FuzbalMUZU

Čarna tekma, bejli pogum

Kako zelo boli upanje. In kako zelo je kruta čast. Še sploh, če si svoje dosegel. Kaj dosegel. Presegel.

Ker Mura? Mura je presegla samo sebe. Saj od tega živi. Pa vseeno. Vedno je možno več. Ampak… Zakaj tako lepe stvari pridejo tako hitro. Prehitro. Ker grejo potem še hitreje. Ker ja. Včasih se najlepše zgodi prehitro. Po tem ko se je čakalo približno neskončno let. Mura je spet dočakala veliko evropsko tekmo. Prišla do zadnje stopnje za evropsko ligo, ampak se je tako ali tako že uvrstila v konferenčno ligo. Evropski milijoni so že zagotovljeni. Zmaga nad Škendijo in Žalgirisom ob vmesnem porazu z Ludogorcem je prineslo evropsko jesen. Uefa pač daje tudi malim. Ampak tudi mali igrajo velike tekme. Sosedske pa sploh. Mura je dobila Sturm, Sturm pa je premagal Muro.

Vsi so ali pa bi naj pričakovali bunker Mure. Kako ne bi. Muro je prehitelo vse. Murska Sobota je dočakala tekmo, za katero noben ne samo tu nikdar ni mislil, da bo prišla. Pa je. In ko je, je prva akcija… No, postala. Zgodovina. Tomi Horvat, prvič z desetko na hrbtu, je dobil žogo, za katero se je vedelo, da jo bo imel Sturm, primoran cariniti. Ampak časi »merverštojerja« so mimo. V zameno dobiš nekaj drugega.

Horvat je našel Žigo Škofleka. Dobil je žogo. Daleč od gola. Res daleč. Dobil je žogo nogometaš, ki je skoraj šablona slovenskih fuzbalerjev. Dokazujejo se, izkočijo in prestopijo. Nato se, slej ko prej, neizogibno vrnejo. Z zaznamkom, da morajo zdaj pokazati več. Biti vse in še več. Nisi več mlad, domač, slovenski fant. Si nekdo, ki mora preseči oznako. Kar ni lahko.

Torej, Žiga Škoflek je dobil žogo. Sturm mu je pustil, ker je najbrž mislil, da ne bo nevarno. O, ne. O, ne. O, ja. Škoflek si je žogo nastavil in tako udaril po njej, da je letela. In letela. In letela. V tretji minuti. Letela je, preko Mure tja do Drave. Ker Mura bo morala v Maribor, v Ljudski vrt, tja, kjer se je edinkrat doslej igralo Evropo do decembra. Edino, kar še ni vedela, je bilo, v katerem tekmovanju.

Ampak to so tekme, kjer se klubi, kot je Mura, učijo. Že Ante Šimundža je tako rekel. Vnajprej. Lahko pa vnovčijo tisto svoje. In vnovčili so publiko, ki je navalila na sodnika Michaela Olivera, med najboljšimi angleškimi sodniki. Hitro je pokazal na penal za Sturm. Alen Kozar je bil za hip prepočasen, Otar Kiteišvili je iskal kontakt, ga dobil, obenem pa še penal. Matko Obradović je bil blizu, iztegnil roko, ampak strel Jakoba Jantscherja je šel pod roko in v mrežo. Sturm ni odnehal. Bunker Mure ni bil le pričakovan, ampak nujen. Sturm je to izkoristil, stiskal Muro in želel vse odločiti na prvi tekmi.

Ampak ni šlo tako zlahka, kakor je delovalo, da bo. Sturm je stavil na kvaliteto, Mura se je pa zoperstavila z žarom in borbo. Drugače pač ne gre. Razlika je tako kmalu vidna. Fizika, taktika, dueli, tempo. A borba je še vedno nekaj vredna. Takšen nogomet, na navdih in upanje, še ni izrinjen na totalno obrobje. No, skoraj. Terja pa velike napore in ni zagotovilo. Jon Gorenc Stanković, slovenski reprezentant, je imel na glavi vodstvo Sturma, a je šel strel mimo. Vmes je Mura garala, da je držala tekmeca stran od gola, nato pa dobila potrpežljivo priložnost, ko je Luka Bobičanec našel diagonalo proti golu. Našel, a meril mimo.

Polčas je tako ostal remi.

Pa se je nato v nadaljevanju zgodilo tisto, zaradi česar je nogomet kruto lep in lepo krut. Žiga Škoflek je imel v 55. minuti po podaji Mitje Lotriča, še enega, ki si je v ligi naredil ime, a se vrnil domov, ko tujina ni meso postala, bil je najboljši nogometaš lige, pa to v Nemčiji niti za drugo ligo ni več zadostovalo, ker je izpadel v tretjo, priložnost, po kateri se je že zavrtela glasba iz zvočnikov. Za hip. Za delček sekunde. Za magični večer. Narod je vstal, pela se je pesem, slavilo se je. Je to res? So sanje? Ampak ne. Ni šla v gol. Žiga Škoflek, ki še tekme ni začel v ligi, je imel na nogi drugi gol, novo vodstvo, spomenik. Pa se je vratar Jörg Siebenhandl iztegnil in mu pokvaril strel. Mimo gola, mimo zgodovine, mimo vsega.

Nogomet ima tako oguljeno frazo, da kdor ne da, dobi. Ampak kar se je zgodilo Muri… Ne le, da so dobili gol. Dobili so dva. Bolela sta oba. Prvi zato, ker je Otar Kiteišvili z glavo zadel kot galeb na dalmatinskih otokih, ki očara tuje turistke s takim skokom v morje. Drugi pa, ker se take napake že v našem prvenstvu kaznujejo, tukaj pa so trpeče in boleče pospremljene. Takšna nespametna podaja nazaj? Kot je storil Žiga Kous?  Kelvin Yeboah je gladko zadel, špiker na stadionu pa je prosil navijače Sturma, naj vendar spležejo nazaj za ograjo. Za ograjo? Ja. Ker je padla že ob drugem golu. Dogovor med kluboma, da bodo organizirani navijači lahko prisotni na obeh tekmah, se ni obnesla. Avstrijci so imeli ves čas glasno podporo, Mura pa občasno, ko je zapel preostali del stadiona, potem ko so Black Gringos sicer navijali, a bili odrinjeni in občasno preglašeni. Znoreli pa so, kako ne bi, če se je tekma zlomila v vsega treh minutah.

Mura je nato igrala, kakor mora igrati moštvo, ki igra za čast in slavo in za zagotovljene evropske milijone. Na glavo. Za mesto, za klub, za ligo, za kogarkoli in kakorkoli. Doma pokazati, kar pač lahko. Prvi gol je zabil za znižanje Lotrič, ampak je bil gol razvaljenjen. Nato je imel še večji zicer Amadej Maroša. Morda več kot zicer, če to obstaja. Gledala sta se s Siebenhandlom. Kot da bi bil priimek kriv. Situacija, ki je delovala kot dogovor. Češ, kam ga bo dal Maroša. Izberi si. In Maroša je izbral. Slabo. Po sredini. To je dotolklo domače, kako jih ne bi. Koga ne bi. Kje ne bi.

Mura je proti Sturmu odigrala tekmo, kakršno tribune raje vidijo, a težko pozabijo. Ko se prehitro zgodi lepo in nato ne veš, kaj bi, ko se zgodi preveč prehitro. Tekma je spolzela, imela več golov, kot bi najbrž mislili. In imela še kopico priložnosti. Mura bi lahko vsaj znižala. Zadela še kakega. To je navijače bolelo. Ampak obenem je bila šele prva od dveh tekem. Mura, ki ima v v ligi po štirih krogih piškavi dve točki in kaže, kako se državni prvaki mučijo z aktualno, svežo titulo, je poskusila. Igrati z (naj)boljšimi. Kar je po svoje hvalevredno. Morda celo pogumno. Ampak rezultata vsaj tokrat ni prineslo. Obstalo bo vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo. Ampak le obstalo. Tekem je ogromno, skoraj pozabilo se je že, da je Mura povedla v Ludogorcu. Ko je igrala še za ligo prvakov. Zdaj vidi, kakšna bi bila razlika do evropske lige. Vsi pa, do kam so meje. Ni pa s sanjami in z na glavo igranjem nič narobe. Se pa vidi razlika med navdihom in ponavljanjem. Tu pa manjka. Ne le Amadeju Maroši. Še komu. Pa ne le v Muri.

Ampak ko gre za nagrado za pretekle uspehe, so čarno-bejli enkrat tudi nagradili navijače. Dali so jim fuzbal, kakršen nima ne alibijev ne zamer. Le vprašanje. In realnost. Vseeno pa upanje. Kot je rekel špiker: »Dajmo en aplavz, verjamemo, da dvoboj še ni odločen.«

Komentarji

komentarjev