Eksperiment + zicerja + dvom
Veliko, če ne kar največ – ja, še več od dveh zapravljenih zicerjev -, je v grenkem porazu v Bakuju povedala osnovna taktika, za katero se je odločil strokovni štab Maribora. Trma? Gembl? Ziheraštvo? Vse našteto? Najbrž pa se kar tam utegne najti osnovni razlog, da so vijoličasti tokrat prinesli relativno visok, ne pa še (nujno) usoden poraz. Je pa težko, sizifovsko, mukotrpno, če je moštvo znova največji tekmec samemu sebi in se samo pahne v (pre)nevarni položaj. Vem, ponavljamo to mantro, kako si Maribor najbolj škodi sam; gole seveda zabijajo tekmeci, Gabala je stisnila tri, toda vsaj sobotna tekma v Gorici bi morala biti nujno svarilo, da nekaj naenkrat ne štima in pade gol, kakršen je bil že prvi, ko je Tavares napucal naravnost za novi napad, obramba pa je via Marko Šuler šla v debatno tekmovanje, kdo je zakrivil gol. Čeprav je bila tekma z Gorico »mala« v primerjavo s sinočnjo, je pometanje preglavic na dolgi rok usodno. Zdaj pa tudi kratkoročno.
Če je bil kaznovani Marwan Kabha boleče pogrešan na sredini in je bil Milanič prisiljen uporati Blaža Vrhovca, ki je sicer zmogel lepo podajo na koncu, iz katere »spet ni bilo nič«, sicer pa je zamujal v štarte in bil na robu drugega rumenega kartona. Podobno kot v primeru Andraža Kirma in Milivoja Novakovića (in že prej Erika Janže) se kaže – pa ne da je zdaj to pomembno, samo opazka -, kakšen vpliv lahko imajo vpoklici Srečka Katanca na pričakovanja ne samo trenerja, soigralcev in javnosti, temveč igralcev samih. Vrhovec že nekaj tekem ne uživa ravno v fuzbalu. Za Maribor pa je mesto zadnjega veznega preveč pomembno, da bi čakali, kako bi reprezentant ujel formo.
Ampak seveda to ni bilo usodno, ni bil Vrhovec kriv. Eh. Če je Gabala na začetku želela izkoristiti dejstvo, da ima evropsko izkušeni Maribor še vedno prevelike aklimatizacijske težave na gostovanjih (najbrž je pozen sredin odhod tudi odigral svojo vlogo), je ekipa v prvem delu najprej našla svoje momente. Predvsem na levi, kjer se je Eriku Janži v sproščenosti pridružil v prvenstvu preveč spregledani Damjan Bohar, ki je že pri prvem golu pretekel pol igrišča (še bolj pa pri veliki šansi), odigral dvojno podajo s Tavaresom, plasiral žogo za odbitek in kapetanov gol. In naredil podobno pri tistem zicerju. Vstop Sintayehuja Sallalicha, ki bi moral biti svež in zagnan, je znova pokazal, da Izraelec pač nima kvalitete (kot je za nivo Maribora trenutno nima niti Sunny Omoregie).
Občasni prebliski so pač premalo. Desne strani pa tokrat ni bilo, ker je Denis Šme še očitno in parkrat nevarno preboleval virozo, Dare Vršič pa dejstvo, da nikoli ne bo desno krilo. Zakaj se Milanič tako oklepa preverjeno nezanesljive opcije… Ne vemo. In ko ima slab utrinek še Rodrigo Defendi (pri 2:1) in obramba s Handanovićem vred (pri 3:1), je mera polna. Ugibamo lahko le, da želi Milanič pri za zdaj lepotnih popravkih ustreči vsem, čeprav lahko v najboljšem primeru le upa, da se bo ta njegov eksperiment – predvsem z Vršičem na krilu – izšel. Ko se ne in se povrhu njegovo moštvo ravno zaradi dvoma v sebe (za katerega smo mislili, da je zatrt po Aberdeenu in Olimpiji doma) povleče po 1:1 nazaj, ko je bila Gabala zrela takoj za še en prejeti komad, je nato samo še vprašanje časa, kdaj si bo ekipa sama otežila situacijo. Tokrat se je najbolj ranila in porezala v napadu.
Novaković vs. Tavares
Dal ga je najprej v Aberdeenu. Njegov moment. Dal ga je Olimpiji. Še bolj njegov moment. Dva gola, suverena, mogočna, iber, fejst, konkretna, ki bi kaj kmalu potrdila njegovo lastno napoved po burnem prihodu, da ko bo oddelal ene prave priprave, bo takšen, kot vsi skupaj z njim vred verjamemo, da bo. Aha. Okej. Toda ko je Dare Vršič pri 1:1 pomeril iz razdalje, premedlo in preslabo, se je Milivoje Novaković razjezil in pokuril nekaj primarno lastnih živcev ali pa vsaj zbranosti. Takoj zatem je namreč prišla njegova velika priložnost. Zicer. Ja, to je zicer, resda žoga z boka, močna, konkretna, ni lahko, ampak za ta denar, za tako plačo… Zicer. Ne štejemo jih več, je pa po lanski Olimpiji (derbi 0:0) in Kopru (slačenje dresov) spet v najbolj ključnem momentu… Razočaral. Zatajil. Podbacil.
Težko bi namreč v tisti kontri dobil lepšo podajo Boharja. Lepših pač ni, v Mariboru pa sploh ne. V nulo, direkt na nogo. Iz leve. On pa naravnost v golmana. Ne rečemo, se zgodi. Seveda se. Ampak – še enkrat – za takšen denar in takšen pomp, zaradi katerega ga je Zlatko Zahović speljal Ljubljani, ki je nato speljala precej pomembnejšo stvar (naslov prvaka), bi tole »moralo« v gol. To ne bi odpravilo težav, ne bi spremenilo vsega… Bi pa dalo boljši filing, za začetek. Tako pa niti rezervna klop ni mogla skrivati razočaranja, kaj razočaranja, bolje rečeno besa (kar poglejte posnetek), ko je prišla še druga priložnost, resda ne tako očiten zicer, vendar tudi Vrhovec je Novakoviću nastavil šanso, da mu lepše ne bi bil mogel. Pa spet v golmana.
Da je mariborski napad shizofren in ima povrhu še slab tajming v svojem nihanju, je pa za povrh vsega zabil še Tavares, ki itak (letos) ni napadalec. In to s kakšno reakcijo! Enkrat še mi komaj dihamo, ko pomislimo, da pač nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo, potem pa tako trzne in ga kresne pod prečko. Dras! Ampak še pomembnejši je bil drugi moment. Ko je Novaković zapravil zicer, Tavares niti trznil ni. Pa ne, da bi bil, ono, kameno lice, skrival čustva. Ne. Grizel je dalje. Špilaj. Nima teh kretenj, kakršne vidimo pri Novakoviću in še posebej Marku Šulerju. Se bomo zmenili po tekmi, na igrišču pa Tavares, če že, raje do onemoglosti solira (kar ni hvala, da ne bo pomote), kot se krega s soigralci. Tega kreganja bi se Milanič moral prav tako lotiti, ker očitno škodi.
Podobno kot lani na primeru desnega beka, ko se je zatrjevalo, da je edina rešitev Aleš Mertelj, pa sta Denis Šme in Adis Hodžić pokazala, da obstaja še kaj več kot le rešitev, je zdaj v napadu. Strinjam se z mantro, da je bolje, če takšne priložnosti (res pa ne na takem nivoju) zapravljata Luka Štor in Žan Celar. Naj se učita. Nekje se morata, ne? Saj, zato pa pride Aluminij v nedeljo… To je mladina, ki pač ne dobiva priložnosti, kakršno je dobival, denimo, Luka Zahović.
Ko falita takšne priložnosti Novaković in Tavares, tudi mariborske navijače precej zaboli. Zelo. Ker se počutijo… No, slabo. Pri prvem jezno, pri drugem otožno. Rotacija je bila sprva še nekako dobro sprejeta (sploh zaradi mladih), toda Milanič pri vztrajanju z enim napadalcem, kakršnega pač sodeč po videnem niti nima, Maribor pa stežka prihaja do priložnosti in zabija relativno (pre)malo golov, kaže, da kljub drugačnemu pristopu v svoji drugi dobi ni človek za korenite spremembe. Okej, odpravil je nekatere težave, pa še to ne povsem, ker ne gradi na res povsem novem. Idejo in vizijo morda že ima, s sistemom 4-2-3-1 tudi v osnovi ni nič narobe, ampak spet ponavlja napako, da ponuja enim in istim mesta, ki jim nikakor ne ležijo. Pa smo pri »nezamenljivih«, ki to niso v istem kontekstu kot lani. V enajsterico se da zdaj dejansko priti s trdim delom. Še vedno pa neenakomerno. In ključna težava napada? Zdaj je za resne, korenite spremembe itak prepozno.
Mit Palerma za povratno tekmo
2:0. To bi naj bil do četrtka novi »dober dan«. Dva nula. Ker ja. Ker lahko. Ker ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec, kot je bilo lani v Stožicah (pa je naposled Olimpija iz, khm, zelo poznega penala vseeno suvereno odločila, kdaj je konec). Nič ni s tem narobe. Ni. Niti za (nas) novinarje. Pa ne zato, da bi ne vem kako navijali za Maribor, ono, brezglavo in pristransko.
Nehvaležno je ugibati, kaj in kako. Se pa lahko pogleda leto dni nazaj, ko se je Astano predolgo prebolevalo in je šla sezona po gobe. Najdaljši maček. Slačenje igralcev, ki je bil najnižji moment lanske sezone, je bil izraz jeze, nemoči in tudi kritike. Predvsem to. Nekdo je nekaj »naredil«, ker tisti, ki bi lahko, niso.
Seveda je žoga okrogla in vse naj bi bilo mogoče v fuzbalu. Okej. Zakaj pa ne, tudi preobrat v Ljudskem vrtu? Hm. Doslej je Maribor v play-offu, ko je moral napredovati (torej da ni s porazom napredoval v ligo evropa iz lige prvakov), zmagal le dvakrat (in dvakrat izgubil proti Sparti in Palermu), obakrat pa je odločil gol v gosteh in obakrat na Škotskem (prvič proti Rangersom Volaš, drugič proti Celticu Tavares).
Letos Maribor v Ljudskem vrtu proti Levskemu in Aberdeenu še ni zabil… sam, Aberdeen si ga je namreč v gol pospravil mimo golmana z avtogolom. Pa to še ni ključen podatek. Bolj govori (tudi na oko na terenu) tisti, da Maribor stežka lovi rezultat in ga še lažje zapravlja. Ne samo v Gabali (1:0 > 1:3), vodil je na Škotskem (1:0 > 1:1), v Domžalah (2:0 > 2:2) in proti Olimpiji (1:0 > 1:1). Malo, a na precej bolje je z lovljenjem rezultata: v Sofiji (0:1 > 1:1) je šlo, v Gorici dvakrat ne (0:1 > 1:2). Največ pa pove najbolj očitno, da se morda preveč razmišlja o igri in premalo gleda na semafor. Če pozabimo, da so si ga Škoti dali v 93. minuti za zmago vijoličastih, je Maribor na desetih tekmah (še) dvakrat zmagal. Koper in Rudar, obe doma in obe tako, da je bil po en polčas za pozabo.
Graditi na mitu Palerma je po svoje razumljivo, saj takšnega vzdušja potlej v Ljudskem vrtu (še) ni bilo; dokaj blizu je bilo na tekmi z Aberdeenom, tudi zato, ker je Novaković prinesel gol v gosteh. Hkrati pa se pozablja, da je Mariboru takrat igra bolje uspela od rezultata. Bilo je blizu, a bilo je daleč (3:2 zmaga, skupaj pa 3:5), predvsem pa nepozabno. Po drugi strani pa mit Palerma kaže, da si Ljudski vrt zapomni pogumni fuzbal, pa magari za ceno izpada. Pirova zmaga? Ne. Tisto je bil navdih za generacijo, ki je prilezla trikrat zapored v evropsko ligo, vsakič bolje in dlje, ter na koncu dočakala ligo prvakov.
Že. Toda zdajšnji Maribor nima Josipa Iličića, še manj takšno mlado zagnanost kot pred zdaj že šestimi leti. Maribor ima čisto drugačno klimo, ker začuti tudi ključne napake izkušenih. Slačenje dresov – kontra stran vzdušja proti Palermu – pa je lani predvsem pokazalo, kaj se zgodi, ko klub noče nič slišati, ko z javnostjo praktično ne komunicira oziroma plasira le svojo verzijo in videnje, se tudi zapira v pisarne, trdo reagira na kritiko, dobi črni madež ob odhodu Agima Ibraimija… V prvi vrsti bo seveda v četrtek najprej rezultat, katerega lovljenje zna biti zelo krhko in tvegano še bolj v napakah v obrambi kot v dokazani učinkovitosti Gabale, ampak precej bosta štela tudi vtis in odnos. Ne samo za četrtek, ampak za celotno nogometno jesen. Maribor lani jeseni brez evropskega fuzbala pač ni bil… Maribor, kot smo se ga ravno prav privadili. Zato je »2:0« namesto »dobro jutro« iskrena želja mesta ob Dravi, ki se rado zateče k misli, da vsaj Zaho dela nekaj prav v tem mestu, kjer gre toliko narobe. Pogosto je šlo tudi na povratnih evropskih tekmah: Maribor je v Zahovićevi eri klonil pred upajočimi domačimi gledalci proti Zürichu, Dinamu in Viktoriji.
TV prenos ali stream na računalniku?
Še za Tomaža Lukača se je zdelo, da bi najraje zaklel in vse nekam oteral. Kot s(m)o preklinjali vsi mi ob spremljanju prenosa na Kanalu A. Pač. Proti vremenu sicer ne gre, kar je bil uradni razlog za težave s prenosom v prvem delu prvega polčasa, ko se je zdelo, da ima Kanal A še slabši »stream« kot vsi tisti, ki smo raje šli za računalnik. Kmalu se je, resda po golu Tavaresa, slika porihtala, toda črni oblak je vseeno ostal, ko smo vmes poslušali živahna kar dva (!) komentatorja v kaj-te-vem katerem jeziku in se praskali po glavah, kako je uspelo NK Mariboru iz Škotske spraviti skupaj boljši ali pa vsaj bolj zanesljiv prenos kot naši največji komercialni tv bajti.
Pa ne samo zaradi težav s prenosom in dejstva, da se je Tadej Vidrih iz Bakuja javljal (vsaj) s telefonom. Da Uefa kljub hvalevrednim potezam (lanski večji denarni sklad, nižanje razlik do lige prvakov in uvrstitev zmagovalc med elito) še vedno jemlje evropsko ligo kot drugoraredno tekmovanje, kaže (ne)urejenost tv pravic. Če v ligi prvakov pade play-off v kvoto zakupljenih pravic (za skupinski del), je v play-offu evropske lige še vedno vse skupaj precej divja liga. Termini so neusklajeni, kaj šele tv pravice, kjer se pač mora vsakdo znajti po svoje. Kanal A je tako s precej truda dolgo čakal, da je dobil potrdilo za prenos iz Bakuja. Nekje do torka, komaj dva dni prej. Seveda je bolje pozno kot nikoli, vendar Slovenija tu – ko gre za prenose iz Ljudskega vrta – drži nivo, kar je seveda ironično, saj imamo vsi precej lažjo možnost za ogled tekme v Mariboru kot v Bakuju.
Če bi si rad Aleksander Čeferin nabijal pike, ki jih itak pridno nabira gor in dol po Evropi, hkrati pa na novo pravi, da je težko oceniti, kdo je resen v kandidaturi za predsednika Uefe in kdo ne ter da se v fuzbalu baje vrtijo previsoke cifre (spomnimo, karta za Slovaško in Anglijo v Stožicah stane 40 evrov), bi dal takšne spremembe v svoj program, ampak tam česa takega seveda ne najdemo, zadeva pa praktično celoten evropski fuzbal, če pogledamo, kdo vse nastopa v play-offu za evropsko ligo. Svoj del krivde tako nosijo slovenske tv hiše, ampak vse večjega nosi tudi Uefa, ki se do kvalifikacij obnaša… No. Se ne.
Gabala = Astana 2?
Moderna ekipa. Takšen je bil Milaničev opis na mariborskem letališču. Pihler je dodal, da če jim dva, trikrat obrneš stran (kot Aberdeenu)… Se da. Pihler je tako bil bolj konkreten (in imel je prav) kot trener, ki je sicer prikimal težkim pogojem že vnaprej in zato poslal Sašo Gajserja, da preveri, če je res taka hica. No, bolj kot vročina je na koncu povsem izmučene Mariborčane – sodeč po videnem na razdaljo – izmučila, če smo že pri vremenu, visoka vlaga. Ko zastreljaš dve priložnosti in dobiš dva poceni gola, pa še toliko bolj.
Gabala ima pisano ekipo, kjer se mora vsak igralec/tujec očitno znova dokazovati, še posebej pa, ko gre za Evropo in gotovo obljubljene visoke premije. Saj to za Maribor ne bi smelo biti nič novega. Žreb in evropska fuzbalska realnost sta pač takšna. Ne greš vedno na Škotsko ali na Balkan. Ne. Gabala je bila podobna Astani v tem, da je imela nezakomplicirano osnovno idejo in precej več svobode v igri. Nekaj, česar Maribor torej ni vajen, čeprav ima izkušnje denimo s Sportingom v Lizboni ali Chelseajem v Londonu, če smo že pri gostovanjih, ko je (precej kvalitetnejši) tekmec dobil navdih in zalet.
Astana ni tako daleč nazaj, ogrodje ekipe je še vedno tukaj, zato se poraja vprašanje, zakaj se vijoličasti ne učijo na lastnih napakah. Po 3:1 na prvi tekmi bo Gabala na povratni tekmi zagotovo bolj stopila na žogo, o tem ni dvoma, vendar to ne pomeni, da ne bodo nevarni. Dovolj je, da parkrat žogo spravijo v kazenski prostor vijoličastih, ker je potem lahko hitro zelo nevarno. Igrajo preprosti fuzbal, z veliko kreativnosti, ampak hkrati s potrpljenjem, saj nimajo takšnega nihanja v igri, so kompaktni z jasnim vedenjem, kje so njihove prednosti.
Začeli so bolj napadalno in vztrajali po prejetem zadetku, gesta trenerja Romana Hrijorčuka po 3:1, naj grejo po še kakšen gol, pa je najbolje pokazala na razliko v dojemanju dvobojev na izpadanje in osnovni nogometni miselnosti. Že res, da je ziheraški fuzbal podaj nazaj in levo-desno lahko razlog za napredovanja. Je. Maribor je to večkrat dokazal. Ampak najboljši način je, da tekmecu nabiješ čim več golov. To bi moralo biti bolj jasno. Pa Mariboru spet ni bilo, ko je dal gol za 1:0 in se po 1:1 spet na novo prebudil, nato pa v drugem polčasu – Milanič je to označil za ključno – pa je imel težave z agilnostjo Bagalyja Daboja, gibljivostjo Ricardinha, žilavostjo Sergeja Zenjova in zanesljivostjo Dmitra Bezotosnija.
