Avtor: admin

  • Nedosegljivi naj komentator

    Nedosegljivi naj komentator

    Po svoje še dobro, da bomo vedno imeli Antona Borkoviča. Naj komentatorja. No, v narekovajih. Žogo brcno, brcno žogo. Leti naprej, leti. Gremo, gremo. Zaj! Ja, vedno bomo imeli Antona Borkoviča. In zgodbe. Ja, še včeraj sem za enim šankom slučajno ujel spet eno od anekdot. Ki so povedane tako… Doživeto.

    Svoj čas sem mislil, da obstaja najboljši komentator. No, da lahko obstaja. Kot neke vrste tv Zevs. Sedi na svojem tronu, nekem posebnem, gotovo mojstrsko oblazinjenem kavču in tam pripoveduje, komentira, spremlja, poroča o fuzbalu. Kot neke vrste polbog. Fuzbal svinga.

    Najbrž zato, ker sem se, kot del generacije, ki je bojda vse najboljše zamudila, naposlušal. O Mladenu Deliću. O siru, obrambi, Bolgarih. Pa potem kmalu še tiste, ki so prišli za njim in hvalili vsak svoj vzor. Večinoma iz tujine. To je bil čas, ko so eni gledali HTV, drugi ORF, tretji Italijane. Večina pa, ker so bili taki časi, TV Slovenija. Kolikor in kaj je pač prenašala.

    Ker pri nas… Vemo, kako je bilo. Recimo prvo polovico samostojnosti. Andrej Stare in njegova nova očala. Ivo Milovanovič in njegove »igrajo v modrih oziroma temnejših hlačkah«. Potem je prišel sveži Igor Bergant in njegov potres, ki da bi lahko edini preprečil zmago Sloveniji, ki je potem seveda remizirala. In nato so prišle komercialne televizije: prvič se ni najbolje obneslo, čeprav zanosa na SP 2002 mladi generaciji, ki do Kolodvorske ni prišla, na Kanalu A ni šlo očitati. Ko je angleška liga preko, em, Prva TV, počasi prihajala k nam, je prihajal Dejan Obrez. Nato s špansko ligo Goran Obrez. In z italijansko Tomaž Lukač. Takrat smo, no, sem temu še sledil. Potem je prišlo vedno več kanalov, vedno več tekem, vedno več komentatorjev. In nato je prišla še Arena TV ob Sportklubu in Šport TV in zdaj včasih dvakrat premislimo, katera liga je na kateri televiziji. Ali tekma. Ja, velja tudi za slovensko prvo ligo.

    Mogoče je to moja izrazito subjektivna presoja, ampak zdi se mi, da je komentator ravno zaradi eksluzivnosti pravic postal… Ne vem. Se premaknil nekoliko v ozadje. Kakor da pač pride s pravicami. Ker je taka narava poklica in poslovnih praks. Ostaneš tam, kjer si. Ne seliš se s pravicami, ki pa slej ko prej se selijo. Čeprav se tudi komentatorji, kakopak, saj to ni v medijih nobena izjema, seveda selijo. Če je nekako bilo samoumevno, da je Dejan Obrez komentiral angleško ligo, brat Goran pa špansko, je bilo svoj čas za Tomaža Lukača, da komentira italijansko ligo, zdaj pa že lep čas tudi ligo prvakov. Potem ko je res predano tri sezone komentiral slovensko ligo, ko je Pro Plus dvignil renome in nivo ne le medijske obravnave fuzbala, temveč posledično najbrž celo fuzbala. Ker so vzeli nekaj in iz tega naredili, pa naj se sliši še tako biznis profano, produkt.

    Na neki točki lahko tudi komentatorji postanejo… No, skoraj produkt. Ko presežejo svojo osnovno vlogo. Učbenika, takega pravega, pri nas ni. Stili so različni. Načeloma pri nas gotovo nihče ne govori premalo. Ali pretiho. Joj ne. Predvsem bi veljalo, tako po dolgem in počez, oceniti komentatorje kot poznavalce, ki v prvi meri jemljejo komentirajo resno. Pripravijo se, spremljajo, pogledajo. Vsaj ko gre za večje lige in tekme. Vse ostalo je potem stvar pristopa, stila, osebnosti. In posledično okusa. Pri Andreju Staretu vemo, kaj bomo dobili. In vemo, da se ne bomo strinjali, kaj je (ne)dopustno. Ker prav tisto, kar dela Stareta posebnega, je spolzko. Podobno velja tudi za druge.

    Ampak v tem eseju želim izpostaviti nekaj drugega. Želim izpostaviti Tomaža Lukača. Njegovo komentiranje lige prvakov je z leti postalo… Več kot le prepoznavno. Prav sinoči, ko je Inter grizel, a se samopokopal proti Liverpoolu, je znova pokazal, da lahko približaš vsako tekmo gledalcem. Lukač vselej »pade noter« v tekmo. V fuzbalu preprosto uživa. To se sliši. Kako? Nemogoče je pojasniti, ampak se. Lukačev prodorni glas bi lahko bil njegova hiba, pa ni. Ker ne kriči ali podkrepi vokala samo zato, ker lahko. Ali ker bi bilo prav. Ne, zato ker to začuti. In daje možnost, da gledalec to naredi skupaj z njim. Lukač me tako vsakič znova spomni, zakaj je včasih bolje gledati tekmo – doma. No, tako tekmo, kjer imaš bolj malo možnosti, da boš šel v živo na stadion. Ker se ti zdi, da tekmo bolje začutiš. Akterje, dogodke, zgodbo.

    Slovenski film in televizija praktično ne poznata naratorja. Sila redko se ga uporablja, kar je po svoje škoda. Tomaž Lukač pa je neke vrste ta manjkajoči narator. Že v skupinskem delu mu uspeva iz tekem, ki še niso dramatične in nujno odločilne, delati zgodbe. Ko gre na izpadanje, pa dela drame. Take. Napete. Kjer se praviloma ne postavlja na nobeno stran, vsaj sam ne dobivam tega občutka. Lukač ne rabi niti povedati, da mu je »vseeno«, kdo zabije gol. Ker poznam kolege novinarje, ki se pohvalijo, da »niso za nikogar«. Kar ni enako. Predpogoj za dobrega komentatorja takih tekem je nevtralnost, ki sem jo pri Lukaču cenil že v prvi ligi, čeprav vem, da se nihče ni strinjal, je pa imel po svoje tudi to srečo, morda celo privilegij, da je polovica rekla, da je naklonjen Mariboru, polovica pa, da je itak za Olimpijo.

    Tomaž Lukač je glasen, včasih tudi preglasen, ampak takrat, kadar je to popolnoma upravičeno. Več kot le dobrodošlo. Komentira za one, ki redno spremljajo fuzbal, in one, ki uživajo bolj ali manj občasno v dobri tekmi velikih klubov. Lukač zajema z mogočnim glasom dogodke, ki so tega vredni. In večinoma deluje predvsem, kar se najbolj ceni, iskreno. Če tekma ne bo najbolj kvalitetna, bo to povedal. Nima česa izgubiti. Morda je drugače v naši ligi, pa vendar. Gledalci čutimo, kadar komentator »drži štango« vsebini samo zato, ker pač mora. Zaradi odkupljenih pravic. Seveda tudi Lukača kdaj zanese, koga pa ne, ampak deluje, kot da mu je, po domače povedano, pol oproščeno.

    Vem, da Lukač ni večinsko sprejet za naj komentatorja. Ker nihče ni. Ker nam je to nekako vsajeno. Sploh pa Lukač ne komentira nacionalnih zgodb, ker nas pri ligi prvakov pač ni (več) zraven. Drugače je, denimo, komentiranje košarke na olimpijskih igrah. Uh. Zelo. Ampak tudi tisto ima svojo specifiko in terja neko povsem svojo oceno. Medtem ko sem se včeraj, ko je tekma Liverpoola in Interja šla h koncu in je bilo vse bolj jasno, da je vprašanje samo še, kako bodo Milančani izpadli, vprašal ravno to. Kako. Lukač včasih reče točno tisto, kar se mi zdi, da sam razmišljam. In to tudi pove. Izpade, kot da je tako preprosto. Pa ni. Potrebuješ občutek, znanje, talent.

    Zato sem izpostavil Tomaža Lukača. Ne trdim, da je najboljši. Ne. Lahko bi se zatekel k tisti, da je najboljši pač po moji presoji/okusu. Pa ne gre zato. Gre za željo, da bi spet sledil takim tekmam. Ki sploh niso ravno neke klasike. Ko nekdo začuti stvar in je to, kar je. Nič več, nič manj.

    Saj zato pa je, na povsem drugem koncu, Anton Borkovič požel svoje warholove minute. Ker je bil iskren, predan, zagnan. Ne primerjam ga z Lukačem. Želim samo povedati, pohvaliti, izpostaviti, da je Tomaž Lukač z leti postal… Liga prvakov. Kot komentator. Ja, zato ker jo pač on komentira, ko ima pravice Kanal A, ki si jih tako ali tako deli s Sportklubom. In marsikoga tudi moti. Ampak upam pa si trditi, da bi redko kdo oporekal mnenju, da je Lukač res predan komentator. Vreden tega, da se to tudi pove. In zapiše.

  • TV finta Rulo

    TV finta Rulo

    Mitja Viler je storil tisto, kar Mitja Viler stori najboljše. Naredil je finto. Svojo finto. Na svoj, poseben, mediteranski, igriv, Rulo način. Kot je bila njegova večna finta Rulo. Prepoznana, očitna, prebrana. Pa je vedno delovala. Je. Proti zadnjemu v slovenski ligi in v ligi prvakov. Zdaj je pa na njegovo novo, mnogo bolj improvizacijsko TV finto Rulo padel najprej Darko Čeferin, nekdanji dokaj cenjeni sodnik. In skupaj z njim vsi sodniki. Viler je pokrčil komolec, stisnil pest in si jo nastavil na čelo. In nekje vmes pripomnil: “Penal ko kuća”. Ja, tole je poletelo vsaj tako kot tisti šus. hapoelu. Za ligo prvakov. Bum, dras.

    Ko je oddaja Pod prečko prišla na Sportklub šele 15. novembra lani, sem spadal med tiste, ki so jo sicer pozdravili, ampak z dodatkom – ampak. Da je, žal, prišla prepozno. Motil sem se. Ne v tem, da je prišla prepozno. O, ja. Prepozno. Temveč da je prišla vsaj pol desetletja prepozno. Ne bi zaleglo niti, če bi prišla ob začetku za slovensko sojenje prelomno sezono, v kateri smo dobili VAR. Ker se je vmes stanje tako poslabšalo, sodniki tako zakokonili in zabubili v svoj svet, da smo padli v področje večdimenzionalne (nad)realnosti.

    Toda Pod prečko, ki iz tedna v teden nabira prvo ligo gostov in drži udaren tempo, je drzno uspela prepričati sodnika ali dva ali tri, da stopijo pred kamero. Z mikrofonom. Da pokomentirajo odločitve mlajših, aktivnih kolegov. Pod prečko je morda še najboljša medijska stvar, ki se je zgodila letos v medijski krajini slovenskega nogometa. Je. Bolje pozno kot nikoli. Voditelja Dejan Obrez in Miha Penko sta postala tandem, vreden pozornosti. Nogomet razumeta in to tako dobro, da znata o njem govoriti dovolj preprosto, pa ne banalno, in hkrati strokovno, ampak ne teoretično. Ker, mimogrede, vse ostalo… Od katastrofalne produkcije, slabe kakovosti slike, zamujanja pri vklopih do prehitevanja zvoka, pa do subjektivnih presoj o komentatorjih in sokomentatorjih še nisem niti prilezel. Je za kakšen drug tekst.

    Foto: zajem zaslona / Sportklub

    Ampak oddaja Pod prečko je vpeljala sodniški pogled, kar je samo po sebi dobrodošlo, vendar le do določene mere, če tam sodelujoči niso zmožni priznati napake svojih kolegov. In tako je po vroči nedelji prišel ponedeljek in zadnja situacija, ko je v nedeljo v izdihljajih že tako nore tekme Martina Kramariča žoga v kazenskem prostoru Brava zadela v roko.

    Meni je na tribuni, ko posnetka še nisem videl, novinarski kolega rekel, da si je Kramarič zaščitil neposredno obraz. Takoj sem se spomnil, kako je, iz precej bližnje situacije, to storil tudi Marcos Tavares leta 2018 v Krškem. Ko si je zaščitil obraz po indirektnem strelu. Če si ga ne bi… Bi končal v bolnici, njegov nos, najbrž pa obraz pa ne bi bila enaka. Če ne verjamete, kako trde so žoge v prvi ligi, kako napumpane… In ne, novinarski kolega ni imel prav. Ne. Se zgodi, vsi se zmotimo lahko v presoji. Tudi zlahka.

    Bolj kot sama analiza situacije, kjer ni VAR niti resno preveril, če je šlo za igro z roko, ki bi vodilo do enajstmetrovke, je presodilo nekaj drugega. Zgodilo se je nekaj, česar ponavadi ne vidimo. Zakaj? Ker sodnikov ne vidimo takrat, kadar ne zmorejo niti prisluhniti drugemu mnenju.

    In prav to je tisto, kar ponavljamo. O tem pišemo. Zaradi tega so slovenski sodniki, ki imajo neverjetne uspehe v tujini, na tako slabem glasu doma. Ker kot da niso del tega, čemur pravimo nogomet. Prav to je tisto, kar je presodilo v ponedeljkovi oddaji Pod prečko. Ravno razlika v dojemanju, kaj nogomet v osnovi je.

    Foto: zajem zaslona / Sportklub

    Mitja Viler je bil besen, ampak ni šel predaleč. Bližje mu je humor, zato je ponavljal, da je bilo očitno v VAR sobi vroče. Takšen je. Sporne situacije sprejme pronicljivo. Ima pač takšen karakter, kar je, vsaj za moj okus, dobrodošlo. Morda je bilo drugače, ker je bil za razliko od Oskarja Drobneta, ki je tisto dopoldne uradno izgubil službo pri Aluminiju, v studiu. Drobne, nekdaj odlični strelec, ki je imel die-hard logiko pri »šumarih«, dokler je to pač še šlo, je imel, če bi bil jaz na njegovem mestu, slab dan. Pa se je smejal. Rahlo cinično, kako se pa ne bi, glede nato, da je sam ponavljal in opozarjal na številne sporne odločitve, ki se, kadar si dolgo zadnji v ligi, niti ne prebijejo v forume, oddaje, analize. Ampak Drobne se je Darku Čeferinu smejal. In to iskreno. Ni se mu posmehoval. Ne. Enako Viler.

    Skupaj z voditeljema Dejanom Obrezom in Miho Penkom v studiu, ki sta dvignila nivo govorjenja o slovenskem fuzbalu na televiziji na povsem nov nivo, a sta previdno ostajala v ozadju, kakor je tudi prav, sta ostala v domeni – igre. Fuzbal je v osnovi – igra. Nekaj, kar nam je tako dostopno, skupno, dosegljivo. Žogo lahko brcne praktično vsak. Dve torbi po pouku, še s pohojeno piksno se da igrat fuzbal. Bolj vsesplošna je samo še gola atletika. In prav nepredvidljivost nogometa ter njegova izjemna razširjenost je tisto, kar ga dela za, no, nogomet. Najbolj pomembno postransko stvar na svetu. Tako pomembno, da se vsak fant lahko vpraša v malo večjem bloku ali pa kraju, če je v tem bloku ali firtlu kdo boljši od njega. Ali nje.

    Mitja Viler in Oskar Drobne sta bila takšna, kakršna sta bila kot igralca. In to ne katerakoli. Viler je osemkratni državni prvak z dvema kluboma in s 411 nastopi peti na večni lestvici tistih z največ nastopi v prvi ligi. Oskar Drobne je še vedno med dvajsetimi najboljšimi strelci v zgodovini lige, v kateri je zabil 87 golov. Gre za dva, ki tvorita zgodovino slovenskega nogometa in njune besede ter obnašanje ne le štejejo, ampak legitimno štejejo. Kar pa ne pomeni, da Darko Čeferin v primerjavi z njima nima teže. Seveda jo ima. Ob tem, da je v prvi ligi sodil na 193 tekmah, je trikrat sodil v ligi prvakov, enajst kvalifikacijskih tekem reprezentanc, 26 tekem v ligi Evropa… Tudi njegove besede in obnašanje štejejo.

    In prav soočenje v studiu je pokazalo na tisto, kar ponavljamo, opozarjamo, grajamo, kričimo, rohnimo. Nekateri pa, žal, tudi zblaznijo. Darko Čeferin je navzlic svoji ugledni karieri pokazal, kako daleč so slovenski sodnik od preostalih udeležencev. Darko Čeferin se je presedal na sedežu, ko je trdil, da je šlo za »nenadno žogo«. Nekaj, česar v pravilnikih ni. Ja, tam so pravila o tem, da se igralec »naredi večjega« in »nenaravni položaj roke«. Vse to poznamo, sodniki najbolje. Do te mere, da znajo zdrdrati vse alineje in podpičja. V nečem tako osnovnem, kot je nogomet. Kjer so, priznamo, pravila lahko tudi precej zaguljena, še zlasti kadar gre za redke, težke, sporne, nenavadne situacije.

    Foto: zajem zaslona / Sportklub

    Toda bolj kot samo pravilo in presojanje, ali bi Maribor moral dobiti enajstmetrovko – ja, ker Kramarič je umaknil glavo in iztegnil roko stran od sebe, kar se na posnetku jasno vidi, kar sta poudarila Viler in Drobne -, je štelo obnašanje Čeferina. Gledal je v prazno. Presedal se je. Kot da je imel nek notranji monolog. Seveda je to le gola špekulacija, ampak ni pa daleč od resnice, če zapišem, da mu je bilo vidno nelagodno in neprijetno.

    Taka reakcija je človeška. Ampak kar ni človeško, je način, kako je Čeferin gledal mimo vseh. Kot da se ga vse skupaj ne tiče. Jaz sem svoje povedal in – zdravo. »Vi se seveda lahko ne strinjate s tem,« je na koncu vehementno, skoraj oholo pristavil Čeferin. K temu je voditelj Penko briljantno pristavil, da fino, da obstaja oddaja, da sodniki vedo, da se ne strinjajo z njimi. Penku je šlo na smeh. Ker primarno gre za to. Za smeh. Ker to je najprej smešno, potem pa žalostno. Čeferin je ponazoril vso oholost, ošabnost, nesramnost, sektaškost slovenskih nogometnih sodnikov. Ne vseh, ampak gotovo pa tistih, ki jih prenašamo iz vikenda v vikend. Pokazal je, da smo lahko, če povzamem, še srečni, ker se ne strinjamo. Da bo pa sodnikova vedno zadnja.

    Ja, bo. Ampak na dolgi rok? Nogomet je šel tako naprej, da so sodniki dobili pomoč. Morali so jo. Da ne bo pomote: sodniki garajo za sojenje v prvi ligi, njihovo znanje je gotovo nesporno, njihov trud in odrekanje takisto. Ampak saj za to so tudi, če so v ožjem krogu, ki veliko sodi, zelo dobro kompenzirani. Sploh, če se prebijejo še do mednarodnih tekem. Toda nič ne odtehta njihovega obnašanja. Damir Skomina je, česar sami ne razumejo, zgradil avtoriteto, ker je tak karakter. In zasluženo prišel do višav sojenja. V njegovi senci pa so tisti, ki bi šli po njegovi poti, pa pač nimajo takšnega karakterja. In takrat nastopi problem. Ko sodnikom zdrsne. Kot je zdrsnilo Čeferinu v Pod prečko, ko je dvema izkušenima nekdanjima igralcema in voditeljema dovolil, da se ne strinjajo.

    Načeloma je situacija, ko se strani strinjajo vsaj glede tega, da se ne strinjajo, vsaj znosna. Načelna in spoštljiva. Toda slovenski sodniki še vedno delujejo, kot da so oni tisti, ki bodo določili pogoje za takšen razhod. Ne. Nogomet ni tu zaradi sodnikov. Pa sploh ne govorimo o kriterijih. Ker nima smisla. Ker sodniki ne razumejo, da sami z odločitvami postavljajo kriterije. Živimo v vizualnem času. Času odtisov. Roke na derbiju se ne pozabi. Niti po treh tednih. To ostane. Čeferin in taki pa bi na to radi pozabili in se sploh ne bi resno pogovarjali.

    Hvalevredno je, da je Čeferin prišel v studio. Ampak včeraj je obnemoglo in oholo deloval, kakor da ga naslednjič več ne bo. Kakor da mu je taka debata odveč. Debata, ki lahko resno odloča o prihodnjih odločitvah, ki so še bolj resne v tej stvari, ki jo itak jemljemo preveč resno. V fuzbalu.

    Toda Mitja Viler in Oskar Drobne sta z voditeljema spomnila, da je fuzbal v osnovi igra. Darko Čeferin pa je bil nelagodni obraz druščine, za katero je to kartel, služba, status, poslanstvo. Seveda je za sodnike drugače. Zanje pač fuzbal ni igriv. Čeprav je seveda tudi lahko. Sodnik ne more biti pretirano kreativen. Ne rabi pa nam dvigovati živcev in nam potem razlagati, pardon, dovoljevati, da se ne strinjamo.

    Edited in Prisma app with Gothic

    V celotni situaciji, ki jo bo podpisala odločitev disciplinskega sodnika po tekmi Maribora in Brava, je jasno, da je nastal velik problem. Da poti nazaj ne bo več. Ker je nogomet živa stvar. Navade slovenskih sodnikov, da povprek kompenzirajo eno napako z drugo… V času VAR-a tako pač ne gre. Ne moreš dobiti penala na naslednji tekmi. Ne. Ne deluje več tako. Predvsem pa je čas, da se sodniki spomnijo, kaj nogomet v osnovi je. Igra. In da stopijo iz svojih višav, iz svojega sveta, odrezanega od realnosti.

    Začnejo lahko pri svojem nekdanjem kolegu. Predsedniku Nogometne zveze Slovenije.

    P.S. Mitje Vilerja bi bilo, kot se je govorilo ob njegovem slovesu od igrišč, škoda, če bi bil le »provec« ali klasični marketingar. Ker ti so v našem nogometu daleč od javnosti, včasih tudi od medijev in zlasti navijačev. Mitja Viler je ljudski tip človeka. Za pred kamero. Ne bo vse takoj uspelo, ampak prihodnost je. Ker v primejavi z Andrejem Razdrhom in Matejem Mavričem, ki sta le korak naprej od Branka Zupana, ne pa veliko, je on res lahko pravi strokovni komentator. Ne rabi se udinjati nikomur. In ne rabi paziti na to, kar reče. Zato pa je naredil gesto, ki je ikonična. No, finto.

  • Poslovilno NZS pismo

    Poslovilno NZS pismo

    Na fuzbal tekmo greš iz večih razlogov. No, večina gre za začetek iz enega samega. Ker navija za svoj klub. Katerikoli klub pač že. Pa ker imajo pač radi fuzbal. Razlogov je še seveda malo morje. Fuzbal stadion je (še) vedno marsikaj. Kraj, kjer tradicionalno bolje spoznaš ateja. In, kar je super, ko gledam mlajše generacije, vse bolj tudi mamo. Pa kjer onadva vzgajata in spoznavata tebe. Stadion je Newtonova reakcija. Plac, kjer (za)čutiš pripadnost svojemu kraju in ljudem v njem. Tisto okolje, kjer si. V množini. Kolektivno ogledalo tvoje individualnosti.

    Na tekme se hodi službeno, za preganjanje dolgčasa, za popivanje, za navijanje, za razgrajanje, za proslavljanje. Vse to je, saj vemo, fuzbal. Tista… »stvar«. Neoprijemljivo izmuzljiva, pa tako prilepljena v nas. Fuzbal je lepilo. Ko ga pošlataš… Ne moreš spustit. Fuzbal je tista nemogoča trajna zaljubljenost. Brezizhodno dokončna. Zaradi vsega tega gremo tja.

    Nihče, ampak res nihče, pa ne gre na tekmo zaradi – sodnika. Greš pa lahko po tekmi z občutkom, da ne bo več šel na fuzbal.

    Ker veš, poznaš, spomniš pa se tekme, zaradi katere si tesnobno začutil, da nikdar več ne bi šel na tekmo. Raje ne. Za lastno dobro. Tekma, po kateri… Ne. Ne bom več. Zakaj bi si to delal? Je vredno? Ne, ne zato, ker bi bil fuzbal sam po sebi nepošten. Ni. Nič nepoštenega ni v porazih. Ali zmagah. V osnovi. Se pa lahko zaradi sodnika zgodi, da tekma ni več tekma. Ko ne gre več za žogo. Za gole. Za nas in vas. Ampak za piščalko. Jebeno piščalko.

    In žal, žal, žal, se je to spet zgodilo pri nas. Spet zaradi sodnika, ki bo ali pa bi moral postati generična beseda. Zaradi sodnika, ki mu pojejo isto pesem v Ljudskem vrtu in Stožicah. Ja. V Mariboru in Ljubljani. Ista viža, ista kletvica, isti ritem Ni ga nogometaša, ki bi mu to uspelo. Nak- Kar bi skorajda bil ultimativni kompliment. Pa ni. To je vzajemna inahilacija. Vzajemno samouničenje. Nerazumljeno razumevanje.

    Tako pa… Pride večer… Ko se v dolgem, predolgem eseju, na večer, ko te čaka delo, predvsem pa negotova prihodnost, vprašaš. Resno vprašaš. O (ne)smislu. O sebi. Zakaj. Bi. Si. To. Delal. Pa si še vedno to delaš. Ure. Za tipkovnico. Ko umirjaš dih, pulz, sebe. Ko umiraš na tipkovnici. Ko prezebel, pozno, prepozno, predolgo… Upaš, da boš rešil. Nerešljivo. Po zadnjem pisku. S tekstom, ki je nekoherenten. Tekst, ki ne bo imel niti 500 klikov. Tekst, ki ga ne bo prebral predsednik NZS. Ali sodnik. Pa ne pišeš zato, sploh ne. Pišeš, v navalu, zato, da bi rešil. Sebe. In svojo zaljubljenost. Da bi še trajala.

    Nihče ne gre na tekmo zaradi sodnika, torej. Ne gre. No, razen najbrž po službeni dolžnosti, torej sodniki, kontrolorji, bodoči sodniki. In njihova žlahta, če seveda sploh še hodi na tekme. Najbrž gre enkrat, mogoče dvakrat. Biti sodnik, sploh nogometni… Nihče jim tega ne zavida. Ampak saj tudi sami vedo, da nihče ne hodi na tekme zaradi njih. So sicer primeri, ko si je kak igralec zamenjal dres tudi s sodnikom. Ampak tak sodnik je moral biti… Res izreden. Toda sodnike se bolj ali manj pozablja. So izjeme, seveda. V dobrem in slabem. Ampak ko so zgodba sodniki, je nogometa konec. Izhlapi. Pogrezne se. Prečke, vratnice se pogreznejo v travo.

    Parkrat sem kolege novinarje, ko sem še dajal ocene sodnikom v poročilih tekem, ki jih trenutno ne pišem, ker pač nimam tovrstnega angažmaja, bi ga pa rad imel, vprašal nekaj, čemur smo se skupaj smejali. Retorično smejali. Vprašanje je bilo sledeče: če igralci lahko dobijo oceno 10, kar se sicer zgodi sila redko, dobri, izkušeni novinarji iz časov, preden so ocene generirale statistike, še pomnijo svoje »desetke«, kaj bi potem takem moral storiti sodnik, da bi dobil »desetko«?

    Sodnik torej že v osnovi ne more izstopati. Do osemke, recimo, kot smo se strinjali, še gre. Saj pač opravlja svoje delo. Sledi pravilom in po njih presoja. S svojo ekipo in, tudi pri nas, s pomočjo tehnologije. Če samo narediš to, kar piše, potem ne moreš biti popoln, ne? Nič popolnega ni v tem, če narediš to, kar bi naj v osnovi. In vse to že vemo in je znano. Ampak zakaj potem ta bolestna želja? Kaj se zgodi, kadar sodnik presodi, deluje, stremi k temu, da je zgodba on? Da deluje, res, kot da smo tam zaradi – njega?

    Ko se zgodi to, kar se je v nedeljo, 6. marca 2022, v Ljudskem vrtu. In vprašanje.

    Kamen ali plastenka? Kaj je priletelo v sodnika?

    Vprašanje, ki ga nikdar ne bi smelo biti. Še manj odgovora nanj. Pa bo. Oboje. In ko bo, sploh odgovor, bo grdo, hudo, narobe. In predvsem bo škoda. Predvsem in zlasti za nogomet. Ne samo mariborski nogomet. Za vse, kar nogomet predstavlja. In to, kar nogomet je. Čustvo. Prav to, kar fuzbal loči od praktično vsega in dela za to, kar je, je lahko tudi njegova največja poguba. Nogomet imaš lahko tak rad, da se ti zagabi. Nekaj, kar lahko, nekje podzavestno, rad sovražiš. Pa veš, da je vprašanje v kaosu tako ali tako napačno. Ker je zajebal, očitno, komentator. Upam, da nehote. Ko se zgodi… No, to.

    Ker pridejo take tekme. Ko več ne veš ne le, kdo in kaj si. Ampak zakaj si. Ja, tudi to ti lahko fuzbal, ta prekleto lepa igra, naredi. Rani te, čeprav se raniš sam. Kot da si si za vse kriv sam. Pa veš, da si nisi. Ti, ti že. Oni okrog tebe ne. Kaj se boš sekiral. Za fuzbal. Za sodnika. Je vredno? Je to – to?

    Meni se je zdelo, da ni. Da se kregam, kričim, rohnim? Da mi nabije pulz? Da ne veš več, kaj si. Novinar? Kako, če ne pišeš več o tekmah? Kar si rad počel, leta in leta. In še boš. Boš? Imaš podkast. Imaš ljudi, našel si jih, ki fuzbal res imajo radi. Vsaj tako kot ti. In za vse to je vredno. Ker je toliko smeha. Morda zato, ker je fuzbal tisti redki, če ne edini šport, ki se ne le igra vsepovsod, ampak v skoraj vsakem vremenu. Zdaj, ko nategujem ta tekst, me v prste na roki še vedno zebe.

    Tekma Maribora in Brava v nedeljo, 6. marca 2022, naj ne bi bila kaj prida posebna. Vsaj ne taka, da bi bila že vnaprej prelomna. Pa saj tudi tista točno dve leti in še en dan zraven naj ne bi bila. O, pa je bila. Po tisti tekmi, 7. marca 2020, je bilo konec neke ere. Zadnja tekma Darka Milaniča. In kmalu zatem še za Zlatka Zahovića. In za več mesecev zadnja tekma za klub. Za vse klube. Zadnja predkoronska tekma. Zadnja tekma, kjer so tudi viole imele protest, očitale premije, metale papirnate 500-evrske bankovce. Tista tekma je res imela vse, da bo obveljala v marsičem kot zadnja. In tudi na tisti tekmi je Bravo slavil. Prav tako z 1:2. Ja, v Ljudskem vrtu. Tudi takrat so vodili z 0:2. In tudi takrat se je Maribor pozno vračal. Zabil je Marcos Tavares, kakor zabijejo kapetani, kadar se pokaže, zakaj so kapetani. In legende. In tudi takrat je bilo po tekmi zelo pestro. Vse je praktično bolj zanimalo, kaj bo zdaj. Kaj bodo rekle, naredile viole. Kaj bo z Milaničem, kaj z Zahovićem. To je bila tekma, po kateri težko spiš. To je bila tekma, ko je bil nogomet več kot pač le nogomet. To je eksistencializem posebne vrste. Ko se preizprašaš. Zakaj. Čemu. Kako.


    In tako je prišla tekma dve leti in dan manj kasneje. Spet je prišel Bravo. Klub, ki je tako, ne vem zakaj, tipično slovenski. V dobrem in slabem. To je priden, marljiv, stabilen klub. Nastal iz ideje, ne potrebe. Bolj želje kot nuje. Kot osebni projekt z občutkom za skupnost. Brez tradicije, toda z občutkom zanjo. In tako kot takrat je Bravo vodil trener Dejan Grabić. Zdaj je z naskokom sam med trenerji z najdaljšim stažem. Prišel je iz druge lige s klubom kot prej Ante Šimundža. In ga vodil, kakor si je sam zadal. Nemogoče je preprosto opisati, kakšen fuzbal igra Bravo. Na ŽAK-u ima itak prednost v tem, da igra na majhnem, težkem, počasnem igrišču. Ampak vseeno presenečajo – tudi ko je čas, da že dolgo naj ne bi bili več presenečenje.

    In kot takšen klub, ki jo je zagodel med tednom Olimpiji in ki se drži večji del prvenstva v zgornjem delu lestvice, so prišli v Ljudski vrt. Kot ekipa, ki ve, kako »heknit« ligo. Bravo je ekipa, proti kateremu ne moreš igrati. Ne lepo, ne učinkovito. To so taktične tekme. Bravo je fuzbal, ki ga pozabljaš sproti. Moraš ga. Zanje je to edini način, kar je povsem legitimno. Makiaveli bi bil ponosen.

    Matej Jug je izkušen sodnik. Njegov življenjepis je precej ugleden. Štirinajst tekem v ligi prvakov, ogromno kvalifikacij reprezentanc, liga Evropa… Se nabere. Ni pa sodil, še, na velikem prvenstvu. Z Matejem Jugom sem nekje v minulem desetletju delal tudi intervju. Ravno ko se je vzpenjal, na kar smo postali pozorni, ko je meteorne skoke delal Damir Skomina. Nedosegljiv. Pustimo zdaj analizo, kako je to uspelo Skomini. Od anekdot o pretepih, kjer je pokazal, zakaj je lahko imel tako oseben, piker, robusten stil. Pa do tega, kar počne sedaj in kako se je poslovil, ko je svoje slovo izkoristil v relativno osebne namene in izpostavil en klub. In seveda tega, da je imel v Vladu Šajnu zanesljivo in prodorno ter skoraj nujno organizacijsko oporo. Šajn, vsaj kolikor sem se z njim sam enkrat pogovarjal, od tega ni bežal, kolikor vem, tudi ne Skomina. Ki mi je, po evropskem prvenstvu 2008, ko je »zaslovel« že kot četrti sodnik, odgovoril na vprašanje, kako bi pojasnil ofsajd. »Ne bi ga,« je rekel takrat v lokalu v trgovskem centru v Kopru, »narisal bi ga.«

    Damir Skomina je bil cenjen do te mere, da je postal občudovan. Da, tudi med igralci, kakor so kdaj rekli tisti, ki so se v slovenski ligi borili za obstanek v ligi. Ali pa vsekakor niso bili vajeni evropskih izzivov. Skomina je postal to, kar beseda z malo pisano črko pravzaprav je. Ima sicer dva pomena, šele druga je »zelo velika želja po čem«. Prva je »kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti«. In drži oboje. In držalo je. Skomina je doživljal vseeno doma, ko je imel v tujini izjemno prepoznavnost ter sodil finale lige prvakov, še vedno nujno dokazovanje. Kot nogometaši. Kaj ti bo liga prvakov, če ne vidiš roke. In podobno. Skomina je s tem še nekako shajal. Ampak vzpostavil je skorajda kult sodniške osebnosti.

    Ampak prav to je tisto, kjer je pri nas skrenilo. Skomina je vzpostavil svoj renome, svoj pristop, svojo karizmo – na podlagi odločitev, dela, dejanj. In ne obratno, četudi se je včasih tako zdelo. In povsem logično je, da so ga kolegi sodniki občudovali. Kdo pa ga ne bi? Skomina je imel že pričesko takšno, da bi jo kdo kopiral. Bil je… Zvezdnik v svetu, kjer naj zvezdnikov ne bi bilo.

    Ker, še enkrat, nihče ne gre na tekmo zaradi sodnika.

    V Mariboru pa se utegne zgoditi zdaj točno to. Da nihče ne bo šel na tekmo zaradi – sodnika. Ker ne bodo smeli. Ker jim je prekipelo. Ker niso zdržali. Maribor je imel, tako je bilo čutiti tudi med publiko, 2.500 gledalci, pač slab večer. Ni šlo. Tri zmage po porazu na uvodnem derbiju po zimskem premoru niso same po sebi zagotovilo za še četrto. Tudi ne sedem tekem brez prejetega gola v Ljudskem vrtu za še osmo tako tekmo. Ne. Fuzbal nima drobnega tiska. Niti garancije.

    Vijoličasti so bili pač… Niso bili. Zastreljali so tisto, kar bi »morali« zabiti. Rok Kronaveter je končno dobil spet resno priložnost. In… Lahko spoznal svoje omejitve, Klub sto (golov) gor ali dol. Ognjen Mudrinski je imel tekmo, kakršne ima. Le da tokrat tretja, četrta, peta priložnost niso prišle. Zbral je asistenco, ampak ko je bilo že zelo pozno. Maribor pač ni znal proti Bravu, ki deluje kot »znanstvena« ekipa.

    Nič ne opravičuje tega, da se s predmetom zadane (stranskega) sodnika. Ali kogarkoli. Nič. In ne. Ne bom rekel, ampak… Povem samo, kam stvari vodijo. Nihče ni pizdil, ker je bil Maribor zadaj 0:2 v Ljudskem vrtu. Nihče žvižgal Bravu za slavje po drugem golu. In nihče ni iskal strelovoda. Ta se je naredil sam.

    Maribor je bil slab, zasluženo izgubljal. Ampak M.J. iz Tolmina je paral živce in delal napake. Vsi jih. Vredu. Prvi je kratko potegnil njegov pomočnik Tomaž Černe, ki je dobil predmet iz zahodne tribune Ljudskega vrta. Neopravičljivo. Je.

    Kazen bo, ugibam, huda.

    Ampak potem gre tekma naprej, stranski stisne zobe. Maribor zniža na 1:2. Borba za žogo po golu, Maribor želi naprej, po vsaj točko. Borba, trganje, izzivanje. Kaj stori M.J.? Kljub prerivanju? Da karton samo Žuglju. In potem, ko spet začne leteti iz tribun, se odloči, da je tekma prekinjena. Pokaže proti slačilnicam.

    Je šel prvi tja? Ne. Gledal je. Mariborčani so ga prosili, naj vendar dokončajo tekmo. Najprej je bil prepričan v svoj ultimativni narcisoidni prav. Nato pa, ko se je ohladil, premislil še enkrat. In si, ko je videl, da bo moral tudi nekako iz stadiona, premislil.

    Kot rečeno… Nič ne opravičuje tega, da se cilja sodnike in meče stvari v igrišče. Nič. Je pa nogomet stvar vseh. Ne le sodnikov. Mene ob takih scenah mine. To nas pelje nekam, kamor noče nihče. Na koncu pa klub plača kazen, sodniki gredo pa dalje. In še najbolj žal mi je stranskega sodnika v celotni zgodbi.

    Edino, kar je Mateju Jugu na to hladno, naporno nedeljo uspelo v Ljudskem vrtu, je to, da je izbezljal, da je Maribor čustveno mesto. Ampak vse to smo pa ja že vedeli. Zato ni potreben Matej Jug. In tega ne potrebuje nihče. Ne Ljudski vrt, ne NK Maribor. Ne, ni Matej Jug kriv, da so navijači šli prek meje. Zato so krivi oni sami. In kriv ter kril bo vse to klub. V njihovem imenu. In obratno. Kazen bo. Ker mora biti. Ker tako nogomet deluje. Je in bo. Ampak vedno več je vprašanj, kje so ukrepi za tiste, ki delajo napake? Nogomet je sam sebe začel grizti, kadar ni bil več transparenten. Prav to je naredilo Aleksandra Čeferina. Ampak naš nogomet ni transparenten. Zakaj sodniki ne odgovarjajo za svoje napake? Saj ni, da jih je premalo. Ker jih je več kot zadosti. Že skoraj preveč jih imamo, takih, ki »morajo« soditi, da držijo evropsko formo. Ampak kaj, kadar oni terjajo vse – za lasten obstoj?

    Ker najhuje, kar je rekel Matej Jug na tej tekmi, je bilo tisto, kar nam je povedal Radovan Karanović. Da je ob drugi prekinitvi trenerju Maribora povedal, kako se bo tekma nadaljevala samo, če bodo prisotni varnostniki. Ker njega skrbi samo to. Njegova varnost. Kar je razumljivo. Toda kaj, če je sodnik tisti, ki sproži jezo? Kaj potem? Kje je potem vse ostalo? Navijači, nogometaši, vsi?

    Matej Jug je z ekipo v zadnji tekel, ker se je zbal zase. Ne bi se smel. Narobe je. Kot je to, da letijo predmeti. Ampak kar tokrat njemu res škodi, so nasploh reakcije. Nihče ni, še enkrat, šel nikdar na tekmo zaradi sodnika. Nihče v Mariboru ni bil jezen, ker je Bravo zmagal. Delovalo je, kot da rezultat sploh več ni pomemben. Ker je znan vnaprej. Poraz. Za vse nas. Je to še smiselno? Je to še – to?

    Zakaj potem hodimo na tekme? Je nogomet… To? Kjer sodnik maha s kamnom, kjer ga je strah, kar ga ne bi smelo biti, pa je bil prej tako prekleto ponosen, aroganten, narcisoiden? Najhujši je ta(k) fatalizem. Nedosegljiv. Sodnik ne bo nikdar kriv. Prav v tem je bistvo. Nikdar. Ne odgovarja nikomur. Razen zaprtim krogom. Ki izstavijo račun. Za sabo puščajo opustelost, razdejanje, armagedon. Misleč, ah, saj nam nihče nič ne more. Če pa jim kdo kaj hoče, pa… Bodo že sankcije. In prav, da so. Morajo biti. Tako ne gre. Nismo barbari.

    Ampak prav to je tisti paradoks fuzbala. Vedno bi si lahko rekli, ah, saj je naslednja sezona, kaj se bomo sekirali. Kaj šele za eno tekmo dolgo pred koncem sezone. In zakaj bi ranili nekoga samo zato, ker nam nekaj ne paše? Nič ne opravičuje dejanj v Ljudskem vrtu na to nedeljo. Nič. Ker opravičilo ne bi zaleglo. Ker so tisti, ki niso dolžni opravičevanja nikomur. Sodniki so, bodimo iskreni, dobro plačani. VAR jim je prinesel možnosti, kakršne lahko marsikdo le sanja. Mi, ki take stvari pišemo, zagotovo. Pa nisem favš. O, ne. Niti malo. Naj. Saj garajo, biti uspešen sodnik je dolga pot.

    Toda začarani krog je na dolgi rok, ko to spremljaš dovolj dolgo, takšen, da se ti res vse zagabi. Imaš dovolj. Napišeš res dolgi tekst pozno zvečer. Za koga? Za tisto ljubezen do nogometa. Za katero oni vejo, da bo ostala. Za ljubezen, ki je lahko pogubna.

    Ampak sam sem predobro izkusil tako ljubezen. In vem, kaj je rešitev.

    Zato. Hvala, adijo.

  • Mudri

    Mudri

    Mudri, Mudri, Mudri… Tako so mu skandirali. Pred tekmo. Vmes. In po. Ovacije. Mudri. Je kdo že prej dobil nadimek v Ljudskem vrtu? In tako zgodaj tako nagrado? Pred tekmo je dobil sliko, šal, krepak stisk rok in poklon Ljudskega vrta. Vijol’čni bojevnik 2021. Po komaj šestnajstih tekem za klub. Nato je v slabi uri stisnil nemočnemu Taboru dva komada. Enega z glavo, zbran, na mestu, nos za gol. Drugega, ko so ga Kraševci samo gledali, kot da se ga nihče ni želel lotiti. Koliko, trije, štirje? Zunaj kazenskega prostora. Bam. Neubranljivo v kot. Šel je do juga, do viol. Kot ikona. Kot bojevnik. Kot rešitev.

    Na svoji komaj sedemnajsti tekmi v vijoličastem.

    Še v bližnjem lokalu po tekmi se je govorilo najprej samo o njem. Da takega pa že »dugo ni blo«. Da »smo lahko srečni, da ga mamo.« In predvsem, da »nam neo že poleti pobegno« in »samo da bo zdrav«. Ali kot je nekdo retorično vprašal: »Kaj se kdo spomni, kdaj je imel drugi strelec Maribora po 23. krogih samo tri gole?«

    Edited in Prisma app with Curly Hair

    Odgovor? Ne. Ampak še bolj pomembno je drugo vprašanje. Je kdo že postal vijol’čni bojevnik, najbolj srčen igralec, ki ga po osnovnem naboru kluba, pri čemer je pogoj vsaj deset tekem v koledarskem letu, izberejo navijači, v tako kratkem času? Ja, nabor je bil letos prvič deležen konkretnih kritik. Nagrado se podeli na prvi domači tekmi v drugem, »spomladanskem« delu sezone. Ampak kaj, ko v zimskem prestopnem roku pride do odhodov. Tudi nosilnih, vidnejših, izjemnih igralec. Nemalo je bilo takih, ki so želeli glasovati za Blaža Vrhovca. Najbrž bi tudi bil najbolj primeren kandidat. Sploh zdaj, ko se je že dolgo uveljavilo, da se izbira res najbolj srčnega, borbenega igralca.

    Ampak Ognjen Mudrinski je res izjema. Pa ne taka, ki bi morala potrjevati pravilo. Sploh ne. Prišel je v zadnjih sekundah prestopnega roka. Vsekakor ne kot garancija za gole. Ker tega v fuzbalu pač ni. Prišel je kot veliko upanje Marka Šulerja. Ta je bil po svojem prvem prestopnem letu kot športni direktor zdelan. Zato je najprej upal, da bo Mudrinski pokazal tisto, kar morda manjka. Tisto draž. Tisti šmek. Tisti vic. In je prišla njegova prva tekma v Kidričevem. In že takoj je dobil priložnost. Mimo. Bam. Z leve. Nato še drugo. Z desne. Tudi mimo.

    Joj ne. Je to to? Še eno preveliko pričakovanje? Šulerjev veliki feler? Manjkalo je še samo, da bi zastreljal eno z glavo. Da bi bil hat-trick zapravljenih bolj ali manj zicerjev. Nato je prišla še tekma z Muro. In tudi tam je zapravil najlepšo priložnost. Druga ni prišla. Še manj za Simona Rožmana. V dveh tekmah, kar sta sodelovala, Mudrinski ni zabil. Rožman je odšel. Mudrinski se je pa najbrž vprašal, v kakšen Maribor je prišel. Dve tekmi, pet prejetih golov, dva poraza.

    Nato je takoj zabil na tretji. Celju. Zatem še Domžalam v remiju. Ter samo nadaljeval. Goli so se začeli seštevati. Resda je imel po prvih dveh tri tekme suše. Ampak ko je Kopru zabil oba gola v tekmi, po kateri je Maribor splezal na vrh, je dobil (samo)potrditev. Pa Bravu. Pa Aluminiju. Pa Celju. Pa Radomljam. In Taboru. Sami taki goli, ko je zabil ali edini ali prvi. Ne nujno vselej, ampak večinoma je prav on tisti, ki ne samo, da naredi razliko. On je ta razlika. Kar drugi nekako skušajo, pa jim zmanjka, on izpelje. Ne nujno iz prve. Četudi ga je Radovan Karanović znova dokaj smiselno predčasno zamenjal, saj v četrtek v Kopru že sledi nova tekma, taka za vrh, povrhu v ritmu dveh medtedenskih dodatnih krogov, bi lahko imel na računu še več golov. Imel je še dve konkretni priložnosti. Prvič bi moral z glavo zaključiti bolje, drugič morda bolje, da ni zadel. Ker bi gol zrušil s tistim močnim, sunkovitim, nepričakovanim strelom. Ampak ko je zgrešil prvo priložnost v 16. minuti, kaj je sledilo? Gol čez manj kot dve minuti.

    Edited in Prisma app with Surf

    Ampak tudi tako je v soboto že ujel Maksa Barišiča na vrhu te naše nesrečne lestvice strelcev. Lani je bilo za prvega strelca dovolj 14 golov. Ja, štirinajst. Zgolj. V šestiintridesetih krogih. Mudrinski zabija s tempom, ko je že gola statistika impozantna. Šestnajst ligaških tekem, enajst golov. Še malo in bo odgovoren za tretjino golov, pri čemer je, ne pozabimo, prvič zaigral šele v osmem krogu.

    Ognjen Mudrinski je predvsem tisti tip igralca, ki igra fuzbal, kakršen se je še nekoč igral. Mudrinski je kot tisti tip iz firtla, ki te je šikal, driblal, kvalitetno maltretiral že na šolskem igrišču. Kot neke vrste uličar. Oni, za katerega si vedel, da nekaj ima, nisi pa mogel staviti, da mu bo ratalo. Če bi mu… Bi verjetno bil pri tridesetih verjetno kje drugje kot v Mariboru. Po mestu se že šušlja, da bi ga Maribor želel obdržati tudi po koncu te sezone in ne vrniti v Jagiellonio, kjer ima pogodbo sicer vse do poletja prihodnje leto. Ampak glede na to, kaj kaže trenutno… Je vreden vsakega evra. In še kakega zraven. Je tam, kadar je res treba. In, še več, začel je predstavljati svojevrstno identiteto kluba. Nekdo je dobro napisal, da take karizme in sprejetja Ljudskega vrta ni imel nihče od Tavaresa in Iličića naprej.

    Morda naredita svoje nostalgija in instantno dojemanje dosežkov, ker si danes na vrhu, jutri pa te ni, ampak Mudrinski je vendarle že v tako kratkem času pokazal, kako postati cenjen v Ljudskem vrtu. Najprej dosežki na igrišču. Borba. Tisti trgaj in grizi. Ne samo, ampak tudi, kadar ne gre. Mudrinski bi imel gladko lahko še več golov na računu. Nima jih, ker včasih potrebuje več priložnosti. Ampak ne obupa. Saj ta kvaliteta je cenjena povsod, toda v Mariboru še toliko bolj. Nihče ne zameri, če ne gre. So bili aplavzi tudi ob izpadih. No, evropskih. Ali pa aplavzi za ene, žvižgi za druge. To Ljudski vrt, ki tako čaka na fuzbal, da vseeno na pustno soboto in naposled res mrzel večer pride 3.500 gledalcev, pač ceni in zna. Ker loči.

    In Ognjen Mudrinski predvsem dokazuje, da navkljub »novodobnosti« še vedno šteje tisto, kar narediš na terenu. Kaj in koga in kako predstavljaš. Nič ne pomagajo instagram, frizure, tetovaže, obleke, kavice, avti, punce… če potem na igrišču ni všečkov in blišča. Mudrinski deluje, da mu za kaj takega ne bi moglo biti bolj vseeno. Kot je tudi v videu iz Beleka, ko je gostoval in deloval kot res preprost tip. Pač. Napadalec. Ki rad zabija. Kot vsi napadalci. In to iz tekme v tekmo. Ker če kaj, imamo v našem fuzbalu težavo s konstantnostjo. Zato pa imajo prvi strelci na koncu malo golov. Mudrinski je imel tri tekme, ko v ligi ni zabil. Ja, to je najdaljši niz. Ampak ima tudi niz treh tekem, ko je skupaj zabil štiri gole. Kot je ta teden zabil na dveh tekmah po dva komada.

    In tako pokazal, kako vijol’čni bojevnik postaneš in ostaneš.

  • Ravninska brezskrbnost

    Ravninska brezskrbnost

    V Ukrajini sem bil poleti 2007. Za slab mesec. Zakaj? Zakaj pa ne. Časi, ko se je pač potovalo. Ko si pač šel. Kot da bi vrgel kocko na karto. Malo sem, malo tja. Najprej sva s kolegom v Lvivu spala pri neki starejši, molčeči gospe. Nekdo je poznal nekoga, ki je poznal nekoga. In sva pristala tam. Ona je cele dneve brala knjige, midva sva odhajala dopoldan in se vračala proti večeru. Govorila je malo. Ampak ni se pustila motiti. Brala je debele špehe. Ni imela kopalnice, vsaj ne take, kot si jo predstavljamo mi. Lviv, premešan od zgodovine, ki je tam količila zastave, je bil uvod v veliko državo.

    Prihod v Kijev z nočnim vlakom je bil prihod v tako lepo, tako krasno mesto. Sploh parki. Toliko cvetja. Toliko lepote. Kopanje v Dnepru je bila izkušnja svoje vrste. Dolge plaže, neskončna brezskrbnost. Muzeji, Taras Ševčenko in predvsem dolgo poletje. Vožnje z “maršrutkami”. Opažanje, da se vsi prekrižajo, kadar se peljejo mimo cerkve. Katerekoli. Vedno. Pa katakombe, pa boršč, pa pivo, pa tako pitna vodka, da razumeš, zakaj. Kijev je žarel. V svojem tempu. Taka je Ukrajina. Vsaj takrat je bila. Vse bo, le morda ne tako hitro, kot si želel.

    Krim je bil svojevrstna zgodba. Takrat še ukrajinski. Ampak že po prihodu tja po letu, ki je stal približno toliko kot bi precej daljša vožna z vlakom, je prišel vojak in prepovedal fotkanje simbolov. Hm. Čudno. Taksist naju je v Simferopolu gladko nagnil. Češ, ja, ja, za toliko in toliko vaju peljem vse do Jalte. Mhm. Ja pa ja. Pripeljal naju je do postaje, vokzalne. In… Marš na polje. Evo, to je Jalta. Ha? To ni Jalta, človek. Jalta je ob morju, mi pa sredi Krima. Ja ja, tam, bus, srečno. Dobro. Se zgodi. Jalta ni ravno mega lepa, ni pa grda. Sobo sva dobila nekje daleč od obale. Ampak med borovci. Mene je spominjala Jalta, ne vem zakaj, na Portorož. Spet pri neki gospe. Ki se tudi ni pustila motiti. In brala špeh. Dolarje so imeli raje kot evre. Rabili so jih. Vedno. Kdo pa jih ne? Lastovkino gnezdo je bilo kičasto, ampak kot je moralo biti. Sevastopol, kamor sva želela za kak dan, dva, je bil napaka. Pač. Pristaniško, vojaško mesto. In vožnja do neke vukojebine, kjer bi nas spalo malo morje. Na tleh. Hvala lepa.

    Šla sva tako do zadnje postaje. Odese. Neskončna vožnja z busom. Kjer so vrteli na teveju na dvdju Pirate s Karibov. Mislim, da celo verzijo, ki še ni prišla v kino. Ali nekaj takega. Nočna vožnja in zgodnji prihod na glomazno postajo v Odeso. Kinkanje, nespečnost. Vhod v poln trolejbus. In krik nekega tipa ob meni, naj šofer odpre vrata. Jih je. Takoj. In že ko je šel ven, še gledal sem ga, mu skušal dati prostor. Sem otipal… Nič. Snedel je denarnico. Pa ravno malo prej dvignil denar. Huf. Na policijsko postajo sva hodila nato skoraj vsak dan. Prvič sva čakala vsaj tri ure. Nato so naju poslali v pisarno, kamor je prišel obilen tip. Vprašal, če kadiva. Ne. Kako ne? Nato vprašal, zakaj ne govoriva rusko. Ker pač ne. Meni je šlo malo na smeh, ker sta pred nama noter bila dva francoska turista. Kako so se potem oni zmenili? Kakorkoli. Pomolil je predme prazen list papirja. Že dolgo več ni bil bel. Rumenkasto tobačen.

    “Piši,” je rekel. Ha? Kaj? V katerem jeziku. Začel sem pisati, po moje neko mešanico vsega. In me je ustavil. “Ne, ne, cirilica!” Brat jo, velike in male tiskane, znam, pisat pa… Nekaj je momljal in se nato pretegnil. Tiščalo ga je v pasu. Na mizo je položil pištolo in si oddahnil. Ni me bilo strah, prej je bilo kot v nekem bizarnem filmu. Polnem stereotipov.

    Ampak to izkušnje ni pokvarilo. Niti malo. Odesa je bila izjemna. Ne bom pozabil nizozemskega gosta v hostlu (ne vem, če sem se kdaj bolj smejal – skoraj dva metra visok tip, ki je imel najmanjši avto sploh, čeprav je štopal že iz Beograda na Laponsko; ali pa Škot, ki je po par pivih rezerviral hostel v Švici in ugotovil, da je “female only & non- refundable), ki je ves zgrožen prišel iz centra in rekel: “Sedim, mizo zraven sede družina. Oče, mama, pa približno 13 let star otrok, gotovo še osnovnošolec. In si ata in mama naročita veliko pivo, ta mali pa malega.”Okej, v osnovi ni smešno, so pa bile cene. Ne ker bi bile tako brutalno nizke, ampak ker je bilo pivo cenejše od česarkoli drugega. In čisto spodobno. Pravzaprav zelo. Tam, v Odesi, na slovitih stopncah, je padla tudi ena najbolj norih stav v življenju. En od naju s kolegom bo šel po vseh štirih. Po stopnicah, kjer je Sergej Eisenstein posnel tisti epski kader v Križarki Potemkin. Človek, ki je izumil svojevrstno režijo. Še v času nemega filma. Mojster. In tam… Bilo je odvisno od mene. Če jo bom poklical, bom po stopnicah racal jaz. Če ne bom, bo on. Izziv je bil velik. Hudo velik. Ampak sem zdržal. In je šel on. Smeh, koliko smeha. Še snemal sem ga. Na tako lep dan. Črno morje je bilo neskončno. Nihče naju niti ni pretirano obrajtal. Pač. Dva nora Evropejca.

    In če kaj, se iz Ukrajine spomnim topline ljudi. Pa četudi sem bil okraden. Taka… Ravninska brezskrbnost. Seveda si čutil razlike. Tam na policiji so se nama režali, ko sem rekel, da greva domov z “litakom”. Kaj je to? Ker v Odesi večina govori rusko. Razlika do ukrajinščine ni velika, spet pa ni majhna. Čutil si. Da niso tako enotni. Kot mi, recimo. Čeprav imajo “hrivne”, kot pravijo svoji valuti, so na Krimu vsi govorili “rublji”. Četudi so bile grivne.

    In predvsem se vožnje iz Pragerskega prek Budimpešte do Lviva spomnim kot… Resda nočne. Ampak nič kaj daljše kot z vlakom iz Maribora v Sarajevo. Ali nekdaj v Split. Ostala pa je, 15 let kasneje, predvsem zame Ukrajina kot država, kjer je bilo veliko smeha. In predvsem ravninskega dojemanja časa. In da so ljudje. Kot mi. In zdaj… Spijo v podzemnih postajah. In bežijo. Nedaleč stran od nas. Ja, Ukrajina je blizu. Bližje. Pa ne samo po kilometrih ali urah.

  • Zadnja. Bolonjska. Na glavi.

    Zadnja. Bolonjska. Na glavi.

    Pride tudi taki dan. Ko skoraj ftrgaš volan. In z glavo omahneš na hupo. S krikom. Aaaa! Ko preglasiš avto hupo. Ko ti pristanejo špageti na glavi. Z bolonjsko omako. Pa ne tisto generično. Pravo, z debelimi kosi. Ko ti priletijo cote iz okna. In ko ti, ugibam, bivša počoha avto. Pa ne z eno prasko. Celi grafit, avtogram. Ne ostane ti kaj drugega kot… Rorschachov test. Skupinska terapija. Grupni ping-pong. Rezanje žive meje. Košnja s traktorjem. V krogu. Vožnja sobnga becikla. V naravi. S knjigo v roki. Čemenje na čolnu, resignacija na klopci.

    Ja, tako je videti zadnja dobra priložnost. Prosto po Happy Ol’ McWeasel v novem štiklu Last Good Chance. Štiklu, ki bo šel predvsem med najboljše videospote. Sploh. Pa, gledano za nazaj, konkurenca ni ravno švoh. Sploh ne. V zlatih časih Videospotnic smo se režali vsemu od Reperja (Slon in Sadež), Žitije Miće Muriqija (Zaklonišče prepeva), Who’s the Real Kekec (Ali En). Oh ja, tisti časi.

    Foto: zajem zaslona / Happy Ol’ McWeasel

    Ampak ne bo nostalgije. Ker zakaj bi bila? Last Good Chance je domala film. Vsekakor ima zgodbo. Morda še bolj potencirano kot sama pesem, ki nemara iskreno govori o tem, kako skrušeno je lahko življenje, če je vse, kar poznaš, kako izgubiti. Od poraza do poraza do… Skoraj nikamor. Do, kot se izkaže, grada Štatenberg. In do tovarišev, bratov, sotrpinov. Ki sami pišejo svoje himne o porazih. V povsem nedolžno belih oblekah. V resda prekrasnem okolju. Ampak stigmatizirani.

    Tako pač je. Nimajo resda prisilnih jopičev, nihče ne daje občutka, da bi rad zbežal. Ker čemu potem skoraj na stežaj odprta grajska vrata, skozi katera pride Moony. Do, kot piše v lično izpisanih filmskih Tarantino črkah na začetku, The Broken Heart Club. Klub strtih src, torej.

    Foto: zajem zaslona / Happy Ol’ McWeasel

    Toda ključen obrat, ki uspe režiserju Nikolaju Vodošku ter zlasti direktorju fotografije Roku Nagodetu, je prav v destigmatizaciji. To ni niti Let nad kukavičjim gnezdom. To je le postaja na poti. Kot… E! Zadnja dobra priložnost. Polna dvomov, kamer, sumov in prerezanih telefonskih žic. Ampak kaj če je to edini način, da spoznaš resnico še iz časov, ko si bil… Resničen.

    In zato je Last Good Chance, tipično vizlovski komad, torej z udarnim refrenom, himničnimi back vokali, nujnim breakom z benždom in harmoniko, tako prekleto dober spot. Še en v nizu ne le dobrih, zmešano nepozabnih spotov Happy Ol’ McWeasel, ki so si letvico postavili nenormalno visoko že s prvim za Hairy Grizzly ter jo nato potiskali samo še višje z Good Deeds, Left Behind in Blow, temveč le še en gradnik mariborske estetike, ki je kristalno čisto posneta, ampak vselej nekako zasukana. Kot neke vrste štos-na-svoj-račun realizem, kakršnega je očitno dovolj za izvoz.

    Last Good Chance je očitno res zadnja dobra priložnost. Ampak taka, ki lahko traja. In rodi nove. No, četudi na račun tega, da kakšen grad zagori. Ups.

  • Izšpag(et)an TV orgazem

    Izšpag(et)an TV orgazem

    Za konec se je še izšpagala. Mhm. Špaga. On pa je sprašil še salto. Potem ko sta se že ovila kot dva špageta, tista edina, redka, unikatna dva špageta. Ki jih doma ne moreš skuhat sam. Itak, da ne. To sta bila najboljša in najkrajša špageta, ki smo jih jedli na slovenski televiziji. Katerikoli. Kadarkoli. Kakorkoli. To je bilo tisto izmuzljivo, presežno, neponovljivo doživetje. Pekoče, vražje, sunkovito, silovito. Orgazem, na katerega nisi računal. In ga ne bo več. Skoraj ziher.

    On je zgledal najprej res kot vrag. Fant, ki je sicer bolj ali manj rocker, pa ima tiste Luka Mesec kvalitete. Priden, sposoben, zagrizen, pameten poba, ki ga imajo tašče rade. Lasasti zet. Če bi to bila pustna sobota, bi Bojan Cvjetićanin zmagal. In potem je prišla ona. Maja Keuc. Tista vokalistika, ki ima praktično vse, pa se zdi, da ji manjka samo še res dober štikl. V obleki, ki se je diskaško in za 3D kino očala svetlikala. Oba sta začela z nizkimi toni, ker to je pač takšna pesem. In šla sta bližje in bližje. Vedno bolj. On kot vražje trdo jeklo. Ona kot magnet vseh magnetov.

    Ko se je z ramo naslonila nanj, sta se zaklenila. Kako malo je treba včasih. Njena roka na njegovem ramenu. In njegov oster pogled. To je oblečen seks. To je eksplozija mladosti, energije, čustev, nagonov, slasti in strasti. To je glasbena erekcija, plesna penetracija, koreografska ejakulacija. Ona je šla v kolena, on je le tapkal z nogo. Ni treba več. Ne ve. In oba sta drdrala v taki italijanščini, da mi je še gospa, ki ji je italijanščina materinščina, na twitterju napisala, da je tole nenormalno dobro. Ker da se še Italijani matrajo s tekstom.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Glava ob glavi. Hrbet ob hrbet. Divji kriki. Je kaj bolj primernega? Ona je naredila krog. Taki. Bazičen. Nič ni bolj osnovnega kot to. Naredila je krog okrog. Okobal se ga je lotila. Z divjo čupo ga je… naskočila. On se je nagnil malo nazaj, ona pa tudi. Zaklenjena. To je to. Več se ne da. Ne da? Se. Cvjetićanin je pel. Ona z glavo nazaj. Trebušnjaki pop. In je sunila, se dvignila nazaj, k njegovemu obrazu, ves čas priklenjena nanj. Ja, še vedno vklenjena. V špagetast objem. Duet dobi en glas skorajda. Ampak tu še ni konec. Nato gre na kolena on. Pred njo. Njegov razkav glas para zgodbo, njena epska razsežnost čustva.

    In potem, ker kot da to še ni dovolj, še… Ne. Kaj? Je to res? Še ona naredi špago vseh špag. In on… Salto. Ja. Salto. Če so olimpijske igre, naj bodo torej olimpijske igre za vse. Umetnostno drsanje, ki se samoukine od vročičnega in ognjenega nagona. Led se stopi. Takoj. Namesto drsalk režejo glasilke. Trojni aksel glasilk. Potem pa res. Kolo, salta, špaga. Gimnastika pop. Ko dobiš v eni točki ZU pri športni in glasbeni vzgoji. Okej, sta to res še onadva? Dvojniki? Če sta dvojnika, kar nekateri že trdijo, da sta, nič zato. Hvala bogu. Naj se naredi vse, da stvar dela.

    In vse to… Potem ko sta se itak že ovijala kot špageta. Dva nesramno dobra špageta. Taka špageta, ki jih ješ enkrat v življenju. Neponovljiva. Saj lahko poskušaš. Po receptu. Ki ti praviloma ne rata. Ni tako kot na sliki. Ne. Ker pač ne. Maja Keuc in Bojan Cvjetićanin pa sta skuhala najboljše tri minute na Emi. Sploh. To je bil naš Eurosong. Naše tri minute. Naših dvanajst točk od vsepovsod. Naša zmaga. Četudi ni naša. In četudi ni zmaga. Ampak to so bile najbolj eksplozivne tri minute v zgodovini slovenske televizije. Ne le razvredilne, ne le nacionalne.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    To, kar sta Maja in Bojan sprašila, izšvicala, izkričala, izrohnela, izplesala, izšpagetala in izšpagala na Emi 2022 ob priredbi štikla Zitti e Buoni, poredno glasnega zmagoslavnega štikla Eurosonga 2021 do zdaj že več kot uveljavljene skupine Måneskin, je bil ne le presežek. Ne samo za nacionalko ali celo konkurenco. Pa vemo, da imamo pri nas Znan obraz ima svoj glas. In mojstre tipa Klemen Slakonja, ki so nakucali milijonske oglede za priredbe, imitacij, točke. Smo država artačev in godlerjev. V tem smo, jebiga, dobri. Smo. S klicajem. Smo!

    Slovenci nikoli ne bomo zmagali na Eurosongu. Bomo pa zmagali, če bodo kdaj razvili Eurosong Covers. Ni prvič, da je spremljevalni program povozil vse tekmovalne točke na Emi. Že odkar je Klemen Slakonja na Emi 2011 v kolaž strnil vse dotedanje zmagovalce v 16 let skomin. Pa še kdaj prej. In kasneje. Slovenci smo narod priredb, imitacij, variacij. Če kaj, nam to gre.

    Kar je lahko tudi malo spolzko. Ker tako si pač vedno zadaj. Čeprav vemo, da so včasih lahko priredbe močnejše od originala. Sam bom vedno trdil, da priredba ne more biti boljša od originala, ker brez originala priredbe sploh ne bi bilo. Ampak lahko pa, no, fseka. In to, kar sta naredila Maja in Bojan, je fsekalo. To je bil tisti nenormalen obrat. Ko pokažemo, da znamo. Ja, znamo. Ampak kot priredba. In tu je problem, tu je težava. Zakaj zmoremo tako dobro, leto kasneje, da skoraj posekamo original? Da je tako navdušenje, da ima en triminutni video do jutra več kot 50 jurjev ogledov?

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    To bo večna enigma Eme. In vse, kar je povezano z njo. Od izvajalcev, piscev, aranžerjev, koreografov, medijev. Zakaj smo za tri minute tako veliki, da sami sebi dokažemo, da znamo? Da smo le leto zadaj od najboljših? Da znamo skupaj nekaj pohvalit? Pa vemo, glasba načeloma ni tekma, Eurosong je vse od geopolitike do LGBT triumfa. Ampak saj ne gre za to.

    Maja in Bojan sta poskrbela, da smo pobirali brado iz tal. Ne le onadva. Celotna produkcija. Te luči? Ste nori, smešni, še tu? Od kod? Kje je opozorilo za epileptični napad? Kamera, ki ujame vse in še več in preveč? Scena, ki je vražje prevroča? V februarju? In vse, ves čas, v drdrajoči italijanščini.

    In to je bistvo, ki ga moramo povzeti po Emi 2022, ki je v duhu časa pokazala, da na mladih še svet stoji. LPS so zmagali, ker so pač mladi, prismuknjeni, navdihujoči in imajo tisto nekaj. Čeprav je vidno, da jih je zdelala trema – poglejte si razliko med »rednim« nastopom in potem ko so že zmagali. Dan in noč. In nekako vemo, da tak komad več pomeni interno, torej za našo sceno – kot za Evropo. Ker pač nima tistega prepričljivega trenutka. Ker včasih sploh ne gre za jezik. Glasba pač deluje drugače. Bolj univerzalno. Moraš imeti »tisto nekaj«. Kaj to je? Ne ve povsem dobro nihče. Veš, da je, ne veš pa, kdaj spet bo. To vesta tudi Bojan, ki ima z Joker Out v Umazane misli in Gola resna hita, čakamo pa na naslednje, ter Maja, ki še vedno čaka na ultimativni svoj komad, kjer bomo peli skupaj z njo – ne le gledali, kako prekleto dobro zna peti sama.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Ema 2022 je tako prinesla sicer obupen scenarij, ki je imel tako slabe vice, da niso mogli biti niti tako slabi, da bi bili dobri, in medlo vodenje, ki pa se je znalo umakniti in prepustiti bistvo glasbi, kar je tudi poanta celotne prireditve, ampak dalo nam je v treh minutah skuhane najbolj vražje, pekoče, orgazmične špagete. In kos pice, ki jo pač poješ nekje mimogrede. Samo take špagete? Še bi.

    In kaj takega, to se pa strinjamo v državi, kjer smo pogosto potalani na 50:50, bi vsi poslali na Eurosong. Takoj. Nekaj tako prepričljivega, eksplicitnega, mogočnega, sekssi. Samo kaj, ko so eno priredbe drugo pa avtorski komadi.

    Ampak če nič drugega. Smo dobili nepozabne izšpag(et)ane orgazmične tri minute. Pri nas.

    Noi siamo diversi da loro. Mi smo drugačni od njih.

  • Srce. Veliko. Kakor. Svet

    Srce. Veliko. Kakor. Svet

    Bila je sobota, 16. februarja 2002. Dvajset let tega. Dvajsetletnice, kot vemo, niso ravno velike obletnice. Nenazadnje, kaj se res kdo spomni svojega dvajsetega rojstnega dne? Najbrž ne, imam prav?

    Slovo od najstništva ni ceremonialno. Pač je. Bil je pa vsaj zame takrat čas, ko je šlo vse, nekako, gor. Do »naše« Evropske unije sta bili zgolj še slabi dve leti. In čakali smo, da bo Slovenija prvič igrala na svetovnem prvenstvu v fuzbalu. O, ja. Mundial! Ha! Takrat, ko seveda še nismo vedeli, koliko stane Šmarna gora. Čez zgolj dva dni, v torek po tej nori soboti, so Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta priskakali bronasto olimpijsko medaljo na ekipni tekmi. In za vladajoči LDS so bile stvari tako samoumevne, da je Tone Rop konec leta samozavestno prevzel vodenje vlade od Janeza Drnovška.

    Trije travestiti. Ali se »prav« napiše tranvestiti? Od takrat dalje vemo. Fran pa tui naje oboje. Magnifico končno zmaga. Ne sicer kot izvajalec, ko ga bogovi štiri leta prej niso uslišali kot Vilija Resnica. Karmen Stavec se epsko razjoče. Za naslovnice. Ne, ni bil še njen lep poletni dan. Niti zimski. In potem se skoraj vsi sodelujoči glasbeniki odločijo za protestno pismo. Da je bila Ema 2022 vse, samo pošteno in korektno tekmovanje ne. Po naše, torej, kuhinja. V kateri je po njihovo neustrezna žirija delala mimo recepta. In to v kuhinji, ki se je nato še pokvarila. Računalnik, ki naj bi telefonsko glasovanje spremenil v točke, se je sesul. Dvajset minut čakanja, vrtenje vrhuncev ter klepetanje voditeljev Miše Molk in Andrea F. Letele so oznake o homofobiji, šteli so samo glasovi žirije, RTV Slovenija ni želela razveljaviti celotnega glasovanja, generalni direktor Aleks Štakul je pričakoval poročilo…

    In za povrh še največji EMA škandal, popkulturni šok slovenske scene, kjer sicer to ni bil osamljen pretep. Magnifico je z glavo v čeljust zadel Patrika Grebla, avtor pesmi dveh finalistov, tudi tretjeuvrščene Ane Dežman, ki je vnela z izjavo, da so v zaodrju videli, kako daaaaleč največ glasov dobiva Karmen Stavec, ki je s Še in še po mnenju žirije pristala na drugem mestu.

    Danes je torej dvajset let, kar so Sestre zmagale na EMI 2002. Kolikor se spomnim, je bil takrat predvsem občutek, da smo tako odprti, da pošljemo tako odkrit trio na ogled postavit. Celotni Evropi. Leta 2002 je bila televizija še vedno kralj. O, ja. YouTube je bil še tri leta stran. Internet je bil, seveda je bil, ampak splet? Daleč od tega, kar je danes z vsemi aplikacijami in omrežji, čeprav smo takrat imeli irc, MSN in podobno. Besede trolanje nismo poznali.

    Ko so Sestre zmagale na Emi, sem bil sam v drugem letniku gimnazije. Iskreno, Eme se ne spomnim. Vsi smo si zapomnili pa, da je Magnifico nekoga »na gobec«. In, še bolj, da gredo Sestre v Talin predstavljat Slovenijo. Samo ljubezen je bil komad, ki je nekako poosebljal brezskrbnost tistih časov, ko smo še vedeli, kam gremo. In zakaj. In skupaj. Kar je Barbara Pešut zajela v svojem besedilu. V njem je srce »veliko, kakor svet«. To so bili časi »nasmeha in iskrice v očeh«. Če so mi približno deset let starejši razlagali, da so bila devetdeseta čisti odlom, no, kakor za koga, so bila to naša »kul« leta. Politično država še ni bila skregana. Gospodarstvo se je bolj balo tujega kot vampirjev v lastnih vrstah. Temu je Barbara Pešut rekla »beseda, ki poznaš jo tudi ti.«

    To so bili časi, ko so nam v šoli razlagali, naj gremo študirat, kar nas veseli. Saj niso mogli vedet. Recimo pri nas, ko smo leta 2004 pred vpisom poslušali, naj gremo študirat gradbeništvo. Dodajte dobra štiri leta, ko so bile avtoceste zgrajene, država skregana, vse pa je sovpadlo s svetovno krizo, ki nas sicer ni pohabila, nas je pa za vselej spremenila. Ampak do tja je bilo še daleč. Takrat smo peli »v življenju mnogo je poti / ne išči sreče, kjer je ni«. Nekaj, kar bi peli Hazard. Morda še bolj rane, črnobele žlahtno zimzelene popevke. »Le poslušaj, kar srce ti govori,« je bila spodbuda, ki ni skušala delovati kot poceni pokroviteljski nasvet.

    Ker »kar želiš si, to ni greh«, je bilo sporočilo seksi pesmi. »To je ljubezen v očeh,« je bilo skoraj All You Need Is Love sporočilo. Poletje ljubezni, šestdeseta, osvobojenost. In tako je Samo ljubezen delovala. In celo še danes. Zavrtel sem jo včeraj v lokalu, kamor zahajam in kjer so kelnarji tako dobrodušni, da nam pustijo celo takšne hece. Zraven je bil tip, kakih 10 let starejši, vsaj, če ne več. Pa ne bi mu pripisal navdušenje nad takimi aranžmajami. Še on si je pel. Tapkal z nogo. Z nasmehom na obrazu.

    Ja, takšni so bili tisti časi. Tisto leto 2002, ko je šlo gor, pa smo bili tako samozaverovani in že malo preveč prepričani sami vase, da bo pač vse »ratalo«. In da nas bodo drugi pohvalili in cenili. Ne, svet ne deluje tako. Slovenija še manj. Kar pesem sama pove: »Poznaš me bolj, kot se ti zdi / čeprav zatiskaš si oči / ko me gledaš, vidiš to, kar si.«

    Pesem je tako, ker je bila spisana za travestitski trio, dobila svoj odkriti, osrednji, bistveni družbeni zasuk. »Dolgo časa si iskal / kar si mislil, da je prav / a na koncu le eno boš izbral.« In ta izbira je bila – ljubezen. Svobodomiselni, človeški, začarani, prismuknjeni podarim-dobim. Kjer je ljubezen »eno in edino upanje«. Iz oči v oči, ker samo tako si lahko brez skrbi, prepričan, da isto čutiš tudi – ti.

    Sestre so bile vse, kar vse pred njimi ni bilo. Ali za njimi. Ali pa, kvečjemu, če že, redko, ampak že v drugačnih okoliščinah. Sestre so bile vse, kar bi nekako kot država, ki se je osamosvojila in gledala na zahod, naj bili. Samo nam to zares še ni uspelo. Lovili smo zaostanek, ker smo ga tako dojemali. Ne sicer nujno, ampak smo. In zakaj bi capljali, če bi vse kar prehiteli? Dobro, fenomen Conchita Wurst je bil dokončni triumf Evrovizije, kar je že bila, pa tega ni znala, želela, hotela, zmogla proslaviti na tako odprti sceni. Ampak to je bilo šele leta 2014! Ducat let kasneje, kar so Marlenna, Daphne in Emperatrizz v majhni deželici, nekdaj socialistični, v bleščičastih oblekah in belih štrumpantlih zmagoslavno paradirale. No, saj so se izvirno imenovale Štrumpant’l Sisters.

    Talin je bil, vsaj tako se sam spomnil, razočaranje. Dobro, nismo ravno mislili, da bomo zmagali. Ampak da bomo… Ne vem. Dobili neko potrditev. Da smo ne le ujeli, morda celo za delček prehiteli »sceno«. Da nam bo nekdo rekel, e, Slovenci, ti pa so res napredni. Nagrade nismo dobili. Trinajsto mesto ni bilo ravno slabo, dve sedmi mesti (Darja Švajger s Prisluhni mi leta 1995, Nuša Derenda z Ne ni res / Energy leta 2001) sta legitimno dvignili apetite na šovu, ki je na koncu pač tekmovanje. In še marsikaj, tudi geopolitično gastarbajtersko sobivanje.

    Tako se je Samo ljubezen, kjer je, saj se vsi spomnimo, Jadranka Juras kot spremljevalna vokalistka dobila ogromno prostora, v domovino vrnila ne kot poraz, temveč bolj kot spoznanje, da je pač »vse na nas«. In ker smo taki, kakršni smo, je naslednje leto Karmen Stavec dobila svoj nasmeh, obrisala solze, zmagala z Nanana, šla v Rigo in pristala na 23. mestu. Ko je Eurosong nato uvedel polfinale, smo za tri leta finalu le pomahali, tja pa se nato le občasno uvrščamo.

    Ampak Samo ljubezen je na dolgi rok, česar takrat pač nismo mogli vedeti, postala pesem za nas. Ne za Evropo. Pa ne da bi zmanjševali njen potencial, dasiravno je bil aranžma že za tiste čase zelo klasičen in je stežka »tekmoval« z drznimi ekscesi, ki so tudi nas čudili, predramili, zamajali. Čeprav v tistem Talinu zmagovalna pesem res ni bila nič posebnega.

    No, Samo ljubezen je pa ostala. Pesem, katere tekst, ne sicer v celoti, refren pa gotovo, še poznamo, če smo bili v tistem času pač vsaj najstniki. Samo ljubezen je bila nenazadnje dve leti kasneje zame tista pesem, ki je bila »čizi«, okorna, preočitna, pa je vseeno olajšala maturantski ples. Vsi smo znali koreografijo. Pozabite četvorke, gaudemaus igitur, fokstrot. Če kaj, smo znali to. In se iskreno smejali.

    Kar je bistvo tega komada še danes. Dvajset let kasneje. Sporočilo pesmi Samo ljubezen je seveda kontekstualno, ampak je obenem toliko širše. Je štikl, kar Silvija ni mogla biti, čeprav je (p)ostala najbrž najbolj znana pesem, ki nikdar ni zmagala na Emi. No, poleg Ti si se bal (Lara Baruca), Veter z juga (Tinkara Kovač) in Jagode in čokolada (Rok’n’Band). Po dvajsetih letih je Samo ljubezen naš legitimni hit. Nihče ne bi z glave znal zadeti letnice – brez guglanja. Še vedno deluje sveže, preprosto, navihano in, ja, naše. In tisti komad, kjer te nekdo res lahko tika. Ne, ker bi te tako lažje »dobil na finto«. Sploh ne. Ampak ker te nagovori. Kot posameznika. In da občutek, da si. Kakršen koli že si. Da si. Da imaš.

    Srce veliko kakor svet.

  • Svajpni me

    Svajpni me

    The Tindler Swindler je »true crime« dokumentarec, ki bi lahko bil film, pa ne more biti. Ampak nič zato. Še bolje. The Tindler Swindler je dober true-crime zato, ker deluje kot film, ki se zaveda, da ne more biti film, ker je realnost še bolj nora. Ker je vse noro. In na koncu ne veš, ali lahko rečeš vsemu in vsem točno to. Da so, no, nori. Vse z aplikacijo Tindler vred.

    Za nas, ki smo lani gledali najbolj noro Tarčo sploh, morda celo Tindler Swindler ni tako šokanten. Ali presenetljiv. Ker pri nas smo gledali kot del političnega dogajanja tipe, ki so plavali z želvami, repali poleg avionov in se gladko obriti nastavljali kot zmagovalci sodobnega časa. Zato The Tindler Swindler ni takšen šok. Ne more biti. Že zato, ker vemo, že od nekdaj, da obstajajo ljudje, ki te bodo nategnili. Večplastno. In/ali dobesedno.

    Film pripoveduje zgodbo o izraelskem prevarantu Simonu Levievu, ki uporablja aplikacijo za zmenke Tinder, da locira posameznike, s katerimi čustveno manipulira, da bi zagotovil finančno podporo svojemu razkošnemu življenjskemu slogu. Tako pravi kratka obnova zgodbe, v kateri junakov ni. Kvečjemu bi lahko zmagala aplikacija Tindler. Če bi bil klasično politično hiperkorekten, potem bi rekel, da bi se serija morala spraviti na aplikacijo. Ampak Netflix je to že obdelal v The Social Dilemma. Medtem ko Marku Zuckerbergu pada število naročnikov prvič v zgodovini Facebooka in vse stavi na svoj »metauniverse«, niso aplikacije nič manj vseobsežne. Za vse tipe ljudi.

    Foto: zajem zaslona / Netflix

    Sam imam sicer kar nekaj vprašanj za ustvarjalce, najde se kakšna luknja v par preskokih, ampak zgodba je tako nora, da iskati razum… Pri vseh. Predvsem pa film pretehta politično (ne)korektnost vsakega od nas. Ravno zdaj, ko gledamo po štirih delih res fajn narejene serije Pam & Tommy, kako da je Pamela Anderson rekla Tommyju Leeju, češ, ti boš kralj, tebi bojo stiskali petke, jaz bom pa kurba, je to toliko bolj očitno. Pam in Tommy sta leta 1996 postala prva, ki sta obrnila internet na glavo. No, ne onadva, ampak tisti, ki so v internetu videli, no, denar.

    In prav to je srž, jedro, bistvo problema. Denar. S tem je antijunak The Tindler Swindler pač pritegnil. Ker pač to pali. Denar je seksi. Denar te naredi seksi. Kapitalizem ima pač dve opciji. Ali svajpneš levo ali pa desno. Ker ve, kako deluje človeška narava. Pod pretvezo, da za vse odgovarja vsak sam.

    Ne bi rekel, da je The Tindler Swindler med najboljšimi dokumentarci. Sploh ne. Za kaj takega poglejte štiriurni We Need to Talk About Cosby, kjer se Amerika preizpraša, kaj naj naredijo s tistimi, ki so jih nekdaj oboževali, potem pa se pokaže njihova druga, grozljiva plat. Enako se je zgodilo seriji Cheer, kjer je bilo še bolj nagnusno, kaj se zgodi z enako privlačnim junakom serije, ki je povrhu odkljukal prav vse tisto, kar se danes rado vidi kot slavje multikulturnosti.

    Foto: zajem zaslona / Netflix

    The Tindler Swindler je po svoje revanščističen. Ampak mu ne uspe povsem. Kar pa je spodbudno, je to, da je spet novinarstvo tisto, ki zagrabi tam, kjer drugi ne. Kar se kaže tudi v Inventing Anna, čeprav sem doslej pogledal le en del. To je tip novinarstva, četudi vemo, da imajo Skandinavci res neizprosne medije, ki ga še novinarji radi gledajo. To je prikazano tako, da bi marsikdo rad to delal, čeprav se ne vidi marsičesa, zaradi česar smo na koncu reveži. Ki nam na Tindlerju ne bi uspelo.

    Ampak kakorkoli že. The Tindler Swindler ima skoraj podoben šus, kot ga je imel recimo Volk z Wall Streeta. Le da je bil tisto biografski film. To pa dokumentarec. Ki je imel res na svoji strani dva neverjetno močna lika. In newtonovsko silo na drugi strani. Bam.

  • Supermama

    Supermama

    Deska z ananasi je šla prva skozi. Nato obe roki z belimi rokavicami. Črna čelada, rumeni smučarski čevlji, črn dres. Zaplapolali so njeni črni lasje.

    Glavo je še zadnjič priklonila. Iz navade. Za zadnje mikrosekunde v športu, ki ji je hudo poškodoval koleno in preizprašal, ali bo kdaj lahko sploh imela družino, ki si jo je tako želela. V športu, kjer ni osvojila še nič omembne vrednega. Tri četrta mesta, tri lesene kolajne.

    Zdaj pa… Zakričala je. Z dvignjenimi rokami. Leva, desna, obe, v zrak. Sama je prišla skozi cilj. Na rdeči progi. Pa je kazalo, da ji najbrž modra bolj leži. Zdaj pa… Sama. Nizozemko, ki se je z istim časom prebila skozi preklete kvalifikacije, je tako elegantno prehitela, da se je ta zapletla. Zakričala je. Če bi šlo, bi najbrž kar na deski cepetala. Ker to ne gre, je naredila še zadnji zavoj. V levo, desno, ni pomembno. In padla po snežnih kitajskih tleh. Vrgla se je v objem. Sama sebi. Ko tako objameš samega sebe, si. Bivaš, zmaguješ, živiš. Kamera je iskala njen obraz, našla je nepopisno radost. Včasih te uspeh lahko tudi skoraj nekaj kakor zlomi. Ker te spomni, kaj vse je lahko življenje. Kaj so zmage.

    Foto: TV Slovenija / zajem zaslona

    Jokala je v cilju. Jokala je, ko je dajala izjavo. Jokala je, ko je prejela pandico. Še njen oče Peter, trener kitajske reprezentance, ki je bil par metrov stran, je imel solze v očeh. Ni prva, gotovo ne bo zadnja. Ampak te solze…? Nekdo je celo na fuzbalskem klubskem forumu zapisal, da že celo dopoldan zaradi Kotnikove reže čebulo. Med njeno izjavo vsaj kako tono. Ne, ne moreš, da se ne bi zjokal. Pa to ni ne solzavo, ne jokavo. Ne gre za to. Gre za zgodbo. Ker Gloria Kotnik, totalno nepopisan list za najširšo slovensko javnost, je zgodba. In to v športu, kjer tisti, ki premaga sebe, lahko premaga vse. Kjer tekmuješ sprva na čas, nato pa proti onemu poleg.

    Za Glorio Kotnik, bodimo iskreni, skoraj nihče ni vedel pred igrami v Pekingu. Pred olimpijskimi igrami je bila kvečjemu številka. Ali pa še to ne. Del potencialnega preko prsta žlahtnega paketa. Ko se je, saj vemo, po gostilniško, ulično, preko prsta štelo medalje, je v najboljšem primeru kolektivno padla v kvoto »mogoče še deskarji kako«. Ker deskarji so zahvaljujoč Žanu Koširju (srebro in bron 2014, bron 2018) nekakšen bonus. Za zraven. Ker je tradicija pač na strani alpskega smučanja in smučarskih skokov. Deskarji so vedno bonus, plus, dodatek. Pridejo skoraj od nikoder. Nikoli »zicer«, vedno zraven.

    Z deskarji imamo zato upniški odnos. Nikdar dolžniški. Deskarji niso »dolžni« zmagovati, osvajati kolajne. Niti zdaj, ko jim je na na kulturni praznik 2022 kot edinim uspelo na treh zaporednih zimskih igrah osvojiti medaljo za Slovenijo. Ne, to ni uspelo ne alpskim smučarjem in niti skakalcem. Vedno je prišel premor, vselej je nekje nekaj spodletelo ali pa so se menjavale generacije. Je pa deskarjem. 2014, 2018, 2022. In najbrž niti sedaj, ko so pobasali kar dve kolajni na en sam dan, edini dan, ko gre za alpske deskarje, ki imajo tokrat zgolj eno disciplino (veleslalom), ne bodo postali samoumevni. Nekje tam, zase so.

    Foto: TV Slovenija / zajem zaslona

    Sam sem portret Kotnikove ujel šele pred igrami v portretu na MMC. Pa je šla že na svoje četrte igre! Vem, da se v komentarjih pod članki pogosto najdejo neumnosti, žaljivke, kavčanje. Ampak pogosto se – sploh pri kolesarstvu, tudi pri košarki in smučanju – najdejo domala stručkoti. Izveš zares še marsikaj, kar zmanjka bodisi v članku ali med komentiranjem tekem. Pri Kotnikovi pa so šli nekateri, ne pa vsi, komentarji bolj v tisto drugo smer. Saj vemo, katero. Od tega, da se eni grejo turizem pa do, še bolj bolečih, kot je presojanje njenega videza. Ker kot da je videz kriterij za nastop na olimpijskih igrah.

    Ne, simpatičnosti nima prav nič s tem. V nobenem športu, tem s čeladami in kombinezoni pa sploh ne. Vem, da taki komentarji niso omembe vredni, ampak včasih dajo vtis. Žal, ampak ga dajo. In tako je prišel torek, 8. februar 2022. Pol osem zjutraj po našem času. Kvalifikacije je dala skozi. Tekmovalka, ki tekmuje od leta 2005, je v Vancouvru 2010 prehitela le tri tekmovalke in obstala na dnu kvalifikacij. Sedemindvajseto mesto. Štiri leta kasneje je bila v Sočiju komaj kaj boljša. Štiriindvajseta. Prehitela je vsega devet tekmovalk in pospravila spet, še preden je šlo zares. V Pjongčangu, kamor je prišla po hudi poškodbi kolena 2016, se je leta 2018 kot predzadnja končno prebila iz kvalifikacij. In nato takoj izpadla proti kasneje četrti Zavarzini.

    In nato je… Rodila. Konec januarja lani. Pri enaintridesetih. Že prej je, kakor je pravila v intervjujih, potrebovala premor. Izgorela je. Poškodbe, utrujenost, zdelanost. In za kaj? Za koga? Zase. Šele koronavirus je stisnil pavzo. Če ne bi… Kdo ve. Ugotovila je, da je to pravi čas za rojstvo otroka. Ko so jo spraševali, če je materinstvo naporno, se je sicer nenavadno čudila. Zanjo so to prej počitncie v primerjavi s tem, kako je živela prej. Drugače kot nekateri športniki. Ne slabše (ali, če želite, bolje). Ampak drugače. Kot je povedala v res toplem, odkritem, redko tako direktnem intervjuju za Mično, je oseba, ki ne zna reči ne. Zato so se kopičile težave. Ker je rinila in rinila, se je bala, da ne bo mogla zanositi. Pestile so jo zdravstvene težave, zdelana je bila fizično in psihično.

    Zakaj to tako izstopa? Da lažje razumemo krik in solze. Tekmovalke, ki sama zase pravi, da se je predlani še vlekla na štart tekme kot živi mrtvec. In to tekmovalka, ki je rinila k tridesetim in je imela za pokazati… Kaj? Na svetovnih prvenstvih ni prišla nikoli do izločilnih bojev. Tisti Pjongčang je bil izjema. In to v zimi, ko je končno prišla do polfinala. Trikrat. In trikrat končala kot – četrta. Enkrat tudi na Rogli, kar verjetno še posebej pekli. In ko je prišla domov, mesec dni ni spala. Izgorelost in zrenje v prazen nič. Vedela je, kje so težave. V tehniki gotovo ne. Ker sodeč po videnem v Pekingu, ima Kotnikova video, influenserske vožnje. To je za tečaj. Kot tisti promo videi za skupinsko elegantno smučanje. Če bi želel posneti video in navdušiti koga za tak šport, vzameš kamero, greš do hriba in posnameš – Glorio Kotnik.

    Ampak še pred Pekingom so bile prioritete očitno drugje. Doma. Poglejte njen facebook ali instagram profil. Kaj se da videti? Mlado mamico, ki rada deska. In ne obratno. Ampak to, da rada deska, si je morala prigarati. Ne, Gloria Kotnik ni zaposlena v vojski ali policiji, kot je priznala. Zakaj bi bila? Uspehov ni imela. Le tisti prekleti občutek, da si v nečem res dober. Ko veš. Ko trmariš. Da se bo izšlo. Ampak Kotnikova je prišla do zida. Več kot čezse ne gre. Ko je šla na tekme, se je šla tudi biznis in nagovarjala potencialne naročnike za podložne plošče, ki jih uporabljajo deskarji. Ne vem za vas, ampak meni se »združiti prijetno s koristnim« sliši nekoliko drugače. Sploh pa v takem športu, kjer te ena napaka gladko odnese. Adijo, nasvidenje, zdravo.

    Kotnikova je vedela, da je dobra, ampak sčasoma je tudi spoznala, da zgolj biti dober ni dovolj. Ne enkrat, niti dvakrat. S tem prideš šele do finala ali malega finala. In vse skupaj traja. In traja. In traja. Vsaj tri ure. »Za cel dan potrebuješ energijo,« je to opisala Gloria Kotnik za Mično. Znašla bi se tudi drugače, če ne bi tudi poslovno prodirala v deskanju. Ker je del družine. Velenjčanki so privzgojili delovne navade in vzgojili v prepričanje, da brez izobrazbe ne gre, tako je tudi študirala menedžment. In še novembra je nato, zdaj tudi kot mama, ki je bila kvečjemu do dva dni zdoma, razlagala, da si želi vrnitve. Da je to lep šport, pa čeprav je zaradi njega trpela. Ampak znala je še v pravočasno stopiti. Ne odstopiti. Stopiti na žogo, desko, sneg.

    Ni veliko mladih mamic, ki bi še tik pred odhodom upihnile prvo svečko s svojim otrokom, nato pa odšle na olimpijske igre. Gloria Kotnik se sicer v Peking sploh ni uvrstila. Nak. Tja je bila povabljena. Med 32 najboljših. Dvakrat je bila sicer letos – dvajseta. Hm. Ne zveni znano? Da bo spet eno samo garanje, ena sama muka, eno samo trpljenje, na koncu pa imaš za pokazat – tri lesene kolajne? Pomagalo je najbrž bolj to, da je z očetom hodila na prizorišče iger in tam vpijala olimpijski duh. Gledala priprave in se pripravljala tudi sama.

    Ne vem za vas, ampak marsikomu, vsaj meni, bi se strlo srce. Bi, pa ne moreš. Bi, pa nisi. Bi, pa ne gre. Kaj če je to bilo – to? Ker pri 32. letih… Dobro, tudi pri 36. še gre, ampak razmišljati v štiriletnih ciklih… Za kaj takega moraš imeti ne le voljo, temveč jekleno, titanasto voljo ter ogromno poguma in neskončno samozavesti. Živeti štiri leta za en dan? Ha? In milijon stvari lahko gre narobe. Začenši, kaj pa vem, z virusom. In potem oprema, tekmice, vreme, proga… Tri slabe ure za štiri leta truda.

    Morda je prav to, da je Gloria Kotnik tik pred rojstnim dnevom sina izvedela, da gre na igre. Kako? Ker je nekdo drug v prvem krogu nekdo vrnil svoj del kvote. Še tu ji ni uspelo v prvo. Ampak v drugo. Odšla je na igre, ker je Sloveniji nenadejano pripadla kvota, se pripravljala na Rogli, pilila kondicijo. Ampak kako? Kako spraviš dve zimi v par tednov? In iz tekme v tekmo ne napreduješ? Vsaj ne s koraki, vrednih, ja, tistih občutkov. Ja, tistih. Da si v nečem prekleto dober.

    Foto: TV Slovenija / zajem zaslona

    In je prišel dan, ko se vse obrne. To je tisto, zaradi česar je šport lahko tako kruto lep in lepo krut. Tokrat je šlo skozi kvalifikacije…. Ne, skoraj ni šlo. Za 25 stotink… Pa bi šla domov, četrte igre, tretjič obstanek v kvalifikacijah. Dve vožnji, ki bi obstale v vestičkah, ki jih, po našem času, sredi noči ne bi videl nihče. Gloria Kotnik bi bila še naprej mlada mamica, ki rada deska, ker ima deskanje rada.

    Ampak nato se je začelo. Njene vožnje so bile tako neverjetno elegantne. Njen spust iz štartne rampe je domala kot počasni posnetek. Kot da ne premore eksplozivnosti tekmic. Kakor da gre preveč previdno. Ampak ne. Po času tretjo Mikijevo v kvalifikacijah je odneslo. Kotnikova je lepo, smelo, preudarno prišla do cilja in se prebila v četrtfinale. Tam je bila morda celo njena najbolj pomembna predstava. Četrtfinala so pač takšna. So in niso. Če greš dalje, so pozabljena, če ne greš dalje, niso niti omenjena. Skoraj v nobenem športu. Še če narediš ekipni presežek… Se počasi pozabi. Proti Langhorstovi je morala pokazati vse, kar zna, pa še vse, česar ne. Njena vožnja ni bila na glavo. Ne, bila je »z glavo«. Nobena ni želela tvegati preveč, zato pa sta bili tako prekleto skupaj. 13 in 15 stotink. In na koncu – 15. Kotnikova se je prijela za glavo. Kako se ne bi. Naredila je dolg zavoj po ciljni areni. Črne hlače, rumena obutev, črna čelada, bele rokavice in – ananas na deski. Naslonila se je na tablo, kjer visijo olimpijski krogi. Nekaj kakor odkimavala z glavo.

    Pa je to bilo šele četrtfinale.

    V polfinalu je nasprtoti stala Daniela Ulbing. V tem športu edina, ki se jo je dalo premagati. Ker Ester Ledecke, spet zlate, se pač ne da. Ne samo v deskanju, v Pjongčangu je sesula Anno Veith, ko ji je snedla še zmago v superveleslalomu. Ja, alpskem smučanju. Ampak Gloria Kotnik je bila že paf zaradi same sebe. Tako je vsaj bilo videti. En dotik morda preveč z roko na rdeči progi, za katero je delovalo, da je pri najbolj izenačenih vožnjah za stotinko počasnejša, in… Nič od finala.

    In potem, ko veš, da si eno možnost za medaljo, fiks medaljo, že izgubil… Moraš še enkrat. Tja gor. Nazaj gor. Po »mogoče pa bo«. Le 21 stotink je bila Ulbingova hitrejša. 21. Človeku bi dalo tuhtat. Kako si blizu in kako daleč. Saj vemo iz Tokia lansko poletje. En prodor, en met, ena banane. Pa si od gotove medalje na koncu… Četrti. Ponosno, veliki četrti. Ko nisi niti verjel, da boš kdaj zraven.

    Ampak Gloria Kotnik je šla še enkrat tja gor. Spet na rdečo progo. V mali finale. Malo verjetno je, da se je spomnila na izjavo, kako potrebuješ energijo, moč, zbranost za cel dan. Za vse te ure. Za vso to dramo. Najbrž dvigne adrenalin. Morda tisti občutek, hej, saj nimam česa izgubit. Ali pa, še bolj korajžno, kaj mi pa morejo. Gremo, dajmo, stisni.

    In Gloria Kotnik je šla še četrtič na torek, 8. februarja 2022, na vrh proge v Džangdžjakovu. Na še sončen, ampak mrzel dan. Na vrhu v senci, nato po soncu. Vrh proge ji je vidno ležal. Spet je vozila kot da vozi za promo vožnjo. Češ, tako se lepo vozi. Tekmica Michelle Dekker, ki je imela v dveh kvalifikacijskih vožnjah identičen čas! Je lahko, gre še bolj na tesno? Prvi vmesni čas: 13 stotink prednosti za Glorio. In še ena krasna vožnja čez prelomnica. Ko se sneg pokadi tekmici v obraz. Z rokami se je ravnotežno poganjala, čop je plapolal.

    Leonu Andrejki se je v izvrstnem komentiranju, ki ni bilo ne premalo in ne preveč čustveno, ravno prav, na Televiziji Slovenija trgal glas. Vedel je, kaj gleda. Čudež. Dekkerjevo je premetavalo, kot premetava deskarje, kadar skušajo na vsak način, siloma znižati zaostanek. Drugi vmesni čas? 56 stotink! Še zadnja prelomnica. Še zadnja strmina. Še pet vratnic in… Dekkerjevo odnese! Stran od Kotnikove, ne more je ujeti. Še troje vrat. Še dve. Še ena. Strmina. Priklon. Roka naprej. Ciljna črta. Roke, sklenjeno v zraku. Krik. Zadnji zavoj. Padec na hrbet. Roke na obraz. Solze v rokavice. Nato je sedla, zbrala moč, pa se še enkrat vrgla na tla. Objela sama sebe. Se vlegla na bok. Cel trup se ji je tresel. Iskal kisik, besede, občutke. Ko je vstala, je šla povsem izrčpana s svojo anananasto desko.

    Jokat. Jokat. Jokat.

    Ko je prišla pred mikrofon in kamero, je komaj kaj izdavila. Kaj naj pa reče. Kako strneš toliko let v nekaj sekund? Ne strneš. Izjočeš. Ko je slišala »iskrene čestitke in globok poklon« od novinarke Televizije Slovenije Maje Hrvatin, ki je že v Tokiu dokazala, v Pekingu pa pokazala, da ve, kaj je zgodba, je zamaknjeno prikimala. Obrisala si je solze. In na vprašanje, če je že zbrala misli, sapo jemajoč izdavila: »Ne… V bistvu… Neverjetno res… Sploh ne morem verjet…« Postala je. Komaj še izdavila. »Vesela sem in to podarjam res tistim, ki so mi ves čas stali ob strani. To je za moje najbližje.«

    Foto: TV Slovenija / zajem zaslona

    Nato ni zmogla več. Ne moreš. Takrat tudi gledalci ne zmoremo več. To je, po fuzbalsko, rezanje tone čebule. Šport, ki je zlomil koleno in prestavil pred vprašanje, ali bo lahko imela družino, ki si jo je tako želela, kakor je ponavljala v intervjujih, ji je zdal dal vse. In vzel skoraj vse besede. Zmogla pa tiste, ki bodo ali pa bi morale ostati.

    »Največji dosežek v življenju me čaka doma.«

    Ni mogla verjeti. Le dodala je še, da je ta medalja za ves trud. »Ne morem verjeti, res ne…« se je poglobila sama vase. »Vse, kar se dogaja… Preveč čustev, preveč vsega.« Ostalo ji je le še, da stisne pandico, uradno maskoto, ki jih je bojda na Kitajskem že zmanjkalo, ker da so taki hit. Tudi takrat je jokala. In ko je prejela olimpijski bron kot prva deskarka – in to na dan, ko je Tim Mastnak takoj za njo osvojil srebro, malo pa je manjkalo do zlata – je medaljo poljubljala. In izdihovala. Vse tisto, kar se, ugibam, nakopiči v človeku, ki verjame, da je v nečem dober in v tem vztraja tudi, ko nima za pokazati nič razen tistega prekletega občutka. In imena, ker z imenom Gloria… So kdaj stotinke, sreča, upanje in tisti nori občutek, da si v nečem dober, pač na tvoji strani.

    Gloria Kotnik je tip športnice, v katere zgodbo bi se skoraj bilo vredno zaljubiti. Ker je športnica, ki je zaljubljena v šport zdaj, ko ve, kaj je življenja ljubezen. Mi pa, kaj je to, ko verjameš, da si v nečem dober, pa se lahko zanašaš zgolj in samo – nase.

    Ja. Gloria Kotnik je – supermama.