Tole ni recenzija špila. Če bi bila, bi bila najslabša recenzija sploh. Ne, joj, bog ne daj, ne zavoljo odličnih nastopajočih, dinamičnega prostora, neutrudne mucke, kamina na tvju, zaljubljene najstnice na oknu. Celo ne zaradi kelnarja, ki je zabrisal pet pirov na tla oziroma, glede na ceno, svoje štiri ure dela. Temveč zato, ker smo, po svoje celo hvala bogu, zamudili na špil. Hvala bogu zato, ker se je končno nekaj začelo relativno točno.
Ne moreš resno recenzirat špila, če dobiš sms. Da je to zadnji komad. Na wc. V sosednjem lokalu. Ampak bis, dva, tri komade, je dovolj prijel, zazibal, trofil. In pokazal. Da je skupina Infected upravičeno pobasala vse tiste nagrade, ki jih je. Vnovčila jih je bolj v svoj prid kot CV. In prišla v prostor, kjer moraš znat špilat. Pri akustiki natega, izmikanja in cincanja pač ni. Si ali nisi. Sploh pa… Katja Zinrajh je frontwomanka, ki drži ritem, štimungo, melodijo in žur. Brada do tal.
Pa se je našel. Končno! Plac, kjer sem se prvič počutil… No, ne ravno prestaro. Vsekakor pa plac, kjer opazujem, spoznavam in vpijam nekaj, recimo temu, novega. Pisarna KMŠ-ja v Vetrinjski v Mariboru, mikrokozmos mariborske kulture. Pisarna se je umestila sicer precej blizu programsko precej sorodnemu Wetrinskemu, vendar zapolnila prostor, ki ga je, najbrž, delno zapustil tudi McDonald’s, da Udarnika seveda posebej niti ne pogrevam.
Vesel sem bil, da smo končno na en špil zamudili, čeprav je to neodgovorno in neresno. Vendar ko bi le tako bilo vedno! Ko sem šel, okrog devete, ko je bil špil Infected napovedan, mimo Pisarne, je piarovka Rebeka na vprašanje, kdaj bodo začeli, odgovorila, direktno, kot pač zna, da čez kakih deset minut, a da bodo res načeloma točni. Bravo! Ker se človek na Poštni vedno zadrži na predzadnjem pivu, sploh po novem letu, ko mesto pokaže, kako živahno je (še bolj sta za ta test, koliko žejno, žurersko in žingavo je kako mesto, lakmusov rizla papir november in februar), smo, kot že zapisano, zamudili. Prišli na zadnji komad. Genau. Da ti je žal. In da boš naslednjič res točen. Le da upaš, da v pravi plac.
Čeprav ima Pisarna preko prsta kakih 20 kvadatranih metrov (in svoj wc, ha!), pa sem najbrž s kvadraturo kroga precej radodaren, se da izpeljati koncert še v tako majhnem prostoru. In to so, če ni ravno nabito do grla, najboljši prostori. Fenomenalen je bil denimo tradicionalni decembrski koncert v Living Roomu ali pa seveda vsi tisti nepozabni dogodki, ki jih na novo obuja neumorni Stolp 3. Manjše je, boljše je!
Pisarna je resnično majhen prostor, ki ga še bolj pomanjšajo majhne, lične, (pre)nizke mizice, ene tistih, h katerim dodaš na videz lepše stole kot na »orit« (otip). Ampak nič hudega. Starostna struktura je bila, za tak prvi petkov večer leta, vrhunska. Mi smo konkretno dvigovali povprečje pri komaj nekaj čez 30, kar je top. Res. Sama mularija. Pili kaj veliko niso, kar pri ceni piva – 3,60 evra za mali pale ale, najsi bo še tako dober, je res pregrešno (pre)več – seveda ne čudi, ampak se zato niso imeli nič manj fajn. Ravno nasprotno, četudi to ni bil z glavo na zabavo tip dogodka.
Ne, to je dogodek, ki ga morajo nujno soustvariti tudi ravno taki obiskovalci, kar je v času, ko se dogodek ni zgodil, če nima dovolj lajkov, zajebana stvar (sicer je Pisarna ažurno dodala na svoj fb galerijo, kar je pohvalno). V tem oziru je uspelo ekipi Pisarne, ki ima pod sicer vedno na novo nagruntanem, a izvirnem imenu lokala nekoliko nerodno uvožen slogan »cofee, connect, create«, ki še enkrat več kaže, koliko več truda je treba vložiti v materinščini. Pisarna je tip lokala, vsaj kadarkoli grem čez dan mimo, kjer so tisti z jabučki in, še bolj, polnilčki kakopak zelo zaželeni. Vsekakor bolj kot drugod. In to je Maribor, kaj pa vem, najbrž res potreboval, še posebej na deficitarni lokaciji, kjer je še McDonald’s ocenil, da obstaja cenovna meja (navzgor), Udarnik pa takisto (navzdol). Glede nato, da je to periodična ulica klimatsko-urbanih sprememb, saj se odpirajo in zapirajo lokali (Cantante, ex-Podmornica), je Pisarna tam, kjer »mora« biti.
Je najprej in predvsem lokal, kakršnega bi Rory Gilmore pokofetkala danes, če bi seveda bila protohipsterka. Pa nič proti hipsterjem, res ne. Prav je, da se je zgodil tako hip-kič lokal, kjer je v ospredju bolj kreativnost s kavo kot pivo s kreativnostjo. Edino, kar je res hipstersko tumač, vsaj za moj okus, kamin, ki se je vrtel na televiziji. Že umetni kamini, saj veste, oni, ki oddajajo le svetlobo, so rahlo narobe, to pa že skoraj preveč. Morda bi, glede na naravo večera, bilo bolje, če bi še kaj na tvju izvedeli o skupini, ki se je tako zelo pripravila, poakustila in potrudila, da je sploh v avtorskih slovenskih komadih pokazala, zakaj je zmagala na Droogstocku 2015 (ker sem bil predsednik žirije, lahko povem, da nam je bilo prav nerodno, ker so pobasali skoraj vse nagrade, a so resnično izstopali), Battle of the Bands 2016, Festival vizije 2016 in zakaj je ob Zinrajhovi glavna faca, motor, jedro, hruška banda basist Gašper Bračič.
Presenetljivo je Pisarna za točno take akustične špile, ki so za ozvočiti še tolikanj bolj zajebani, skorajda idealna. Električne, pardon, distorzirane kitare bi najbrž povozile vse, kar je telesno, vokalno, miselno in zlasti čustveno ustvarjala Katja Zinrajh. Ne samo, da zna punca peti. Ona ne poje. Kar počne ona, je migetanje, čustovanje, zmagovanje. Ker glasbo čuti tako, da verjamemo njenemu tekstu, kar je TOLIKO lažje sprejeti, razumeti in vpiti v slovenščini. Zato sta komada Ironičen trenutek in Čustveni lonec tisto, kar te prej spravi naprej in samo upati je, da bo tudi skupina Infected, ki je imela nekaj nesreče le pri izbiri imena (če imaš angleško ime, poj v angleščini; v izogib ni slabo izbrati nevtralnega imena – po liku, mestu, dogodku, osebi -, čeprav seveda obstaja tudi Big Foot Mama), zmogla naprej in pokazala vse to čim širšemu krogu.
Ampak najprej je dobro, če to pokažeš v takem prostoru, kot je Pisarna. Škoda le, da morda niso bile luči še bolj zatemnjene (okej, pravzaprav niso bile), saj bi bila glasba tolikanj bolj mistična in oprijemljiva. Ampak po drugi strani je upati, da bodo vztrajali in ponujali zlasti prostor tistim, ki jim sicer ostajjao le Scenafest, Špil liga, Droogstock itd., kjer težko v treh komadih pokažeš, kaj točno si. Zato je Pisarna dobrodošla za koncertni Maribor. Ker je ravno dovolj majhen, četudi po svoje velik, ker si praktično direktno pred ljudmi, povrhu (po)znanimi, ko je velika stvar ne imeti (preveč) treme. Pisarna je nekaj fint pokazala bližnjemu Wetrinskemu in se pravi čas lotila nadaljevanja koncertne zgodbe, ki v KMŠ-ju nikakor ni zaživela zares. Naslednja bo v Pisarni 19. januarja nastopila Zala Kralj. Upamo, da točno.
Bis. Vse pohvale za točen začetek. Morda osebju ne bi škodilo malo manj prepotentnosti. Ta je sicer dobrodošla, če znaš metat pir flaše po luftu tako, da njih vsebina pristane v kozarcu. Sicer pa fajn plac. Še pridemo.