Saj včasih ne veš točno, ali jemati resno Radio Ga-Ga – ali ga jemati še bolj resno. Ker so klasa. Nadklasa, v bistvu. Predvsem zato, ker znajo biti sveži, dodajajo like, čeprav jih nato tako izpilijo, da verjamem, da se je od njih res težko posloviti. In jih še švercajo. A la Lukšič. Ampak ja. Naddobri. In tako so na petek, 15. junija, pospremili Iva Milovanoviča v pokoj, v penzijo, v anale. Kot znajo le oni. Miha Žibrat ga je poslal na špricer, Sašo Hribar ga je spraševal, v menzi se je plesalo in Tomaž Hudomalj ga je skušal preglasiti in nakazati, da je nastopil čas za novo generacijo.
Če bi na tekmi Portugalske in Španije, presežku, ko gre za skupinski del svetovnih prvenstvev, ono, kaj bi še več imel, hat-trick Ronalda, trikratni obrat rezultata, dva evrogola, borbo, dramo, napake in še pa še pa še paše še pa še, vedeli, da gledamo zadnjo tekmo Iva Milovanoviča, bi… No, vsaj jaz bi morda premislil več o nekih drugih časih. Nazaj. Dvajset let tega. Ker sem bil namreč kasneje, šele po tekmi, obveščen, da se je Milovanovič dejansko upokojil. Ni bil samo štos, ni ga Radio Ga Ga upokojil. Dejansko naj bi se bil upokojil. Zaslužil bi si več. In bolje.
Čeprav sem bil njegov velik, precejšen, najbrž tudi preoster in preoseben kritik v zadnjih letih, sploh ko gre za fuzbal, je bila kritika v svojem bistvu večinoma uperjena na račun tega, kako nacionalka nikakor ne dojame, kaj fuzbal je, koliko pomeni, da se ga ne da delati preko prsta šablonsko, ker noben šport, ne košarka ne zimski športi, nimajo njegove specifike. Ne, ne pravim, da je fuzbal nadšport, ima pa gigantske dimenzije, ko gre za globalno dojemanje: kdor je gledal uvodno tekmo Rusije in Savdske Arabije, pa vsaj malo kaj ve o fuzbalu, ve, da je fuzbal bil slab, pa smo vseeno zijali, ker je to pač fuzbal – e, šment, pa že pišem o sistemu ne o osebi.
Škoda, da RTV Slovenija in piar služba ne znata takšnih trenutkov bolje, usklajeno in nenazadnje tudi spoštljivo izpeljati. Da »gre Ivek v penzijo«, se je dalo v komentarjih na MMC (ne)privoščljivo brati že lep čas. Tega si prav nihče ne zasluži, pa naj imamo še tako različne poglede na stil, čas, način ipd. Saj ne gre za tekmovanje v popularnosti. Gre v prvi vrsti za informiranje, za novinarstvo.
Generacija, ki ji pripadam in za katero se mi vedno zdi, da je v marsičem prepozna in prezgodnja obenem, je cela devetdeseta prekavčkala fuzbal na nacionalki. Stare in Milanovanovič. Milovanovič in Stare. Velika zgodba je bila, ko se je vmes pridružil Igor Bergant, pa kasneje in vmes še kdo, recimo Urban Laurenčič in Tomaž Hudomalj. Poosebljala sta način, ki se je nato prelomil in dobil »konkurenco«, ko je Pro Plus odkupil pravice za SP 2002, kamor se je uvrstila tudi Slovenija.
Ampak tole ne bo tak pregled. Če bi TV Slovenija znala zapakirati, ocelofaniti zgodbo, da se Milovanovič res počasi poslavlja – čeprav se nekako ne ve, kdaj bo zares šel, najbrž bo komentiral še naprej -, potem bi morda to lahko pospremili drugače. Ceremonialno. Slovesno. Prikupno. Ivo Milovanovič je slovenskemu novinarstvu – pa tudi športu – vseeno veliko dal. Zelo veliko. Postal je tako ali drugače, resda na drugačen način kot Andrej Stare, legendaren.
Novozelandski čoln – po moji uri – ti-in-ti igrajo v zelenih oziroma temnejših majicah – kaj piskata Španca – zelo slabih sodnikov danes ne bom ocenjeval – jok v rokometu – zlati gol finala pokala Uefa… In še in še. Nenazadnje gol Zlatka Dedića proti Rusiji za pot v Južno Afriko. Refren športnega komentiranja. Nacionalni štos. Kultno ponavljanje. Tudi pikro, a vseeno lucidno. V tem mimobežnem času ni lahko več izumiti besednih zvez, še manj postati znan po njih. Danes se dlje pride s formo kot vsebino.
Ivo Milovanovič se je zelo dobro znašel, kolikor se pavšalno spomnim, zlasti, če je imel še koga zraven, kar velja tako za rokomet kot za nogomet, praksa, za katero se Televizija Slovenija nikakor ni znala (v fuzbalu) zares odločiti in stati za njo, kar je gotovo, ne pa izključno povezano tudi s tem, da si ni lahko zagotoviti stalnega angažmaja (izjema je, žal, Branko Zupan). Milovanovič se je dobro znašel, ujel in povezal, bodisi z Urošem Šerbcem ali Zlatkom Zahovićem.
Če je Drago Ćosić, večno nehvaležna primerjava iz Hrvaške, znal prenesti stil še romantičnih devetdesetih v digitalno vsi-vemo-in-vidimo-vse dobo ter postal tata-mata komentiranja, ki ga oponašajo glasovno številni novinarski kolegi tudi na naših novinarskih tribunah, se je Milovanoviču tu nekje vmes zalomilo. Nekje ni šel naprej. Ni edini. Niti ni sam kriv. Ni se drastično spremenil, “pohitril” samo fuzbal. Tudi novinarstvo se je, tudi komentiranje, čeprav to morda še najmanj.
Najbrž je nacionalko zlomilo tudi to, da se je liga prvakov preselila in ker nacionalka nikoli zares ni vedela, kaj narediti s slovenskim prvenstvom, sploh ob tem ko so se selila prvenstva in tudi tekme slovenske reprezentance. Kar je manjkalo, je kontinuiteta. Predanost, borba, “naš projekt”. Zato je toliko večji pečat Milovanovič (lahko) pustil v rokometu. A razlika med rokometom in nogometom je ravno ta, da je – pa tole je izključno laična, kavč ocena – rokomet (p)ostal tam, kjer je bil, še vedno konfuzen, drugačen šport, nogomet pa gre nezadržno naprej. Vedno. Saj je VAR kolobocija, ampak takšne kolobocije, kot so zavese in sodniki, ki sodijo tako, da nihče ne ve, kako dolg je lahko napad… Ta del je Ivu Milovanoviču, ki je, kolikor sem sam imel izkušenj, zagnano in doživeto jemal naš poklic, vseeno zelo uspel. Rokomet je bil njegov.
Šel je v zgodovino, težava je samo ta, da je vmes postal zgodovina, še preden bi se zares umaknil. Podobno kot ima Stare težave s tem, da postaja prepogosto karikatura lastnih izjav.
Čeprav pišem o stanovskih kolegih, kar je zelo nehvaležno početje, verjemite, pišem tole zato, ker še vedno verjamem v inštitut javne televizije in ker mislim, da bi morala nacionalka postavljati najvišje standarde. Biti vzor, vodilo, preverba, nivo.
Tole pa pišem tudi zato, ker bomo, kot mi je napisala stanovska kolegica, vsi enkrat stari in nas bo čas morda prehitel in se bomo mučili. Težava je samo v tem, da bi Ivo Milovanovič – in najbrž še bo – lahko (še) kaj dal ravno zato, ker je s srcem pri stvari, ker je zagnan in ker ga stvar res zanima. Človeku je mar. Zelo. Dovolj, da bo to najbrž počel še v pokoju in dajal nasvete kot mentor mlajšim kolegom, vlogo, ki jo na Sportklubu že opravlja. Sam sem bil včasih morda preveč neusmiljen kritik, predvsem pa ni bil nikoli težava Milovanovič, njegov stil, še manj čas, ki mu pripada. Ključne so odločitve – kot je bila tista, spustiti Tanjo Gobec na Odmeve, a ko jo vidimo zdaj, je to bil res dober career move -, ki jih sprejemajo uredniki. Kdo bo komentiral finale svetovnega prvenstva, ne more biti fiks odločitev, ki jo sprejmeš štiri leta vnaprej, se delaš, da popolnoma zaupaš komentatorju, nato pa presenečen, ampak zelo skrit, tih, umaknjen od javnosti (na javni televiziji) začuden gledaš, da ljudje nimajo nujno tako radi tvoje izbire in tvojih ljudi. S tem ima nacionalka težava. S tem, da za vsako ceno vztraja in se ne prilagodi času in prostoru.
Sploh pa je bila večna težava – in še vedno je -, da se Televizija Slovenija ne odloči za komentatorja/novinarja, ki bi izključno pokrival nogomet. Seveda je povezano s pravicami, denarjem, nenazadnje kadrovsko politiko, ampak vseeno. Nogometa je toliko, da joj. Milovanovič se je z leti bolj udobno počutil v rokometu, čeprav je Gregor Peternel pokazal svež, dostopen pristop. Urban Laurenčič se ne more približati temu, kar daje gledalcem, doživeto, tudi mestoma navijaško, ko se loti alpskega smučanja. Podobno velja za Tomaža Hudomalja. Andrej Stare je dolga leta sam komentiral atletiko in se stežka ujame s Petrom Kavčičem, vse boljši Aleš Potočnik in David Jakopič pa dobita premalo resnih, pravih priložnosti, kot je bila slovenska reprezentanca, kjer smo si najbolj zapomnili Anžeta Bašlja in njegove derbije tretjih polčasov s Srečkom Katancem.
Nogometa se ne da delati na pol. To je poanta že, ko pišeš o njem, še težje pa je, ko te posluša toliko ljudi. Vmes je prišla era novih, mladih gledalcev, ki vedo več od komentatorja. Včasih ni bilo tako, vsaj ne, ko sta v devetdesetih komentirala Stare in Milovanovič, ko sem fuzbal začel spremljati (in igrati) tudi sam. Idealno je najti ravnovesje med flodranjem podatkov in razumevanjem, branjem ter zlasti občudovanjem te lepe igre. Nič hudega, če tega ne zmore samo ena oseba. Zato sta lahko tudi dve, kar se je večkrat izkazalo za dobro varianto, pa se redkokdo zanjo odloča. Kaj šele, da bi, kot Nemci, slišali žensko, ki bi komentirala tekmo, glede nato, da Saša Jerković še vedno misli, kot je izjavil takoj na samem začetku prvenstva, da dame le pomotoma preklopijo na fuzbal in jim je treba pojasnjevati, zakaj naj bi moški štiri leta čakali na ta dan.
Fuzbal je že v devetdesetih seveda bil velika, glomazna igra, ampak ne pozabimo, šele leta 1998 je na mundialu začelo sodelovati 32 reprezentanc, liga prvakov je bila samo ob sredah, sodniških dodatkov še ni bilo, kaj šele kakšni heat mapi, posest žoge je počasi prihajala v modo, da o tehnologiji na golovi črte, VAR-u, sodniki za golom sploh ne govorimo. Kaj šele o poslovni plati. Vse to je zasukalo nogomet in ga predrugačilo ter gledalce skupaj z njim. Doživetje, čustva so pa ostala enaka.
Nogomet je še vedno šport, kjer ne moreš posneti s telefonom ključnega dogodka. Razen penala ali prostega strela, prekinitve. Če že, se ti userje. Recimo škarjice Garetha Balea. Nogomet ravno zaradi svoje nepredvidljivosti ostaja to, kar je in to je tudi glavna polemika glede VAR tehnologija. Ni veliko športov, kjer bi ura prosto tekla. In ravno to je bil svojevrstni čar Iva Milovanoviča. Da je govoril »po moji uri«. Nogomet ima eno uro. In bila so leta, hej, celo desetletje, ko je bila ta ura na Milovanovičevi roki.
Ker so bili pač drugi časi. Ki jih že doooolgo ni več, kar je pokazal gost Marko Cirman v studiu, ko je z dinamičnim, svežim, navihanim, eksaktnim pristopom povsem zasenčil Branka Zupana, ki lahko še tako dobro pove strokovno stvar na laičen način, kot zanj besedo zastavi športno uredništvo, vendar to hkrati pove tako duhamorno, brez barve, vonja in okusa, bež, mlačno, vanilija, da te mine. In hkrati tudi Jerković skuša delati razvedrilo iz fuzbala, ki je največji žur na svetu že sam po sebi. Nogomet ni torkova križanka ali sobotni kviz. Preprosto ni. Ne rabi pretvarjanja. Ne rabi štosov. Ne rabi komičnih elementov. Ne rabiš opic, ki napovedujejo rezultat, kot je hitro ugotovil tudi Pro Plus, ko se je loteval lige prvakov in je raje opustil studijski del, na žalost, škodo nogometnega miljeja v Sloveniji, ki tako izgubi možnost predragocenih minut za medijsko opismenjevanje nogometnih akterjev.
Še vedno namreč ni naravno, da se na televiziji sproščeno, a učinkovito pogovarjajo o fuzbalu tisti, ki so ga igrali in mu dali vsaj toliko, kot je fuzbal dal njim. In se še vedno poraja kliše, da so fuzbalerji – zabiti. Niso. Ne vsi. Ne vsepovprek. O fuzbalu se da pogovarjati na nivoju. Rožman, Kosič, Kek, Milanič, Dabanović, Ačimović, Zahović, celo Katanec. In še ogromno tistih, ki redkeje prideje na vrsto.
Košarko so slovenske televizije bolje in lažje poštekale. Fuzbal je šel naprej, fuzbal nikogar ne počaka, to je bil njegov vstop, lekcija ob prehodu v 21. stoletje. Ravno zato, ker ga imamo radi, pa pišem(o) o njem, tudi kritično, ker si želimo več in bolje. Ker se težko strinjaš, da ima Slovenija velika pričakovanja, da bi se uvrstila na razširjeno evropsko prvenstvo. A to je že tema sama zase. Fuzbal te bo, če ga boš delal rutinsko, sploh na mundialu vedno presenetil in prehitel in nadriblal. Boljši bo. Vse boljši. Nima reklam. Teče. Zijamo v (t)isto žogo. In uživamo. Na tekmi Španije in Portugalske žal nismo kot bi lahko, vsaj zase lahko tako rečem. Vendar vseeno si, ravno zaradi kritik, Ivo Milovanovič tudi zasluži vse pohvale za to, da je, vsaj tega novinarja, ki to piše, pomagal navdušiti za spremljanje fuzbala. Čeprav je tako ali tako najboljše in edino pravo spremljanje fuzbala tisto v živo.
Ker soustvarjam že tri leta podcast o slovenskem nogometu, pa si najbolj želim, in to je poanta tega teksta, da bo Televizija Slovenija zares dojela tudi domači nogomet, ker se tam, ko gre za nas, največ začne. Da ga ne bo porivala med biatlon in jadranje. Da bo vedela, kaj ima. Vmes je namreč prišla konkurenca, ki je imela svoje pluse in minuse, marsikaj je tudi stvar okusa, ampak Tomaž Lukač, brata Obrez, studijski del Roka Tamšeta, Nataše Gavranić in Tomaža Klemenčiča so prinesli nov, drugačen, dinamičen pristop. Duh časa. Ki se ga ne da ignorirati. Gledalci namreč slišijo in doživijo vse to. Kot so leta poslušali tudi Iva Milovanoviča. Zdaj ko pa preklopijo k sosedom, kaj šele, če pokukajo v Anglijo ali ZDA, pa vidijo, kakšen nivo je tam. Ali če preklopijo na domači Dirki po Sloveniji na Eurosport in lahko vidijo, kako se komentira tam. Pa se Televizija Slovenija izjemno trudi in ima najbrž najbolj zagnano ekipo ravno v kolesarstvu.
Če Milovanoviču najdejo kakega sogovornika, s katerim bi se ujela, bi lahko slovenskemu novinarstvu, tudi nogometu, še kaj dal. Predvsem pa bi si, ne glede nato, da se v marsičem ne ujamemo, zaslužil toplo, ganljivo in spoštljivo slovo. Ne tako, da je tesnobno. Ampak slovesno. Po njegovi uri.
