti vseeno obrnili rezultat.

Če se je Srečko Katanec spraševal, kje bi bila slovenska reprezentanca, če bi se tekme igrale 80 minut (bila bi, bojda, druga), se podobno sprašujejo tudi tekmeci Maribora. Marijan Pušnik je najprej namreč povedal ravno to. Da nogometna tekma traja 90 minut. Ko mislijo tekmeci, da zadnjih petnajst, deset, pet minut ne bo tako mučnih in da so točke proti prvakom blizu, se zgodi Maribor, ki je psihološko izredno stabilen in nepopustljiv. Ko se seveda ne ustavi pri 0:0, kot se je nazadnje proti Triglavu in zabeležil še četrti »brezgolni« in brezvoljni remi.

Ključna odlika letošnjega Maribora je, da se ne sesede. Kako se to najboljše vidi? Da ima ničlo pri porazih. Še nobenega ni doživel. Naj se je vsak zdel še tako blizu, se na koncu izteče tako, kot smo od Maribora pregovorno bolj vajeni spomladi, ko da vijolice običajno cvetijo. Igra, ki bi jo sicer rad imel Milanič, še vedno ne zacveti za dva polčasa oziroma prepogosto ni Maribor tisti, ki požene tekmo, diktira njen ustroj od samega začetka, temveč to naredi tekmec kot posledico vijoličaste anemičnosti.

Vendar ne glede na vse je Maribor v Velenju odigral tekmo, eno tistih, ki utegnejo biti celo precej ključne, če se bodo spomladi točke zelo na tesno seštevale. Tri točke na taki tekmi v tako bipolarni predstavi so kar dober uspeh. Sploh ker je Rudar, kot se vidi zdaj, upravičeno tako visoko. Na tretjem mestu.

Mešanovićev kot adut ne joker
Jasmin Mešanović ni tip napadalca, ki ga Maribor potrebuje. Ne. Jasmin Mešanović je tip napadalca, ki ga Maribor naredi. Velja najbrž prej kot obratno, čeprav se je zdaj, ko je prišla jesen, pokazalo, da je imel Zlatko Zahović še boljše potrpljenje kot nos za napadalca, ki ni prišel samo zato, da bi Maribor pokazal že izven igrišča premoč nad Zrinjskim.

Mešanović je bil v Velenju igralec tekme. Blizu mu je po aktivnosti prišel samo še Damjan Bohar, oba sta bila sploh v nadaljevanju tista, ki sta zabila zato, ker sta vztrajala, neumorno tekala, iskala prostor in podajala. Njegov zadetek je bil čista mojstrovina, evrogol, on pa po tekmi miren kot špricer razlaga, da je to pač kot gol kot gol. Zdaj ima v prvenstvu že štiri gole in še pet podaj, zaradi česar je tako ali drugače postal resna rešitev v napadu in bi moral – v naravi stvari – dobivati priložnost pred Luko Zahovićem, ki je svoje tri priložnosti zastreljal.

Predvsem pa je neverjetno skromen, prizemljen, ubogljiv, poslušen. To poudarja tako Milanič kot lahko vidimo tudi novinarji, saj se vljudno opraviči, če katerega vprašanja ne razume. Zelo tih fant, ki raje več pove na igrišču. Zdaj je sestavil že več povedi, ki se vse bolj sestavljajo v odstavke. Za pravo poglavje manjka še resnično impozantna evropska tekma. Priložnost bi moral imeti že proti Liverpoolu.

Handanovićeva napaka ni zgolj njegova
Da ne bo pomote: izletel je povsem neumestno in za to je kriv zgolj sam. Gol v Velenju je spomnil na kikse, žlahta, bratranec in vse, o čemer se je že pisa(ri)lo. Handanović je morda potreboval minute, da se po trdi tekmi v Sevilli, kjer je staknil tri gole in neugoden nalet za podpludbo reber, znova navadi na tekmovalni ritem. Vendar morda bi mu premor prišel prav.

Zakaj se klub ni odločil in znova med vratnice poslal Matka Obradovića, je stvar kluba. Odločitev je vsaj stvar prakse, če ne logična, vendar kjer je Maribor tanek, je prav na takih tekmah, kjer bi počasi veljalo razmisliti o drugem golmanu, ki bi bil rešitev in ne pomanjkanje le-te. So precej večji klubi od Maribora, kjer menjavajo vratarje za večje tekme ali za posebna tekmovanja. Handanović je večkrat rešil že Maribor, a ga tudi pustil na cedilu takrat, ko ga je moštvo najbolj potrebovalo. Tokrat se je vse srečno izšlo, Handanovića nihče ne pribija na križ. Poraja se le vprašanje, kako dolgo bo še Maribor računal na srečo, da bo Handanović nared za evropske tekme. Pomnimo, Obradović se v pokalu proti Olimpiji lani ni ravno proslavil.

John Mary nazaj, a premalo za Rudar
Najprej je udaril po reklamnem panoju. Besen, ker si je tako zelo prekleto želel vsaj ene uporabne žoge, tiste ene, s katero bi lahko storil tisto, kar tako dobro stori, da je bil (pre)dolgo prepričan, da si zasluži boljšo sredino. Toda pri Maryju je lekcija očitno zalegla, potreboval je očitno točno takšnega trenerja, kot je Marijan Pušnik, kjer šteje pač samo igrišče. Treningi in tekme.

Ko je udaril po panoju, je pokazal, kje želi zares udariti. V gol. Mary je stroj za gole. Je igralec, kakršne slovenski klubi kronično pogrešajo – z Mariborom, Olimpijo in Domžalami vred. Dvoboji z Billongom so bili nemudoma takšni, kakršni navzlic njunemu kolegialnemu odnosu, ki sta ga ohranila po lanski sezoni, ko sta še oba brcala za Rudar, na Instagramu ne morejo biti. Billong je kmalu našel tekmeca, kakršne je spoznal v Sevilli. Močne, prave, trde, žilave.

Mary je na tej tekmi pokazal, da je imel prav, ko si je želel še več, vendar mu bo druga dobra sezona v Rudarju prišla prav, če želi resnično napredovati in dokazovati svojo željo. Dober primer je nenazadnje Ezekiel Henty, ki je hitro odšel in tudi hitro spoznal svoje omejitve. Mary v Velenju postaja ikona. Zato, ker ni težko videti, da se s tem, ko se bori zase, bori tudi za klub. Včasih tudi v tem vrstnem redu, toda Pušnik je iz njega uspel narediti spet igralca, ki ga je vredno imeti v svojih vrstah.

Je pa res, da je Pušnik obžaloval, ker ni Maribor prišel morda na kateri drug datum, saj sta bila Bijol in Antonov vidno utrujena, reprezentančni premor je svoje terjal, zato smo videli dva Rudarja, po enega v vsakem polčasu. Se pa vidi Velenjčanom, da so našli vratarja (Pridigar pri golih ni mogel ponuditi drugega kot lepi paradi za fotografe), sestavili obrambo, povezali sredino in našli ne samo staro formo Maryja, temveč tudi Črnčiča in Trifkovića. Pušnik je sicer poraz pripisal tudi izključitvi Tomaševića: »Mislim, da smo bili boljši nasprotnik, imeli smo priložnosti za še kakšen zadetek. Igrali smo dobro, Maribor smo stisnili visoko. Po tistem prvem golu, ko smo po svoji krivdi izpadli iz igre, Mešanović pa je prekrasno zadel, je sledil šok za fante. Padli so v igri. Odločila je kakovost Maribora, po izključitvi Josipa Tomaševića pa nismo imeli več možnosti.«

Rudar gre zdaj v Krško, nato pride še Olimpija. Stadion ob jezeru je bil dobro obiskan v petek, toda za tri zaporedne zmage v gosteh bi bilo pravo darilo res točka. Ne gre pa pričakovati, da bo Rudar prevzel vlogo Domžal in vsaj nakazal, da bi dvoboj za prvaka lahko kdaj spet postal troboj.

Jasmin Handanović 5/10 Zadetek je zakrivil s prepoznim štartom in s tem spravil moštvo v zadrego in zaostanek. Je pa res, da je ubranil en sijajen strel in pokazal, zakaj kljub takim napakam nima resnejše konkurence v vratih.

Martin Milec 6/10 Čeprav je v intervjuju za Večer poudaril, da ne gre več toliko naprej, je bil tokrat blizu zadetku. Ni imel pretirano opazne predstave, še skriva rezerve, ki porajajo vprašanja, ali je bila tekma s Hapoelom njegov limit.

Aleksander Rajčević 6/10 Neizprosna borba z igralci Rudarja ga je stala kake buške. Sploh z Maryjem, ki je vaterpolsko in rokometno iskal prostor, čeprav se je še raje spuščal v duele z Billongom. Ko je obležal po udarcu v obrazu, je malo zastal dih, kar dokončno pove, kakšno preobrazbo je doživel.

Jean-Claude Billong 6/10 Najprej se je Maryja, naj se še tako dobro prepucavata na Instagramu, skorajda ustrašil. Eno, dve nesigurni izbijanji in Mary je začutil priložnost. Toda Billong, ki ima med štoperji največ minut v prvenstvu, se je po prejetem golu sestavil.

Mitja Viler 6/10 Brez finte »Rulo« seveda ni mogel. V prvem polčasu je imel veliko prostora, vtekal je, a se tudi marljivo vračal. Malo je manjkalo, pa bi bil prav on morebitna rešitev pri prebijanju Rudarja.

Blaž Vrhovec 6/10 Ko je neopazen, ima skorajda boljšo tekmo, kot bi pričakovali. Vendar zaradi narave izbrane taktike sta imela s Pihlerjem za obdelovati in pokrivati prevelik prostor. Vendar tekma, kakršne mu pridejo zelo prav.

Aleks Pihler 6/10 Še vedno je njegova igra že na videz… Em… Premehka. Nič narobe, če želi v igri tudi uživati in si vzeti čas za potezo, toda to ni bila tekma za precizne podaje in bolj latentno pokrivanje. Imel je priložnost – ob tem, da je Marwan Kabha ostal doma – pokazati, da je vsaj enakovreden na tej poziciji. Vendar se v prvi postavi hitro izgubi.

Lior Einbrom 6/10 Ocena bi bila, če Maribor ne bi zmagal, nižja. Bi bila. Na petico. Saj je imel tisti en strel iz polobrata, skušal riniti iz boka v sredino, vendar v igro ni vnesel tiste individualne drznosti, ki jo Maribor pogreša na tekmah, drugačnih od tokratne. Zaenkrat mu bolj pripada vloga rezervista.

Damjan Bohar 7/10 Bohar je nekje med Wembleyjem in Stožicami sicer zbolel, vendar se je do Velenja sestavil in je – po obveznih uvodnih spodrsljajih – dal Milaniču občutek, da ima prvotimca, kar bi bilo pred pol leta povsem nemogoče. Odkrival se je, vtekal, iskal prostor in nenazadnje tudi zelo lepo zabil. Za zmago. Njegov tretji gol skupno letos.

Jasmin Mešanović 7/10 Igralec tekme, brez dvoma, ker je imel največ potrpljenja za takšno tekmo. Skušal je povezati sredino in napad, se vračati, zabil je gol in bil pripravljen vsaj za celo tekmo.

Luka Zahović 6/10 Podobno kot za Einbroma velja tudi zanj. Če Maribor ne bi dobil te tekme, bi bila ocena nižja. Imel je tri res zgledne situacije, vendar je vse mlahavo zapravil. Zdi se, da Zahović večino koncentracije in moči pokuri v želji, da bi se mu sploh ponudila priložnost. Ko dobi žogo, pa je praktično že vse mimo in zato Pridigarja ni zmogel/znal premagati.

MENJAVE
Marcos Tavares 7/10 Kakšna razlika. Tokrat mu ni bilo treba zabiti, so to storili drugi, vendar v tekmi, kjer pride prav igra s hrbtom proti golu, zadrževanjem žoge, je Tavares pokazal, zakaj je kapetan. In borec.

Dare Vršič 7/10 Povratek, ki se ga je potihoma najbolj pričakovalo. Vršič se je vrnil tako, kot si je štab gotovo želel že proti Celju, a se je poškodoval. Njegovo obvladovanje žoge, terena, tekmeca je neprekosljivo, če naleti na tekmeca, ki se je fizično že upehal. A ne glede nato ima Vršič spet »igralni« moment in resno širi kader.

Dino Hotić 6/10 Menjava, ki se je zgodila dve minuti pred izključitvijo Tomaševića, ki da je – tako Pušnik – presekala Rudar. Je pa zanimivo, da Hotić vse pogosteje vstopa na nenaravno pozicijo.

Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor].

14. oktobra 2017
Bog je (bil), tak’le ‘mamo

Pet ugotovitev: Slovenija – Škotska [2:2]

Vtis na koncu boljši kot rezultat
Začelo se je z 2:2. In končalo z 2:2. Čeprav razlika ne bi mogla biti… Ne bolj očitna. Prej, če že, večja. Tistih 2:2 med bloki na umetni travi v Litvi je zaskelelo kot pa-spet-ne-gremo-nikamor poraz, čeprav je selektor Srečko Katanec, ki je bil v tistem hipu najbolj (na)vezan na predsednika Aleksandra Čeferina, skušal prepričati javnost, da je bilo trdo prigarano izenačenje uspeh. In da pač »takle ‘mamo«, mantra, ki bo podpisala njegov drugi ezoteričen mandat. Teh 2:2 proti Škotski, ki je v Stožicah igrala za mundial, je imel pridih tihe zmage. Vseh. Katanca, navijačev, novinarjev. No, razen Škoti. Oni so teh 2:2 po vodstvu in priložnosti za zmago videli gotovo kot poraz.

Ko ni bilo več pritiska rezultata, čeprav je tudi Katanec športno še do konca pogledoval k matematiki, ko se je zdelo, da niti upanje ne umira več zadnje (četudi že dodatne kvalifikacije z Ukrajino niso dale naboja, češ, saj zmoremo, smo bili res blizu), se je Slovenija sprostila, še bolj pa povezala. To smo videli tako na Wembleyju kot v Stožicah na sklepni tekmi, ki bo šla v zgodovino kot tekma s karakterjem. Katancu so naposled preformacije dokaj uspele, s štabom je dobro pripravil moštvo na tekmeca, našel je svoje močne točke (Iličić, Verbič) in skušal zakriti šibke (individualne napake, posledica forme), čeprav se ne gre znebiti občutka, da je nekatere poteze in odločitve, ki jim zdaj sam kontrira, sprejel absolutno prepozno, nekatere pa preprosto napačno.

Vrnimo se namreč, za hip, na prvo tekmo v Litvo. Tam sta Josip Iličić in Milivoje Novaković začela na – klopi. Katanec je dal priložnost Romanu Bezjaku in Robertu Beriću. Na slednjega ne računa več, prvega je moral za zadnjo akcijo še vpoklicati in ta se mu je – čeprav je lahko prebral, kako je bil tu, pa tam, pa Rijeka pa… – oddolžil. Z obrestmi.

Rene Krhin, v katerega se je osrediščilo jedro problemov igre, ki ni vedela, kaj točno bi rada bila in je pohajkovala po igrišču, uživajoč v minutah, ki se jih v klubu ne da dobiti, in je dušila igro tako Jasmina Kurtića, še bolj pa Kevina Kampla (oba sta si lahko oddahnila), je zdaj nekdo, ki ni igral »fuzbala« že dve leti. Tako selektor, ki Miho Mevljo zdaj omenja kot dober primer. Kar je razumljivo, ker Mevlja je poleg Jana Oblaka najboljše, kar se je zgodilo v teh kvalifikacijah, ko gre za »pomlajevanje«, ki to sicer niti ni. Prej, bomo rekli, prenova. Kajti nihče ne teži po pomlajevanju samem. Ne. Česar Srečko Katanec v svoji drugi eri ni zmogel dojeti, je hitrost današnjega nogometa, pa ne toliko tistega na samem igrišču, temveč tega, da danes o nogometu vsi precej hitreje izvedo ali pa vsaj mislijo, da izvejo in potem nekaj več vedo. Verbič ni kriv, ker tvita. V Mariboru, recimo, je instagram velik hit. Enako velja za Olimpijo. Darko Milanič se teh hecov ne gre, Zlatko Zahović jih pogoltne, Marko Nikolić je drago spoznal, kakšno moč prinese hitrost informacij. Noben od njih nima – kot Katanec – facebooka ali tviterja. Ne vidijo razloga, da bi se s tem ubadali. Če se morajo, se. In sprejmejo, da je realnost takšna kot je. Noben od njih pa ne govori o časih, ko tega ni bilo. Bodisi to sprejmeš ali pa se umakneš.

Kevin Kampl je bil svojevrstni problem, ki je nenazadnje v ključnem momentu povezal reprezentanco za najboljši tekmi s Slovaško in Anglijo, kjer je bil Katanec selektor, absolutno vreden tega mesta. Takrat mu nihče ni pod nos metal, da mu je zmago Slovaški priboril tudi Rok Kronaveter z najbrž najbolj pomembnih golom v teh kvalifikacijah. Kronaveter, ki ni mlad in je takrat še dejansko igral za Olimpijo. So pa to bile »rešitve«, o katerih selektor ni govoril.

Ampak bolj kot nazaj skušamo gledati naprej, vse pa je povezano s Katančevim razkritjem, da so na NZS, ne da bi pri tem obvestili javnost – ki pa so ji odgovorili na vprašanja, kdo sta zakonca, ki merita bioenergetski potencial Stožic, igralcev in naroda -, sprejeli odločitev in pripeljali Tomaža Kavčiča kot naslednika, ki bo eno leto delal z igralci, medtem ko se bo selektor boril z nastavljenim hrbtom po katerem da udriha javnost, nato pa prevzel mesto. Kdaj natančno? Za kako dolgo? S kakšno pogodbo?

Takšna poteza, vrnitev Kavčiča, se retrogradno zdi ne samo smotrna, temveč bi jo – vsaj na Urbani.si – pospremili kot dobrodošlo, saj ima Kavčič pregovorno dobre odnose z igralci, se ne ubada z medijsko podobo, ker nima, vsaj za zdaj, večjih ambicij po tujini in statusu zlasti v regiji. Zakaj tega NZS ni povedala javnosti, ki bi v Kavčiču, ki je bil tudi v Južni Afriki, kot je poudaril Boštjan Cesar, je zdaj brezpredmetno vprašanje. Kar je smiselno vprašanje, je vztrajanje najprej pri Niku Omladiću, nato Amadeju Vetrihu. Oba sta si zaslužila svoje minute, gotovo, toda sploh Vetrih avgustovske forme iz Domžal ni bil zmožen ponoviti. Čemu tako breme naprtiti Janu Repasu ne pa recimo Andražu Šporarju? Zakaj se odločajo za Rajka Rotmana, ne pomislijo pa niti blizu na Željka Filipovića? Ali Nika Kapuna, Petra Stojanovića, Dominika Maroha? Koliko je pri tem imel besede Kavčič? In kaj od tega, kar smo lahko videli, je izbral in začrtal Katanec in kaj Kavčič?

To so tista vprašanja, ki so Katanca začela motiti, ker so terjala zgolj njegove profesionalne odgovore, strokovne in izkušene. Nikoli niso bili vprašljivi njegovi pretekli uspehi, čeprav se je sam postavil v čudne argumente, saj v njegovi prvi eri z izjemo Zlatka Zahovića številni drugi niso igrali v tujini, ki je bila takrat sicer prekleto trd kruh, saj so Slovenci še padli v kvoto treh tujcev. Tudi takrat niso vsi igrali. In število treningov na zborih je bilo enako.

Katanec je proti koncu kvalifikacij vse pogosteje omenjal reprezentance tipa Islandija (ali Luksemburg). In končno priznal, da imajo sicer vsi enako število treningov, ampak da imajo na Islandiji boljši vpogled v igralce, ker ti redno igrajo. Ampak Islandija se je, kot je v Ofsajdu dobro povedal Janez Žilnik, ki je obiskal Islandijo, načrtno, sistematično in strokovno, z izobraževanjem in obiski ter seminarji, odločila, da bo… No, do konca desetletke na recimo temu fuzbalski Luni. Imeli so svoj JFK moment. Mi bomo v fuzbalu nekaj. To so se odločili in dosegli še pred rokom.

Slovenija tega momenta v tem trenutku – ob takih rezultatih selekcij U-21, U-19 in U-17, nima, saj prosto po Katancu ni bil cilj uvrstitev, temveč prenova reprezentance. Ta je morala priti, saj so skozi kvalifikacije počasi odšli tisti iz Kekove ere in Afrike, od katere je minilo dolgih sedem let, v katerih smo videli najdaljše obdobje, v kateri se Slovenija ni uvrstila na nobeno tekmovanje, vmes pa doživela inflacijo uspehov v ekipnih športih, kjer bi naj formula sporočala, da je tujec na klopi prava izbira.

Vtis v Stožicah je bil kljub temu… Ne ravno slovesen, je pa nosil nekaj v sebi. Željo in borbo. Povezanost in sodelovanje. Kot da bi se košarka, odbojka, rokomet in hokej malo pa vseeno ohranili v navijačih. Ja, Škoti so svojo himno odpeli za zjokat veličastno, vendar slovenski navijači so tudi skakali in navijali in prišli v lepem številu, čeprav vprašanje, kakšen bi bil obisk, če ne bi bilo škotskega desanta. A takšen je bil. Dober. V Stožicah je bila to tretja tekma, kjer je Slovenija igrala skorajda v gosteh (BIH, Albanija, Škotska), vendar se tokrat ni tako zlahka predala, temveč so navijači – tudi ob jubileju Cesarja in rezultatskem preobratu – začutili to reprezentanco. In dokler jamrajo nad njo, dokler so prepiri, dokler je situacija celo takšna, kot je bila na koncu, tesnobna, morbidna, napeta in izgubljena, kjer se selektor z novinarji ni mogel strinjati niti glede tega, da se ne strinjamo (se je pa opravičil, če je koga prizadel, kar mu gre šteti v plus)… Dokler je bilo tako, je vsaj še nekaj upanja. Kar kaže bolj sam vtis, torej borba in želja, vzdušje v slačilnici in na Brdu, ki sta ga pohvalila tako selektor kot kapetan, kot pa na koncu precej klavrno četrto mesto in občutek, da ekipa brez podpore domačih (tudi tistih domačih-domači, ki so jih peljali v Glasgow, kar se je na koncu sicer bolj kot ne zalomilo) v gosteh nikakor ni mogla biti… No, ekipa.

In nenazadnje, Slovenija je bila v Južni Afriki edina reprezentanca med dvaintridesetimi, ki ni imela vzdevka. Še danes ga nima. Dobro, saj ga imajo v ekipnih športih samo hokejisti-risi, če odštejemo, da so košarkaji hešteg junaki naposled ulovili štiri leta kasneje, ko jih je za to samoproglasila košarkarska zveza. Srečkoti je vzdevek, ki bi se nekoč še lahko prijel. Danes o njem nima smisla razpravljati, ker Slovenije tudi v Rusiji ne bo in se je ta zdela še dlje kot Brazilija. Da se je bilo vmes lažje uvrstiti na Euro v Franciji, smo razumeli vsi razen selektorja. A to je v preteklosti. Srečko Katanec je še vedno selektor, ki je spisal tisto prvo pravljico z zlato generacijo, ki se tako ali drugače čuti kot del nogometa, kar dokazujejo tudi medijska aktivnost Mladena Dabanovića in Saše Udovića ter Marinka Galića, trenerske vloge Darka Milaniča in Aleša Čeha ter Amirja Karića, športnodirektorska vloga Zlatka Zahovića, Sebastjana Cimerotića in (vmes) Milenka Ačimovića ter Mirana Pavlina in Mladena Rudonje…

Ko je Robert Koren za Nogomanio razlagal, da je le Milivoje Novaković dočakal pravo slovo, ki je bilo zdaj ponujeno tudi Boštjanu Cesarju, je imel prav. Ampak to je delo primarno za Nogometno zveze Slovenije. Ki mora biti bližje (tudi cenovno, lokacijsko, selektorsko) navijačem. Slogan »z nogometom izboljšujemo življenje« velja za igralce, ki odhajajo v tujino z različnim uspehom, sodnike, trenerje… Še najmanj za navijače, ki so bistvo nogometa. Zato je bil vtis tokrat pomembnejši kot rezultat. Katanec se je pohvalil, da se v petih letih nihče na treningu ni skregal, kar najbrž ni ravno hvalevredno, dokazuje pa, da so fantje povezani. Le občutek je bil, da je Slovenija po razkritju spiska zaostajala že z 0:1. Samo zato, ker selektor na nekatera vprašanja ni odgovarjal. Predvsem tista o spisku. Kakršno koli vprašanje, profesionalno in resno, ki je zadevalo vprašanja o njegovih izbirah, je bilo tisto, kar je najbrž začelo ta prepir, ki ga je glede na (ne)uspehe do konca zdržal zelo dobro (pre)plačan selektor. Ki je pristal sam na osebne intervjuje in je sam govoril o bionergetiki. Na ta vprašanja je odgovarjal. Na nekatera druga ni. Zdi se, da se je precej bolje znašel v 90 minutah ob igrišču kot ob prvem vprašanju na vsaki konferenci. Ključni moment je bil, ko je selektor sam rekel, da boljše ne zna. Kar je težko, a zavidljivo priznanje človeka, ki se je vidno mučil na tej funkciji in je po odhodu Čeferina ostal zelo osamljen. Takrat bi morala ukrepati NZS in tudi očitno je s prihodom Kavčiča, vendar je bila poteza premalo učinkovita.

Po svoje bo premor dobro del, vendar po drugi strani bi dober novembrski zbor lahko dal nov veter fantom ob izbiri primernega tekmeca, saj prijateljskih tekem, klasičnih, kmalu ne bo več in bo v pokalu narodov prihodnje leto vsaka tekma štela. In čisto nič ni narobe, če Srečko Katanec ni zmogel bolje. Se zgodi. Vendar napovedi, kako bo težko tudi njegovemu nasledniku, kar je opravičevanje lastne pozicije, so kontraproduktivne in ne koristijo nikomur. Še najmanj Tomažu Kavčiču. Slovenija – kar so dokazali Gianni, Vujović in Kokoškov – ne potrebuje nekoga, ki bi razlagal, kako se nič ne da. Zato me je toliko bolj presenetila situacija po tekmi, ko je premier Miro Cerar z ministrico za šport Majo Makovec Brenčič komaj čakal, da spregovori s selektorjem. Tisti premier, ki je pokazal list, da naj ne jamramo, temveč iščemo rešitve. Katanec jih ni našel in je zdaj bivši. Gotovo se bo kaj iz njegovega mandata pokazalo tudi za kvalitetno, toda dejstvo je, da je po prihodu Aleksandra Čeferina Slovenija v reprezentančnem nogometu nazadovala.

In ne, ni najbolj moderno v današnjem času, kjer je fuzbal kralj športov, kritizirati. Ne. Moderno je biti del vsega tega. Da, tudi na tviterju in facebooku. To poganja nogomet, mu daje denar in selektorju tudi plačo. In ko je ta selektor rekel delu navijačev, naj ostanejo doma, je pozabil, da se fuzbal igra za gledalce. Da je v osnovi igra. Za remi 2:2 ni bilo žvižgov. Ne. Bilo je, nekje daleč zadaj, tudi upanje. Da lahko gremo vsi skupaj nazaj. In Katanec je premogel reči, da je pripravljen pomagati z nasveti. Kakšen bi bil tudi dobrodošel, gotovo. Toda fuzbal že dolgo ni binarna stvar. Katanec je edini selektor, ki se je boril z vsemi kavč selektorji, ki so imeli v primerjavi s prvo ero tudi izdaten vpliv na medije. Pljuvati Katanca ni moderno. Niti ni in, kar kažejo številke medijev, saj je MOSS raziskava pokazala, kako je šla klikanost medijev gor ob uspehu košarkarjev. Noben medij ni šel tako daleč, da bi selektorja, beseda, ki jo je uporabil sam, označil za – budalo. Daleč od tega.

Tudi sam sem šel na tekme reprezentance znova ravno zato, ker sem želel razumet, dojet, spoznat, slišat, videt, preverit. Ne zaradi naslade. Temveč zato, ker smo zagnali podkast – po naključju, ker se je tako izšlo – ravno po tekmi s Švico. Ker smo želeli bolje. In ga nato posvetili še ligi. Najboljša poslušanost pa je še vedno po tekmah naše reprezentance, ki naj bi bila odraz najboljšega, kar ponuja slovenski nogomet.

Kdor igra, včasih tudi dobi
Sloveniji je za zmago, ki bi bila predvsem simbolno močnega pomena, saj bi Slovenija prehitela Škotsko in končala kot tretja, spodletelo znova na koncu oziroma v trenutkih, ko se je začela počutiti dovolj udobno oziroma ko naj bi bila dosegla, kar si je začrtala. Do sem je Katančev model, to mu je treba priznati, vedno deloval – z izjemo tekme v Litvi. Slovenija je igrala kot reprezentanca, ki ve, česa noče. Ko se je namestila in opogumila ter tuhtala, kaj hoče, se je zgodilo pa tisto prvo. Česa noče.

Katančev sistem je deloval tako dokler, dokler pač ni več deloval. To velja za vsa tri glavna gostovanja (Škotska, Slovaška, Anglija) kot za zadnjo tekmo, kjer je četa prejemala gole v drugem polčasu. Sloveniji se je nabral skupek individualnih napak, kar ima brado še od tekme v Baslu s Švico, ko se je tekma zaradi zapravljenega zicerja (in ne nedosojenega penala, kot še danes vztraja Katanec) obrnila v prid tekmecu na škodo Slovenije.

Če je bil ponovni vpoklic Aljaža Strune za večji obeh tekem z Anglijo in Škotsko primarno dobra poteza, se je obakrat izkazalo, na koncu, za tvegano. Menjati desnega beka ob polčasu je eklatantni dokaz, da se nekaj ni izšlo. Struna je pri prvem golu Škotov izpadel ne samo naivno, temveč kot nekdo, ki nima pravega tekmovalnega ritma. Povedano direktno, Struna je deloval, kot da v klubu ne igra. Kot da spada v kvoto tistih, zaradi katerih Katanec nima vpogleda v zmožnosti svojega kadra. Ampak Struna igra. V drugi italijanski ligi.

Enako velja za Nejca Skubica, primarno prvega desnega beka teh kvalifikacij, ki je s svojo igro, poudarjeno na obrambi, Katancu dal razlog, da Petra Stojanovića – Napadalnega ne kliče in se, če že, raje odloči za Struno ali celo Sikoška. Tudi prav. Ali narobe, kot smo videli na Poljskem, ko je eksperiment Sikošek brutalno pogorel. Ne gre zato, da bi zagovarjali Stojanovića, toda podobno, morda manj očitno kot Struna, je pogorel tudi Skubic pri drugem golu Škotov, ki so imeli tudi priložnost za zmago po tej strani, ki je bila ves čas najbolj zadržana in hkrati varna. Bolj kot leva, kjer je Jokić proti Angliji doma pokazal, zakaj je bil član reprezetance pod Kekom. Mitja Viler ima še najmanj s tem.

Če se napake pač pripetijo, ker se zgodi situacija ali trenutek nepozornosti, pa je drugače z Romanom Bezjakom. Že po tekmi z Ukrajino v Ljudskem vrtu ga je Katanec hvalil kot fanta, ki obeta. Že takrat je bil Bezjak star 26 let. Za (pomožnega) napadalca to še niso kdove kakšna leta, vendar Bezjaka je Katanec ves čas videl kot del prenove, pomlajevanja. Ob razkritju svojega zadnjega spiska je selektor namenil Bezjaku, ki je, ne pozabimo, začel z Robertom Berićem tekmo v Litvi (!), precej trde besede, češ, da ga pač mora poklicati, ampak da je ta izbira slaba. Bezjak se je oddolžil z dvema zadetkoma in imel priložnost še za tretjega ter tako na igrišču demantiral Katančevo lastno logiko, če tej sploh lahko tako rečemo. Povedano drugače, Skubic in Struna, ki igrata redno, sta naredila napake, kot da bi bila izven forme, Bezjak pa je zabil, kot da bi bil v top klubski formi. Verbič je driblal vsaj boljše kot na tviterju. Pa razumi, kdor lahko.

Jubilejna Cesarjeva stotica
Morda bo to postal kar model, šablona. Da kot branilec reprezentančno kariero skleneš z.. Rdečim kartonom. Vsaj Mišo Brečko jo je, ko je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini pokazal »srce«, skladno s haštagom aka ključnikom, in se zakadil v Ukrajinca, ko se je evropsko prvenstvo izmuznilo.

No, Boštjan Cesar reprezentančne kariere, kot je povedal, še ni sklenil. Tudi on si bo vzel čas za razmislek, do česar je več kot upravičen kot kapetan in prvi, ki je prigural do stotih tekem. Kar je, če se ustavimo za hip, res velik dosežek. Če izvzamemo Valterja Birso (88 nastopov) in Bojana Jokića (87 nastopov) je od »mlajše« generacije, torej tiste, ki ni bila v Južni Afriki, naslednji na lestvici Josip Iličić, ki ima 49 nastopov. Torej pol manj. In tako kot je malo verjetno, da bomo do leta 2030 dočakali novega najboljšega strelca reprezentance, enako velja za rekorderja po številu nastopov. Pri čemer, to je cuker svoje sorte, je Cesar šesti (!) najboljši strelec reprezentance z desetimi goli. Dal jih je toliko kot Gliha in Matavž ter več kot Dedić, Osterc, Birsa, Ljubijankić, Iličić, Koren…

Boštjan Cesar je ikona, za katerega lahko vsak selektor ve, kaj bo ponudil. Freh igro. In to je pokazal tudi tokrat, le da se je Katancu prav pri Cesarjevih uvodnih, zelo »jubilejnih« izbijanjih, ki sta nevarno pristali v kotu, zareklo tisto, da ne, kaj točno bo dobil. Ker Cesar ni več standardni član pri Chievu, kar tudi sam odkrito prizna in govori celo o Olimpiji. Toda pri Cesarju, ki igra vedno na robu konflikta, vendar še v športnem duhu tekmovalnosti, je ena pomembna razlika. Svoji izključitvi se je bil zmožen nasmejati. Pri četrtem sodniku je lahko izprosil, da je tekmo pospremil tam pri prehodu v slačilnico. To je pravi kapetan. Priznal je napako, odšel z igrišča. Ob vzklikih svojega imena. Škoda, da uradni napovedovalec ni pospremil njegovega odhoda z igrišča, ki je bil resnično ganljiv. Veliko o tem, kaj pomeni za reprezentanco in ta njemu, pa je tudi doma narejeni plakat staršev Cesar. Ganljivo, vredno, da Cesar ostane morda nekoliko dlje v reprezentanci kot so Novaković, Handanović in Šuler, ki so sami povedali, kdaj imajo dovolj, pa se zdi, da bi jih vsaj selektor, kot je Katanec, precej bolj potreboval, kar se je nenazadnje pokazalo tudi pri vpoklicu Mitje Vilerja, ki je debitiral v reprezentanci, ampak prinesel izkušnje in mir.

Boštjanu Cesarju so lahko vrata Brda in reprezentance vselej odprta, že zato, ker je zamenjal več selektorjev (pet) kot predsednikov zveze (vse štiri). Ima neprecenljiv vpogled v različne klime, ki jih je vse preživel kot osrednji steber obrambe, tistega člena, ki Sloveniji v osnovi ne dela težav.

Javnost je bila premalo obveščena
Ključni tekmec Slovenije v teh kvalifikacijah niso bile Anglija, Slovaška, Škotska, Litva in Malta. Nak. Ključni tekmec je bila Slovenija sama sebi. Ključni zmagovalec tega ciklusa, če že, je absolutno Aleksander Čeferin. On sam. Slovenija od tega, da je predsednik Uefe, ki na Wembleyju mrkega obraza pospremi poraz svoje domovine, veliko nima, tudi če kmalu dobi tekmo evropskega superpokala. Ja, tudi če pride v Stožice Real Madrid.

Kar je manjkalo in kjer je zmanjkalo, je bila komunikacija. Tu ni nihče zmagal in niti ni šlo za zmago in poraz, čeprav je bil selektor tisti, ki je delo medijev, ki jih izenači za javnost, označil za tekmo. Ampak če pustimo zgodbo s selektorjem. Že komunikacija pri izbiri domačih stadionov je šepala. Litva in Škotska sta bili sprva določeni za Maribor, o katerem so igralci govorili še pred Ukrajino kot o svojem primarnem izboru, vendar se od takrat v Ljudski vrt niso vrnili. S čimer samo po sebi ni nič narobe. Stožice se zdaj počasi zdijo kot neke vrste dom, pri čemer precej pripomorejo derbiji domačega prvenstva, ki so vmes postali večji magnet kot reprezentanca, kar se je ob začetku Katančevega drugega mandata zdelo še nemogoče. Sploh v Ljubljani. Na derbi pride vsaj toliko gledalcev, če ne več, kot je prišlo na tekmo z Anglijo (13,274), ki ni bila razprodana. Gotovo tudi zaradi cene vstopnic, ki ves čas zlagoma, a potihoma rastejo. Tekma s Škotsko je veljala 30 evrov. Že res, da je bila tekma tudi dobrodelne narave, vendar v marketingu in piarju so škotski navijači z donacijama slovenskim dobrodelnim projektom vložili lastni navijaški denar. Niso z njim potem razpolagali. To so naredili samoiniciativno in precej manj rigidno. In pomagalo je, da so igrali sami v roza dresih ter tako pripomogli k lepi akciji, ki je NZS sicer kar dobro uspela. V tem je zveza napredovala, prav tako v spletni komunikaciji. Kjer je problem, je tisti klasičen. Novinarske konference. In da so vsa vprašanja, ki so v sebi vsebovala nezadovoljstvo z obstoječim stanjem, takoj označena za negativna.

In potem je tu še sam občutek na stadionu. Težava slovenske reprezentance nikoli, vsaj ne zadnjih slabih dvajset let, nikoli ni bila v vratih. Je pa težava za njimi, konkretno na severni strani Stožic in/ali južni strani v Ljudskem vrtu. Prazno je. Združenih navijačev ni že dolgo, kar sicer v mikrokozmos obliki veliko pove o razklani državi, kjer se za reprezentanco najprej ni dalo povsem skupaj stopiti, zdaj pa sta dve največji navijaški skupini že (pre)dolgo indiferentni do reprezentance. Pustimo, kaj vse prinese s sabo derbi in da ima reprezentanca bolj severnjaški navijaški pridih ter da uspeva predvsem družinski sektor, kar je dobro za vzgojo prihodnjih generacij nogometnih navdušencev, ki jih v Sloveniji absolutno ne manjka.

Nerodno namreč je, če ima Nogometna zveza Slovenija preko svojega selektorja, ki ni šel na nobeno tekmo Maribora v ligi prvakov v Ljudski vrt, takšen odnos do glavnih klubskih domačih promotorjev (čeprav selektor pride tudi na derbije). Kar Maribor in Olimpija absolutno sta. Prav je, da je Katanec videl zgodbo, talent in izziv v domžalskih nogometaših in jih vpoklical celo plejado (Dobrovoljc, Blažič, Vetrih, Balkovec, Firer, Repas, Širok, Vidmar…), svojevrstno dobrodošla je bila tudi akcija z b reprezentanco, vendar ko se spregleda standardno igranje Nika Kapuna in pred tem igre Erika Janže, je to sporočilo, ki si ga prva liga ne zasluži. Obenem se je oprijela Katanca oznaka, da domačim fantom z vpoklicom zmeša glavo, kar se je pokazalo pri Vrhovcu, Matjašiču, Zajcu in nazadnje Repasu.

Še manj pomaga tolmačenje, da prva liga ni glavni »produkt«. Je. Kot je Maribor dobro s pismom za javnost opomnil Katanca, ki je nazadnje govoril tudi o »naj pokličem nekoga, iz ne vem, Celja«, da so vsi ti fantje morali nekje začeti. In da so z izjemo Kevina Kampla vsi začeli kariere doma. Tudi Jan Oblak. Tudi Josip Iličić. Tudi Miha Mevlja, o katerem Katanec govori, kot da bi bil njegov agent ne pa selektor. Štiri leta je igral v Gorici. Maribor je selektorja samo nagovoril, da si domače prvenstvo zasluži… No, več.

Slovenski klubski nogomet se dviguje in nekje bi se to moralo poznati v sklopu Nogometne zveze Slovenije. Če že ne nujno na igrišču, pa kje drugje. Ne samo na reklamnih panojih med tekmami PLTS. Slovenija je namreč prav iz te lige proizvedla tudi sodnike, ki sodijo v ligi prvakov (pustimo, kako sodijo doma in kaka je narava tekem skupinskega dela lige prvakov) in so ti precej bolj cenjeni tako doma kot v tujini. Pri nogometaših, kaj šele selektorjih: velja tako za Katanca kot še bolj za Primoža Gliho, ki je glede na rezultate mlade reprezetance očitno prehitro dobil priložnost, saj se v Olimpiji, Dravi, Muri, Gorici in Kopru nikjer ni v prvi ligi obdržal več kot sezono, zdaj pa vedri na NZS že tri leta in je iz U-21 selekcije naredil šlamastiko menedžerskih modelov, kakršni so v prvi ligi (nazadnje Celje) kratkega in s kritikami pospremljenega daha.

Predvsem pa mora biti javnost bolje obveščena o samih procesih izbir in odločitev. Čeferin je, kar mu priznamo, to počel transparentno. Ko je izbral Slavišo Stojanovića, je stal sam za to izbiro. Enako, ko je pripeljal Katanca, čeprav mu je takrat voda pošteno tekla v grlo, Katanec pa je imel na voljo pogoje, na katere je Čeferin moral pristati, saj druge izbire ni imel.

Novinarji nis(m)o odstavljali selektorjev. Pramater vseh afer, Šmarna gora, je novinarje izkoristila kot kanal, pri čemer so nekateri mediji v tem videli tudi priložnost. Kek je odšel, ker ni izpolnil cilja, pri čemer je bil edini, ki je imel ves čas narisan cilj pred sabo, vendar šele potem, ko je Ivana Simiča zamenjal prav Čeferin, ki je želel pustiti svoj vtis v slvoenskem nogometu s tem, da zamenja selektorja. In ga tudi je. Čeferin je zgradil več na igrišču kot ob njem. Še nedolgo tega se je hvalilo Bonifiko kot primer stadiona, ki je pravšnji za Slovenijo. Stadion že, klub, ki je igral na njem, pa gotovo ne. Primer Ankaran, Zavrč, pa tudi Rudar, Krško, Celje so vmes pošteno zatresli osnovno bistvo klubskega nogometa in vloge NZS, ki bdi nad tekmovanji.

Pri Keku se je uvrstitev na svetovno prvenstvo, čeprav je bilo še leta 2010, pozabilo prej kot pri Katancu. Pri čemer je velika razlika, kaj je Kek storil zatem. V Rijeki je zgradil zgodbo, kakršne hrvaški fuzbal prej ni poznal. Dvakrat jih je spravil v evropsko ligo, postal hrvaški prvak. Glavni strah, kako bosta funkcionirala Katanec kot selektor in Zlatko Zahović kot športni direktor serijskih državnih prvakov, je bil odveč, čeprav je Zahović v tem času, kar se je Katanec vrnil, spravil Maribor dvakrat v ligo prvakov. Z vsaj sedmimi, osmimi, devetimi igralci, ki so Slovenci ali govorijo tekoče slovensko.

Tako Čeferin kot Mijatović imata z mediji dobre, če ne zelo dobre odnose, predvsem Čeferin je bil za tisti del medijskega prostora, ki nogomet spremlja, ko je to pač aktualno, velik magnet. Ampak oba imata dober, miren, preudaren odnos. Ne poslabšata situacije. Znata stopiti na žogo, čeprav noben od njiju ni bil profesionalni nogometaš. Ne mislimo na to komunikacijo z javnostjo. NZS je na koncu premeteno in spretno izpeljala in pospremila Katančev drugi mandat, pri čemer so bili – prosto po selektorju, ki nas je vse pošiljal na svojo prvo konferenco, še raje pa tja, ko je menjal Zdenka Verdenika – krivi vsi možni zunanji faktorji. Selektor ni priznal ene same napake. Celo Kek jo zna, češ, da je včasih preveč zaletav. Pa je odšel v trdih okoliščinah. Selektor je na nekatera vprašanja odgovarjal s pridevniki, drugih pa pač ni komentiral. Njegova ključna težava je postala v tistem hipu (kar se mu je ponovilo iz prvega mandata), ko je moral biti – selektor. Tisti, ki izbira in izbere. In se ne more braniti vprašanj, kakšna je hierarhija klubov in lig, iz katerih lahko izbira. Počasi bo namreč na mestu tudi vprašanje, ali je slovenska liga res manjvredna od druge francoske, španske ali italijanske lige. In ali igralci v Mariboru in Olimpiji vendarle ne nabirajo tudi svojevrstnih izkušenj. Nenazadnje, Marwan Kabha je prišel naravnost v prvo postavo izraelske reprezentance. Iz slovenske lige. Štelo je, da igra v ligi prvakov. To je bilo dovolj.

Skupina F ni bila bav-bav

Gordanu Strachanu je Slovenija dala, Gordanu Strachanu je Slovenija vzela. Škotska je bila klinično, fuzbalsko in tudi sicer pred tisto spomladansko tekmo v Glasgowu hin. Nikjer je ni bilo. Njeni rezultati so bili tako kilavi, da je Anže Bašelj za TV Slovenija komaj našel koga, ki bi ga tekma resneje zanimala. Zato je posnel reportažo o rekreativnih fuzbalerjih/navijačih. Medijev reprezentanca niti malo ni zanimala. Ampak Škoti so po zmagi proti Sloveniji dobili zanos, vnovčili so ga proti Angliji in skupina F je postala naenkrat bolj tekmovalna, ko je tudi Slovaška ugotovila, da jim poraz v Ljubljani ne bo zaprl vrat.

Že res, da so bili Angleži favoriti. Tu se s Katancem lahko strinjamo. Toda vse reprezentance so ji povzročile težave in si dokazale, da Angleži niso tak bav-bav, nenazadnje so jih na zadnjem EP pošolali Islandci (kar je kompliment za Angleže, da ne bo pomote), na zadnjem SP pa niso napredovali iz skupine z Urugvajem, Italijo in Kostariko. Slovenija in Škotska sta izvlekli remi in obe bi lahko prizadejali poraz reprezentanci, ki ima privilegij ubadati se toliko sama s sabo in svojim mestom v nogometni sedanjosti, čeprav prevečkrat ždi v idealih preteklosti.

Skupina F bo danes še dočakala, ali je bila točkovno gledano »najslabša«, čeprav je bila Malta zahteven tekmec, ki je namučila prav Anglijo na Wembleyju, zanjo se je pa obakrat namučila tudi Slovenija. Skupina F je pokazala, da so bila odločilna gostovanja, še zlasti za Slovenijo, ki je prinesla nazaj zmago z Malte in točko z Litve. Slovaška se je zdela premagljiva ali pa vsaj vredna točke v Trnavi. Dodatne kvalifikacije (Slovaška?), še bolj pa mundial (Anglija), daleč najbolj pa nov sistem pokala narodov (Škotska, Litva, Malta) bo pokazal, kje je Slovenija. Ki bi lahko dobila tudi še precej bolj neugodno skupino.

Igralec tekme: Roman Bezjak [Slovenija]

9. oktobra 2017
Iskanje izgubljenega zadetka

Pet ugotovitev: Maribor – Triglav [0:0]

Kreiranje že, toda realizacija je šepajoča
Če vprašate Darka Milaniča, kakšno tekmo bi si najbolj želel, bi bila točno takšna s Triglavom. Z eno samo razliko. Eno. Samo. Enim golom. Da bi ga Maribor uvalil takoj na začetku. Kot je bila, če še pomnite, tekma z Domžalami spomladi, ko je Marcos Tavares zadel v osmi sekundi, moštvo se je udobno namestilo in samo še čakalo, da bo tekme konec.

Maribor letos tega privilegija nima, toda v ligi, ki je, zlasti če sodimo po (im)potentnosti napadalcev, letos v kvaliteti vidno začela stagnirati (če ne celo padati), je točka s Triglavom razlog vsaj za preizpraševanje o kadrovski globini, kajti vijoličasti so še četrtič v enajstih tekmah odigrali 0:0. Proti Olimpiji in Domžalam je to bilo zadovoljivo, proti Celju in zlasti Triglavu že precej manj. Še bolj pa ponuja vprašanje, ali Maribor nekoliko izgublja identiteto. Kajti finta in predložki Mitje Vilerja ali nasploh igra prek bokov ne more biti vse, kar branilec naslova lahko ponuja. Ni problem 0:0, problem je, če se gre po gol na en-in-isti način.

Zato morda še dobro, da je prišlo daleč najmanj ljudi letos v Ljudski vrt. Le 1.500, kar je (pre)malo ob vsej evropski evforiji in vrstah lastnikov sezonskih vstopnic. Prej je rekord sezone imela tekma z Rudarjem, ko je prišlo 2.200 gledalcev in videlo tipični Maribor, ki morda v tej sezoni stežka sestavi tekmo dveh podobnih polčasov (kar je v nogometu sicer sila težko), vendar je znal take tekme dobiti z golom v prvem polčasu ali pa narediti to, kar je uspel v Gorici, ko ni imel bleščeče igre, je pa imel rezultat. Tudi nazadnje v Kidričevem, česar seveda nismo pozabili. Tokrat je bil prvi del precej boljši oziroma je Maribor takrat lažje igral s Triglavom. Ta tekma bo kontekst dobila v krogu, dveh, ko bo jasno, ali je Triglav res tako dobro igral, ker je menjal Tončija Žlogarja in se raje oprijel Siniša Brkića v totalni vlogi (manjkal je samo za izjave), ali pa je Maribor v krizi, ko gre za napadalce.

»Redko se zgodi takšna tekma, da imaš toliko priložnosti, da dobro igraš, a ne zadeneš in ne zmagaš,« je komentiral Milanič. »Ta tekma je imela vsebino, sploh v prvem polčasu. Imeli smo všečne akcije, kombinatoriko, veliko zaključkov, fantje so bili razigrani. Meni je manjkal samo ta en gol, ki bi obrnil zadeve, saj bi tekmeci morali priti dlje od svojih vrat, kar bi mi lažje izkoristili. Vmes so nekaj poskušali, potem pa pred koncem popolnoma zaprli tekmo. S tem so nam odvzeli širino, še bolj zgostili vrste pred svojim kazenskim prostorom in jih je bilo težko prebiti.«

To smo vse vsi lepo videli. Med reprezentančnim premorom bo Milanič moral najti odgovore, kako prebijati takšne tekmece. Pa ne samo na račun boljše fizične pripravljenosti. Saj je Damjan Bohar rekel, da bi zdržali še kakšno minuto ali deset. Da to ni problem. In to v takem ritmu. Težava je, ko pride tekma, ko priložnosti ne izkoristiš. In to se je poznalo na vseh štirih tekmah brez golov v tej sezoni. S to razliko, da je imel proti Triglavu le eno, morda dve konkretni priložnosti.

Menjava sistema iz 4-2-3-1 v romb, kje je 4-4-2?
Gledati Maribor v torek in soboto je nevarno za bipolarni sindrom. Ampak takšna je realnost Maribora, ki se mora resnično pripravljati na vsakega tekmeca in prilagajati svojo igro, česar spomladi, ko ni (bilo) Evrope, ne rabi početi in stabilnost prinaša gole, ti pa točke.

Maribor je igral v Sevilli 4-5-1, proti Triglavu pa razvejani 4-2-3-1. Milanič vztraja pri sistemu z enim klasičnim napadalcem, saj je očitno prepričan, da bo lažje prišel do prostora z Ahmedijem, Kramaričem in Boharjem (v to kategorijo spadata tudi Hotić in Bajde), ki da bodo »nekaj skombinirali«. Nič narobe, dokler je ta sistem uspešen, vendar ima eno ključno šibko točko.

Izrazito je, še bolj kot lani, odvisen od bočnih, na takih tekmah – kjer se Martina Milca ne vidi ali ne najde – pa skoraj v celoti od Mitje Vilerja, za katerim je vidno naporen teden (od Srečka Katanca pa je odvisno, kako naporen bo šele prihajajoči). Viler je Milaniča zadovoljil, ker je imel razpoložene podaje, ki so našle Ahmedija in Boharja. Težava je, da nič naprej ni našlo pot mimo Džafića. Ali vsaj vanj. Maribor je pomeril kar trinajstkrat, pa samo dvakrat v okvir. Jasmin Mešanović se je komajda zdel kot del ekipe, ki na trenutke rine k španskemu del Bosque modelu, kjer napadalce kar ukineš v prepričanju, da s hitrostjo, gibčnostjo in vtekanjem ne toliko najdeš, kot ustvariš prostor, za katerega tekmec sploh ne ve, da ga lahko najdeš.

V nadaljevanju je Milanič šel nazaj na romb, vendar je bilo za to že prepozno, saj niti postava, v kateri so bili Mešanović, Zahović, Tavares in Hotić ni mogla kar naenkrat početi tistega, česar ta tekma ni predvidevala.

Povratek Luke Zahovića…
Strokovni štab po takih tekmah, kjer je igra Maribora izdatno odvisna od Vilerja, ki se je v Sevilli razumljivo zgolj branil, pa še to ne nujno zadostno, saj je Milanič za levo stran naš(t)el kritik »še pa još«, nekoliko nerazumljivo ravna z Žanom Kolmaničem, ki mu je – podobno kot Sandiju Ogrincu spomladi – prišlo menjavanje članske in mladinske ekipe tako do živega, da v mladinski ligi prvakov ne pokaže že videnega potenciala. Vilerju konkurenca nujno ne koristi na kratki rok (spomnimo se samo internega dvoboja z Erikom Janžo), toda Maribor spet ponavlja napako, ko daje občutek jamranja nad problemi, za katere rešitve se sam ne odloči. V oktobru bo spet več kot sedem tekem, kar je ogromen napor. In Maribor bo potreboval širok kader. Zato naj preveri, kdaj in kako lahko spočije Vilerja.

Ko je Darko Milanič dobil vprašanje o tem, kaj bodo cilji in želje za reprezentančni premor, ki tokrat prihaja v pravem trenutku, ne pa v pravi želji, je povedal, da predvsem povratek tistih, na katere ni mogel računati v septembru. Luka Zahović je v petek imel prvi kontaktni trening, v soboto pa dobil znova minute po tisti avgustovski tekmi s Krškim, kjer si je zlomil ključnico. Kar je za Zahovića pomembno, je občutek za igro. Ko sta se z branilcem Triglava zapletla pri vtekanju za žogo, je hitro stegnil roko, kar kaže na željo, hkrati pa tudi na nesigurnost, ki se je prikradla v njegovo igro proti koncu lanske sezone in se je ni mogel znebiti niti z golom v Mostarju.

… čakanje na Vršiča
Po taki tekmi in maničnem iskanju rešitve v sredini Maribor morda še bolj potrebuje Dareta Vršiča, ki naj bi se bil vrnil v dveh do treh dneh. Zakaj? Zato, ker po sredini stežka kombinira, saj trojček Ahmedi, Kramarič in Bohar ni zmogel ali znal spraviti žogo po tleh in po sredini do Mešanovića, kaj šele odigrati karkoli, ne da bi imel prste zraven Viler. Maribor povrhu iz igre ne more računati na predložke, čeprav imata pri strelih z glavo prebliske Bohar in občasno Tavares. Vršič je (bil) igralec, ki se v takih situacijah znajde, je igralec s potezo več, s strelom od daleč in sigurnostjo, ko ima žogo v nogah.

Če je namreč Sevilla pokazala, da je Maribor še kako odvisen od Marka Šulerja, ki ga najbrž v oktobru še ne bomo videli, je tekma s Triglavom pokazala, da bo Milanič moral premisliti, kakšen sistem ponujati v prvenstvu proti moštvom, za katera sam pravilno napove, da se bodo branila. Pri čemer je Triglav zabeležil štiri strele v okvir gola in vmes celo odigraval na polovici Maribora, ko je dvojček Kabha in Vrhovec kot varovalka začel nerazumljivo odpovedovati. Inbroma med premorom ne bo, saj bo igral za mlado izraelsko reprezentanco, dobrodošlo bi bilo tudi sodelovanje Ahmedija, saj je vprašanje, kakšno vlogo bo imel ob povratku Vršiča.

Kajti Milanič je izjavil, da so bili fantje razigrani in da je bila igra dobra. Na tekmi, kjer imaš le dva strela, se to hitro pozabi. Triglav nima tistega, kar so imele Domžale. In če je Celje delovalo kot moštvo, ki si je v Ljudskem vrtu dokazalo, da bo pod Dušamom Kosićem začelo niz neporaženosti, je bil Triglav moštvo, ki je upal, da bo Maribor imel v napadu povrhu slab dan.

Triglav zna (samo?) z Mariborom in Olimpijo
Gregor Bergant, pomočnik trenerja, je samo odkimal. Ne, ne. Triglav da nima motivacije samo za velika dva, čeprav smo to sploh v lanski sezoni intenzivno videli pri Radomljah, Krškem, Aluminiju. Triglav ima pet točk, pri čemer je dve osvojil proti Mariboru in Olimpiji. Obakrat nič nič. In še nima zmage.

Bergant je rekel, da se v nogometu ne gleda nazaj, zato ta tekma ne bo štela nič, če ne bo točk še proti neposrednim tekmecem za obstanek, zato tudi tekme z Ankaranom (1:3 v Kranju) ne bodo pogrevali. Kar je prav. Triglav je delovalo v primerjavi ravno z Ankaranom bolj premišljeno in preudarno moštvo, čeprav se je izkazalo, vsaj v Ljudskem vrtu, da je Siniša Brkić bolj koristen v vlogi trenerja in motivatorja ob igrišču kot v pisarnah.

Ni veliko klubov, ki bi tako uspešno reagirali po tem, ko so izgubili eno pomembnejših tekem. Matej Podlogar je takoj dobil priložnost, kar ne preseneča, čeprav je tudi Martin Milec dokaz, da je za stabilne predstave potreben zlasti čas. In čeprav je Elvis Džafić na koncu ubranil strel Hotiću, bi Triglavani lahko razmislili tudi o svojem prvem vratarju, ki nevarno posreduje ravno takat, ko bi moštvo potrebovalo malo predaha.

Sta pa zato štoperja Bojić in Zec odigrala domala perfektno tekmo, saj sta v nadaljevanju, ko takim moštvom pade koncentracija (spomnite se samo Krškega ali Aluminija proti Mariboru), zazidala obrambo. Kar lahko Triglav absolutno hrabri. Lani se menjave trenerjev preden greš v Ljudski vrt ni izplačalo, Dušan Kosić in Siniša Brkić sta to spremenila. Pri čemer se Bergantova izjava ne ujema zgolj v tistem delu, kjer je rekel, da se naj ne gleda nazaj. Triglav je z Brkićem prišel iz druge lige s prepričljivo formo in igro. Poskus z Žlogarjem je bil hvalivreden, saj so priložnost ponudili še učečemu trenerju, ki mu je morda zmanjkalo nekoliko karizme in predrznosti. Prav to ima Brkić. Triglav je precej več pokazal kot povedal. Kar morajo izboljšati, je učinkovitost. V enajstih tekmah so zabili komaj osem golov. Če bodo zdravi, povezani in razpoloženi Majcen, Poplatnik in Podlogar, bo Triglav lahko konkuriral Ankaranu.

Igralec tekme: Elvis Džafić [Triglav]

1. oktobra 2017
Ene. Ljudske. Karaoke.

Gudek je bil gotof. Tam pa sploh. Ni ‘mel šans. V kot se je stiskal, v svinjskem jeziki je milosti iskat. Oni pa… Nabrušeni so se postavili v krog. Dedi na en konec, pupe na drugega. In na eno, ta najbolj luštno med njimi, tak’ luštno, da bi šel s peciklom ali pa peš v Juršince, so vsi s prstom pokazali. Na. Češ. Daj zdaj ti. In je. O ja, kako je. Zašrajala je na svojo, lastno ekipo. »Prokleti dedi!!! Kaj vas ni sram!!! Vas je, ena, dva, tri, gudek pa sam!!! Pa saj te ne koljemo krave! Pol preveč si jih prpelo! Butl!!!« In potem, malo kasneje, so samo čakali. Kak’ so čakali. Nič otožnosti v takih trenutkih se ne nariše v naših občutkih. »Smo prišli pred štalco. En šnops smo vsi spili. Jebiga gudek…« je zadonelo z odra. Šotor se je skoraj podrl, ko so zašrajali. Zaj. Te. Bomo. Vbili!

Oda gudeki je štajerski Stairway to Heaven. Je. Rečite karkoli. Je. Komad, ki je tako lahek, tako preprosto, tako ajnfoh, da je resno zajeban. Vprašajte Egona Hermana Srajco. Dva frdamana akorda, ampak se hitro zgubiš, ker Tonč in Dimek neusahljivo streljata rafal verzov, v katerih je gudek še vedno do zdaj krulajoče riknil. Bogi gudek, že res. Ampak… Ampak… Ampak…

Gudeka sem v živo slišal, kaj pa vem, ogromnokrat. Ampak nikoli ni delal tako kot je delal v Juršincih. Igor Peter Orač Mali kar ni mogo nehat. Srčni utrip gudeku ni gagnil, nikak’. Tup-tu-tup. Gudek se že dolgo ni tak’ boril. Skoraj mu je ratalo. Pomisliš… Kak’ hitro živjenje beži… Še včeraj si krulo… Dnes te več ni. Kurc. Danes mam cajt, cajt je pa gnar. Kolikor vem – kar se zgodi, ko prideš bandu tako blizu, da se bojiš, da si mu že preblizu – ga je band z leti včasih raje izpustil. »Tu ga pa ja moremo špilat!« so mi rekli, ko sem jih pobaral, če ga bodo morda tokrat zažignali.

In videlo se je, zakaj. Ja, Mi2 so band, ki hara v Tivoliju, na Štuku, v Cvetličarni, Kinu Šiška, na Trgu Leona Štuklja, you name it. In bodo gotovo tudi v Stožicah 8. decembra z Dan D na Ritmu mladosti. Saj smo lani konec leta tukaj pisali o nastopu v Kinu Šiška. Mi2 sede urbano okolje, ker prinesejo vanj prepotrebno sproščenost. Saj vem, ja, lahko bi pisali o tisti večni krilatici, kako lahko človeka spraviš z vasi, vasi pa ne s človeka. Mi2 so več kot to. So vas, mesto, regija, država, vesolje. Kajti tam, v Juršincih, na Oktoberfešti, v sendviču med dvema polčasoma Mambo Kings, tam so Mi2… Doma. Okej, ja, doma doma so v Rogatcu. Ampak da bi vi videli te ksihte, te frise, te obraze. To dobro voljo. Mularijo. Povprečna starost je bila, preko palca, v primerjavi s špili v Ljubljani ali Mariboru za vsaj pet, če ne deset let nižja. Zazdelo se je, kot da je petek na Oktoberfešti za bolj mlado, sobota (Dražen Zečić, Dejan Vunjak & Brendijeve barabe + gostja) pa za malo manj mlado.

Brada ti do tal pade, kako lušten je ta folk. Pristen. Nenarejen. In, ja, lušten. Pupe imajo tako lepe obraze, tako polna, vesela, radostna in večna lica. to ni ista punca samo v drugem kraju. Ni. Kamorkoli si pogledal, so si natakali, se objemali in peli. Skupaj. Okej, iskreno, itak je svoje naredila tudi ura. Uf. Ura je bila skoraj genau polnoči. To so ti, zajebani termini. A takšni so. Leta, desetletja. Ob polnoči so se Mi2 zdevali gor na oder. Del banda je skušal na kmečkem turizmu odkinkat kako kitico, ampak pomaga itak ne in ni. Pa bi moralo, če imaš v petek špil v Juršincih, v soboto pa v Kranju. Ampak ko je šel skozi prvi akord za Štajersko nebo, ni zehal noben. Ni šans. Iz prve, direkt, šus. Z Brigito in tak’ dalje. Mi2 je band, ki fseka, ko mora fsekat. Ob polnoči, v Juršincih, v šotoru, kakršne smo čudno gledali pred desetletjem, dvema v Avstriji, tam ne moreš fejkat, se šparat ali glumit. Ma ni šanse. Tam moraš. Na püno.

Roke so šle v luft. Mi2 ni band, ki bi moral reči, raja, kje so roke, kje so srca. To je tam samoumevno. Gre v luft, v srca samo po sebi. Mi2 ostaja band, ki je spremljava za karkoli bi radi, da bi bil vaš žur, kar znajo tudi sami povedat. Da pogosto nimajo občutka, da so ljudje tam zaradi njih, kot mi je enkrat rekel Tone Kregar. Da so Mi2 le spremljava njihovega večera. Da pojejo o sebi za sebe skupaj z njimi. Ob šestih zjutraj je vstal v petek, pesa na sprehod, na šiht, v Beltince na sestanek in potem na špil. Ob polnoči. Zmatran? Ne, na odru ne. Pa tudi sicer.

Koliko energije ima ta band. Eko energije. Laufajo na biomaso. Vidiš namreč, od blizu, od strani, ko pohodiš skoraj kablovje, band, ki tako prekleto rad igra. Že zase, če pa ob tem uživa še raja, pa toliko bolje. In se neprekosljivo prca v glavo. »Veš kaka je?« mi je rekel Dimek, ko sem ga vprašal, kako je zdaj, ko imajo in-ear slušalke, da se slišijo še bolje, torej ne več iz monitorjev. »Prej sem si vedno mislo, pismo, da bi jaz lahko tak dobro pel ko Tonč. Zdaj, ko ga boljše čujem, pa si mislim… Kaj bi dal, da bi Tonč pel tak’ ko jaz.« In Tonč je stal zraven. In se krohotal. To je to.

Na Oktoberfešto v Juršince sem šel, ker sem lani slišal od banda take superlative, da sem rekel, da ni šans, da letos zamudim. Če so si lani oder delili v še bolj binarni kombinaciji s Poskočnimi muzikanti, so se letos stučkali med garanje Mambo Kings, ki žgejo po pet, šest ur na večer. Neverjetno, kako v Juršincih uspe miks recimo temu vaške veselice in rock’n’roll urbanijade. Kje drugje mogoče to ne bi šlo skupaj. Tukaj gre. Na nivoju. Res. Toliko dobre volje. Kajti ne najdeš pogosto tako nasmejane kelnarije v taki masi. Pa niso bile samo pupe oblečene v recimo temu narodno nošo, čeprav z nesramežljivimi dekolteji. Ne. Tudi pubeci so bili tako našemljeni. In se režali. Trudili so se, koliko je šlo, da so predvsem natisnili vse račune, ker to je pač Slovenija. Sredi Dunaja ti kelnar na roko napiše račun, v Juršincih mora biti davčna blagajna. Ampak je šlo.

Ker take vrste tudi ni bilo. Ker so ljudje naročali… Kot temu pravijo Tekochee Kru: štajerski kristal. Liter-liter. »Ste z njimi?« me je vprašala še posebej prijazna natakarica in pokazala na družbo zraven. Ne, ne. Nisem. Pa saj… Špricer je bil po evro dvajset. In to taki, pravi, ravno dovolj sladki, dovolj zagnani špricer, ki ti da zalet. Ker Oktoberfešta je prireditev, kjer prodajajo za štirimestne cifre litrov vina. Lani so bližnjega vinogradnika sredi noči budili. Ker je pijače skoraj zmanjkalo.

Seveda se je veliko spilo, toda občutek je bil recimo podoben tistemu na Pivu in cvetje, čeprav si prireditvi ne bi mogli biti bolj različni. Predvsem zato, ker so Juršinci točno takšni, kakršni »morajo« biti. Štimunga naredi vse. Seveda šotori akustično niso ravno idealni za rock bande. Ampak je delalo. Gor taki šotor postavijo roke, držijo pa ga glasilke in srca.

Dovolj, da je ono pupo iz uvoda, ki je znala vsa besedila z vejicami in podpičji vred na pamet, kasneje pubec, taki še posebej visoki, fliknil gor na rame in sta oba rohnela in kričala. Mi2 je band, kjer je publika ves čas zbor, še posebej, če sestavijo tako pregledno setlisto, kamor ušunjajo tudi nova štikla, ki še čakata na svojo plato (bojda je okvirno planirana za konec leta 2018, ampak poudarek je na besedi okvirno), pa Proklete vijolice, ki niti malo ne skrivajo odmeva Čiste jebe, in Lanski sneg, enega od tistih komadov, ki ga je Tonč tako dolgo rohnel, da so ga naposled posneli v svoji nostalgični maniri, ki jo je zakrivil Zbudi me za 1. maj, štikl, ki je nenazadnje odprl njihovo 20 obletnico v Hali Tivoli.

Zanimivo, da ga tokrat niso igrali. In še marsičesa, denimo Pa si šla, so pa zato ponudili Strel v koleno, če smo že pri baladah, ki temu bandu ne odvzamejo prav nič šusa, temveč mu dodajo ljudskost, to besedo, ki se nalepi na band kot sladka žvaka na šuh. Ampak so. Ljudski so. Karkoli naj bi to že pomenilo? Evo: v Juršincih se je dalo v živo videti, kaj je ta ljudskost. To sta punci, ki pritečeta, objeti za roko, da bi odkričali skupaj Sladka ko med. To so dedi, dobro natrenirani za gvihtanje, ki rečejo, kak bodo dobli močne roke, ko bodo šli v toplice. To so kraji, kjer selfie ni statusni simbol. Ni, jebiga. Tu so v luftu roke, ne telefoni. To je celotna spremljevalna ekipa Mi2, ki je morda celo največja tiha zmaga banda, ki je ob sebi ohranila tiste, ki so jo tja pripeljala in te vedno pričaka z močno besedo, pijačo, nasvetom in hrano. Mi2 marsikoga najbrž ne bi spustili tako blizu, da bi jih lahko spraševal, kako je nastala Samo tebe te imam, v bekstejđu, ki je v bisvu klet lovskega doma. Na steni lovorike, divjad, ponos teh krajev, kakopak. Noter pa debata, razmišljanje in pomanjkanje spanca.

Ampak z Mi2 ne rabiš biti ob odru, v bekstejđu, na degustaciji ali v debati. Ne. Dovolj je bilo tisto, kar je rekel Dimek pred Samo tebe te imam. »Kolko krat lahko rečete pupi poleg sebe ‘samo tebe te imam’, ne da bi izpadli sisiji?« Ne vem, če so vsi pod šotorom vedeli, kaj je to sisi. Si pa videl kakega deda, ki je krepko pod roko prijel svojo ta malo. In jo objel. In sta pela. In se lizala. V malem kraju z najmanjšimi ulicami. Tudi če si bil sam, naslonjen na nosilni steber šotora, postavljenega na fuzbal plac, nisi bil sam. Ko sva skupaj nisn sam. In z Mi2 nisi sam. Ne moreš bit’. Ker imajo vsi ti komadi od Pojdi z menoj v toplice prek Zbudi me za 1. maj in do neprekosljive Čiste jebe vse, kar so imeli, ko so nastali. Ko Mi2 ponudi večno zadnjo skladbo Odhajaš, ko Flik vedno znova preveri, če ima bas kitara še kako polje, petindvajseto ali šestindvajseto, in ko Mali razturava s triolami na bobnih, ko Egon preko naštima svoj bluz, kot mu rad reče Tonč, ko Dimek niza akorde, kot jih samo on, tip, ki kitare ne igra, temveč kitara igra njega, ga ziba in mu narihta tisti neponovljivi nenarejeni ksiht, kot da bo ravnokar povedal še kaki mastni vic, in ko Tonč zakriči, kako je življenje praznik. Je. Preprosto: je.

Saj so Tivoliji, Šiške, Štuki. In bodo tudi Stožice z Dan D. Ampak ko v Juršincih vihtiš plastični kozarec, se polivaš po roki, šalali šalala, sam sebi najboljši sovražnik, res ugotoviš, da je življenje, vsake toliko, res lahko praznik. Samo pogledaš okoli sebe in vidiš – ljudi. Čustva, spomine, sedanjost, prihodnost, nostalgijo. V Juršincih je plac, kjer med Sladka ko med vidiš najstnika, ki se tako ližeta, da se skoraj še sam posliniš. Juršinci so kraj, kjer je rock’n’roll ravno tako doma kot v Rogatcu, Ljubljani in Mariboru. Zato se vračajo tja. Ker tam gudek res skoraj spizdi. Da bi videli tisto rajanje… Ko so ga zaštihali. Te pa smo vsi dobre volje… Vzeli inštrumente v roke… In vžgali vkup za mizo… Ene… Ljudske… Karaoke. Žingaš, se objemaš, plešeš, veseliš. Pozabiš. Na vse probleme, skrbi, bilokaj. Si tam. Si. Kot ona pupa na ramenih onega deda. In se počutiš, ob tem arzenalu komadov o življenju, kakršno je, ne kakšno bi lahko bilo, da si človek, ker so vsi ti komadi bili že v nas, Mi2 so jih samo morali še posneti. In prešpilat, prežagat. V Juršincih. Z Mambo Kings. Ravno zato tako dela. Ni fejkanja, ni glume, ni šparanja. Na püno. Fultrefer.

V tistem špeglu, kjer naj ne bi bilo več tega, kar bi nekoč lahko prepoznala, pa je v Juršincih lahko točno to, kar bi vsak od nas rad, da bi lahko bilo. In je bilo. Za uro in tričetrt je bilo. Mogoče ni vsaki dan nedelja, samo življenje pa je lahko praznik. Samo tebe te imam. Brez velikih ciljev. Brez lažnih upov in želja. Čakaš. Kot kreten. Jutro praznika. Kot lanski sneg. S prerešetanim kolenom. Kot mali pizdun. Ene. Ljudske. Karaoke.

30. septembra 2017
¡Uno, dos, tres, amigos!*

Pet ugotovitev: Sevilla – Maribor [0:3]

Dobrodošli (nazaj) v ligi prvakov, fantje
Ravno ko so se namestili, premislili, tuhtali in domala čakali. Kaj pa če.. Kaj pa mogoče… Kaj pa… Samo res… Kaj pa če… Zakaj pa ne bi… Kaj pa… Bam. Vidi, kak je krenil. Šika. Prvega, drugega, tretjega. Podaja. Gol. Bemtiš. Bemomast. Gledali smo gol mi doma, gledali so gol Kabha, Rajčević in Billong. Kruto je to. Ni časa niti za čips niti za pivo.

Ligo prvakov gledaš ali v njej tekmuješ. Sodelovanja, tistega vmes, pač ni. Pierre de Coubertin bi v ligi prvakov bil piarovec najbrž. Krut, brutalen nauk, a takšen je ta šport in takšno je to tekmovanje. Večje kot so nagrade za zmage in tv pravice, bolj najboljša moštva nabijajo, rešetajo in harajo. Nenazadnje, Sevilla je raje izgubila tekmo z Atleticom in se pripravila na Maribor. Še enkrat: Sevilla je raje izgubila z Atleticom. Ki je imela pred tem štiri zmage in remi. Ker dobro vedo Andaluzijci, da se ob ugodnem žrebu lažje in bolje znajdejo v Evropi kot doma. Čudaška, ampak takšna miselnost je. Skoraj bizarni kompliment za vijoličaste: premagali vas bomo, ker nam je tako zelo do tega, da vas premagamo. Ja, Maribor je naletel na lačnega tekmeca, ki si vijoličastih ni prišparal za malico, temveč za slow-food večerjo. Sevilla v takih večerih uživa. Da tekmec ne ve niti, kdaj je sprožil tisti uradno zabeležn strel. In to je povedal tudi obisk: 34,705 gledalcev (kapaciteta 42,714). Za primerjavo: pred tremi leti in pol v šestnajstini finala evropske lige jih je prišlo na Ramon Sanzhez Pizjuan 21,562. Statistični primerek, kaj naredi liga prvakov. Kakšno razliko. Ja. To je ta nivo.

Dobrodošli v ligi prvakov, fantje. To je bilo sporočilo, ki so ga na novo spoznali Mariborčani. Ni se ponovil Chelsea (6:0), niti oba obračuna z Laziem ne (4:0, 0:4). Izgubiti 3:0 v gosteh pri tekmecu, ki te je komaj čakal, naštudiral in skakal, kot Carlos Alberto Kisluk, pomočnik trenerja Eduarda Berizze, ko je končno prvič zabil in nato še dvakrat, ni nič žalostnega ali kritik vrednega. Ni. Takšno je fuzbalsko življenje. Sploh pa v Španiji.

Zatorej, nobena tragedija ni, da je Maribor izgubil v Sevilli. Tudi da je izgubil 3:0 ne. Že točka bi bila čudež proti moštvu, ki je zabilo minuto, dve zatem, ko je njegova lastna publika postajala nestrpna. To je ta profesionalizem, Španci pa se v evropskem fuzbalu povrhu še radi igrajo. Wissam Ben Yedder je pokazal, kako preprosto je moč zabijati, naj se tekmec še tako organizirano brani. Bam. Bam bam. Bam bam bam. Ena, dve, tri. Hat-trick. Ob polčasu, ki bi se lahko končal tudi s penalom za Sevillo, ki ga je itak potem dobila kasneje, resda ni bilo konec, nihče ni sklonil glav, je rekel Martin Milec, vendar po drugi strani je tudi bilo. Maribor je imel šele v nadaljevanju polstrel na vrata, tako beleži Uefa. In imel je tri, štiri situacije (Pihler, Ahmedi, Tavares, Kramarić), ko je imel nekaj prostora, na katerega je čakal cele faze tekme.

Vendar realno je Maribor ugotovil, kje je njegova meja. Kljub temu se ob pregledu letošnjega še posebej brutalnega skupinskega dela dobro upira tekmecem, ne glede nato, da skupina E ne sodi med najzahtevnejše. Kajti po drugi strani imata Feyenoord in Apoel v svojih skupinah gol razliko že -6. In nobene točke. Maribor ima eno in minus tri gol razliko. Svoje priložnosti bo, zdaj to ve, moral iskati in najti drugje. Liverpool se ponuja kot tekmec, ki se muči z bremenom lastnega imena. Kako se bodo pobrali po drugem (evropskem) porazu sezone, bo ključno za nadaljevanje. Če so igralci tako utrujeni še preden je prišel oktober… Bo težko, je pa tudi res, da je bila to za Maribor že osma evropska tekma sezone, skupaj devetnajsta. Za Sevillo pa deseta.

Maribor se lahko, ko se bo prebudil in opomogel, opogumlja z dejstvom, da moštveno ni razpadel, da je bil tudi dovolj trmast za domaće žvižge, da je Sevilla napadala tudi po 3:0, pa so se znali tudi zaradi Jasmina Handanovića ob luknjasto utrujeni obrambi ustaviti na še znosni meji. Poraz je bil suveren, če ne celo predvidljiv, toda Maribor kaže, da ni kanta za napucavanje, material za doseganje rekordov in nabijanje gol razlike. Povedano regionalno: Maribor ni Dinamo.

»Vsi imamo to željo, še edno je živa, vse imamo v svojih rokah in nogah,« Jasmin Handanović in Val 202. Bomo videli, kaj se bo dalo narediti v Mariboru. »Vsakemu bo tu težko igrati, padale so že velike ekipe, če bomo upali igrati, zakaj ne bi padel tudi Liverpool,« je hraber Martin Milec. In takšno razmišljanje je edino pravilno. V slovenskem nogometu – pomislite samo na Srečka Katanca – pa še zdaleč ne tako samoumevno. Zdaj bo tritedenski premor v ligi prvakov, ko bo Milanič upal predvsem, da se vrnejo Zahović, Vršič in morda tudi Šuler.

Milanič presenetil s 4-5-1

Darko Milanič je – stavek, ki ga ne napišemo pogosto – presenetil z začetno postavo. Čeprav je bilo težko uganiti, kaj natanko je igral Aleks Pihler, ki je bil nekako »waserwagasto« težišče in bi naj pomagal tistemu boku, kjer je Sevilla raje iskala preboj (izkazalo se je, da je to bila leva stran), je Maribor postavil v sistem 4-5-1. S katerim, seveda, nima izkušenj, ker jih v domačem prvenstvu niti ne more imeti. Proti komu? Olimpiji? Nak. Ne gre. Pihler svoje naloge ni najbolje razumel, je pa bil simbolni primer tekme, kjer je Maribor lahko nabral dovolj izkušenj, da vendarle Sevilla ni nek bav-bav. Pihler ni bil kriv, da je Maribor dobil tri gole. Ali da se je mučil na bokih.

Da bo igral Jean-Claude Billong, je bilo jasno že za vikend, v petek, ko je Marko Šuler sedel za nami novinarji v Kidričevem. In nam povrhu še povedal, kako je z Denisom Šmejem, ki bo potreboval za povratek še dlje kot on sam. Milaniča to najbolj jezi, bolj kot izostanek Vršiča in Zahovića, že kot nekdanjega branilca, saj ve, kako pomembno je sodelovanje centralnega para, sploh pa na tekmi, kjer je prevzemanje tako nujno. Če ga ni, ima Correa pač slalomski šov. Maher, zvezda, talent, itak. Ampak videlo se je, da obramba ni vedela, kdo bo tisti, ki ga bo, magari, zrušil. Nihče ga ni. Gledali smo, kot smo gledali mi. Očarani. In bojazljivi, da jih ne bi pokopal en bedni penal. Če že, bolje tako, ne?

»V prvem polčasu smo se do prvega zadetka dobro postavili. Nasprotnik je kvaliteten in hiter, s podvajanjem smo skušali to kompenzirati, kar ti na dolgi rok pobere nekaj moči. V nepravem trenutku smo prejeli zadetek, ko smo po nekaj minutah dobili občutek, da lahko igramo. Tega je bilo premalo, čez celotno tekmo smo imeli občutek, da bi lahko katero od akcij bolj tekoče odigrali in da bi lahko bili bolj nevarni. Nažalost ni bilo tako, potem pa je nasprotnik, ki ima kvaliteto, to izkoristil. Ko smo v nekaterih situacijah malo zamudili in prostora nismo zaprli dovolj dobro, so povedli na 2:0,« je opisal Darko Milanič. Ko je bilo že 2:0, ko je Vazquez našel Ben Yedderja, ta pa milimetre med Handanovićevo levo nogo in levo vratnico, je Sevilla imela vse, kar si je želela. »Potem so kontrolirali tekmo. Mi smo sicer v drugem polčasu pokazali kompaktnost. Kvaliteta je bila danes tista, ki je odločila tekmo, čeprav smo pokazali veliko želje. Želeli smo odpreti sredino, vendar v trenutku, ko nam to ni uspelo, smo prejeli zadetek.«

Maribor je, kar je še najbolj pozitivna izkušnja, zdržal uvodni nalet ekipe, ki je bila nastavljena za napadanje v navalih in zlasti po bokih. Kaj je, tako, čez palec, zmanjkalo, da moštvo ni zdržalo dlje, do polčasa? »Komunikacija, pomoč, top sodelovanje na levi strani je manjkalo. Ja, Šuler velikokrat reši tudi v zadnjem momentu, mogoče bi on to rešil, vendar problem je bil drugje.« In dobra stvar? »Dobra stvar je ta, da imamo izkušnje in da na takem nivoju ne moreš biti, da ne delaš tisto, česar ne, četudi ti to ne paše. Enostavno moraš delat. Ne moreš se šparati, da bi bil v napadu boljši kot drugače, to vodi do tega, da ne gre. Iz tega lahko nekaj povlečemo.«

V izjavi za Val 202 je to zvenelo kot kar trda kritika, Milanič je bil jezen, ker fantje niso upoštevali očitno zelo jasnih, nazornih, pedantnih, naštudiranih in prigaranih navodil, ki naj bi zaprli levo stran. Ali desno. Pa je niso. Maribor je igral lahko toliko, kolikor mu je Sevilla pustila, je že danes najbolj pogosto uporabljena taktična ugotovitev. Milanič pravi, da ga nihče ni presenetil. Izpadlo je, da ga je bolj nesodelovanje njegovih fantov pri prvem golu. Zameriti jim ne gre. Res ne. Sevilla je brnela, tečno so čakali na vsako žogo, želeli zabiti še četrtega, petega, šestega.

Ko ni bočnih, ni strelov
Mitja Viler se je našel in naredil spomladi, marljivo delo pa žel poleti z goloma Hafnarfjordorju in Hapoelu. Martin Milec se je pobral po Izraelu in doma zaustavil, kolikor je lahko, Anthonyja Nwakaemeja. Zdaj bi morala to predstavo nadgraditi. In sta jo, kolikor sta jo lahko. Vendar hkrati – kot večji del moštva – spoznala svoj limit.

Vilerja razumljivo Milanič brani z ritmom tekem, ki je bil še večji, ko je Srečko Katanec moral zamenjati Bojana Jokića z Rulotom že proti Slovaški in ga uporabil proti Litvi. Proti resnično boljšim tekmecem se pozna, da Viler nima kondicijskih kapacitet za prodiranje po boku, ki je v napadu (pre)pogosto mariborska rešitev, če ni igralca, ki bi reševal ena-na-ena.

Na drugi strani je Milec najbrž dodobra preklinjal Ramon Sanchez Pizjuan. Tretjič je bil tukaj, z dvema kluboma, pa tretji poraz. Dovolj časa je imel, ko je prišel do sape, da je pojasnil, kakšna in v čem je razlika igrati z Aluminijem v petek in s Sevillo v torek: »To ni slovensko prvenstvo, da bi lahko jaz na desni in Viler na levi hkrati napadala. Igrati je treba bolj pametno. Sevilla nas je po izgubljenih žogah hitro pritisnila. S tem smo imeli težave.« In s tem so imeli velike težave, saj je ob tako zgoščeni sredini Sevilla iskala in našla prostor ravno na bokih, kjer je Maribor – za razliko od prebliskov Ahmedija in dveh spodletelih driblingih Kramarića – deloval utrujeno, počasno in preprosto ne dovolj kvalitetno za ta nivo.

»Zavedali smo se, da igramo proti izjemnemu nasprotniku. Poskušali smo jim zapreti sredino, podvajati na bokih, a smo premalo držali žogo. Nismo bili dovolj dobri za kaj več. Na žalost najdejo vsako najmanjšo luknjo in izkoristijo priložnosti. Mi zmoremo več, a tokrat smo bili premalo konkretni,« je za vecer.com povzel Aleks Pihler. To je šola, ki jo moraš dati skozi, je za Kanal A povedal takoj po tekmi Mitja Viler. Maribor je na nek način v Sevilli prilezel v učilnico, kjer se študira za višji nivo in je upal, da bo šlo. To ni nujno preskakovanje razreda. Maribor je pokazal vse, kar zna. In pač ni bilo dovolj. Za ta nivo.

Sevilla v Evropi gradi renome za doma
Kar nekaj analiz – tudi na Kanalu A v studiu – je povsem spregledalo dejstvo, kakšno sezono ima letos Wissam Ben Yedder. Pa kakšen Nolito in Jesus Navas. Pri čemer se Ben Yedderjeva zgodba bere kot pravljica. Še pri dvajsetih je nabijal futsal, resda celo za francosko izbrano vrsto, a se v »velikem« fuzbalu preganjal po francoski četrti ligi. Zmogel je do b ekipe Toulousa (20 tekem / 14 golov), prilezel do članske (156 tekem / 63 golov), kjer je v šestih letih kot nenazadnje tudi nekdanji mladinski francoski reprezentant dovolj opozoril nase, da ga je lani, pri 26 letih, Sevilla pripeljala. Podrl je rekord Andre-Pierra Gignaca, ko je sprašil 50 gol v Ligue 1. Devet milijonov evrov še v Sloveniji ne bi bila dih jemajoča cifra, v Španiji pa še tolikanj manj.

Toda Ben Yedder je v taki konkurenci pokazal, kakšno sezono ima. To je bila osma tekma, zabil je hat-trick in prišel že do sedmih golov. Zabil je v ligi, kvalifikacijah in ligi prvakov. Gol na gol. Hat-trick je dišal v zraku, ker je Maribor ekipa, ki ponudi hat-trick tistim, ki bi se resnično radi dokazali. Tako je bilo na White Hart Laneu pri Tottenhamu, ko je imel Gareth Bale sicer svoj šov, vendar je Jermain Defoe s tremi goli spravil selektorja Anglije v zadrego, saj so bili časopisi prepolni poročil ne o tekmi, temveč o zadetkih.

Ben Yedder v megatalentirano francosko reprezentanco seveda ne more, ne še, toda s takimi predstavami dokazuje, da nogomet niso samo uveljavljena imena, saj Nolito ni imel kdo-ve-kako megalomansko dobrega večera, medtem ko je Jesus Navas po vstopu skušal sijajno prefrigano lobati Jasmina Handanovića in bi ga, če ne bi bilo prečke.

Sevilla je moštvo, ki ima tekmeca že v lastnem mestu in je že tam fifty-fity. Kao. Pa je seveda Betis zdaj, zmaga na Santiagu Bernabeu prejšnji vikend gor ali dol, daleč zadaj. Sevilla ima pet naslovov v evropski ligi/pokalu Uefa, od tega tri zapored. Pehnila je tudi Liverpool v finalu, da. Predlani, ko mu je pokazala svoj anti-istanbulski čudež. Čeprav jima je skupno z Liverpoolom ravno to, da lažje do uspehov prihajata v Evropi kot doma, kjer sta bila prvaka davno tega (Liverpool nazadnje 1989, Sevilla edinkrat davnega leta 1946).

Zato je Evropa toliko več, sploh odkar se je Atletico pod Diegom Simeonejem približal Realu in Barceloni. Nenazadnje jih je od tiste tekme z Mariborom vodil Unai Emery, ki ga je lani zamenjal Jorge Sampaoli, ki pa je šel za argentinskega selektorja ter mesto prepustil Berizzi. Sevilla si mora renome dvigovati v Evropi. S tem se postavlja že proti zelenemu delu mesta in skuša zoperstaviti Realu in Barceloni. Skuša biti, drugače povedano, Valencia zadnjega desetletja. A kaj, ko je to Atletico.

Studio kot se šika, strokovni gost ne
Če bi le Kanal A imel tako v nulo dodelan studio in predvsem toliko časa (oglasi, ki pridejo z ligo prvakov, gor ali dol) in še zlasti takšnih vsebin tudi v Prvi ligi Telekom Slovenije. Uf. Kje bi bila meja, a? V razpoložljivem času pokažejo, kaj kot športno uredništvo in komercialna televizija zmorejo, če vložijo čas, sredstva, kader in se projekta lotijo tako premišljeno kot (ne)nazadnje Eurobasketa. Poročila Žige Lesjaka in javljanja Tadeja Vidriha, vključitev Tomaža Lukača, ki je potihoma – subjektivna presoja, povsem – postal prvo komentatorsko fuzbalsko ime pri nas, in vsi reportažno pristni prispevki so tisto, kar je presežek in posebej do izraza pride zlasti na oddaljenih gostovanjih, kamor številni ne more(m/j)o. Vidrih je po tekmi dobil v rafalu izjave Milaniča, Tavaresa, Handanovića, Milca in Vilerja, med polčasom pa še Saše Gajserja, ki ponuja vse bolj konkretne izjave, oprijemljive in sporočilne, (samo)kritične in povedne.

Kjer pa Kanalu A vseeno zmanjka, da bi studijski del naredil še bolj nivoju lige prvakov primerne, pri čemer bi podlago »morale« prinašati ravno vsakovikendaške izkušnje PLTS, je pri izbiri gosta. Stane Bevc nima nivoja za ligo prvakov, ker z njo nenazadnje nima veliko skupnega. Eno je pokrivanje NFL, kjer Slovenci nimamo (aktualnih) izkušenj, drugo pa je liga prvakov, kjer skoraj zmanjka prstov obeh rok za Slovence, ki so zabili gol v ligi prvakov. Tistih, ki so igrali v njej, pa je itak še mnogo, mnooogo več.

Maribor medijsko ni najlažje mesto za najti razpoložljivega in kompetentnega sogovornika (v bistvu je razmerje obratnosorazmerno), čeprav se – čeravno kot trener Mure – iz glave ponuja Ante Šimundža predvsem kot eden od treh trenerjev, ki so vodili klub v ligi prvakov, na TV Sloveniaj pa se je ob Miletu Ačimoviću izkazal kot mož, ki pove, kakor je, ne da bi se bal za službo, vtis ali imidž. Nenazadnje bi celo Bojan Prašnikar, njegova predvidljivost gor ali dol, bil najbrž bolj smiselna in razumljiva izbira. Prav je, da Kanal A vztraja pri Bevcu, še posebej ko gre za tekme Maribora. Seveda se šušlja, kako Bevcu Maribor domnevno ni blizu, vendar to samo po sebi ni moteče. Kar je moteče, je njegovo razpredanje, takoj uvodoma, kako se je Maribor na sredini mučil in imel srečo v – Kidričevem. Proti Aluminiju. Z dolžnim spoštovanjem do Aluminija, se razume. Težava pri Bevcu – pa pri tem ni edini, podoben občutek daje že leta Branko Zupan – je, da se zdi, kot da gledamo razgovor za službo, pri čemer Rok Tamše (ali Sašo Jerkovič ali Anže Bašelj na TV Slovenija) seveda ni(so) kadrovska služba. Zdi se, da smo to vsi mi, ki imamo z ligo prvakov ravno toliko izkušenj kot Stane Bevc. Ki je tekmo dobro povzel po njenem zaključku, povedal to, kar se pač pove, če tako dolgo še pustite televizor prižgan. Bevc zato niti ne nujno po lastni kridvi deluje kot tisti selektor, ki mu je edinemu uspelo iz kavča priti do televizije.

Kajti nemudoma se je poznalo, da so bile še zadihane izjave Vilerja in Handanovića precej bolj konkretne, izkustvene in povprečnemu gledalcu razumljive kot Bevčeve, pa je imel Bevc čas, kulico in posnetke. Ker imajo ravno to: izkušnje. Sploh pa je format zgolj enega gosta v tujini že zdavnaj preživet, razen če imaš res gosta, ki je suveren, karizmatičen in retorični dribler. V Mariboru sta to Matjaž Kek in Zlatko Zahović. A žal trenutno oba objektivno nedosegljiva. Kanal A bi se, tudi iz vidika Prve lige Telekom Slovenije, lahko še bolj potrudil in našel koga, ki ima z Mariborom (in ligo prvakov) nekoliko več skupnega. Stane Bevc žal nima, naj Rok Tamše še tako neutrudno borba.

Igralec tekme: Wissam Ben Yedder [Sevilla]

*Ena, dve, tri, prijatelji

27. septembra 2017
Preobrat s karakterjem

Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [2:3]

Karakter, ne naključje za 2:3

Lahko bi se končalo precej drugače. O, ja. Ampak se ni. In to je zgodba letošnjega Maribora: ampak se ni. Končala se je tako, da je Maribor še tretjič rešil lastne probleme v 90 minutah in še na tretji tekmi proti moštvom, ki naj mu ne bi delale take preglavice, zmogel preobrat. V Kranju so proti Triglavu v 28 minutah obrnili 2:0 v 2:3. Proti Krškemu so dvakrat vodili in naposled s »ta malimi« v Ljudskem vrtu v 95. minuti izvlekli zmago. Spet 3:2. In v Kidričevem so se po izgubljenem prvem polčasu v nadaljevanju sestavili, napake vzeli kot najboljšo motivacijo in zmagali. To so tekme, kakršne je Maribor predlani, ko je šel naslov v Ljubljano, še izgubljal. Letos pa ne. Letos jih zmaguje. Če zabije vsaj en gol, zmaga.

»Verjamem, da vsi raje vidijo veliko golov. Čeprav je za trenerja včasih boljša tekma, ko zmagaš z 1:0 in nasprotniku ne dovoliš priložnosti. To je bilo zdaj bolj dramatično, za navijače odlično,« je skoraj potarnal Darko Milanič. Ni pričakoval takšne tekme, ne glede na besede. Slobodan Grubor ga je precej presenetil. »To je zdaj že tradicionalno težko gostovanje. Nasprotnik je hiter, dobro organiziran in večji del tekme za žogo. Ko je malo prostora, je težko prebiti blok, toda ob doseženih treh zadetkih je razplet proti ekipi, ki igra na takšen način, dober.«

Kadarkoli Maribor zabije, zmaga. Statistika ne pove vsega, toda brezgoli remiji v prvenstvu (Domžale, Olimpija, Celje) so ob remiju z Zrinjskim v Evropi ter saj-jih-bomo-doma edinem porazu pri Hapoelu zavidanja vredni dosežki moštva, ki je čez poletja postalo ne samo kompaktno, široko in globoko, temveč tudi s pravim karakterjem. Kombinacija in protinapad za zmagoviti gol je bila šola fuzbala. Ki jo je pokazal pri golu za 2:1 tudi Aluminij, da ne bo pomote, vendar zdelo se je, da bo Maribor vse gole lahko dal le iz strani, pa je dal vse tri iz skoraj točno sredine.

»Po prvem polčasu smo se dogovorili, da moramo igrati naprej. Da je treba verjeti v zmago. Da lahko meljemo, dodamo na ritmu. Nasprotnik je bil večji del tekme na svoji polovici igrišča. Ko tvegaš, imajo branilci nekaj več dela, nasprotnik pa zaradi hitrosti in načina igre pride do nevarnejših situacij, vendar smo vse dobro prestali in pri tem imeli tudi nekaj sreče. Tekmeci so se bolj odprli, ko smo imeli igralca manj, a smo to znali dobro izkoristiti. Enostavno smo verjeli, da lahko zmagamo. V tej smeri smo se pogovarjali že med odmorom v slačilnici. Ko se zgodi enkrat, dvakrat, zdaj tretjič, ni več naključje in fantje verjamejo v to, da smo sposobni priti tudi do preobratov. Dobro so nam zapirali prehode in smo morali poiskati nove rešitve. Vendar so fantje verjeli, v svojo kvaliteto in to, kar delamo. Potem se zgodi to, kar se je.« In zgodila se je zmaga, ki daje moštvu, ki potuje na najbrž najtežje gostovanje v sezoni, najboljšo popotnico in spoznanje, da verjame vase.

Ko se tveganje (s Hotićem) izplača
Ni šlo. V tisti fazi tekme se je zdelo, da bo Maribor uspel, vendar ni šlo. Gladko bi lahko Darko Milanič, ki mu, čeprav tega nihče ne prizna na glas, še vedno manjka vsaj en zdrav napadalec, zamenjal tudi Marwana Kabho, ki je imel poleg Mateja Palčiča eno najslabših tekem v sezoni. Njegove žoge so šle, vsaj tri, neposredno tekmecu za protinapad. Slabo. Precej slabo. A ker je tudi Pihler pospremil gol Tahiraja s pogledom, se je Milanič odločil, da bo tvegal raje tako, da bo iz igre vzel Pihlerja in vanjo poslal Hotića.

Dino Hotić je po petem krogu z Domžalami obsedel bolj ali manj na klopi, dobival drobtinice (pet minut na derbiju) ter polno minutažo v pokalu, vendar Milanič se je vse pogosteje odločal za Bajdeta, Kramariča, Boharja in Ahmedija v napadalnem delu sredine. Če ne dobiš prostora v sistemu 4-2-3-1, je jasno, da je konkurenca (pre)velika. Hotić je tokrat vstopil zato, ker drugih opcij več ni bilo.

»Hotića sem predvidel kot menjavo, če ne bo šlo po načrtih. Pri njemu je tako, da v nogometnem ali pa v življenju nasploh ne gre vedno samo navzgor. Prav tako pa ne gre samo navzdol. To je dobro. Imamo fanta, ki prizadevno dela, se trudi. Veliko mora še delati, se naučiti in napredovati. Celotna akcija pri zadetku je bila top, tako da čestitke Hotiću za izvedbo. Zanj velja kot za ostale: ko govorim, da so nam vsi zelo pomembni, to drži kot pribito. Skozi sezono se bo to znova pokazalo in dejstvo je, da bodo vsi, ki se bodo izkazali, dobivali priložnost.«

Hotića je zadetek iskreno razveselil, priznal je, da si ga je resnično želel, pozna se, da mu manjkajo minute in da bi rad več igral. Konkurenca res ni majhna, toda tokrat je predvsem pokazal, da mu lahko bolje leži vloga na sredini, saj je njegovo kreiranje pošteno premikalo težišče igre. In končno je dal gol, ko je res štelo. Res dobra tekma proti Ankaranu… To se pozabi. Takšen (evro)gol v izdihljajih tekme pa ne. Hotić je tokrat res upravičil svojo »desetko«.

Dva pomembna prvenca…
Dobra novica: svoj prvi gol v sezoni sta zabila tako Valon Ahmedi kot Jean-Claude Billong. Oba na nek način »novinca«, če pomislimo, da je Ahmedi šele letos začel dobivati konkretno, standardno in zajetnejšo minutažo. »Saj je bil že čas, ne?« je Milanič pospremil prvi gol Ahmedija, ki je bil med najbolj razpoloženimi na igrišču takrat, ko moštvu ni steklo.

Zadetek Billonga pa lahko – poleg njega – veseli toliko bolj strokovni štab zato, ker je to morda celo prvi gol z glavo (ali pa eden zelo redkih) v tej sezoni, četudi ne prvi s kota za zmago s 3:2, saj je to storil že Aleks Pihler proti Krškemu v izdihljajih tekme. Imajo pa vijoličasti zdaj v prvenstvu že deset različnih strelcev v desetih krogih. Očitno zaležejo zlasti pogovori z igralci, saj se je o doseganju golov pogovarjal tako z Boharjem, ki ga je tokrat raje spočil, in Ahmedijem.

»O tem sva se veliko pogovarjala, močno si je želel zatresti mrežo in uspelo mu je. Tudi za Billonga je bil to prvi gol v dresu Maribora, odlično.« Maribor nima klasičnega golgeterja, če izvzamemo Marcosa Tavaresa, ki je imel eno lepo priložnosti in je sodeloval pri prvem zadetku, ob izostanku Luke Zahovića, ki naj bi se vrnil prihodnji konec tedna, in dejstvu, da ne veš točno, kdaj bo Jasmin Mešanović zabil. Zato deluje kot moštvo, kjer je zadetek nadgradnja ekipnega truda. Kjer res ni pomembno, kdo zadane. Vsa filozofija kulminira prav v Mešanoviću, pri katerem po zadnjih dveh tekmah ni več pomembno, zakaj je bil pripeljan. Njegova asistenca Hotiću za tretji gol je imela oči na hrbtu.

… In en nepomemben, mimobežen prvenec
Pri Liorju Einbromu bo problem. Najprej birokratski, saj je v zapisniku naveden tako kot v dokumentih, kjer so ga napačno zabeležili. Sam pravi, da je Or Inbrom. Mi bomo uporabljali slednjo verzijo, ker tako 21-letnemu fantu, ki je posojen iz Genta, piše na hrbtu mariborske majice nad številko 99. Ampak to ni glavni problem. Ne, ne.

Težava, za katero Inbrom primarno seveda ni sam kriv, je tajming njegovega prihoda. Če je že prišel kot tujec po uvrstitvi v ligo prvakov, bi v brutalnem septembrskem ritmu (sedem tekem), ki mu bo zaradi pokalnega žreba sledil enako naporen oktober (vsaj pet tekem, najbrž šest), prišel prav takoj. A je prišel utrujen in povrhu poškodovan. Zdaj je očitno dovolj zdrav za napore, toda vidno nepripravljen na nivo, ki ga terja slovenska liga v Kidričevem. Kar je kompliment za slovensko ligo in zalogaj za Inbroma.

»Pri tistem sprejemu in priložnosti v prvem polčasu je pokazal, da ima talent. Delali bomo z njim, gre za mladega, nadarjenega fanta. Ko se bo navadil na nas in se bomo mi na njega, bo pokazal, kar zmore. Ni še veliko treniral z nami. Ko bo nastala prava mešanica njegovega in moštvenega občutka, bo super,« je bil optimističen Milanič in skušal najti pozitivne lastnosti. Inbrom se je želel dokazati na krilu, vendar je v preveliki vnemi storil preveč, zamujal v štarte in na koncu skoraj pustil moštvo na cedilu, ko se je prerival pred vrati in si prislužil drugi rumeni karton.

Ker na Urbani.si velikokrat analiziramo sodniško delo zlasti s kritikami, lahko tokrat zapišemo, da je Rade Obrenović svoje delo večinoma resnično opravil z občutkom za (trdo, vendar športno) tekmo. Nekaj, kar zmanjka Mateju Jugu in včasih tudi Damirju Skomini, saj tekma ni eskalirala, ne glede na sedem rumenih kartonov. Morda bi lahko, pardon, moral Nemanjo Jakšića za njegov izpad kaznovati z neposrednim rdečim kartonom, vendar bi si s tem nakopal gnev domačega občinstva. Na koncu se je izšlo Mariboru tudi z desetimi, bo pa Inbrom imel čas tuhtati, zakaj se je prerival in zamujal v štart. Če bo našel odgovor, bo Milanič imel, kar nujno rabi. Rešitve s klopi, ko ne gre. Tokrat se je izšlo, proti Celju se vsaj za zmago ni. Or Inbrom je na prvi tekmi pokazal več želje kot znanja, vendar priložnosti bo gotovo imel še dovolj.

Gruborju manjka samo še »tisto nekaj«
Darko Milanič ni mogel skriti tega dejstva. Celo malo na smeh mu je šlo, ko je priznal, da je Aluminij zelo dobro prečital Maribor. Od platnice do platnice je Slobodan Grubor prebral, listal, izpisoval v zapiske Maribor, s katerim tooooliko lažje igra kot denimo z Olimpijo. »Izgubilo je boljše moštvo,« je ugotovitev, s katero se da strinjati in kaže na ambicije, ki jih Grubor goji vse odkar je pozimi zamenjal Bojana Špehonjo, ki je Maribor v Ljudskem vrtu premagal zato, ker so bili vijoličasti v krizi, Grubor pa Maribor zgrabi tako, kot ga je ponavadi zgrabil Zavrč. Na polno, visoko, z žogo v nogah.

V mariborskem taboru so vnaprej sicer poudarjali, da je tekma v Kidričevem drugačna, Milanič je poudarjal, kako so sprejeti »drugače« kot v drugih sredinah. In hkrati kar trdo odgovoril na vprašanje, zakaj lani njegovo moštvo ni prineslo iz Kidričevega več kot točko iz dveh tekem. Da je bil tist 0:3 poraz pač posledica osvojitve naslove. A bolj smo imeli v mislih obračun 0:0, ko se vijoličasti nikakor niso znašli na igrišču, resda takrat bolj mehkem, a še tretjič zapored smo nato poslušali ravno o igrišču. In to je prednost Kidričanov, ki svoj teren, kjer so v tej sezoni Prve lige Telekom Slovenije na oko najbolj napete in razburljive tekme, pač najbolje poznajo.

Aluminij ni več lokalno mošvo z lokalnim talentom. Je regionalno moštvo, ki se ne rabi le boriti za obstanek in kjer se tujci (beri: Hrvait) lahko dokazujejo z malo več potrpljenja kot so to lahko počeli pod Miranom Vukom. Francesco Tahiraj je spomnil na svoje najboljše predstave, Aleksu Pihlerju je pri prvem golu zbežal za avtogram, medtem ko je Žiga Škoflek znova (in znova in znova) dokazal, kakšno kvaliteto premore, če ima res dober dan (večer). Nasploh je Aluminij kompaktna, organizirana ekipa, ki doma resnično rada igra in reflektorji so k temu gotovo precej pripomogli. Razsvetlili so zgodbo, ki v Kidričevem dobiva tudi infrastrukturni napredek, čeprav večerni termin v tako odprtem okolju ni nujno vedno najboljša izbira, še posebej, ko jesen pritisne ali ko se Viole namestijo kar v gozd za golom. Škoda le, da v vsem prazničnem vzdušju kljub trudu domačih organizatorjev še vedno vlada občutek, da je bila vsaka tekma v Zavrču, od koder so reflektorji, imela bolj praznično vzdušje. Nenazadnje: ognjemet so pripravile viole, ne domači organizatorji.

Igralec tekme: Dino Hotić [Maribor]

23. septembra 2017
Evropa da, Evropa vzame

Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [0:3]

Močni, da se tekmec zlomi

Za Maribor rabiš konjske živce. O, ja. Pa ne, ne če si igralec ali navijač tega kluba. Ne, če si njegov tekmec. Ker sicer… Včasih ostane bolj ali manj samo rezultat. Še posebej na takšen dan. Zgodovinski dan. Nenazadnje, saj so fuzbalerji še na busu gledali košarko. Ker takšen dan. Vendar prav takšen dan je pokazal na razlike, ki so se zgodile v letošnji sezoni. Maribor in Olimpija sta po prvi četrtini prvenstva več kot le razred nase. Sta nivo zase, kot je ocenil Dušan Kosić. In ima prav.

Maribor namreč ne rabi niti najboljše ali, bolj precizno, najlepše tekme, da zadovolji najprej lastne cilje. Že res, da je Zlatko Zahović v intervjuju za Ekipo predal vlogo favorita onstran Trojan, ker da se bosta Mariboru poznala dve fronti. Toda Zahovićevo kadriranje je bilo tisto, ki se je izkazalo tudi v Novi Gorici. Ne samo zato, ker je Jasmin Mešanović zabil še dva gola in jih ima zdaj skupaj pet, le enega manj od prvega strelca kluba Marcosa Tavaresa. Darko Milanič lahko tudi ob dolgem spisku poškodovanih/obolelih (Zahović, Vršič, Rajčević, Kabha, Šme), ki se med tekmo še podaljša (Šuler) mirno vodi tekme.

Še v petek je presenetljivo razlagal off the record o tem, kje bi morda kdaj lahko zaigrali nekateri fantje, ki jih tam več nismo vajeni. Martin Milec je bil prvi, ki je šel iz pozicije in je v Sežani igral na desnem krilu/veznem proti koncu tekme, kar se je izkazalo za dobro. Za še bolje se je izkazalo pri Mateju Palčiču, ki bojda tudi sam razmišlja, da bi nekdaj postal štoper. Zdaj je to bil zaradi okoliščin (Šulerjeva poškodba), toda delo, ki ga ni vajen v tem klubu, opravil zelo zadovoljivo. Če k temu prištejemo še Žana Kolmaniča in Denisa Šmeja, ki pa ga žal še dolgo ne bo nazaj, so manevri tipa Damjan Bohar na beka le zelo slab spomin. So pa še rezerve, na katere računa Milanič.

Vendar najbolj Maribor dela močnega to, da niti na ne najboljši tekmi, ko mu pomaga tekmec z avtogolom, slavi tako, da tekmec domala obupa. Ker spozna, da je Maribor ravno dovolj močen. Tudi takrat, ko bi mislili, da se mu bo kaj zalomilo. Letos za zdaj ne. Proti Mariboru se na oko da lažje igrati kot proti Olimpiji, vendar če svojega ne izkoristiš in se predvsem ne pobereš takoj… Sledi slavje. Vijoličastih.

Mešanović se uči med zabijanjem

Nekega roka trajanja, ko bi naj padla končna ocena, v nogometu praviloma ni. Nekaterim se forma meri v minutah, drugim v letih. Napadalcem pa v številu zadetkov. Jasmin Mešanović morda ni pospravil najlepših priložnosti, ko ga je klub najbolj potreboval. Nazadnje proti Celju. Toda četudi Milanič ni bil zadovoljen z njim prejšnji petek, je Mešanović pokazal točno tisto, kar Milanič hvali. Mešanović razume mariborski fuzbal. Seveda se išče vic v igri, dodatno potezo, ena-na-ena. Vendar v sistemu 4-2-3-1, ki mu ne leži najbolje, so za to na igrišču drugi. Proti Spartaku je znal igrati s hrbtom proti golu, kar je njegova močnejša plat, še posebej, če Maribor igra z dvema napadalcema.

Njegovi zadetki pa… Ne tisti Triglavu, ne oba proti Sežani in ne ta dva proti Gorici nista ravno plod velike solo akcije, kjer bi bil Mešanović okrepitev in tujec, ki lahko odloči sam. Ne. Ima pa tisto, kar je imel vedno Tavares in po čemer je domala zaslovel Luka Zahović. Tam je. Ni pomembno niti, zakaj in čemu. Je. Porine v mrežo, pospravi odbitek. Edini problem tovrstne filozofije je, da se je ne da natrenirati in, še bolj, da je nezanesljiva. Mešanović gara in se uči, ta del je sprejel za svojega in ima priložnosti. Čaka se le še, da resnično v ključnem momentu odloči.

Vrnitev Billonga, povratek Derviševića

Še v petek je Milanič na spisek tistih, ki so vprašljivi, dal tudi Jean-Claude Billonga, ki je bil par tednov odsoten. In najbrž ne bi igral, če ne bi bil imel Aleksander Rajčević želodčnih težav. Kar jasno kaže, kako velika prioriteta je Mariboru državno prvenstvo: tudi če ne gre, mora. Pri Šulerju se je to nenazadnje videlo, saj je do konca polčasa stisnil zobe, nato pa vseeno raje sedel na klop. Sevilla sledi že prihodnji torek.

Odlika mariborske obrambe ni samo, da znova ni prejela zadetka v domačem prvenstvu, kjer so nepremagani že tri tekme zapored. Odlika je, da sta na štoperju končala Palčič in Billong, kar kaže na versatilnost in širino kadra, čeprav se Milanič ob takem zdravstvenem kartonu celo pošali, da bi sam obul kopačke. Za zdaj jih ne rabi, saj se obramba zna postaviti in predvsem ne popušča psihološko, če se v napadu čaka predolgo na zadetek. To se je pokazalo zlasti na derbiju v Ljubljani.

Svoj(evrstn)o vrnitev je dočakal Amir Dervišević. Njegov povratek ima več (pod)zgodb, je pa Dervišević trenutno bolj pomanjkanje rešitve in kadra. Kar nekoliko čudi pri njegovem povratku, pa je dejstvo, da je Milanič večkrat letos že pohvalil Sandija Ogrinca, ki marljivo zbira minute in skuša porabiti minute pri članih ali mladincih. Dervišević je te priložnosti že imel. Z ligo prvakov vred. Kako jo je porabil, vemo. Zlatko Zahović vodi filozofijo, da si vsak zasluži še kakšno priložnost. Ampak večina si jo je – začenši z Vršičem – zaslužila in prislužila sama. Tudi tako, da so se (javno) pokesali. Derviševića pa to še čaka. Začenši z obnašanjem. Tako na igrišču kot še posebej zunaj njega.

Kriterij (pre)trde tekme

V sredo smo v Ljudskem vrtu lahko znova videli, kako je soditi tekme v ligi prvakov, še zlasti skupinski del. Vendar tam je nivo drugačen, taktične zadolžitve takisto, posledično pa tudi sam nogomet.

Težava tekme v Novi Gorici je bila silna želja, zlasti pri domačih, ki so se razumljivo želeli dokazati. Damir Skomina je preslabo ocenil karakter tekme. En karton (Billong) je bil absolutno premalo. Pa ni samo število kartonov tisto, ki umiri igralce. Še zdaleč ne. Lahko tudi eskalira. Če pogosto očitamo na tem mestu Skomini, da preveč komunicira z igralci, je tokrat to počel premalo. Igralci se niso pomirili in igrali drugače samo zato, ker je tako – v Evropi.

Štarti so bili silno grobi, piščalka prevečkrat nema, kar se je pokazalo pri drugem golu Maribora, kjer bi Gorica lahko dobila dva prekrška. Ni, ampak to ni toliko pomembno, kot bo reakcija sodniške organizacije po tekmi. In če se bo iz tekme, kjer bi se lahko resneje poškodoval poleg Šulerja še Kramarič, kaj naučila, potem ni pomembno, kdo sodi.

Evropa da, Evropa vzame

Miran Srebrnič ni tip trenerja, ki bi jamral. Niti ni takšen, da bi pretirano hvalil model Gorice. Tu se Domžale in Gorica, tekmeca za troboj, dokaj razlikujeta. Gorica raje to pokaže kot pove. Štiri zaporedne zmage so pokazale, da se Srebrnič z ekipo lahko pobere takrat, ko se mora, saj so bile zmage proti Aluminiju, Rudarju, Ankaranu in Triglavu dokaz, da lansko drugo mesto ni bilo le nihanje Domžal in zlasti Olimpije.

Problem pa je postal, ker Gorica ni – povrhu obakrat doma – odnesla niti točke, niti zabila ni ne Olimpiji ne Mariboru v prvi četrtini prvenstva. Že res, da jih je potolkel evropski ritem po Širaku in Panioniosu, vendar za lovljenje Maribora in Olimpije je potrebnih več rešitev. In več kot enajst igralcev, kar Domžale, ne glede nato, da so tudi one izgubile proti Olimpiji ta vikend, trenutno daje prednost, saj bo jesenski del še zelo dolg. Pokal Slovenije, kjer Gorico ta teden čaka Šampion, Domžale pa derbi pri Muri, zna biti glavna priložnost sezone za moštvi, ki jima Evropa veliko da, toda občutek je bil, da tudi veliko vzame. Vseeno je Gorica pokazala moštveni duh, Terror Boysi pravo vzdušje. Kljub avtogolu, ki je zameglil dobre priložosti (Osuji, Grudina, Škarabot). Se pa razlika v primerjavi z lani, ko je Gorica Maribor pošteno namučila, vseeno za zdaj precej pozna.

Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor]

18. septembra 2017
Mi. Smo. Maribor.

Pet ugotovitev: Maribor – Spartak [1:1]

Ni. Predaje. Ni predaje. Ni. Predaje.

Uvodne tekme Maribora v ligi prvakov… Uf. Hudo. No… Kako bi se reklo… Moraš biti pripravljen nanje. Dobro. Ker očitno nekaj bo. Nekaj se bo zgodilo. Nekaj bo spokalo. Ali gol Anteja Šimundže v Kijevu, po taki, ekipni akciji. Ali gol Luke Zahovića proti Sportingu, ko je tekme že praktično konec. V Ljudskem vrtu. In zdaj še plasirana mojstrovina Damjana Boharja. Maribor ima, ko gre za otvoritvene tekme v ligi prvakov, glede na dejstvo, da je osvojil sedem točk v ducat tekmah (štiri prvič, tri drugič), izjemne uvode. Tudi spektakularne, vendar točkovno izvenserijske. Nekaj ima ta Maribor. Ta aufbix. Ta kaj-nas-briga-zaj-smo-mi-tui-tu. In če s(m)o tu, nimamo kaj izgubit’. Težko se milijoni borijo s tako voljo.

Do Schalkeja je treba nazaj, globoko v pozno jesen, zimo 2014, ko se je liga prvakov poslovila za tri leta. Tam se najde zadnji evropski poraz Maribora v Ljudskem vrtu. Osem tekem že ni noben tukaj slavil. Nak. Marsikaj mu manjka, legendarnemu stadionu. Marsikaj. Stara tribuna… Raje ne bomo. Ampak takšen, kot je, je v svoji relativni majhnosti, vendar z izjemno akustiko, ki jo (pre)pogosto izkoristijo tudi gostujoči navijači, sploh če jih je dve tretjini na severu in tretjina na zahodu, je za fuzbalske milijonarje kot tisti stadion, kjer se je zanje vse začelo. Ni ravno miniaturen, četudi najmanjši v ligi prvakov (a so manjši tudi v španski primeri), vendar ima karizmo stadiona, kjer pokažeš, ali si ali nisi. Milijonar ali ne milijonar.

In Maribor, kjer folk o fuzbalu ve dosti, dokler znanje ne zamenjajo želje, je spet pokazal. Ne samo Rusom, ne samo Spartaku, ne samo Evropi. Pokazal je predvsem sebi. S sloganom: Mi. Smo. Maribor. Zaostanek 0:1 je znal obrniti. To je bilo bistvo obračunov s Hapoelom iz Beršebe, nauk, da ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec. Nasprotnika, kdorkoli je, je treba premagati. Pika. Ali pa pokazati, zažugati, da si mu enakovreden. S 27 poskusi na gol je Maribor pokazal predstavo, kakršne že doma ni doooolgo pokazal, kaj šele v Evropi. Seveda je to posledica, če smo taktično pedantni, trka dveh sistemov, Milaničevega 4-2-3-1, ki rabi potezo več, in Carrerovega 3-5-2, ki računa na igralca na boku več, toda v prvih 20 minut je vrat bolel, ker tole je bilo teniško nabijanje, izmenjevanje, ping-pong priložnosti. Ja, Tavares ima slovenski rekordno hiter gol, toda uvodna akcija, ko je Ahmedi med nogami spustil žogo Martinu Milcu in se je Artemi Rebrov že po 54 sekundah pobiral s tal, srečen, ker je ubranil… To je to. Maribor se na prvi tekmi ne pusti trepljati po ramenih in po glavi, pokroviteljsko, češ, welcome to the nfl, kid. Ne.

Mariboru morda ni šlo vse povsem prav, kot bi si bil želel, ni pa šlo dolgo nič narobe. Ja, imeli so eno napako. Saj so jo imeli v Mostarju, pa ne samo eno. Pa proti Hapoelu, ko je žoga Nwakaemeju sedla na nogo, ko je Milec izbijal. Zdaj Vrhovec ni izbil, Samedov, prefrigani Rus, kakršnih bi Spartak rabil več, je odbitek pospravil pod prečko, česar Ješčenko v prvem polčasu ni.

In Spartak je imel dve match žogi, zaključni, zicerja, kaj sta naredila mariborski obrambi Promes in Fernando. O. Moj. Bog. Za aplavz. Nič kriva obramba Maribora, tokrat ne. Pač dobra sta. Frdamano dobra. Našikala sta jih, da je bilo luštno gledat. Iskreno. To je pač fuzbal. Skupinski del lige pvakov ni več, kar je bil. Ni več dosadnih 0:0. Ena tekma v torek, nobena v sredo. Gol na gol elita. Vendar Maribor se… Ne, ni se pobral, ker ni padel. Morda Milanič ne bi bil tako rabil kričati na svoje fante. Se zgodi. V taki tekmi, polni ritma, pa sploh. In so se pobrali. Zelo. V Ljudskem vrtu. Ki je imel najlepšo priložnost za zmago, če odštejemo zgrešeni zicer Klitona Bozga proti Bayer Leverkusnu in še zlasti še večji zicer, priložnost stoletja, za Luko Zahovića pri vodstvu 1:0, ko s par metrov ni spravil žoge v gol. Ker prideta Sevilla in Liverpool, je vprašanje, ali ni to bila največja (edina?) možnost za zmago, zato ne čudi, da so bili igralci s točko manj zadovoljni kot trener.

Dobrodošel, evropski Damjan Bohar

Ko sem v torek šel na tiskovno konferenco Maribora, v dežju, opoldan, se mi je zdelo, da škilim. Res. Na vozniškem sedežu avtobusa, ki je čakal, da odpelje moštvo v karanteno, je sedel Damjan Bohar. Manjkalo je samo še, da bi proizvajal zvoke. Vruum vruuum. Saj veste, ko smo se kot otroci igrali in se delali, da šofiramo. Ni skrivnost, da ima Bohar rad avtomobilizem. Recimo, da sem sodijo tudi avtobusi.

No, seveda bo klišejsko znucan simbol, toda Bohar je včeraj pripeljal Maribor do točke. Ni bil ravno vođa puta, ni bil vodič. Ampak ni bil pa »along for a ride«. Sam nisem pozabil njegovih dosežkov iz sezone lige prvakov, ko je zabil Maccabiju, Celticu in nato še Schalkeju. Kakšna sezona za Prekmurca, ki je nekoč obiral krompir ter na vprašanje, kdo je bil idol, ko je odraščal, rekel, da je bil idol samemu sebi. Tudi prav. Ko je imel še posebej slabo tekmo spomladi v Kidričevem, ko so avtmigeci s strahom čakali, če bo pomeril še kakšno tja daleč v šumo, se je odmahovalo. Da je z njim konec. Da ne bo šlo več.

Jezen, besen, skoraj užaljen je bil, ker je bil poškodovan v Mostarju. Naslonjen na steno je čakal. In kdo ve, kaj vse razmišljal. Ampak morda je tam bil začetek preobrata, da se je spet zgodil »evropski« Damjan Bohar. Da bi bil še vedno joker s klopi, bi bilo pri njegovih letih in izkušnjah neresno. Ne moreš biti večni adut, rezerva, za-tisto-nekaj. Ne pri Mariboru. Manjkala je samo še konkretnost. Tako kot Bohar je denimo tudi Bajde silno željan zadetkov. Bajde je svojim najbližjim še dolgo po tekmi kar na Mladinski razlagal, kako si je želel. A tudi poslušal nasvete. Prilagoditi se je treba, razumeti logiko, moto, filozofijo, taktiko. Drugače se v Ljudskem vrtu, kot je najbolj izkusil Sintayehu Sallalich in se izgubil med svojimi lastnostmi in idejo moštva, pač ne da.

»Bohar je specialist za evropske tekme. Zelo dobro izrablja medprostor in sodeluje z napadalci. Po tekmi proti Celju je bil zelo dober, spodbudil sem ga h konkretnosti in tokrat je bil konkreten. Ekipa ga na evropskih tekmah zares potrebuje, saj ima hitrost. To so njegove tekme. Odločil je že nekaj evropskih srečanj. Take tekme niso za vse, on pa se na njih odlično znajde,« je rekel Darko Milanič za strelca gola. Bohar je zadel vratnico, sprašil zadetek in imel še zmago na nogi, ko je za las, tak, iz hofa, pomeril in je žoga šla res za las mimo zmage. Tekma, kakršne ni imel … Pa vsaj tri leta. Maribor lahko upravičeno vsaj upa, če ne kar pričakuje, da bo naslednja prišla prej. Da ne bo Bohar samo zraven. Da bo vozil. In tokrat je več kot zvozil. Igralec tekme.

Milaničeve menjave tokrat v nulo uspele

Pogled na klop ali pa na list rezervistov, kakorkoli hočete, ni bil kdovekako obetaven. Res ni bil. Amir Dervišević se je tudi tam znašel. Človek, ki je tam, ko se drugim zalomi. Morajo računati nanj, ker na Aleša Mertlja pač ne. Razlika med njima? Po tekmi se je Mertelj lepo mirno rokoval z novinarji, navijači. Dervišević je med živim intervjujem Martina Kramarića grobo potrepljal in kričal kot jesihar. Pač.

Dervišević je bil na klopi, ker Denis Šme in Jean-Claude Billong zaradi zdravstvenih razlogov nista bila. Vrnil se je še pravočasno Aleks Pihler in zamenjal, sicer kot zadnji, Blaža Vrhovca, ki je imel nevarne napake bolj kot se je tekma lomila. Ni imel več moči za izbijanje žoge, čeprav bolj kot kondicija pri Vrhovcu skrbijo same odločitve. Že res, da ima Marko Šuler bolj očitne kikse, tiste, ki se mu pripetijo, ko je samozavest bolj kamuflaža za pomanjkanje rešitev, toda Vrhovec moštvo prevečkrat pusti na cedilu in morajo skupaj popravljati njegove individualne napake. Kar ne pomeni, da je imel Vrhovec v celoti slabo tekmo. Ni imel, proti koncu prvega polčasa se je zelo sestavil in s Kabho sta zdržala metamorfoze Spartaka na sredini, ki je bil enkrat s premalo, nato pa s preveč igralci.

Kar želimo povedati, je to, da so Darku Milaniču menjave več kot le uspele. Sploh dvojna Kramarić->Bajde in Mešanović->Ahmedi je bila vse, kar je še imel. Ni izpadlo obupano, čeprav je bil Ahmedi še vedno aktiven in do tistega trenutka, sploh po zadetku, igralec s potezo več. Mešanović se je tokrat dovolj znašel, da je ustvaril prostor, pritiskal na obrambo, medtem ko je bil Martin Kramarič vse tisto, kar se je za fanta, ki je malo posebne narave, govorilo, da bo. Kramarič ni bil kdo ve kako priljubljen med soigralci pri mladincih Maribora. Kar sploh ni čudno. Ni. Kramarič je igralec, ki prekleto dobro ve, kaj hoče. Tudi takrat, ko to morda ni najboljše za ekipo. Je igralec ena-na-ena, kakršne Slovenija sicer uvaža. Olimpija, Domžale, Maribor. Čeprav so pogosto pred nosom. In tudi Kramarič je bil, ves ta čas. Proti Spartaku je pokazal, da je včasih bolje na glavo, samozavestno. Kramarič ima morda celo najboljše driblerske sposobnosti v tej ekipi Maribora. In včeraj jih je lahko pokazal. On je zmogel komunikacijo s sicer odrezanim Tavaresom, ki niti pred leti ne bi mogel, še v najboljši formi, sam proti taki kvaliteti. A v dvoje je šlo. Cik-cak, cik-cak. Do Boharja. Maribor je Spartaku vrnil tam, kjer je Spartak želel streti Mariboru. Na bokih. In menjave so tokrat Milaniču resnično uspele.

Carrera bolje naštudiral Maribor kot Spartak

Ni neobičajno, da trenerji med sezono menjujejo sisteme. Še najbolj, če že, je čudno, če to počnejo v obrambi iz treh branilcev na štiri. Vendar Massimo Carrera je pri 53 letih v svoji prvi tekmi v vlogi glavnega trenerja v ligi prvakov presodil, da bo to za Maribor več kot dovolj. Zadostovalo je. Spartak ima kvaliteto, ki pridejo z milijoni (bolj kot obratno). Sistem 3-5-2 jim je deloval tako dolgo, dokler ni Maribor pokazal na svojo kvaliteto: moštveno igro.

Spartak je, po vseh priložnostih, ki jih ni bilo malo, zabil tako, da Maribor ni izbil »pimplanja«. Fernando je pomeril, Handanović odbil in Samedov je odbitek pospravil v mrežo. Spartak je imel vsaj dva, pardon, tri zicerje, ki bi Maribor pokopali. DO konca prvega polčasa se je zdelo, da je Carrera prebral Milaniča in ga taktično zdrobil, ko gre za igro prek bokov, kjer se je pravzaprav vse dogajalo.

»Kljub doseženemu zadetku smo v nadaljevanju še naprej vztrajali pri svoji igri, poskusili še enkrat zabiti, nisem želel zapreti igre. Igrali smo dobro, ampak vseeno menim, da je izid pravičen. V ligi prvakov ni lahko igrati, ne glede na to, kdo je nasproti. Maribor ni imel toliko priložnosti kot mi, po dobljenem zadetku se nismo dobro odzvali. Vsekakor želim dejati, da smo šli v Maribor zmagat. Pred nami je še pet tekem in boj v tej skupini bo napet do konca,« se je branil Carrera. Ruski novinarji so se za mikrofoni tako stegovali, da je zdaj že kultni piarovec, ki nam je v torek rekel, da lahko sprašujemo samo o tekmi in da naj vsi ugasnemo telefone, rekel, da bodo mikrofon še zlomili na pol.

Niso ga, a jih gre razumeti. Tiskovke, sploh Uefine, znajo biti mukotrpno naporne. Prevajanje je šlo tako: ruska vprašanja se je prevedlo nam v slovenščino, Carreri pa je pomočnik prevajal v italijanščino. On je odgovarjal nato v italijanščini, pomočnik je prevedel v rušino, prevajalec pa še v slovenščino. Vprašanj so imeli pa še in još. Razumljivo, pet let Spartaka ni bilo v ligi prvakov, njihovi rezultati so milo rečeno klavrni in pričakovali so, da bo Spartak premagal (vsaj) Maribor. Carrera je lani res priboril prvi naslov po dooooolgih petnajstih letih. Ja. Vendar Carrera ni imel evropskih izkušenj. Te pa Milanič, čeprav ni imel še nobene tekme v ligi prvakov, vsekakor ima. In jih je izkoristil ter dal tisto, česar Carrera skozi dvojni prevod ne more. Navodila za moštveni duh do konca.

Navijaški efekt in Milaničeva izjava

Dve raketi sta včeraj prileteli. Prva, prava, je priletela iz severa, kjer so navijači Spartaka precej upravičili svoj sloves. Poleg političnega prepucavanja, ki ga Uefa ne mara, o Kosovu in Srbiji, je novo dimenzijo ultraštva uprizorila raketa, uperjena proti nemškemu sodniku Denizu Aytekinu. Ruski navijači so se dobro borili v prvem delu, kar malo pokvarili žur domačim navijačem, ker so bili res silovito glasni. Na obeh tribunah. Ne. Na vseh treh. Da tudi na vzhodu je bil kakšen, se je našel, kakopak.

Preprodaja. Grda beseda, sploh ko gre za stadion z že itak majhno kapaciteto v mestu, ki ima (predvsem) fuzbal. Ni prvič, že pred tremi leti so jo Avstrijci pridno mahali v Maribor, ker je to pač najbližja pot do lige prvakov (beri: Salzburgu nikakor ne gre). Izkazalo se je, da niti tovrstna prodaja, ko je moral plebs v vrsto, čeprav so šli bolj za kolege kot zase, saj so imeli dostop do kompletov le lastniki sezonskih vstopnic, niti retro model ni preprečil tega. Vzhod se je prebudil v drugem delu, vendar občutek je bil, da je bilo proti Hapoelu bolje. Od začetka do konca. Bolj konstantno. Viole so se potrudile in letos kažejo na stadionu precej bolj konstruktivni odnos, čeprav se nikoli ne ognejo zbadanju tekmečevih navijačev. Že zato, ker je sever prepogosto prazen, priložnosti pa redke. A vseeno. Nobena baklja ni priletela z juga. Se je pa na zahodu poznalo, da liga prvakov pač prinaša… Drugačen tip publike. Ni bilo malo takih, ki so se v vipu očitno zadržali krepko do Spartakovega gola. V tem Maribor ni izjema, vsaka tekma premier lige kaže v drugem polčasu prazne sedeže, ker je petnajstminutni odmor pač prekratek za žvenketajoče minglanje.

No, druga raketa je priletela na samem koncu novinarske konference. Stipe Jerič je povedal, da ima Darko Milanič še sklepno misel. No,to je bilo novo. Tega nismo vajeni. Okej, smo bili, ko je Milanič po lanski tekmi z Domžalami, jezen nad žvižgi po zmagi, povedal samo, da je Tavares podaljšal za dve leti in odšel, osorno, jezno, domala užaljeno. Zdaj je bilo podobno, le da kritike tokrat niso letele na nobenega doma. »Kazen, ki jo je dobil naš športni direktor, da ne more biti zraven; upam, da nikoli ne bo povedal, zakaj jo je dobil.« Ostro? Seveda. Za Maribor, ki vedno pazi, da je Uefino osebje – uradna predstavnica iz Srbije je ponudila obupno angleščino, mimogrede – zadovoljno in potešeno, ker v Mariboru pač iščejo vsako malenkost, medtem ko gladko zamižijo, ko v Sevilli ni ne duha ne sluha o wifiju, čeprav je ta med glavnimi zahtevami. Tista Islandija bo tepla Zlatka Zahovića do 28. februarja prihodnje leto. Dolgo. Kaj je bilo, vedo povedati tisti, ki so bili. Islandci so, kolikor vemo mi, resnično težko prenesli poraz in se temu (ne)primerno tudi obnašali. Vendar zdaj je, kar je. Nenavadno je samo ta, da je Milaničev ton bil tako prekleto resen. A ima po svoje prav. Maribor ni samo na igrišču pokazal, da je resen evropski klub, vreden resne obravnave. Sama reakcija birokratske Uefe, na čelu katere je vemo kdo, bo zanimiva. Najprej v kazni za Spartak. Pa tudi sicer. Maribor je poslal jasno sporočilo: Mi. Smo. Maribor.

14. septembra 2017