Prvo poslušanje: Siddharta – Ultra

“Nočne muce, jutranji mačkoni. Kakorkoli, mal’ sem v dilemi. Čez 28 sekund gre noč na pol. Situacija: obvladljiva. Na severu: trda tema. Na jugu: zmeren mrak. Zahod je že ipak lep čas v senci. Na vzhodu, bratje, na vzhodu je upanje. Ura je v tem trenutku nič-nič, nič-nič. Adijo včeraj; živjo jutri.”

Pa se je zgodil uvod vseh uvodov. Ja. Siddharta in njen nominalni slog. Samostalnik na samostalnik komad. Glagoli? Malo tu, malo tam. Poezija v prozi. Ampak ne! Nak! Ni Tomi Meglič tisti, ki začne Ultro, osmi studijski album. Nak. Ni on. Miha Šalehar je. Toplovodar. Aha! Prefrigano nas vrže v plato, ki je drugi polčas Siddhartine tekme ob 20-letnici, potem ko je Infra 12. junija ponudila prvo polovico. E, pol leta kasneje je tu še drugi polčas. O, ja. O, ja. 

Najbolj angažirana plošča – po Sagi. Ziher, gotovo. Naravo, vojno idej, angele diabole in to zamenja… Nekaj čisto drugega. Tisti notranji krik. Pizdo mater, to moram spravit vun iz sebe! To! To mislim, to čutim, pa klinc gleda vse! Zato pa je spet toliko kitar, tistih res kitar, ki so že v Črnobelo na Id kazale, da bo Siddharta znala hoditi tudi po temnih, mračnih cestah. Pa ne, da je Ultra zamorjena plata. Ni. Eh. Dolga pot domov in Calvi samo povzameta vse, kar slišimo v Nastalo bo in Korakamo. Siddharta spet nekaj sporoča. Kaj? To pa najde vsak zase. Siddhartovsko.

Tole je recenzija po prvem, med drugim in tretjim poslušanjem. Zakaj? Ker živimo v časih, ko nas najprej zanima prvo poslušanje [ko najdemo čas zanj], potem pa vsi fenboji in fenbojke Siddharte itak premlevamo, kam, za vraga, dati vsak nov album. Ne da bi jih rangirali, ampak pač… Siddharta gre naprej. 

P.S.: Hvala Urši Mravlje [Nika] za album in za povabilo za ponedeljkovo predposlušanje, ko žal nisem utegnil. 

---

1. Volk Q Ovce

Ne se, prosim, ustrašit. Ker ja… Uvod, še preden pripali Šaleharjev tipično jebivetrski glas (kar je kompliment, da ne bo pomote), je… No, zveni tako, kot da bo nekdo začel na veliko hip-hopat in drmat rime. Ampak namesto 8 Mile ali Klemna Klemna slišimo – Mihija. Ko oddela on svoje, tako kot se zagre in naredi, pripalijo kitare in komad, ki je – prosto po mojih Proustovih magdalenicah – neka kombinacija Etne in še kakega Rh- štikla skupaj z željo, ki jo je Saga bolje izpeljala kot Petrolea. Verz je še en ekskurz, ki meni osebno ne leži, saj je Siddharta orientske finte najbolje izvedla že v Eboran, ampak kombinacija s čisto direktnimi kitarami in sintič melodijo… E, to pa je že bolje in že dela.

2. Premladi

Šu-bi-du-bi. Ko gre skozi uvodni riff, pride disko Siddharta. Pa ne Disco Deluxe [Petrolea]. Eh, ne ne. Tole je čisto nekaj drugega. Oh, da bi se pubeci oblekli v glam rock ali pa disko band. Kitica je taka, da bi še Rod Stewart vprašal, ali je lahko sexy in bi mu Boštjan, Jani, Tomaž, Primož in Tomi pokroviteljsko prikimali. Vendar tudi v tem komadu, ki bi lahko šel po vrstnem redu kam nižje na ploščo, se zgodi melanholičen, a še bolj sporočilen refren. Ja. Smo seksi, smo disko, smo šubi-du-bi, smo: “Razgaljen do obisti bom obiral tudi vraga / ti si gola, a jaz nor…” Hudo, ne? Ampak kaj, ko potem pride moralni: “Premladi smo… da (ne) bi… gorel… da (ne) bi oživel… Rabite še kaj? Aja? Ekstra solažo, največji drm-šus po Neon Shusuglao?

3. Nastalo bo

Šele ko dobiš cel paket, celo plato, vidiš, zakaj Siddharta izbira single tako, kot jih. Nastalo bo je v bistvu najmanj izstopajoč komad v smislu artistične drznosti. Ima pa vse, kar singel mora imeti. Nadaljuje tam, kjer je konec maja zakurila Ledena, štiklc še iz časov prvenca Id. Nastalo bo je dober stari old-school, ki želi biti ravno to, zato, ker je včasih fajn pogledat nazaj, vendar z vsemi izkušnjami in idejami, ki so prišle vmes. Nejasno? Pa… Saj… Boste videli. Itak pa najbolj slišan komad doslej. Vam ne bo ušel, slej ko prej.

4. Flip

Kako je luštno, fino, fajn, ko refren zavije v točno tiste akorde, ki jih pričakujete. Tomi, delaj. To mi delaj! No, bolj ali manj, ipak je to Siddharta. Flip je skladba, ki tvori – vsaj zame – osrednji trojček plošče. Začne ga. Morda, ker Tomi spet poje zelo prvoosebno…? “Danes sem tiste volje, ko verjamem, da spet živim / in gledam tja gor v vesolje, v meni kerozin in kadim.” In Jani Hace s tako poredno dobro bas linijo… Uf. Siddharta kakršne še ni bilo? Možno. Vsekakor pa ne že dolgo. Terce kitare? Check. Solo? Check. Odrezane ritem kitare v bridgeu? Check. “Zdaj je čas, da vstanem in grem” sicer deluje kot nekaj, kar že poznamo, vendar Tomi pove, da je čas, da “se ne predam, da zajadram v nov dan, da ni besed za vse, kar not v meni vre.” O, ja. Flip. In potem kriki, zborovski na koncu, ki sicer niso čisto dobro razločni, a prekleto dobro delajo. Coldplay finta, ki jo je Siddharta nucala in se približala v Dviga Slovenija zastave.

5. Korakamo

Izi, izi. Dihajte. Ja. Vem. Uvod zveni kot nekaj, kar smo že slišali nekje po Sagi, pač nekje. Ampak potem se ustavi. “Korakamo, ker nas ne vidijo.” U, bemtiš! Končno je Tomi spet ujel ta ritem slovenščine. “Nam gotovo bo lepo in katerim prehudo.” Bemtiš! Kako je lahko slovenščina dobra, če trofiš takt. In nauk: a ni predaje za nas, ker mi smo znali potrpet in razumet, a zdaj dovolj je tega. Najbolj militantna Siddharta po Vojni idej. Ziher. Itak. Navajeni smo na karneval, korakamo, da bi nas videli, a ne dovolj za kriminal. Če rabite skladbo, da se najdete, osamljeni, ponižani, povoženi… E, je to ta štikl. Še ljubezen bo dobila pravila, če ne bomo rekli ne, so svarili v Vojna Idej. Zdaj pravijo, da dovolj je tega. Korakamo. Jap. D song. Kitaristi vljudno vabljeni, da skinejo sklepno solažo.

6. Calvi

Kje? Kje, pišuka, je bil tale komad? Kje? To je komad, na katerega smo eni čakali… Ojojoj. Še tolarji so bili, o ja. Še fejst časi tolarjev. Tole je Joy Division/U2. Tole je najboljše, kar je Siddharta v smislu glasbene produkcije v spoju žanrov naredila po Le Mavrici. Ja. In pika. Je. Tole je Sgt. Pepper, je Revolver, je Exile On Main Street, je Pet Sounds. Tole je komad vseh komadov na tej plošči. Kje je Tomi Meglič iztaknil takle vokal, ki se res razlikuje od vsega ostalega odpetega… Blizu k operi, vidi se, da je Siddharta skinila tudi Kosovela [Človek z bombami] in Livingstonov poslednji poljub [Anton Podbevšek Teater]. Večje od življenja, večje od sporočila, večje od komada. Boštjanu Megliču je roko treba stisnit za takole udarjanje [še pomnite, dragi moji, Keltvek?]. Iz novih sanj se rodi novi svet, kjer se za dobro ljudi, meja ne gradi. Ha! Hudo, ne? In celoten band, vijuganje Tomaža O. Rousa na klaviaturah… Bemtiš! Fe-no-me-nal-no! Združimo znanje, konec tegob, sredi pomladi, dvignimo glave! Se kdo zaveda, kaj se bo zgodilo, ko ne bo meja? Le še Mi2 so sposobni tako listati Cankarja. Siddharta to naredi sporočilno, angažirano, a pri tem ne pretirava. Najboljši komad obeh plat, Infre in Ultre.

7. Dolga pot domov

Če je bil Piknik tista Siddharta, ko lahko cel band proda čepke za ušesa, si nadene klobuke in piči akustiko, je Dolga pot domov njegovo nadaljevanje. Akustika. Imam občutek, da je tole narejeno tudi malo z mislijo na vse tiste, ki Siddharto lovijo na radijskih postajah. Dolga pot domov – v tem se vsi najdemo, ne? Preprosto je, že malo plaža poletno na momente, vendar so odprti akordi in prasketanje strun vendarle še vedno par nivojev nad tistim, kar imajo radi računalniki na postajah, ko lovijo komade, kamor paše njihov jingel. Tu za jingel služijo violine, kakršnih nismo slišali vse od – ja, lahko omedlite – Et Tu. Kar je tam bila “vsaka moja žalost tebi da sijaj” je tu “daleč sem od strahu, z mislimi že na dnu, dušo pokriva čas, umirava…” Tudi Dolga pot domov kaže, zakaj so besedila, karkoli že pomenijo, tako močan faktor pri prepoznavnosti in svojevrstnosti Siddharte. Že res, da se je danes njihove refrene težje naučiti [razen Nastalo bo in Ledena], a je zato trud poplačan.

8. Terminal

Premeteno so pobje počakali, uporabili napovedi v angleščini, klic terminala in to. Potem pa pripali. Ta, saj ne vem, nekaj, kar je blizu punku? Ja. To je punk. Poslušajte, pa se vprašajte, če je to še Tomi? Kateri Tomi? Razbijava vse, kar imava, in kradeva, kar imava rada. Bum, dras, kleptomanrock. Bonnie & Clyde? Morda. Rockerska doza, ki bi na VI bila najboljši komad že zaradi verza “a greva res na luno scat?” Če je kdo pogrešal Stipeta… E, to je to.

9. In Levitation

Hm. Niso bile Tri Pike […] doslej že resna izkušnja, da Siddharta po osmih, devetih komadih v angleščini zveni…? Hm. Ja. Bil sem v Berlinu. Kjer so žgali v angleščini. In potem, takrat dela. Ko pa pride en komad v angleščini… Je to skorajda drug band. Kar ni nujno dober. Razumem, da In Levitation skuša pokazati, kaj vse Siddharta zmore. In ne samo Siddharta. Tudi Uroš Umek. Ja, tisti Umek. Dj Umek. Hm. Angleščina res ni bila njihova “jaka” stran. Če že, bi prej vrnitev saksofona (Cene, kje si?) ponudila neko res deja vu dozo, ki bi delala. In Levitation je obrtniško dobro oddelan komad, band se sprosti in pripali, vendar… Šus, ki izstopa. Pa ne v najboljšem smislu. Je pa filmski komad. To pa. To pa se pozna. A če se spomnimo, kaj vse je ponudila Silikon Delta… Hm.

10. Strele v maju

Nič ne more nadomestiti občutka, ko tole poslušate prvič. Začne se kot morda tipični zadnji komad. Akustika, zasanjanost, megleno… Nato pa… Duet. Saj mi v jeziku istem sanjamo. Damir Urban je bojda tale verz nagruntal. Saj, da je to Urban… Se sliši iz aviona. Finta je, da Urban prevzame cel komad in ga sfura čisto na svoj glasbeni patos. In kako to Siddharti paše. Okej, brez skrbi, ni bojazni, da bi po novem bili Urban & 5 [Siddharta], vendar ponavadi ob takih sodelovanjih slišimo povprečni spoj tistega, kar je pač delalo doslej. Ne. Kreativno je tole največji podvig Siddharte na obeh ploščah skupaj ob proslavljanju njihove dvajsetletnice. Je pa to song, ki ga je stežka dati na koncert. Siddharta snema plošče in ima koncerte. Kar ne pomeni, da sta zadevi nujno ločeni. Vendar en sam album komadov, kot je Strele v maju… Uf. To pa bi bilo.

Komentarji

komentarjev