MUZU

Drekaham!

Rad. Bi. Spizdo. Nekam. Stran. Pa nea vem kam. Kam? V Drekaham.

Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Se ga še spomnite? Drekaham je presegal vse babilone, koromandije, atlantide. Drekaham je bil naš. No, nikoli nismo bili tam. Ampak Drekaham je bil naš! Ker sem del te spregledane generacije, ki ji nekaj nea štima v glavi, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj me vsi sprašujejo po neki Indiji Koromandiji. Buci buci, si sanjal Indijo Koromandijo? Itak Indija Koromandija najbrž ne prolazi več, ker smo politično hiperkorektni, ne?

V moji generaciji, na najboljšem igrišču najbolj kul mariborskega vrtca (khm, kateri vrtec pa ni bil kul ob osamosvojitvi?), ni bilo nobene Indije nobene Koromandije. Če te je kolega v peskovniku kam poslal, te je poslal vedno v isti kraj. V Drekaham. Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Nikoli ga nisem sanjal ali si ga domišljal. Raje ne, ker je pač imel že tako ime, da bi kraj bil bolj, eeem, rjav. Na Drekaham si zlagoma in pošteno pozabil, ker je Drekaham postajal kraj okrog tebe. In ti si postajal Drekahamovec. Em, to je prvič, da sem se vprašal, kako se imenujejo prebivalci Drekahama.

Drekaham je sčasoma postajal kraj, ki te ni užalil, temveč prej nekaj kakor vabil. Drekaham je bil odgovor na vse bolj porarajoča retorična vprašanja. Kam? V Drekaham! je postalo Kam? V Drekaham? Vidite razliko? Vprašaj, ne klicaj. Drekaham je bil včasih totalno brezizhodje. Da ne bom šel okoli riti v žep (ali, em, žepa v rit, haha): Drekaham je imel sam namen. Da te je oteral nekam, ne da bi te preklel.

Ampak preklet bodi Drekaham! Ker Drekaham je sčasoma, zlagoma, postopoma začel postajati mamljiv izhod. Drekaham je bil včasih cilj, ampak zdaj je bolj pot. In na Drekaham se pravzaprav že dolgo nisem spomnil, morda sem ga tu in tam kdaj še uporabil, pa še to samo generacijskemu vrstniku, ki je štos dojel. Ne vem, kako je z Drekahamom drugje po državi, ampak Drekaham sem vedno lociral nekam v gričevnato pokrajino, nekam tja, kaj te vem, proti Bistrici, kateri koli že, nekam gor v hrib, za ovinek, nekje med Rušami, Konjicami, Apačami, Gočovo in Halozami.

Nato pa mi je Tine poslal v ponedeljek povezavo. Naredil sem, kar naredi tudi pesem: zavil z očmi. Pa ni bilo prav in ni se spodobilo in v bistvu sem zavil z očmi samo zaradi enega razloga. Ker bi taaaaako rad pisal o muziki (hej, kdo ti brani, saj pišeš zdaj!), po možnosti od tega živel (aja, kaj te nisi prej reko!) in dejansko živel (aja, ne, to pa res nea gre, nisi več 23, jeote), potem pa vsak dan dobivam maile in linke in kurcepalce. Ker ko si enkrat v »slovenska scena adremi«, ne zlezeš več vun. Pa dobro, saj tudi piarovci so ljudje, muzičarji pa še bolj, saj niso oni krivi, da je tako, kot je.

No, Tine mi je poslal link. Tine je tip, ki ne pošilja ravno ful linkov okoli. Pa še ko pošlje, reče, da bo poslal tudi press release (v bistvu ga nisem upal nafehtarit za tekst komada), pa potem cinca in zamuja. Skratka, Tine je kandidat za Drekaham. Imel sem že tako relativno usran dan, april je čas, ko nihče pameten ne gre delati velikih sprememb. Že tako sem mesec, dva, najbrž pa pol lajfa želel »stopit vun pa rečt ne!«. In sem stopil vun. Da bi le, končno, ratalo. Da bi našel sredino, kjer bi… Aja, eh, kaj zdaj to pisarim. Aja, komad. Točno. Drekaham, drži se linije, lajtmotiva. Ampak ne, to je dejansko pomembno… Ker je. Skratka, dalj časa sem ugotavljal, da to ni to, da moram nekaj zamenjat, ker nisem več star 23 let in ker bi rad živel vseeno malo drugače. Vsi okrog mene so ali noseči, ali rojevajo, ali so rodili, ali imajo dvojčke, ali dopustujejo, ali bodo dopustovali, ali bi šli na pir, pa se moramo kaj čut, ali so kupili stanovanje, ali so prodali avto, ali… Jebote ali. In potem si v točki življenja, ko se zaveš, da ti že dooolgo, ravno malo predolgo, ni rekel, da »saj si še mlad« in »saj še maš čas«. In potem slišiš, pa te so najboljše, ne, ni cinično, dejansko cenim komentarje, parih prijateljev, ki ti častijo malo ovo malo ono, ko vidijo, ono, rentgen v tvojo denarnico in na bančni račun: »Stari, tui midva z mojo sma bla čist brez keša, pa živel sem tui, ko sn mel zadnjih 100 evrov in ko sn mel plače pet jurjov, pa ti povem, da denar ni pomemben, res ni.« Pa ti časti pir. In si tak iber hepi. Ker maš nekoga, ki te šteka. Življenje ni Leonardo di Caprio, ki bi kričal, da je stokrat raje bogat kot reven.

Okej, totalno razkritje: postim se že sedemintrideseti dan. Nima veze z vero, joj ne. Bi morda bilo fino, če bi imelo, ampak ne, nima. Rad mam svoj štikl mesa. Rad imam tudi faširano meso. Rad imam magari pašteto, zabeljen fižol, magari ocvirk. Bilokaj. Ampak ni šlo za to. Šlo je za voljo. Če sfolgaš. Če zmoreš. Če lahko greš drugam, nekam v sebe. Pa sploh ni tako, ni nekaj iber poduhovljeno, v bistvu komaj čakaš na velikonočno nedeljo, na zajtrk šunko in na trkanje po vratih Gala žara ali Orienta »daaaaj miiii sviiiiijooooo!«. In to je v bistvu dokaz, da če se nekaj odločiš, potem je možno vse. Ja, je.

In, evo, zdaj, če ste še tu, smo pri bistvu. Zarolam si štikl, ki mi ga je poslal Tine. Vidim ime banda, vidim grafiko, vidim naslov. Nasmešek, ko vidim Medvarjev lamp. V Juventus dresu! Pa to je to, stara dama, stari pirbauh, pa ko bi Cristiano vedel, kaj zamuja. Vidim Kosmačina, sosošolca iz Ilicha, ki v modrem hudiju pokaže točno tja. V Drekaham. In potem od tu dalje. Pinkijeva večno stabilna frizurica. In potem Tine. Spet se pizdi, ga gleam. Rohnj v tisti mikrofon, rohni, ker ni že sto let rohnel. Ker Trash Candy ni ratal najboljše, kar smo imeli po Lačnem Franzu ali Granni. Bemomast, jih pogrešam. Pijo sploh. Ja. Pa saj so Vizli, o, lej Bezjaka pa Moonija. Kiri cameoti, ljudje! Ampak bolj ko gledaš spot, bolj ugotoviš, da si poješ zraven. Ono, ko še niti približno ne znaš teksta, ampak se ti zdi, da boš znal rimat sproti.

Zakaj? Ja, kaj, zakaj. Ker to je štajerski argo, pizda! Ker so to besede, ki jih imamo na lapah že ves ta cajt. To smo ja mi! Ta komad je ko oma na mercator šalteru: evo ti, Lidija, baker sn našparala, tu maš, pa si vun poberi. Le da verzi tega štikla niso baker. A-a. Kje pa, to je zlatnina časa, mestna srebrnina. Mene je Tine nagovoril z »kam je spizdla ironija?«. Samo res. Nea se režimo več, ker ironije ni. Pohrustala jo je realnost. Nekaj nam ne štima v glavi, ne?

In potem poharanje novodobne scene. Sam ne uporabljam instagrama, kolikor bi ga, očitno, moral, ampak vseeno me štos »vsi smo kopije v programu / lepi smo na instagramu« tak hudo trofi. Samo ne tako, kot me je hesknšus slabe vesti zagrabo, ko se Tine zadere »Kaj je smisel vsega skupaj / pa kaj je sploh point?« Samo res! Kaj je sploh point.

 Urša Menart je to naslovila Ne bom več luzerka. No, v bistvu si je nazaj prevedla iz angleščine My Last Year As a Loser. Nejc Gazvoda je po Izletu iskal Dvojino. Ekipa, ki je potem soustvarila Pr’ Hostar, je iskala Dan ljubezni. Hej, še Siddharta se počuti kot Nomadi. Big Foot Mama je ploščo prej naslovila Izhod. Na Eurosong pošiljamo mladostnika, ki se jima žvižga za realni svet in sta naredila svet Sebi. Koala Voice se premetava, Ker tu je vse tako lepo. Lara Paukovič je preživela Poletje v gostilni. Uroš Kaurin in Vito Weiss sta postala Heroja. 2.0. In migata z organom sem in tja. Dooobeeer daaaan s kožico od lulija.

Potem pa je tu Alo!Stari (ja, napiše se skupaj, so me nahrulili!). In refren. Refren, ki se dere name, jaz pa nazaj na njega in šrajava, kot že dolgo nisn šrajal. To je štikl, ki te predrami, ne, ne da te samo predrami. S pojsle te vrže vun skoraj tak’ kot vizla iz Harry Grizlyja. Bodi izjema ne pravilo je tako zlajnan prevod, da glava peče. Ampak v tem kontekstu? Nooooro. Zdaj šele štekam. Ker bi rad spizdo stran. Ker je treba prepotovat ves svet, se slikat poleg nekega bora na Papui Novi Gvineji. Ker to je finta. Rad bi vse naredo prav. Mami, ati, vse probam naredit. Puzamm, pišem, moledujem, fehtarim, postavim se za sebe, sestankujem, projektujem, pizdim, spizdim… Pa potem stisnem medota iz otroštva. In zapreva oke, jaz in medo, medo in jaz, in greva. Drugam. Ker trikrat še vprašaš, kričiš na vsakega, ki mimo pride… Pakajtestaoje? Trikrat. Potem pa se moraš vprašaš: pa kaj te z mano je?

Nakuri, nažge, nadere, nafuka te Nea vem kam. V kateri točki? Ko me Tine v oke gleda. In kako me Tine v oke gleda. Take zelene ma, skoraj take kot jaz. In reče »da ti pol neo žal«. Jebemomaterdajebemmater. Kak fukjeno prav ma! Rad bi spizdo stran. Da mi pol neo žal. Rad bi šel drugam. Da nea vem kam? Kdo je to reko? Nea vem kam? Jaz da nea vem kam?

Kam, Jaša?

V Drekaham!

Ocena ZU

Komentarji

komentarjev